1.

Te zadeve se nanašajo na štiri predloge za sprejetje predhodne odločbe, v katerih Giudice di pace di Bitonto (Italija) postavlja pet vprašanj o razlagi člena 81 ES. Ta vprašanja so bila postavljena v zvezi s tožbami, vloženimi proti določenemu številu zavarovalnih družb, z namenom pridobitve povračila plačanih previsokih premij. Te tožbe so bile vložene po tem, ko je italijanski organ za nadzor konkurence ugotovil, da so zavarovalne družbe odgovorne za prepovedana konkurenčna ravnanja.

2.

Vprašanja so bila postavljena v sporih med Vincenzom Manfredom in Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA (zadeva C-295/04), Antoniom Cannitom in Fondiaria Sai Assicurazioni SpA (zadeva C-296/04) ter Nicolòm Tricaricom in Pasqualino Murgolo ter Assitalia Assicurazioni SpA (v nadaljevanju: Assitalia) (zadevi C-297/04 in C-298/04).

3.

V členu 2(2) zakona št. 287 z dne 10. oktobra 1990 ( 2 ), italijanskega zakona o pravilih o varstvu konkurence in trga (v nadaljevanju: zakon o varstvu konkurence), so prepovedani omejevalni sporazumi med podjetji, katerih cilj ali posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na nacionalnem trgu ali njegovem delu.

4.

V skladu s členom 2(1) so omejevalni sporazumi sporazumi in/ali usklajena ravnanja med podjetji ter tudi sklepi, čeprav sprejeti na podlagi zakonskih ali upravnih določb konzorcijev, podjetniških združenj in drugih podobnih organizacij.

5.

V skladu s členom 2(3) zakona št. 287/90 so prepovedani omejevalni sporazumi nični.

6.

V členu 33(1) tega zakona je določeno, da se ničnostne in odškodninske tožbe ter tudi zahteve za sprejetje nujnih ukrepov glede kršitev določb iz naslovov od I do IV tega zakona, vključno s členom 2, vložijo pri Corte d’appello, ki je zanje krajevno pristojno.

7.

Predložitveno sodišče opisuje okvir sporov o glavni stvari, kot sledi.

8.

Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (italijanski organ za nadzor konkurence, v nadaljevanju: AGCM) je z odločbami z dne 8. septembra 1999, 10. novembra 1999 in 3. februarja 2000 začel postopek za ugotavljanje kršitve člena 2 zakona št. 287/90 pri različnih zavarovalnih družbah, od katerih so tri tožene družbe v postopkih v glavni stvari. Očitano jim je, da so sklenile prepovedani omejevalni sporazum, katerega cilja sta povezana prodaja različnih proizvodov in izmenjava informacij med konkurenčnimi podjetji. Ta postopek se nanaša izključno na ta zadnji vidik.

9.

AGCM je ugotovil, da so se v Italiji v obdobju od leta 1994 do 1999 v nasprotju s preostalo Evropo nenavadno in izjemno povečale premije zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Povpraševanje, ki se nanaša na ta zavarovanja, ni prožno, saj gre za obvezno zavarovanje. Zavarovanci, ki se srečujejo s povišanjem premij, nimajo druge izbire, kot da se odpovejo svojemu vozilu ali pa plačajo višje premije.

10.

AGCM je tudi navedel, da je na trgu zavarovanj avtomobilske odgovornosti veliko ovir za dostop, ki so bile vzpostavljene predvsem zaradi vzpostavitve učinkovite distribucijske mreže in mreže centrov, namenjenih poravnavi odškodninskih zahtevkov za nesreče po vsej državi.

11.

Med drugim iz podrobne dokumentacije, ki jo je zbral AGCM, izhaja, da so si številne zavarovalne družbe, ki ponujajo zavarovanja avtomobilske odgovornosti, v veliki meri izmenjale informacije o vseh vidikih te dejavnosti, in sicer o cenah, popustih, vplačilih, stroških nesreč in distribucije itd.

12.

Preiskava je nazadnje privedla do odločbe z dne 28. julija 2003 ( 3 ). V tej odločbi je AGCM ugotovil, da so zadevne zavarovalne družbe v nasprotju s pravili o omejevalnih sporazumih sklenile prepovedan sporazum o izmenjavi informacij glede zavarovalnega sektorja, ki jim je omogočil usklajevanje in določitev premij za zavarovanje avtomobilske odgovornosti ter usklajeno zaračunavanje zvišanih premij uporabnikom, ki niso bile upravičene z razmerami na trgu, potrošniki pa se jim niso mogli izogniti.

13.

Odločbo AGCM so zavarovalne družbe izpodbijale. Vendar sta jo potrdila Tribunale amministrativo regionale per il Lazio in Consiglio di Stato.

14.

Tožeče stranke v postopkih v glavni stvari so pri Giudice di pace di Bitonto proti zadevnim zavarovalnim družbam vložile tožbe in zahtevale povračilo zvišanih premij, ki so jih morale plačati zaradi prepovedanega sporazuma, ki ga je ugotovil AGCM. Glede na navedbe predložitvenega sodišča zahtevajo povračilo povzročene škode za obdobje od leta 1997 do 2001.

15.

Dokazi iz spisa kažejo, da so bile premije v povprečju za 20 % višje od premij, ki bi se plačevale, če sporazuma med zavarovalnimi družbami ne bi bilo.

16.

Zavarovalne družbe so se med nacionalnim postopkom sklicevale na to, da Giudice di pace di Bitonto v skladu s členom 33 zakona o varstvu konkurence ni pristojno in da je pravica do povračila in/ali nadomestila škode zastarala.

17.

Ker so zavarovalne družbe drugih držav članic delovale tudi v Italiji in ker so sodelovale pri sporazumu, ki ga je ugotovil AGCM, predložitveno sodišče ocenjuje, da je sporni sporazum kršil tudi člen 81 ES. Tovrstni sporazum je v skladu s členom 81(2) ES torej ničen.

18.

Predložitveno sodišče meni, da se ima vsaka tretja oseba, vključno s potrošnikom in končnim uporabnikom storitve, pravico sklicevati na ničnost omejevalnega sporazuma, prepovedanega po členu 81 ES, in zahtevati odškodnino, če obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in prepovedanim omejevalnim sporazumom.

19.

V takem primeru je določba, kot je določba člena 33 zakona št. 287/90, v nasprotju s pravom Skupnosti. Postopek pred Corte d’appello je namreč daljši in dražji kot postopek pred Giudice di pace, kar bi lahko škodilo učinkovitosti člena 81 ES.

20.

Predložitveno sodišče ravno tako ni bilo prepričano, ali so zastaralni roki za vložitev tožbe in višina odškodnine, ki jo je treba plačati v skladu z nacionalnim pravom, združljivi s členom 81 ES.

21.

V teh okoliščinah je Giudice di pace di Bitonto Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22.

Družba Assitalia, italijanska, nemška in avstrijska vlada ter Komisija Evropskih skupnosti so predložile pisna stališča. Obravnava je potekala 11. novembra 2005. Družba Assitalia in Komisija sta ob tej priložnosti podrobneje predstavili svoji stališči.

23.

Družba Assitalia je navedla, da predlogi za sprejetje predhodne odločbe niso dopustni. Komisija je na začetku prav tako dvomila o tem, vendar si je med obravnavo premislila. Komisija je opozorila, da je v predložitveni odločbi malo informacij, a ne tako malo, da bi drugim stranem preprečile oblikovanje mnenj o postavljenih vprašanjih. Moje mnenje je enako. Informacije, ki jih vsebuje predložitvena odločba, dopolnjene s tistimi, ki so jih predložile stranke v postopkih v glavni stvari, zadostujejo za koristen odgovor predložitvenemu sodišču.

