SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 3. marca 2005(1)
Zadeva C-240/03 P
Comunità montana della Valnerina
proti
Komisiji Evropskih skupnosti,
druga stranka:
Italijanska republika
„Pritožba – EKUJS – Pomoč pri poskusni izvedbi in predstavitvi projekta gozdnih, kmetijskih in prehrambnih programov – Ukinitev finančne pomoči“
I – Uvod
1. Obravnavana pritožba se nanaša na povrnitev finančne pomoči Skupnosti za poskusno izvedbo in predstavitev projekta gozdnih, kmetijskih in prehrambnih programov.(2) Komisija je za skupni projekt italijanske občine Valnerina in francoskega združenja „Route des Senteurs“ odobrila finančno pomoč v višini 50 % stroškov, maksimalno v znesku 908.558 ECU. Komisija je 70 % najvišjega zneska izplačala kot predujem. Potem ko je Komisija pri presoji prijavljenih izdatkov ugotovila nepravilnosti, je od občine Valnerina zahtevala vračilo vseh že izplačanih predujmov.
2. Ta odločba je bila predmet ničnostne tožbe, ki jo je občina Valnerina vložila pri Sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo Komisije, v delu, v katerem se od občine Valnerina zahteva povrnitev tistega dela finančne pomoči, ki je bil nakazan združenju Route des Senteurs. V pritožbi Valnerina izpodbija preostali del odločbe Komisije, ki od občine zahteva povrnitev tistega dela finančne pomoči, ki je ostal pri njej. Pritožba Komisije je uperjena zoper sodbo Sodišča prve stopnje v delu, v katerem je razveljavilo odločbo Komisije.
II – Pravni okvir
3. Člen 24 Uredbe (EGS) št. 4253/88(3), kakor je bil spremenjen z Uredbo (EGS) št. 2082/93(4), v zvezi z zmanjšanjem, ustavitvijo ali ukinitvijo obravnavane pomoči Skupnosti, določa:
„(1) Če izvedba dejavnosti ali ukrepa ne upravičuje dela ali celote finančne pomoči, ki jima je bila dodeljena, Komisija ustrezno preuči primer v okviru partnerstva, tako da od države članice oziroma organov, ki jih ta določi za izvedbo dejavnosti, zahteva, da predložijo pripombe v določenem roku.
(2) Po tem pregledu Komisija lahko zmanjša ali ustavi pomoč za zadevno dejavnost, če pregled potrdi obstoj nepravilnosti ali pomembno spremembo, ki vpliva na samo naravo ali pogoje za izvedbo dejavnosti ali ukrepa in za katero odobritev Komisije ni bila zahtevana.
(3) Vsak neupravičeno prejeti znesek, ki ga je treba povrniti, se vrne Komisiji. Nepovrnjeni zneski se v skladu s finančno uredbo in na način, ki ga določi Komisija po postopkih iz Naslova VIII, povečajo za zamudne obresti.“
III – Dejansko stanje in postopek
A – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
4. Sodišče prve stopnje povzema dejansko stanje in postopek(5):
5. Občina Valnerina je junija 1993 na Komisijo naslovila prošnjo za finančno pomoč Skupnosti za poskusno izvedbo in predstavitev projekta gozdnih, kmetijskih in prehrambnih programov na sekundarnih hribovskih območjih (projekt št. 93.IT.06.016, v nadaljevanju: projekt).
6. Splošni cilj projekta je bil po opisu poskusna izvedba in predstavitev dveh projektov gozdnih, kmetijskih in prehrambnih programov, in sicer prvega naj bi izvedla občina Valnerina v Valnerini (Italija) in drugega združenje Route des senteurs v Drôme provençale (Francija), z namenom vpeljave in razvoja alternativnih dejavnosti, kot je kmečki turizem, vzporedno z običajnimi kmetijskimi dejavnostmi. Projekt je predvideval zlasti ustanovitev dveh centrov za spodbujanje in usklajevanje dejavnosti v turizmu, razvoj in pridelavo značilnih regionalnih živil, kot so tartufi, pira in zelišča, večjo povezanost posameznih proizvajalcev, dejavnih na zadevnih področjih, ter večanje vrednosti in ekološko sanacijo teh področij.
7. Komisija je z odločbo C (93) 3182 z dne 10. novembra 1993, naslovljeno na občino Valnerina in združenje Route des Senteurs, za projekt odobrila finančno pomoč Usmerjevalnega oddelka EKUJS (v nadaljevanju: odločba o odobritvi).
