Zadeva C-127/04
Declan O'Byrne
proti
Sanofi Pasteur MSD Ltd, nekdanji Aventis Pasteur MSD Ltd
in
Sanofi Pasteur SA, nekdanji Aventis Pasteur SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court of Justice (England & Wales), Queen's Bench Division)
„Direktiva 85/374/EGS – Odgovornost za proizvode z napako – Pojem ‚dajanje v promet‘ proizvoda – Dostava od proizvajalca k hčerinski družbi, ki je v njegovi popolni lasti“
Povzetek sodbe
1. Približevanje zakonodaj – Odgovornost za proizvode z napako – Direktiva 85/374
(Direktiva Sveta 85/374, člen 11)
2. Približevanje zakonodaj – Odgovornost za proizvode z napako – Direktiva 85/374
(Direktiva Sveta 85/374, člena 1 in 3)
1. Člen 11 Direktive 85/374 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako, ki določa, da pravice oškodovanca prenehajo po izteku 10 let od dne, ko je dal proizvajalec proizvod v promet je treba razlagati tako, da je proizvod dan v promet takrat, ko je prišel iz postopka izdelave proizvajalca in je vstopil v postopek trženja, v katerem je ponujen javnosti, da ga uporabi ali potroši.
Ni pomembno, da proizvajalec proizvod proda neposredno uporabniku ali potrošniku ali da je ta prodaja opravljena v okviru postopka distribucije, ki vključuje enega ali več členov. Zato je v primeru, da je eden od členov distribucijske verige tesno povezan s proizvajalcem, posledica te povezave to, da se ta enota lahko šteje za vključeno v postopek izdelave zadevnega proizvoda.
(Glej točke od 27 do 29 in 32 ter točko 1 izreka.)
2. Če je v okviru Direktive 85/374 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako tožba vložena proti družbi, za katero se zmotno šteje, da je proizvajalec proizvoda, medtem ko ga je v resnici proizvedla druga družba, načeloma nacionalno postopkovno pravo določi pogoje, pod katerimi se lahko v okviru take tožbe ena stranka nadomesti z drugo.
Nacionalno sodišče mora ob presojanju pogojev, ki veljajo za to nadomestitev, poskrbeti, da se spoštuje področje uporabe ratione personae Direktive, kot je določeno v njenem členu 3, ker je krog odgovornih oseb iz omenjenih določb treba šteti za izčrpnega.
(Glej točki 35 in 39 ter točko 2 izreka.)
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 9. februarja 2006(*)
„Direktiva 85/374/EGS – Odgovornost za proizvode z napako – Pojem ‚dajanje v promet‘ proizvoda – Dostava od proizvajalca k hčerinski družbi, ki je v njegovi popolni lasti“
V zadevi C-127/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Združeno kraljestvo), z odločbo z dne 18. novembra 2003, ki je na Sodišče prispela 8. marca 2004, v postopku
Declan O’Byrne
proti
Sanofi Pasteur MSD Ltd, nekdanji Aventis Pasteur MSD Ltd,
Sanofi Pasteur SA, nekdanji Aventis Pasteur SA,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, K. Schiemann, K. Lenaerts, E. Juhász in M. Ilešič, sodniki,
generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. aprila 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za D. O’Byrna S. Maskrey, QC, in H. Preston, barrister, po pooblastilu K. Pickup, solicitor,
– za Sanofi Pasteur MSD Ltd in Sanofi Pasteur SA G. Leggatt, QC, in P. Popat, barrister,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,
– za Komisijo Evropskih skupnosti X. Lewis in G. Valero Jordana, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. junija 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 11 Direktive Sveta 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL L 210, str. 29, v nadaljevanju: Direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med D. O’Byrnom in družbo Sanofi Pasteur MSD Ltd, nekdanji Aventis Pasteur MSD Ltd (v nadaljevanju: družba APMSD), ter družbo Sanofi Pasteur SA, nekdanji Aventis Pasteur SA (v nadaljevanju: družba APSA), ker sta zadnjenavedeni družbi dali v promet cepivo, za katerega se domneva, da ima napake, in katerega uporaba mu je povzročila hude poškodbe.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Direktiva v členu 1 določa, da je „[p]roizvajalec […] odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu“.
