1

Komisija je z odločbo C(87) 2090 026z dne 17. decembra 1987 Italijanski republiki dodelila pomoč Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) v višini 94.940.620.056 italijanskih lir (ITL) za izgradnjo jezu na hudourniški reki Gibbesi (v nadaljevanju: pomoč za „jez na reki Gibbesi“). Odgovorni organ za izvedbo projekta je bila Ente minerario siciliano (sicilijanska rudniška uprava). Italijanski organi so z dopisom z dne zaprosili za podaljšanje roka, določenega na , za vložitev zahtevka za dokončno plačilo. Komisija se je nato odločila začeti postopek iz člena 24 Uredbe Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne o izvajanju Uredbe (EGS) št. 2052/88 glede usklajevanja dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z dejavnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov (UL L 374, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2082/93 z dne (UL L 193, str. 20), da bi preverila obstoj morebitnih nepravilnosti. Potem ko so tožeča stranka in italijanski organi v zvezi s tem predložili stališča, je Komisija sprejela Odločbo C(2002) 4905 z dne , naslovljeno na Italijansko republiko, o ukinitvi pomoči za „jez na reki Gibbesi“, vračilu že plačanega predplačila v višini 75.592.496.044 ITL (39.040.266,10 EUR) in ukinitvi obveznosti plačila preostalega zneska v višini 18.898.124.012 ITL (9.760.066,53 EUR).

2

Komisija je z Odločbo C(93) 3961 z dne 22. decembra 1993 Italijanski republiki dodelila pomoč ESRR za naložbo v infrastrukturo v zvezi z avtocesto med Messino in Palermom (v nadaljevanju: pomoč za „avtocesto Messina-Palermo“). Odgovorni urad za projekt je bil Assessorato dei lavori publici (regionalni direktorat za javne gradnje) v Regione Siciliana, izvedbeni organ pa konzorcij za avtocesto med Messino in Palermom. Komisija je z dopisom z dne ukinila to pomoč zaradi zamud pri izvedbi del ter določila znesek, za katerega preneha obveznost izplačila, na 26.378.246 EUR in preostanek pomoči, ki ga je treba izterjati, na 58.036.177 EUR.

3

Komisija je 3. avgusta 2001 izdala opomin št. 3240304871, potem ko je bila ukinjena pomoč ESRR za dokončanje industrijske cone Aragona Favara (v nadaljevanju: pomoč za „Aragona Favara“). V opominu je bila navedena terjatev v korist Komisije v višini 5.614.002.097 ITL (to je 2.899.390,11 EUR) z datumom zapadlosti plačila in opozorilom, da bodo ob neplačilu po izteku tega roka začele teči zamudne obresti. Komisija je z dopisom z dne od italijanskega ministrstva za gospodarstvo in finance znova zahtevala vračilo tega zneska. Znesek, naveden v opominu št. 3240304871, je bil plačan . Komisija je z dopisom z dne italijanskim organom posredovala preglednico s podrobnim izračunom zamudnih obresti, ki so nastale zaradi prekoračitve datuma zapadlosti iz opomina št. 3240304871, kopijo tega dopisa pa je posredovala tožeči stranki. V dopisu je bilo navedeno, da je na dan neplačani dolg znašal 284.702,81 EUR in da se temu znesku prištejejo obresti v višini 60,41 EUR za vsak dan dodatne zamude.

4

Komisija je 27. junija 2001 izdala opomin št. 3240303927, potem ko je bila ukinjena pomoč ESRR za izgradnjo podeželskega akvadukta, namenjenega preskrbi s pitno vodo na ravnini Catania (v nadaljevanju: pomoč za „ravnino Catania“). Komisija je z opominom zahtevala vračilo že nakazanega predplačila v višini 1.857.500.000 ITL (to je 959.318,69 EUR). V opominu sta bila navedena datum zapadlosti plačila in opozorilo, da bodo ob neplačilu po izteku tega roka začele teči zamudne obresti. Znesek, naveden v opominu št. 3240303927, je bil plačan . Komisija je v dopisu z dne , naslovljenem na italijanske organe, izračunala preostanek dolga, ki ga je treba plačati, in pri tem upoštevala zamudne obresti, ki so nastale zaradi prekoračitve datuma zapadlosti iz tega opomina, kopijo navedenega dopisa pa je posredovala tožeči stranki. Dolgu, ki je znašal 121.007,04 EUR, se prišteje 26,33 EUR za vsak dan dodatne zamude.