8. V skladu s členom 1, druga alinea, odločbe o odobritvi sta bila Valnerina in Route des Senteurs odgovorni osebi za projekt. V skladu s členom 2 te odločbe je določeno, da je čas za izvedbo projekta 30 mesecev, torej od 1. oktobra 1993 do 31. marca 1996.
9. Na podlagi člena 3, prva alinea, navedene odločbe so znašali skupni upravičeni stroški projekta 1.817.117 ECU, maksimalni finančni prispevek Skupnosti pa je bil določen na 908.558 ECU.
10. Priloga I k odločbi o odobritvi je vsebovala opis projekta. V točki 5 te priloge je bila Valnerina navedena kot „upravičenec“(6) do zadevne finančne pomoči, Route des Senteurs pa kot „druga odgovorna oseba“ za projekt. V točki 8 te priloge je bil naveden finančni načrt projekta, v katerem so bili porazdeljeni stroški za posamezne dejavnosti v okviru tega projekta. Dejavnosti in njim ustrezni stroški so bili razdeljeni na štiri dele, Valnerina in Route des Senteurs pa sta morala izvesti vsako posamezno dejavnost, predvideno v dveh od teh štirih delov.
11. Priloga II k odločbi o odobritvi je določala finančne pogoje za dodelitev finančne pomoči. Tam je bilo zlasti opredeljeno, da mora upravičenec do pomoči, če namerava bistveno spremeniti operacije, opisane v Prilogi I, o tem predhodno obvestiti Komisijo in pridobiti njeno soglasje (št. 1). V skladu s točko 2 Priloge II je pogoj za upravičenost do te pomoči izvedba vseh operacij, ki so navedene v Prilogi I k odločbi o odobritvi. Poleg tega je bilo v Prilogi II določeno, da bo finančna pomoč izplačana neposredno občini Valnerina kot njenemu upravičencu, ki se zavezuje, da bo združenju Route des Senteurs plačal zneske, ki mu pripadajo (št. 4), da ima Komisija pooblastilo, da za namene preveritve finančnih podatkov glede različnih izdatkov zahteva vsa originalna dokazila ali overjene prepise in jih pregleda na kraju samem ali zahteva, da se ji zadevni dokumenti predložijo (št. 5), da mora navedeni upravičenec na voljo Komisiji pet let od njenega zadnjega izplačila hraniti vse izvirnike dokumentov, ki potrjujejo nastale izdatke (št. 6), da Komisija lahko kadar koli od navedenega upravičenca zahteva, naj ji predloži poročila o poteku del in/ali doseženih tehničnih rezultatih (št. 7), in da mora navedeni upravičenec dati Komisiji na voljo rezultate, ki jih je dosegel z izvedbo projekta, ne da bi bilo za to lahko zahtevano dodatno plačilo (št. 8). Končno je v točki 10 Priloge II v bistvu navedeno, da Komisija, če eden izmed pogojev iz Priloge ni spoštovan oziroma so bile izvedene dejavnosti, ki v Prilogi I niso navedene, lahko zmanjša, ustavi ali ukine zadevno pomoč in zahteva povrnitev izplačanih zneskov, in v takem primeru ima navedeni upravičenec možnost, da predhodno predloži pripombe, v roku, ki ga določi Komisija.
12. Komisija je 2. decembra 1993 občini Valnerina izplačala prvi predujem, in sicer v znesku približno 40 % predvidenega prispevka Skupnosti; Valnerina je nato združenju Route des Senteurs plačala zneske, ki ustrezajo stroškom dejavnosti projekta, ki naj bi jih to izvedlo.
13. Valnerina je z dopisom z dne 27. decembra 1994 Komisiji predložila prvo poročilo o poteku projekta in o že nastalih izdatkih za vsako posamezno predvideno dejavnost. Hkrati je zaprosila za izplačilo drugega predujma, pri čemer je med drugim potrdila, da ima dokazila o izplačilih za nastale izdatke in da že izvedene dejavnosti ustrezajo tistim, opisanim v Prilogi I k odločbi o odobritvi.
14. Komisija je 18. avgusta 1995 občini Valnerina izplačala drugi predujem, in sicer v znesku približno 30 % prispevka Skupnosti; Valnerina je nato združenju Route des Senteurs plačala znesek, ki ustreza stroškom dejavnosti projekta, ki naj bi jih to izvedlo.