24.

Še enkrat naj v zvezi s tem spomnim na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero Sodišče načeloma mora odločiti, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, to pa lahko zavrne samo v primeru, če med zahtevano razlago in dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari ni nobene zveze, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za odgovor. ( 9 )

25.

Poleg tega Sodišče ni pristojno za odločanje o vprašanju, ali in do katere mere je predložitveno sodišče prekoračilo okvire spora, kakor trdi družba Assitalia. ( 10 )

26.

Preden vsebinsko preučim vprašanja, bom navedel nekaj preudarkov.

27.

Kot bo jasno iz spodaj predstavljenih elementov, je na večino vprašanj mogoče odgovoriti na podlagi obstoječe sodne prakse. Vendar so postavljena vprašanja pomembna že zato, ker zasebni sektor (podjetja in posamezniki) uporabi pravil konkurence pripisuje čedalje večji pomen, in to vsekakor od sprejetja Uredbe (ES) št. 1/2003 ( 11 ).

28.

Sodišče je že zelo hitro po začetku veljavnosti Pogodbe EGS ugotovilo, da imajo prepovedi iz členov 81 ES in 82 ES neposredni učinek in da mora torej nacionalno sodišče varovati pravice, ki jih imajo zadevne osebe na podlagi teh določb.

29.

Kljub tej sodni praksi je uporaba pravil o konkurenci v zasebnem sektorju v Evropi še vedno v začetni fazi; vsekakor pa je jasno, da njen obseg ni takšen, kot ga poznajo v drugih pravnih redih, predvsem v Združenih državah, kjer približno 90 % postopkov na področju omejevalnih sporazumov sprožijo posamezniki. V Evropski uniji je že tradicionalno poudarek na uporabi pravil o konkurenci s strani javnih organov, tako Komisije kot nacionalnih organov.

30.

Mogoče je, da se z novim sistemom iz Uredbe št. 1/2003 razširjajo prostor in možnosti zasebnega sektorja za uporabo pravil o konkurenci poleg možnosti, ki jih ima javni sektor. Komisija se za to vsekakor zavzeto zavzema. V različnih zapisih stališč, sporočilih in govorih so poudarjene prednosti te uporabe in/ali njen želeni značaj. ( 12 ) Ena od v tem smislu navedenih prednosti je poleg sankcije ničnosti iz člena 81(2) ES tudi, da lahko nacionalna sodišča dodelijo odškodnino. Poleg tega mora sodišče odločiti v sporu, ki mu je predložen, in varovati posamezne pravice posameznikov. Nasprotno organi, pristojni za uporabo pravil o konkurenci v javnem sektorju, posredujejo v javnem interesu in pogosto sledijo prednostnim nalogam, tako da vsaka pritožba ni vsebinsko obravnavana. Civilne tožbe imajo lahko med drugim odvračalni učinek pri (morebitnih) kršiteljih prepovedi omejevalnih sporazumov ter tako prispevajo k uporabi te prepovedi in razvoju kulture konkurence med udeleženci na trgu.

31.

Pobuda za tožbe na podlagi zasebnega prava mora priti predvsem od tistih, katerih interese varujejo pravila o konkurenci. Med te osebe spadajo predvsem potrošniki, kot je tudi v tej zadevi v postopkih v glavni stvari. Poleg tega da same tožbe ureja več sekundarnih predpisov, določenih v pravu Skupnosti, jih urejajo tudi predpisi nacionalnega procesnega in zasebnega prava. ( 13 ) Nedvomno iz sodbe Courage in Crehan ( 14 ) izvira spodbuda, ki omogoča večjo učinkovitost členov 81 ES in 82 ES prek sredstev civilnega prava. Izboljšanje uporabe pravil o konkurenci v zasebnem sektorju pa se lahko od ene do druge države članice razlikuje zaradi pravne kulture, omejitve procesnega upravičenja, pravil o dokaznem bremenu, možnosti skupinskih tožb itd. Učinkovitost uporabe pravil je očitno določena predvsem z možnostjo dostopa do nacionalnega sodišča. Ta interes je navzoč tudi v tej zadevi.

