1

Direktiva Sveta 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi (UL 196, str. 1), spremenjena z Direktivo Sveta 92/32/EGS z dne 30. aprila 1992 o sedmi spremembi Direktive 67/548 (UL L 154, str. 1), določa pravila za trgovanje z določenimi „snovmi“, ki so opredeljene kot „kemični elementi in njihove spojine v naravnem stanju ali pridobljeni v kakršnem koli proizvodnem procesu, vključno z vsemi dodatki, potrebnimi za ohranjanje obstojnosti izdelkov, in vsako nečistočo, nastalo v uporabljenem procesu, vendar brez vsakršnih topil, ki se lahko ločijo, ne da bi to vplivalo na obstojnost snovi ali spremembo njene sestave“.

2

Od njenega sprejetja je bila Direktiva 67/548 večkrat spremenjena, nazadnje z Direktivo Komisije 2004/73/ES z dne 29. aprila 2004 o 29. prilagoditvi tehničnemu napredku Direktive 67/548 (UL L 152, str. 1).

3

Člen 4 Direktive 67/548, kot je bila spremenjena, določa, da se snovi razvrščajo na podlagi lastnosti, ki jih ima snov sama po sebi, po kategorijah, predvidenih v členu 2(2). Razvrstitev kemične snovi med „nevarne“ snovi pomeni, da mora biti embalaža opremljena s ustrezno nalepko, ki vsebuje med drugim znake za nevarnost, tipske stavke, ki označujejo posebna tveganja, povezana z uporabo snovi (R-stavki), in stavke, ki se nanašajo na varno uporabo snovi (S-stavki).

4

V skladu s členom 2(2) Direktive 67/548, kot je bila spremenjena, so v smislu omenjene direktive „nevarni“ snovi in pripravki, ki so zlasti „izredno eksplozivni“, „lahko vnetljivi“, „vnetljivi“ ali „strupeni za reprodukcijo“.

5

Člen 4(2) Direktive 67/548, kot je bila spremenjena, določa, da se splošna načela razvrščanja ter označevanja snovi in pripravkov uporabljajo v skladu z merili v Prilogi VI, razen če so nasprotne zahteve za nevarne pripravke opredeljene v posebnih direktivah.

6

V Prilogi VI, točka 4.2.3, k Direktivi 67/548, kot je bila spremenjena, so določena merila, ki se uporabljajo za strupene učinke za reprodukcijo, in snovi s takšnimi učinki se delijo na tri kategorije:

7

Člen 28 Direktive 67/548, kot je bila spremenjena, določa:

„Spremembe, potrebne za prilagoditev prilog tehničnemu napredku, se sprejmejo v skladu s postopkom, določenim v členu 29“.

8

V stališčih je Komisija navedla, da se v praksi pri pripravi prvega osnutka ukrepov prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku posvetuje z delovno skupino za razvrščanje in označevanje (v nadaljevanju: delovna skupina). To skupino sestavljajo strokovnjaki za toksikoloģiju in razvrščanje, ki jih delegirajo države članice, predstavniki kemične industrije in predstavniki industrijske panoge, ki jo zadevni proizvodi še posebej zadevajo. Po posvetovanju z delovno skupino Komisija predloži osnutek ukrepov odboru, ustanovljenemu s členom 29 Direktive 67/548 (v nadaljevanju: regulatívni odbor).

9

Člen 29 Direktive 67/548, kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 807/2003 z dne 14. aprila 2003 o prilagoditvi določb glede odborov, ki pomagajo Komisiji pri uresničevanju njenih izvedbenih pooblastil, predvidenih v aktih Sveta, ki se sprejemajo v postopku posvetovanja (soglasje), Sklepu 1999/468/ES (UL L 122, str. 36), določa:

10

Člen 5 Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje izvedbenih pooblastil, podeljenih Komisiji (UL L 184, str. 23), določa:

11

Snov n-propil bromid (v nadaljevanju: nPB) je hlapno organsko topilo, ki se med drugim uporablja pri industrijskem čiščenju.

12

Enviro Tech Europe Ltd in Enviro Tech International Inc. (v nadaljevanju: tožeči stranki) se ukvarjata izključno s proizvodnjo in prodajo proizvoda, izdelanega na podlagi nPB, ki se imenuje „Ensolv“. Prva družba je evropsko hčerinsko podjetje Enviro Tech International Inc. in ima izključno licenco za prodajo Ensolv v Evropi.

13

Po sprejetju Direktive 91/325/EGS Komisije z dne 1. marca 1991 o dvanajsti prilagoditvi Direktive 67/548 tehničnemu napredku (UL L 180, str. 1) je bil nPB razvrščen v Prilogo I k Direktivi 67/548 kot dražilna in vnetljiva snov.

14

Na sestanku delovne skupine, ki je potekal od 16. do 18. januarja 2002, je direktor Health & Safety Executive (urada za zdravje in varnost Združenega kraljestva, v nadaljevanju: HSE) predlagal razvrstitev nPB med snovi, ki so strupene za reprodukcijo, iz kategorije 2.

15

Pozneje, aprila 2002, je HSE predlagal razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi, pri čemer se je skliceval na rezultate novega znanstvenega testa.

16

Od tedaj sta tožeči stranki večkrat protestirali proti navedenemu osnutku razvrstitve pri HSE, Evropskem uradu za kemikalije in pri delovni skupini ter sta jim v ta namen predložili znanstvene podatke in argumente v podporo njunemu stališču.

17

Na sestanku delovne skupine januarja 2003 je ta odločila, da predlaga razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi in snovi, ki so strupene za reprodukcijo, iz kategorije 2. Po sprejetju te odločitve sta tožeči stranki brezuspešno poskušali prepričati delovno skupino, da bi ponovno odprla razpravo glede nPB.

18

29. avgusta in 29. septembra 2003 sta tožeči stranki Komisiji poslali dva dopisa, s katerima sta od nje zahtevali, naj sprejme ukrepe, ki so potrebni za popravo napak, ki so bile po njunem mnenju podlaga za priporočila delovne skupine glede nPB.

19

Z dvema dopisoma z dne 3. novembra 2003 je Komisija tožeči stranki obvestila o tem, da trditve, predstavljene v njunih dopisih z dne 29. avgusta in 29. septembra 2003 ne upravičujejo spremembe razvrstitve nPB, ki jo je priporočila delovna skupina (v nadaljevanju: izpodbijani akti).

20

S tožbo, vpisano v vpisnik v sodnem tajništvu 23. decembra 2003, sta tožeči stranki proti izpodbijanim aktom vložili tako ničnostno kot tudi odškodninsko tožbo.

21

Kmalu po vložitvi tožbe sta bili tožeči stranki obveščeni o sestanku regulativnega odbora, ki naj bi potekal 15. januarja 2004, za potrditev 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku.

22

Z ločenim aktom, vpisanim v vpisnik v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. decembra 2003, sta tožeči stranki na podlagi člena 242 ES in 243 ES sodniku za izdajo začasne odredbe predložili prvi predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je nanašal na odložitev izvršitve izpodbijanih aktov in na to, da se Komisiji naloži, naj do odločitve v glavni stvari na naslednjem sestanku regulativnega odbora, predvidenega 15. januarja 2004, ne predlaga ponovne razvrstitve nPB v okviru 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku.

23

Komisija je v stališčih poudarila, da 15. januarja 2004 sestanek regulativnega odbora ni predviden in da je prestavljen za nedoločen čas.

24

3. februarja 2004 je bil izdan sklep, s katerim je bil zavrnjen prvi predlog za izdajo začasne odredbe (Envirotech in drugi proti Komisiji, T-422/03 R, Recueil, str. II-469, v nadaljevanju: sklep z dne 3. februarja 2004). V tem sklepu je sodnik za izdajo začasne odredbe v bistvu presodil, ne da bi se bilo treba izreči glede dopustnosti tožbe po temelju, da odlog izvršitve izpodbijanih aktov za stranki ne bi prinesel nobene koristi, saj z njim ni mogoče preprečiti, da Komisija ne predlaga ponovne razvrstitve nPB. V zvezi z drugimi predlogi tožečih strank je sodnik za izdajo začasne odredbe menil, da ni treba preučiti navajane domnevne resne in nepopravljive škode, ker naj bi bile premise, na katerih temeljijo, v vsakem primeru preveč hipotetične, da bi lahko upravičile izdajo začasne odredbe.