5

Komisija je 25. septembra 2002 na italijansko ministrstvo za gospodarstvo in finance naslovila opomin št. 3240406591, potem ko je bila ukinjena pomoč za „avtocesto Messina–Palermo“ (glej točko 2 zgoraj). V opominu sta bila navedena terjatev v korist Komisije v višini 58.036.177 EUR z datumom zapadlosti plačila in opozorilo, da bodo ob neplačilu po izteku tega roka začele teči zamudne obresti. Znesek, naveden v opominu št. 3240406591, je bil plačan . Komisija je v drugem dopisu z dne , naslovljenem na tožečo stranko, izračunala preostanek dolga, ki ga je treba plačati, in pri tem upoštevala zamudne obresti, ki so nastale zaradi prekoračitve datuma zapadlosti iz tega opomina, kopijo tega dopisa pa je posredovala tožeči stranki. Dolgu, ki je znašal 2.548.927,80 EUR, se prišteje 471,71 EUR za vsak dan dodatne zamude.

6

Komisija je po odločitvi o ukinitvi pomoči za „jez na reki Gibbesi“19. decembra 2002 Italijanski republiki izdala opomin št. 3240409358. V njem sta bila navedena terjatev v korist Komisije v višini 39.040.266,10 EUR z datumom zapadlosti plačila in opozorilo, da bodo ob zamudi plačila začele teči zamudne obresti. Komisija je z dopisom z dne tožeči stranki na njeno zahtevo poslala izpisek na ta dan dolgovanih zamudnih obresti.

7

Regione Siciliana je z dopisoma z dne 4. in 22. septembra 2003, naslovljenima na Komisijo, izpodbijala izračun zneska zamudnih obresti iz zgoraj navedenih štirih opominov in trdila, da bi morala Komisija po uradni dolžnosti pobotati dolgovane zneske in zahtevke za vmesna plačila ESRR v zvezi z regionalnim operativnim programom „Sicilija 2000–2006“ (v nadaljevanju: POR Sicilija), kar bi ji po njenem mnenju omogočilo, da se izogne zamudnim obrestim ali prekine njihovo zaračunavanje.

8

Računovodja Komisije je v dopisu z dne 6. oktobra 2003, naslovljenem na Regione Siciliana, zavzel stališče do vprašanj, ki jih je postavila Regione Siciliana, kopijo tega dopisa pa je posredoval italijanskim organom. Ugotovil je, da je za obdobje od datumov zapadlosti opominov do – dan, ko je začela veljati Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1) – veljavna zakonodaja (zlasti člen 49 finančne uredbe z dne , ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 356. str. 1), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES, ESPJ, Euratom) št. 762/2001 (UL L 111, str. 1) o ločitvi funkcij notranje revizije in predhodnega finančnega nadzora), že določala, da morajo prejemniki pomoči Skupnosti plačati zamudne obresti v korist Skupnosti ob povračilu neupravičeno izplačanih zneskov. Poleg tega je računovodja Komisije pojasnil, da je pobot, ki ga zahteva tožeča stranka, izrecno določen kot način izterjave dolgov šele od začetka veljavnosti Uredbe št. 1605/2002 in da bodo izdana navodila, da se bodo obresti iz zadevnih opominov odštele od predvidenega nakazila Italijanski republiki za plačila, ki zadevajo tožečo stranko.

9

Računovodja Komisije je v dopisu z dne 24. oktobra 2003, poslanem Regione Siciliana, pojasnil, da bo pobotal nekatere terjatve in dolgove Komisije, kopijo tega dopisa pa je posredoval italijanskim organom. Te terjatve so bile znesek iz opomina št. 3240504102 z dne v zvezi s pomočjo ESRR za urbanistična dela in povezane strukture na industrijski lokaciji Porto Empedocle (v nadaljevanju: pomoč za „Porto Empedocle“) v višini 7.704.723 EUR, znesek iz opomina št. 3240409358 z dne (pomoč za „jez na reki Gibbesi“) v višini 39.040.266,10 EUR in zamudne obresti iz opominov št. 3240406591 z dne (pomoč za „avtocesto Messina–Palermo“) v višini 2.581.947,74 EUR, št. 3240304871 z dne (pomoč za „Aragona Favara“) v višini 288.931,82 EUR in št. 3240303927 z dne (pomoč za „ravnino Catania“) v višini 122.876,18 EUR. Zadevni dolgovi so se nanašali na zahtevek za plačilo, povezan z Odločbo Komisije C(2000) 2346 z dne o dodelitvi pomoči ESRR na podlagi POR Sicilija v skupnem znesku v višini 50.335.454,98 EUR.