32.

S prvim vprašanjem se želi izvedeti, ali ti omejevalni sporazumi med zavarovalnimi družbami poleg kršitve člena 2 zakona št. 287/90 pomenijo tudi kršitev člena 81 ES.

33.

Ni sporno, da se lahko nacionalna in evropska pravila o konkurenci uporabljajo sočasno, in določeno je, da nacionalno pravo na tem področju ne sme kršiti predpisov Skupnosti. V členu 2 zakona št. 287/90 so prepovedani omejevalni sporazumi, ki omejujejo konkurenco na italijanskem trgu ali njegovem delu. V členu 81 ES je navedena ista prepoved, če je prizadeta trgovina znotraj Skupnosti. Odločilno merilo, ki odgovarja na vprašanje, ali se evropska pravila o konkurenci uporabljajo ali ne, je torej „prizadetost trgovine med državami članicami“.

34.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da zadostuje ugotovitev, da bi omejevalni sporazum lahko imel tak učinek. Ni treba dokazati, da je omejevalni sporazum tudi dejansko prizadel trgovino. ( 15 ) Iz sodne prakse je razvidno tudi, da je pogoj prizadetosti trgovine med državami članicami izpolnjen, če se zaradi vseh objektivnih pravnih in dejanskih elementov lahko z dovolj visoko stopnjo verjetnosti pričakuje, da lahko omejevalni sporazum neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vpliva na trgovino med državami članicami. ( 16 ) Vendar mora biti ta vpliv občuten. ( 17 )

35.

Sama okoliščina, da se sporazum med podjetji nanaša izključno na gospodarske subjekte s sedežem v eni sami državi članici, ne pomeni, da ne more vplivati na trgovino znotraj Skupnosti. ( 18 ) Nasprotno, lahko je resen indic, da ta vpliv dejansko obstaja. Sodišče je namreč večkrat opozorilo, da omejevalni sporazum, ki se nanaša na celotno ozemlje države članice, deluje po svoji naravi kot utrditev delitev trga na nacionalni podlagi, tako da ovira tudi ekonomsko prepletenost, ki se jo želi doseči s Pogodbo. ( 19 )

36.

Na podlagi različnih dejavnikov, ki obravnavani ločeno sami po sebi niso nujno odločilni, mora predložitveno sodišče torej preveriti, ali je pogoj prizadetosti trgovine med državami članicami izpolnjen. Samo če se izkaže, da ta pogoj ni izpolnjen, za očitana ravnanja veljajo samo italijanska pravila o konkurenci.

37.

Nacionalno sodišče je v predložitveni odločbi poudarilo, da je pri prepovedanem omejevalnem sporazumu sodelovalo več zavarovalnih družb iz drugih držav članic. Preprosto dejstvo, da se med udeleženci znajdejo tudi tuji gospodarski subjekti, je pomemben element pri presoji, vendar še ni sam po sebi odločilen, da bi lahko rekli, da je s tem izpolnjen pogoj prizadetosti trgovine med državami članicami.

38.

Iz dokumentov v spisu, posebno tistega, ki ga je predložila družba Assitalia, je razvidno, da so skoraj vse v Italiji delujoče družbe, in sicer 87 %, sodelovale pri prepovedanem omejevalnem sporazumu. Ta okoliščina, preučena na podlagi navedene sodne prakse, je resen indic za to, da gre lahko za vpliv na trgovino znotraj Skupnosti, še posebno v povezavi z dejstvom, da so pri sporazumih sodelovala tudi neitalijanska podjetja.