15. Valnerina je junija 1997 Komisiji predložila končno poročilo o izvedbi projekta. Obenem je zaprosila za izplačilo preostalega dela prispevka Skupnosti in znova v bistvu potrdila to, kar je izrazila zgoraj v točki 13.
16. Komisija je 12. avgusta 1997 občino Valnerina obvestila, da je začela splošni tehnični in računovodski pregled vseh projektov, financiranih na podlagi člena 8 Uredbe št. 4256/88, vključno s spornim projektom v obravnavanem primeru. Občino Valnerina je pozvala, naj v skladu s točko 5 Priloge II k odločbi o odobritvi predloži seznam vseh dokazil za upravičene izdatke, nastale v okviru izvedbe projekta, in overjene prepise izvirnikov za vsako od teh dokazil.
17. Valnerina je 25. avgusta 1997 na Komisijo naslovila nekaj dokumentov in povzetek končnega poročila o izvedbi projekta.
18. Z dopisom z dne 6. marca 1998 je Komisija obvestila občino Valnerina, da namerava v zvezi z izvedbo projekta opraviti pregled na kraju samem.
19. Zadevni pregled je pri občini Valnerina potekal od 23. do 25. marca 1998, pri združenju Route des Senteurs pa od 4. do 6. maja 1998.
20. Valnerina je 6. aprila 1998 na Komisijo naslovila dokumente, ki jih je Komisija zahtevala ob pregledu na kraju samem.
21. Valnerina in Route des Senteurs sta 5. novembra 1998 zaprosila Komisijo za končno odobritev projekta in izplačilo preostalega dela prispevka Skupnosti.
22. Z dopisom z dne 22. marca 1999 je Komisija občino Valnerina obvestila, da je v skladu s členom 24 Uredbe št. 4253/88, kakor je bil spremenjen, opravila pregled finančne pomoči za projekt in da so se pri tem pregledu pokazali elementi, ki bi lahko pomenili nepravilnosti, in je zato odločila, da začne postopek, določen v členu 24 in točki 10 Priloge II k odločbi o odobritvi. V tem dopisu, katerega kopijo je naslovila tudi na Route des Senteurs, je Komisija natančno opredelila te različne elemente, in sicer specifično glede dejavnosti, ki naj bi jih izvedla Valnerina in Route des Senteurs.
23. Valnerina je z dopisom z dne 17. maja 1999 odgovorila na sume Komisije in ji posredovala nekaj dodatnih dokumentov.
24. Komisija je z odločbo z dne 14. avgusta 2000, naslovljeno na Italijansko republiko in občino Valnerina, tej je bila vročena 21. avgusta 2000, na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, kakor je bil spremenjen, ukinila finančno pomoč, odobreno za projekt, in od občine Valnerina zahtevala povrnitev vseh že izplačanih zneskov (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
25. V deveti točki obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija naštela enajst nepravilnosti v smislu člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, kakor je bil spremenjen; od tega se je pet nepravilnosti nanašalo na dejavnosti, ki jih je izvedlo združenje Route des Senteurs, šest pa na dejavnosti, ki jih je izvedla občina Valnerina.
26. Z dopisoma z dne 14. septembra in 2. oktobra 2000 je Valnerina od združenja Route des Senteurs zahtevala povrnitev tistih zneskov, ki mu jih je nakazala za izvedbo projekta in za katere naj bi bilo združenje odgovorno. Hkrati je prosila združenje Route des Senteurs, naj ji posreduje informacije, iz katerih bi izhajalo, da izpodbijana odločba vsebuje napake in je nezakonita, kar bi omogočilo oblikovanje skupne strategije obrambe.
27. Združenje Route des Senteurs je v odgovoru z dne 20. oktobra 2000 v bistvu navedlo, da je po njegovem mnenju izpodbijana odločba neupravičena.
B – Postopek pred Sodiščem prve stopnje
28. V postopku pred Sodiščem prve stopnje Valnerina predlaga, naj se izpodbijana odločba razveljavi. S prvim tožbenim razlogom Valnerina nasprotuje temu, da Komisija od nje zahteva povrnitev vseh izplačanih zneskov, namesto da bi se omejila na povrnitev tistega dela, ki je ostal pri njej. Drugi tožbeni razlogi se nanašajo na posamezne nepravilnosti, ki jih je ugotovila Komisija, sorazmernost zahteve za povrnitev in diskrecijsko pravico, ki jo izvršuje Komisija.
