1. Pravo Skupnosti – Načela – Pravna varnost – Skupnostna ureditev – Zahtevi po jasnosti in natančnosti – Meje
2. Akti institucij – Hierarhija norm – Primarnost uredbe nad smernicami ali okvirom, ki nimajo podlage niti v Pogodbi niti v aktu, ki je sprejet na njeni podlagi
(člen 249 ES)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, opredeljene v predpisih, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Uredba št. 70/2001 o pomočeh za [mala] in srednjevelika podjetja – Uredba št. 2204/2002 o pomočeh za zaposlovanje – Avtonomna predpisa, ki sledita različnim ciljem
(uredbi Komisije št. 70/2001, člen 3(2) in št. 2204/2002, člen 3(1))
4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, opredeljene v predpisih, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Uredba št. 2204/2002 o pomočeh za zaposlovanje – Izjeme, predvidene v členih 4, 5 in 6 te uredbe – Ločeni in neodvisni pogoji za združljivost
(Uredba Komisije št. 2204/2002, členi 4, 5 in 6)
5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, opredeljene v predpisih, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Pooblastilo, ki ga Komisiji daje Uredba št. 994/98 – Obseg – Pooblastilo, ki se ne omejuje zgolj na kodifikacijo pretekle prakse
(Uredba Sveta št. 994/98, člen 1)
6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, opredeljene v predpisih, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Pooblastilo, ki ga Komisiji daje Uredba št. 994/98 – Pooblastilo, ki ne zajema opredelitve pojma državna pomoč
(Uredba Sveta št. 994/98)
7. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, opredeljene v predpisih, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Uredba št. 2204/2002 o pomočeh za zaposlovanje – Vzpostavitev taksativnega seznama kategorij prikrajšanih delavcev, ki lahko na podlagi te uredbe dobijo pomoči – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj
(Uredba Komisije št. 2204/2002, člena 2(f) in 5)
8. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, opredeljene v predpisih, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Določitev pogojev za združljivost – Diskrecija Komisije – Sodni nadzor – Meje
(Uredba Sveta št. 994/98)
9. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, opredeljene v predpisih, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Uredba št. 2204/2002 o pomočeh za zaposlovanje – Določitev pogojev za združljivost, ki so strožji od tistih, ki jih je prej v praksi uporabljala Komisija – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj
(Uredba Komisije št. 2204/2002)
10. Akti institucij – Izbira pravne podlage – Merila – Skupnostni akt, ki sledi dvema ciljema ali obsega dva sestavna dela – Sklicevanja na cilj ali del, ki je bistven oziroma prevladujoč – Sprejetje Uredbe št. 2204/2002 na podlagi Uredbe št. 994/98, ki pooblašča Komisijo, da sprejme uredbe, s katerimi določene kategorije pomoči razglasi za združljive s skupnim trgom – Zakonitost tudi po tem, ko je bil z Amsterdamsko pogodbo vstavljen člen 137 ES
(Pogodba ES, člen 94 (postal člen 89 ES); Uredba Sveta št. 994/98)
1. Načelo pravne varnosti pomeni temeljno načelo prava Skupnosti, ki zlasti zahteva, da morajo biti predpisi jasni in natančni, da se posamezniki lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi in v skladu s tem ukrepajo.
Če pa je s pravnim pravilom povezana določena stopnja negotovosti v zvezi z njegovim pomenom in obsegom, se je treba v okviru tožbe, v kateri država članica svoje očitke glede zakonitosti uredbe v bistvenem opira na hipotetične položaje, omejiti na preizkus, ali je zadevni pravni akt tako nejasen, da ta država članica ne more z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov v zvezi z obsegom ali pomenom izpodbijanega akta.
(Glej točki 30 in 31.)
2. Smernice in večsektorski okvir, ki jih je na področju državnih pomoči sprejela Komisija, nimajo pravne podlage niti v Pogodbi niti v pravnem aktu, sprejetem na njeni podlagi, tako da so v primeru prekrivanja z določbami uredbe, ki je sprejeta za isto področje, slednje, ki so zavezujoče in se splošno uporabljajo na podlagi člena 249 ES, hierarhično nad prvimi.