39.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali evropsko pravo nasprotuje nacionalni določbi, kot je določba člena 33(2) zakona št. 287/90. V skladu z njo bi morala namreč odškodninska tožba v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci potekati pred drugim sodiščem, kot je sodišče, ki naj bi bilo običajno pristojno. Ta postopek, ki odstopa od običajnih pravil o pristojnosti, naj bi po mnenju predložitvenega sodišča trajal dlje in vključeval višje stroške. Posledica tega bi lahko bila, da bi bile tretje osebe odvrnjene od vložitve odškodninskih tožb.

40.

Komisija, družba Assitalia in italijanska vlada poudarjajo, da je država članica pristojna za določitev pristojnih sodišč in postopkovnih pravil, če se upoštevata načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

41.

Komisija je najprej opozorila, da besedilo predložitvenega sodišča temelji na napačni razlagi člena 33(2) zakona št. 287/90. V tem členu je določeno samo, da ima krajevno pristojno Corte d’appello izključno pristojnost na področju ničnostnih tožb, odškodninskih tožb in začasnih ukrepov zaradi kršitve zakona št. 287/90. Tožbe, vložene na podlagi kršitve pravil o konkurenci Skupnosti, urejajo običajna pravila o pristojnosti. Tako meni tudi družba Assitalia.

42.

Ti dve stranki, čeprav z različnimi trditvami, navajata, da ni kršeno načelo enakovrednosti in da je položaj zainteresiranih strank v bistvu boljši na podlagi tožb zasebnega prava, ki temeljijo na kršitvi člena 81 ES. Komisija se opira na domnevo, da naj bi namreč postopki pred Corte d’appello trajali dlje in da naj bi bili dražji. Družba Assitalia poudarja, da imajo zainteresirane stranke v okviru tožbe na podlagi člena 81 ES možnost dvostopenjskega sojenja. ( 20 )

43.

Na obravnavi je družba Assitalia navedla sodbo, ki jo je Corte suprema di cassazione izdalo 4. februarja 2005. ( 21 ) Ta sodba v bistvu potrjuje stališče Komisije.

44.

To sodišče je v predhodni sodbi ( 22 ) razložilo člen 33(2) zakona št. 287/90 tako, da posamezniki/potrošniki pri Corte d’appello ne morejo vložiti odškodninskih tožb na podlagi te določbe. Vendar se je, sodeč po sodbi iz točke 43, ta pogled spremenil.

45.

Corte suprema di cassazione je v sodbi z dne 4. februarja 2005 razsodilo, da lahko odškodninske tožbe na podlagi kršitve zakona št. 287/90 pri Corte d’appello vložijo ne le podjetja, ampak tudi potrošniki.

46.

To bi pomenilo, da se mora posameznik, ki želi sedaj vložiti odškodninsko tožbo zaradi škode, ki mu je nastala zaradi kršitve zakona št. 287/90, obrniti na Corte d’appello, ki je v skladu z italijanskim pravom pristojno za presojanje takih tožb.

47.

Vsekakor se to posebno pravilo o pristojnosti uporablja samo za odškodninske tožbe, vložene zaradi kršitve italijanskih pravil o varstvu konkurence. Ker je to odškodninska tožba, ki temelji na kršitvi členov 81 ES ali 82 ES, je zaradi neobstoja nasprotne določbe določeno, da se lahko ta spor predloži sodišču, ki je pristojno v skladu z običajnimi pravili o pristojnosti.

48.

Mimogrede naj opozorim, da morajo nacionalni organi, torej tudi Corte d’appello, od začetka veljavnosti Uredbe št. 1/2003 pri uporabi nacionalnih pravil konkurence uporabljati tudi člen 81 ES, če je izpolnjen pogoj „prizadetosti trgovine“. Iz tega lahko sklepamo, da je to sodišče pristojno tudi, če tožba temelji na kršitvi člena 81 ES. Teoretično naj bi imela zadevna oseba izbiro, ali naj tožbo utemelji samo na kršitvi pravil o konkurenci Skupnosti (primer, za katerega je pristojno Giudice di pace ali Tribunale) ali na teh pravilih in nacionalnih pravilih o konkurenci (primer, ki ga je treba predložiti Corte d’appello glede na izključno pristojnost za odločanje o odškodninskih tožbah na podlagi kršitve nacionalnih pravil).

