Zadeva C-37/03 P
BioID AG
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Besedna in figurativna znamka – ‚BioID‘ – Absolutni razlogi za zavrnitev registracije – Znamka brez razlikovalnega učinka“
Povzetek sodbe
1. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamka brez razlikovalnega učinka – Sestavljena znamka – Upoštevanje globalnega zaznavanja znamke s strani upoštevne javnosti
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b))
2. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor presoje dejstev, predloženih Sodišču prve stopnje, s strani Sodišča – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja
(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)
3. Znamka Skupnosti – Odločba Urada – Zakonitost – Preizkus s strani sodišča Skupnosti – Merila
(Uredba Sveta št. 40/94)
4. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Ločen preizkus različnih razlogov za zavrnitev – Razlaga razlogov za zavrnitev z vidika splošnega interesa, ki je podlaga za vsakega izmed njih – Uporaba merila, ki je upoštevno v okviru člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 pri razlagi tega člena pod (b) – Nedopustnost
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b) in (c))
5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamka brez razlikovalnega učinka – Sestavljena znamka, ki vsebuje kratico BioID
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 7(1)(b))
1. Pri presoji razlikovalnega učinka znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je pri sestavljeni znamki lahko morebitni razlikovalni učinek preizkušen, deloma, za vsakega od njegovih izrazov ali njegovih elementov, vzetih neodvisno, vendar mora v vsakem primeru temeljiti na globalnem zaznavanju te znamke pri upoštevni javnosti in ne na predpostavki, da znaki, ki so sami brez razlikovalnega učinka, ne morejo, ko so enkrat kombinirani, imeti takega učinka. Zgolj okoliščina, da je vsak od elementov kombinacije brez razlikovalnega učinka, namreč ne izključuje, da ima lahko kombinacija, ki jo ti elementi oblikujejo, tak učinek.
(Glej točko 29.)
2. Iz člena 225 ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Tako je le Sodišče prve stopnje pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva in dokazne elemente. Presoja dejstev in dokaznih elementov tako ni, razen ob njihovem izkrivljanju, pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe.
(Glej točki 43 in 53.)
3. Odločbe odborov za pritožbe so, v skladu z Uredbo št. 40/94 o znamki Skupnosti, sprejete glede registracije znaka kot znamke Skupnosti, na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti in ne pravice do prostega preudarka. Tako mora biti zakonitost odločb odborov za pritožbe presojana zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi predhodne prakse njegovih odločitev.
(Glej točko 47.)
4. Vsak od razlogov za zavrnitev, ki so našteti v členu 7(1) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, je neodvisen od drugih in zahteva ločen preizkus. Poleg tega je treba razlagati omenjene razloge za zavrnitev v smislu splošnega interesa, ki je podlaga za vsakega od njih. Splošni interes, ki se ga upošteva med preizkusom vsakega od teh razlogov za zavrnitev, lahko odraža, oziroma celo mora odražati različne preudarke glede na zadevni razlog za zavrnitev.
V zvezi s tem je splošni interes, na katerem temelji člen 7(1)(b), očitno enak glavni nalogi znamke, ki mora zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto izvora proizvoda ali storitve, označenega z znamko, in mu dopustiti, da brez možne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od tistih drugega izvora.
Po drugi strani pa predpostavka, po kateri je dokazano, da lahko javnost ali konkurenti prijavljeno znamko široko uporabljajo, ni merilo, glede na katero bi bilo treba presojati omenjeni člen 7(1)(b), saj je to merilo upoštevno v okviru člena 7(1)(c).
(Glej točke 59, 60 in 62.)
5. Razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti z vidika javnosti, ki ima veliko izkušenj na področju zadevnih proizvodov in storitev, je normalno obveščena in razumno pozorna ter preudarna, nima sestavljeni znak, ki vsebuje kratico BioID in figurativne elemente, in sicer tipografske značilnosti te kratice ter grafična elementa, ki sta za to kratico, in sicer točka in znak „R“, katerega registracija kot znamke Skupnosti se zahteva za proizvode iz razredov 9, 38 in 42 Nicejskega aranžmaja in zlasti za proizvode, katerih uporaba je potrebna za biometrično identifikacijo ljudi in za storitve, opravljene s tako identifikacijo, ali za razvoj sistemov za take identifikacije. Kratica BioID, ki jo upoštevna javnost razume, kot da je sestavljena iz okrajšave pridevnika „biometric“ in samostalnika „identification“ in da kot celota pomeni „biometric identification“, je namreč neločljivo povezana z zadevnimi proizvodi in storitvami. Poleg tega niti tipografske značilnosti niti grafična elementa, ki sta za to kratico, ne omogočajo, da bi bila zadevni javnosti zagotovljena identiteta izvora zadevnih proizvodov in storitev.
(Glej točke od 68 do 72 in 75.)
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 15. septembra 2005(*)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Besedna in figurativna znamka – ‚BioID‘ – Absolutni razlogi za zavrnitev registracije – Znamka brez razlikovalnega učinka“
V zadevi C-37/03 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 3. februarja 2003,
BioID AG, s sedežem v Berlinu (Nemčija), v sodni likvidaciji, ki jo zastopa A. Nordemann, odvetnik,
pritožnik,
druga stranka v postopku:
Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata A. von Mühlendahl in G. Schneider, zastopnika,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J.‑P. Puissochet, S. von Bahr, J. Malenovský in A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. januarja 2005,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. junija 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba BioID AG s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 5. decembra 2002 v zadevi BioID proti UUNT, (T‑91/01, Recueil, str. II‑5159, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je zavrnilo tožbo proti odločbi drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: UUNT) z dne 20. februarja 2001 (zadeva R 538/1999-2) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zavrnil registracijo sestavljene znamke, ki vsebuje kratico „BioID“, kot znamke Skupnosti.
Pravni okvir
2 Člen 4 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994 L 11, str. 1) določa:
„Znamka Skupnosti je lahko sestavljena iz kakršnih koli znakov, ki jih je mogoče grafično predstaviti, kot so besede, vključno z osebnimi imeni, slike, črke, števila, oblika blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij.“
3 Člen 7 te uredbe določa:
„1. Kot znamka se ne registrirajo:
[…]
(b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;
(c) znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve,
(d) znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja;
[...]“
Dejansko stanje
4 8. julija 1998 je pritožnik, pod svojim prejšnjim imenom, namreč D.C.S. Dialog Communication Systems AG, zahteval, naj UUNT kot znamko Skupnosti registrira sestavljeno znamko (v nadaljevanju: prijavljena znamka), sestavljeno iz znaka, ponatisnjenega tu spodaj:
5 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, so iz razredov 9, 38 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen. Ustrezajo naslednjemu opisu iz prijave znamke:
– Programska oprema, informacijska oprema in njeni deli, optični, akustični in elektronski aparati in njihovi deli, vsi prej omenjeni proizvodi za nadzor avtorizacije za dostop in v zvezi z njim, za komunikacijo med računalniki in za identifikacijo in/ali potrditev ljudi s pomočjo računalnika, temelječ na enem ali več posebnih biometričnih znakih, iz razreda 9;
– Telekomunikacijske storitve, storitve varovanja v komunikaciji med računalniki, dostop do bančnih podatkov, elektronska plačila, potrditev avtorizacij za dostop in identifikacija in/ali potrditev ljudi s pomočjo računalnika, temelječ na enem ali več posebnih biometričnih znakih, iz razreda 38;
– Programska oprema, ki se jo naloži po računalniški mreži in drugih komunikacijskih mrežah, on-line vzdrževanje informacijskih programov, vse prej omenjene storitve za nadzor avtorizacije za dostop in v zvezi z njim, za komunikacijo med računalniki in za identifikacijo in/ali potrditev ljudi s pomočjo računalnika, temelječ na enem ali več posebnih biometričnih znakih; tehnični razvoj sistemov za nadzor avtorizacij za dostop, za komunikacijo med računalniki in za identifikacijo in/ali potrditev ljudi s pomočjo računalnika, temelječ na enem ali več posebnih biometričnih znakih, iz razreda 42.
6 Preizkuševalec je z odločbo z dne 25. junija 1999 zavrnil to prijavo, ker je bila prijavljena znamka opisna glede zadevnih proizvodov in brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94. Ta odločba je bila predmet pritožbe pritožnika.
7 Z izpodbijano odločbo je drugi odbor za pritožbe UUNT zavrnil pritožbo, ker določbe člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94 nasprotujejo registraciji prijavljene znamke, saj ta, brana v celoti, pomeni okrajšavo besed „biometric identification“ (biometrična identifikacija) in torej označuje lastnosti proizvodov in storitev, določenih v prijavi. Ugotovil je tudi, da grafični elementi niso taki, da bi imela znamka razlikovalni učinek v smislu omenjenega člena 7(1)(b).
Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
8 Pritožnik je z vlogo, vloženo v tajništvu Sodišča prve stopnje 25. aprila 2001, vložil tožbo za razveljavitev izpodbijane odločbe. Navedel je dva tožbena razloga, in sicer kršitev členov 7(1)(b )in 7(1)(c) Uredbe št. 40/94.
9 Za zavrnitev tožbe, ki mu je bila predložena, je Sodišče prve stopnje na samem začetku, v točki 23 izpodbijane sodbe, poudarilo, da:
„Kot izhaja iz sodne prakse, so znamke iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, predvsem tiste, ki so z vidika upoštevne javnosti, v okviru predstavitve zadevnih proizvodov ali storitev, široko uporabljene v gospodarskem prometu ali glede katerih obstajajo vsaj konkretni indici, ki dopuščajo sklep, da so lahko uporabljene tako. Med drugim, take znamke ne dopuščajo upoštevni javnosti, da med poznejšo pridobitvijo zadevnih proizvodov ali storitev ponovijo nakup, če se je le-ta izkazal za pozitivnega ali se mu izogniti, če se je izkazal za negativnega (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 2002 v zadevi Rewe Zentral proti UUNT (LITE), T-79/00, Recueil, str. II‑705, točka 26).“
10 Zato je Sodišče prve stopnje v točki 25 izpodbijane sodbe menilo, da je upoštevna javnost v vsakem primeru javnost, ki je dobro poučena na področju zadevnih proizvodov in storitev.
11 Sodišče je v točki 27 omenjene sodbe tudi razsodilo, da je treba predvsem znamko, sestavljeno iz več elementov, pri presoji njenega razlikovalnega učinka upoštevati v celoti, kar ni nezdružljivo s kasnejšimi preizkusi različnih elementov, iz katerih je znamka sestavljena.
12 Prvič, glede prijavljene znamke je Sodišče prve stopnje v točki 28 sodbe poudarilo, da v angleškem jeziku element „ID“ običajno pomeni okrajšavo samostalnika (identification), predpona „Bio“, ki lahko pomeni ali okrajšavo pridevnika (biological (biološki), biometrical (biometrični)) ali okrajšavo samostalnika (biology (biologija)). V točki 29 omenjene sodbe je ugotovil, da glede proizvodov in storitev iz prijave znamke, upoštevna javnost razume „BioID“ kot „biometrical identification“ (biometrična identifikacija).
13 Drugič, glede vseh proizvodov in storitev, za katere je bila zahtevana registracija omenjene znamke, je Sodišče prve stopnje razsodilo v točkah od 30 do 32 izpodbijane sodbe za proizvode in storitve iz razreda 9, da biometrična identifikacija ljudi predvideva ali celo zahteva uporabo omenjenih proizvodov, in se za proizvode in storitve iz razredov 38 in 42, če so storitve kratice „BioID“ opravljene z uporabo biometrične identifikacije ali določajo razvoj sistemov za take identifikacije, ta neposredno nanaša na eno od njihovih kvalitet, kar se lahko upošteva, ko upoštevna javnost izbira take storitve.
14 Sodišče prve stopnje v točki 34 omenjene sodbe meni, da se lahko kratica „BioID“ za upoštevno javnost široko uporablja v gospodarskem prometu za predstavitev proizvodov in storitev, ki spadajo v kategorije iz prijave zgoraj omenjene znamke. Tako je brez razlikovalnega učinka pri teh kategorijah proizvodov in storitev.
15 V točki 37 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje navedlo, da se figurativni elementi prijavljene znamke, sestavljeni iz črk v pisavi Arial in iz črk različne debeline, široko uporabljajo v gospodarskem prometu za predstavitev vseh vrst proizvodov in storitev, in so torej brez razlikovalnega učinka pri kategorijah zadevnih proizvodov in storitev.
16 Sodišče prve stopnje v točkah od 38 do 40 omenjene sodbe glede grafičnih elementov prijavljene znamke ugotavlja, da je točka (■), kot je pritožnik sam izjavil, široko uporabljen element kot zadnji več elementov besedne znamke, ki označuje, da gre za okrajšavo in da je znak (®) naloga tega omejena predvsem na označitev, da gre za znamko, ki je že bila registrirana za določeno ozemlje, in da bi brez take registracije uporaba tega grafičnega elementa javnost lahko napeljala v zmoto. Tako je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da so omenjeni grafični elementi lahko uporabljeni v gospodarskem prometu ob predstavitvi vseh vrst proizvodov in storitev in so zato brez razlikovalnega učinka pri njihovih proizvodih in storitvah.
17 Sodišče prve stopnje je med drugim v točki 41 sodbe in potem, ko je preučilo vsak element, ki sestavlja prijavljeno znamko, menilo, da je prijavljena znamka sestavljena iz kombinacije elementov, od katerih je lahko vsak široko uporabljen v gospodarskem prometu za predstavitev proizvodov in storitev, ki se nanašajo na kategorije iz prijave omenjene znamke in je brez razlikovalnega učinka pri teh proizvodih in storitvah.
18 Sodišče prve stopnje je tako v točkah od 42 do 44 izpodbijane sodbe razsodilo, da je, ko se ne zdi, da obstajajo konkretni indici, kot je predvsem to, kako so različni znaki kombinirani, ki kažejo na to, da prijavljena sestavljena znamka, upoštevana v svoji celoti, pomeni več kot le seštevek elementov, iz katerih je sestavljena, da je omenjena znamka brez razlikovalnega učinka pri zadevnih kategorijah proizvodov in storitev.
19 Glede trditev pritožnika o obstoju drugih registriranih znamk Skupnosti je Sodišče prve stopnje potem, ko je v točki 47 omenjene sodbe poudarilo, da dejanski ali pravni razlogi iz prejšnje odločbe UUNT lahko pomenijo trditve v podporo tožbenemu razlogu o kršitvi določbe Uredbe št. 40/94, kljub temu ugotovilo, da se v tem primeru pritožnik ni skliceval na razloge iz drugih odločb, zaradi katerih bi lahko bila vprašljiva zgoraj omenjena presoja o razlikovalnem učinku prijavljene znamke.
20 Sodišče prve stopnje je tako v točkah 49 in 50 sodbe sklenilo, da mora biti tožbeni razlog o kršitvi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 zavrnjen in da ni treba preizkusiti tožbenega razloga o kršitvi člena 7(1)(c) omenjene uredbe.
Pritožba
21 Pritožnik s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, razveljavi izpodbijano odločbo in UUNT naloži plačilo stroškov.
22 UUNT predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov pritožniku.
23 Pritožnik v podporo svoji pritožbi navaja dva pritožbena razloga. S prvim pritožbenim razlogom očita, da je Sodišče prve stopnje nenatančno in preširoko razlagalo absolutni razlog za zavrnitev znamke, ki je brez razlikovalnega učinka, predvidenega v členu 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Z drugim pritožbenim razlogom navaja, da je, če je Sodišče prve stopnje to določbo razlagalo pravilno, napačno uporabilo pravo, ko ni obravnavalo drugega tožbenega razloga, navedenega na prvi stopnji, glede kršitve omenjene uredbe.
Prvi pritožbeni razlog, kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94
24 Ta pritožbeni razlog je razdeljen na štiri očitke:
Prvi očitek glede upoštevanja celotnega vtisa, ki ga ustvarja prijavljena znamka
25 Pritožnik s tem očitkom Sodišču prve stopnje očita, da se pri presoji zmožnosti prijavljene znamke, da ima razlikovalni učinek, ni opiralo na merilo učinka, ki ga ustvarja celota omenjene znamke pri upoštevni javnosti. Pritožnik meni, da čeprav je Sodišče prve stopnje podrobno preučilo vsakega od različnih figurativnih in grafičnih elementov te znamke in sklepalo na podlagi takega preizkusa, ni zares preučilo celotnega vtisa.
26 Po mnenju UUNT je Sodišče prve stopnje preizkusilo prijavljeno znamko v celoti, čeprav je pravilno pritrdilo, da tak pristop ne izključuje tega, da se začne s preučevanjem vsakega od njenih delov. UUNT, ki tako analizira tudi sam, sklepa, da je globalni vtis vsakega od elementov prijavljene znamke brez razlikovalnega učinka.
27 Prvič je treba opozoriti, da je bistvena naloga znamke, da končnemu potrošniku ali uporabniku zagotavlja identiteto izvora proizvoda ali storitve, označenega z znamko, in mu dopustiti, da brez možne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od tistih drugega izvora (glej predvsem sodbi z dne 23. maja 1978 v zadevi Hoffmann-La Roche, 102/77, Recueil, str. 1139, točka 7, in z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips, C-299/99, Recueil, str. I‑5475, točka 30). Člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 želi tudi preprečiti registracijo znamk brez slehernega razlikovalnega učinka, kar jim omogoča, da bi izpolnile svojo glavno nalogo (glej sodbo z dne 16. septembra 2004 v zadevi SAT.1 proti UUNT, C-329/02 P, ZOdl., str. I‑8317, točka 23).
28 Drugič, da bi se ugotovilo, ali ima znak učinek, ki mu omogoča biti registriran kot znamka, se je treba postaviti v položaj upoštevne javnosti.
29 Tretjič, glede sestavljene znamke, kot je ta, ki je predmet tega postopka, je lahko morebitni razlikovalni učinek preizkušen, deloma, za vsakega od njegovih izrazov ali njegovih elementov, vzetih neodvisno, vendar mora v vsakem primeru temeljiti na globalnem zaznavanju te znamke pri upoštevni javnosti in ne na predpostavki, da znaki, ki so sami brez razlikovalnega učinka, ne morejo, ko so enkrat kombinirani, imeti takega učinka (glej zgoraj navedeno sodbo SAT.1 proti UUNT, točka 35). Dejansko zgolj okoliščina, da je vsak od elementov kombinacije brez razlikovalnega učinka, ne izključuje, da ima lahko kombinacija, ki jo ti oblikujejo, tak učinek (glej po analogiji sodbe z dne 12. februarja 2004 v zadevi Koninklijke KPN Nederland, C-363/99, Recueil, str. I‑1624, točki 99 in 100; v zadevi Campina Melkunie, C-265/00, Recueil, str. I‑1699, točki 40 in 41, in zgoraj navedeno sodbo SAT.1 proti UUNT, točka 28).
30 V zadevi iz zgoraj navedene sodbe SAT.1 proti UUNT glede registracije zveze „SAT.2“ kot znamke Skupnosti je Sodišče razveljavilo sodbo Sodišča prve stopnje z dne 2. julija 2002 v zadevi SAT.1 proti UUNT (SAT.2), T-323/00, Recueil, str. II‑2839, ker je to, da bi utemeljilo zavrnitev registracije te zveze, za podlago vzelo predpostavko, da elementi, ki so sami brez razlikovalnega učinka, ne morejo, ko so enkrat kombinirani, imeti takega učinka. Sodišče prve stopnje je tako le podredno preučilo celotni vtis, ki ga ustvarja zveza, ne da bi upoštevalo nekatera dejstva, kot je obstoj izmišljenega elementa, ki se ga mora upoštevati pri taki analizi.
31 V točki 27 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da za presojo razlikovalnega učinka sestavljene znamke dejstvo, da se ta znamka upošteva v njeni celoti, ni nezdružljivo s kasnejšimi preizkusi različnih elementov, iz katerih je znamka sestavljena.
32 Tako je, v točki 42 izpodbijane sodbe, potem ko je presodilo, da so različni elementi prijavljene znamke brez razlikovalnega učinka, Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je treba predpostavljati, da je ta brez razlikovalnega učinka.
33 Ne glede na to, v nasprotju z okoliščinami v zgoraj navedeni sodbi SAT.1 proti UUNT (SAT.2), ta ugotovitev v tem primeru ni vplivala na preizkus Sodišča prve stopnje v tej točki, saj se to ni omejilo na podreden preizkus vtisa, ki ga ustvarja celotna prijavljena znamka, ampak je posvetilo pomemben del svoje obrazložitve presoji razlikovalnega učinka celotnega znaka sestavljene znamke.
34 Dejansko je v točki 42 Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je, ko ne kaže, da obstajajo konkretni indici, kot je predvsem način, na katerega so različni elementi sestavljeni, ki kaže na to, da je sestavljena znamka, upoštevana v svoji celoti, več kot seštevek elementov, iz katerih je sestavljena, brez razlikovalnega učinka pri zadevnih proizvodih in storitvah.
35 Dalje je v točkah 43 in 44 omenjene sodbe Sodišče prve stopnje napotilo na svojo natančno analizo tipografskih elementov, opisanih v točki 37 sodbe, in grafičnih elementov, omenjenih v točkah 38 in 39 te sodbe. S tem je Sodišče prve stopnje vključilo omenjeno analizo v omenjenih točkah sodbe v preizkus vtisa, ki ga ustvarja celota prijavljene znamke, da bi ugotovilo, ali ima ta učinek, ki ji omogoča, da je registrirana kot znamka.
36 Končno je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da noben dejanski element strukture prijavljene znamke, preučene v njeni celoti, ni več kot seštevek elementov, iz katerih je sestavljena, kar ne dopušča izključitve sklepa, da je prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka.
37 S to obrazložitvijo Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, ker je preizkusilo, ali ima omenjena znamka, preučena v svoji celoti, razlikovalni učinek.
38 Iz tega sledi, da je treba prvi očitek prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljenega.
Drugi očitek, dokaz, da so javnost ali konkurenti dejansko uporabljali prijavljeno znamko
39 S tem očitkom pritožnik navaja, da ob ugotovitvi, da prijavljena znamka ni imela razlikovalnega učinka, Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da ni bilo možno dokazati, da so javnost in konkurenti dejansko uporabljali prijavljeno znamko, da se ne nahaja v slovarjih in da je bila, čeprav je iskanje po internetu izraza „biometric identification“ dalo 19.075 zadetkov, prijavljena znamka uporabljena le v publikacijah o „biometric identification“, ki izhajajo od pritožnika.
40 UUNT navaja, da pomeni konkretna presoja učinka znamke na potrošnika, jasno opredeljena v odnosu do proizvodov in storitev, za katere je bila zahtevana registracija znaka, ugotovitev dejstva, ki ga Sodišče ne preizkuša, razen če je bilo Sodišču prve stopnje očitano, da je izkrivilo dejstva. Ker pritožnik ni navedel nobenega elementa, ki bi lahko ovrgel ugotovitve o dejstvih Sodišča prve stopnje o tem, naj bi bil ta očitek nedopusten.
41 Glede vprašanja dokaza, da so javnost ali konkurenti prijavljeno znamko široko uporabljali opisno, je dovolj opozoriti, da je predpostavka, po kateri je dokazano, da javnost ali konkurenti prijavljeno znamko široko uporabljajo, upoštevni dejavnik po členu 7(1)(d) Uredbe št. 40/94, vendar ne po tej določbi v točki (b) (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2004 v zadevi UUNT proti Erpo Möbelwerk, C-64/02 P, ZOdl., str. I-10031, točki 40 in 46).
42 Drugič, konkretna presoja učinka znamke na potrošnika, jasno opredeljene v odnosu do proizvodov in storitev, za katere je bila zahtevana registracija znaka, pomeni ugotovitev dejstva. Pritožnik tako dejansko predlaga Sodišču, naj presojo, ki jo je opravilo Sodišče prva stopnje, nadomesti s svojo pravilno presojo dejstev.
43 Iz člena 225 ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Tako je le Sodišče prve stopnje pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva in dokazne elemente. Presoja dejstev in dokaznih elementov tako ni, razen ob njihovem izkrivljanju, pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2002 v zadevi DKV proti UUNT, C-104/00 P, Recueil, str. I‑7561, točka 22; z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C-194/99 P, Recueil, str. I‑10821, točka 20, in z dne 7. oktobra 2004 v zadevi Mag Instrument proti UUNT, C-136/02, ZOdl., str. I-9165, točka 39).
44 Ob upoštevanju tega je treba drugi očitek prvega pritožbenega razloga zavrniti kot delno neutemeljenega in delno nedopustnega.
Tretji očitek o upoštevanju drugih znamk, ki so registrirane kot znamke Skupnosti
45 S tem očitkom pritožnik trdi, da bi moralo Sodišče prve stopnje presoditi, da druge znamke, ki so registrirane pri UUNT kot znamke Skupnosti, kar ne vključuje le drugih znamk, ki so sestavljene s prepono „Bio“ in drugim opisnim izrazom, ampak tudi besedno znamko „Biod“, pomenijo indice razlikovalnega učinka prijavljene znamke.
46 UUNT navaja, da zato, ker odločbe odborov za pritožbe niso odločbe na podlagi pravice do prostega preudarka, ampak vezane pristojnosti, prejšnje odločbe ne morejo biti merilo za primerjavo. Seznam besednih znamk, ki vsebujejo element „Bio“ in jih je UUNT zavrnil, naj bi bil ravno tako obsežen kot seznam registriranih znamk, ki vsebujejo ta element. Primerljive registracije morajo biti preučene primer za primerom, predvsem ob upoštevanju proizvodov in storitev, za katere je bila zahtevana registracija. UUNT poudarja tudi, da se besedna znamka „Biod“ ne more primerjati s figurativno znamko „BioID“. Figurativna ločitev, prav tako prikazana na grafični ravni, na eni strani „Bio“ in na drugi strani „ID“, jasno kaže, da gre za različna elementa ene znamke. V primeru Biod naj bi bili ti ločilni elementi popolnoma odsotni.
47 Glede tega je treba najprej poudariti, da so odločbe odborov za pritožbe sprejete, v skladu z Uredbo št. 40/94 glede registracije znaka kot znamke Skupnosti, na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti in ne pravice do prostega preudarka. Tako mora biti zakonitost odločb odborov za pritožbe presojana zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti in ne na podlagi predhodne prakse njegovih odločitev (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. junija 2005 v zadevi Metso Paper Automation Oy proti UUNT, T-19/04, ZOdl., str. II‑2383, točka 39).
48 Med drugim je treba razlikovalni učinek znamke presoditi v odnosu do proizvodov ali storitev, za katere je bila zahtevana registracija, in glede na to, kako jo zaznava upoštevna javnost.
49 Sledi, da enakost ali podobnost prijavljene znamke v odnosu do druge znamke Skupnosti ni pomembna, ker se, kot v tem primeru, pritožnik ni skliceval na elemente prava in dejstev, ki so bili prisotni v podporo prijavi te znamke, da bi dokazal razlikovalni učinek prijavljene znamke.
50 V vsakem primeru, v nasprotju s tem, kar navaja pritožnik, Sodišče prve stopnje nikakor ni zavrnilo preizkusa dokaznih elementov, ki izhajajo iz odločitvene prakse UUNT.
51 Sodišče prve stopnje je v točki 47 izpodbijane sodbe razsodilo, da lahko tudi dejanski ali pravni razlogi iz prejšnje odločbe UUNT pomenijo trditve v podporo tožbenemu razlogu kršitve določbe Uredbe št. 40/94. Ne glede na to je v isti točki sodbe izrecno ugotovilo, da se pri prijavljeni znamki pritožnik ni skliceval na tožbene razloge, ki so bili navedeni v prejšnjih odločbah odbora za pritožbe, v katerih je bil priznan razlikovalni učinek drugih znamk, ki vsebujejo element „Bio“, zaradi katerih bi lahko bila vprašljiva presoja iz izpodbijane odločbe o njenem razlikovalnem učinku.
