Zadeva T-357/03

Gollnisch in drugi

proti

Evropskemu parlamentu

„Odločitev predsedstva Evropskega parlamenta – Ničnostna tožba – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Postopek – Predložitev mnenja pravnih služb institucij Skupnosti Sodišču prve stopnje – Pogoji

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – „Contra legem“ razlaga pogoja glede zahteve po posamični prizadetosti – Nedopustnost

(člen 230, četrti odstavek, ES)

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Akt predsedstva Evropskega parlamenta, ki spreminja pogoje uporabe sredstev iz proračunske postavke političnih skupin in samostojnih poslancev – Tožba samostojnih poslancev – Nedopustnost

(člen 230, četrti odstavek, ES)

1.      V nasprotju z javnim interesom, ki zahteva, da institucije lahko dobijo mnenja svoje pravne službe, izdana v popolni neodvisnosti, bi bilo dovoliti, da lahko take interne dokumente v okviru spora pred Sodiščem prve stopnje predložijo druge osebe, kot so službe, na zahtevo katerih so bili izdelani, ne da bi njihovo predložitev dovolila zadevna institucija ali bi jo odredilo sodišče.

(Glej točko 34.)

2.      Iz samega besedila člena 230, četrti odstavek, ES in tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima fizična ali pravna oseba pravico zahtevati razveljavitev akta, ki ni nanjo naslovljena odločba, samo če jo ta akt zadeva ne samo neposredno, ampak tudi posamično, tako da razlaga navedene določbe ne more pripeljati do izključitve tega zadnjega pogoja, ki ga izrecno določa Pogodba, ne da bi presegli pristojnosti, ki jih Pogodba podeljuje sodiščem Skupnosti.

(Glej točko 62.)

3.      Osebe, ki niso naslovniki akta, lahko trdijo, da jih akt zadeva posamično, samo če jih ta akt zadeva zaradi določenih lastnosti, ki so značilne zanje, ali zaradi dejanskega stanja, ki jih razlikuje od katere koli druge osebe in zato individualizira enako, kot bi naslovnika akta.

Iz tega vidika se akt predsedstva Evropskega parlamenta, ki spreminja pogoje uporabe sredstev iz proračunske postavke političnih skupin in samostojnih poslancev, v prihodnosti uporablja za ene in druge na splošno. Torej lahko vpliva na prihodnje politične skupine in samostojne poslance ter tudi na tiste, ki so sestavljali Parlament ob njegovem sprejetju, čeprav posamično ne zadeva nobenega od njih. Tudi status samostojnih poslancev ne more individualizirati tožečih strank enako, kot bi naslovnika akta.

(Glej točke 63, 65 in 66.)

SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)

z dne 10. januarja 2005(*)

„Odločitev Predsedstva Evropskega parlamenta – Ničnostna tožba – Nedopustnost“

V zadevi T-357/03,

Bruno Gollnisch, stanujoč v Limonestu (Francija),

Marie-France Stirbois, stanujoča v Villeneuve-Loubetu (Francija),

Carl Lang, stanujoč v Boulogne-Billancourtu (Francija),

Jean-Claude Martinez, stanujoč v Montpellieru (Francija),

Philip Claeys, stanujoč v Overijseju (Belgija),

Koen Dillen, stanujoč v Antwerpnu (Belgija),

ki jih zastopa W. de Saint Just, avocat,

tožeče stranke,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata H. Krück in N. Lorenz, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

zaradi razglasitve ničnosti odločitve Predsedstva Evropskega parlamenta z dne 2. julija 2003 o spremembi predpisov, ki urejajo uporabo sredstev iz proračunske postavke 3701 splošnega proračuna Evropske unije,

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),

v sestavi J. Pirrung, predsednik, A. W. H. Meij, sodnik, in I. Pelikánová, sodnica,

sodni tajnik: H. Jung,

sprejema naslednji

Sklep

 Pravni okvir in dejansko stanje

1        Štirinajsta izdaja Poslovnika Evropskega parlamenta, ki je veljala od 1. maja 1999 (UL L 202, str. 1), je bila nadomeščena s petnajsto izdajo Poslovnika Evropskega parlamenta, ki je veljala od 1. februarja 2003 (UL L 61, str. 1, v nadaljevanju: Poslovnik). Besedilo člena 22 je v obeh izdajah Poslovnika enako.

2        V skladu s členom 22(2) Poslovnika „[p]redsedstvo [Parlamenta] sprejema finančne, organizacijske in upravne odločitve o zadevah, ki se nanašajo na poslance in notranjo organizacijo Parlamenta, njegovega sekretariata in teles“.

3        Proračunska postavka 3701 splošnega proračuna Evropske unije je namenjena izdatkom za pisarniško pomoč, tekočim upravnim izdatkom, izdatkom za politične in informacijske dejavnosti političnih skupin ter samostojnih poslancev Parlamenta. V proračunskem letu 2003 so bila za to proračunsko postavko dodeljena sredstva v višini 37.948.000 eurov (UL 2003, L 54, str. 1, 201, 222).

