SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (sodnik posameznik)
z dne 28. septembra 2004
Zadeva T-216/03
Mario Paulo Tenreiro
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Uradniki – Mobilnost – Zavrnitev napredovanja – Primerjalna ocena uspešnosti“
Celotno besedilo v francoskem jeziku II - 0000
Predmet: Tožba, katere predmet je, v glavnem, predlog za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, objavljene 14. avgusta 2002, o določitvi seznama uradnikov, ki napredujejo v naziv A 4 v okviru obdobja 2002, ker na njem ni imena tožeče stranke.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Istovetnost predmeta in vzroka – Tožbeni razlogi in trditve, ki niso navedeni v pritožbi, a se nanjo tesno navezujejo – Dopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Tožba – Dejanje, ki posega v položaj – Pojem – Zavrnitev vpisa na seznam uradnikov, ki lahko napredujejo – Pripravljalno dejanje, ker od napredovanja niso bili izvzeti uradniki, ki niso bili vpisani
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
3. Uradniki – Napredovanje – Pravica uprave za odločanje po prostem preudarku – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
4. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Dokazno breme
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
5. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobnejša pravila – Pravica uprave za odločanje po prostem preudarku – Omejitve
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
6. Uradniki – Napredovanje – Merila – Uspešnost – Upoštevanje službene dobe in starosti – Podredni značaj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
7. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Avtomatično napredovanje uradnikov, ki so navedeni na seznamu najuspešnejših v prejšnjem napredovalnem obdobju – Nezakonitost – Upoštevanje navedbe na tem seznamu – Dopustnost – Pogoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
8. Uradniki – Napredovanje – Načelo nediskriminacije – Uradniki, ki so bili premeščeni
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
9. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobnejša pravila – Uporaba metod za odpravo subjektivnosti, ki izhaja iz ocen različnih ocenjevalcev – Zakonitost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
1. Pravilo usklajenosti med upravno pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov in poznejšo tožbo zahteva, da je očitek, uveljavljen pred sodiščem Skupnosti, dopusten le, če je bil naveden že v predhodnem postopku, tako da se lahko organ, pristojen za imenovanja, seznani s pripombami zainteresirane osebe zoper izpodbijano odločbo. To pravilo je utemeljeno s ciljem predhodnega postopka, katerega namen je omogočiti sporazumno rešitev sporov, ki so nastali med uradniki in upravo.
Če predlogi, predloženi sodišču Skupnosti, lahko vsebujejo le trditve, ki temeljijo na enaki podlagi kot trditve iz pritožbe, se lahko pred sodiščem Skupnosti te trditve vendarle razvijejo z navedbo tožbenih razlogov in trditev, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar se nanjo tesno navezujejo.
(Glej točke od 38 do 40.)
Napotitev na: Sodišče, 20. maj 1987, Geist proti Komisiji, 242/85, Recueil, str. 2181, točka 9; Sodišče, 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točka 10; Sodišče, 14. marec 1989, Del Amo Martinez proti Parlamentu, 133/88, Recueil, str. 689, točki 9 in 10; Sodišče prve stopnje, 29. marec 1990, Alexandrakis proti Komisiji, T-57/89, Recueil, str. II-143, točka 8; Sodišče prve stopnje, 7. julij 2004, Schmitt proti AER, T-175/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 42, in navedena sodna praksa.
2. Vpis uradnika na seznam uradnikov, ki so ocenjeni kot najuspešnejši za karierno napredovanje, je le pripravljalno dejanje in ne pomeni dejanja, ki posega v položaj. Kolikor namreč organ, pristojen za imenovanja, ni strogo zavezan povišati uradnika, vpisanega na tem seznamu, vpis kot tak neposredno ne vpliva na pravni položaj zainteresirane osebe, ker odločitev o njenem napredovanju še naprej ostaja negotova. Glede izvzetih uradnikov pa vpis drugega uradnika prav tako ne spreminja njihovega pravnega položaja, na katerega vpliva le dejansko napredovanje tega drugega uradnika. Zakonitost tega seznama se torej sme izpodbijati v tožbi zoper odločbo, ki je sprejeta v okviru napredovalnega obdobja.
Le če bi se navedeni organ, pristojen za imenovanja, štel, kot da je vezan na seznam, določen na podlagi del odbora za napredovanje, v tem smislu, da bi ta seznam iz napredovanja izključil osebe, ki na njem niso navedene, bi odločba o zavrnitvi vpisa uradnika na ta seznam neposredno spremenila pravni položaj izvzetega uradnika in bi glede njega pomenila ukrep, ki posega v položaj.
(Glej točki 47 in 48.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 5. december 1990, Marcato proti Komisiji, T‑82/89, Recueil, str. II-735, točki 40 in 52; Sodišče prve stopnje, 3. oktober 2000, Cubero Vermurie proti Komisiji, T-187/98, RecFP, str. I-A-195 in II-885, točka 3.
3. V okviru primerjalne ocene uspešnosti kandidatov za napredovanje ima organ, pristojen za imenovanja, široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in na tem področju je nadzor sodišča Skupnosti treba omejiti na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju sredstev in razlogov, ki so jo lahko vodili pri oceni, upoštevala razumne meje in svojega pooblastila ni uporabila očitno nepravilno. Sodišče torej ne more s presojo kvalifikacij in odlik kandidatov nadomestiti presoje navedenega organa.
(Glej točko 50.)
Napotitev na: Sodišče, 15. marec 1989, Bevan proti Komisiji, 140/87, Recueil, str. 701, točka 34; Sodišče prve stopnje, 6. junij 1996, Baiwir proti Komisiji, T‑262/94, RecFP, str. I-A-257 in II-739, točki 66 in 138; Sodišče prve stopnje, 5. marec 1998, Manzo-Tafaro proti Komisiji, T-221/96, RecFP, str. I-A-115 in II‑307, točka 16; Sodišče prve stopnje, 13. julij 2000, Griesel proti Svetu, T‑157/99, RecFP, str. I-A-151 in II-699, točka 41.
4. Kar zadeva dokazno breme verodostojne primerjalne ocene uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, mora tožeča stranka, ki dvomi o resničnosti take ocene, predložiti vsaj sveženj indicev, ki so dovolj skladni, da bodo podprli njene trditve glede pomanjkanja take ocene, da bi zadevna institucija morala predložiti dokaz, da je dejansko izvedla tako primerjalno oceno.
(Glej točko 59.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 30. januar 1992, Schönherr proti CES, T‑25/90, Recueil, str. II-63, točka 25; Sodišče prve stopnje, 19. marec 2003, Tsarnavas proti Komisiji, od T-188/01 do T-190/01, RecFP, str. I-A-95 in II-495, točka 115.
5. Organ, pristojen za imenovanja, ima pravico uporabiti metodo, ki jo šteje za najprimernejšo, kadar primerjalno preučuje ocenjevalna poročila in posamezne odlike kandidatov, ki so upravičeni do napredovanja, pri tem pa velja, da mora izbrana metoda zagotavljati, da se primerjalna ocena uspešnosti kandidatov izvede v interesu službe na enaki podlagi in po primerljivih virih informacij.
(Glej točko 68.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 30. november 1993, Perakis proti Parlamentu, T-78/92, Recueil, str. II-1299, točka 14; Sodišče prve stopnje, 13. julij 1995, Rasmussen proti Komisiji, T-557/93, RecFP, str. I-A-195 in II-603, točka 20.
6. Če je uspešnost uradnikov, ki so imeli pravico do napredovanja, odločilno merilo za vsa napredovanja, sme organ, pristojen za imenovanja, v primeru enake uspešnosti podredno upoštevati druge dejavnike, kot so starost kandidatov in njihova službena doba v nazivu ali službi.
(Glej točko 79.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T-134/02, RecFP, str. I-A-125 in II-609, točka 42, in navedena sodna praksa.
7. Praksa v obliki avtomatičnega napredovanja uradnika, ki je bil naveden na seznamu najuspešnejših v preteklem napredovalnem obdobju, vendar ni napredoval, naj bi kršila načelo primerjalne ocene uspešnosti uradnikov, ki so bili upravičeni do napredovanja, določeno v členu 45 Kadrovskih predpisov.
Vendar zahteva po primerjalni oceni uspešnosti ne izključuje, da lahko organ, pristojen za imenovanja, upošteva okoliščino, da je kandidat že bil na seznamu uradnikov, ocenjenih kot najuspešnejši v prejšnjem obdobju, kolikor so se odlike vsakega kandidata ocenile glede na odlike drugih kandidatov za napredovanje. Iz tega sledi, da upoštevanju „ostanka“ preteklega ocenjevalnega obdobja ni mogoče ugovarjati, če mu organ, pristojen za imenovanja, ne pripiše prevelikega pomena.
(Glej točki 82 in 84.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 25. marec 1999, Hamptaux proti Komisiji, T‑76/98, RecFP, str. I-A-59 in II-303, točka 44.
8. Institucije Skupnosti morajo zagotoviti, da mobilnost ni v nasprotju z razvojem kariere uradnikov, ki jih zadeva. Tako morajo te institucije preveriti, da premeščeni uradnik zaradi premestitve v okviru napredovalnega obdobja ne bo sankcioniran.
Vendar uradnik, da bi izkazal kršitev načela nediskriminacije, ne more utemeljeno primerjati svojega dejanskega položaja s položajem, za katerega lahko le zatrjuje, da bi bil njegov, če ne bi bil premeščen. Glede izključno hipotetičnega položaja uradnika ni mogoče konkretno ugotoviti, katere možnosti napredovanja bi imel, saj so le-te preveč negotove.
(Glej točki 92 in 95.)
Napotitev na: Sodišče, 27. oktober 1977, Giry proti Komisiji, 126/75, 34/76 in 92/76, Recueil, str. 1937, točki 27 in 28; Sodišče, 5. maj 1983, Pizziolo proti Komisiji, 785/79, Recueil, str. 1343, točka 16; zgoraj navedena sodba Cubero Vermurie proti Komisiji, točki 68 in 69.
9. Metodo, ki jo je organ, pristojen za imenovanja, uporabil pri odobritvi napredovanja in je sestavljena iz tega, da povprečje posamezne presoje uradnikov, ki pripadajo dvema različnima generalnima direkcijama, primerja s povprečjem posamezne presoje uradnikov njene konkretne generalne direkcije, je treba šteti za zakonito, kolikor taka metoda meri na odpravo subjektivnosti, ki izhaja iz presoj različnih ocenjevalcev.
(Glej točko 97.)
Napotitev na: zgoraj navedena sodba Cubero Vermurie proti Komisiji, točka 85.