1. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Subvencija za pridobitev osnovnih sredstev
(Uredba Sveta št. 2026/97, člen 7(3))
2. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Subvencija za pridobitev osnovnih sredstev
(Uredba Sveta št. 2026/97, člen 7(3))
3. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Presoja subvencije in škode
(Uredba Sveta št. 2026/97, člen 11(1))
4. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Določitev amortizacijske dobe
(Uredba Sveta št. 2026/97)
5. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Potek preiskave
(Uredba Sveta št. 2026/97, člen 30(1) in (2))
6. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Škoda
(Uredba Sveta št. 2026/97)
7. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Škoda
(Uredba Sveta št. 2026/97)
8. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Škoda
(Uredba Sveta št. 2026/97)
9. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Škoda
(Uredba Sveta št. 2026/97)
10. Skupna trgovinska politika – Zaščita proti subvencioniranemu uvozu iz tretjih držav – Škoda
(Uredba Sveta št. 2026/97, člen 8(7))
1. Na področju ukrepov trgovinske zaščite nadzor, ki ga sodišče Skupnosti izvaja nad presojo institucij, obsega le preverjanje, ali so bila upoštevana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, in ali je podana očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja ali zloraba pooblastil.
Enako je, ko gre za presojo amortizacijske dobe, opravljeno na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 2026/97 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, ki določa, da je subvencija pri pridobitvi osnovnih sredstev razširjena na „obdobje, ki izraža običajno amortizacijo takih sredstev v zadevni industriji“. Iz besedila in strukture te določbe, ki zahteva zlasti presojo običajne prakse zadevne industrije, je namreč razvidno, da sodi določitev zadevnega obdobja v okvir široke pravice do odločanja po prostem preudarku, ki jo imajo institucije pri analizi zapletenih gospodarskih primerov.
(Glej točki 28 in 29.)
2. Člen 7(3) Uredbe št. 2026/97 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti ne vsebuje posebnih pravil glede elementov, ki jih je treba upoštevati v okviru določitve običajne amortizacijske dobe v zadevni industriji, katere cilj je izračun dela ugodnosti, ki jo dobi izvoznik pri nakupu osnovnih sredstev, ki se pripišejo obdobju preiskave. Zato imajo institucije Skupnosti na voljo obsežno pravico do odločanja po prostem preudarku glede elementov, ki se lahko štejejo za upoštevne.
Če pa je amortizacija v zadevni tretji državi urejena, se lahko glede tega upošteva metoda amortizacije, ki jo določa nacionalna zakonodaja. Dejstvo, da institucije Skupnosti pri drugih subvencijskih preiskavah niso uporabile takšne metode, ne vodi do kršitve te določbe.
Podobno je takrat, ko ureditev, ki se uporablja, daje institucijam možnost za odločanje po prostem preudarku; dejstvo, da institucije to možnost uporabijo, ne da bi podrobno in vnaprej razložile merila za njeno uporabo v vsakem konkretnem primeru, ne krši načela pravne varnosti niti takrat, ko ga institucije uporabljajo drugače.
(Glej točke od 40 do 46, 67, 88 in 104.)
3. Člen 11(1) Uredbe št. 2026/97 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti med drugim določa, da se informacije, ki se nanašajo na čas po preiskavi, pri presoji subvencioniranja in škode ponavadi ne upoštevajo. Zato se pri analizi institucij Skupnosti navadno upoštevajo podatki, ki se nanašajo na obdobje, ki se konča z obdobjem preiskave. Vendar pa ta določba pri analizi teh podatkov ne izključuje upoštevanja določb o prihodnjih dogodkih, če so ti primerni in temeljijo na objektivnih elementih, pridobljenih med preiskavo.
(Glej točko 92.)
4. Preiskava na področju ukrepov trgovinske zaščite je kontinuiran postopek, v katerem se stalno popravljajo številni sklepi. Zato ni mogoče izključiti, da so končni sklepi institucij Skupnosti, kot je ta, ki se nanaša na amortizacijsko dobo, različni od sklepov, sprejetih v nekem trenutku preiskave.
(Glej točko 114.)
5. Zadevni izvozniki lahko na podlagi člena 30(1) in (2) Uredbe št. 2026/97 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih se namerava priporočiti uvedba dokončnih ukrepov. Namen te obveznosti dokončnega razkritja je zagotavljanje spoštovanja pravic obrambe zadevnih podjetij.
Poleg tega morajo biti podjetja, na katera se nanaša preiskava, ki je potekala pred sprejetjem dokončnih ukrepov, med upravnim postopkom sposobna uspešno sporočiti svoje stališče o resničnosti in primernosti zatrjevanih dejstev in okoliščin.
V zvezi s tem je treba navesti, da nepopolnost dokončnega razkritja povzroči nezakonitost uredbe, ki ustvarja dokončne pravice le, če zaradi te opustitve zadevne stranke niso bile sposobne uspešno braniti svojih interesov.
(Glej točke od 125 do 127.)
6. Institucije Skupnosti imajo na voljo obsežno pravico do odločanja po prostem preudarku za določitev obdobja, ki ga je treba upoštevati zaradi preučitve škode v okviru postopka zoper subvencije tretjih držav.
Institucije Skupnosti lahko preučijo škodo v obdobju, ki je daljše kot to, ki ga pokriva preiskava. To možnost upravičuje dejstvo, da mora biti študija gospodarskih trendov opravljena v dovolj dolgem obdobju.
(Glej točki 161 in 162.)
7. V okviru postopka zoper subvencije tretjih držav je treba obstoj škode presojati celostno, ne da bi bilo treba individualizirati učinek izvozov, ki jih je opravila vsaka od odgovornih družb. Iz sodne prakse sicer izhaja, da institucije Skupnosti ne storijo očitne napake v okviru te presoje, ko se opirajo na podatke, s katerimi verjetno razpolagajo.
(Glej točko 168.)
8. V okviru postopka zoper subvencije tretjih držav lahko institucije Skupnosti za izvršitev študije gospodarskih trendov zakonito upoštevajo razvoj, ugotovljen v industriji Skupnosti v celotnem zadevnem obdobju, vključno z leti, v katerih obseg uvoza še ni bil velik.
(Glej točko 176.)
9. V okviru postopka zoper subvencije tretjih držav se mora preučitev škode nanašati na celoto dejavnikov, od katerih le eden ne more tvoriti podlage za odločilno odločitev. Pozitivni razvoj dejavnika ni ovira za ugotovitev precejšnje škode, če ta ugotovitev temelji na različnih dejavnikih, katerih upoštevanje določa Uredba št. 2026/97.
V okviru izpodbijanja celostne presoje škode tožeča stranka ne more le predlagati razlage različnih gospodarskih dejavnikov, temveč mora opredeliti razloge, zaradi katerih bi Svet moral na podlagi teh dejavnikov priti do drugačnega zaključka o obstoju škode.
(Glej točki 213 in 216.)
10. Člen 8(7) Uredbe št. 2026/97 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, določa obveznost preučitve znanih dejavnikov, ki hkrati z nesubvencioniranim uvozom povzročajo škodo industriji Skupnosti. Ta preučitev mora omogočiti, da se škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, ne pripiše zadevnemu uvozu. Med te dejavnike spadajo obseg in cene nesubvencioniranega uvoza. Sem lahko spada tudi protikonkurenčno ravnanje, ki vključuje proizvajalce Skupnosti.
Tako so bile v primeru, ko se je v zadevnem obdobju zadevna industrija Skupnosti spopadala z drugimi dejavniki, na primer dampinškim uvozom iz tretjih držav, institucije Skupnosti ob določitvi škode, povzročene zaradi uvoza, ki je predmet subvencij, dolžne preučiti, ali je lahko učinek teh drugih dejavnikov prekinil vzročno zvezo med uvozom, ki je predmet subvencij, in škodo, povzročeno industriji Skupnosti.
Ta preučitev pa nujno ne vključuje določitve natančnih učinkov zadevnega dejavnika. Zadošča, da institucije Skupnosti ugotovijo, da je bila kljub obstoju takega zunanjega dejavnika škoda, povzročena zaradi zadevnega uvoza, precejšnja.
Tako samo dejstvo, da so lahko drugi dejavniki prispevali k škodi, povzročeni industriji Skupnosti med enim delom zadevnega obdobja, ne more voditi do izključitve možnosti, da so tudi uvozi, ki so predmet subvencij, povzročili veliko škodo v istem obdobju.
Odgovornost za škodo se namreč lahko pripiše zadevnemu uvozu, čeprav je njegov učinek le del veliko večje škode, za katero so krivi drugi dejavniki. Zato ni mogoče izključiti, da je škodo povzročilo hkrati več dejavnikov, od katerih je vsak od njih ločeno pomenil vzrok za veliko škodo.
Zato obstoj pomembnega zunanjega dejavnika ne povzroči avtomatične prekinitve vzročne zveze med spornim uvozom in škodo, povzročeno industriji Skupnosti. Vendar pa je treba preučiti, ali so lahko institucije Skupnosti pravilno ugotovile, da je subvencionirani uvoz kljub temu zunanjemu dejavniku povzročil veliko škodo.
(Glej točke od 230 do 232, od 236 do 238, 260 in 269.)