52 Sodišče prve stopnje je med drugim sklenilo, potem ko je navedlo, da se je med obravnavo pritožnik skliceval tudi na registracijo besedne znamke „Biod“ pri UUNT za kategorije proizvodov in storitev, imenovanih „proizvodi za tiskanje“, „telekomunikacije“ in „programiranje računalnikov“, da v nasprotju s tem, kar trdi pritožnik, prijavljena znamka in besedna znamka „Biod“ med seboj nista zamenljivi in da je dejstvo, da sta v omenjeni besedni znamki črki „id“ zapisani pomanjšano, tako, da se ju po pomenu razlikuje od kratice BioID“.
53 Končno, kot je že bilo poudarjeno v točki 38 te sodbe, izhaja iz člena 225 ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Tako je samo Sodišče prve stopnje pristojno za ugotovitev in presojo upoštevnih dejstev in za presojo dokaznih elementov. Presoja dejstev in dokaznih elementov tako ni, razen ob njihovem izkrivljanju, pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe.
54 Vendar se pritožnik, s tem ko sproža pomisleke o presoji Sodišča prve stopnje o enakosti in podobnosti registriranih znamk in o upoštevnosti prejšnjih odločb UUNT, omeji na oporekanje, ne da bi se skliceval ali očital kakršno koli izkrivljanje, presoje dejstev, ki jo je sprejelo Sodišče prve stopnje.
55 Tako je treba tretji očitek prvega pritožbenega razloga zavrniti kot delno neutemeljenega in delno nedopustnega.
Četrti očitek o merilu zavrnitve registracije, določenem v členu 7(1)(b)
56 Pritožnik z zadnjim očitkom prvega pritožbenega razloga, ki ga je prvič navedel med obravnavo, navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno razlagalo člen 7(1)(b) Direktive, ko je ugotovilo, da so znamke, ki so določene v tej določbi, predvsem tiste, ki so za upoštevno javnost pri predstavitvi zadevnih proizvodov ali storitev široko uporabljene v gospodarskem prometu ali glede katerih obstajajo vsaj konkretni indici, ki dopuščajo sklep, da so lahko tako uporabljene.
57 UUNT trdi, da Sodišče prve stopnje ni storilo napake s tem, ko je menilo, da je lahko prijavljena znamka široko uporabljena. Po njegovem mnenju naj omejena javnost, določena s prijavo v tem primeru, omenjene znamke ne bi bila zlahka zaznala kot znamke izvora. Med drugim je UUNT med obravnavo implicitno izpostavil vprašanje dopustnosti tega očitka, ki ni bil naveden v pritožbi.
58 Na tej točki in kot je navedel generalni pravobranilec v točki 25 sklepnih predlogov je treba ugotoviti, da je bil ta očitek predstavljen v podporo prvemu pritožbenemu razlogu, ki ga je pritožnik navedel pred Sodiščem in po katerem je Sodišče prve stopnje zmotno razlagalo absolutni razlog za zavrnitev znamk brez slehernega razlikovalnega učinka, kot določa v členu 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Tako ne pomeni novega pritožbenega razloga v smislu člena 42(2) Poslovnika.
59 Glede utemeljenosti tega očitka je treba poudariti, da je vsak od razlogov za zavrnitev, ki so našteti v členu 7(1) Uredbe št. 40/94, neodvisen od drugih in zahteva ločen preizkus (glej zgoraj navedeno sodbo UUNT proti Erpo Möbelwerk, točka 39). Poleg tega je treba razlagati omenjene razloge za zavrnitev v smislu splošnega interesa, ki je podlaga za vsakega od njih. Splošni interes, ki se ga upošteva med preizkusom vsakega od teh razlogov za zavrnitev, lahko odraža, oziroma celo mora odražati različne preudarke glede na zadevni razlog za zavrnitev (glej sodbi z dne 29. aprila 2004 v zadevah Henkel proti UUNT, C-456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, str. I‑5089, točki 45 in 46, in v zgoraj navedeni zadevi SAT.1 proti UUNT, točka 25).
60 Med drugim je treba poudariti, da je splošni interes, na katerem temelji člen 7(1)(b), očitno enak glavni nalogi znamke, ki mora zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto izvora proizvoda ali storitve, označenega z znamko, in mu dopustiti, da brez možne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od tistih drugega izvora (glej zgoraj navedeno sodbo SAT.1 proti UUNT, točki 23 in 27).
61 Vendar je Sodišče prve stopnje v točkah 23, 34, 42 in 43 izpodbijane sodbe, da bi ugotovilo, da za prijavljeno znamko velja člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, predvsem sprejelo dejstvo, da je ta lahko široko uporabljena v gospodarskem prometu.
62 Ne glede na to je treba ugotoviti, da, kot je Sodišče razsodilo v točki 36 zgoraj navedene sodbe SAT.1 proti UUNT, če je to merilo upoštevno za člen 7(1)(c) Uredbe, točke (b) te določbe ni treba razlagati ob upoštevanju tega.
63 Posledično je treba ugotoviti, da je očitek, po katerem je Sodišče prve stopnje uporabilo merilo, ki naj bi bilo upoštevno, ne v okviru člena 7(1)(b) Uredbe, ampak v okviru točke (c) te odločbe, utemeljen.
64 Tako je treba sprejeti prvi pritožbeni razlog o napačni razlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
65 Iz povedanega izhaja, ne da bi bilo treba preizkusiti drugi pritožbeni razlog, da mora biti izpodbijana sodba razveljavljena, ker je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
Temelj tožbe na prvi stopnji
66 Člen 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča določa, da lahko to v primeru razveljavitve odločitve Sodišča prve stopnje, če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi. Treba je poudariti, da je v tem primeru tako.
67 Glede tega, kot izhaja iz točk 24 in 25 te sodbe, se je treba za ugotovitev, ali prijavljena znamka potrošniku ali končnemu uporabniku omogoča ugotoviti izvor proizvoda ali storitve, označenega z znamko, in mu dopušča, da brez možne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od tistih, ki so drugega izvora, postaviti v položaj upoštevne javnosti.
68 Tudi ob upoštevanju proizvodov in storitev, ki jih vsebuje prijava znamke, opisanih v točki 5 te sodbe, kaže, da ima upoštevna javnost veliko izkušenj na področju zadevnih proizvodov in storitev, je normalno obveščena in razumno pozorna ter preudarna.
69 Prijavljena znamka vsebuje kratico „BioID“ in figurativne elemente, namreč tipografske značilnosti, ki sestavljajo to kratico, ter dva grafična elementa, postavljena za kratico „BioID“, namreč točko(■) in znak (®).
70 Glede omenjene kratice upoštevna javnost, kot je UUNT pravilno poudaril v izpodbijani odločbi, razume BioID v povezavi s proizvodi in storitvami, določenimi v prijavi znamke, kot da je sestavljena iz okrajšave pridevnika „biometric“ in samostalnika „identification“ in da kot celota pomeni „biometric identification“. Tako ta kratica, ki je neločljiva od proizvodov in storitev, na katere se nanaša prijava za registracijo, pri upoštevni javnosti nima učinka, ki bi lahko zagotavljal potrošniku ali uporabniku identiteto izvora proizvoda ali storitve, označenega z znamko.
71 Dalje, ponavljanje tipografskih značilnosti, ki sestavljajo kratico „BioID“, in odsotnost kakršnega koli posebnega razlikovalnega elementa, črke v pisavi „Arial“ in črke drugačne debeline ne dopuščajo prijavljeni znamki, da bi upoštevni javnosti zagotavljala identiteto izvora proizvodov in storitev iz prijave za registracijo.
72 Dva grafična elementa, ki se nahajata po kratici „BioID“, prikazana kot točka (■) in znak (®), pa nimata nikakršnega učinka, ki bi upoštevni javnosti brez možne zmede dovoljeval razlikovati proizvode in storitve iz prijave za registracijo od tistih, ki imajo drug izvor. Iz tega izhaja, da omenjeni grafični elementi ne morejo uresničevati bistvene naloge znamke, kot je opisana v točki 25 te sodbe, za upoštevne proizvode in storitve.
73 Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 105 sklepnih predlogov, je pri preizkusu celotnega vtisa, ki ga prijavljena znamka ustvari pri upoštevni javnosti, kratica „BioID“, ki je brez razlikovalnega značaja, prevladujoči element te znamke.
74 Še več, kot trdi UUNT v točki 21 izpodbijane odločbe, so figurativni in grafični elementi zares površinski in ne dajejo razlikovalnega učinka celoti prijavljene znamke. Omenjeni elementi ne pomenijo nobene posebnosti, recimo izmišljenih izrazov ali načina, na katerega so sestavljeni, ki bi dopuščale omenjeni znamki izpolniti njeno bistveno nalogo pri proizvodih in storitvah iz prijave za registracijo.
75 Iz tega sledi, da je prijavljena znamka brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Zato je treba pritožbo pritožnika proti izpodbijani odločbi zavrniti.
Stroški
76 Člen 122, prvi pododstavek, Poslovnika določa, da ne glede na to, ali je pritožba neutemeljena ali utemeljena, Sodišče s končno odločbo vedno odloči tudi o stroških. Na podlagi člena 69(2) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi njegovega člena 118, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT je predlagal, naj se pritožniku naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov teh dveh stopenj.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1) Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih Skupnosti z dne 2. decembra 2002 v zadevi BioID proti UUNT, T-91/01, Recueil, str. II-5159, se razveljavi.
2) Pritožba proti odločbi drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 20. februarja 2001 se zavrne.
3) Pritožniku se naloži plačilo stroškov teh dveh stopenj.
Podpisi
** Jezik postopka: nemščina.