4 Člen 3 Direktive, ki opredeljuje pojem proizvajalca, določa:
„1. ‚Proizvajalec‘ pomeni proizvajalca dokončanih proizvodov, katere koli surovine ali sestavnega dela ali vsako osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec.
2. Brez poseganja v odgovornost proizvajalca se za proizvajalca v smislu te direktive šteje tudi vsaka oseba, ki v okviru svoje poslovne dejavnosti uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršno koli obliko distribucije.
3. Če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati, se vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila. Enako velja za uvožen proizvod, kadar na njem ni navedene identitete uvoznika v smislu odstavka 2, četudi je ime proizvajalca navedeno.“
5 Člen 7 Direktive določa:
„Po tej direktivi proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže:
a) da proizvoda ni dal v promet;
[…]“
6 V deseti uvodni izjavi Direktive je navedeno, da „je enotni zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine v interesu oškodovanca in proizvajalca“. V zvezi s tem člen 11 Direktive določa:
„Države članice v svoji zakonodaji določijo, da pravice, ki jih ima oškodovanec po tej direktivi, prenehajo po izteku 10 let od dne, ko je dal proizvajalec dejanski proizvod, ki je povzročil škodo, v promet, razen če je oškodovanec v tem času sprožil sodni postopek zoper proizvajalca.“
Nacionalna ureditev
7 Direktiva je bila v Združeno kraljestvo prenesena s prvim delom zakona iz leta 1987 o varstvu potrošnikov (Consumer Protection Act 1987, v nadaljevanju: zakon iz leta 1987), ki je začel veljati 1. marca 1988. Oddelek 4 tega zakona določa:
„(1) V vsakem civilnem postopku, začetem na podlagi tega dela zaradi napake stvari, je lahko tožena stranka oproščena odgovornosti, če dokaže:
[…]
(b) da tožena stranka nikoli ni dobavila proizvodov drugi osebi; ali
[…]
(d) da proizvod na upoštevni dan ni imel zadevne napake;
[…]“
8 Poleg tega je bil z zakonom iz leta 1987 dodan k zakonu iz leta 1980 o zastaranju (Limitation Act 1980) nov oddelek 11 A, katerega odstavek 3 določa:
„Tožbe na podlagi tega oddelka ni več mogoče vložiti po poteku desetih let od upoštevnega dneva […]; učinek tega odstavka je prenehanje pravice do vložitve tožbe po poteku zgoraj določenega 10-letnega roka, ne glede na to, ali je ta pravica do vložitve tožbe zapadla ali ne in ali so roki, določeni s predpisi, poznejšimi od tega zakona, začeli teči ali ne.“
Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9 Iz besedila predložitvene odločbe izhaja, da je bil O’Byrne kot otrok 3. novembra 1992 cepljen z dozo cepiva antihaemophilus v zdravstvenem domu v Združenem kraljestvu.
10 Zaradi cepljenja je ta otrok utrpel hude poškodbe. Njegovi svetovalci zatrjujejo, da so te poškodbe nastale zaradi tega, ker je imelo cepivo, s katerim je bil cepljen, napake.
11 Proizvajalec cepiva je bil Pasteur Mérieux Sérums et Vaccins SA, družba, ustanovljena po francoskem pravu, ki je pozneje spremenila firmo in postala družba APSA.
12 Družba APSA je 18. septembra 1992 poslala paket z dozami cepiva, med katerimi je bila tudi tista, s katero je bil cepljen mladi O'Byrne, družbi Mérieux UK Ltd, družbi, ustanovljeni po britanskem pravu, ki je tudi spremenila svojo firmo in postala družba APMSD. Zadnjenavedena družba, ki je bila hčerinska družba družbe APSA v njeni 100-odstotni lasti in je poslovala kot distributer njenih proizvodov v Združenem kraljestvu, je zadevni paket prejela 22. septembra istega leta. Ob dostavi je družba APSA poslala račun družbi APMSD, ta pa ga je poravnala.
13 Na neki poznejši datum, ki ostaja neznan, je družba APMSD del pošiljke z dozami cepiva prodala ministrstvu za zdravstvo Združenega kraljestva in ga neposredno dostavila bolnišnici, ki jo je določilo to ministrstvo. Bolnišnica ga je nato dostavila zdravstvenemu domu, v katerem je bil otrok 3. novembra 1992 cepljen.
