1. Ničnostna tožba – Tožbeni razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Razlika od očitne napake pri presoji
(člena 230 ES in 253 ES)
2. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije na področju državnih pomoči – Odločba, ki zadeva pomoč za prestrukturiranje podjetja v težavah
(člena 87(1) in (3)(c) ES in 253 ES; Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Omejitve
(člen 87(3)(c) ES)
4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Diskrecijska pravica Komisije – Možnost sprejetja smernic – Zavezujoč učinek – Sodni nadzor
(člen 87(3)(c) ES)
5. Ničnostna tožba – Izpodbijani akt – Presoja zakonitosti glede na podatke, ki so bili dostopni ob sprejetju akta – Naknadni preudarki – Neobstoj vpliva
(člen 230 ES)
6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, za katere se lahko šteje, da so združljive s skupnim trgom – Pomoči za prestrukturiranje podjetja v težavah – Opredelitev podjetja v težavah
(člen 87(3)(c) ES; Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, točke 4, 5(a) in 6)
7. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, za katere se lahko šteje, da so združljive s skupnim trgom – Pomoči za prestrukturiranje podjetja v težavah – Pogoji – Omejitev zneska pomoči na najnižjo vsoto – Uporaba načrta za prestrukturiranje, ki zajema zavezo odprodaje sredstev, ki niso nujno potrebna – Posledica – Obveznost, da se celoten prihodek od odprodaje nameni za financiranje načrta za prestrukturiranje
(člen 87(3)(c) ES; Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, točka 40)
8. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, za katere se lahko šteje, da so združljive s skupnim trgom – Pomoči za prestrukturiranje podjetja v težavah – Diskrecijska pravica Komisije – Pooblastilo za približno oceno neto prihodka od odprodaje sredstev, ki je predvidena v načrtu za prestrukturiranje – Omejitev
(člen 87(3)(c) ES)
9. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odprava neobstoja obrazložitve v postopku – Nedopustnost
(člen 253 ES)
1. Tožbeni razlog, ki izhaja iz kršitve člena 253 ES, je drugačen tožbeni razlog kot tisti, ki izhaja iz očitno napačne presoje. Medtem ko prvi, ki zajema odsotnost ali nezadostnost obrazložitve, spada med bistvene kršitve postopka v smislu člena 230 ES in je razlog javnega reda, na katerega mora paziti sodišče Skupnosti, spada drugi, ki se nanaša na zakonitost odločitve po temelju, med kršitve pravnega pravila, ki se nanaša na uporabo Pogodbe v smislu istega člena 230 ES, in ga lahko sodišče Skupnosti obravnava samo, če ga navaja tožeča stranka. Obveznost obrazložitve je zato vprašanje, ki se razlikuje od vprašanja utemeljenosti obrazložitve.
Sodišče prve stopnje ne more iz naslova nadzora spoštovanja obveznosti obrazložitve odločbe Komisije preučevati zakonitosti razlogov, ki jih ta institucija navaja v utemeljitev te odločbe.
Iz tega sledi, da so v okviru razloga, ki izhaja iz odsotnosti ali nezadostnosti obrazložitve, očitki in trditve, katerih namen je izpodbijanje utemeljenosti take odločbe, brezpredmetni in neupoštevni.
(Glej točke 52, 58 in 59.)
2. Obseg obveznosti obrazložitve je odvisen od narave zadevnega akta in konteksta, v katerem je bil ta sprejet. Obrazložitev mora na jasen in nedvoumen način podati razloge institucije, ki je ukrep sprejela, tako da po eni strani zadevnim osebam omogoči, da se seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa in lahko branijo svoje pravice ter preverijo, če je odločba utemeljena ali ne, in po drugi strani, da sodišču Skupnosti omogoča izvajanje nadzora zakonitosti.
Ne zahteva se, da obrazložitev navede vse upoštevne dejanske in pravne elemente, saj je treba vprašanje o tem, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve člena 253 ES, presoditi ne samo ob upoštevanju njegovega besedila, ampak tudi njegovega konteksta, kot tudi skupka pravnih pravil, ki zadevno področje urejajo.
Komisija zlasti ni dolžna zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, kot so trditve, ki so očitno napihnjene, nepomembne ali drugotnega pomena, temveč zanjo zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvenega pomena za odločbo, ki jo sprejme.
Pri opredelitvi ukrepa pomoči obveznost obrazložitve zahteva, da so navedeni razlogi, zaradi katerih Komisija meni, da za obravnavani ukrep velja člen 87(1) ES.
Obveznost obrazložitve v zvezi z združljivostjo državne pomoči za prestrukturiranje s členom 87(3)(c) ES je izpolnjena, če odločba Komisije navaja razloge, zaradi katerih je zavzeto stališče, da so pomoči utemeljene glede na pogoje, določene s smernicami Skupnosti o prestrukturiranju in reševanju podjetij v težavah, zlasti obstoj načrta za prestrukturiranje, zadovoljiv prikaz glede dolgoročne sposobnosti preživetja in sorazmernost pomoči glede na prispevek njihovega upravičenca.
(Glej točke od 62 do 66 in 132.)
3. Pri izvajanju člena 87(3)(c) ES Komisija uživa široko diskrecijsko pravico, katere izvrševanje zajema kompleksne ocene ekonomske in socialne narave, ki jih je treba opraviti v kontekstu Skupnosti. Sodni nadzor nad izvrševanjem te pravice je zato omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, kot tudi na nadzor vsebinske točnosti ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnosti uporabljenega prava, očitne napake pri presoji dejanskega stanja ali zlorabe pooblastil. Zato Sodišče prve stopnje ni tisto, ki s svojo ekonomsko presojo nadomesti ekonomsko presojo avtorja odločbe.
(Glej točki 137 in 138.)
4. Komisija je v skladu z ustaljeno sodno prakso vezana na okvire in sporočila, ki jih sprejme na področju nadzora nad državnimi pomočmi, če ne odstopajo od norm Pogodbe in če jih države članice sprejmejo.
Tako ni mogoče šteti, da bi Komisija prekoračila okvire svoje diskrecijske pravice ali se ji odpovedala s tem, da posamično pomoč presodi v luči takih smernic, ki jih je predhodno sprejela. Po eni strani namreč ohrani svojo pravico, da te smernice razveljavi ali spremeni, če to nalagajo okoliščine. Po drugi strani pa se te smernice nanašajo na omejen sektor in temeljijo na želji, da se sledi politiki, ki jo je določila Komisija.
V tem kontekstu je zato Sodišče prve stopnje tisto, ki preveri, ali so bile zahteve, take kot so omenjene v teh smernicah, ki si jih je Komisija sama naložila, spoštovane.
(Glej točke od 139 do 141.)
5. V okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES je treba zakonitost akta Skupnosti presoditi glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali na dan, ko je bil akt sprejet, in ne more biti odvisna od morebitnih možnosti njegovega obida ali od naknadnih pomislekov o njegovi učinkovitosti.
Zlasti je treba kompleksno presojo Komisije preveriti samo glede na elemente, s katerimi je razpolagala v trenutku, ko je to presojo izvedla.
(Glej točki 142 in 143.)
6. Čeprav se v skladu s smernicami Skupnosti o prestrukturiranju in reševanju podjetij v težavah za podjetje „v vsakem primeru“ šteje, da je podjetje v težavah, ko je znaten del njegovega osnovnega registriranega kapitala izgubljen, nič ne preprečuje podjetju, da z drugimi kazalci, ki so navedeni zgoraj, dokaže, da je v težavah v smislu smernic, četudi ni izgubilo pomembnega dela svojega osnovnega kapitala.
(Glej točko 185.)
7. Če je zato, da bi pridobilo pomoč za prestrukturiranje, podjetje v okviru načrta za prestrukturiranje sprejelo zavezo, da odproda sredstva, ki niso nujno potrebna, mora celoten prihodek od odprodaje teh sredstev nameniti za financiranje načrta za prestrukturiranje. Posledica te obveznosti nikakor ni to, da upravičenca do pomoči zavezuje, da vsa svoja sredstva uporabi za zmanjšanje zneska dodeljene pomoči, temveč samo to, da uporabi vse vire, ki jih ustvarijo sredstva, ki se ne štejejo za nujno potrebna, za nadaljevanje dejavnosti podjetja v okviru njegovega prestrukturiranja. Tak prispevek upravičenca iz svojih lastnih sredstev v korist načrta za prestrukturiranje se zahteva zato, da pomoč v skladu s točko 40 smernic Skupnosti o prestrukturiranju in reševanju podjetij v težavah ostaja omejena na najnižjo vsoto, ki bo še omogočila prestrukturiranje, ki ga je treba izvesti z vidika obstoječih finančnih virov omenjenega upravičenca, njegovih delničarjev in poslovne skupine, ki ji pripada.
(Glej točki 266 in 313.)
8. Pri presoji združljivosti pomoči za prestrukturiranje s skupnim trgom Komisija ni dolžna oceniti posebnega stroška vsakega izmed ukrepov, ki jih mora sprejeti zadevno podjetje. Poleg tega, da je natančna ocena različnih stroškovnih postavk zaradi prihodnje narave predvidenih ukrepov v vsakem primeru negotova, se lahko Komisija pri izvrševanju svoje široke diskrecijske pravice omeji na splošno oceno.
Iz tega sledi, da ima Komisija ob upoštevanju težavnosti natančne presoje neto prihodka od odprodaj sredstev, ki ga predvideva načrt za prestrukturiranje, pri izvrševanju svoje široke diskrecijske pravice načeloma pravico, da sprejme približno oceno omenjenega prihodka.
Če so sredstva, katerih odprodaja je bila določena v omenjenem načrtu, že odprodana, in ker Komisija zaradi tega razpolaga z natančnim zneskom neto prihodka od teh odprodaj, se ta institucija, zlasti glede na načelo prepovedi državnih pomoči, določeno s členom 87(1) ES za potrebe določitve pomoči na najnižjo vsoto, ne more omejiti na to, da v „velikih količinah“ napravi oceno likvidnih sredstev zadevnega podjetja.
(Glej točke 272, 273, 278, 282 in 283.)
9. Obrazložitev odločbe mora biti navedena v samem besedilu odločbe, pri čemer pozneje posredovana pojasnila Komisije, razen v izjemnih okoliščinah, ne morejo biti upoštevana. Iz tega sledi, da mora sama odločba zadostovati in da njena obrazložitev, medtem ko je zadevna odločba že predmet tožbe pred sodiščem Skupnosti, ne more biti posledica naknadno podanih pisnih ali ustnih pojasnil.
(Glej točko 287.)