Zadeva C-180/04
Andrea Vassallo
proti
Azienda Ospedaliera Ospedale San Martino di Genova e Cliniche Universitarie Convenzionate
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Genova)
„Direktiva 1999/70/ES – Določbi 1(b) in 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas – Vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas v primeru kršitve pravil o zaporednih pogodbah za določen čas – Možnost odstopanja za pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z javno upravo“
Povzetek sodbe
Socialna politika – Okvirni sporazum ETUC, UNICE in CEEP o delu za določen čas – Direktiva 1999/70
(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določbi 1(b) in 5)
Okvirni sporazum o delu za določen čas, ki je priloga k Direktivi 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primeru, ko delodajalec iz javnega sektorja zlorabi veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, izključuje, da bi se ti spremenili v pogodbe ali delovna razmerja za nedoločen čas, čeprav je taka sprememba predvidena za pogodbe in delovna razmerja, sklenjena z delodajalcem iz zasebnega sektorja, če ima ta ureditev druge učinkovite ukrepe za preprečevanje in, če je potrebno, kaznovanje primerov, ko delodajalec iz javnega sektorja zlorabi veriženje pogodb za določen čas.
(Glej točko 42 in izrek.)
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
7. septembra 2006(*)
„Direktiva 1999/70/ES – Določbi 1(b) in 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas – Vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas v primeru kršitve pravil o zaporednih pogodbah za določen čas – Možnost odstopanja za pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z javno upravo“
V zadevi C-180/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Tribunale di Genova (Italija) z odločbo z dne 15. marca 2004, ki je na Sodišče prispela 16. aprila 2004, v postopku
Andrea Vassallo
proti
Azienda Ospedaliera Ospedale San Martino di Genova e Cliniche Universitarie Convenzionate,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen (poročevalec), R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis in J. Klučka, sodnika,
generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,
sodna tajnica: M. Ferreira,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. julija 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za A. Vassalla G. Bellieni in A. Lanata, odvetnika,
– za Azienda Ospedaliera Ospedale San Martino di Genova e Cliniche Universitarie Convenzionate C. Ciminelli, odvetnik,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z P. Gentilijem, avvocato dello Stato,
– za grško vlado A. Samoni-Rantou in E. Mamouna ter M. Apessos in I. Bakopoulos, zastopniki,
– za Komisijo Evropskih skupnosti N. Yerrell in A. Aresu, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. septembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb 1(b) in 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je priloga Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. Vassallom in njegovim delodajalcem Azienda Ospedaliera Ospedale San Martino di Genova e Cliniche Universitarie Convenzionate (bolnišnična ustanova, bolnišnica San Martino de Gênes in pogodbene univerzitetne bolnišnice, v nadaljevanju: bolnišnična ustanova) zaradi nepodaljšanja pogodbe o zaposlitvi, ki ga je z njo povezovala.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 V skladu z določbo 1 okvirnega sporazuma je njegov namen:
„a) izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije;
b) vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.“
4 Določba 2, točka 1, okvirnega sporazuma določa, da se
„ta sporazum […] uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici“.
5 V skladu z določbo 5 okvirnega sporazuma:
„1. Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:
a) objektivne razloge, ki upravičujejo podaljšanje takšnih pogodb ali razmerij;
b) najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;
c) število podaljšanj takšnih pogodb ali razmerij.
2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja:
a) štejejo za ‚zaporedna‘;
b) štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“
6 V skladu s členom 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70, države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 10. julija 2001.
Nacionalna ureditev
7 Z zakonom št. 422 z dne 29. decembra 2000, ki se nanaša na določbe, sprejete za uskladitev z obveznostmi, ki izhajajo iz članstva Italije v Evropskih skupnostih – Skupnostni zakon 2000 (redna priloga h GURI št. 16 z dne 20. januarja 2001, v nadaljevanju: zakon št. 422/2000), je nacionalni zakonodajalec pooblastil italijansko vlado, da sprejme zakonodajne dekrete, ki so potrebni za prenos direktiv Skupnosti, navedenih v prilogah A in B k temu zakonu. V Prilogi B je namreč navedena Direktiva 1999/70.
8 Člen 2(1)(b) zakona št. 422/2000 zlasti določa: „[V] izogib morebitnim neskladnostim z veljavnimi pravili v različnih sektorjih, na katere se nanaša ureditev, ki jo je treba uvesti, bodo obravnavana pravila, če bo treba, spremenjena ali dopolnjena […]“,v točki (f) pa ista določba določa, da „bodo zakonodajni dekreti v vsakem primeru zagotovili, da so na področju, ki ga obravnavajo direktive, ki jih je treba uvesti, sprejeta pravila popolnoma v skladu s predpisi zadevnih direktiv […]“.
9 Italijanska vlada je 6. septembra 2001 na podlagi člena 2(1)(f) zakona št. 422/2000 sprejela zakonodajni dekret št. 368 o izvajanju Direktive 1999/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (GURI št. 235 z dne 9. oktobra 2001, str. 4, v nadaljevanju: zakonodajni dekret št. 368/2001).
10 Člen 1(1) zakonodajnega dekreta št. 368/2001 določa, da „se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas iz tehničnih razlogov ali zaradi proizvodnih potreb, organizacije ali nadomeščanja delavcev“.
11 Na podlagi člena 4(1) zakonodajnega dekreta št. 368/2001 se lahko čas trajanja pogodbe podaljša enkrat, če je bil prvotni čas trajanja krajši od treh let, „pod pogojem, da gre za objektivne razloge in da se nanaša na isto delo, za katero je pogodba določala določen čas trajanja“. Kljub temu v tem primeru skupni čas trajanja navedene pogodbe ne more biti daljši od treh let.
12 Člen 5 zakonodajnega dekreta št. 368/2001 z naslovom „Iztek roka in sankcije. Zaporedne pogodbe“ določa:
„1. Če se delovno razmerje nadaljuje po datumu izteka, ki je bil v začetku določen ali naknadno preložen v skladu s členom 4, mora delodajalec povečati plačo delavca za 20 % na dan do desetega dneva in za 40 % za vsak dodaten dan.
2. Če se delovno razmerje nadaljuje preko dvajsetega dneva v primeru pogodb za obdobje, krajše od šestih mesecev, ali po tridesetem dnevu v drugih primerih, pogodba velja za nedoločen čas ob izteku navedenih rokov.
3. Če je delavec ponovno zaposlen za določen čas na podlagi člena 1 v roku desetih dni od datuma izteka pogodbe, katere trajanje je krajše ali enako šestim mesecem, ali v roku dvajsetih dni od datuma izteka pogodbe, katere trajanje je daljše od šestih mesecev, velja, da je druga pogodba sklenjena za nedoločen čas.
4. V primeru dveh zaposlitev za določen čas, ki si sledita brez prekinitve, velja, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, od datuma sklenitve prve pogodbe.“
13 Člen 10 zakonodajnega dekreta št. 386/2001 obsega seznam primerov, v katerih je uporaba nove ureditve v zvezi s pogodbami za določen čas izključena. Noben od teh primerov se ne nanaša na sektor javne uprave.
14 Zakonodajni dekret št. 386/2001 je po mnenju predložitvenega sodišča začel veljati 21. septembra 2001. Njegov člen 11(1) natančno določa, da so „od začetka veljavnosti tega zakonodajnega dekreta razveljavljene […] vse zakonodajne določbe, ki niso skladne in niso izrecno navedene v tem zakonodajnem dekretu“. Odstavek 3 navedenega člena dodaja, da „posamične pogodbe, sklenjene na podlagi prejšnje ureditve, še naprej učinkujejo do izteka“.
15 Poleg tega v smislu člena 36 zakonodajnega dekreta št. 165 z dne 30. marca 2001, ki se nanaša na splošna pravila glede organizacije dela v javnih upravah (redna priloga h GURI št. 106 z dne 9. maja 2001, v nadaljevanju: zakonodajni dekret št. 165/2001),
„1. Ob spoštovanju določb o zaposlovanju osebja, navedenih v prejšnjem odstavku, javne uprave napotujejo na prilagodljive pogodbene oblike zaposlovanja osebja, določene s civilnim zakonikom in zakoni o delovnih razmerjih v podjetju. Nacionalne kolektivne pogodbe urejajo pogodbe za določen čas, pogodbe o izobraževanju in o zaposlitvi, druga razmerja na področju izobraževanja in začasnega dela […]
2. V vsakem primeru, če javne uprave kršijo obvezne določbe na področju zaposlovanja delavcev, to ne more voditi k sklepanju pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas z navedenimi javnimi upravami, brez poseganja v pristojnost in sankcije, ki si jih lahko nakopljejo. Zadevni delavec ima pravico do povrnitve škode, ki izhaja iz opravljanja dela, storjene s kršitvijo obveznih določb. Uprave morajo pri odgovornih vodilnih osebah zbrati zneske, plačane v ta namen, če je kršitev namerna ali če izhaja iz hude malomarnosti.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
16 Tožečo stranko v glavni stvari je kot kuharja zaposlila bolnišnična ustanova na podlagi dveh zaporednih pogodb za določen čas, prva za obdobje od 5. julija 2001 do 4. januarja 2002 in druge, podpisane 2. januarja 2002, ki podaljšuje to obdobje do 11. julija 2002.
17 Druge pogodbe tožeče stranke v glavni stvari bolnišnična ustanova ni podaljšala, ko se je iztekla, in je zadevno osebo uradno odpustila, ko je prišla na delovno mesto ob izteku navedene pogodbe.
18 Tožeča stranka v glavni stvari je izpodbijala odločbo o odpustitvi pred Tribunale di Genova s predlogom slednjemu, naj na podlagi zakonodajnega dekreta št. 368/2001 ugotovi obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas z bolnišnično ustanovo ter naj slednji naloži plačilo dolgovanih osebnih dohodkov in povrnitev nastale škode.
19 Bolnišnična ustanova navaja, da se člen 5 zakonodajnega dekreta št. 368/2001 v tem primeru ne uporabi, saj javnim upravam prepoveduje sklepanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas.
20 Predložitveno sodišče meni, da zakonodajni dekret št. 368/2001 ni razveljavil člena 36 zakonodajnega dekreta št. 165/2001, ki naj bi imel lastnost lex specialis, ki izhaja iz ustavnih načel na področju delovanja in organizacije javnih služb.
21 V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Corte costituzionale (ustavnega sodišča) št. 89 z dne 13. marca 2003, iz katere bi naj izhajalo, da je člen 36(2), prvi stavek, zakonodajnega dekreta št. 165/2001 v skladu z ustavnima načeloma enakosti in dobrega upravljanja, določenima v členih 3 in 97 italijanske ustave. Corte costituzionale je ugotovilo, da temeljno načelo, na podlagi katerega se dostopa do zaposlitev v javnih organih z natečajem, na podlagi člena 97, tretji odstavek navedene ustave, daje zakonitost različni obravnavi delavcev v zasebnem sektorju in tistih v javni upravi v primeru ugotovitve nezakonitosti pri sklepanju zaporednih pogodb za določen čas.
22 Vendar je po mnenju predložitvenega sodišča izključeno, da je imel italijanski zakonodajalec z zakonodajnim dekretom št. 165/2001 namen izvajati Direktivo 1999/70. Sprašuje se namreč, ali ureditev, uvedena s členom 36 navedenega zakonodajnega dekreta, obsega „ustrezne pravne ukrepe za preprečitev zlorab“ v smislu določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma. Poleg tega se nacionalno sodišče sprašuje, ali bi bilo treba priznati, da Italijanska republika ni popolnoma prenesla te direktive, ker naj bi jo prenesla zgolj, kar zadeva delovna razmerja v zasebnem sektorju, če navedena direktiva daje posameznikom posebno pravico za spremembo njihovega delovnega razmerja ali če, ob upoštevanju posebnosti organizacije dela v javnem sektorju in zato nemožnost, da se zanj uporabijo določbe zakonodajnega dekreta št. 368/2001, lahko taka neizpolnitev obveznosti ustvari le pravice do odškodnine zoper državo članico, ki ni izpolnila obveznosti, v skladu s sodno prakso, uvedeno s sodbo z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi (C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357).
23 V teh okoliščinah je Tribunale di Genova prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba ob upoštevanju načela prepovedi diskriminacije in načela učinkovitosti ter, kar zadeva Italijo, glede na ukrepe, ki jih je sprejela v zvezi z delovnimi razmerji, ki vežejo delavca z delodajalcem v nejavnem sektorju, razumeti Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 [člen 1 ter določbe 1(b) in 5 okvirnega sporazuma, sklenjenega med ETUC, UNICE in CEEP in določenega z direktivo] tako, da nasprotuje taki notranji ureditvi, kot je ta iz člena 36 zakonodajnega dekreta št. 165 z dne 30. marca 2001, ki ne določa‚ pod kakšnimi pogoji se pogodbe ali delovna razmerja za določen čas štejejo za sklenjene za nedoločen čas, izključujoč od začetka in absolutno, da lahko zloraba te oblike pogodbe in razmerij povzroči vzpostavitev delovnih razmerij za nedoločen čas?
2. Ali jih je treba, v primeru pritrdilnega odgovora na [prvo] vprašanje […] ob upoštevanju izteka roka za prenos [Direktive 1999/70] (in zlasti njene določbe 5) in veljavnih načel prava Skupnosti, šteti – tudi v luči zakonodajnega dekreta št. 368/2001, zlasti njegovega člena 5, ki kot običajno posledico zlorabe pogodbe ali delovnega razmerja za določen čas predvideva spremembo v delovno razmerje za nedoločen čas – da podeli posameznikom pravico, sočasno in takoj izterljivo na podlagi pravil notranjega prava, ki se najbolj približa obravnavani zadevi (in torej na podlagi pravil, določenih z zakonodajnim dekretom št. 368/2001), da se jim prizna delovno razmerje za nedoločen čas?
3. Ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora na [prvo] vprašanje […] in nikalnega na [drugo] vprašanje […] ob upoštevanju izteka roka za prenos glede Direktive 1999/70 […] (in zlasti njene določbe 5) ter veljavnih načel prava Skupnosti šteti, da dajejo posameznikom zgolj pravico do povrnitve škode, ki je morebiti nastala zaradi tega, ker Italijanska republika ni sprejela ustreznih ukrepov za preprečitev zlorab pogodb in/ali delovnih razmerij za določen čas v javnih upravah?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
Stališča, predložena Sodišču
24 Bolnišnična ustanova meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker naj Direktiva 1999/70 ne bi bila neposredno uporabna v zadevi v glavni stvari, glede na to, da direktive nimajo neposrednega horizontalnega učinka, ker ta ni odvisen niti od italijanske države niti od nobenega ministrstva. Šlo naj bi za samostojno ustanovo, ki ima svoje vodstvo, ki mora pri njihovem upravljanju uporabljati pravila notranjega prava, ki jih ne more odložiti in ne kršiti.
25 Italijanska vlada prav tako zatrjuje, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten. Meni, da je ta predlog povsem neustrezen za rešitev spora o glavni stvari, ker je bila prva pogodba sklenjena pred iztekom roka za prenos Direktive 1999/70, kar pomeni 10. julija 2001.
Presoja Sodišča
26 Prvič, glede ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila bolnišnična ustanova, zadostuje ugotovitev, da iz predložitvene odločbe izhaja, da nacionalno sodišče šteje za dokazano, da je ta ustanova institucija javnega sektorja, povezana z javno upravo. V skladu z ustaljeno sodno prakso se torej lahko sklicuje na direktivo, ne le zoper državne organe, ampak tudi zoper organe ali subjekte, ki so podrejeni organu ali nadzoru države ali ki imajo preširoka pooblastila v primerjavi s tistimi, ki izhajajo iz pravil, ki veljajo za odnose med subjekti, kot so regionalni in lokalni organi ali organi, ki so bili, ne glede na pravno obliko, odgovorni, da na podlagi akta javnega organa pod njegovim nadzorom zagotovijo storitev javnega pomena (sodbe z dne 22. junija 1989 v zadevi Fratelli Costanzo, 103/88, Recueil, str. 1839, točka 31; z dne 12. julija 1990 v zadevi Foster in drugi, C-188/89, Recueil, str. I-3313, točka 19, in z dne 5. februarja 2004 v zadevi Rieser Internationale Transporte, C-157/02, Recueil, str. I-1477, točka 24).
27 Zato v obravnavani zadevi navedeni ugovor nedopustnosti ni utemeljen.
28 Drugič, glede ugovora nedopustnosti italijanske vlade zadostuje ugotovitev, da izhaja iz Direktive 1999/70, katere rok za prenos se je iztekel 10. julija 2001, da ta želi preprečiti zlorabe, ki izhajajo iz veriženja pogodb ali delovnih razmerij za določen čas ter da se njene določbe nanašajo predvsem na podaljšanje pogodb za določen čas in pogoje za tako podaljšanje. Torej je bila pogodba, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, podaljšana 2. januarja 2002, torej po datumu, ko bi morala biti navedena direktiva prenesena v nacionalno pravo. V teh okoliščinah ni mogoče veljavno zatrjevati, da naj bi bila razlaga te popolnoma neupoštevna za rešitev spora, o katerem odloča predložitveno sodišče.
29 Tudi ta ugovor nedopustnosti ni utemeljen.
30 Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Temelj
Prvo vprašanje
31 S prvim vprašanjem, ki je v bistvu enako tistemu v zadevi, ki je povod za sodbo s tega dne, Marrosu in Sardino (C-53/04, Recueil, str. I-7213), predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba okvirni sporazum razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primeru zlorabe, če delodajalec v javnem sektorju veriži pogodbe ali delovna razmerja za določen čas, izključuje, da bi se spremenili v pogodbe ali delovna razmerja za nedoločen čas, čeprav je tako preoblikovanje predvideno za pogodbe in delovna razmerja, sklenjena z delodajalcem iz zasebnega sektorja.
32 Da bi ustrezno odgovorili na postavljena vprašanja, je treba najprej pojasniti, da se v nasprotju s tem, kar zatrjujeta bolnišnična ustanova in italijanska vlada, Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum uporabljata tudi za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja (sodba z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C-212/04, ZOdl., str. I-6057, točka 54).
33 Kot je torej presodilo tudi Sodišče v točki 48 zgoraj navedene sodbe Marrosu in Sardino, določba 5 okvirnega sporazuma kot taka ne nasprotuje temu, da država članica drugače obravnava zlorabe verižnih pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, glede na to, ali so bili navedene pogodbe ali razmerja sklenjeni z delodajalcem iz zasebnega ali delodajalcem iz javnega sektorja.
34 Vendar mora, kot tudi izhaja iz točke 105 zgoraj navedene sodbe Adeneler in drugi, notranji pravni red zadevne države članice v navedenem sektorju obsegati drug učinkoviti ukrep za preprečevanje in, če je potrebno, kaznovati zlorabo verižnih pogodb za določen čas, da se lahko nacionalna ureditev, kot je ta v zadevi v glavni stvari, ki zgolj v javnem sektorju prepoveduje spremembo iz zaporedja pogodb za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, šteje za skladno z okvirnim sporazumom.
35 Glede slednjega pogoja je treba opozoriti, da določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma nalaga državam članicam dejansko in zavezujoče sprejetje vsaj enega od ukrepov, naštetih v tej določbi, katerih namen je preprečiti zlorabo zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, če nacionalno pravo že ne vsebuje enakovrednih ukrepov.
36 Kadar pravo Skupnosti, kot v obravnavani zadevi, ne določa posebnih sankcij v primeru, da so bile vendarle ugotovljene zlorabe, morajo torej nacionalni organi za ureditev takega stanja sprejeti ustrezne ukrepe, ki morajo biti ne le sorazmerni, ampak tudi dovolj učinkoviti in odvračalni, da bodo zagotovili polni učinek norm, sprejetih na podlagi okvirnega sporazuma (zgoraj navedena sodba Adeneler in drugi, točka 94).
37 Čeprav so podobna pravila za izvedbo takih norm na podlagi načela postopkovne avtonomije držav članic del njihovega notranjega pravnega reda, pa vendar ne smejo biti manj ugodna kot podrobna pravila, ki urejajo podobne notranje položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali pretirano otežiti izvajanja pravic, ki jih nudi pravo Skupnosti (načelo učinkovitosti) (glej zlasti sodbi z dne 14. decembra 1995 v zadevi Peterbroeck, C-312/93, Recueil, str. I-4599, točka 12, ter zgoraj navedena Adeneler in drugi, točka 95).
38 Če torej pride do zlorabe zaporednih pogodb za določen čas, mora obstajati možnost, da se uporabi ukrep, ki dejansko in enakovredno zagotavlja varstvo delavcev, da bi se tako ustrezno kaznovala ta zloraba in odpravile posledice kršitve prava Skupnosti. V skladu s členom 2, odstavek 1, Direktive 1999/70 države članice „sprejmejo potrebne ukrepe, [...] pri čemer jih morajo države članice uvesti tako, da bodo vedno lahko zagotavljale rezultate, ki jih nalaga [navedena] direktiva“ (zgoraj navedena sodba Adeneler in drugi, točka 102).
39 Sodišče se ni dolžno opredeliti o razlagi notranjega prava, ker je to izključna naloga predložitvenega sodišča, ki mora v konkretnem primeru odločiti, ali določbe upoštevnih nacionalnih predpisov izpolnjujejo zahteve iz prejšnjih treh točk. Vendar lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi (glej sodbo z dne 21. februarja 2006 v zadevi Halifax in drugi, C-255/02, ZOdl., str. I-1609, točki 76 in 77).
40 S tega vidika je treba poudariti, da se zdi, da nacionalna ureditev, kot je ta v zadevi v glavni stvari, ki določa obvezne prisilne predpise glede trajanja in podaljšanja pogodb za določen čas, kot tudi glede pravice do povrnitve škode, ki je nastala delavcu, ker je javna uprava zlorabila veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, na prvi pogled izpolnjuje zahteve iz točk od 36 do 38 te sodbe.
41 Vendar mora predložitveno sodišče presoditi, koliko pogoji uporabe in učinkovito izvajanje člena 36(2), prvi stavek, zakonodajnega dekreta št. 165/2001 pomenijo ustrezen ukrep za preprečitev in, če je potrebno, za kaznovanje primerov, ko javne uprave zlorabljajo veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas.
42 Glede na zgornje ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba okvirni sporazum razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primeru, ko delodajalec iz javnega sektorja zlorabi veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, izključuje, da bi se ti spremenili v pogodbe ali delovna razmerja za nedoločen čas, čeprav je taka sprememba predvidena za pogodbe in delovna razmerja, sklenjena z delodajalcem iz zasebnega sektorja, če ima ta ureditev druge učinkovite ukrepe za preprečevanje in, če je potrebno, kaznovanje primerov, ko delodajalec iz javnega sektorja zlorabi veriženje pogodb za določen čas.
Drugo in tretje vprašanje
43 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo in tretje vprašanje.
Stroški
44 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen 18. marca 1999, ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primeru, ko delodajalec iz javnega sektorja zlorabi veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, izključuje, da bi se ti spremenili v pogodbe ali delovna razmerja za nedoločen čas, čeprav je taka sprememba predvidena za pogodbe in delovna razmerja, sklenjena z delodajalcem iz zasebnega sektorja, če ima ta ureditev druge učinkovite ukrepe za preprečevanje in, če je potrebno, kaznovanje primerov, ko delodajalec iz javnega sektorja zlorabi veriženje pogodb za določen čas.
Podpisi
* Jezik postopka: italijanščina.