(Glej točko 33.)
3. Uredba št. 70/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za [mala] in srednjevelika podjetja in Uredba št. 2204/2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja sta neodvisni druga od druge in sledita različnim ciljem. Tako se v celoti ne ujemajo niti pogoji, ki jih določata, niti njuni področji uporabe. V zvezi s tem je glede na člen 3(1) Uredbe št. 2204/2002 in 3(2) Uredbe št. 70/2001 jasno, da je shema pomoči združljiva s skupnim trgom in zanjo ne velja obveznost priglasitve, če spoštuje bodisi področje uporabe in vse pogoje iz Uredbe št. 2204/2002 bodisi področje uporabe in vse pogoje iz Uredbe št. 70/2001.
(Glej točko 36.)
4. Iz splošne sistematike in cilja Uredbe št. 2204/2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja izhaja, da imajo izvzetja, predvidena v členu 4, ki ureja pomoči za ustvarjanje delovnih mest v členu 5, ki zadeva pomoči za zaposlovanje prikrajšanih delavcev in invalidov, in v členu 6, ki zadeva trajne pomoči za zaposlovanje invalidnih delavcev, različne cilje in da so tam določena merila glede združljivosti načeloma medsebojno neodvisna. Če torej ena pomoč izpolnjuje pogoje iz enega od teh členov, je združljiva s skupnim trgom, ne glede na to, da je morda izpolnjevala pogoje iz preostalih navedenih členov.
(Glej točko 46.)
5. Nič v besedilu člena 1 Uredbe št. 994/98 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za nekatere skupine horizontalnih državnih pomoči ne omogoča trditve, da je bila Komisija zavezana določiti merila glede združljivosti pomoči s skupnim trgom tako, da bi bila popolnoma usklajena z njeno prejšnjo prakso, ne da bi jih smela spremeniti. Ta določba se namreč omejuje samo na splošno ugotovitev, da mora uredba o izjemah glede pomoči za zaposlovanje natančno določiti pragove pomoči in pogoje v zvezi s kumulacijo pomoči, ne da bi določala konkretno vsebino navedenih meril. Regulativnega pooblastila, ki ga je dal Svet, ni mogoče razlagati, kot da Komisijo poziva, naj se omeji zgolj na kodifikacijo svoje predhodne prakse in naj za določitev novih meril, čeprav so strožja od obstoječih, ne uporabi svojih izkušenj na področju državnih pomoči.
(Glej točki 52 in 53.)
6. Svet je z Uredbo št. 994/98 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za nekatere skupine horizontalnih državnih pomoči Komisijo pooblastil, da določene vrste pomoči razglasi za združljive s skupnim trgom in jih ni treba priglasiti. Glede na člen 87 ES se je Svet tako omejil na pooblastilo Komisiji, da izvaja odstavek 3 navedenega člena tako, da določi izjeme od načela nezdružljivosti pomoči iz odstavka 1 istega člena. Po drugi strani pa ji ne podeljuje nobene pristojnosti za razlago člena 87(1) ES, ki opredeljuje pojem državnih pomoči. Komisija torej pri sprejetju Uredbe št. 2204/2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja ni bila pooblaščena, da poda zavezujočo in splošno opredelitev pojma državnih pomoči. Tako je delovala v mejah svojih pristojnosti in zato ni kršila splošnih načel pravne varnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti.
(Glej točko 58.)
7. Kršitev načela sorazmernosti s skupnostnim aktom predpostavlja, da ta pravnim subjektom nalaga obveznost, ki presega meje tega, kar je primerno in nujno za dosego zasledovanega cilja.
Uredba št. 2204/2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja ne uvaja nobene nove obveznosti za ukrepe v korist delavcev, ki jih ne zajema opredelitev prikrajšanih delavcev. Ker ne omenja navedenih ukrepov, s tem zanje ohranja obveznost priglasitve, ki jo nalaga že člen 88(3) ES. Zato Komisija ni kršila načela sorazmernosti s tem, ko je v členu 2(f) Uredbe št. 2204/2002 vzpostavila izčrpen seznam kategorij prikrajšanih delavcev, ki so lahko upravičeni do pomoči, dodeljenih na podlagi njenega člena 5.
(Glej točki 61 in 62.)
8. Komisija ima na področju državnih pomoči široko diskrecijsko pravico, ki vključuje gospodarsko in socialno presojo, ki jo je treba izvesti v skupnostnem okviru. To velja zlasti, kadar želi Komisija uskladiti cilj zagotavljanja neizkrivljene konkurence na skupnem trgu z drugimi cilji Skupnosti, kot je spodbujanje zaposlovanja.
Kadar ima Komisija tako široko pooblastilo, Sodišče pri nadzoru zakonitosti izvajanja tega pooblastila ne sme s svojo presojo na tem področju nadomestiti presoje pristojnega organa, ampak se mora omejiti na preizkus, ali je pri tej presoji podana očitna napaka ali zloraba pooblastil oziroma ali je zadevni organ očitno prekoračil svoja pooblastila za odločanje po prostem preudarku.
(Glej točki 67 in 68.)
9. Načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno.
Uredba št. 2204/2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja ustvarja neenako obravnavanje dodelitve pomoči v okviru shem, ki jih je Komisija razglasila za združljive pred njenim začetkom veljavnosti, in dodelitve pomoči na podlagi shem, uvedenih v skladu z novimi pogoji za združljivost, ki jih določa navedena uredba in ki so v določenih elementih strožja od tistih, ki so obstajala v njeni prejšnji praksi Komisije. Tako obravnavanje pa je vseeno objektivno utemeljeno. Po eni strani se Komisiji ne sme odvzeti možnosti, da določi strožja merila glede združljivosti, če razvoj skupnega trga in cilj neizkrivljene konkurence na njem to zahtevata. Po drugi strani pa ne sme enostransko uskladiti obstoječih shem pomoči z novimi merili glede združljivosti iz Uredbe št. 2204/2002 v nasprotju s postopkom iz člena 88(1) in (2) ES. Tak pristop bi bil dejansko enakovreden priznanju retroaktivnega učinka uredbi. S tem bi kršila tudi načelo pravne varnosti in varstvo zaupanja v pravo zadevnih oseb.
(Glej točke od 71 do 73.)
10. V okviru sistema pristojnosti Skupnosti mora izbira pravne podlage akta temeljiti na objektivnih elementih, ki jih je mogoče sodno preučiti. Med takimi elementi sta zlasti cilj in vsebina akta. Če se pri preizkusu akta Skupnosti izkaže, da ta sledi dvema ciljema ali da obsega dva sestavna dela, in če je enega od obeh mogoče opredeliti kot bistvenega ali prevladujočega, medtem ko je drugi pomožen, mora akt temeljiti na eni sami pravni podlagi, in sicer tisti, ki jo zahteva bistveni ali prevladujoči cilj ali sestavni del.
Čeprav imata Uredba št. 994/98 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za nekatere skupine horizontalnih državnih pomoči in Uredba št. 2204/2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja učinek na spodbujanje zaposlovanja, je njun bistveni cilj določitev pomoči, ki so združljive s skupnim trgom, in njihova oprostitev od obveznosti priglasitve. S tem uveljavljata zlasti člen 87(3) ES, ki navaja, da se določene pomoči, ki sledijo ciljem splošnega interesa, lahko izkažejo za združljive s skupnim trgom, če njihovi cilji utemeljujejo izkrivljanje konkurence.
Iz navedenega izhaja, da je Svet veljavno sprejel Uredbo št. 994/98 na podlagi člena 94 Pogodbe (postal člen 89 ES) in da je ta uredba lahko pomenila pravno podlago za Uredbo št. 2204/2002 tudi po tem, ko je bil z Amsterdamsko pogodba vstavljen člen 137(3) ES, ki Svetu poverja sprejetje ukrepov v zvezi s finančnimi prispevki za spodbujanje zaposlovanja.
(Glej točke od 78 do 81.)