49.

Ta položaj pa ne vpliva na odgovor na zastavljeno vprašanje. V skladu z ustaljeno sodno prakso se v nacionalnem pravnem redu vsake države članice, če ni skupnostne ureditve na tem področju, določijo pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih posamezniki imajo zaradi neposrednega učinka prava Skupnosti, pri čemer je treba upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti. ( 23 )

50.

Načelo enakovrednosti pomeni, da pravila, ki veljajo za tožbe na podlagi prava Skupnosti, ne smejo biti manj ugodna kot tista za podobne tožbe na podlagi nacionalnega prava. Zdi se, da ni tako, ker se odškodninska tožba lahko vloži pri Giudice di pace (primer, ko se lahko govori celo o ugodnem ukrepu) ali pri Corte d’appello ( 24 ) (primer, ko se tožba na podlagi evropskega prava obravnava enako kot tožba, vložena na podlagi nacionalnega prava).

51.

Če je Giudice di pace, kot se zdi, pristojno sodišče za presojanje o odškodninskih tožbah v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci Skupnosti, ne gre za vprašanje o trajanju in morebitnih stroških postopka in torej morebitnem neupoštevanju načela učinkovitosti. Podredno opozarjam, da morajo biti trajanje in stroški nesorazmerni, da bi bilo prizadeto izvajanje pravic, dodeljenih s pravnim redom Skupnosti.

52.

To vprašanje se nanaša na to, ali se lahko tretja oseba, ki izkaže upravičen pravni interes, sklicuje na ničnost omejevalnega sporazuma in zahteva odškodnino za povzročeno škodo pri obstoju vzročne zveze med omejevalnim sporazumom ali usklajenim ravnanjem in škodo.

53.

Iz obstoječe sodne prakse je mogoče sklepati, kakšen bo odgovor na to vprašanje. V tem pogledu razlikujem med civilnopravnimi posledicami, ki izhajajo neposredno iz Pogodbe (vidik, ki se nanaša na ničnost), in drugimi civilnopravnimi posledicami (vidik, povezan z odškodnino).

54.

Poleg uporabe pravil o konkurenci v javnem sektorju je prav tako pomembna uporaba v zasebnem sektorju, vsaj lahko bi bila, glede na civilnopravne posledice kršitve členov 81 ES in 82 ES. V tem primeru je pomembno nacionalno sodišče. Sodišče je že pred več kot 30 leti razsodilo, da imajo prepovedi iz (takratnih) členov 81 ES in 82 ES v odnosih med posamezniki neposreden učinek in da jim dajejo pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati. ( 25 ) Interes, povezan s spoštovanjem prepovedi iz člena 81(1) ES, je med drugim poudarjen z dejstvom, da so v skladu s to določbo na podlagi člena 81(2) ES prepovedani sporazumi ali odločbe nični. ( 26 ) Sodišče je na to opozorilo v številnih sodbah, in to celo podrobneje razložilo. ( 27 ) Ničnost je absolutna, nanjo pa se lahko sklicuje kdor koli.

55.

Zato je očitno, da lahko na ta del vprašanja odgovorimo pritrdilno. Družba Assitalia je na obravnavi povedala, da se v obravnavanem primeru srečujemo z usklajenim ravnanjem, in ne s sporazumom ali sklepom. Vidik, povezan z ničnostjo, naj bi bil torej brezpredmeten. Nedvomno je tako, vendar je interes tega vprašanja predvsem v civilnopravnih posledicah ravnanj, prepovedanih s členom 81 ES, za tretje osebe. Ničnost je ena od teh posledic, odškodninska tožba pa druga.