4        Na podlagi člena 22 Poslovnika je predsedstvo Parlamenta sprejelo predpise, ki urejajo uporabo sredstev iz proračunske postavke 3701 (v nadaljevanju: predpisi).

5        Predpisi so bili predmet postopka spremembe, ki se je začel leta 2002 in nadaljeval leta 2003. Konferenca predsednikov Parlamenta se je na sestanku 8. aprila 2003 odločila, da podpre predloge za spremembo predpisov, da te predloge predloži predsedstvu Parlamenta in da tega pozove, naj se pred njihovim dokončnim sprejetjem posvetuje z odborom za proračunski nadzor in pravno službo. Generalni sekretar Parlamenta je z notama z dne 21. in 22. maja 2003 zaprosil odbor za proračunski nadzor oziroma pravno službo Parlamenta, da predsedstvu Parlamenta podata mnenje o predlogu spremembe predpisov. Odbor za proračunski nadzor je z noto z dne 16. junija 2003 poslal predsedniku Parlamenta predhodno mnenje. Pravna služba je mnenje predložila 25. junija 2003.

6        Odločitev predsedstva Parlamenta z dne 2. julija 2003 (v nadaljevanju: izpodbijani akt) spreminja predpise „ob upoštevanju spremembe Poslovnika Parlamenta in drugih sprememb, ki bi se izkazale za potrebne na podlagi novih posvetovanj“.

7        Zaradi izpodbijanega akta je v določbi 1.1.1 dela 1 predpisov navedeno, da so „[s]redstva, na voljo na podlagi proračunske postavke 3701, namenjena kritju […] upravnih in tekočih izdatkov političnih skupin/sekretariata samostojnih poslancev“. Prej je bilo besedilo te določbe tako:

         „Sredstva iz proračunske postavke 3701 so namenjena kritju […] izdatkov za pisarniško pomoč ter upravnih in tekočih izdatkov političnih skupin/samostojnih poslancev […]“

8        V določbi 1.3 dela 1 predpisov, kakor je bila spremenjena z izpodbijanim aktom, je določeno:

         „1.3.1 […] Če samostojni poslanec pristopi k politični skupini, uprava predloži poročilo o stanju njegovih izdatkov na dan pristopa. Po potrebi se sredstva, ki jih samostojni poslanec ni porabil, prenesejo na zadevno skupino.

         1.3.2 […] Če samostojni poslanec odstopi, uprava zapre račune zadevnega poslanca ob upoštevanju predhodnih pisno prevzetih obveznosti.“

9        Pred sprejetjem izpodbijanega akta je bilo z določbo 1.3 dela 1 predpisov zahtevano, da samostojni poslanec, ki vstopi v politično skupino ali ki odstopi, predloži finančnemu direktorju poročilo o stanju svojih izdatkov in po potrebi povrne neporabljena sredstva. Predvideno je bilo tudi, da samostojni poslanec, ki odstopi povrne vse neupravičene ali neskladne izdatke.

10      Zaradi izpodbijanega akta se določba 1.4 dela 1 predpisov ne uporablja več za samostojne poslance. V tej določbi, kakor je bila spremenjena, je določen sistem odgovornosti za uporabo sredstev samo za politične skupine.

11      Izpodbijani akt k določbi 1.5 dela 1 predpisov doda odstavek, ki določa:

         „1.5.1 Pri vsaki politični ali informacijski dejavnosti, ki se financira s sredstvi iz proračunske postavke 3701, je treba navesti ime politične skupine ali ime samostojnega(-ih) poslanca(-ev) in logotip EP.“

12      V določbi 1.6.1 dela 1 predpisov, kakor je bila spremenjena z izpodbijanim aktom, je določeno, da lahko „[p]olitične skupine financirajo evropsko politično stranko samo ob upoštevanju [določenih pogojev]“. Pred sprejetjem izpodbijanega akta je bilo besedilo te določbe:

         „Politične skupine/samostojni poslanci lahko financirajo evropsko politično stranko samo ob upoštevanju [določenih pogojev].“

13      Določba 1.6.2, spremenjena z izpodbijanim aktom, določa:

         „Politične skupine/samostojni poslanci, ki so člani zunanje organizacije, lahko to finančno podpirajo iz proračunske postavke 3701 s subvencijo ali kotizacijo do višine 5 % svojih letnih sredstev, prejetih na podlagi proračunske postavke 3701 […]“

14      Prej je bilo besedilo te določbe:

         „Politične skupine/samostojni poslanci lahko finančno podpirajo zunanjo dejavnost ali organizacijo s subvencijo ali kotizacijo, če so člani te organizacije, do višine 5 % svojih letnih sredstev na podlagi proračunske postavke 3701.“

15      V določbi 1.7 dela 1 predpisov, kakor je bila spremenjena z izpodbijanim aktom, je predvideno, da „[r]azen osebja, zaposlenega v skladu s kadrovskimi predpisi za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti, politične skupine lahko zaposlijo osebje na podlagi sredstev iz proračunske postavke 3701“. Preden je bila ta določba spremenjena z izpodbijanim aktom, je bila enaka možnost predvidena za samostojne poslance.

16      Z izpodbijanim aktom se bistveno spreminjajo določbe od 2.1 do 2.7 dela 1 predpisov, s katerimi so zlasti opredeljena pravila v zvezi z izvajanjem letnega proračuna političnih skupin, nabavami, popisi inventarja, računovodstvom, finančnim nadzorom in letnim poročilom o uporabi sredstev. Poleg tega iz izpodbijanega akta izhaja, da se te določbe, kakor so bile spremenjene, ne uporabljajo več za samostojne poslance.

17      Po drugi strani pa za samostojne poslance veljajo pravila iz določbe 2.9, ki je bila v predpise vstavljena z izpodbijanim aktom. Ta določba z naslovom „Posebna pravila za samostojne poslance“ navaja:

         „2.9.1 Izdatki samostojnih poslancev se bodisi plačajo neposredno dobavitelju bodisi jih v čim krajšem roku povrne uprava ob predložitvi dokazil in dokumentacije, ki jo zahtevajo ti predpisi, potem ko se preveri njihova skladnost s slednjimi. Uprava preveri, da

a)      so izdatki v skladu s predpisi in jih ne krijejo druga nadomestila;

b)      so bile upoštevane določbe predpisov;

c)      je bilo uporabljeno načelo dobrega finančnega poslovodenja;

d)      so izdatki utemeljeni z izvirnimi dokazili (ali kopijo, ki jo je overil dobavitelj ali kateri koli drug organ, pooblaščen za [njeno] overitev).

Samostojni poslanci lahko na zahtevo dobijo predujem v višini 10 % letne dodelitve.

Pred koncem tekočega proračunskega leta uprava obračuna predujme, izplačane na podlagi dokazil, ki jih je predložil poslanec […]

V okviru tega obračuna se kakršen koli neupravičen izdatek ali izdatek, ki ni v skladu z določbami predpisov, zavrne, ustrezna sredstva pa se povrnejo Evropskemu parlamentu v treh mesecih […]

         Proračunsko leto se začne 1. januarja in konča 31. decembra.

V letu evropskih volitev se prvo proračunsko obdobje začne 1. januarja in konča 30. junija, drugo proračunsko obdobje pa se začne 1. julija in konča 31. decembra.

2.9.2 Sredstva, ki niso bila porabljena med proračunskim letom, se lahko prenesejo samo na naslednje proračunsko leto v višini 50 % letnih sredstev, prejetih iz proračuna Evropskega parlamenta.

Zneski, ki presegajo 50 %, se stornirajo v korist proračuna Evropskega parlamenta, potem ko so bili računi zaključeni.

2.9.3 Upravljanje sredstev za samostojne poslance zagotavlja uprava Evropskega parlamenta v skladu s priloženim računovodskim načrtom.

2.9.4 Kakršen koli predujem, odobren v okviru [določbe] 2.9.1 teh predpisov, se izplača na bančne račune, ki jih samostojni poslanci odprejo posebej za to.

2.9.5 Dobrine, ki jih samostojni poslanci kupijo s svojimi sredstvi iz postavke 3701, se vpišejo v inventar Evropskega parlamenta. V ta inventar je treba vpisati nepotrošne dobrine, katerih uporabnost presega eno leto in katerih nabavna cena dosega ali presega prag, določen za dobrine Parlamenta. Ta inventar je treba voditi v skladu s podrobnimi pravili, opredeljenimi v prilogi.

2.9.6 Uprava pripravi poročilo o prihodkih in odhodkih ter bilanco za vsakega poslanca, ki potrjuje pravilnost računov in njihovo skladnost s temi predpisi. Ti dokumenti se nato objavijo na spletu.

2.9.7 Predsednik Evropskega parlamenta pošlje te dokumente, ki jih mora prejeti pred 30. aprilom naslednjega proračunskega leta, predsedstvu in odboru za proračunski nadzor in ta jih preučita v skladu s pooblastili, ki jima jih daje Poslovnik Evropskega parlamenta, ter Računskemu sodišču.

         2.9.8 Če predsedstvo, s katerim je bilo opravljeno posvetovanje v skladu s prejšnjim pododstavkom in v soglasju z odborom za proračunski nadzor, oceni, da sredstva niso bila uporabljena v skladu s temi predpisi, se ta sredstva povrnejo Evropskemu parlamentu v treh mesecih od datuma, ko je bila nepravilnost ugotovljena.“

18      V določbi 2.8 dela 1 predpisov, spremenjeni z izpodbijanim aktom, je določeno, da se skupine in samostojni poslanci medsebojno posvetujejo o vseh vprašanjih v zvezi z uporabo predpisov.

19      Izpodbijani akt spreminja tudi del 2 predpisov z naslovom „Računovodski načrt“ in zlasti nekatere postavke v zvezi z izdatki v izkazu uspeha.

20      Tako je za samostojne poslance izključeno, da bi bili lahko izdatki za zaposlovanje in zastopanje zaposlenih ter plače in stroški, povezani z njimi, vključeni v izdatke za osebje na proračunski postavki 3701 (del 2, 1.2, poglavje 1, točke 2, 4 in 6).

21      Enako velja za stroške najema pisarn (del 2, 1.2, poglavje 2, točka 7), računovodstva (del 2, 1.2, poglavje 4, točka 2) in sestankov skupine (del 2, 1.2, poglavje 5, točka 1).

22      Poleg tega je z izpodbijanim aktom spremenjen del 3 predpisov, s katerim so predvidene smernice za razlago več določb dela 1 predpisov.

23      Nazadnje izpodbijani akt doda prilogo k predpisom. Ta priloga določa sistem popisa inventarja.

24      Tožeče stranke so bile z noto generalnega direktorja Generalnega direktorata za finance Parlamenta z dne 15. julija 2003 obveščene, da je predsedstvo sprejelo spremembe predpisov 2. julija 2003. Spremenjeno besedilo predpisov je bilo priloženo k tej noti.

 Postopek

25      Tožeče stranke so v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 23. oktobra 2003 vložile to tožbo.

26      Z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 27. oktobra 2003, so tožeče stranke predlagale obravnavanje po hitrem postopku, določenem v členu 76a Poslovnika Sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ta predlog zavrnilo z odločbo z dne 18. februarja 2004.

27      Parlament je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu 11. novembra 2003, predlagal, naj se mnenje pravne službe Parlamenta z dne 25. junija 2003, ki so ga tožeče stranke predložile v prilogi k tožbi, izloči iz spisa.

28      Parlament je, ne da bi vložil odgovor na tožbo, v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 27. novembra 2003 vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika. Tožeče stranke so predložile stališča o tem ugovoru 6. februarja 2004.

29      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da je dovolj seznanjeno z elementi spisa, v skladu s členom 114(3) svojega poslovnika odločilo, da ne bo začelo ustnega postopka.

 Predlogi strank

30      Parlament Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        sklene, da se mnenje pravne službe Parlamenta z dne 25. junija 2003 izloči iz spisa;

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

31      Tožeče stranke v stališčih o ugovoru nedopustnosti Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:

–        zavrne predlog Parlamenta o izločitvi dokumenta;

–        zavrne ugovor nedopustnosti;

–        izpodbijani akt razglasi za ničnega;

–        Parlamentu naloži plačilo stroškov v višini 10.000 eurov.

 Predlog Parlamenta o izločitvi mnenja njegove pravne službe iz spisa

 Trditve strank

32      Parlament predlaga, naj se iz spisa izloči mnenje njegove pravne službe o spremembi predpisov, predloženo v prilogi 5 k tožbi. Poudarja, da je bilo to mnenje namenjeno samo predsedstvu Parlamenta, katerega sestanki potekajo brez navzočnosti javnosti. Zato naj bi bilo zadevno mnenje zaupni dokument, do katerega naj bi imeli dostop samo člani predsedstva. Dodaja, da bi lahko razširjanje pravnih mnenj, namenjenih institucijam, škodljivo vplivalo na dobro delovanje teh institucij in da je zato zakonodajalec Skupnosti izrecno izključil dostop javnosti do takih mnenj v drugi alinei člena 4(2) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43). Dodaja tudi, da iz sodne prakse izhaja, da takih dokumentov ni mogoče predložiti v okviru spora pred sodiščem Skupnosti, ne da bi to predložitev dovolila zadevna institucija ali bi jo odredilo to sodišče (sklep Sodišča z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00, Recueil, str. I‑9151, točka 12, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 1998 v zadevi Carlsen in drugi proti Svetu, T‑610/97 R, Recueil, str. II‑485). V tem primeru naj Parlament ne bi dovolil predložitve zadevnega pravnega mnenja v okviru tega spora.

