1. Državljanstvo Evropske unije – Določbe Pogodbe – Stvarno področje uporabe – Izključitev v primeru v celoti notranjih položajev – Nacionalna davčna ureditev glede odbitnosti preživnin od obdavčljivega prihodka – Upoštevanje davčne obravnave preživnin, ki se plačujejo upravičencu iz druge države članice – Neobstoj v celoti notranje situacije
(člen 17 ES)
2. Državljanstvo Evropske unije – Enako obravnavanje – Diskriminacija glede na državljanstvo – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Nacionalna ureditev, ki odbitnost preživnin, plačanih upravičencu, ki prebiva v drugi državi članici, pogojuje z obdavčenjem preživnin v tej državi – Dopustnost
(člena 12 ES in 18, prvi odstavek, ES)
1. V členu 17 ES določeno državljanstvo Unije ni namenjeno razširjanju stvarnega področja uporabe Pogodbe na notranje položaje, ki nimajo nobene zveze s pravom Skupnosti. Položaj državljana države članice, ki ne izrabi pravice do prostega gibanja, ne more biti le zaradi tega dejstva izenačen z zgolj notranjim položajem.
Glede nacionalne zakonodaje, ki za opredelitev, ali je preživnina, ki jo upravičencu, ki stalno prebiva v drugi državi članici, plačuje davčni zavezanec, ki prebiva v zadevni državi članici, odbitna, upošteva davčno obravnavanje preživnine v državi članici stalnega prebivališča upravičenca, izvrševanje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju druge države članice na podlagi člena 18 ES s strani tega upravičenca vpliva na pravico do odbitka davčnega zavezanca v državi članici njegovega prebivališča.
Tak položaj zato ne more biti opredeljen kot zgolj notranji položaj, ki nima zveze s pravom Skupnosti.
(Glej točke 20, 22, 24 in 25.)
2. Člena 12(1) ES in 18(1) ES je treba razlagati tako, da ni v nasprotju z njima, če davčni zavezanec, ki ima stalno prebivališče v državi članici, po nacionalni zakonodaji ne more od svojega v tej državi članici obdavčljivega dohodka odbiti preživnine, ki jo plačuje bivši ženi s stalnim prebivališčem v drugi državi članici, čeprav bi bil do tega upravičen, če bi njegova bivša žena prebivala v isti državi članici.
Člen 12 ES namreč ne velja za mogoče primere različnega obravnavanja oseb ali podjetij iz Skupnosti, ki lahko izhajajo iz razlik med državami članicami, če se te za vse osebe, na katere vplivajo, uporabljajo po objektivnih merilih in ne glede na njihovo državljanstvo.
Poleg tega Pogodba državljanu Unije ne zagotavlja, da je prenos njegovih dejavnosti v drugo državo članico, kot je tista, v kateri je do takrat stalno prebival, glede obdavčenja nevtralen. Na podlagi razlik v davčnem pravu držav članic ima lahko tak prenos za državljana, odvisno od posameznega primera, prednosti ali slabosti pri posrednem obdavčenju. Isto načelo se a fortiori uporablja v položaju, ko prizadeti sam ni izrabil pravice do prostega gibanja, vendar se je kot žrtev različnega obravnavanja označil zato, ker je njegova bivša žena stalno prebivališče prenesla v drugo državo članico.
(Glej točke 34, od 45 do 47 in izrek.)