Zadeva T-347/03

Eugenio Branco, Lda

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Evropski socialni skladi — Znižanje finančne pomoči — Podjem — Pridobljene pravice — Razumni rok“

Sodba Sodišča prve stopnje (peti senat) z dne 30. junija 2005   II-2560

Povzetek sodbe

1. Ničnostna tožba – Roki – Začetek njihovega teka – Datum, od katerega teče rok – Dokazno breme

   (člen 230, peti odstavek, ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 102(2))

2. Ničnostna tožba – Roki – Začetek njihovega teka – Akt, ki ni bil niti objavljen niti vročen tožeči stranki – Natančna seznanjenost z vsebino in razlogi – Dolžnost zahtevati celotno besedilo akta v razumnem roku od datuma, ko se izve za njegov obstoj

   (člen 230, peti odstavek, ES)

3. Ničnostna tožba – Izpodbijani akt – Presoja zakonitosti glede na podatke, razpoložljive ob sprejetju akta

   (člen 230 ES)

4. Socialna politika – Evropski socialni sklad – Pomoč za financiranje projektov strokovnega usposabljanja – Odločba Komisije, sprejeta na podlagi člena 6(1) Uredbe št. 2950/83 – Presoja zapletenih dejanskih in računovodskih položajev – Sodni nadzor – Meje

   (Uredba Sveta št. 2950/83, člen 6(1))

5. Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji

6. Socialna politika – Evropski socialni sklad – Pomoč za financiranje projektov strokovnega usposabljanja – Potrditev dejanske in računovodske natančnosti vloge za končno plačilo s strani države – Ponoven preizkus navedenih vlog s strani specializirane organizacije – Dopustnost

   (Uredba Sveta št. 2950/83; Sklep Sveta 83/516)

7. Socialna politika – Evropski socialni sklad – Pomoč za financiranje projektov strokovnega usposabljanja – Nepravilna uporaba pomoči – Narava sankcij prava Skupnosti – Nekaznovalna narava – Ustavitev kazenskega pregona s strani nacionalnih organov – Upravičeno zaupanje v plačilo – Neobstoj – Možnost Komisije, da nadaljuje preizkus morebitnega znižanja

   (Uredba Sveta št. 2950/83, člen 6)

8. Pravo Skupnosti – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Upravni postopek – Merila presoje – Počasnost države članice – Nepomembnost

1.  Stranka, ki se sklicuje na zamudo pri vložitvi tožbe, mora dokazati datum nastopa dogodka, s katerim začne teči rok. Samo začudenje te stranke zato sodišča Skupnosti ne more voditi do odločitve o nedopustnosti tožbe. Zamude nacionalnih organov pri obvestitvi naslovnika o izpodbijani odločbi se poleg vsega ne more očitati slednjemu.

   (Glej točko 54.)

2.  Kadar se stranka seznani z aktom, ki jo zadeva, zlasti prek posredovanja dopisa, v katerem je nedvoumno navedeno končno stališče Komisije, je dolžna pod sankcijo nedopustnosti v razumnem roku zahtevati njegovo celotno besedilo, da bi se natančno seznanila z njegovo vsebino in razlogi zanj. Če pa je bila obveščena samo o osnutku odločbe, glede katerega je izrazila pripombe, ni dolžna poizvedovati o sprejetju sporne odločbe.

   (Glej točko 55.)

3.  V okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES je treba zakonitost zadevnega akta Skupnosti presojati glede na dejanske elemente, s katerimi je bila seznanjena institucija na dan, ko je bil ta akt sprejet.

   (Glej točko 70.)

4.  Uporaba člena 6(1) Uredbe št. 2950/83 o uporabi Sklepa 83/516 o nalogah Evropskega socialnega sklada je lahko povzročila, da je Komisija presojala zapletene dejanske in računovodske položaje, ker ima na tem področju široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Posledično je treba nadzor sodišča Skupnosti nad temi presojami omejiti na preizkus neobstoja kršitve pooblastila za odločanje po prostem preudarku glede zadevnih podatkov.

   (Glej točko 75.)

5.  Pravica sklicevati se na varstvo zaupanja v pravo predpostavlja združitev treh pogojev. Prvič, uprava Skupnosti mora upravičencu nuditi natančna, brezpogojna in skladna jamstva, ki izhajajo iz dovoljenih in zanesljivih virov. Drugič, ta jamstva morajo pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvariti upravičeno pričakovanje. Tretjič, dana jamstva se morajo skladati z veljavnimi predpisi.

   (Glej točko 102.)

6.  Iz člena 2(2) Sklepa 83/516 o nalogah Evropskega socialnega sklada izhaja, da zainteresirane države članice zagotavljajo dober zaključek poslov, ki jih je financiral Sklad. Poleg tega lahko Komisija, „ne da bi to vplivalo na nadzore, ki so jih izvedle države članice“, na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 2950/83 o uporabi Sklepa 83/516 preveri vloge za končno plačilo. Te obveznosti in pooblastila držav članic niso časovno omejeni. Iz tega izhaja, da dejanska in računovodska potrditev navedb, zajetih v vlogi za končno plačilo posla usposabljanja v smislu člena 5(4), drugi stavek, Uredbe št. 2950/83, državi članici ne prepoveduje, da bi po vlogi za končno plačilo izvedla ponoven preizkus. Nič ne nasprotuje temu, da bi se država članica za izvedbo tega ponovnega preizkusa obrnila na specializirano organizacijo za računovodski in finančni nadzor.

   (Glej točko 104.)

7.  Okoliščina, da je bil kazenski pregon proti tožeči stranki ustavljen, ne more utemeljiti njenega domnevnega upravičenega zaupanja v plačilo pomoči. Iz člena 6 Uredbe št. 2950/83 o uporabi Sklepa 83/516 o nalogah Evropskega socialnega sklada namreč izhaja, da pravo Skupnosti aktom o nepravilni uporabi pomoči Evropskega socialnega sklada ne daje kazenske kvalifikacije. Zato to — čeprav načelo dobrega upravljanja, ki institucijo Skupnosti zavezuje, da o zadevi odloči ob njenem temeljitem poznavanju, opravičuje, da Komisija ustavi postopek, kadar nacionalno sodišče odloča zlasti, ali gre za prevaro — ni ovira, da Komisija po ustavitvi pregona zaradi zastaranja ne bi nadaljevala preizkusa morebitnega znižanja svoje pomoči na podlagi upravne preiskave specializirane organizacije.

   (Glej točko 108.)

8.  Razumnost trajanja upravnega postopka se presoja glede na okoliščine posamezne zadeve in zlasti glede na njen kontekst, različne stopnje postopka, zapletenost zadeve in njen vpliv za različne zainteresirane stranke. Zaradi zaporedja dogodkov, ki ga je zaznamovala zapletenost sodnega in upravnega postopka, nacionalnega in na ravni Skupnosti, in nemožnosti, da bi se Komisija na koncu oprla na sodbo kazenskega sodišča, je možno reči, da se je vsaka stopnja postopka pred sprejetjem izpodbijanega akta opravila v razumnem roku. Poleg tega je Komisija naslovniku sporno odločbo vročila pravočasno. Če država članica, ki je dolžna o tem obvestiti tožečo stranko, zamuja z vročitvijo navedene odločbe, ta zamuda ne sme biti v breme Komisije, medtem ko lahko le njena počasnost vodi do sklepa, da razumen rok ni bil spoštovan.

   (Glej točke 114, 120 in 122.)