56.

Pogodba je v nasprotju s primerom ničnosti o tej zadnjenavedeni posledici manj zgovorna. Zato se je treba načeloma sklicevati na nacionalno pravo. Vendar je z njim povezanih več sekundarnih pogojev. O njih lahko sklepamo na podlagi sodbe Courage in Crehan. Sodišče je v tej sodbi odločalo o možnosti dodelitve odškodnine. Najprej je navedlo: „Glede možnosti zahtevati nadomestilo za škodo, ki je nastala zaradi pogodbe ali zaradi ravnanja, ki bi lahko omejilo ali izkrivilo konkurenco, pa je treba opomniti, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, da je naloga nacionalnih sodišč, ki v okviru svojih pristojnosti uporabljajo določbe prava Skupnosti, da zagotavljajo polno učinkovanje teh določb in da varujejo pravice, ki jih pravo Skupnosti zagotavlja posameznikom (glej zlasti sodbi z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal, 106/77, Recueil, str. 629, točka 16, in z dne 19. junija 1990 v zadevi Factortame in drugi, C-213/89, Recueil, str. I-2433, točka 19).“ ( 28 )

57.

Sodišče je nato navedlo, da bi bila „[p]olno učinkovanje člena 85 Pogodbe in zlasti [polni] učinek v odstavku 1 tega člena vsebovane prepovedi […] ogrožena, če ne bi mogla vsaka oseba zahtevati nadomestila za škodo, ki ji je nastala zaradi pogodbe ali ravnanja, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco,“ in dodalo, da „[t]aka pravica dejansko krepi delovanje pravil Skupnosti o konkurenci in preprečuje sporazume ali ravnanja, ki so pogosto prikriti in bi lahko omejevali ali izkrivljali konkurenco. S tega vidika bi lahko odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči pomembno prispevale k ohranjanju učinkovite konkurence v Skupnosti.“ ( 29 )

58.

Iz tega lahko sklepamo, da lahko na ta del vprašanja prav tako odgovorimo pritrdilno.

59.

V središču tega vprašanja so zastaralni roki odškodninskih tožb: ali začne zastaralni rok teči na dan, ko začne veljati omejevalni sporazum ali usklajeno ravnanje, ali pa na dan, ko je omejevalni sporazum ali usklajeno ravnanje prenehalo?

60.

Najprej je treba opozoriti, da na tem področju ni nobenega pravila Skupnosti. Edini predpisani roki so določeni v Uredbi št. 1/2003 in Uredbi (EGS) št. 2988/74 ( 30 ), vendar se uporabljajo izključno ob uporabi pravil o konkurenci s strani Komisije. Na odškodninske tožbe civilnega prava, ki jih obravnava nacionalno sodišče, nimajo nobenega vpliva.

61.

Tako je zaradi neobstoja pravil Skupnosti na tem področju odgovor po zgledu prejšnjega vprašanja tak, da je treba v nacionalnem pravnem redu vsake države članice določiti pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, pri čemer je treba upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Posledično to pomeni, da zastaralni roki odškodninskih tožb zaradi kršitve pravil o konkurenci Skupnosti ne smejo biti manj ugodni od zastaralnih rokov za podobne tožbe po nacionalnem pravu in da ne smejo biti taki, da bi v praksi onemogočali izvajanja pravic, ki jih mora nacionalno sodišče varovati.

62.

V tem vprašanju je navedena možnost za dodelitev kaznovalne odškodnine.

63.

Tudi na to vprašanje je treba odgovoriti na podlagi načel enakovrednosti in učinkovitosti. Sodišče je ob upoštevanju učinkovitosti iz člena 81(1) ES presodilo, da mora imeti vsakdo, če mu je nastala škoda zaradi dejanja, ki omejuje konkurenco, možnost zahtevati odškodnino. Ureditev te pravice (zadeva mora biti predložena sodišču, postopkovna pravila itd.) spada v nacionalni pravni red, če sta izpolnjena oba zgoraj navedena pogoja. ( 31 )

64.

