1. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nacionalno sodišče v smislu člena 234 ES – Pojem – Nemško sodišče, ki odloča v postopku, ki ga je začel notar uslužbenec po odredbi svojega nadrejenega – Vključitev
(člen 234 ES)
2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Splošna ali hipotetična vprašanja – Preverjanje Sodišča, ali je pristojno – Hipotetični pravni okvir – Predvidena zakonska sprememba, ki še ni začela veljati
(člen 234 ES)
3. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Posredni davki na zbiranje kapitala – Obdavčenje v smislu Direktive 69/335 – Pojem – Nagrada, ki jo obračuna notar uslužbenec ob transkacijah iz direktive in ki gre v proračun države – Vključitev – Notarji, ki niso le uslužbenci, temveč tudi upniki – Neupoštevne okoliščine
(Direktiva Sveta 69/335)
1. Iz člena 234 ES izhaja, da lahko nacionalna sodišča sprožijo postopek pred Sodiščem le, če pri njih poteka postopek in če odločajo v okviru postopka, ki bo privedel do izdaje odločbe, ki ima značaj sodne odločbe.
To je tako v primeru nacionalnega sodišča, ki odloča v postopku, ki ga je začel notar uslužbenec po odredbi svojega nadrejenega ob uporabi zveznega zakona o stroških listin, predmet katerega je znesek prejetih nagrad ob notarski overovitvi, saj so v okviru tega postopka zaslišane vse zainteresirane stranke in je namen odločbe, ki bo izdana, razrešitev spora, poleg tega pa se lahko ta odločba uveljavlja zoper upnika in tudi zoper dolžnika nagrade, ki je bila predmet poziva na plačilo, ter pridobi moč razsojene stvari zoper vse zainteresirane stranke, če nobena izmed njih ne vloži pritožbe.
(Glej točki 25 in 26.)
2. Postopek, določen v členu 234 ES, je sredstvo sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim Sodišče posreduje nacionalnim sodiščem elemente razlage prava Skupnosti, ki jih potrebujejo za rešitev spora, o katerem odločajo. V okviru tega sodelovanja je izključno nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za izrečeno sodno odločbo, tisto, ki glede na posebnosti zadeve presodi o potrebi po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo svojo sodbo, in o relevantnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Načeloma je zato Sodišče dolžno odločiti, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti.
Vendar mora v izjemnih okoliščinah Sodišče preizkusiti pogoje, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri svojo pristojnost. Sprejetje predhodne odločbe o predhodnem vprašanju, ki ga zastavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali s predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetični problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na zastavljena vprašanja. Duh sodelovanja, ki mora prevladati v postopkih sprejetja predhodne odločbe, dejansko zahteva, da nacionalno sodišče po svoji strani upošteva nalogo, zaupano Sodišču, ki je v tem, da pomaga pravosodju v državah članicah ter ne da oblikuje svetovalna mnenja o splošnih in hipotetičnih vprašanjih.
V tem smislu je hipotetično vprašanje za predhodno odločanje glede združljivosti nacionalnega pravnega okvira, za katerega je značilna predvidena sprememba zadevne nacionalne zakonodaje, ki še ni začela veljati, z določbo Skupnosti.
(Glej točke od 30 do 34.)
3. Direktivo 69/335 o posrednih davkih na zbiranje kapitala je treba razlagati tako, da nagrada, ki jo obračuna notar uslužbenec za sestavo notarske listine o transakciji iz te direktive, pomeni davek v smislu le-te, če morajo v skladu z upoštevnimi nacionalnimi predpisi notarji uslužbenci nakazati del navedene nagrade javnemu organu, ki te prihodke uporablja za financiranje svojih nalog, čeprav notarji, ki imajo dovoljenje za dejavnost, niso izključno notarji uslužbenci in so sami upniki zadevne nagrade.
(Glej točko 45 in izrek.)