33      Tožeče stranke najprej trdijo, da je bilo zadevno mnenje poslano po elektronski pošti vsem članom odbora Parlamenta za proračunski nadzor, v katerem je ena od tožečih strank, in da je bilo na voljo vsakemu članu Parlamenta, ki je zanj zaprosil. V teh okoliščinah naj bi bila zaupnost tega dokumenta izključena. Dodajajo, da sodna praksa, na katero se sklicuje Parlament, ni ustrezna, ker se nanaša na pravna mnenja, ki so jih na Svet in Komisijo naslovile tretje osebe, kar naj ne bi veljalo v obravnavanem primeru. Trdijo tudi, da pravna služba ni ugovarjala temu, da se zadevno mnenje posreduje poslancem, ki so zanj zaprosili. Nazadnje po mnenju tožečih strank upoštevanje „temeljnih načel javnosti, preglednosti, varstva pravne varnosti in stabilnosti prava Skupnosti“ v primeru, kot je ta, ne more ovirati dostopa tožečih strank, članov Parlamenta, do mnenj pravne službe te institucije. Ta mnenja naj bi se že sama po sebi nanašala na pravna vprašanja v zvezi z delovanjem Parlamenta in posledično na člane, ki ga sestavljajo. Tožeče stranke naj bi torej imele pravico do dostopa do zadevnega pravnega mnenja in do njegove predložitve pred sodiščem Skupnosti.

 Presoja Sodišča prve stopnje

34      Kot Parlament upravičeno trdi, bi bilo v nasprotju z javnim interesom, ki zahteva, da institucije lahko dobijo mnenja svoje pravne službe, izdana v popolni neodvisnosti, dovoliti, da lahko take interne dokumente v sporu pred Sodiščem prve stopnje predložijo druge osebe, kot so službe, na zahtevo katerih so bili izdelani, ne da bi njihovo predložitev dovolila zadevna institucija ali bi jo odredilo sodišče (glej zlasti sklep Avstrija proti Svetu, točka 32 zgoraj, točka 12, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 2000 v zadevi Ghignone in drugi proti Svetu, T‑44/97, RecFP, str. I‑A‑223 in II‑1023, točka 48).

35      V tem primeru ni sporno, da je bilo zadevno pravno mnenje izdelano na zahtevo generalnega sekretarja Parlamenta za predsedstvo Parlamenta in da to ni dovolilo predložitve tega mnenja.

36      Poleg tega je treba pojasniti, da vprašanje, ali imajo člani Parlamenta ali nekateri izmed njih dostop do mnenja zadevne pravne službe, ne vpliva na presojo predloga Parlamenta, ki se nanaša na vprašanje, ali se lahko zadevno mnenje pojavi med dokumenti v spisu, ki jih sodišče upošteva pri presoji tožbe.

37      V teh okoliščinah je treba ugoditi predlogu Parlamenta in iz spisa izločiti mnenje pravne službe, predloženo v prilogi 5 k tožbi.

 Dopustnost

38      Parlament uveljavlja dva razloga nedopustnosti. Prvi se nanaša na domnevno prepozno tožbo. Drugi se nanaša na neobstoj procesnega upravičenja tožečih strank. Sodišče prve stopnje meni, da je treba v tem primeru najprej preučiti razlog nedopustnosti, ki temelji na neobstoju procesnega upravičenja tožečih strank.

 Trditve strank

39      Parlament najprej trdi, da izpodbijani akt ne zadeva neposredno tožečih strank. Po njegovem mnenju so obveznosti, ki veljajo za samostojne poslance zaradi spremembe predpisov z izpodbijanim aktom, splošne in abstraktne in jih mora uprava „konkretizirati“.

40      Iz sodne prakse v zvezi s pogojem neposrednega zadevanja, predvidenega v členu 230, četrti odstavek, ES, naj bi izhajalo, da mora sporni ukrep Skupnosti neposredno učinkovati na pravni položaj posameznika in ne sme pustiti nikakršne diskrecijske pravice naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvajanje, pri čemer je to izvajanje popolnoma samodejno in izhaja samo iz predpisov Skupnosti brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodbe Sodišča z dne 13. maja 1971 v zadevi International Fruit Company in drugi proti Komisiji, od 41/70 do 44/70, Recueil, str. 411, točke od 23 do 29; z dne 6. marca 1979 v zadevi Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točki 25 in 26; z dne 26. aprila 1988 v zadevi Apesco proti Komisiji, 207/86, Recueil, str. 2151, točka 12; z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji, C‑152/88, Recueil, str. I‑2477, točka 9, in z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C‑386/96 P, Recueil, str. I‑2309, točka 43; sklepa Sodišča prve stopnje z dne 10. septembra 2002 v zadevi Japan Tobacco in JT International proti Parlamentu in Svetu, T‑223/01, Recueil, str. II‑3259, točka 45, in z dne 6. maja 2003 v zadevi DOW AgroSciences proti Parlamentu in Svetu, T‑45/02, Recueil, str. II‑1973, točka 35).

41      V tem primeru naj bi samo del 1 predpisov imel pravne učinke. Vendar naj bi bile določbe tega dela 1 v večini splošne in abstraktne ter naj bi zahtevale konkretizacijo s poznejšim aktom. To naj bi veljalo za določbe 1.1, 1.3, 1.4, 1.5 in 2.8. Določbe 1.6.1, 1.7 in od 2.1 do 2.7 naj bi se nanašale samo na politične skupine in torej ne morejo vplivati na pravice tožečih strank.

42      Določba 1.6.2 naj bi določala prag za podporo zunanjih organizacij, katerih člani so poslanci, in naj bi omejevala tožeče stranke pri upravljanju sredstev, prejetih na podlagi postavke 3701. Vendar naj bi te omejitve učinkovale le v okviru preverjanja pravilnosti izdatkov samostojnega poslanca, kot je določeno v določbi 2.9.1. Določba 1.6.2 naj bi kot taka ne učinkovala neposredno v zvezi s samostojnimi poslanci.

43      Izvajanje določbe 2.9.1 naj bi zahtevalo sprejetje upravnega akta, s katerim bi zagotovili plačilo računov samostojnih poslancev, tj. odločbo uprave, sprejeto bodisi na zahtevo dobavitelja po plačilu bodisi na zahtevo samostojnega poslanca po povračilu. Zato naj bi tožeče stranke neposredno zadeval samo izvedbeni akt.

44      Določba 2.9.2, s katero je predvidena možnost prenosa sredstev, naj bi bila prav tako splošna in abstraktna. Samo konkretna odločba o morebitnem prenosu naj bi neposredno zadevala zadevnega samostojnega poslanca.

45      V zvezi z določbo 2.9.4 o izplačilu zneskov na podlagi proračunske postavke 3701 na račun, ki ga je samostojni poslanec odprl za to, določbo 2.9.5 v zvezi s popisom dobrin, ki jih je samostojni poslanec kupil s sredstvi proračunske postavke 3701, in v zvezi z določbo 2.9.7 glede obveščanja predsedstva in odbora za proračunski nadzor, ki ga opravlja predsednik Parlamenta, Parlament v bistvu trdi, da izvajanje teh določb zahteva naknadno odločbo uprave, in samo ta se bo nanašala neposredno na samostojne poslance.

46      Določbi 2.9.3 in 2.9.6 naj bi oblikovali pravice v korist samostojnih poslancev v zvezi z upravljanjem sredstev, ki so jim dodeljena, in pripravo bilance zanje. Ti določbi naj torej ne bi posegali v sedanje pravice samostojnih poslancev. V vsakem primeru naj bi bili tudi za uporabo teh določb potrebni naknadni upravni akti, tj. akti upravljanja dodeljenih sredstev in za pripravo bilance. Samo ti akti naj bi se nanašali neposredno na samostojne poslance.

47      Nazadnje naj bi se določba 2.9.8, ki določa obveznost povračila neupravičenih zneskov, ne nanašala neposredno na tožeče stranke, ker naj bi bilo za izvajanje te določbe potrebno sprejetje odločbe predsedstva, ki ugotavlja nepravilnost, in odločbe, s katero Parlament dejansko zahteva povračilo.

48      V teh okoliščinah bi bilo treba zavrniti trditev tožečih strank, da naj bi jih izpodbijani akt, ki predvideva nove proračunske in računovodske obveznosti, neposredno zadeval.

49      Glede trditev tožečih strank, da naj bi z izpodbijanim aktom tožečim strankam ukinili pravico do financiranja politične stranke (določba 1.6.1), pravico do sklenitve pogodb o zaposlitvi (določba 1.7.1) in pravico do financiranja najema pisarn (del 2) s sredstvi iz proračunske postavke 3701, Parlament trdi, da tožečih strank ukinitev teh pravic v nobenem primeru ne zadeva posamično, čeprav bi jih lahko morebiti zadevala neposredno.

50      Parlament dalje trdi, da v skladu z ustaljeno sodno prakso splošen akt, kot je uredba, fizične ali pravne osebe lahko zadeva posamično samo, če jih zadeva zaradi določenih lastnosti, ki so značilne zanje, ali zaradi dejanskega stanja, ki jih razlikuje od katere koli druge osebe in zato individualizira enako, kot bi naslovnika akta (sodbe Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Antillean Rice Mills proti Svetu, C‑451/98, Recueil, str. I‑8949, točka 49; z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeńos Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 36; z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camaru in Ticu, C‑312/00 P, Recueil, str. I‑11355, točka 73; sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 2003 v zadevi ARD proti Komisiji, T‑158/00, Recueil, str. II-3825, točka 62).

51      Dodaja, da akt osebe ne zadeva posamično, če jo zadeva samo kot člana skupine – čeprav omejene –, katere sestava – čeprav jo je mogoče lahko določiti – ni trajno določena ob sprejetju akta. V zvezi s tem trdi, kot je navedel generalni pravobranilec Jacobs v sklepnih predlogih z dne 20. novembra 2003 v sodbi Sodišča z dne 30. marca 2004 v zadevi Rothley in drugi proti Parlamentu (C‑167/02 P, Recueil, str. I-3149, točka 42), da sestave Parlamenta, čeprav je opredeljena z vrsto natančnih pravil in postopkov in se spreminja glede na te določbe, ni mogoče šteti za fiksno.

52      Seveda je, kot navaja Parlament, politične skupine in samostojne poslance, za katere se uporabljajo predpisi, mogoče določiti med sedanjimi člani Parlamenta. Vendar naj bi se predpisi nanašali na nedoločeno in nedoločljivo število političnih skupin in samostojnih poslancev. Najprej, predpisi naj bi se nanašali na vsako politično skupino, ustanovljeno v okviru Parlamenta, in na vsakega člana, ki ni vključen v politično skupino ali ki zapusti skupino in se ne vključi v drugo skupino. Dalje, ti predpisi naj bi se uporabljali za vse sedanje politične skupine in samostojne poslance, a tudi za tiste v prihodnosti.

53      Poleg tega trdi, da možnost bolj ali manj natančne določitve števila ali celo identitete oseb, za katere se uporablja ukrep, nikakor ne pomeni, da je za te osebe treba šteti, da jih ta ukrep zadeva posamično, če ni sporno, da se uporablja na podlagi objektivnega pravnega ali dejanskega stanja, ki ga opredeljuje zadevni akt (zgoraj v točki 50 navedeni sodbi Komisija proti Camaru in Ticu, točka 74, in Antillean Rice Mills proti Svetu, točka 52).

54      V teh okoliščinah naj se tožeče stranke ne bi razlikovale od sedanjih ali prihodnjih poslancev ali političnih skupin, za katere vse veljajo predpisi. Zato naj bi jih torej izpodbijani akt ne zadeval posamično.

55      Tožeče stranke najprej trdijo, da je izpodbijani akt vseeno mogoče izpodbijati, čeprav sodi med interne zadeve Parlamenta, ker ustvarja pravne učinke za tožeče stranke, ki jih je treba kot imetnike pooblastila za zastopanje narodov držav, združenih v Skupnosti, v zvezi z aktom Parlamenta, ki ustvarja pravne učinke glede pogojev izvajanja navedenega pooblastila, šteti za tretje osebe v smislu prvega odstavka člena 230 ES (sodba Sodišča prve stopnje z dne 2. oktobra 2001 v zadevi Martinez in drugi proti Parlamentu, T‑222/99, T‑327/99 in T‑329/99, Recueil, str. II‑2823, točka 61).

56      Dalje trdijo, da jih izpodbijani akt zadeva neposredno in posamično.

57      V zvezi s tem trdijo, prvič, da izpodbijani akt neposredno ustvarja pravne učinke v zvezi s samostojnimi poslanci, ker jim ne dovoljuje več, da bi uporabljali sredstva iz proračunske postavke 3701 za financiranje evropske politične stranke (določba 1.6.1), osebja (določba 1.7.1), stroškov računovodstva (del 2, 1.2, poglavje 4) in sestankov skupine (del 2, 1.2, poglavje 5). Poleg tega naj bi jim izpodbijani akt ne dovoljeval več, da odprejo bančni račun za izvrševanje sredstev iz postavke 3701 (določba 2.5.4).

58      Po njihovem mnenju bodo v nasprotju s tem, kar trdi Parlament, akti uporabe in izvajanja izpodbijanega akta popolnoma samodejni, pri čemer ne bodo imeli avtorji teh izvedbenih aktov nikakršne diskrecijske pravice.

59      Drugič, v bistvu trdijo, da jih izpodbijani akt zadeva posamično zaradi njihovega statusa samostojnih poslancev, ker se s tem aktom samo njim nalaga nove proračunske in računovodske obveznosti ter se jim ukinja vrsta pravic, kar naj bi še poudarilo diskriminacijo, ki naj bi bila med samostojnimi poslanci in poslanci, ki pripadajo politični skupini.

 Presoja Sodišča prve stopnje

60      V skladu členom 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe vložijo ničnostno sodbo zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo.

61      Ker ni sporno, da izpodbijani akt ni naslovljen na tožeče stranke, je treba preučiti, ali jih ta akt zadeva neposredno in posamično.

62      Ker tožeče stranke zatrjujejo, da naj bi imele pravico ukrepati, če odločba Parlamenta presega okvir notranje organizacije te institucije in ima neposredne učinke na njene člane, ne da bi se bilo treba vprašati, ali jih zadevni akt zadeva posamično, zadostuje navesti, da je Sodišče izrecno zavrnilo to trditev. V zvezi s tem je poudarilo, da izhaja iz samega besedila člena 230, četrti odstavek, ES in tudi iz ustaljene sodne prakse, da ima fizična ali pravna oseba pravico zahtevati razveljavitev akta, ki ni nanjo naslovljena odločba, samo če jo ta akt zadeva ne samo neposredno, ampak tudi posamično, tako da razlaga navedene določbe ne more pripeljati do izključitve tega zadnjega pogoja, ki ga izrecno določa Pogodba, ne da bi presegli pristojnosti, ki jih Pogodba podeljuje sodiščem Skupnosti (glej zlasti zgoraj v točki 50 navedeno sodbo Unión de Pequeńos Agricultores proti Svetu, točka 44).

63      Zato je treba preučiti, ali zadevni akt zadeva tožeče stranke posamično. V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da osebe, ki niso naslovniki akta, lahko trdijo, da jih akt zadeva posamično samo, če jih ta akt zadeva zaradi določenih lastnosti, ki so značilne zanje, ali zaradi dejanskega stanja, ki jih razlikuje od katere koli druge osebe in zato individualizira enako, kot bi naslovnika akta (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in zgoraj v točki 50 navedena sodba Unión de Pequeńos Agricultores proti Svetu, točka 36).

64      V tem primeru so se tožeče stranke sklicevale na svoj status samostojnih poslancev, ki so diskriminirani glede na poslance, ki pripadajo politični skupini.

65      Glede statusa samostojnih poslancev je treba ugotoviti, da ta element ne more individualizirati tožečih strank enako, kot bi naslovnika akta.

66      Poudariti je namreč treba, da se z izpodbijanim aktom spreminjajo pogoji uporabe sredstev iz proračunske postavke 3071 političnih skupin, kot izhaja zlasti iz navedb v zgornji točki 16, in samostojnih poslancev, kot izhaja zlasti iz navedb v zgornjih točkah 12, 15 in 17. Ta akt se uporablja za politične skupine in samostojne poslance na splošno in za prihodnost. Torej lahko vpliva na prihodnje politične skupine in samostojne poslance ter tudi na tiste, ki so sestavljali Parlament ob njegovem sprejetju, čeprav posamično ne zadeva nobenega od njih (v zvezi s tem glej sklep Sodišča z dne 23. novembra 1995 v zadevi Asocarne proti Svetu, C‑10/95 P, Recueil, str. I‑4149, točka 30).

67      Tudi domnevni obstoj diskriminacije med tožečimi strankami kot samostojnimi poslanci in poslanci, ki pripadajo politični skupini, ne more dokazati, da izpodbijani akt posamično zadeva tožeče stranke.

68      Najprej, dejstvo, da tožeče stranke pripadajo eni od dveh kategorij oseb, za katere se izpodbijani akt uporablja, ne zadostuje, da bi se jih individualiziralo, ker izpodbijani akt na splošno in abstraktno opredeljuje vsako od teh dveh kategorij – politične skupine in samostojne poslance.

69      Dalje, dejansko stanje obravnavanega primera se razlikuje od tistega, ki je bil povod za sodbo Sodišča z dne 23. aprila 1986 v zadevi Les Verts proti Parlamentu (294/83, Recueil, str. 1339, točka 36). Ta zadeva se je namreč nanašala na neenakost razdelitve javnih sredstev, namenjenih za kampanjo obveščanja političnih skupin, ki so sodelovale na volitvah Parlamenta leta 1984. Izpodbijane proračunske odločitve so zadevale vse politične skupine, čeprav se je obravnava teh skupin razlikovala glede na to, ali so imele predstavnike v Skupščini, izvoljeni leta 1979, ali ne. Skupine, ki so imele predstavnike, so sodelovale pri sprejemanju odločitev, ki so se nanašale hkrati na njihovo lastno obravnavo in na obravnavo konkurenčnih skupin, ki niso imele predstavnikov. Sodišče je pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali izpodbijane odločitve posamično zadevajo politično skupino, ki nima predstavnikov, vendar bi lahko predstavila kandidate za volitve leta 1984. Sodišče je menilo, da bi trditev, da izpodbijani akt posamično zadeva samo skupine, ki imajo predstavnike, ustvarila neenakost sodnega varstva, ker skupine, ki niso imele predstavnikov, ne bi mogle nasprotovati razdelitvi proračunskih sredstev za volilno kampanjo pred začetkom volitev.

70      V obravnavanem primeru v okviru postopkovnih vprašanj ni nikakršne take razlike med položajem tožečih strank, samostojnih poslancev, in položajem poslancev, ki so člani političnih skupin, ker, kot je bilo navedeno v točki 66 zgoraj, izpodbijani akt ne zadeva posamično niti samostojnih poslancev niti političnih skupin.

71      Iz navedenega torej izhaja, da izpodbijani akt tožečih strank ne zadeva posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES in da je torej treba tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba rešiti bodisi vprašanje, ali zadevni akt tožeče stranke zadeva neposredno v smislu iste določbe, bodisi vprašanje, ali je bila ta tožba vložena v roku, določenem v členu 230, peti odstavek, ES.

 Stroški

72      V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim naloži plačilo stroškov v skladu s predlogi Parlamenta.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

sklenilo:

1)      Mnenje pravne službe Parlamenta, ki so ga tožeče stranke predložile v prilogi 5 k tožbi, se izloči iz spisa.

2)      Tožba se zavrže kot nedopustna.

3)      Tožeče stranke nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Parlament.

V Luxembourgu, 10. januarja 2005.

* Jezik postopka: francoščina.