SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (sodnik posameznik)

z dne 8. julija 2004

Zadeva T-136/03

Robert Charles Schochaert

proti

Svetu Evropske unije

„Uradniki – Odškodninska tožba – Zavrnitev napredovanja – Psihično nadlegovanje – Dolžnost pomoči“

Celotno besedilo v francoskem jeziku II-0000

Predmet: Tožba zaradi izplačila odškodnine za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožeča stranka domnevno utrpela, ker je Svet večkrat zavrnil njeno napredovanje v naziv B1 in zaradi domnevnega psihičnega nadlegovanja.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.     Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Avtonomija glede na ničnostno tožbo – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.     Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

3.     Uradniki – Dolžnost pomoči, ki jo ima uprava – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

1.     Ker člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov glede upravnega in sodnega postopka v ničemer ne razlikujeta med ničnostno tožbo in odškodninsko tožbo, lahko zadevna oseba zaradi avtonomije različnih pravnih sredstev izbere eno ali drugo ali obe hkrati, če se na Sodišče prve stopnje obrne v roku treh mesecev po zavrnitvi njene pritožbe.

Načelu avtonomije pravnih sredstev je bila dodana izjema, kadar med odškodninsko tožbo in ničnostno tožbo obstaja tesna povezava. Če lahko stranka uporabi odškodninsko tožbo, ne da bi bila pri tem prisiljena zasledovati razglasitev ničnosti nezakonitega akta, na podlagi katerega je utrpela škodo, s tem sredstvom ne more obiti nedopustnosti tožbe, ki se nanaša na isto nezakonitost in ki ima iste finančne cilje.

Iz navedenega izhaja, da ni avtonomije pri odškodninski tožbi, ki ima za predmet izključno odškodnino za tako premoženjsko škodo, kot je izguba dodatnih prihodkov, ki bi jih zadevna oseba prejela, če bi napredovala, škodo, do katere ne bi prišlo, če bi bila med drugim ničnostna tožba, vložena v predpisanih rokih, uspešna. Zadevna oseba, ki akta, ki je posegal v njene pravice, ni izpodbijala, tako da bi v predpisanih rokih vložila ničnostno tožbo, ne more pridobiti novih rokov prek odškodninske tožbe, da bi skušala omiliti to opustitev.

(Glej točke od 24 do 26.)

Napotitev na: Sodišče, 15. december 1966, Schreckenberg proti Komisiji ESAE, 59/65, Recueil, str. 785, 797; Sodišče, 12. december 1967, Collignon proti Komisiji, 4/67, Recueil, str. 469, 480; Sodišče, 22. oktober 1975, Meyer-Burckhardt proti Komisiji, 9/75, Recueil, str. 1171, točki 10 in 11; Sodišče prve stopnje, 24. januar 1991, Latham proti Komisiji, T-27/90, Recueil, str. II-35, točki 36 in 37; Sodišče prve stopnje, 27. junij 1991, Valverde Mordh proti Sodišču, T‑156/89, Recueil, str. II-407, točka 144; Sodišče prve stopnje, 13. julij 1993, Moat proti Komisiji, T-20/92, Recueil, str. II-799, točka 46; Sodišče prve stopnje, 28. maj 1997, Burban proti Parlamentu, T-59/96, RecFP, str. I-A-109 in II-331, točke 25, 26 in 27; Sodišče prve stopnje, 19. september 2000, Stodtmeister proti Svetu, T-101/98 in T-200/98, RecFP, str. I-A-177 in II-807, točka 38.

2.     Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta je že sama po sebi primerna odškodnina in načeloma, torej ob odsotnosti vsakršne izrecno negativne presoje sposobnosti tožeče stranke v omenjenem aktu, ki bi jo lahko prizadela, zadostna za vsako nepremoženjsko škodo, ki bi jo ta lahko utrpela zaradi akta, razglašena za ničnega.

(Glej točko 34.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 26. januar 1995, Pierrat proti Sodišču, T‑60/94, RecFP, str. I-A-23 in II-77, točka 62; Sodišče prve stopnje, 21. januar 2004, Robinson proti Parlamentu, T-328/01, še neobjavljeno v Recueil, točka 79.

3.     Na podlagi dolžnosti pomoči, ki jo ima uprava na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, mora ta v primeru dogodka, nezdružljivega z redom in jasnostjo storitve, poseči z vso potrebno zavzetostjo in odgovoriti z okoliščinam primera potrebnima hitrostjo in skrbnostjo, da se ugotovijo dejstva ter da se na podlagi teh posledično ustrezno ravna. Za to zadošča, da uradnik, ki zahteva varstvo institucije, predloži začetne dokaze glede resničnosti očitkov, ki naj bi jih bil deležen. Ob takih dejavnikih je dolžnost predmetne institucije sprejeti primerne ukrepe, zlasti z opravo preiskave, da bi ugotovila dejstva, ki so vodila do pritožbe, in sicer ob sodelovanju vlagatelja le-te.

(Glej točko 49.)

Sklicevanje na: Sodišče, 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16; Sodišče prve stopnje, 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T-5/92, Recueil, str. II-477, točka 31; Sodišče prve stopnje, 5. december 2000, Campogrande proti Komisiji, T-136/98, RecFP, str. I-A-267 in II-1225, točka 42.