25

Z ločenim aktom, vpisanim v vpisnik v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 9. februarja 2004, je tožena stranka v postopku v glavni stvari vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 poslovnika Sodišča prve stopnje.

26

Z aktom z dne 5. aprila 2004, vpisanim v vpisnik v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje istega dne, sta tožeči stranki vložili drug predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi členov 242 ES in 243 ES, v katerem predlagata, naj sodnik za izdajo začasnih odredb odredi začasno izključitev „vključitve nPB s strani Komisije iz 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku“. V predlogu sta tožeči stranki navedli, da bi moral sestanek regulativnega odbora za sprejetje predloga 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku potekati 14. aprila 2004. Poleg tega sta sodniku za izdajo začasne odredbe predlagali, naj odloči na podlagi člena 105(2) Poslovnika, preden Komisija poda stališča.

27

Komisija je 7. aprila 2004 na zahtevo sodnika za izdajo začasne odredbe potrdila, da naj bi sestanek regulativnega odbora, na katerem naj bi bil sprejet predlog osnutka 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku, potekal 14. aprila 2004.

28

13. aprila 2004 sta stranki na lastno pobudo vložili v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje določene dokumente, ki sta jih pridobili šele po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Sodnik za izdajo začasne odredbe je odločil, da se ti dokumenti vložijo v spis.

29

23. aprila 2004 je Komisija predložila stališča glede navedenih dokumentov. Komisija je sodnika za izdajo začasne odredbe prav tako obvestila, da je regulatívni odbor 14. aprila 2004 potrdil osnutek prerazporeditve nPB na eni strani med snovi, ki so lahko vnetljive (Ril), in na drugi strani med snovi, ki so strupene za reprodukcijo, iz kategorije 2 (R 60) in 3 (R 63).

30

14. maja 2004 sta tožeči stranki sodniku za izdajo začasne odredbe predložili nove dokumente in ga obvestili, da je Komisija 29. aprila 2004 uradno sprejela Direktivo 2004/73 o 29. prilagoditvi Direktive 67/548 tehničnemu napredku in da je sprejela razvrstitev nPB v kategoriji R 11 in R 60. Glede na navedene okoliščine sta tožeči stranki vložili nove predloge z namenom zadržanja izvršitve vključitve nPB v Direktivo 2004/73.17. maja 2004 je sodnik za izdajo začasne odredbe odločil, da se ti novi dokumenti vložijo v spis. 26. maja 2004 je Komisija podala stališče do teh novih dokumentov in predlogov.

31

Tožeči stranki sodniku za izdajo začasne odredbe predlagata, naj:

32

V dopisu z dne 14. maja 2004 tožeči stranki sodniku za izdajo začasne odredbe med drugim predlagata, naj:

33

Komisija sodniku za izdajo začasne odredbe predlaga, naj:

34

Člen 104(2) Poslovnika določa, da je v predlogih za izdajo začasnih odredb treba navesti predmet postopka, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost izdaje začasne odredbe, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predlog za odlog izvršitve zavrniti, če kateri izmed njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C-268/96 P(R), Recueil, str. I-4971, točka 30). Sodnik, ki odloča o začasni odredbi, glede na okoliščine uravnoteži zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00 R, Recueil, str. I-1461, točka 73).

35

Poleg tega ima sodnik za izdajo začasne odredbe v okviru tega celostnega preizkusa široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in glede na posebnosti posameznega primera prosto odloča o vrsti in načinu preverjanja teh različnih okoliščin, pa tudi o vrstnem redu tega pregleda, ker mu nobeno pravno pravilo ne določa utrjene sheme preverjanja za presojo potrebe po sprejetju začasne odločbe (sklep predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C-149/95 P(R), Recueil, str. I-2165, točka 23).

36

Čeprav v stališčih poudarja, da želita tožeči stranki doseči začasno odložitev ukrepa, katerega razglasitve ničnosti v tožbi o temelju ne predlagata, Komisija meni, da tega vprašanja ni treba obravnavati, ker sta tožba po temelju in, posledično, predlog za izdajo začasne odredbe očitno nedopustna. Komisija v zvezi z dopustnostjo tožbe v glavni stvari še posebej zatrjuje, da je ničnostna tožba, ki sta jo vložili tožeči stranki, očitno nedopustna, ker želita izpodbijati akte, ki ne vplivajo na njun pravni položaj.

37

Tožeči stranki v nasprotju s tem zatrjujeta, da imata procesno upravičenje za izpodbijanje napadenih aktov na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES, ker so navedeni akti odločitve Komisije, ki jih je podpisal direktor, in so ti akti nanju neposredno naslovljeni. Tožečima strankama naj zato ne bi bilo treba dokazati, da ju izpodbijani akti neposredno in posamično zadevajo, saj naj bi se to merilo uporabljalo samo za odločitve, ki so naslovljene na tretje. Tožeči stranki tudi trdita, da imata procesno upravičenje že samo na podlagi razlage, ki jo je podalo Sodišče prvo stopnje v sodbi z dne 30. januarja 2002 v zadevi max.mobil proti Komisiji (T-54/99, Recueil, str. II-313, točka 71).

38

Tožeči stranki menita, da tožba zoper izpodbijane akte ni očitno neutemeljena. Za natančnejšo predstavitev trditev tožečih strank v zvezi s fumus boni juris velja v glavnem napotitev na točke od 36 do 40 sklepa z dne 3. februarja 2004.

39

V predlogu z dne 5. aprila 2004 tožeči stranki zastopata stališče, da je izdaja začasnih odredb potrebna, ker je treba nujno preprečiti sprejetje, predvideno 14. aprila 2004, 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku. Tožeči stranki še posebej navajata, da prinašata sprejetje in izvršitev odločitve Komisije o ponovni razvrstitvi nPB, ki to ponovno razvrstitev zagotavlja na podlagi 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku, tri škodljive posledice, ki naj bi jima povzročile resno in nepopravljivo škodo, ki jo je mogoče izkazati z zadostno gotovostjo.

40

Tožeči stranki najprej trdita, da nova razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi in snovi, strupene za reprodukcijo, iz kategorije 2 razvrednoti patent, ki ga imata za Ensolv, ker ta temelji na nevnetljivosti in nenevarnosti nPB.

41

Tožeči stranki v nadaljevanju zatrjujeta, da morata zaradi nove razvrstitve nPB med lahko vnetljive snovi, prvič, ta proizvod kot takšen označiti in spremeniti varnostni list, drugič, spremeniti prakso glede njegovega prevoza, prodaje in skladiščenja in tretjič, svetovati svojim kupcem, naj storijo enako, in to zaradi določb Direktive 67/548 v povezavi z Direktivo 1999/45/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 31. maja 1999 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov (UL L 200, str. 1). Ob upoštevanju vseh teh omejitev kupci tožečih strank proizvoda Ensolv ne ločijo več od drugih proizvodov. Ker pa njuna poslovna dejavnost temelji izključno na tem proizvodu, je tako ogrožen njun obstoj.

42

Tožeči stranki končno poudarjata, da morata zaradi nove razvrstitve nPB med snovi, ki so strupene za reprodukcijo, iz kategorije 2, predlagati in v najkrajšem roku ponuditi zamenjavo za nPB, ki je bolj „varna“ kot ta snov, v skladu z Direktivo Sveta 1999/13/ES z dne 11. marca 1999 o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih (UL L 85, str. 1). Ta nova razvrstitev naj bi tudi povzročila spremembo režima za odobritev nPB v okviru prihodnje uredbe „REACH“.