Uporaba pravil o konkurenci v javnem sektorju in njihova uporaba v zasebnem sektorju obstajata hkrati in sta med seboj neodvisni. Načeloma imata različne cilje, a se lahko dopolnjujeta. Globe, ki jih lahko naloži Komisija (ali nacionalni organi, pristojni na področju konkurence) zaradi kršitve prepovedi omejevalnih sporazumov, so po eni strani kazen, po drugi strani pa sestavni del splošnejše politike, katere cilj je usmerjati ravnanja podjetij. ( 32 ) Namen tega je, da mora imeti naložena globa zadosten odvračalni ali preventivni učinek. Komisija lahko ob naložitvi glob poleg drugih dejavnikov (katerih učinek je zvišati ali znižati globo) upošteva tudi pridobljeno korist ali finančno ugodnost, ( 33 ) ta ukrep pa služi predvsem interesom javnega prava in je neodvisen od morebitnih odškodninskih tožb civilnega prava in/ali želenega značaja ali učinkovitosti uporabe pravil o konkurenci v zasebnem sektorju.

65.

Morebitna odškodninska tožba zasebnega prava lahko poleg globe ali neodvisno od nje očitno poveča ta odvračalni učinek. Tako je v ameriškem zveznem protimonopolnem zakonu določena možnost, da se zahteva „treble damages“. Nedvomno je ob upoštevanju možnosti, da se zahteva trikratna povzročena škoda, znesek, ki bi bil iztožen z odškodninsko tožbo, izjemno visok. Cilj, ki ga podpira ameriška zvezna zakonodaja, je odvračalni učinek, ki lahko iz tega izhaja.

66.

V pravu Skupnosti ni tovrstnih določb. ( 34 )

67.

Skoraj nobena od držav članic nima posebne zakonodaje, ki bi se nanašala na odškodninske tožbe zaradi ravnanj, prepovedanih s pravili o konkurenci. V tem primeru se uporabljajo običajna pravila nacionalnega pravnega reda. Celo države članice, ki v zakonodaji na področju konkurence izrecno določajo možnost za odškodninsko tožbo, se na splošno omejujejo na določitev sodišča, ki je posebej pristojno za presojo o tem. Samo nekatere države članice v okviru odškodninskih tožb predvidevajo tudi možnost naložitve kazenskih ali eksemplaričnih sankcij. ( 35 ) Italijanska republika ne spada med te države.

68.

Večinsko stališče, ki mu sledijo v večini držav članic, je, da je namen odškodninske tožbe predvsem povrniti škodo, ki je nastala zaradi prepovedanega omejevalnega sporazuma, ni pa namen dodeliti gospodarsko korist oškodovani osebi. Kot je na to opozorila nemška vlada, temu pravo Skupnosti sicer ne nasprotuje. ( 36 )

69.

Z vidika prava Skupnosti mora nadomestilo za škodo, nastalo zaradi kršitve prava Skupnosti, ustrezati povzročeni škodi. Zaradi neobstoja pravil Skupnosti na tem področju se v nacionalnem pravnem sistemu vsake države članice določi merila, ki omogočajo opredelitev obsega škode, pri čemer ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne zahtevke ali tožbe na podlagi nacionalnega prava, in nikakor ne smejo biti urejena tako, da bi v praksi onemogočala ali čezmerno oteževala povrnitev škode. ( 37 )

70.

Menim, da za zagotavljanje polnega učinka člena 81(1) ES ni treba dodeliti višje odškodnine od povzročene škode. Res je, da če se lahko v skladu z nacionalnim konkurenčnim pravom dodelijo posebne oblike odškodnine, morajo biti te na voljo zainteresiranim strankam, če njihove tožbe temeljijo na kršitvi pravil o konkurenci Skupnosti.

71.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori: