Zadeva C-286/04 P
Eurocermex SA
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Člen 7(1)(b) in (3) Uredbe (ES) št. 40/94 – Tridimenzionalna oblika steklenice z dolgim vratom, na katerega je nataknjena rezina limone – Absolutni razlog za zavrnitev – Razlikovalni učinek“
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 30. junija 2005
Povzetek sodbe
1. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka znaka – Znamka, sestavljena iz več delov – Možnost, da pristojni organ opravi preizkus posameznih sestavnih delov znamke – Nujnost upoštevanja, kako upoštevna javnost celovito zaznava to kombinacijo
(Uredba Sveta (ES) št. 40/94, člen 7(1)(b))
2. Pritožba – Razlogi – Zgolj ponovitev razlogov in trditev, predstavljenih pred Sodiščem prve stopnje – Neobstoj opredelitve zatrjevane pravne zmote – Nedopustnost
(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča, člen 112(1), prvi pododstavek, (c))
1. Da bi presodili, ali ima znamka Skupnosti razlikovalni učinek ali ne v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, je treba upoštevati njen celotni vtis. Vendar naj to ne bi pomenilo, da pristojni organ, ki mora preveriti, ali javnost znamko, za katero je bila zahtevana registracija, lahko zaznava kot označbo izvora, ne sme izvesti zaporednega preizkusa različnih oblikovnih elementov te znamke. Dejansko bi lahko bilo koristno, da pristojni organ pri celostni presoji preizkusi vsakega od sestavnih delov zadevne znamke.
V teh okoliščinah pa se je treba za presojo, ali je sestavljena znamka brez slehernega razlikovalnega učinka, opreti na to, kako znamko celostno presoja povprečni potrošnik, in ne na domnevo, da elementi, ki so posamezno brez razlikovalnega učinka, takega učinka ne morejo imeti, ko so povezani, s tem da se zanika vsakršno relevantnost elementov, kot je obstoj domišljijskega elementa, ki jih je treba upoštevati pri tej analizi.
(Glej točke 22, 23, 26 in 27.)
2. Iz členov 225 ES, 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in 112(1), prvi pododstavek, (c) Poslovnika izhaja, da mora pritožba natančno opredeliti kritizirane dele sodbe, za katero se predlaga razveljavitev, ter pravne navedbe, ki specifično podpirajo ta predlog.
Tej zahtevi ne ustreza pritožba, ki se omejuje na tožbene razloge in trditve, ki so že bili predloženi Sodišču prve stopnje, ne da bi vsebovala navedbe, s katerimi bi natančneje opredelila pravno napako izpodbijane sodbe. Dejansko taka pritožba pomeni predlog za preprosto ponovno preučitev tožbe, vložene pred Sodiščem prve stopnje, za kar pa Sodišče ni pristojno.
(Glej točke 42, 49 in 50.)
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 30. junija 2005(*)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Člen 7(1)(b) in (3) Uredbe (ES) št. 40/94 – Tridimenzionalna oblika steklenice z dolgim vratom, na katerega je nataknjena rezina limone – Absolutni razlog za zavrnitev – Razlikovalni učinek“
V zadevi C-286/04 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 29. junija 2004,
Eurocermex SA, s sedežem v Everu (Belgija), ki jo zastopa A. Bertrand, odvetnik,
tožeča stranka,
druga stranka v postopku je bil
Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Rassat, zastopnik,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Lenaerts, K. Schiemann, E. Juhász in M. Ilešič (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Eurocermex SA s svojo pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje z dne 29. aprila 2004 v zadevi Eurocermex proti UUNT (oblika steklenice za pivo) (T‑399/02, Recueil, str. II-1391, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je zavrnilo njeno tožbo na razveljavitev odločbe prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: UUNT) z dne 21. oktobra 2002 (zadeva R 188/2002-1), s katero je bila zavrnjena registracija tridimenzionalne znamke v obliki steklenice z dolgim vratom, na katerega je nataknjena rezina limone, z zahtevanima rumeno in zeleno barvo (v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
2 Člen 7 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), z naslovom „Absolutni razlogi za zavrnitev“, določa:
„1. Kot znamka se ne registrirajo:
[…]
b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;
[…]
3. Odstavek 1(b), (c) in (d) se ne uporablja, če je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek za blago ali storitve, za katere se zahteva registracija.“
Dejansko stanje
3 Tožeča stranka, katere dejavnost je trženje in distribucija mehiškega piva CORONA v Evropi, je 27. novembra 1998 pri UUNT na podlagi Uredbe št. 40/94 vložila prijavo za registracijo tridimenzionalne znamke Skupnosti.
4 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je sestavljena iz tridimenzionalne oblike in barv prozorne steklenice, napolnjene z rumeno tekočino, z dolgim vratom, na katerega je nataknjena rezina limone z zeleno lupino.
[reprodukcija grafičnega prikaza je razpoložljiva na zahtevo]
5 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija znamke, spadajo v razrede 16, 25, 32 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen.
6 Z odločbo z dne 21. decembra 2001 je preizkuševalec UUNT zavrnil prijavo za proizvode „pivo, mineralne vode in sodavice, sadni sokovi“, ki sodijo v razred 32, ter za storitve „restavracije, bari, okrepčevalnice“, ki sodijo v razred 42, ker je bila prijavljena znamka brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 in ker tožeča stranka ni dokazala, da je navedena znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek.
7 Prvi odbor za pritožbe UUNT je s sporno odločbo delno razveljavil odločbo preizkuševalca v delu, kjer je bila zavrnjena prijava za proizvode „mineralne vode“, ki sodijo v razred 32. V preostalem je odločbo preizkuševalca potrdil.
Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
8 Tožeča stranka je pri Sodišču prve stopnje vložila tožbo na razveljavitev sporne odločbe, ker je bila z njo zavrnjena zahteva za registracijo zadevne znamke za proizvode „pivo, sodavice, sadni sokovi“ in storitve „restavracije, bari, okrepčevalnice“.
9 S prvim tožbenim razlogom uveljavlja, da prijavljena znamka ni bila brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, z drugim pritožbenim razlogom pa, da je znamka v vsakem primeru z uporabo pridobila razlikovalni učinek v smislu člena 7(3) te uredbe.
10 Glede prvega tožbenega razloga je Sodišče prve stopnje v točki 18 izpodbijane sodbe, sklicujoč se zlasti na svojo sodbo z dne 2. julija 2002 v zadevi SAT.1 proti UUNT (SAT.2), (T‑323/00, Recueil, str. II‑2839), navedlo, da so brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 „zlasti znamke, ki se z vidika upoštevne javnosti splošno uporabljajo v gospodarskem prometu za predstavitev zadevnih proizvodov ali storitev, oziroma glede katerih se vsaj na podlagi konkretnih znakov lahko domneva, da se lahko uporabljajo na tak način.“
11 V točki 25 iste sodbe je Sodišče prve stopnje navedlo, da je sestavljeno znamko, kot je prijavljena znamka, zaradi presoje njenega razlikovalnega značaja treba obravnavati kot celoto, vendar to ne izključuje zaporednih preizkusov posameznih elementov, iz katerih je ta znamka sestavljena.
12 Glede proizvodov „pivo, sodavice, sadni sokovi“ po eni strani je po zaporednih preizkusih steklenice, predstavljene v prijavi znamke, v točkah 26 in 27, rezine limone v točki 28 in uporabljenih barv v točki 29 Sodišče prve stopnje v točki 30 izpodbijane sodbe sklenilo, da „prijavljeno znamko sestavlja kombinacija elementov, od katerih se lahko vsak splošno uporablja v gospodarskem prometu za predstavitev proizvodov, navedenih v prijavi znamke, in je do teh proizvodov brez slehernega razlikovalnega učinka“.
13 V točki 31 te sodbe je Sodišče prve stopnje presodilo, da „dejstvo, da sestavljeno znamko oblikujejo le elementi, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka do zadevnih proizvodov in storitev, dopušča sklep, da se to znamko, obravnavano v celoti, ravno tako lahko na splošno uporablja v gospodarskem prometu za predstavitev proizvodov ali storitev ([zgoraj navedena] sodba [Sodišča prve stopnje v zadevi SAT.1 proti UUNT (SAT.2)] točka 49)“ in da je „[…] tak sklep mogoče ovreči le, če bi konkretni znaki, kot je način kombinacije različnih elementov, nakazovali, da je sestavljena znamka, obravnavana v celoti, več kot le skupek elementov, iz katerih je sestavljena.“
14 Sodišče prve stopnje je v točki 32 te sodbe menilo, da teh znakov ni bilo predvsem zato, ker si je „zaradi sestave prijavljene znamke, ki jo opredeljuje dejstvo, da je rezina limone nataknjena na vrat steklenice, […] težko zamišljati druge možnosti povezanosti teh elementov v eni sami tridimenzionalni enoti“ in da „je to edini način, da se pijači lahko doda rezina ali krhelj limone, kadar se ta pije neposredno iz steklenice“. Sodišče prve stopnje je v točkah 33 in 34 izpodbijane sodbe dodalo, da „morebitne razlike med obliko in barvo prijavljene znamke ter obliko in barvo drugih steklenic, ki so embalaža zadevnih proizvodov, ne morejo vplivati na sklep [da je predmetna znamka brez slehernega razlikovalnega učinka]“.
15 Sodišče prve stopnje je zato v točki 35 izpodbijane sodbe razsodilo, da prijavljena znamka ni bila primerna za individualizacijo proizvodov „pivo, sodavice, sadni sokovi" in za razlikovanje od proizvodov drugega tržnega izvora in je bila zato do teh proizvodov brez slehernega razlikovalnega učinka.
16 Glede storitev „restavracije, bari, okrepčevalnice“ po drugi strani je Sodišče prve stopnje v točki 36 izpodbijane sodbe navedlo, da je njihova dejavnost zlasti trženje proizvodov „pivo, sodavice, sadni sokovi“ in da je okoliščina, da se prijavljena znamka v gospodarskem prometu na splošno lahko uporablja za predstavitev teh proizvodov, konkreten znak, ki dopušča sklep, da se to znamko v gospodarskem prometu prav tako lahko na splošno uporablja za predstavitev teh storitev in je do njih prav tako brez slehernega razlikovalnega učinka.
17 Sodišče prve stopnje je o drugem tožbenem razlogu v točkah od 50 do 54 izpodbijane sodbe menilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je prijavljena znamka v vsej Skupnosti z uporabo pridobila razlikovalni učinek v smislu člena 7(3) Uredbe št. 40/94.
Pritožba
18 Tožeča stranka v svoji pritožbi, v kateri je navedla dva pritožbena razloga, Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– razveljavi sporno odločbo.
19 UUNT predlaga Sodišču, naj pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94
Prvi del o upoštevanju celotnega vtisa prijavljene znamke
20 V prvem delu prvega pritožbenega razloga tožeča stranka zatrjuje, da Sodišče prve stopnje v okviru svoje presoje razlikovalnega učinka prijavljene znamke ni preučilo njenega celotnega vtisa, tako kot bi moralo, temveč je uporabilo napačen pristop s tem, da je to znamko razčlenilo in posamezno preizkusilo obliko steklenice, prisotnost rezine limone in uporabljene barve.
21 UUNT odgovarja, da iz točk 25 in od 31 do 36 izpodbijane sodbe Sodišča prve stopnje izhaja, da se je Sodišče prve stopnje, da bi ugotovilo, ali je prijavljena znamka brez slehernega razlikovalnega učinka za zadevne proizvode in storitve, oprlo na preizkus te znamke kot celote.
22 V tem pogledu, kot je Sodišče že večkrat ugotovilo in kot je sicer Sodišče prve stopnje opozorilo v točki 25 izpodbijane sodbe, povprečni potrošnik znamko običajno zaznava kot celoto in se ne posveča preizkusu različnih podrobnosti. Da bi presodili, ali ima znamka razlikovalni učinek ali ne, je treba upoštevati njen celotni vtis (glej zlasti sodbi z dne 29. aprila 2004 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT, od C‑468/01 P do C‑472/01 P, Recueil, str. I‑5141, točka 44, in z dne 7. oktobra 2004 v zadevi Mag Instrument proti UUNT, C‑136/02 P, ZOdl., str. I-9165, točka 20).
23 Vendar naj to ne bi pomenilo, da pristojni organ, ki mora preveriti, ali javnost znamko, za katero je bila zahtevana registracija, lahko zaznava kot označbo izvora, ne sme izvesti zaporednega preizkusa različnih oblikovnih elementov te znamke. Dejansko bi lahko bilo koristno, da pristojni organ pri celostni presoji preizkusi vsakega izmed sestavnih elementov zadevne znamke (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Procter & Gamble proti UUNT, točka 45).
24 V tem primeru, potem ko je Sodišče prve stopnje v točkah od 26 do 29 izpodbijane sodbe najprej zaporedno preizkusilo steklenico, predstavljeno v prijavi znamke, rezino limone in uporabljene barve, je v točki 30 iste sodbe sklenilo, da je predmetna znamka sestavljena iz kombinacije elementov, izmed katerih je vsak brez slehernega razlikovalnega učinka do proizvodov „pivo, sodavice, sadni sokovi“.
25 V točki 31 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje presodilo, da „dejstvo, da sestavljeno znamko [kot je prijavljena znamka] oblikujejo le elementi, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka do zadevnih proizvodov in storitev, dopušča sklep, da se to znamko, obravnavano kot celoto, prav tako lahko na splošno uporablja v gospodarskem prometu za predstavitev teh proizvodov ali storitev.“
26 Kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 16. septembra 2004 v zadevi SAT.1 proti UUNT (C‑329/02 P, Recueil, str. I‑8317, točka 35), se je treba za presojo, ali je sestavljena znamka brez slehernega razlikovalnega učinka, opreti na to, kako znamko celostno presoja povprečni potrošnik, in ne na domnevo, da elementi, ki so posamezno brez razlikovalnega učinka, takega učinka ne morejo imeti, ko so povezani.
27 V tej zadevi je Sodišče glede registracije besedne zveze „SAT.2“ kot znamke razveljavilo zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje SAT.1 proti UUNT (SAT.2), ker je zavrnitev registracije te besedne zveze temeljila na navedeni domnevi. Sodišče je dejansko ugotovilo, da je Sodišče prve stopnje celotni vtis besedne zveze preizkusilo le podredno s tem, da je zanikalo vsakršno relevantnost elementov, kot je obstoj domišljijskega elementa, ki jih je treba upoštevati pri tej analizi (zgoraj navedena sodba Sodišča SAT.1 proti UUNT, točka 35).
28 V izpodbijani sodbi je Sodišče prve stopnje po ločenem preizkusu vsakega izmed sestavnih elementov prijavljene znamke tudi menilo, da je bilo treba domnevati, da je bila ta brez slehernega razlikovalnega učinka. Vendar je, drugače kot pri presoji, izvedeni v zgoraj navedeni sodbi SAT.1 proti UUNT (SAT.2), Sodišče prve stopnje nadaljevalo analizo s p obljenim preverjanjem, ali navedena znamka, obravnavana kot celota, tak učinek ima oziroma ga nima.
29 Prav tako je v točki 32 izpodbijane sodbe ugotovilo, da si je „zlasti zaradi sestave prijavljene znamke, ki jo opredeljuje dejstvo, da je rezina limone nataknjena na vrat steklenice, težko zamišljati druge možnosti povezanosti teh elementov v eni sami tridimenzionalni enoti“ in da „je to edini način, da se pijači doda rezina ali krhelj limone, kadar se ta pije neposredno iz steklenice“ ter da posledično „z načinom povezave elementov te sestavljene znamke ta ne more pridobiti razlikovalnega učinka“.
30 V točki 33 te sodbe je Sodišče prve stopnje razsodilo, da „ morebitne razlike med obliko in barvo prijavljene znamke ter obliko in barvo drugih steklenic, ki so embalaža zadevnih proizvodov, ne morejo vplivati na sklep [o neobstoju razlikovalnega učinka]“, kajti „glede na svojo celoto se prijavljena znamka bistveno ne razlikuje od osnovnih oblik embalaže zadevnih proizvodov, ki se na splošno uporabljajo v gospodarskem prometu, temveč se kaže bolj kot različica teh oblik.“
31 Na koncu je v točki 35 navedene sodbe sklepalo, da „prijavljena znamka, kot jo zaznava običajno obveščen, skrbno pozoren in preudaren povprečni potrošnik, ni sposobna individualizirati proizvodov, navedenih v prijavi znamke, in jih razlikovati od drugih proizvodov, ki imajo drug tržni izvor“.
32 Iz tega sledi, da je Sodišče prve stopnje svojo presojo razlikovalnega učinka pravilno oprlo na celotni vtis, ki izhaja iz oblike in razporeditve barv prijavljene znamke, kot to zahteva tudi sodna praksa, navedena v točki 22 te sodbe.
33 Prvi del prvega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljenega.
Drugi del o priznanju razlikovalnega učinka prijavljene znamke
34 V drugem delu prvega pritožbenega razloga tožeča stranka trdi, da iz dokumentacije prvega odbora za pritožbe UUNT izhaja, da prijavljena znamka sama po sebi popolnoma omogoča potrošnikom, da identificirajo izvor proizvodov, ki jih pokriva.
35 Glede steklenice, predstavljene v prijavljeni znamki, ki se uporablja kot embalaža piva CORONA, tožeča stranka navaja tri argumente. Najprej trdi, da se za piva, ki se tržijo na trgu Skupnosti, z izjemo nekaterih mehiških piv, glede katerih so bili proizvajalci sodno obsojeni, uporabljajo večje steklenice z odebeljenim dnom in vratom, ki zavzema manj kot tretjino celotne višine, kadar pa je njihova oblika podobna obliki predstavljene steklenice, na splošno niso prozorne. Oblika steklenice, ki se običajno uporablja za sadne sokove, naj ne bi bila v ničemer podobna predstavljeni steklenici, razen tega, da je izdelana iz belega stekla. Nazadnje naj povprečni potrošnik ne bi bil navajen, da se 33-centiliterske steklenice uporabljajo za limonado, ki je naprodaj v litrskih steklenicah ali steklenicah poldrugega litra.
36 Še več, z dodatnimi elementi (krhelj limone ter rumena in zelena barva), povezanimi s to posebno obliko steklenice, bi prijavljena znamka kot celota v vsakem primeru pridobila razlikovalni učinek. Zlasti raba, da se krhelj limone natakne na vrat steklenice, naj bi bila posebnost proizvodov tožeče stranke. Le pivo, ki se trži pod znamko SOL, naj bi se predstavljalo s krhljem limone v vratu steklenice, vendar naj bi šlo očitno za prevzem tradicije pitja proizvodov znamke CORONA.
37 Po mnenju tožeče stranke je bila takrat, ko je vložila svojo zahtevo pri UUNT, povezava te posebne oblike steklenice, krhlja limone in zahtevanih rumene in zelene barve značilna za te proizvode. Prijavljena znamka naj bi torej povprečnemu potrošniku omogočala identifikacijo izvora proizvodov in storitev, ki jih pokriva.
38 Tožeča stranka dodaja, da v nobenem primeru ni mogoče trditi, da je popolnoma v navadi, da se sadni sokovi in limonada okrasijo s krhljem limone.
39 Primarno je UUNT odločil, da je drugi del prvega pritožbenega razloga nedopusten.
40 Po eni strani naj bi se tožeča stranka omejila na ponovitev določenih dejanskih trditev, navedenih že na prvi stopnji, ne da bi oblikovala konkreten očitek proti izpodbijani sodbi. Tak pritožbeni razlog naj bi pomenil predlog za preprosto ponovno preučitev tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje, in za katero naj v skladu s členom 58 Statuta Sodišča ne bi bilo pristojno Sodišče.
41 Po drugi strani je namen njenih trditev izpodbijati presojo dejstev, ki jo je izvedlo Sodišče prve stopnje. Ta naj, z izjemo primera izkrivljanja dejanskih elementov, predloženih Sodišču prve stopnje, ne bi pomenila relevantnega pravnega vprašanja, kot je nadzor Sodišča v okviru pritožbe. UUNT meni, da ugotovitve Sodišča prve stopnje ne razkrivajo nobenega elementa, ki bi dopuščal domnevo izkrivljanja dejstev, ki so mu bila predložena. V preostalem delu naj tožeča stranka sploh ne bi uveljavljala takega izkrivljanja.
42 V tem pogledu iz členov 225 ES, 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in 112(1), prvi pododstavek, (c) Poslovnika Sodišča izhaja, da mora pritožba natančno opredeliti kritizirane elemente sodbe, za katero se predlaga razveljavitev, ter pravne navedbe, ki specifično podpirajo ta predlog (glej zlasti sodbi z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točka 34, in z dne 23. marca 2004 v zadevi Médiateur proti Lamberts, C‑234/02 P, Recueil, str. I‑2803, točka 76).
43 Poleg tega je v skladu s členoma 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča pritožba omejena na pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi relevantna dejstva ter dokazne elemente. Presoja teh dejstev in dokaznih elementov torej, z izjemo primera njihovega izkrivljanja, ne pomeni pravnega vprašanja, za katerega velja nadzor Sodišča v okviru pritožbe (zgoraj navedena sodba Mag Instrument proti UUNT, točka 39).
44 V tem primeru se tožeča stranka v drugem delu prvega pritožbenega razloga omejuje na trditev, da je Sodišče prve stopnje nepravilno razsodilo, da je prijavljena znamka brez slehernega razlikovalnega učinka, ne da bi natančneje pojasnila, kakšno pravno napako naj bi storilo pri razlagi in uporabi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
45 Tožeča stranka tako dejansko predlaga, naj Sodišče s svojo presojo dejstev nadomesti presojo, ki jo je Sodišče prve stopnje izvedlo v okviru svoje analize razlikovalnega učinka prijavljene znamke.
46 Ker v tem primeru ni bilo mogoče ugotoviti, da bi Sodišče prve stopnje kakor koli izkrivljalo dejstva in dokazne elemente, je drugi del prvega pritožbenega razloga treba razglasiti za nedopustnega iz razlogov, navedenih v točki 43 te sodbe.
Tretji del o obrazložitvi sporne odločbe glede storitev „restavracije, bari in okrepčevalnice“
47 S tretjim delom prvega pritožbenega razloga tožeča stranka navaja, da prvi odbor za pritožbe UUNT v ničemer ne pojasnjuje razlogov, zaradi katerih naj bi bila prijavljena znamka neprimerna za razlikovanje storitev „restavracije, bari in okrepčevalnice“, ki jih opravlja tožeča stranka, od storitev, ki jih opravljajo druga podjetja.
48 UUNT odgovarja, da glede zavrnitve registracije prijave znamke za navedene storitve točka 36 izpodbijane sodbe pravno zadostno utemeljuje presojo Sodišča prve stopnje.
49 Zato, kot je bilo tudi opozorjeno v točki 42 te sodbe, iz členov 225 ES, 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1), prvi pododstavek, (c) Poslovnika Sodišča izhaja, da mora pritožba natančno opredeliti kritizirane elemente sodbe, za katero se predlaga razveljavitev, ter pravne navedbe, ki specifično podpirajo ta predlog.
50 Tej zahtevi ne ustreza pritožba, ki se omejuje na tožbene razloge in trditve, ki so že bili predloženi Sodišču prve stopnje, ne da bi vsebovala navedbe, s katerimi bi natančneje opredelila pravno napako izpodbijane sodbe. Dejansko taka pritožba pomeni predlog za preprosto ponovno preučitev tožbe, vložene pred Sodiščem prve stopnje (glej zlasti zgoraj navedeni sodbe Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točka 35, in Médiateur proti Lamberts, točka 77).
51 V tem primeru se tožeča stranka omejuje na ponovitev že predstavljenih trditev na prvi stopnji glede zatrjevanega pomanjkanja obrazložitve sporne odločbe, ne da bi navedla, kakšno pravno napako naj bi Sodišče prve stopnje storilo v izpodbijani sodbi.
52 Zato je tretji del prvega pritožbenega razloga treba zavreči kot nedopustnega in ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 7(3) Uredbe št. 40/94
53 Tožeča stranka navaja, da je bila glede na različna dokazila, predložena med razpravo, prijavljena znamka predmet obširnega resnega, stalnega in neprekinjenega trženja, tako da jo javnost popolnoma povezuje s podjetjem tožeče stranke.
54 UUNT uvodoma predlaga Sodišču, naj nekatere listine, priložene k vlogi, razglasi za nedopustne, ker niso bile predložene niti prvemu odboru za pritožbe UUNT niti Sodišču prve stopnje.
55 UUNT navaja tudi, da se tožeča stranka omejuje na ponovitev istih dejanskih navedb, kot jih je podala pred Sodiščem prve stopnje, ne da bi uveljavljala pravne napake, ki naj bi jih slednje storilo v izpodbijani sodbi, in da Sodišče za ta pritožbeni razlog ni pristojno.
56 V zvezi s tem želi tožeča stranka s trditvijo, da iz listin, predloženih v razpravi, izhaja, da je prijavljena znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo, dejansko prisiliti Sodišče, da s svojo lastno presojo dejstev nadomesti presojo, ki jo je Sodišče prve stopnje izvedlo v točkah od 48 do 54 izpodbijane sodbe.
57 Ker se tega, da je Sodišče prve stopnje izkrivljalo predložena dejstva ali dokazne elemente, ni zatrjevalo v okviru tega pritožbenega razloga, ga je treba zavreči kot nedopustnega iz razlogov, navedenih v točki 43 te sodbe, ne da bi bilo treba preizkusiti predlog UUNT, naj iz razprave izloči določene listine, priložene k vlogi, ker te niso bile predložene niti prvemu odboru za pritožbe niti Sodišču prve stopnje.
58 Zato je pritožbo treba v celoti zavrniti.
Stroški
59 V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT je predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta ni uspela s svojima pritožbenima razlogoma, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Pritožba se zavrne.
2) Eurocermexu SA se naloži plačilo stroškov.
Podpisi
* Jezik postopka: francoščina.