14 2. novembra 2000 so svetovalci tožeče stranke v glavni stvari vložili prvo tožbo za povrnitev škode proti APMSD, meneč, da je ta družba proizvajalec proizvoda.
15 7. oktobra 2002 je bila vložena druga tožba proti družbi APSA. Navedeni svetovalci so glede tega predložitvenemu sodišču izjavili, da so šele poleti leta 2002 jasno in prvič spoznali, da je proizvajalec proizvoda v resnici družba APSA in ne družba APMSD.
16 V okviru tega drugega postopka APSA zatrjuje, da je tožba, vložena proti njej, zastarala. Navaja, da je bil proizvod dan v promet z dostavo družbi APMSD 18. septembra 1992, ki ga je prejela 22. septembra istega leta, in da je bila zato tožba, ki je bila vložena šele 7. oktobra 2002, vložena po poteku zastaralnega roka desetih let, ki je določen v oddelku 11 A, odstavek 3, zakona iz leta 1987, s katerim je bil prenesen člen 11 Direktive.
17 Po mnenju svetovalcev tožeče stranke v glavni stvari tožba ni zastarala. Proizvod naj bi bil namreč dan v promet šele takrat, ko ga je družba APMSD dostavila bolnišnici, ki jo je označilo ministrstvo za zdravje. Ta dostava naj bi bila opravljena manj kot deset let pred vložitvijo druge tožbe.
18 Navedeni svetovalci so 10. marca 2003 kljub temu predložitvenemu sodišču predlagali, naj v okviru prve tožbe, tiste ki je bila vložena 2. novembra 2000, sprejme sklep, s katerim se družba APSA nadomesti z družbo APMSD.
19 V teh okoliščinah je High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Če proizvod v skladu s prodajno pogodbo dostavi francoski proizvajalec svoji angleški hčerinski družbi, ki je v njegovi 100-odstotni lasti, nato pa ga ta angleška družba dostavi drugi osebi, ali je treba člen 11 Direktive […] razlagati tako, da je proizvod dan v promet:
a) ko zapusti francosko družbo, ali
b) ko prispe do angleške družbe, ali
c) ko zapusti angleško družbo, ali
d) ko prispe k osebi, ki pridobi proizvod od angleške družbe?
2. Če je tožba za uveljavljanje pravic, ki jih tožeči stranki podeljuje Direktiva […] glede proizvoda, za katerega se zatrjuje, da ima napake, vložena proti družbi A v napačnem prepričanju, da je bil A proizvajalec proizvoda, medtem ko dejansko proizvajalec proizvoda ni bil A, ampak druga družba B, ali lahko država članica s svojo nacionalno zakonodajo sodiščem dodeli pravico, da po lastni presoji tako tožbo obravnavajo kot ‚sodni postopek zoper proizvajalca‘ v smislu člena 11 Direktive […]?
3. Ali člen 11 Direktive […], ob njegovi pravilni razlagi, dopušča, da država članica sodišču dodeli pravico, da po lastni presoji dovoli, da se v postopku, kot je ta iz drugega vprašanja zgoraj (‚upoštevni postopek‘), A kot tožena stranka nadomesti z B, takrat ko:
a) je obdobje desetih let iz člena 11 poteklo;
b) je bil upoštevni postopek zoper A začet pred potekom obdobja desetih let in
c) noben postopek ni bil začet proti B pred potekom obdobja desetih let glede proizvoda, ki je povzročil škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka?“
Prvo vprašanje
20 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba v primeru, ko je bil proizvod prenesen iz družbe proizvajalke hčerinski družbi distributerki in ga je ta prodala tretji osebi, člen 11 Direktive razlagati tako, da je bil proizvod dan v promet ob prenosu proizvoda od družbe proizvajalke hčerinski družbi, ali ob prenosu od zadnjenavedene tretji osebi.
21 Tožeča stranka v glavni stvari, italijanska vlada in Komisija Evropskih skupnosti menijo, da je dajanje v promet proizvoda odvisno od izgube nadzora proizvajalca nad tem proizvodom oziroma da se zgodi takrat, ko je bil prenesen osebi, na katero proizvajalec nima vpliva. Pomemben naj bi bil vstop proizvoda v verigo distribucije z dostavo tretji osebi. Po njihovem mnenju hčerinske družbe, ki je v 100-odstotni lasti proizvajalca, ni mogoče šteti za tretjo osebo.