43

Tožeči stranki dodajata, da bi, če bi bil nPB postopoma umaknjen ali če se zaradi določenih zakonodajnih ali finančnih razlogov ne bi več kupoval, prenehali delovati, tako da prihodnjih izgub in škode ne bi bilo mogoče niti količinsko opredeliti niti popraviti.

44

V zvezi z uravnoteženjem interesov tožeči stranki v predlogu z dne 5. aprila 2004 navajata, da bi bilo z izdajo začasne odredbe samo ohranjeno trenutno stanje do odločitve v glavni stvari.

45

Zanikajoč premiso, da je nPB mogoče razvrstiti med vnetljive snovi, ne da bi bilo to podkrepljeno z ustreznimi poskusi, tožeči stranki menita, da trenutna razvrstitev zadostno opozarja uporabnike nPB o domnevni vnetljivosti. Razvrstitev med lahko vnetljive snovi naj ne bi služila drugemu namenu, bi pa, nasprotno, pripeljala tožeči stranki do prekinitve dejavnosti, preden bi bilo o tem odločeno v postopku v glavni stvari. Tožeči stranki poleg tega ugotavljata, da od uvedbe nPB v Evropi in povsod drugod po svetu ni bilo niti enega poročila o incidentu zaradi domnevne vnetljivost te snovi.

46

Tožeči stranki menita, da velja enako za predlog razvrstitve nPB med snovi, ki so strupene za reprodukcijo, iz kategorije 2, ker bi morali tožeči stranki v primeru, da začasne odredbe ne bi bile sprejete, takoj predložiti in uresničiti program postopnega umika nPB v skladu z Direktivo 1999/13. Podredno sta tožeči stranki izrazili, da do odločitve v glavni stvari soglašata z začasno razvrstitvijo med snovi, ki so strupene za reprodukcijo, iz kategorije 3.

47

Končno, tožeči stranki menita, da je izdaja predlaganih začasnih odredb še toliko bolj potrebna v obravnavani zadevi, ker naj bi bilo treba najprej razjasniti dejstvo, da Komisija ni pooblaščena za razvrščanje snovi, ne da bi uporabila metode poskusov in merila za razvrščanje, ki jih posebej v ta namen določa Direktiva 67/548, in nato še dejstvo, da previdnostnega načela ni mogoče uporabiti pri razvrščanju na podlagi nevarnosti, in končno, tudi vlogo in pristojnosti delovne skupine v okviru sprejemanja političnih odločitev.

48

Uvodoma je treba spomniti, da je spoštovanje določb Poslovnika in zlasti pogojev za dopustnost predlogov za izdajo začasne odredbe obvezno po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 7. maja 2002 v zadevi Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, T-306/01 R, Recueil, str. II-2387, točke od 43 do 46).

49

Glede na podatke v spisu sodnik za začasne odredbe meni, da ima na voljo vse potrebne elemente za odločitev o tem predlogu za izdajo začasne odredbe in strank ni treba ustno zaslišati.

50

V zvezi s tem, ne da bi se pri tem moral izreči glede vprašanja, ali je tožba v glavni stvari na prvi pogled očitno nedopustna, sodnik za začasne odredbe meni, da je treba v obravnavanem primeru zaporedoma preučiti predloge tožečih strank, kot so povzeti v točkah 31 in 32 zgoraj.

51

V zvezi s prvim in drugim predlogom ni treba presojati, ali bi bila lahko kot takšna v kakršno koli korist tožečima strankama, saj je vprašanje, ali se jima naj ugodi, odvisno od dopustnosti in utemeljenosti drugih predlogov.

52

Zatem je treba v zvezi s tretjim predlogom, ki meri na začasno izključitev „vključitve nPB s strani Komisije v 29. prilagoditev Direktive 67/548 tehničnemu napredku“, ugotoviti, da je ta zelo nejasen. Dejansko, ker je „vključitev [...] nPB v 29. prilagoditev Direktive 67/548 tehničnemu napredku“ mogoča le ob dokončnem sprejetju tega besedila, se zdi, da je treba tretji predlog razlagati, kot da meri na odložitev izvršitve končnega besedila, ki ga je sprejela Komisija. Vendarle je mogoče nekatere dele predloga za izdajo začasne odredbe razumeti tudi, kot da s tem predlogom tožeči stranki sodniku za izdajo predhodne odločbe dejansko predlagata, naj prepreči Komisiji in/ali regulatívnemu odboru, da bi izvrševala svoja zakonodajna pooblastila v zvezi z 29. prilagoditvijo Direktive 67/548 tehničnemu napredku. To se nanaša še posebej na dele, v katerih tožeče stranke navajajo, da imajo namen preprečiti sprejetje osnutka, ki ga je predložila Komisija regulativnemu odboru.

53

Ne da bi se bilo treba izreči o vprašanju, ali je tretji predlog zaradi nejasnosti nedopusten, se ta predlog v vsakem primeru zavrne.

54

Dejansko, prvič, ker je treba tretji predlog razlagati tako, da se z njim želi preprečiti Komisiji in/ali regulativnemu odboru, da bi izvajala svoje zakonodajne pristojnosti v zvezi z vključitvijo nPB v 29. prilagoditev Direktive 67/548 tehničnemu napredku, ga je treba obravnavati skupaj s četrtim predlogom, ki se nanaša na to, da sodnik za izdajo začasne odredbe sprejme „vsak drug ukrep [...], primeren za preprečitev ponovne razvrstitve nPB v kategoriji R 11 in R 60“.

55

Glede na to ni treba preizkusiti dopustnosti teh dveh predlogov in, še posebej, ni treba preizkusiti, ali je izdaja začasne odredbe, ki Komisiji in regulatívnemu odboru preprečujejo, čeprav le začasno, da bi izvajala svoje pristojnosti na zakonodajnem področju, v nasprotju z načeli delitve pristojnosti med različnimi institucijami Skupnosti (glej po analogiji sklepe predsednika Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 1996 v zadevi Sogecable proti Komisiji, T-52/96 R, Recueil, str. II-797, točke od 39 do 41, in z dne 5. decembra 2001 v zadevi Reisebank proti Komisiji, T-216/01 R, Recueil, str. II-3481, točka 52), ugotoviti je treba, da sta ta predloga brezpredmetna, saj je 29. aprila 2004 Komisija sprejela Direktivo 2004/73.

56

Drugič je treba tretji predlog, če se razlaga tako, kot da meri na začasno izključitev nPB iz 29. prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku, presojati skupaj s petim predlogom, ki meri na odložitev izvršitve vključitve nPB v Direktivo 2004/73. Torej se v zvezi s tem ugotovi, da se ta predloga nanašata na odložitev izvršitve akta, ki ga tožeči stranki nista izpodbijali v okviru tožbe v glavni stvari, v nasprotju s tem, kar je predpisano v členu 104(1), prvi pododstavek, Poslovnika.

57

Torej je treba tretji, četrti in peti predlog zavrniti.

58

Posledično je treba zavrniti tudi šesti predlog, po katerem naj sodnik za začasne odredbe Komisiji naloži, naj države članice takoj obvesti, da se navedena vključitev zadrži do odločitve v zadevi v glavni stvari.

59

Končno je, v zvezi s sedmim predlogom, ki se nanaša na to, da naj sodnik za začasne odredbe „sprejme vsak drug ukrep, potreben za zagotovitev začasne pravne varnosti tožečih strank“, treba ugotoviti, da obrazložitev tožečih strank ne pojasnjuje zadostno tega dela njunega predloga, ki je nejasen in nenatančen. Ker niso podane natančnejše navedbe v zvezi z njegovim predmetom, takšen predlog ne izpolnjuje pogojev člena 44(l)(d) Poslovnika, na katerega napotuje člen 104(3) istega poslovnika, in je zato nedopusten (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 12. februarja 1996 v zadevi Lehrfreund proti Svetu in Komisiji, T-228/95 R, Recueil, str. II-111, točka 58).

60

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je treba predloge tožečih strank zavrniti. Zato se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne.

Iz teh razlogov je

PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE

sklenil: