Zadeva C-215/04
Marius Pedersen A/S
proti
Miljøstyrelsen
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Østre Landsret)
„Odpadki – Pošiljka odpadkov – Odpadki, namenjeni za predelavo – Pojem ‚prijavitelja‘ – Dolžnosti prijavitelja“
Povzetek sodbe
1. Okolje – Odpadki – Uredba št. 259/93 o pošiljkah odpadkov
(Uredba Sveta št. 259/93, člen 2(g)(ii))
2. Okolje – Odpadki – Uredba št. 259/93 o pošiljkah odpadkov
(Uredba Sveta št. 259/93, člen 7(2) in (4)(a), prva alinea)
3. Okolje – Odpadki – Uredba št. 259/93 o pošiljkah odpadkov
(Uredba Sveta št. 259/93, člen 6(5), prva alinea)
4. Okolje – Odpadki – Uredba št. 259/93 o pošiljkah odpadkov
(Uredba Sveta št. 259/93, člena 6(5) in 7(2))
1. Besedilo „kadar to ni mogoče“ iz člena 2(g)(ii) Uredbe št. 259/93 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti je treba razlagati tako, da samo dejstvo, da je oseba zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, temu ne daje tudi statusa prijavitelja pošiljke odpadkov za predelavo. Vendar okoliščini, da povzročitelj odpadkov ni znan ali da je število povzročiteljev tako veliko in njihov posamični prispevek iz te dejavnosti tako majhen, da ne bi bilo razumno, da bi morali ti povzročitelji posamično prijavljati pošiljke odpadkov, lahko upravičujeta, da se zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, šteje za prijavitelja pošiljke odpadkov za predelavo.
(Glej točko 19 in točko 1 izreka.)
2. Pristojni organ države odpreme lahko na podlagi člena 7(2) in (4)(a), prva alinea, Uredbe št. 259/93 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti ugovarja pošiljki odpadkov, če nima podatkov o razmerah njihove obdelave v namembni državi. Po drugi strani pa od prijavitelja ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da bo predelava v namembni državi enakovredna tisti, ki jo predvidevajo predpisi države odpreme. Nasprotno, če namerava pristojni organ v državi odpreme na podlagi omenjenega člena 7(4)(a), prva alinea, ugovarjati pošiljki na podlagi nacionalnih pravil za predelavo, mora sam dokazati tveganje za zdravje ljudi in okolja, ki bi ga pomenila predelava odpadkov v namembni državi.
(Glej točki 33 in 34 ter točko 2 izreka.)
3. Člen 6(5), prva alinea, Uredbe št. 259/93 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti je treba razlagati tako, da pri prijavi pošiljke dolžnost predložitve podatkov o sestavi odpadkov ni izpolnjena, če prijavitelj prijavi kategorijo odpadkov z navedbo „odpadki iz elektronskih delov strojev“. Taka navedba je namreč abstraktna in nenatančna in ne vsebuje podrobnih podatkov, iz katerih bi pristojni organ lahko dobil informacije o posebnih značilnostih zadevnih odpadkov.
(Glej točki 38 in 39 ter točko 3 izreka.)
4. Rok, določen v členu 7(2) Uredbe št. 259/93 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, začne teči, ko pristojni organi namembne države pošljejo potrditev, ne glede na dejstvo, da pristojni organi države odpreme menijo, da niso dobili vseh podatkov, ki jih zahteva člen 6(5) te uredbe. Posledica prekoračitve tega roka je to, da pristojni organi ne morejo več ugovarjati pošiljki oziroma zahtevati od prijavitelja dodatnih informacij.
(Glej točko 52 in točko 4 izreka.)
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 16. februarja 2006(*)
„Odpadki – Pošiljka odpadkov – Odpadki, namenjeni za predelavo – Pojem ‚prijavitelja‘ – Dolžnosti prijavitelja“
V zadevi C-215/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Østre Landsret (Danska) z odločbo z dne 14. maja 2004, ki je prispela na Sodišče 21. maja 2004, v postopku
Marius Pedersen A/S
proti
Miljøstyrelsen,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Schiemann (poročevalec), N. Colneric, sodnica, J. N. Cunha Rodrigues in E. Levits, sodnika,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. maja 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Marius Pedersen A/S H. Banke, advokat,
– za Miljøstyrelsen P. Biering, advokat,
– za dansko vlado J. Molde in P. Biering, zastopnika,
– za belgijsko vlado D. Haven, zastopnica,
– za avstrijsko vlado E. Riedl, zastopnik,
– za poljsko valdo J. Pietras, zastopnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti M. Konstantinidis in H. Støvlbæk, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 14. julija 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2(g), 6(5) ter 7(1), (2) in (4)(a), Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje (UL L 30, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Marius Pedersen A/S (v nadaljevanju: Pedersen), podjetjem, ki mu je bilo izdano dovoljenje za zbiranje odpadkov iz elektronskih delov strojev, s sedežem na Danskem, in Miljøstyrelsen (nacionalna agencija za okolje), v zvezi s pošiljkami teh odpadkov, namenjenimi v Nemčijo zaradi njihove predelave.
Pravni okvir
3 V skladu z deveto uvodno izjavo Uredbe št. 259/93:
„[...] morajo biti pošiljke odpadkov predhodno prijavljene pristojnim organom, s čimer se jim omogoči, da so pravilno obveščeni zlasti o vrsti odpadkov, njihovem premeščanju ter odstranitvi ali predelavi, tako da ti organi lahko sprejmejo vse potrebne ukrepe za varovanje zdravja ljudi in okolja, vključno z možnostjo, da utemeljeno ugovarjajo pošiljki.“
4 Člen 2(g) te uredbe opredeljuje „prijavitelja“ tako:
„[…] kater[a] koli fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a], kateri je naložena dolžnost prijave, to je v nadaljnjem besedilu oseba, ki predlaga ali naroči prevoz odpadkov:
i) oseba, katere dejavnosti so povzročile nastanek odpadkov (izvirni povzročitelj);
ali
ii) kadar to ni mogoče, zbiralec, ki mu je država članica za to izdala dovoljenje, ali trgovec ali posrednik, ki je registriran ali mu je bilo izdano dovoljenje, ki poskrbi za odstranitev ali predelavo odpadkov;
[…]“
5 Člen 6 te uredbe določa:
„1. Kadar prijavitelj namerava poslati odpadke za predelavo iz Priloge III iz ene države članice v drugo […] o tem s prijavo uradno obvesti pristojni organ namembne države ter pošlje kopije prijave pristojnim organom države odpreme in države tranzita ter prejemniku.
[...]
4. Za prijavo prijavitelj izpolni tovorni list in, če to zahtevajo pristojni organi, dostavi še dodatne informacije in dokumentacijo.
5. Prijavitelj na tovornem listu navede podatke, ki se nanašajo zlasti na:
– vir, sestavo in količino odpadkov za predelavo, skupaj s podatki o povzročitelju, in če gre za odpadke iz različnih virov, podroben popis teh odpadkov, in če so znani, tudi podatke o izvirnem povzročitelju,
[…]“
6 V skladu s členom 7 Uredbe št. 259/93:
„1. Po prejemu prijave pristojni organ namembne države v treh delovnih dneh pošlje potrditev prijavitelju, njene kopije pa drugim pristojnim organom in prejemniku.
2. Pristojni organi namembne države, države odpreme in države tranzita imajo, potem ko je bila potrditev odposlana, na voljo 30 dni, da pošiljki ugovarjajo. Tak ugovor temelji na odstavku 4. Vsak ugovor je treba v 30 dneh pisno sporočiti prijavitelju in drugim pristojnim organom.
[...]
4. (a) Pristojni organi namembne države in države odpreme lahko utemeljeno ugovarjajo načrtovani pošiljki:
– skladno z Direktivo 75/442/EGS, zlasti členom 7 Direktive
ali
– če ni skladna z nacionalnimi zakoni in predpisi, ki se nanašajo na varstvo okolja, javni red, javno varnost ali zdravstveno varstvo
[...]
[...]
5. Če je v roku iz odstavka 2 pristojnim organom zadovoljivo dokazano, da so bili problemi, ki so vzrok njihovih ugovorov, rešeni in da bodo izpolnjeni pogoji glede prevoza, pristojni organi takoj pisno obvestijo prijavitelja, kopije pa pošljejo prejemniku in drugim pristojnim organom.
Če se zaradi tega bistveno spremenijo pogoji pošiljanja, je treba pripraviti novo prijavo.“
7 Člen 4 Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih (UL L 194, str. 39), spremenjene z Direktivo Sveta 91/156/EGS z dne 18. marca 1991 (UL L 78, str. 32, v nadaljevanju: Direktiva 75/442), določa:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev take predelave ali odstranjevanja odpadkov, da ne ogrožajo zdravja ljudi in brez uporabe postopkov ali načinov, ki bi lahko škodovali okolju, predvsem pa:
– ne pomenijo tveganja vode, zraka, tal ter rastlin in živali,
– niso moteči zaradi hrupa ali vonjav,
– ne vplivajo škodljivo na krajino ali mesta posebnega pomena.
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da prepovejo puščanje, odmetavanje ali nenadzorovano odstranjevanje odpadkov.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
8 Pedersen je s prijavo z dne 21. februarja 2000 od Miljøstyrelsen zahteval, da mu izda dovoljenje za pošiljko 2000 ton odpadkov iz elektronskih delov strojev, namenjenih predelavi v partnerskemu podjetju v Nemčiji. Navedena agencija je zavrnila izdajo dovoljenja za pošiljko zato, ker ji Pedersen ni predložil podatkov, potrebnih za preučitev zahteve za izdajo dovoljenja, in sicer:
1. pooblastila izvirnih povzročiteljev odpadkov, ki potrjuje, da jih Pedersen zastopa pri pošiljanju zbranih odpadkov;
2. dokaza, da se v napravi v Nemčiji odpadki obdelujejo na način, ki je ekološko enakovreden načinu, ki ga določajo danski predpisi;
3. zadostne podatke glede sestave odpadkov, saj je Pedersen v obrazcu za čezmejne pošiljke navedel le, da gre za pošiljko „odpadkov iz elektronskih delov strojev“.
9 Poleg tega je glede na domnevno nepopolnost prijave Miljøstyrelsen presodil, da rok 30 dni, določen v členu 7 Uredbe št. 259/93 za to, da pristojni organ lahko da svoje soglasje oziroma ugovarja, ne teče.
10 Pedersen je 22. maja 2001 vložil tožbo na Østre Landsret, ker je menil, da je predložil zadostne podatke, ki Miljøstyrelsen omogočajo izdajo zahtevanega dovoljenja, in menil, da so roki za ugovor že potekli in ima posledično pravico odpremiti zadevne pošiljke.
11 V teh okoliščinah je Østre Landsret prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba besedilo ‚kadar to ni mogoče‘ iz člena 2(g)(ii) Uredbe […] št. 259/93 [...] razumeti tako, da zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, ne more biti avtomatično tudi prijavitelj izvoza odpadkov za predelavo?
Če je odgovor pritrdilen: Sodišče naj opredeli, po katerih merilih je zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, lahko prijavitelj izvoza odpadkov za predelavo?
Ali je to merilo lahko dejstvo, da je povzročitelj odpadkov neznan ali da je število povzročiteljev odpadkov tako veliko in njihov posamični prispevek tako skromen, da bi bilo nerazumno zahtevati, da bi moral vsak od njih posamično prijaviti izvoz odpadkov?
2. Ali člen 7(2) v povezavi s členom 7(4)(a), prva in druga alinea, Uredbe [...] št. 259/93 [...] omogoča pristojnim organom države odpreme, da ugovarjajo zahtevi za izdajo dovoljenja za izvoz odpadkov za predelavo, če prijavitelj ne predloži podatkov o tem, da bo obdelava zadevnih odpadkov v namembni državi potekala po metodah, ki so ekološko enakovredne tistim, ki jih zahtevajo nacionalni predpisi v državi odpreme?
3. Ali je treba člen 6(5), prva alinea, Uredbe [...] št. 259/93 [...] razlagati tako, da je dolžnost predložitve podatkov o sestavi odpadkov izpolnjena, če prijavitelj navede, da gre za kategorijo odpadkov, na primer za ‚odpadke iz elektronskih delov strojev‘?
4. Ali je treba člen 7(1) in (2) Uredbe [...] št. 259/93 [...] razlagati tako, da začne rok iz člena 7(2) teči, ko so pristojni organi namembne države poslali potrditev, ne glede na dejstvo, da pristojni organi države odpreme menijo, da niso dobili vseh podatkov, ki jih zahteva člen 6(5)?
Če je odgovor negativen: katere podatke mora vsebovati prijava, preden lahko začne teči 30-dnevni rok iz člena 7(2)?
Ali je pravna posledica preteka tega roka 30 dni to, da pristojni organi ne morejo več ugovarjati oziroma zahtevati dodatnih podatkov?“
Prvo vprašanje
12 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(g)(ii) Uredbe št. 259/93 razlagati tako, da zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, ni avtomatično pooblaščen za prijavo pošiljk, namenjenih za predelavo.
13 Iz samega besedila navedenega člena 2(g) izhaja, da kadar oseba, katere dejavnost je povzročila nastanek odpadkov, torej izvirni povzročitelj, ne more prijaviti pošiljke, lahko le v takem primeru zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, prevzame vlogo prijavitelja.
14 Tako navedeni člen izrecno izključuje, da bi se zbiralca, ki mu je bilo izdano dovoljenje, lahko avtomatično štelo za edinega prijavitelja pošiljke odpadkov.
15 Poleg tega predložitveno sodišče sprašuje, katera merila omogočajo zbiralcu, ki mu je bilo izdano dovoljenje, da je tudi prijavitelj pošiljke odpadkov za predelavo.
16 Čeprav ima dolžnost prijave pošiljke odpadkov predvsem izvirni povzročitelj, besedilo „kadar to ni mogoče“ pomeni, da lahko zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, če izvirni povzročitelj tega ne more storiti, vloži to prijavo. Ob upoštevanju ciljev Uredbe št. 259/93, kot jih razglaša njena deveta uvodna izjava, in sicer da morajo biti pošiljke odpadkov predhodno prijavljene pristojnim organom, s čimer se jim omogoči, da so pravilno obveščeni, tako da lahko ti organi sprejmejo vse potrebne ukrepe za varovanje zdravja ljudi in okolja, je treba besedilo „kadar to ni mogoče“ razlagati široko, da se zagotovi, da kadar prijave pošiljke pristojnim organom ne more zagotoviti izvirni povzročitelj, to lahko stori zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje.
17 V tem kontekstu okoliščini, na kateri se sklicuje predložitveno sodišče, in sicer dejstvo, da ni znan izvirni povzročitelj odpadkov oziroma da je število povzročiteljev tako veliko in njihov posamični prispevek iz te dejavnosti tako majhen, da ne bi bilo razumno, da bi morali ti povzročitelji posamično prijavljati pošiljke odpadkov, pomenita merili, ki omogočajo zbiralcu, ki mu je bilo izdano dovoljenje, da vloži prijavo za pošiljke pristojnim organom, in spadata v obseg besedila „kadar to ni mogoče“.
18 Kadar izvirni povzročitelj ni znan, je popolnoma upravičeno in celo zaželeno, da je zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, tisti, ki vloži prijavo pri pristojnih organih. Poleg tega bi bilo, kot je to poudaril generalni pravobranilec v točki 26 sklepnih predlogov, večje število prijav, ki je posledica velikega števila povzročiteljev, ki vsak posamično proizvede majhno količino odpadkov, nezdružljivo z obveznostjo, ki jo imajo na podlagi Uredbe št. 259/93 pristojni organi, in sicer da te prijave obravnavajo v razmeroma kratkih rokih.
19 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba besedilo „kadar to ni mogoče“ iz člena 2(g)(ii) Uredbe št. 259/93 razlagati tako, da samo dejstvo, da je oseba zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, temu ne daje tudi statusa prijavitelja pošiljke odpadkov za predelavo. Vendar okoliščini, da povzročitelj odpadkov ni znan ali da je število povzročiteljev tako veliko in njihov posamični prispevek iz te dejavnosti tako majhen, da ne bi bilo razumno, da bi morali ti povzročitelji posamično prijavljati pošiljke odpadkov, lahko upravičujeta, da se zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, šteje za prijavitelja pošiljke odpadkov za predelavo.
Drugo vprašanje
20 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pristojni organi države odpreme lahko ugovarjajo zahtevi za izdajo dovoljenja za izvoz odpadkov, namenjenih za predelavo, v namembno državo izključno zato, ker v podatkih, ki jih je predložil, prijavitelj ni navedel, da predpisi v namembni državi zahtevajo enako raven ekološkega varstva kot tisti v državi odpreme.
21 Uvodoma je treba spomniti, da Uredba št. 259/93 usklajeno ureja vprašanje pošiljk odpadkov na ravni Skupnosti da bi se zagotovilo varstvo okolja (sodbi z dne 13. decembra 2001 v zadevi DaimlerChrysler, C-324/99, Recueil, str. I‑9897, točka 42, in z dne 27. februarja 2002 v zadevi ASA, Recueil, str. I-1961, točka 35).
22 Primeri, v katerih države članice lahko ugovarjajo pošiljki odpadkov med njimi, so glede odpadkov, namenjenih za predelavo, restriktivno našteti v členu 7(4) navedene uredbe, v skladu z odstavkom 2 te določbe (zgoraj navedena sodba ASA, točka 36).
23 Vendar uporaba navedenega člena 7(4), ki opredeljuje primere, v katerih pristojni organi države odpreme, namembne države ali države tranzita lahko ugovarjajo pošiljki odpadkov za predelavo, predpostavlja, da imajo pristojni organi na voljo potrebne podatke, da preverijo, ali pri pošiljki gre oziroma ne gre za enega od teh primerov.
24 Zato člen 6(5) Uredbe št. 259/93 določa, da mora prijavitelj predložiti določene podatke.
25 Poleg tega iz odstavka 4 tega člena 6 izhaja, da pristojni organi lahko od prijavitelja zahtevajo dodatne podatke in dokumentacijo.
26 Vendar pa glede na to, da Uredba št. 259/93 ob nespoštovanju take zahteve po dodatnih podatkih in dokumentaciji ne določa posebnega postopka, pristojni organ lahko „ugovarja“, kot to predvideva člen 7(2) te uredbe, če nima podatkov, potrebnih za to, da bi preveril, ali je pošiljka ob upoštevanju člena 7(4) te uredbe problematična.
27 V teh okoliščinah je vrsta podatkov, ki so potrebni in jih pristojni organ lahko posledično zahteva, različna, odvisno od primerov iz člena 7(4) Uredbe št. 259/93.
28 Tako je glede primera iz člena 7(4)(a), prva alinea, Uredbe št. 259/93 Sodišče v točki 43 sodbe z dne 16. decembra 2004 v zadevi EU-Wood-Trading (C-277/02, ZOdl., str. I-11957) razsodilo, da pristojni organi lahko ugovarjajo iz razlogov, ki se nanašajo ne le na sam prevoz, ampak tudi na predelavo, predvideno z omenjeno pošiljko.
29 Ker na podlagi člena 4 Direktive 75/442 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev predelave ali odstranjevanja odpadkov, ki ne ogroža zdravja ljudi in je brez uporabe postopkov ali načinov, ki bi lahko škodovali okolju, je treba določbe člena 7(4)(a), prva alinea, Uredbe št. 259/93 razlagati tako, da pooblaščajo pristojne organe namembne države in države odpreme, da ugovarjajo pošiljkam odpadkov za predelavo, če predvidena predelava ne upošteva zahtev iz navedenega člena 4 direktive (zgoraj navedena sodba EU-Wood-Trading, točka 42).
30 V zgoraj navedeni sodbi EU-Wood-Trading je Sodišče presodilo, da določbe člena 7(4)(a), prva alinea, Uredbe št. 259/93 implicirajo, da države članice odpreme pri presoji tveganj, ki jih pomeni predelava odpadkov v namembni državi članici za zdravje ljudi in okolja, lahko upoštevajo vsa za to upoštevna merila, vključno s tistimi, ki veljajo v državi odpreme, čeprav so strožja od meril v namembni državi, in če je njihov namen izogniti se tem tveganjem. Pristojni organi države odpreme pa ne morejo biti vezani na merila svoje države, če ta niso nič bolj primerna za to, da bi se izognilo navedenim tveganjem, kot so tista v namembni državi (zgoraj navedena sodba EU-Wood-Trading, točka 46).
31 Poleg tega je ugovarjanje pristojnega organa odpremi pošiljke na podlagi nacionalnih pravil njegove države o predelavi zakonito možno le, če ta pravila ob spoštovanju načela sorazmernosti omogočajo uresničitev zasledovanih ciljev, in sicer preprečiti tveganje za zdravje ljudi in okolja, in ne gredo dlje, kot je potrebno za njihovo doseganje (zgoraj navedena sodba EU-Wood-Trading, točka 49). Glede tega je treba tveganje presoditi ob upoštevanju upoštevnih znanstvenih raziskav in ne s splošnimi razlogi (zgoraj navedena sodba EU-Wood-Trading, točka 50).
32 Tako mora v okviru predhodne prijave, ki jo določa člen 6 Uredbe št. 259/93, prijavitelj v skladu z odstavkom 5 tega člena predložiti tovorni list, ki dopolnjuje prijavo podatkov, ki se nanašajo ne le na sestavo in količino odpadkov, ki jih je treba predelati in način njihovega prevoza, ampak tudi na razmere, v katerih se bodo navedeni odpadki predelali.
33 Nasprotno od prijavitelja ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da bo predelava v namembni državi enakovredna tisti, ki jo predvidevajo predpisi države odpreme. Nasprotno, če namerava pristojni organ v državi odpreme na podlagi člena 7(4)(a), prva alinea, Uredbe št. 259/93 ugovarjati pošiljki na podlagi nacionalnih pravil za predelavo, mora sam dokazati tveganje za zdravje ljudi in okolja, ki bi ga pomenila predelava odpadkov v namembni državi.
34 Glede na prej navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da lahko pristojni organ države odpreme na podlagi člena 7(2) in (4)(a), prva alinea, Uredbe št. 259/93 ugovarja pošiljki odpadkov, če nima podatkov o razmerah njihove obdelave v namembni državi. Nasprotno od prijavitelja ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da bo predelava v namembni državi enakovredna tisti, ki jo predvidevajo predpisi države odpreme.
Tretje vprašanje
35 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pri prijavi pošiljke navedba kategorije odpadkov, kot je „odpadki iz elektronskih delov strojev“, zadosti dolžnosti predložitve podatkov glede sestave odpadkov, ki jo določa člena 6(5), prva alinea, Uredbe št. 259/93.
36 Kot je bilo že poudarjeno v točki 16 te sodbe, je eden od ciljev Uredbe št. 259/93 zagotoviti predhodno prijavo pošiljk odpadkov pristojnim organom, s čimer se jim omogoči, da so pravilno obveščeni in lahko tako sprejmejo vse potrebne ukrepe za varovanje zdravja ljudi in okolja.
37 Dosego tega cilja zagotavlja samo popolna prijava, v kateri so podrobno navedeni vir, sestava in količina odpadkov, namenjenih za predelavo, pri odpadkih iz različnih virov pa obsega tudi njihov podroben opis.
38 Navedba „odpadki iz elektronskih delov strojev“ glede na njeno abstraktno naravo in nenatančnost ne izpolnjuje tega pogoja, prav tako ne vsebuje niti podrobnih podatkov, iz katerih bi pristojni organ lahko dobil informacije o posebnih značilnostih zadevnih odpadkov.
39 Glede na prej navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(5), prva alinea, Uredbe št. 259/93 razlagati tako, da dolžnost predložitve podatkov o sestavi odpadkov ni izpolnjena, če prijavitelj prijavi kategorijo odpadkov z navedbo „odpadki iz elektronskih delov strojev“.
Četrto vprašanje
40 Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali dejstvo, da pristojni organ v državi odpreme meni, da nima na voljo vseh potrebnih podatkov o pošiljki odpadkov, namenjenih za predelavo, vpliva na to, kdaj začne teči rok 30 dni iz člena 7(2) Uredbe št. 259/93. To sodišče poleg tega sprašuje, ali prekoračitev tega roka izključuje možnost, da pristojni organi ugovarjajo pošiljki oziroma zahtevajo od prijavitelja dodatne podatke.
41 Da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, je treba preučiti mehanizem prijave pošiljk odpadkov, ki ga določa Uredba št. 259/93.
42 V skladu s členom 6(1) te uredbe prijavitelj, kadar namerava poslati odpadke za predelavo iz ene države članice v drugo, o tem s prijavo uradno obvesti pristojni organ namembne države ter pošlje kopije prijave pristojnim organom države odpreme in države tranzita.
43 Člen 7(1) te uredbe določa, da pristojni organ namembne države v treh delovnih dneh od prejema prijave pošlje potrditev prijavitelju, njene kopije pa drugim pristojnim organom in prejemniku.
44 V skladu z odstavkom 2, prva alinea, tega člena imajo pristojni organi namembne države, države odpreme in države tranzita, potem ko je bila potrditev odposlana, na voljo 30 dni, da pošiljki ugovarjajo.
45 Iz samega besedila člena 7 Uredbe št. 259/93 izhaja, da začne rok 30 dni teči, ko je pristojni organ namembne države odposlal potrditev. Dejstvo, da pristojni organ države odpreme, kot v zadevi o glavni stvari, sodi, da ni prejel vseh potrebnih podatkov, ne more ovirati pričetka teka tega roka. Navedeni rok 30 dni pomeni pomembno garancijo za prijavitelja, da bo njegova prijava pošiljke obravnavana v točno določenih rokih, ki jih določa ta uredba, in da bo najpozneje po njegovem izteku obveščen o tem, ali in morebiti pod kakšnimi pogoji bo pošiljka lahko poslana (glej v tem smislu glede ugovora pristojnega organa države odpreme zaradi napačne kvalifikacije pošiljke, zgoraj navedeno sodbo ASA, točka 49).
46 Zato je treba ob upoštevanju razlogov pravne varnosti člen 7(2) Uredbe št. 259/93 razlagati strogo. Rok 30 dni, ki je določen v tem členu, pomeni garancijo za dobro vodenje upravnih postopkov in pristojni organi lahko ugovarjajo le, če spoštujejo ta rok.
47 Tako dejstvo, da določeni podatki, za katere pristojni organ, v tem primeru organ države odpreme, sodi, da bi jih bilo koristno oziroma nujno zahtevati, ne more ovirati začetka teka roka 30 dni, določenega v členu 7(2) Uredbe št. 259/93.
48 Danska, avstrijska in poljska vlada so v pisnih stališčih izrazile zaskrbljenost glede take razlage, saj menijo, da bi, če bi šteli, da rok 30 dni začne teči z dnem, ko pristojni organ namembne države pošlje potrditev, in to ne glede na to, da je prijava nepopolna, to povzročilo to, da pristojni organi ne bi mogli ugovarjati pošiljki.
49 Glede tega je treba, ob upoštevanju, da morajo biti pošiljke odpadkov predhodno prijavljene pristojnim organom, s čimer se jim omogoči, da so pravilno obveščeni zlasti o vrsti odpadkov, njihovem premeščanju in odstranitvi ali predelavi, tako da ti organi lahko sprejmejo vse potrebne ukrepe za varovanje zdravja ljudi in okolja, vključno z možnostjo, da utemeljeno ugovarjajo pošiljki, ohraniti pravico navedenih organov, da zahtevajo dodatne podatke, kadar menijo, da je prijava nepopolna, pravico, ki jo imajo na podlagi člena 6(4) Uredbe št. 259/93.
50 Vendar razlaga, podana v točkah 46 in 47 te sodbe, v ničemer ne škoduje tem pravicam. Ker Uredba št. 259/93 ne določa posebnega postopka, po katerem bi pristojni organi zahtevali dodatne podatke in dokumentacijo na podlagi člena 6(4) te uredbe, take zahteve pristojni organi lahko podajo, v konkretnem primeru organ države odpreme, v roku 30 dni v obliki „ugovarjanja“, ki ga določa člen 7(2) te uredbe. Navedena rešitev omogoča uskladitev stroge razlage navedenega člena 7(2) s spoštovanjem pravic pristojnih organov, da zahtevajo dodatne informacije.
51 Če so dodatni podatki, ki jih zahteva pristojni organ države odpreme, prispeli v roku 30 dni in ta organ presodi, da so bili problemi, na katerih temelji ugovor razrešeni, ta v skladu s členom 7(5) Uredbe št. 259/93 takoj pisno obvesti prijavitelja in pošlje kopije prejemniku in drugim zadevnim pristojnim organom. Če se zaradi tega bistveno spremenijo pogoji pošiljanja, je treba pripraviti novo prijavo.
52 V teh okoliščinah je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da rok, določen v členu 7(2) Uredbe št. 259/93, začne teči, ko pristojni organi namembne države pošljejo potrditev, ne glede na dejstvo, da pristojni organi države odpreme menijo, da niso dobili vseh podatkov, ki jih zahteva člen 6(5) te uredbe. Posledica prekoračitve tega roka je to, da pristojni organi ne morejo več ugovarjati pošiljki oziroma zahtevati od prijavitelja dodatnih informacij.
Stroški
53 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Besedilo „kadar to ni mogoče“ iz člena 2(g)(ii) Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje je treba razlagati tako, da samo dejstvo, da je oseba zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, temu ne daje tudi lastnosti prijavitelja pošiljke odpadkov za predelavo. Vendar okoliščini, da povzročitelj odpadkov ni znan ali da je število povzročiteljev tako veliko in njihov posamični prispevek iz te dejavnosti tako majhen, da ne bi bilo razumno, da bi morali ti povzročitelji posamično prijavljati pošiljke odpadkov, lahko upravičujeta, da se zbiralec, ki mu je bilo izdano dovoljenje, šteje za prijavitelja pošiljke odpadkov za predelavo.
2) Pristojni organ države odpreme lahko na podlagi člena 7(2) in (4)(a), prva alinea, Uredbe št. 259/93 ugovarja pošiljki odpadkov, če nima podatkov o razmerah njihove obdelave v namembni državi. Nasprotno od prijavitelja ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da bo predelava v namembni državi enakovredna tisti, ki jo predvidevajo predpisi države odpreme.
3) Člen 6(5), prva alinea, Uredbe št. 259/93 je treba razlagati tako, da dolžnost predložitve podatkov o sestavi odpadkov ni izpolnjena, če prijavitelj prijavi kategorijo odpadkov z navedbo „odpadki iz elektronskih delov strojev“.
4) Rok, določen v členu 7(2) Uredbe št. 259/93, začne teči, ko pristojni organi namembne države pošljejo potrditev, ne glede na dejstvo, da pristojni organi države odpreme menijo, da niso prejeli vseh podatkov, ki jih zahteva člen 6(5) te uredbe. Posledica prekoračitve tega roka je, da pristojni organi ne morejo več ugovarjati pošiljki oziroma zahtevati od prijavitelja dodatnih informacij.
Podpisi
* Jezik postopka: danščina.