22 Tožene stranke v glavni stvari v nasprotju s tem menijo, da je za opredelitev dajanja v promet pomembno dejstvo, da proizvod zapusti dejansko mesto svoje proizvodnje, pri čemer prenos hčerinski družbi proizvajalca pri tem ne more imeti odločilne vloge.
23 Na začetku je treba ugotoviti, da Direktiva ne opredeljuje pojma „dajanje v promet“, na katerega se nanašata zlasti člen 7(a) Direktive glede možnosti, da bi bil proizvajalec oproščen svoje odgovornosti, in člen 11, s katerim je določeno zastaranje pravic oškodovanca po tej direktivi.
24 Glede pojma dajanja v promet iz člena 7 Direktive je Sodišče presodilo, da se oprostitev odgovornosti zaradi tega, ker proizvod ni bil dan v promet, nanaša predvsem na primere, ko je proizvod iz postopka proizvodnje vzela druga oseba, ne proizvajalec. Iz področja uporabe Direktive so izključeni tudi primeri uporabe proizvoda proti volji proizvajalca, na primer ko postopek izdelave še ni dokončan, in uporaba v zasebne namene ali podobni položaji (sodba z dne 10. maja 2001 v zadevi Veedfald, C-203/99, Recueil, str. I-3569, točka 16).
25 V istem kontekstu je Sodišče v točki 15 zgoraj navedene sodbe v zadevi Veedfald presodilo, da je treba taksativno naštete primere iz člena 7 Direktive, v katerih je proizvajalec lahko oproščen svoje odgovornosti, razlagati ozko. Cilj take razlage je varovanje interesov oškodovancev, ki jim je bila povzročena škoda zaradi proizvoda z napako.
26 Člen 11 Direktive, katerega namen je časovno omejiti izvrševanje pravic, ki jih oškodovancem podeljuje Direktiva, ima v nasprotju s tem nevtralen značaj. Tako kot namreč izhaja iz desete uvodne izjave Direktive, je namen te določbe zadostiti potrebam pravne varnosti v interesu zadevnih strank. Določitev časovnih omejitev, v katerih mora oškodovanec vložiti tožbo, mora torej ustrezati objektivnim merilom.
27 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba šteti, da je bil proizvod v smislu člena 11 Direktive dan v promet takrat, ko je prišel iz postopka izdelave proizvajalca in je vstopil v postopek trženja, v katerem je v določeni obliki ponujen javnosti, da ga uporabi ali potroši.
28 Glede tega ostaja načeloma nepomembno dejstvo, da proizvajalec proizvod proda neposredno uporabniku ali potrošniku ali da je bila ta prodaja opravljena v okviru postopka distribucije, ki vključuje enega ali več členov, kot je ta, ki je naveden v členu 3(3) Direktive.
29 Če je eden izmed členov distribucijske verige tesno povezan s proizvajalcem, na primer hčerinska družba, ki je v njegovi 100-odstotni lasti, je treba ugotoviti, ali je posledica te povezave to, da je ta enota dejansko vključena v postopek izdelave zadevnega proizvoda.
30 Tako tesno zvezo je treba presojati neodvisno od tega, ali gre za različne pravne osebe ali ne. V nasprotju s tem je pomembno vprašanje, ali gre za podjetja, ki opravljajo različne dejavnosti proizvodnje, ali, nasprotno, za podjetja, od katerih eno, ki je hčerinska družba, deluje le kot distributer ali depozitar proizvoda, ki ga je izdelala družba mati. Naloga nacionalnih sodišč je, da glede na okoliščine vsakega primera in dejanskega stanja v zadevi, ki jim je predložena v odločanje, ugotovijo, ali so vezi med proizvajalcem in drugo enoto tako tesne, da pojem proizvajalec v smislu členov 7 in 11 Direktive obsega tudi slednje enote in da posledica prenosa proizvoda iz ene v drugo enoto ni dajanje v promet v smislu teh določb.
31 Vsekakor pa, v nasprotju s tem, kar zatrjujeta toženi stranki v glavni stvari, dejstvo, da se račun za proizvode izstavi hčerinski družbi in da ga ta poravna tako kot vsi kupci, ni odločujoče. Enako velja za vprašanje, katero enoto je treba šteti kot imetnika lastninske pravice nad proizvodi.
32 Na prvo vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 11 Direktive razlagati tako, da je proizvod dan v promet takrat, ko je prišel iz postopka izdelave proizvajalca in je vstopil v postopek trženja, v katerem je v določeni obliki ponujen javnosti, da ga uporabi ali potroši.
Drugo in tretje vprašanje
33 Z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko nacionalna sodišča, ko je tožba vložena proti družbi, ki se jo napačno šteje za proizvajalca proizvoda, medtem ko je tega v resnici proizvedla druga družba, štejejo za to tožbo, kot da je bila vložena proti tej družbi proizvajalki, in z njo kot toženo stranko nadomestijo družbo, ki je bila prvotno tožena.
34 Glede tega je treba ugotoviti, da Direktiva ne določa postopkovnih mehanizmov, ki jih je treba uporabiti, ko oškodovanec vloži tožbo zaradi odgovornosti za proizvode z napako in se zmoti glede identitete proizvajalca. Torej je načeloma nacionalno postopkovno pravo tisto, ki določi pogoje, pod katerimi se lahko v okviru take tožbe ena stranka nadomesti z drugo.
35 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da krog odgovornih oseb, proti katerim ima oškodovanec pravico vložiti tožbo na podlagi ureditve odgovornosti iz Direktive, določata njena člena 1 in 3 (sodba z dne 10. januarja 2006 v zadevi Skov in Bilka, C 402/03, Zodl., str. I‑199, točka 32). Ker je cilj Direktive doseči popolno uskladitev glede vprašanj, ki jih ureja, je seznam odgovornih oseb iz členov 1 in 3 Direktive treba šteti za izčrpnega (zgoraj navedena sodba v zadevi Skov in Bilka, točka 33).
36 Člena 1 in 3(1) Direktive pripisujeta odgovornost proizvajalcu, ki je opredeljen zlasti kot proizvajalec dokončanih proizvodov.
37 Samo v taksativno naštetih primerih se lahko za proizvajalca šteje druge osebe, in sicer osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec (člen 3(1) Direktive), osebo, ki uvaža proizvod v Skupnost (člen 3(2)), in dobavitelja, ki v primeru, da proizvajalca ni mogoče identificirati, v razumnem času ne obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila (člen 3(3)).
38 Nacionalno sodišče mora ob presojanju pogojev, ki veljajo za nadomestitev ene stranke z drugo v posameznem sporu, zagotoviti, da se spoštuje področje uporabe ratione personae Direktive, kot je določeno v njenem členu 3.
39 Na drugo in tretje vprašanje je torej treba odgovoriti, da če je tožba vložena proti družbi, za katero se zmotno šteje, da je proizvajalec proizvoda, medtem ko ga je v resnici proizvedla druga družba, je načeloma nacionalno postopkovno pravo tisto, ki določi pogoje, pod katerimi se lahko v okviru take tožbe ena stranka nadomesti z drugo. Nacionalno sodišče mora ob presojanju pogojev, ki veljajo za nadomestitev ene stranke z drugo v posameznem sporu, zagotoviti, da se spoštuje področje uporabe ratione personae Direktive, kot je določeno v njenem členu 3.
Stroški
40 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Člen 11 Direktive Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako je treba razlagati tako, da je proizvod dan v promet takrat, ko je prišel iz postopka izdelave proizvajalca in je vstopil v postopek trženja, v katerem je ponujen javnosti, da ga uporabi ali potroši.
2) Če je tožba vložena proti družbi, za katero se zmotno šteje, da je proizvajalec proizvoda, medtem ko ga je v resnici proizvedla druga družba, načeloma nacionalno postopkovno pravo določi pogoje, pod katerimi se lahko v okviru take tožbe ena stranka nadomesti z drugo. Nacionalno sodišče mora ob presojanju pogojev, ki veljajo za nadomestitev ene stranke z drugo v posameznem sporu, zagotoviti, da se spoštuje področje uporabe ratione personae Direktive, kot je določeno v njenem členu 3.
Podpisi
* Jezik postopka: angleščina.