10

Komisija je, kot je napovedala v dopisu z dne 24. oktobra 2003, pobotala zgoraj navedene terjatve in dolgove. Prav tako je v dopisu z dne sporočila italijanskim organom, da bo pobotala znesek, ki ga dolguje Italijanska republika iz naslova obresti iz opomina št. 3240409358 (pomoč za „jez na reki Gibbesi“) v višini 1.880.126,91 EUR. Ta pobot je bil izvršen .

11

Tožeča stranka je tožbe v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila 4., 12., 11. in 24. decembra 2003.

12

S sklepom predsednika petega senata Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2004 so bile te zadeve združene za namene ustnega postopka in izdaje sodbe v skladu s členom 50 Poslovnika Sodišča prve stopnje.

13

Sodišče prve stopnje je na podlagi člena 54, tretji odstavek, Statuta Sodišča ter členov 77(a) in 78 Poslovnika Sodišča prve stopnje s sklepom z dne 12. januarja 2006 prekinilo postopek v teh združenih zadevah, dokler Sodišče ne izda sodbe C-417/04 P v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne znova prekinilo postopek na isti podlagi, dokler Sodišče ne izda sodbe C-15/06 P v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji.

14

V okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64(3), točki a in b, Poslovnika sta bili stranki pozvani, naj predložita pisna stališča do pomena sodb Sodišča z dne 2. maja 2006 v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji (C-417/04 P, ZOdl., str. I-3881) in z dne v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji (C-15/06 P, ZOdl., str. I-2591). Te zahteve sta izpolnili.

15

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj se:

16

Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

17

Sodišče prve stopnje lahko v skladu s členom 113 svojega Poslovnika kadar koli, celo po uradni dolžnosti, po opredelitvi strank preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda, in o tem odloči v skladu s členom 114(3) in (4) tega poslovnika.

18

V skladu s členom 114(3) Poslovnika se ta predlog obravnava ustno, razen če Sodišče prve stopnje odloči drugače.

19

V tem primeru Sodišče prve stopnje meni, da ima na podlagi dokumentov iz spisa v zvezi z dopustnostjo tožb dovolj informacij in da v zvezi s tem ustna pojasnila strank niso potrebna. Prav tako ni treba ugoditi predlogu tožeče stranke, naj se zaradi gospodarskega pomena zadeve in postavljenih načelnih vprašanj začne ustni postopek, ker predlog zadeva le temelj sporov.

20

Komisija trdi, da so bili zadevni akti uradno naslovljeni na pristojno italijansko ministrstvo in da so bili tožeči stranki poslani le v vednost. Trdi, da ti akti tožeče stranke ne morejo neposredno zadevati in da samo Italijanska republika lahko predlaga razglasitev ničnosti teh aktov.

21

Poleg tega Komisija trdi, da v tožbah ni nikjer navedeno, zakaj tožeča stranka meni, da so ti akti nezakoniti, s čimer krši člen 21 Statuta Sodišča, ki se na podlagi člena 53 tega statuta uporablja za Sodišče prve stopnje, in člen 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Nazadnje Komisija zavrača trditev tožeče stranke, da naj dopisa z dne 13. in 14. avgusta 2003 ne bi bila neodvisna od dopisa z dne , in trdi, da sta dopisa le logična posledica zamujanja Italijanske republike pri plačilu zneskov, navedenih v opominih št. 3240304871 z dne in št. 3240303927 z dne .

22

Nazadnje Komisija trdi, da je treba predloge za razglasitev ničnosti aktov z dne 25. septembra 2002 ter 13. in šteti kot nedopustne, ker so bili vloženi po izteku roka dveh mesecev in desetih dni, ki je predviden za to. Tožeča stranka naj bi zadnja akta prejela 22. in , kot je razvidno z žigov predsedstva Regione Siciliana, medtem ko je bila tožba v zadevi T-408/03 vložena šele .

23

Tožeča stranka opozarja, da spornih aktov ni mogoče šteti kot akte, ki jih je mogoče samostojno izpodbijati. Vendar trdi, da ti akti sploh niso bili obrazloženi in da ji je Komisija šele v dopisu z dne 6. oktobra 2003 jasno razložila svoje stališče. Prvi akt, ki ga je mogoče uspešno izpodbijati, je zato prav dopis z dne . Poleg tega naj bi bil neobstoj navedbe razlogov v podporo predlogom za razglasitev ničnosti spornih aktov očitna in logična posledica dejstva, da ta akta nista povsem neodvisna in ju je mogoče izpodbijati le, če se upoštevata v povezavi z dopisom z dne , v katerem naj bi bili predstavljeni njuna vsebina in pravna podlaga.

24

Najprej je treba ugotoviti, da glede na predloge, ki jih je podala tožeča stranka v zadevi T-408/03, ni mogoče jasno določiti, ali se tožba nanaša na opomina št. 3240304871 z dne 3. avgusta 2001 v zvezi s pomočjo za „Aragona Favara“ in št. 3240303927 z dne v zvezi s pomočjo za „ravnino Catania“ ali na dopisa z dne 13. in glede zamudnih obresti, ki so nastale zaradi zamude pri plačilu zneskov, navedenih v teh opominih. Vendar ta okoliščina ne vpliva na dopustnost te tožbe.

25

Iz preučitve teh štirih aktov, opomina št. 3240406591 z dne 25. septembra 2002 v zvezi s pomočjo za „avtocesto Messina–Palermo“ ter dopisov z dne o pripisu zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila zneska iz opomina št. 3240304871 z dne v zvezi s pomočjo za „Aragona Favara“ in z dne o pripisu zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila zneska iz opomina št. 3240303927 z dne v zvezi s pomočjo za „ravnino Catania“, ki so bili naslovljeni na Italijansko republiko in poslani tožeči stranki le v vednost, namreč sledi, da so omejeni na izvajanje predhodnih odločb Komisije o ustavitvi izplačil ali ukinitvi zadevnih pomoči. Že v teh odločbah o ukinitvi in zahtevi za povrnitev pomoči je bilo namreč določeno, da bodo podrobna pravila za povrnitev neupravičeno prejetih predplačil opisana v opominih, ki jih bo računovodja Komisije naslovil na italijanske organe, pa tudi tožeča stranka sama priznava, da ti opomini niso odločilnega pomena in da izhajajo neposredno iz odločb o ukinitvi pomoči.

26

Tako po eni strani opomini št. 3240304871 z dne 3. avgusta 2001 v zvezi s pomočjo za „Aragona Favara“, št. 3240303927 z dne v zvezi s pomočjo za „ravnino Catania“ in št. 3240406591 z dne v zvezi s pomočjo za „avtocesto Messina–Palermo“ ne vsebujejo nobene določbe, s katero bi se Italijanski republiki nalagalo, naj od tožeče stranke izterja neupravičeno izplačane zneske. Tako ni mogoče sklepati, da Italijanska republika ni mogla odločiti, da bo sama nosila obveznost vračila v korist ESRR (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo z dne Regione Siciliana proti Komisiji, točka 26).

27

Po drugi strani ni mogoče šteti, da dopisa z dne 13. in 14. avgusta 2003 tožečo stranko neposredno zadevata. Naslovljena sta bila namreč na Italijansko republiko, s tem da je bila kopija navedenega dopisa posredovana tožeči stranki, njun namen pa je bil, zahtevati zamudne obresti zaradi prekoračitve rokov iz ustreznih opominov. Ta dopisa sta zato le logična posledica tega, da je Italijanska republika zamujala s plačilom zneskov, navedenih v opominih št. 3240304871 z dne in št. 3240303927 z dne .

28

Glede na navedeno je treba tožbi v zadevah T-408/03 in T-414/03 razglasiti za nedopustni v delu, v katerem se z njima predlaga razglasitev ničnosti opomina z dne 25. septembra 2002 ter dopisov z dne 13. in , ne da bi bilo treba odločiti o drugih razlogih za nedopustnost, ki jih navaja Komisija.

29

Komisija meni, da je predlog za razglasitev ničnosti dopisa z dne 6. oktobra 2003 nedopusten, ker dopis, čeprav je bil naslovljen na tožečo stranko, nima nobenega neposrednega vpliva na njen pravni položaj in je torej ne more neposredno zadevati. S tem dopisom naj bi se namreč odpirala vprašanja, kot sta izračun zamudnih obresti v opominih Komisije in uporaba pobota, ki naj bi zadeval terjatve Komisije na eni strani in Italijanske republike na drugi. Izpodbijana odločba naj bi imela pravne učinke na položaj tožeče stranke le, če bi ta zaradi te odločbe dejansko morala vrniti zadevni znesek.

30

Vendar naj bi po mnenju Komisije morebitni škodljivi učinki dopisa z dne 6. oktobra 2003 zadevali samo Italijansko republiko, ne pa tožeče stranke, ki bi utrpela škodo zaradi omenjenega dopisa le, če bi ji italijanski organi s posebnim in neodvisnim posegom naložili vračilo zneskov, ki jih ta država dolguje Komisiji. Dejstvo, da je bil dopis z dne uradno naslovljen na tožečo stranko, naj bi bilo dokaz pregledne, odprte in poenostavljene prakse vodenja računovodskih postavk Skupnosti, saj se je tožeča stranka že udeležila različnih sestankov v zvezi s temi pomočmi. Nazadnje, razglasitev ničnosti dopisa z dne naj bi lahko predlagala samo Italijanska republika in ne tožeča stranka, ki naj ne bi imela terjatev, za katere je trdila, da so njene.

31

Poleg tega Komisija trdi, da dopis z dne 6. oktobra 2003 ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v smislu člena 230 ES. Opozarja, da mora biti objektivni namen spornega akta, da je ta lahko predmet ničnostne tožbe, povzročiti pravne učinke za tretje osebe, in mora zato biti sposoben neposredno vplivati na njihove interese, tako da bistveno spremeni njihov pravni položaj. Ti pogoji naj ne bi bili izpolnjeni, kadar Komisija z aktom samo napove, kakšno razlago namerava izbrati pri uporabi uredbene določbe – v tem primeru glede obveznosti plačila zamudnih obresti iz opominov in pobota kot metode izterjave dolgov. V resnici naj bi interesom tretjih oseb škodovali le ukrepi, ki bi bili dejansko sprejeti v skladu z usmeritvijo, napovedano v takem aktu, kot je zahteva za plačilo zamudnih obresti iz opominov ali dejanska zavrnitev pobota za odpis dolgov na podlagi meril iz dopisa z dne (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, 114/86, Recueil, str. 5289, točki 12 in 13).

32

Nazadnje, Komisija v zvezi z zadevo T-392/03 trdi tudi, da je tožba nedopustna, ker tožeča stranka nima interesa, da se doseže razglasitev ničnosti dopisa z dne 6. oktobra 2003. Navaja, da se ta opomin v ničemer ne nanaša na pomoč za „jez na reki Gibbesi“. Vendar naj bi se tožba v zadevi T-392/03 nanašala le na podrobna pravila za plačilo opomina v zvezi s to pomočjo. Tako naj ne bi bilo nobene povezave med predmetom tožbe in dopisom z dne . V zvezi s tem se Komisija sklicuje na sodbo Sodišča z dne v zadevi Société pour l’exportation des sucres proti Komisiji (88/76, Recueil, str. 709), sklep Sodišča z dne v zadevi Nizozemska proti Komisiji (C-164/02, Recueil, str. I-1177, točki 18 in 24) in sklep Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Unione provinciale degli agricoltori di Firenze in drugi proti Komisiji (T-78/98, Recueil, str. II-1377).

33

Tožeča stranka trdi, da ne nastopa kot subjekt, ločen od Italijanske republike, ampak kot teritorialna enota te države in posamezna prejemnica zadevne pomoči. Trdi tudi, da je bil dopis z dne 6. oktobra 2003 nanjo uradno naslovljen ter jo neposredno in posamično zadeva, ker obstaja očitna vzročna zveza med njenim individualnim položajem in sprejetim aktom. Ta dopis naj bi bil odgovor na njen dopis z dne , naslovljen na Komisijo, v katerem je nasprotovala izračunu zneska zamudnih obresti. Tožeča stranka se sklicuje tudi na člen 8 Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne o splošnih določbah o Strukturnih skladih (UL L 161, str. 1), v katerem je navedeno „partnerstvo“ med Komisijo ter nacionalnimi in regionalnimi oblastmi. Poleg tega vztraja, da naj bi se nanjo nanašale Uredba Sveta (EGS) št. 2052/88 z dne o nalogah strukturnih skladov, njihovi uspešnosti ter usklajevanju njihovih dejavnosti med seboj in z dejavnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov (UL L 185, str. 9), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2081/93 z dne (UL L 193, str. 5), zadevne odločbe o dodelitvi pomoči in njena uradna korespondenca s Komisijo. Tožeča stranka tudi trdi, da Italijanska republika nima diskrecijske pravice v zvezi z odločbami o financiranju v obravnavani zadevi.

34

Poleg tega tožeča stranka trdi, da dopis z dne 6. oktobra 2003 ni samo opis splošnega stališča Komisije do neke vrste problemov, ampak dopolnilo obrazložitve predhodnih opominov. Sporni dopis naj bi bil tako obrazložitveni akt, ki je vsebinsko pravni akt, s katerim naj bi Komisija prvič predstavila dejanske in pravne razloge za različne izdane opomine. Ta dopis bi zato lahko bil akt, ki posega v položaj, ker naj bi ugotovljeni dolgovi s tem aktom postali nesporni in bi bilo izključeno, da bi nastali zaradi napak ali nepravilnosti v postopku.

35

V dopisu z dne 6. oktobra 2003 je izraženo stališče do dveh vprašanj, ki ju je tožeča stranka zastavila na sestanku in v dopisu z dne o pripisu zamudnih obresti iz opominov št. 3240303927 z dne (pomoč za „ravnino Catania“), št. 3240304871 z dne (pomoč za „Aragona Favara“) in št. 32404006591 z dne (pomoč za „avtocesto Messina–Palermo“).

36

Treba je opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso akti, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba v smislu člena 230 ES, ukrepi, ki ustvarjajo take zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, Recueil, str. 2639, točka 9, in sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, od T-10/92 do T-12/92 in T-15/92, Recueil, str. II-2667, točka 28).

37

V tem primeru dopis z dne 6. oktobra 2003 ni imel zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese tožeče stranke. V zvezi s prvim vprašanjem tožeče stranke Komisija namreč samo pojasni, kateri veljavni predpisi Skupnosti zadevajo izračun zamudnih obresti za obdobje od datumov zapadlosti zadevnih opominov do , ko je začela veljati nova finančna uredba Skupnosti, to je Uredba št. 1605/2002. Dopis z dne zato sam po sebi ni ne zahtevek za plačilo zamudnih obresti ne konkreten izračun teh obresti.

38

Komisija v tem dopisu z dne 6. oktobra 2003 pojasnjuje, zakaj ni po uradni dolžnosti pobotala terjatev iz spornih opominov in plačil, namenjenih Italijanski republiki, katerih končna upravičenka bi bila tožeča stranka. Prvič, Komisija tako poudarja, da je bil tak pobot izrecno določen kot način izterjave šele v novi finančni uredbi Skupnosti. Drugič, v zvezi s plačili po začetku veljavnosti te uredbe Komisija opozarja, da zamudne obresti, ki jih dolguje Italijanska republika, niso nastale zato, ker ni bil izveden pobot plačila v letu 2003, ampak zato, ker zneski niso bili vrnjeni na datum zapadlosti. Komisija zato v dopisu z dne ni sprejela odločitve, ampak je samo upravičila dejstvo, da ni že prej opravila pobota, s katerim bi se bilo mogoče izogniti teku zamudnih obresti ali ga prekiniti.

39

Poleg tega je treba opozoriti, da iz dopisa z dne 6. oktobra 2003 sledi, da so zadevne zamudne obresti bremenile Italijansko republiko, na katero so bili naslovljeni ustrezni opomini. Prav tako so bile terjatve, s katerimi bi lahko opravili pobot, plačila, namenjena Italijanski republiki, čeprav je bila tožeča stranka njihov končni prejemnik. Italijanska republika bi se lahko odločila, da bo sama nosila obveznost vračila glavnice in obresti v korist ESRR in jo poplačala iz svojih sredstev, ne da bi jo prenesla na tožečo stranko (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo z dne Regione Siciliana proti Komisiji, točka 26). Tako dopis z dne tožeče stranke nikakor ne zadeva neposredno.

40

Glede na navedeno je treba tožbe v zadevah T-392/03, T-408/03 in T-414/03, v delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti dopisa z dne 6. oktobra 2003, razglasiti za nedopustne.

41

Komisija trdi, da je predlog za razglasitev ničnosti dopisa z dne 24. oktobra 2003 nedopusten, ker v bistvu vsebuje iste trditve, kot so navedene v podporo predlogu za razglasitev ničnosti dopisa z dne (glej zgoraj točko 29 in naslednje). Med drugim trdi, da dopis z dne , čeprav je naslovljen na tožečo stranko, ne učinkuje neposredno na njen pravni položaj in je torej ne more neposredno zadevati. Poleg tega opozarja, da ima samo Italijanska republika dolgove v zvezi s pomočmi za „avtocesto Messina–Palermo“, „jez na reki Gibbesi“, „Porto Empedocle“, „Aragona Favara“ in „ravnino Catania“. Tožeča stranka bi utrpela škodo zaradi spornega opomina le, če bi ji italijanski organi s posebnim in neodvisnim posegom naložili povrnitev zneskov, ki jih ta država dolguje Komisiji.

42

Tožeča stranka nasprotuje temu, da naj ne bi imela procesnega upravičenja, in navaja iste trditve, kot jih je navedla v podporo dopustnosti predloga za razglasitev ničnosti dopisa z dne 6. oktobra 2003 (glej točki 33 in 34 zgoraj).

43

Opozoriti je treba, da dopis z dne 24. oktobra 2003, čeprav je bil naslovljen na tožečo stranko in poslan v vednost italijanskemu ministrstvu za gospodarstvo in finance, zadeva vrsto terjatev Komisije do Italijanske republike, povezanih z ukinitvijo petih zgoraj navedenih pomoči ESRR.

44

Sodišče prve stopnje je na podlagi ukrepov procesnega vodstva pozvalo stranki, naj opredelita, kdo so nosilci različnih zadevnih dolgov in terjatev, in naj, če je med njimi Italijanska republika, pojasnita, ali so bili ti zneski v vsakem primeru dodeljeni tožeči stranki oziroma ali je z njimi prosto razpolagala, da bi financirala druge projekte, ne le projekte v tej regiji. Komisija je v stališčih v odgovoru na vprašanja Sodišča prve stopnje pojasnila, da so dolgovi, s katerimi bi bilo treba opraviti pobot, zadevali zahtevo za plačilo v zvezi z Odločbo Komisije C(2000) 2346 z dne 8. avgusta 2000 o dodelitvi pomoči ESRR na podlagi POR Sicilija, katere prejemnica je bila Italijanska republika. Komisija je prav tako pojasnila, da je bilo imetnik računa, na katerem so bili opravljeni poboti, navedeni v dopisu z dne , italijansko ministrstvo za gospodarstvo in finance. Zdi se, da tožeča stranka potrjuje zadnje pojasnilo, a kljub temu trdi, da je imela Italijanska republika zgolj posredniško, nadzorno in kontrolno vlogo ter da naj bi zadevne vsote imele „regionalni namen“ in naj bi ji torej bile dolgovane.

45

Prav tako je treba opozoriti, da je imela Italijanska republika diskrecijsko pravico in možnost, odločiti se, da od tožeče stranke ne bo zahtevala celotne ali delne povrnitve zneskov, navedenih v dopisu z dne 24. oktobra 2003, tako zneskov glavnice kot zamudnih obresti (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo z dne , Regione Siciliana, točka 26).

46

Tako je bila dejanska naslovnica odločbe o pobotu v resnici Italijanska republika, čeprav je bil dopis z dne 24. oktobra 2003 uradno naslovljen na tožečo stranko. V skladu z navedeno sodno prakso Sodišča (sodbi z dne in z dne Regione Siciliana proti Komisiji) tako ni mogoče šteti, da ta odločba tožečo stranko neposredno zadeva.

47

Tožbo v zadevi T-435/03 je zato treba zavreči kot nedopustno.

48

Predmet predlogov za razglasitev ničnosti vseh „predhodnih in izvedenih aktov“ ni dovolj natančen, zato je treba te predloge zavrniti na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. novembra 2004 v zadevi Cantina sociale di Dolianova in drugi proti Komisiji, T-166/98, ZOdl., str. II-3991, točka 79).

49

Iz vseh teh ugotovitev sledi, da je treba te tožbe v celoti zavreči kot nedopustne.

50

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji naloži plačilo stroškov v skladu s predlogi Komisije.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

sklenilo: