Zadeva C-409/03

Société d'exportation de produits agricoles SA (SEPA)

proti

Hauptzollamt Hamburg-Jonas

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof)

„Izvozna nadomestila – Goveje meso – Posebni zakol v sili – Uredba (EGS) št. 3665/87 – Člen 13 – Primerna tržna kakovost – Lastnost proizvoda, da se ga lahko prodaja v običajnih pogojih“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Légerja, predstavljeni 3. februarja 2005

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 26. maja 2005

Povzetek sodbe

Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Pogoji za izdajo – Proizvodi primerne tržne kakovosti – Pojem – Meso, ki ga ni mogoče prodajati v običajnih pogojih – Izključitev

(Uredba Komisije št. 3665/87, člen 13)

Člen 13 Uredbe št. 3665/87 o skupnih izvedbenih določbah za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode je treba razlagati tako, da meso, ki ustreza merilom za zdravstveno ustreznost in katerega prodaja za potrošnjo ljudi v Evropski skupnosti zakonodaja Skupnosti omejuje na lokalni trg, ker izvira iz živali, ki so bile predmet posebnega zakola v sili, ne more šteti za meso „primerne tržne kakovosti“, ki je nujen pogoj za odobritev izvoznih nadomestil. Ker takega mesa ni mogoče prodajati v običajnih pogojih, čeprav ustreza merilom za zdravstveno ustreznost in je v prodaji, namreč ne izpolnjuje omenjenega pogoja za dodelitev nadomestila.

(Glej točke 22, 30, 32 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 26. maja 2005(*)

V zadevi C‑409/03,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo le Bundesfinanzhof (Nemčija) z odločbo z dne 15. julija 2003, ki je prispela na Sodišče 1. oktobra 2003, v postopku

Société d’exportation de produits agricoles SA (SEPA)

proti

Hauptzollamt Hamburg‑Jonas,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Lenaerts, N. Colneric, K. Schiemann in E. Juhász (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodna tajnica: M.-F. Contet, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. novembra 2004,

na podlagi pisnih stališč, ki so jih predložili:

– za SEPA D. Ehle, Rechtsanwalt,

– za Hauptzollamt Hamburg‑Jonas M. Blaesing, zastopnik,

– za grško vlado G. Kanellopoulos, V. Kontolaimos in E. Svolopoulou, zastopniki,

– za Komisijo Evropskih skupnosti E. Paasivirta in G. Braun, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 3. februarja 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13 Uredbe Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 351, str. 1).

2 Vprašanji za predhodno odločanje sta bili vloženi v okviru spora med Société d’exportation de produits agricoles SA (v nadaljevanju: SEPA) in Hauptzollamt Hamburg‑Jonas (glavni carinski urad Hamburg‑Jonas, v nadaljevanju: Hauptzollamt) zaradi zavrnitve izvoznih nadomestil za goveje meso živali, ki so bile predmet posebnega zakola v sili in jih je SEPA izvozila v tretje države.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3 V Uredbi št. 3665/87 je v deveti uvodni izjavi navedeno:

„Proizvodi morajo biti take kvalitete, da se jih lahko prodaja v običajnih pogojih“.

4 Člen 13 te uredbe določa:

„Nadomestilo se ne odobri za proizvode, ki niso primerne tržne kakovosti in ali za proizvode, ki so namenjeni za prehrano ljudi, če je njihova uporaba za ta namen neprimerna ali bistveno slabša zaradi njihovih lastnosti ali stanja.“

5 Uredbo št. 3665/87 je s 1. julijem 1999 nadomestila Uredba Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 102, str. 11), ki v členu 11(1) določa:

„Nadomestilo se odobri samo za proizvode, ki […] so v prostem prometu v Skupnosti […]“

6 V členu 21(1), prvi, drugi in tretji pododstavek te uredbe je določeno:

„1. Nadomestilo se ne odobri za proizvode, ki na dan sprejetja izvozne deklaracije niso primerne tržne kakovosti.

Šteje se, da proizvodi izpolnjujejo zahtevo iz prvega pododstavka, če se jih v običajnih pogojih lahko prodaja na območju Skupnosti z opisom, ki je naveden v zahtevku za nadomestilo, in, če so proizvodi namenjeni za prehrano ljudi, njihova uporaba za ta namen pa ni neprimerna ali bistveno slabša zaradi njihovih lastnosti ali stanja.

Ali proizvodi izpolnjujejo zahtevo iz prvega pododstavka se preveri v skladu s standardi ali prakso, ki velja v Skupnosti.“

7 Člen 2(n) Direktive Sveta 64/433/EGS z dne 26. junija 1964 o zdravstvenih težavah, ki vplivajo na trgovanje s svežim mesom znotraj Skupnosti (UL L 121, str. 2012), kot je bila spremenjena in kodificirana z Direktivo Sveta 91/497/EGS z dne 29. julija 1991 (UL L 268, str. 69, v nadaljevanju: Direktiva 64/433), določa to definicijo:

„‚Posebni zakol v sili‘ je: vsak zakol, ki ga ukaže veterinar po nesreči ali resnih fizioloških in funkcionalnih problemih. Posebni zakol v sili se lahko opravi izven klavnice, če veterinar meni, da prevoz živali ni možen ali pa bi žival zaradi tega po nepotrebnem trpela.“

8 V členu 6(1) te direktive je navedeno:

„Države članice zagotovijo, da:

[…]

(e) [se lahko] živali iz posebnega zakola v sili […] dovolijo za prehrano ljudi samo na lokalnem trgu in samo če so izpolnjeni naslednji pogoji […]“

Nacionalna zakonodaja

9 Člen 13 nemškega zakona o zdravstveni ustreznosti mesa z dne 19. januarja 1996 (Fleischhygienegesetz, BGBl. 1996 I, str. 59) določa:

„Člen 13 – Zakoli zaradi bolezni

1. Živali, ki

1. jih je treba zaklati iz posebnega razloga ali ki

2. izločajo povzročitelje bolezni,

je treba zaklati v posebnih klavnicah (imenovanih ločene klavnice). Prostore in uporabljene naprave je treba po vsakem zakolu v ločeni klavnici očistiti in razkužiti.

2. Meso, pridobljeno iz zakola zaradi bolezni, se lahko sprosti v promet kot hrana samo na prodajnih mestih klavnic iz prejšnjega odstavka, ki jih v ta namen posebej dovolijo in nadzorujejo pristojni organi, če je bilo napravljeno za posebej prepoznavno.

[…]

4. Sklep, ki ga sprejme Bundesrat, daje zveznemu ministrstvu pooblastilo, da sprejme določbe, potrebne za varstvo potrošnikov ali za uporabo pravnih aktov institucij Evropskih skupnosti, ki se nanašajo na:

1. minimalne higienske zahteve za ločene klavnice, da se prepreči vsaka nevarnost širjenja povzročiteljev bolezni;

2. označevanje mesa;

3. minimalne higienske zahteve za prodajna mesta ter njihovo dovoljenje in nadzor, kot tudi pogoje in postopek za njihovo dovoljenje in za mirovanje dovoljenja;

4. minimalne higienske zahteve za skladiščenje, prevoz in prodajo mesa iz bolnih živali, zaklanih zaradi bolezni, na dovoljenih prodajnih mestih;

5. minimalne higienske zahteve za izvršitev zasilnih zakolov in prodajo mesa iz zasilnih zakolov.“

10 Določbe tega zakona uresničuje uredba o zdravstveni ustreznosti mesa (Fleischhygieneverordnung, BGBl. 1997 I, str. 1138), katere člen 10 določa, da se meso iz ločenih klavnic „[…] lahko prodaja samo na dovoljenih prodajnih mestih […] in samo končnim potrošnikom […]“

Dejansko stanje in vprašanja za predhodno odločanje

11 SEPA, francoska družba, je v tretje države izvažala meso iz ločenih nemških klavnic, kjer so zaklane bolne živali in živali, ki morajo biti zaklane iz posebnih razlogov (na primer zaradi nesreče). Do oktobra 1997 so ji bila za tako izvažanje odobrena nadomestila.

12 SEPA je novembra 1997 vložila deklaracijo o izvozu v zvezi s pošiljko zamrznjenega govejega mesa iz živali, ki so bile zaklane v navedenih klavnicah, za katero je Hauptzollamt zaprosila za odobritev nadomestil. Ta odobritev je bila zavrnjena, ker ta proizvod glede na člen 13 Uredbe 3665/87 ni bil „primerne tržne kakovosti“, saj je bil krog distribucije za meso, klano v teh pogojih, po nacionalni zakonodaji strogo omejen.

13 Tožba, ki jo je SEPA vložila proti zavrnilni odločbi pri Finanzgericht Hamburg, je bila zavrnjena, ker niso bili izpolnjeni pogoji za odobritev izvoznega nadomestila. To sodišče je menilo, da meso ni bilo „primerne tržne kakovosti“, ker je bila trgovina z mesom iz ločenih klavnic podrejena posebnim omejitvam nemškega prava.

14 SEPA je zoper odločbo Finanzgericht Hamburg pri Bundesfinanzhof vložila revizijo, ker so ločene klavnice imele veterinarska potrdila, v skladu s katerimi je bilo meso primerno za prehrano ljudi in je ustrezalo zahtevam nemške zakonodaje o zdravstveni ustreznosti mesa ter ker so bila zaradi carinskih formalnosti predložena tudi druga potrdila o zdravstveni ustreznosti.

15 Ker je rešitev spora zahtevala razlago prava Skupnosti, je Bundesfinanzhof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali člen 13 Uredbe št. 3665/87 [...] s pojmom ‚primerne tržne kakovosti‘ zahteva, da sta proizvodnja in distribucija zadevega blaga podrejeni samo pravnim določbam splošne rabe, ki se uporabljajo za vsako blago tega tipa, in posledično izključuje odobritev izvoznih nadomestil za blago, za katero se uporabljajo posebne omejitve zlasti glede njegove pridobitve, obdelave ali njegove distribucije, kot na primer obvezen posebni nadzor zdravstvene ustreznosti ali omejitev distribucije na določene kroge?

2. Ali člen 13 Uredbe št. 3665/87 s pojmom ‚primerne tržne kakovosti‘ zahteva srednjo kakovost izvoženega blaga in s tem izključuje odobritev izvoznih nadomestil za blago nižje kakovosti, ki je običajno kljub temu predmet trgovine z opisom, ki je naveden v zahtevku za nadomestilo? Ali gre za tak primer tudi, kadar nižja kakovost blaga ni imela nobenega vpliva na trgovinsko poslovanje?“

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

Ugotovitve, predložene Sodišču

16 SEPA poudarja, da je izdaja potrdila o zdravstveni ustreznosti proizvodov edini pogoj za odobritev izvoznega nadomestila. Po njenem naj bi se „primerne tržne kakovosti“ presojalo glede na objektivne lastnosti blaga, ki je z njimi neločljivo povezano, in obstajajo ne glede na „neomejeno distribucijo“ ali „distribucijsko kanalizacijo“. Omejitev distribucije na določene kroge naj posledično ne bi zmanjšala lastnosti proizvodov, da se jih lahko prodaja. SEPA poudarja, da za priznanje „kakovosti proizvodov“ po členu 13 Uredbe št. 3665/87 zadostuje možnost prodaje blaga na lokalnem trgu. Poleg tega je SEPA navedla, da načelo enakega obravnavanja in pravne varnosti, ki imata v Skupnostnem sistemu nakazil poseben pomen, zahtevata, da so zakonodaje, ki nalagajo stroške, jasne in natančne, da lahko upravičenec do nadomestila nedvoumno pozna svoje pravice in obveznosti in ustrezno ukrepa.

17 Hauptzollamt, ki ni predložil pisnih ugotovitev, je na obravnavi trdil, da čeprav meso živali, ki so bile predmet posebnega zakola v sili, ni nižje kakovosti, ampak po veterinarskem nadzoru velja, da je primerno za uporabo, se iz pravnega vidika lahko sprosti v prodajo samo na lokalnem trgu in na nekaterih posebnih prodajnih mestih. Zaradi primerne skupnostne in nemške ureditve naj bi bile možnosti prodaje takega mesa zelo omejene; glede na člen 13 Uredbe št. 3665/87 se tega naj ne bi prodajalo. Glede značilnega trga, tržišča, konkurence in ureditve v zvezi z mesom bi bile razlike med tem mesom in mesom, ki vstopi v prodajne mreže brez omejitev, tako številne, da bi bila edina podobnost ta, da gre za meso. Trdi tudi, da cilj navedenega člena 13 ni le varstvo zdravja, ampak prav tako omejitev izvoznih nadomestil na proizvode, ki jih zaslužijo.

18 Helenska republika meni, da so „običajni pogoji“ trženja kmetijskih proizvodov lahko okvir okoliščin, ki so urejene s pravili splošne rabe, ki se nanašajo na proizvodnjo in distribucijo teh proizvodov ter veljajo za vse proizvode enake kategorije, prav tako pa na posebne omejitve, ki prizadenejo zlasti proizvodnjo, obdelavo in distribucijo nekaterih proizvodov. Ureditve splošne rabe in posebne omejitve tvorijo celoto kriterijev za ustreznost kmetijskih proizvodov zahtevi „primerne tržne kakovosti“, tako da ni vprašanja diferenciranja glede na „običajne pogoje“ trženja.

19 Po mnenju Komisije Evropskih skupnosti pojem „primerne tržne kakovosti“ pomeni, da mora biti dovoljeno proizvod prodajati v običajnih pogojih. Meni, da meso, kot je obravnavano meso, ki prihaja iz ločenih klavnic, ne ustreza temu kriteriju, ker je njegova prodaja omejena. Komisija torej trdi, da tak proizvod, čeprav mu zdravstvena ustreznost ni oporekana, ne izpolnjuje obveznosti „primerne tržne kakovosti“, saj ga ne bi bilo mogoče prodajati v običajnih pogojih.

Presoja Sodišča

20 S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba člen 13 Uredbe št. 3665/87, upoštevajoč dejansko ozadje zadeve v glavni stvari, razlagati tako, da meso, ki ustreza kriterijem za zdravstveno ustreznost in katerega prodaja za potrošnjo ljudi v Evropski skupnosti zakonodaja Skupnosti omejuje na lokalni trg, ker je iz živali, ki so bile predmet posebnega zakola v sili, lahko šteje ali ne more šteti za meso „primerne tržne kakovosti“, ki je pogoj, potreben za odobritev izvoznih nadomestil.

21 Uredba št. 3665/87 v členu 13 določa, da se nobeno nadomestilo ne odobri za proizvode, ki niso „primerne tržne kakovosti“, in če so ti proizvodi namenjeni za prehrano ljudi, kadar njihova uporaba v ta namen ni primerna ali bistveno slabša zaradi njihovih lastnosti ali stanja.

22 V tem pogledu je Sodišče v zvezi z Uredbo Komisije št. 1041/67/EES z dne 21. decembra 1967 o izvedbenih določbah za izvozna nadomestila v sektorju proizvodov, podrejenih sistemu enotnih cen (UL L 314, str. 9), menilo, da je zahteva „primerne tržne kakovosti“ splošen in objektiven pogoj za odobritev nadomestila, ne glede na zahteve tipa in kakovosti, ki jih določajo predpisi, ki določajo višino nadomestil za vsak proizvod. Proizvod, ki ga ne bi bilo mogoče prodajati v običajnih pogojih na ozemlju Skupnosti z opisom, ki je naveden v zahtevku za odobritev nadomestila, ne bi izpolnil teh zahtev kakovosti (glej sodbo z dne 9. oktobra 1973 v zadevi Muras, 12/73, Recueil, str. 963, točka 12).

23 To razlaga je povzeta v deveti uvodni izjavi Uredbe št. 3665/87, v kateri je navedeno, da morajo biti proizvodi take kakovosti, da jih je mogoče prodajati v običajnih pogojih (glej sodbo z dne 19. novembra 1998 v zadevi Francija proti Komisiji, C-235/97, Recueil, str. I-7555, točka 77).

24 Poleg tega je Sodišče menilo, da lahko države članice ob neobstoju Skupnostnega merila, ki bi določalo pojem „primerne tržne kakovosti“, sprejmejo primerne natančnejše določbe, vendar te nacionalne določbe naj ne bi bile v nasprotju s splošnim sistemom Skupnostne ureditve v uporabi, ki zahteva kakovost, ki omogoča trženje v običajnih pogojih (glej zlasti sodbo z dne 8. junija 1994 v zadevi Ellinika Dimitriaka, C-371/92, Recueil, str. I‑2391, točka 23, in zgoraj navedeno sodbo v zadevi Francija proti Komisiji, točki 76 in 77).

25 Posledično so države članice upravičene sprejeti natančnejše nacionalne določbe, ki zadevajo pojem prava Skupnosti „primerne tržne kakovosti“, vendar je njihova zakonodajna moč omejena z zakonodajo Skupnosti, zlasti s kriteriji, ki jih določa člen 13 Uredbe št. 3665/87, ki se razglagajo ob upoštevanju devete uvodne izjave iste uredbe.

26 Dejstvo, da je lastnost proizvoda, da se ga lahko prodaja v običajnih pogojih, ločljiva od pojma „primerne tržne kakovosti“, jasno izhaja iz ureditve izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode, ker so vse primerne uredbe pojem „primerne tržne kakovosti“ in lastnost proizvoda, da se ga lahko prodaja „v običajnih pogojih“, ki se zahtevata za odobritev izvoznega nadomestila za neki proizvod, povzele po Uredbi 1041/67.

27 Glede Uredbe št. 800/1999 je treba poudariti, da njen člen 21(1), odstavek 1 in 2, določa, da se nadomestilo ne odobri za proizvode, ki na dan sprejetja izvozne deklaracije niso „primerne tržne kakovosti“, in da proizvodi izpolnjujejo to zahtevo, „če se jih v običajnih pogojih lahko prodaja na območju Skupnosti“. Treba je ugotoviti, da ta določba, ki je začela veljati po dogodkih iz postopka v glavni stvari, s povzetjem zgoraj navedenih pojmov ni spremenila, ampak je nasprotno potrdila obstoječe pravno stanje.

28 Glede izrazov „prodajati v običajnih pogojih“ ni mogoče dopustiti trditve, da posebne omejitve proizvodnje, obdelave in distribucije proizvodov tvorijo okvir urejenih okoliščin in tako prispevajo k „običajnim pogojem“, ker bi zadnje navedenemu pojmu odvzele pomen. Tako sklepanje bi povzročilo, da bi bilo treba vsak proizvod, ki ga je mogoče zakonito prodajati, označiti kot proizvod, „ki ga je mogoče prodajati v običajnih pogojih“.

29 Glede tega je treba navesti Direktivo 64/433, ki v členu 6(1)(e) določa, da države članice zagotovijo, da se živali iz posebnega zakola v sili lahko dovolijo za prehrano ljudi samo na lokalnem trgu in samo če so izpolnjeni nekateri dodatni pogoji.

30 Vendar tako meso, kot je v postopku v glavni stvari ter katerega proizvodnja, obdelava in distribucija so bistveno omejene, čeprav ustreza kriterijem za zdravstveno ustreznost in je v prodaji, ne šteje kot meso, ki se ga lahko prodaja „v običajnih pogojih“.

31 Poleg tega ne bi bilo skladno podpirati izvoza teh proizvodov v tretje države, medtem ko jih je znotraj Skupnosti mogoče prodajati samo na lokalnih trgih.

32 Posledica vsega zgoraj navedenega je, da se odgovor na prvo vprašanje glasi, da je treba člen 13 Uredbe št. 3665/87 razlagati tako, da meso, ki ustreza kriterijem za zdravstveno ustreznost in katerega prodaja za potrošnjo ljudi v Evropski skupnosti zakonodaja Skupnosti omejuje na lokalni trg, ker izvira iz živali, ki so bile predmet posebnega zakola v sili, ne more šteti za meso „primerne tržne kakovosti“, ki je nujen pogoj za odobritev izvoznih nadomestil.

Drugo vprašanje

33 Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13 Uredbe št. 3665/87 razlagati tako, da je izvoženo blago, ki se ga običajno prodaja, mogoče šteti ali ne za proizvod, ki je „primerne tržne kakovosti“, kar je pogoj, nujen za odobritev izvoznih nadomestil, če je njegova kakovost nižja od povprečne kakovosti proizvodov tega tipa.

34 Glede na odgovor na prvo vprašanje, na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

Stroški

35 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat), razsodilo:

Člen 13 Uredbe Komisije (EES) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih izvedbenih določbah za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode je treba razlagati tako, da meso, ki ustreza kriterijem za zdravstveno ustreznost in katerega prodaja za potrošnjo ljudi v Evropski skupnosti zakonodaja Skupnosti omejuje na lokalni trg, ker izvira iz živali, ki so bile predmet posebnega zakola v sili, ne more šteti za meso „primerne tržne kakovosti“, ki je nujen pogoj za odobritev izvoznih nadomestil.

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.