1. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – Delovni čas – Pojem – Delavci v določenih socialnih in zdravstveno-socialnih zavodih – Nacionalna ureditev, ki določa sistem ekvivalence s ponderacijo za obdobja nedejavnosti – Nedopustnost
(Direktiva Sveta 93/104)
2. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – Ugodnejše nacionalne določbe – Pragovi, ki jih je treba upoštevati za preveritev skladnosti s to direktivo
(Direktiva Sveta 93/104, člen 15)
1. Direktivo 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki za dežurstva, ki jih delavci v določenih socialnih in zdravstveno-socialnih zavodih opravljajo po režimu prisotnosti na samem kraju dela, za namene obračunavanja efektivnega delovnega časa predvideva sistem ekvivalence, po katerem se za upoštevanje obdobij nedejavnosti med dežurstvi uporabi ponderacija s pavšalnimi keoficienti, kadar spoštovanje vseh minimalnih zahtev, ki jih ta direktiva predpisuje za učinkovito zaščito varnosti in zdravja delavcev, ni zagotovljeno.
Opredelitev delovnega časa kot obdobja prisotnosti zaposlenega na kraju njegovega dela namreč ne more biti odvisna od intenzivnosti dejavnosti delavca, ampak je odvisna samo od obveznosti tega delavca, da je na voljo delodajalcu.
(Glej točki 58 in 63 ter izrek.)
2. Člen 15 Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa izrecno dovoljuje uporabo ali uvedbo nacionalnih določb, ki so ugodnejše za zaščito varnosti in zdravja delavcev. Ko torej nacionalno pravo določi prag, predvsem za maksimalni tedenski delovni čas, ki je ugodnejši za delavce, so pragovi, ki jih je treba upoštevati za preverjanje spoštovanja s to direktivo predvidenih zaščitnih pravil, zgolj tisti, ki jih ta določa.
(Glej točki 51 in 63 ter izrek.)