SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
M. POIARESA MADURA,
predstavljeni 25. maja 2005(1)
Zadeva C-468/03
Overland Footwear Ltd
proti
Commissioners of Customs & Excise
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe VAT and Duties Tribunal, London (Združeno kraljestvo))
„Carinska vrednost – Uvozne carinske dajatve – Cena blaga in nakupna provizija – Plačilo carinskih dajatev za celotni deklarirani znesek – Ponovni pregled carinske deklaracije – Člen 78 carinskega zakonika“
1. Ta predlog za predhodno odločanje se nanaša na razlago členov 33(e) in 78 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju carinski zakonik) v sporu med uvoznikom Overland Footwear Ltd (v nadaljevanju: Overland) in britanskimi carinskimi organi Commissioners of Customs & Excise (v nadaljevanju: Commissioners). Predložitveno sodišče VAT and Duties Tribunal, London (Združeno kraljestvo), se obrača na Sodišče drugič. Na podlagi prvega predloga za predhodno odločanje je bila izdana sodba z dne 5. decembra 2002 v zadevi Overland Footwear(2). Ta sodba ni odgovorila na vprašanje, ali je pooblastilo za ponovni pregled carinske deklaracije po prepustitvi blaga, ki ga izvajajo carinski organi v skladu s členom 78 carinskega zakonika, zavezujoče pooblastilo ali je, nasprotno, prepuščeno njihovi prosti presoji. Sedaj mora to vprašanje razrešiti Sodišče.
2. Najprej bom predstavil dejstva, ki so privedla do prvega predloga za sprejetje predhodne odločbe, kot tudi razloge, ki so privedli nacionalno sodišče do drugega predloga za sprejetje predhodne odločbe, nato vsebino zgoraj navedene sodbe Overland Footwear, izrečene na podlagi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Mischa, nazadnje pa se bom lotil analize vsebine vprašanj za predhodno odločanje.
I – Predstavitev dejstev, pravnega okvira in vprašanj za predhodno odločanje
A – Pravni okvir
3. Da bi odgovorili na prvi dve vprašanji, je treba najprej omeniti člene 29, 32 in 33 carinskega zakonika. Pojem carinske vrednosti uvoženega blaga, kot ga opredeljuje omenjeni člen 29(1), je „njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, po potrebi po uskladitvi, opravljeni v skladu s členoma 32 in 33“.
4. V skladu s členom 33(e) carinskega zakonika so nakupne provizije izvzete iz carinske vrednosti, „če so izkazan[e] ločeno od dejansko plačane cene“. V skladu s členom 32(4) istega zakonika „pomeni nakupna provizija zneske, ki jih uvoznik plača svojemu zastopniku, zato da ga ta zastopa pri nakupu vrednotenega blaga“.
5. Tretje vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na pogoje za ponovni pregled carinske deklaracije. Carinski zakonik namreč predvideva dva načina spremembe carinske deklaracije, in sicer glede na to, ali pride do nje pred prepustitvijo blaga ali po njej.
6. Pred prepustitvijo blaga se v skladu s členom 65 carinskega zakonika deklarantu „na njegovo zahtevo dovoli, da popravi eno ali več navedb v deklaraciji, potem ko so jo sprejeli carinski organi“.
7. Po prepustitvi blaga pa člen 78(1) carinskega zakonika določa, da „carinski organi lahko po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo“.(3) Odstavek 3 omenjenega člena glede posledic ponovnega pregleda navaja, da „[č]e se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo“.
8. Družba Overland je zaprosila za povračilo carinskih dajatev na podlagi člena 236 carinskega zakonika. V skladu s tem členom se uvozne dajatve povrnejo, „kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju s členom 220(2). Povračilo ali odpust se ne odobri, če so dejstva, ki so povzročila plačilo ali vknjižbo zneska, ki ni bil zakonsko dolgovan, posledica goljufivega dejanja udeleženega“.
B – Dejansko stanje in vprašanja za predhodno odločanje
9. Po predstavitvi upoštevnih določb carinskega zakonika je treba opisati dejansko stanje, ki je bilo podlaga za spor pred predložitvenim sodiščem. Družba Overland, ustanovljena v Združenem kraljestvu, uvaža obutev, izdelano v Aziji, prek nabavnega zastopnika Wolverine Far East (v nadaljevanju: Wolverine). Zastopnik je plačan z nakupno provizijo, ki predstavlja 4 % prodajne cene, ki jo družba Overland plača proizvajalcu obutve(4). Znesek, zaračunan družbi Overland, vključuje prodajno ceno in nakupno provizijo, kajti proizvajalec je prevzel nakazovanje provizije zastopniku Wolverine.
10. Do 1. januarja 1998 so carinske deklaracije, ki jih je predložila družba Overland, kot carinsko vrednost uvoženega blaga navajale znesek, naveden na proizvajalčevi fakturi, ki je bil sestavljen iz prodajne cene in nakupne provizije, nakazane zastopniku Wolverine. Po 1. januarju 1998 pa je družba Overland po posvetovanju s strokovnjakom za carinsko pravo kot carinsko vrednost blaga začela prijavljati samo prodajno ceno blaga. Zato po tem datumu in v skladu s členoma 29 in 33 carinskega zakonika Commissioners niso prejemali carinskih dajatev za zneske, ki so se nanašali na nakupno provizijo.
11. Družba Overland je na podlagi člena 236 carinskega zakonika zahtevala od carinskih organov povračilo carinskih dajatev, plačanih za nakupne provizije, nakazane njenemu zastopniku pred letom 1998. V ta namen je družba Overland vložila štiri zahtevke za povračilo, in sicer z dne 13. marca, 16. junija, 18. junija in 2. septembra 1998 v skupni vrednosti 38.085,45 GBP.
12. Commissioners so v dopisih z dne 5. maja, 1. in 24. julija 1998 ugodili prvim trem zahtevkom, v dopisu z dne 29. oktobra 1998 pa so zavrnili zadnji zahtevek.
13. Pozneje so Commissioners spremenili svoje odločbe o povračilu. Od družbe Overland so z odločbama z dne 30. novembra in 16. decembra 1998, potrjenima 4. in 5. februarja 1999, zahtevali, da jim vrne vrnjeni znesek v višini 4.384,29 GBP. Poleg tega so Commissioners 5. februarja 1999 tudi potrdili, da so zavrnili vračilo zneska v višini 33.701,16 GPB, ki ga je družba Overland zahtevala v svojem četrtem zahtevku.
14. Družba Overland je vložila tožbo na sodišču VAT and Duties Tribunal – najprej zoper odločbi o zahtevku za povračilo z dne 4. in 5. februarja 1999 in potem zoper odločbo o zavrnitvi povračila z dne 5. februarja 1999.
15. VAT and Duties Tribunal je Sodišču v predložitveni odločbi z dne 24. marca 2000 opisalo zgoraj navedena dejstva in ga s tem v zvezi zaprosilo za razlago členov 29, 32, 33, 78 in 236 carinskega zakonika. Sodišče se je o tem izreklo v zgoraj navedeni sodbi Overland Footwear.
16. Po tej sodbi je VAT and Duties Tribunal ocenilo, da je treba podati novo predložitveno odločbo z dne 29. oktobra 2003. Commissioners so namreč v dveh dopisih z dne 16. in 18. junija 1999 očitno obvestili Overland, da umikajo svoje odločbe o zahtevku za povračilo z dne 4. in 5. februarja 1999, tako da se je spor pred VAT and Duties Tribunal sedaj nanašal le še na odločbo o zavrnitvi povračila z dne 5. februarja 1999. S tem dejstvom Sodišče ni bilo seznanjeno v prvotni predložitveni odločbi. Po mnenju VAT and Duties Tribunal bi namreč upoštevanje tega dejstva lahko privedlo Sodišče do drugačnih odgovorov, kot jih je dalo v svoji zgoraj navedeni sodbi Overland Footwear. Zato se je VAT and Duties Tribunal, London, v svoji predložitveni odločbi z dne 29. oktobra 2003 odločilo, da predloži Sodišču ista vprašanja, kot so bila predložena v prejšnji odločbi z dne 24. marca 2000:
„Na podlagi Uredbe Sveta št. 2913/92 (v nadaljevanju ‚carinski zakonik‘), predvsem njenih členov 29, 32 in 33, in na podlagi sodne prakse Sodišča, v primeru da uvoznik ob carinjenju nenamerno kot plačano ali plačljivo ceno za blago prijavi znesek, ki vključuje nakupno provizijo, ter nenamerno na uvozni deklaraciji te nakupne provizije ne loči od dejansko plačane ali plačljive cene, ampak po sprostitvi blaga v prosti promet v vednost carinskim organom ugotovi, da je deklarirana plačana ali plačljiva cena za blago vključevala dejansko nakupno provizijo, ki bi lahko bila pravilno odbita ob uvozu, ter v treh letih od dneva posredovanja sporočila o carinski dajatvi vloži zahtevek za povračilo dajatve, plačane za nakupno provizijo:
1) Ali se na podlagi člena 29 carinskega zakonika lahko dejansko nakupno provizijo obdavči kot del dejansko plačane ali plačljive cene za blago?
2) Ali se v primeru negativnega odgovora na prvo vprašanje dejanska nakupna provizija, upoštevaje določbe členov 32(3) in 33 carinskega zakonika, lahko odbije od deklarirane transakcijske vrednosti?
3) Ali so v teh okoliščinah carinski organi na podlagi carinskega zakonika, predvsem njegovega člena 78(3), dolžni sprejeti popravek cene, ki je dejansko plačana ali ki jo je treba plačati za uvoženo blago, in posledično znižano carinsko vrednost?
4) Ali je posledično uvoznik na podlagi carinskega zakonika, predvsem člena 236, upravičen do povračila dajatve, plačane za nakupno provizijo?“
C – Postopek, ki je privedel do sodbe Overland Footwear in sedanji postopek
17. Najprej se je treba spomniti vsebine zgoraj navedene sodbe Overland Footwear, ker je Sodišče v njej odgovarjalo na enaka vprašanja kot v tem primeru.
18. Glede prvih dveh vprašanj omenjena sodba v točki 17 navaja, da „je treba člene 29, 32 in 33 carinskega zakonika razlagati tako, da je treba nakupno provizijo, ki je vključena v deklarirano carinsko vrednost in na uvozni deklaraciji ni predstavljena ločeno od prodajne cene blaga, šteti za del transakcijske vrednosti v smislu člena 29 tega zakonika, in je zato obdavčljiva.“
19. Odgovor Sodišča na zadnji dve vprašanji je temeljil na predpostavki, da so Commissioners že izvršili povračilo, za katero je zaprosila družba Overland v skladu s členom 78 carinskega zakonika. Zato je Sodišče v točki 24 zgoraj navedene sodbe Overland Footwear presodilo, da „kadar so carinski organi privolili, da bodo opravili ponovni pregled uvozne deklaracije, in so sprejeli odločbo, potrebno za ‚ureditev položaja‘ v smislu člena 78(3) carinskega zakonika, upoštevajoč pri tem, da je bila deklaracija nepopolna zaradi nenamerne napake deklaranta, ti organi te odločbe ne morejo spremeniti“.
20. V prvem postopku za predhodno odločanje so pisne pripombe predložili: Overland, italijanska vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija Evropskih skupnosti. V obravnavani zadevi so pripombe vložili: nemška vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija. Obravnava je potekala 14. aprila 2005 in na njej so se izrekli Overland, nemška vlada, vlada Združenega kraljestva in Commissioners prek skupnega predstavnika ter Komisija.
21. Tako kot je ravnalo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi v zadevi Overland Footwear, bom najprej preučil prvi dve vprašanji, ki jih je postavilo predložitveno sodišče v zvezi z razlago člena 33(e) carinskega zakonika, potem pa odgovoril na tretje vprašanje v zvezi s pogoji za ponovni pregled carinske deklaracije po prepustitvi blaga v skladu s členom 78 carinskega zakonika. Nazadnje se bom lotil zadnjega vprašanja, ki se nanaša na posledice ponovnega pregleda carinske deklaracije in na morebitno povračilo, ki bi ga Commissioners morali izvršiti.
II – Razlaga člena 33(e) carinskega zakonika (prvi dve vprašanji za predhodno odločanje)
22. Za odgovor na prvi dve vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba razlagati člen 33 carinskega zakonika tako, da dopušča izvzetje nekaterih stroškov iz carinske vrednosti, „če so izkazani ločeno od dejansko plačane ali plačljive cene“. V obravnavani zadevi to pomeni, da je treba ugotoviti posledice dejstva, da je družba Overland do 1. januarja 1998 v svojo carinsko deklaracijo vpisovala znesek, ki je vseboval ceno blaga in nakupno provizijo.
23. Kot je bilo poudarjeno v pripombah, predloženih Sodišču, nov opis dejstev, kot izhaja iz predložitvene odločbe z dne 29. oktobra 2003, ne more vplivati na spremembo odgovora, ki ga je s tem v zvezi podalo Sodišče v svoji zgoraj navedeni sodbi Overland Footwear.
24. Na podlagi sistematske razlage členov 29, 32 in 33 carinskega zakonika je Sodišče v tej sodbi ugotovilo, da je bila zahteva, da so postavke, ki se lahko odbijejo od plačane cene, „ločene“, formalna zahteva. Kazen za neupoštevanje te zahteve je vključitev tistih postavk v carinsko vrednost, ki jih deklarant ni ločeno prikazal. Tako znesek, ki ga je družba Overland prijavila, nedvomno vsebuje nakupno provizijo, ki se lahko odbije od carinske vrednosti, in ceno blaga. Vendar pa je družba Overland v primeru, da ti dve postavki nista ločeno prikazani, dolžna plačati carinske dajatve za celotni deklarirani znesek.
25. Takšna razlaga je pravilna, ker je v skladu s členom 62 carinskega zakonika deklarant tisti, ki nosi dokazno breme za izračun carinske vrednosti(5). Poleg tega, kot je generalni pravobranilec Mischo poudaril v točki 30 svojih sklepnih predlogov v zgoraj navedeni zadevi Overland Footwear(6), če nakupna provizija v carinski deklaraciji ali v priloženih poslovnih dokumentih sploh ni omenjena, carinski organi nikakor ne morejo vedeti, da obstaja.
26. Sodba Kyocera(7), navedena v pisnih pripombah Komisije in vlade Združenega kraljestva, potrjuje razlago člena 33 carinskega zakonika, ki jo je podalo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Overland Footwear. Dejansko je deklarant v omenjeni zadevi Kyocera v skladu s členom 33 carinskega zakonika odbil od deklarirane carinske vrednosti obresti, nakazane v okviru sporazuma o financiranju v zvezi z nakupom pridobljenega blaga. Čeprav deklarant ni natančno navedel razloga za odbitek omenjenih obresti od carinske vrednosti, pa so carinski organi vseeno lahko preverili obstoj teh obresti tako, da so zahtevali od deklaranta, da predloži dokazila, s katerimi razpolaga. Da bi te postavke lahko štele za „ločene“ od plačane cene v smislu člena 33 carinskega zakonika, zadošča, da deklarant teh postavk ne vključi v deklarirano carinsko vrednost. Formalna zahteva, ki jo vsebuje člen 33 carinskega zakonika, je tako zmanjšana na minimum. Dejstvo pa vendarle ostane, da kadar so v deklarirano carinsko vrednost vključene postavke, ki bi se lahko odbile, tako kot v obravnavani zadevi, velja, da v členu 33(e) carinskega zakonika navedena zahteva, da so prikazane „ločeno“, ne more šteti za izpolnjeno.
27. Iz zgoraj navedenih razlogov predlagamo Sodišču, da odgovori na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje enako kot v zgoraj navedeni sodbi Overland Footwear: „Člene 29, 32 in 33 Uredbe 2913/92 je treba razlagati tako, da je nakupno provizijo, ki je vključena v deklarirano carinsko vrednost in na uvozni deklaraciji ni predstavljena ločeno od prodajne cene blaga, treba šteti za del transakcijske vrednosti v smislu člena 29 iste uredbe, in je zato obdavčljiva“.
III – Ponovni pregled carinske deklaracije v skladu s členom 78 carinskega zakonika (tretje vprašanje za predhodno odločanje)
28. Tretje vprašanje, ki ga je Sodišču postavilo VAT and Duties Tribunal, se nanaša na morebitno uporabo člena 78 carinskega zakonika v primeru, ko uvoznik ob carinjenju kot plačano ceno za blago nenamerno prijavi znesek, ki vključuje nakupno provizijo, pozneje, po prepustitvi blaga, pa predloži zahtevek za povračilo dajatve, plačane za to provizijo. Treba je torej opredeliti meje pooblastila za ponovni pregled, ki je dano carinskim organom, pri čemer je treba ohraniti ravnovesje med zaščito interesov gospodarskih subjektov in potrebo po preverjanju njihovih deklaracij ter bojem proti goljufijam(8).
A – Pooblastilo carinskih organov za odločanje po prostem preudarku glede odobritve ponovnega pregleda carinske deklaracije
29. Commissioners – v svojih pripombah, predloženih v zgoraj navedeni zadevi Overland Footwear – in nemška vlada – v obravnavani zadevi – trdijo, da se člen 78 carinskega zakonika ne more uporabljati, ker prvotna deklaracija, ki jo je predložila družba Overland, ni vsebovala „netočnih ali nepopolnih“ podatkov. Po njihovem mnenju se je družba Overland odločila, da ne prijavi nakupne provizije, ki jo je plačala. Zato svoje odločitve ne more spremeniti.
30. Takšnega sklepanja ni mogoče sprejeti. Najprej, kot pravilno ugotavlja Komisija v svojih pripombah, iz točk 23 in 24, kakor tudi iz točke 2 izreka zgoraj navedene sodbe Overland Footwear izhaja, da je Sodišče vsaj implicitno menilo, da so Commissioners upravičeno povrnili carinske dajatve, plačane za nakupne provizije, v skladu s členom 78 carinskega zakonika(9). Tako je Sodišče v tej sodbi ocenilo, da se ta člen lahko uporabi v tem primeru. Dalje, ni sporno, da je družba Overland vključila nakupno provizijo v svojo carinsko deklaracijo nenamerno in ne, ker bi se tako odločila(10).
31. Polje prostega odločanja, ki ga imajo carinski organi na voljo pri uporabi člena 78 carinskega zakonika, je treba šele opredeliti. Overland in Komisija predlagata, da je pooblastilo carinskih organov v zvezi s tem zavezujoče. V skladu s pripombami, ki jih je družba Overland predložila v zgoraj navedeni zadevi Overland Footwear, bi morali biti carinski organi dolžni – če deklarant izkaže, da je v svojo prvotno deklaracijo vnesel netočen ali nepopoln podatek – ponovno pregledati to deklaracijo. Komisija tudi zahteva od carinskih organov, da so dolžni sprejeti popravek, razen v okoliščinah, ki tem organom onemogočajo preverjanje popravljenega podatka.
32. Več razlogov preprečuje sprejetje te razlage člena 78 carinskega zakonika. Prvič, besedilo tega člena nasprotuje sklepu, da bi bilo pooblastilo za ponovni pregled zavezujoče pooblastilo. Omenjeni člen se omeji na to, da carinski organi „lahko“ opravijo ponovni pregled carinske deklaracije. Tako, ne glede na trditve deklarantov, navedene v podporo njihovemu zahtevku, ali izide naknadnega preverjanja, ki ga opravijo carinski organi, ti opravijo ponovni pregled šele po presoji zadevnih okoliščin in ne samodejno(11).
33. S sistematičnega vidika je treba poudariti, da ponovni pregled deklaracije po prepustitvi blaga predstavlja izjemo od načela nepreklicnosti carinskih deklaracij. Načelo nepreklicnosti carinske deklaracije je bistveno načelo carinskega prava(12), ki je posledica obveznosti predložitve pravilne deklaracije, ki zavezuje vsakega deklaranta v skladu s členom 62 carinskega zakonika(13). Če bi imel deklarant možnost kadar koli spremeniti svojo deklaracijo, se carinski organi ne bi mogli zanesti na verodostojnost podatkov, predloženih v prvotni deklaraciji. Za zagotovitev hitrosti carinskih postopkov kot tudi učinkovitosti preverjanj, ki jih izvajajo carinski organi(14), in posledično zaščito finančnih interesov Skupnosti pa je nujno potrebno, da je deklaracija nepreklicna, potem ko je zabeležena. Tako deklarant odgovarja za carinsko deklaracijo(15).
34. Načelo nepreklicnosti pa vendar vsebuje nekatere omejitve. Tako člen 65 carinskega zakonika omogoča popravek carinske deklaracije, če deklarant to zahteva. Da bi preprečili možnost goljufije, pa popravek ni več mogoč, če so carinski organi „seznanili deklaranta o tem, da bodo pregledali blago“(16) ali če so „ugotovili, da zadevne navedbe niso točne“(17). Možnost, da deklaranti zaprosijo za popravek, preneha obstajati s prepustitvijo blaga. Po tej fazi in zaradi zagotovitve učinkovitosti preverjanj, ki jih opravljajo carinski organi, je nepreklicnost deklaracije ponovno potrebna.
35. Posledično ni več mogoče popraviti carinske deklaracije, razen v skladu s členom 78 carinskega zakonika. Ta člen, ki ureja predvsem naknadno preverjanje deklaracij, predvideva „ponovni pregled“ carinskih deklaracij po prepustitvi blaga na pobudo deklaranta ali carinskega organa. Kršitve načela nepreklicnosti carinskih deklaracij in možnost goljufije se povečajo, kadar pride do spremembe takšne deklaracije v poznejši fazi carinskega postopka. Dejansko so po prepustitvi blaga možnosti za preverjanje skladnosti med predloženimi deklaracijami in izvršenim poslom manjše, ker je blago zapustilo carinski urad. Zato imajo carinski organi, čeprav so dolžni popraviti deklaracije v skladu s členom 65 carinskega zakonika, na voljo široka pooblastila za odločanje po prostem preudarku, kadar uporabijo člen 78 carinskega zakonika.
36. Vendar se po mojem mnenju na to razmerje med členoma 65 in 78 carinskega zakonika ni mogoče opreti z namenom – kot predlaga vlada Združenega kraljestva v svojih pisnih pripombah – da bi iz tega sklepali, da je tipičen primer uporabe člena 78 carinskega zakonika poprava tipkarskih napak. Ustreznega področja uporabe teh dveh členov ni mogoče določiti glede na vrsto napake, ki jo želimo popraviti. Kot je pojasnil generalni pravobranilec Mischo v točkah od 81 do 83 svojih sklepnih predlogov v zgoraj navedeni zadevi Overland Footwear, takšno razlikovanje, prvič, ni določeno v carinskem zakoniku in, drugič, ga je težko izvajati. Lahko dodamo, da je Sodišče glede uporabe člena 220(2)(b) carinskega zakonika izrecno zavrnilo možnost razlikovanja napak glede na njihovo vrsto, pri čemer je navedlo, da „[p]ojem napake ni omejen na navadne računske ali tipkarske napake, ampak vključuje vse vrste napak, zaradi katerih sprejeta odločba ni pravilna, kot je zlasti v primeru napačne razlage ali uporabe veljavnega prava“(18). Zdi se, da je ta sodna praksa enako uporabna kot člen 78 carinskega zakonika.
37. Poleg tega je dejstvo, da je Sodišče v točki 23 zgoraj navedene sodbe Overland Footwear(19) implicitno dopustilo, da v zadevnem primeru lahko pride do ponovnega pregleda, nasprotno trditvi vlade Združenega kraljestva.
38. Tako imajo carinski organi, ne glede na postavko v deklaraciji, za katero deklarant prosi za ponovni pregled, v skladu s členom 78 carinskega zakonika na voljo široka pooblastilo za prosto odločanje glede tega, ali bodo ta pregled odobrili ali zavrnili. Njihovo pooblastilo pa nikakor ni neomejeno, ampak ostaja v določenih okvirih(20).
B – Omejitve pooblastila carinskih organov glede odločanja po prostem preudarku
39. Presoja carinskih organov upošteva možnost preverjanja resničnosti navedb v deklaraciji. Če se podatek, ki ga je treba ponovno pregledati, nanaša na uvoženo blago, bo preverjanje tem težje po odobritvi prepustitve blaga, ker je od tega trenutka dalje blago dano na voljo deklarantu(21). Nasprotno, kot je na obravnavi izjavil predstavnik družbe Overland, če je na primer znesek nakupne provizije predmet zahtevka za ponovni pregled, ga carinski organi lahko preverijo, s tem da zahtevajo od deklaranta, da predloži ustrezne pogodbene dokumente. Če je gospodarskemu subjektu zavrnjen ponovni pregled, mora ta prevzeti stroške, ki iz tega izhajajo, kot del poslovnega tveganja(22).
40. Gospodarski subjekt ima vendarle na voljo pravico do pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi ponovnega pregleda. Zato je treba utemeljiti zavrnitev, izrečeno gospodarskemu subjektu, ki je zaprosil za ponovni pregled svoje carinske deklaracije, da sodišče lahko preveri njeno utemeljenost. Iz širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga imajo carinski organi za odobritev ponovnega pregleda, izhaja, da sodišče pri odločanju o odločbah, ki jih je sprejel carinski organ v skladu s členom 78 carinskega zakonika, samo preveri, ali v odločbi, ki mu je predložena, ni kakšne očitne napake pri presoji(23). Pri opravljanju pregleda mora sodišče najti povezavo med utemeljitvijo odločbe in zahtevami po učinkovitem delovanju carinskega pregleda. Carinski organi lahko utemeljijo zavrnitev izvedbe ponovnega pregleda deklaracije s sklicevanjem na možnost goljufije. Lahko se sklicujejo tudi na druge razloge, kot na primer premajhno skrbnost deklaranta glede na njegove strokovne izkušnje(24).
41. V obravnavani zadevi je naloga nacionalnega sodišča, da preveri utemeljitev, ki so jo podali Commissioners ob zavrnitvi ponovnega pregleda, ki ga je zahtevala družba Overland. Tako bo lahko to sodišče ugotovilo, ali je bila v tej zavrnitvi storjena kakšna očitna napaka pri presoji. V predložitveni odločbi ni elementov, na katere so Commissioners oprli svojo zavrnitev. V analizi sporne odločbe o zavrnitvi mora nacionalno sodišče vsekakor posebno pozornost nameniti okoliščini, da so Commissioners sprejeli ponovni pregled za tri zahtevke družbe Overland in zavrnili samo četrti primer.
42. Sodišču torej predlagam, da na tretje vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovori, da morajo carinski organi, ki jim člen 78 carinskega zakonika daje široka pooblastila za odločanje po prostem preudarku, utemeljiti svoje odločbe o dodelitvi ali zavrnitvi pregleda deklaracije, da bi se sodišče lahko prepričalo, da v njih ni nobene očitne napake pri presoji.
IV – Povračilo carinskih dajatev, plačanih v skladu s členom 236 carinskega zakonika (četrto vprašanje za predhodno odločanje)
43. S tem vprašanjem želi britansko sodišče v bistvu izvedeti, ali mora opravljenemu ponovnemu pregledu carinske deklaracije v skladu s členom 78 carinskega zakonika nujno slediti ustrezno povračilo carinskih dajatev.
44. S tem v zvezi je treba spomniti na člen 78(3) carinskega zakonika, ki določa, da „če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.“
45. Tako nacionalno sodišče sprašuje Sodišče o pomenu, ki ga je treba pripisati obveznosti carinskih organov za „ureditev položaja“ po ponovnem pregledu. Ni dvoma, da je nekaj treba ukreniti, vprašanje se nanaša samo na način urejanja. Tako dobesedna kot teleološka razlaga člena 78(3) carinskega zakonika pripeljeta do zaključka, da so carinski organi dolžni povrniti carinske dajatve, če je carini podvržen znesek v ponovno pregledani deklaraciji nižji od tistega, ki je bil naveden v prvotni deklaraciji.
46. Če pride do ponovnega pregleda prvotne deklaracije, se namreč prav tako spremenijo zakonito dolgovane dajatve(25). Tako prvotna deklaracija, ki jo je predložila družba Overland, ni ločevala nakupnih provizij od cene, ki jo je bilo treba plačati, tako da je bilo treba v skladu z odgovorom na prvi dve vprašanji britanskega sodišča carinske dajatve, ki jih je družba Overland zakonito dolgovala, izračunati za celotni znesek. Toda če bi nacionalno sodišče ugotovilo, da so Commissioners ponovni pregled, ki ga je zahtevala družba Overland, zavrnili zaradi očitne napake pri presoji, in če bi bil ponovni pregled deklaracije končno odobren, tedaj bi se morale carinske dajatve, ki jih je družba Overland dolgovala, izračunati na osnovi zneska, navedenega v ponovno pregledani deklaraciji, brez nakazanih nakupnih provizij(26). V takem primeru bi „ureditev položaja“ v smislu člena 78 carinskega zakonika pomenila, da morajo Commissioners odobriti povračilo carinskih dajatev, plačanih za nakupno provizijo.
47. Iz spisa izhaja, da je družba Overland zahtevala samo povračilo carinskih dajatev, prejetih za nakupne provizije na podlagi člena 236 carinskega zakonika in ne člena 78 istega zakonika.
48. Povezava med tema dvema določbama ni problematična. Commissioners so dolžni „urediti položaj“ v smislu člena 78 carinskega zakonika samo toliko, kolikor to dovoljujejo določbe Zakonika. Tako povračilo carinskih dajatev v skladu s členom 236(2) carinskega zakonika ni možno, če zahtevek ni vložen „pred potekom roka treh let, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila o teh dajatvah dolžniku“.
49. Poleg tega v skladu s členom 236(1) carinskega zakonika povračilo ni možno, „če so dejstva, ki so povzročila plačilo ali vknjižbo zneska, ki ni bil zakonsko dolgovan, posledica goljufivega dejanja udeleženega.“
50. Če je bil spoštovan triletni rok, predviden v navedenem členu 236, in če bi bilo ugotovljeno, da razlog, da družba Overland nakupne provizije ni vključila v deklarirano prodajno ceno, ni goljufija, ampak da je bila to posledica nenamerne napake, je treba v skladu s tem členom povrniti carinske dajatve, če je bila deklaracija ponovno pregledana v skladu s členom 78 carinskega zakonika.
V – Predlog
51. Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam naslednji odgovor na vprašanja za predhodno odločanje:
„1) Člene 29, 32 in 33 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti je treba razlagati tako, da je nakupno provizijo, ki je vključena v deklarirano carinsko vrednost in na uvozni deklaraciji ni predstavljena ločeno od prodajne cene blaga, treba šteti za del transakcijske vrednosti v smislu člena 29 iste uredbe, in je zato obdavčljiva.
2) Carinski organi, ki jim daje člen 78 Uredbe št. 2913/92 široka pooblastila za odločanje po prostem preudarku, morajo utemeljiti svoje odločbe o odobritvi ali zavrnitvi ponovnega pregleda deklaracije, da bi se sodišče lahko prepričalo, da v njih ni nobene očitne napake pri presoji.
3) Če je bil ponovni pregled carinske deklaracije opravljen v skladu s členom 78 Uredbe št. 2913/92, obveznost carinskih organov, da uredijo položaj v smislu odstavka 3 tega člena, vključuje, odvisno od primera, povračilo carinskih dajatev pod pogoji, ki so določeni v členu 236 carinskega zakonika.“
1 – Jezik izvirnika: portugalščina.
2 – C-379/00 (Recueil 2002, str. I-11133).
3 – To možnost spremembe deklaracije po prepustitvi blaga je uvedel carinski zakonik. V Direktivi Sveta 79/695/EGS z dne 24. julija 1979 o usklajevanju postopkov dajanja blaga v prost promet (UL L 205, str. 19) ni bilo nobene primerljive določbe. Tako na primer sodba z dne 6. junija 1990 v zadevi Unifert (C-11/89, Recueil, str. I-2275), ki jo navajata nemška vlada in vlada Združenega kraljestva, v obravnavani zadevi ni upoštevna glede razlage člena 78 carinskega zakonika, ker je bila izrečena pred sprejetjem carinskega zakonika.
4 – Nabavna provizija se je postopoma zvišala na 4,76 %.
5 – Člen 62 carinskega zakonika navaja:
„1. Pisne deklaracije je treba izdelati na obrazcu, ki ustreza uradnemu vzorcu, predvidenemu v ta namen. Deklaracije morajo biti podpisane in vsebovati vse navedbe, ki so potrebne za uporabo določb o carinskem postopku, za katerega je blago deklarirano.
2. Deklaraciji je treba priložiti vse dokumente, ki so potrebni zaradi uporabe določb o carinskem postopku, za katerega je blago deklarirano.“
6 – „Če predloži deklaracijo, v katero v deklarirano carinsko vrednost vključi nakupno provizijo, pa tega sploh ne omeni, ne vidimo, kako bi lahko carinski organi vedeli za obstoj takšne provizije, kajti če od carinskega osebja upravičeno pričakujemo, da je bistroumno, pa ne moremo od njega zahtevati, da ima preroški dar.“
7 – Sodba z dne 20. novembra 2003 (C-152/01, Recueil, 2004, str. I-5583).
8 – V skladu s peto uvodno izjavo carinskega zakonika: „Ker morajo zaradi zagotavljanja ravnotežja med potrebami carinskih organov pri zagotavljanju pravilnega izvajanja carinske zakonodaje na eni strani, in pravico gospodarskih subjektov do poštenega obravnavanja na drugi strani, ti organi, med drugim, dobiti široka pooblastila za nadzor, gospodarski subjekti pa pravico do pritožbe“.
9 – V skladu s točko 23 omenjene sodbe „je treba upoštevati, da so ti organi privolili, da bodo opravili ponovni pregled deklaracij, ter so na podlagi rezultatov tega ponovnega pregleda sprejeli odločbe, potrebne za „ureditev položaja“ v smislu člena 78(3) carinskega zakonika, upoštevajoč pri tem, da so bile deklaracije nepopolne zaradi nenamerne napake deklaranta.“
10 – V točki 10 predložitvene odločbe nacionalno sodišče navaja, da je uvoznik „nenamerno“ prijavil znesek, ki vključuje nakupno provizijo in da je bila opustitev ločenega prikaza te nakupne provizije „nenamerna“.
11 – Henke, R., komentar k členu 78(5), Zollkodex, ki ga ureja P. Witte, Beck, München, 2002, str. 749.
12 – Berr, C. in Trémeau, H., Le droit douanier communautaire et national, Economica, Aix-en-Provence, 2004, str. 179.
13 – Kar ta obveznost zadeva razvrstitev blaga v carinsko tarifo, jo je Sodišče razlagalo izredno strogo, saj je v sodbi z dne 23. maja 1989 v zadevi Top Hit Holzvertrieb (378/87, Recueil, str. 1359, točka 26) odločilo, da „kadar blaga ni mogoče dovolj natančno uvrstiti po namembnosti ali izgledu v dano podpostavko skupne carinske tarife, mora deklarant navesti kakršen koli drug koristen podatek v zvezi z lastnostmi in uporabo blaga, da bi se ga tako dalo pravilno razvrstiti“.
14 – Preverjanja se izvajajo v skladu s členom 68 carinskega zakonika, ki določa:
„Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejetih deklaracij:
a) preverijo dokumente, ki se nanašajo na deklaracijo, in dokumente, ki so ji priloženi. Carinski organi lahko od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji;
b) pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja.“
15 – V zvezi s pravom o nadzoru koncentracij je treba navesti, da vložitev ustrezne deklaracije pri nadzornih organih zavezuje deklaranta na podoben način in je načelno ni mogoče pozneje spreminjati (glej člen 5 Uredbe Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 7. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 133, str. 1)).
16 – Člen 65, drugi odstavek, carinskega zakonika.
17 – Isto.
18 – Sodba z dne 27. junija 1991 v zadevi Mecanarte (C-348/89, Recueil, str. I-3277, točka 20).
19 – Navedena zgoraj v opombi 9.
20 – V zvezi s tem se moje stališče razlikuje od stališča generalnega pravobranilca Mischa v sklepnih predlogih v zgoraj navedeni zadevi Overland Footwear, ker se mi zdi potrebno priznati upravnim organom pravico do presoje, ali bodo dovolili ponovni pregled.
21 – Na sorodnem področju denarnih nadomestil za valutno izravnavo je Sodišče v sodbi z dne 16. januarja 1992 v zadevi Marichal-Margrève (C-334/90, Recueil, str. I-101, točka 22) odločilo, da če se v trenutku carinske deklaracije opusti prijava popolne sestave proizvoda v deklaraciji, se tega pozneje ne da urediti za namen pridobitve denarnih nadomestil za valutno izravnavo, ker „dobro delovanje sistema […] temelji na učinkovitem nadzoru tranzitnih postopkov“. Glede podobnega sklepanja v zvezi s pomenom fizičnega preverjanja blaga ob predložitvi carinske deklaracije glej sodbo z dne 14. aprila 2005 v zadevi Käserei Champignon Hofmeister (C-385/03, ZOdl., str. I-2997, točke od 27 do 29), ki se nanaša na izvozna nadomestila za kmetijske proizvode.
22 – Glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Mecanarte, točka 24, in združeni zadevi C-153/94 in C-204/94, Faroe Seafood in drugi z dne 14. maja 1996 (Recueil, str. I-2465, točka 92).
23 – Enako velja, da morajo biti odločbe carinskih organov, sprejete v skladu s členom 239 carinskega zakonika (prej člen 13 Uredbe Sveta (EGS) št. 1430/79 z dne 2. julija 1979 o povračilu ali odpustu uvoznih ali izvoznih carinskih dajatev (UL L 175, str. 1)), pregledane s strani sodišča glede morebitne očitne napake pri presoji (sodbi Sodišča z dne 19. februarja 1998 v zadevi Eyckeler & Malt proti Komisiji, T-42/96, Recueil, str. II-401, točka 191, in z dne 17. septembra 1998 v zadevi Primex Produkte Import-Export in drugi proti Komisiji, T-50/96, Recueil, str. II-3773, točka 165).
24 – Glede pojma prizadevnosti z vidika naknadne izterjave carinskih dajatev v skladu s členom 220(2)(b) carinskega zakonika je Sodišče v sodbi z dne 14. novembra 2002 v zadevi Ilumitrónica (C-251/00, Recueil, str. I-10433, točka 61) presodilo, da je zaradi „tega pogoja deklarant dolžan priskrbeti pristojnim carinskim organom vse potrebne informacije, predvidene v predpisih Skupnosti in v nacionalnih predpisih, ki te v danem primeru dopolnjujejo ali prenašajo in ki se nanašajo na potrebno carinsko obravnavo zadevnega blaga“.
25 – Sodba z dne 21. januarja 1999 v zadevi Nemčija proti Komisiji (C-54/95, Recueil, str. I-35, točka 73) in sklep z dne 30. aprila 2004 v zadevi Hauptzollamt Hamburg-Jonas (C-446/02, Recueil 2004, str. I-5841).
26 – V nasprotju s tem, kar sta na obravnavi trdili vladi Nemčije in Združenega kraljestva, je odgovor na to vprašanje smiseln le, če so Commissioners opravili ponovni pregled, kar pa ima za posledico spremembo „zakonito dolgovanih“ carinskih dajatev.