29. V postopku pred Sodiščem prve stopnje je Italija podprla občino Valnerina.
C – Sodba Sodišča prve stopnje
30. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo razglasilo za nično v delu, v katerem Komisija zahteve za povrnitev finančne pomoči ni omejila na zneske, ki ustrezajo delu projekta, ki bi ga na podlagi odločbe o odobritvi morala izvesti tožeča stranka sama.
31. V zvezi s tem je navedlo, da je Komisija načeloma imela možnost določiti glavno odgovorno osebo, ki bi morala ob nepravilnosti povrniti vse izplačane zneske. Vendar je treba po mnenju Sodišča prve stopnje upoštevati to, da ima morebitna obveznost povrnitve finančne pomoči lahko hude posledice za zadevne stranke. Zato načelo pravne varnosti zahteva, da je pravo, ki velja za izvršitev pogodb, dovolj jasno in natančno, da se zadevne stranke lahko brez dvomov seznanijo s tem, katere so njihove pravice in dolžnosti, in se lahko ravnajo v skladu s tem, torej da bi se v navedenih okoliščinah dogovorile, pred dodelitvijo finančne pomoči, o ustreznih instrumentih zasebnega prava, ki jim omogočajo varstvo obojestranskih finančnih interesov. Vendar v obravnavani zadevi odločba o odobritvi ni bila dovolj jasna, da bi bilo mogoče občino Valnerina šteti za izključno odgovorno glede povrnitve predujmov. Iz navedenega razloga zahteva za povrnitev vseh izplačanih zneskov, naslovljena na občino Valnerina, krši načelo sorazmernosti.
32. Sodišče prve stopnje je v preostalem tožbo zavrnilo in strankam naložilo, naj nosijo svoje stroške. Komisija naj bi upravičeno zavrnila dokazila o izdatkih, ki jih je predložila Valnerina, in imela posledično pravico zahtevati povrnitev dela predujmov, ki so bili tej izplačani.
IV – Predlogi
33. Valnerina Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi prvostopenjsko sodbo v delu, v katerem potrjuje odločbo Komisije Evropskih skupnosti št. 2388 z dne 14. avgusta 2000, in dokončno razsodi v sporu ter izpodbijano odločbo v celoti razglasi za nično
ter
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
34. Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo občine Valnerina zavrne;
– razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. marca 2003 v zadevi T‑340/00 v delu, v katerem je bila s to razglašena za nično odločba Komisije C(2000)2388 z dne 14. avgusta 2000, „ker Komisija zahteve za povrnitev finančne pomoči ni omejila na zneske, ki ustrezajo delu projekta, ki bi ga na podlagi odločbe o odobritvi morala izvesti Valnerina sama,“ in v celoti ugodi njenim predlogom s prve stopnje ter
– pritožnici naloži plačilo stroškov.
35. Italija v okviru postopka s pritožbo ni predložila stališč.
V – Pravna presoja
36. Valnerina je v utemeljitev pritožbe navedla pet pritožbenih razlogov.
37. S prvim pritožbenim razlogom Valnerina Sodišču prve stopnje očita, da naj ne bi upoštevalo, da predmet odločbe o odobritvi ni bil skupni projekt, ampak sta bila to dva projekta, ki ju je treba obravnavati popolnoma ločeno.
38. V zvezi s tem Valnerina v drugem pritožbenem razlogu navaja očitek, da bi bilo treba vsak podprojekt presojati posebej. Iz tega izhaja, da bi Sodišče prve stopnje na podlagi omejitve zahteve za povrnitev tistega dela finančne pomoči, ki je ostal pri Valnerini, moralo razveljaviti izpodbijano odločbo, saj naj Komisija ne bi preučila, ali nepravilnosti, ki se očitajo občini Valnerina, upravičujejo zahtevo za povrnitev vseh izplačanih zneskov.
39. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na ugotavljanje različnih nepravilnosti, ki jih Komisija očita občini Valnerina.
40. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na zatrjevane postopkovne nepravilnosti pri preiskavi Komisije in na po mnenju občine Valnerina s tem povezano kršitev pravice do obrambe Sodišča prve stopnje.
41. Končno, Valnerina v petem pritožbenem razlogu navaja očitek, da je Komisija zahtevala povrnitev finančne pomoči v celoti, namesto da bi omejila zahtevo za povrnitev na tiste zneske, na katere se nanašajo ugotovljene nepravilnosti.
42. Komisija se v pritožbi omejuje na en pritožbeni razlog. V tem pritožbenem razlogu zastopa stališče, da naj bi občina Valnerina nosila izključno finančno odgovornost za projekt. Iz tega izhaja, da naj bi Sodišče prve stopnje z razveljavitvijo odločbe o vračilu, ker je bila finančna pomoč, ki je predmet zahteve za povrnitev, nakazana združenju Route des Senteurs, napačno uporabilo pravo.
A – Razdelitev skupnega projekta v dva podprojekta
43. Prvi in drugi pritožbeni razlog občine Valnerina ter pritožba Komisije odpirajo vprašanje, ali je Sodišče prve stopnje ustrezno presodilo odločbo o odobritvi, s tem ko je razveljavilo izpodbijano odločbo, ker se od občine Valnerina zahteva povrnitev tistega dela finančne pomoči, ki je bil nakazan združenju Route des Senteurs. Ta presoja sicer vsebuje dejanske elemente, v bistvu pa je namen določiti normativno vsebino odločbe o odobritvi. Iz tega izhaja, da Sodišče lahko v zvezi s tem preuči ugotovitve Sodišča prve stopnje.(7)
44. V nadaljevanju je treba najprej preučiti pritožbo Komisije, saj odpira temeljno vprašanje, ali občina Valnerina nosi izključno finančno odgovornost za povrnitev finančne pomoči ali pa je mogoče odgovornost razdeliti med občino Valnerina in združenje Route des Senteurs. Možnosti in meje porazdelitve odgovornosti, določene v obravnavanem primeru, se bodo nato preučile v povezavi s prvima pritožbenima razlogoma občine Valnerina.
1. Pritožba druge stranke: izključna finančna odgovornost občine Valnerina
45. Po mnenju Komisije Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sme Komisija zahtevati povrnitev finančne pomoči zgolj od upravičenca odločbe o odobritvi, torej od občine Valnerina. Sodišče prve stopnje naj bi napačno razlagalo odločbo o odobritvi v delu, v katerem določa pravice in dolžnosti upravičenca. Čeprav je Sodišče prve stopnje ugotovitve preoblikovalo v presojo sorazmernosti odločbe o vračilu, je dejansko preverjalo, ali je odločba o odobritvi skladna z načelom pravne varnosti. Ker naj diskrecijska pravica ne bi obstajala, naj bo to za občino Valnerina ali združenje Route des Senteurs, naj bi bila prepovedana tudi uporaba načela sorazmernosti.
46. Če bi bila trditev Komisije, da naj bi bilo povrnitev zadevne pomoči pravno mogoče zahtevati samo od občine Valnerina kot formalnega in izključnega upravičenca do pomoči, točna, potem bi bilo dejansko očitno, da je vsaka omejitev zahteve za povrnitev pomoči izključena. Na podlagi mnenja Sodišča prve stopnje bi potem sledilo, da Komisija ne bi več mogla zahtevati povrnitve nekega dela finančne pomoči.
47. Vendar ni razvidno, zakaj naj bi bilo Komisiji onemogočeno, da bi od združenja Route des Senteurs zahtevala povrnitev dela finančne pomoči. Sodišče prve stopnje upravičeno poudarja, da pri odobritvi finančne pomoči za projekt, za izvedbo katerega je zadolženih več strank, v členu 24 Uredbe št. 4253/88 ni opredeljeno, od katere od teh strank Komisija lahko oziroma mora zahtevati povrnitev navedene pomoči ob nepravilnostih, storjenih pri izvedbi takega projekta ene ali več zadevnih strank.(8) Člen 24(3)(1) Uredbe št. 4253/88 določa samo, da se vsak neupravičeno prejeti znesek, ki ga je treba povrniti, vrne Komisiji. V tem je mogoče zaznati splošno načelo o vračanju neupravičeno pridobljenega. Pojem „povrnitev“ implicira, da je dolžnik predhodno nekaj prejel. S tem pa ni izključeno to, da je treba povrniti zneske, ki jih je koordinator projekta posredoval drugemu. Poleg tega bi lahko izključno vračanje k zgolj enemu udeležencu projekta, kar zagovarja Komisija, peljalo do zlorab: uveljavljali bi se navidezni upravičenci, da bi odobrena sredstva iz skladov Skupnosti ostala pri drugih strankah.
48. Posledično je o domnevni izključni finančni odgovornosti občine Valnerina za celotni projekt mogoče govoriti samo, če to jasno izhaja iz odločbe o odobritvi. Komisija navaja, kot naj bi ob skupnem branju izhajalo iz posameznih določb, da naj bi bil upravičenec – občina Valnerina – izključno finančno odgovoren Komisiji. Vendar je Sodišče prve stopnje v točkah od 58 do 64 prepričljivo obrazložilo, da odločba o odobritvi, gledano kot celota, ni dovolj jasna. Zadevna odločba je v določilih celo kontradiktorna, kar v tem smislu ravno ne vodi do sklepa, da bi občina Valnerina morala sama nositi finančno odgovornost.
49. V določbah v Prilogi II je upravičenec opredeljen kot sogovornik Komisije,(9) a zaradi nedvoumne razdelitve finančne pomoči med obe odgovorni osebi za projekt in nejasne ureditve o finančni odgovornosti ni utemeljena izključna finančna odgovornost do Komisije. Če združenje Route des Senteurs ne bi nosilo nobene finančne odgovornosti, bi ostalo nejasno, kakšno odgovornost za svoj del projekta, določeno v odločbi o odobritvi, sploh nosi.
50. Trditev Komisije, da bi bilo njeno odločbo mogoče presojati na podlagi načela sorazmernosti le, če bi imela diskrecijsko pravico, ni bistvena, poleg tega pa je v obravnavanem primeru nepomembna. Načelo sorazmernosti je treba upoštevati ne samo, kadar Komisija izvršuje diskrecijsko pravico, ampak tudi pri razlagi prava Skupnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru storilo prav to.
51. Iz tega izhaja, da je treba pritožbo druge stranke zavrniti.
2. Prva dva pritožbena razloga: razdelitev skupnega projekta v dva podprojekta in skupna presoja nepravilnosti
52. Kot pritožba druge stranke se tudi ta pritožbena razloga nanašata na vprašanje, v kolikšnem obsegu naj bi obravnava obeh podprojektov potekala skupaj. S prvim pritožbenim razlogom Valnerina navaja, da bi dejansko to bila dva projekta, ki ju je treba obravnavati popolnoma ločeno. V drugem pritožbenem razlogu Valnerina trdi, da bi morala biti odločba o vračilu podprta vsaj z ločeno presojo nepravilnosti glede na odgovorne osebe. Oba pritožbena razloga je treba obravnavati skupaj, saj Valnerina ugovarja, da naj ne bi bila odgovorna za tiste dele projekta, ki naj bi jih izvedlo združenje Route des Senteurs.
53. S prvim pritožbenim razlogom Valnerina navaja, da naj Sodišče prve stopnje ne bi ustrezno obravnavalo tožbenega razloga glede kršitve načel prepovedi diskriminacije in sorazmernosti. Sodišče prve stopnje naj bi se omejilo na finančne vidike, ne da bi po temelju preučilo, ali je bila pomoč Skupnosti dejansko odobrena dvema različnima projektoma. Valnerina s tem trdi, da naj bi bila odločba o odobritvi implicitno sestavljena iz dveh odločb, ki bi ju bilo treba obravnavati pravno ločeno.
54. Lahko bi se strinjali s Komisijo, da je prvi pritožbeni razlog nedopusten, saj naj bi občina Valnerina ne bila oškodovana. Sodišče prve stopnje je namreč odločbo Komisije že iz drugih razlogov razglasilo za nično, če bi Valnerina morala povrniti del pomoči, ki se nanaša na združenje Route des Senteurs.
55. Iz drugega pritožbenega razloga pa je razvidno, da trditve Sodišča prve stopnje vendarle potegnejo za seboj oškodovanje. Tu Valnerina Sodišču prve stopnje očita, da na podlagi ugotovitve, da od občine Valnerina ni mogoče zahtevati povrnitve tistega dela sredstev, ki je bil nakazan združenju Route des Senteurs, ni razveljavilo celotne odločbe. Po izvzetju odgovornosti združenja Route des Senteurs bi bilo namreč treba znova presoditi odgovornost občine Valnerina, zlasti v zvezi s sorazmernostjo sankcije za ugotovljene nepravilnosti.
56. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da Komisija načeloma sme zahtevati povrnitev vseh predujmov.(10) Sodišče prve stopnje je posledično izhajalo iz projekta, ki ga je treba preučiti enotno, in je samo v zvezi s pravnimi posledicami omejilo znesek, ki ga mora plačati Valnerina.
57. Ta drugi pritožbeni razlog postane razumljiv šele na premisi prvega pritožbenega razloga, da je bila finančna pomoč dejansko odobrena dvema popolnoma ločenima projektoma, ki ju je treba presojati ločeno. Če bi bila ta premisa pravilna, potem se Sodišče prve stopnje ne bi smelo omejiti na to, da za občino Valnerina omeji obveznost povrnitve pomoči. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevo za povrnitev v zvezi z delnim zneskom za italijanski del projekta obravnavati in preučiti kot samostojno odločbo. Ta odločba bi bila zakonita le, če bi Komisija pri izvrševanju diskrecijske pravice v zvezi z zahtevo za povrnitev pomoči preučila, ali nepravilnosti pri podprojektu občine Valnerina same po sebi upravičujejo zahtevo za povrnitev finančne pomoči, odobrene za zadevni del.
58. Posledično je treba preučiti, ali je predmet izpodbijane odločbe dejansko enotni projekt ali pa je podprojekta v Italiji in Franciji treba obravnavati ločeno.
59. Občini Valnerina je treba priznati, da sta predmet izpodbijane odločbe dva podprojekta, za izvedbo katerih sta izrecno zadolženi dve različni odgovorni osebi. Vendar odločba o odobritvi združuje ta podprojekta v skupni projekt. Ta združitev ima dva cilja. Po eni strani naj bi se tako spodbujalo sodelovanje med regijami v različnih državah članicah, po drugi strani pa naj bi izvajanje nekaterih upravnih postopkov potekalo pri eni odgovorni osebi za projekt – občini Valnerina.
60. Sodelovanje med italijansko in francosko stranjo ustreza splošnemu cilju strukturne politike, določenemu v členu 158 ES (ob odločbi o odobritvi člen 130a Pogodbe ES), namreč krepitvi gospodarske in družbene kohezije, da se pospeši vsesplošni skladni razvoj Skupnosti. Celo Komisija je v skladu z navedbo občine Valnerina navedla sodelovanje kot pogoj za odobritev finančne pomoči. V različici člena 11(1) Uredbe št. 4253/88, ki je bila spremenjena z Uredbo št. 2082/93 in je pri odločbi o odobritvi še ni mogoče uporabiti, je izrecno navedeno, da so dejavnosti, ki imajo čezmejni interes, hkrati v posebnem interesu Skupnosti. Na podlagi osme uvodne izjave Uredbe št. 2082/93 so čezmejni elementi nujni za utemeljitev ukrepov Skupnosti v skladu z načelom subsidiarnosti. Iz tega izhaja, da dva ločena projekta morda sploh ne bi bila upravičena do pomoči.
61. Poenostavitev upravnih opravil z imenovanjem sogovornika – občine Valnerina – je utemeljena z lažjim upravljanjem pomoči. V tem oziru tudi ne bi bilo mogoče ugovarjati, če bi Komisija na tega sogovornika v celoti prenesla finančno odgovornost ob predpostavki, da bi bilo to tako jasno predstavljeno, da bi se sogovornik na podlagi informacij lahko odločil, ali želi prevzeti to odgovornost in kako bo, kadar je to primerno, zagotovil kritje. Kot navaja Sodišče prve stopnje, bi bil tak sistem v interesu učinkovitosti delovanja Skupnosti utemeljen glede na načelo dobrega upravljanja in načelo gospodarnega upravljanja proračuna Skupnosti.(11)
62. Zato je Sodišče prve stopnje pravno pravilno izhajalo iz tega, da se odločba o odobritvi ni nanašala na dva ločena projekta, ampak na en projekt. Prav tako Komisija ni bila zavezana, da bi pri odločitvi glede zahteve za povrnitev pomoči oba projekta presojala ločeno, ampak je odločitev lahko oprla na splošno presojo nepravilnosti. S tem pa v obravnavanem primeru, ko sta bila združena dva pretežno ločena podprojekta, ni izključeno, da se upošteva odgovornost posameznih udeležencev za nepravilnosti in uspeh podprojektov pri sorazmernosti zahteve za povrnitev.
63. Posledično je treba prvi in drugi pritožbeni razlog zavrniti.
B – Preostali pritožbeni razlogi
64. Preostali pritožbeni razlogi se nanašajo na ugotovitev nepravilnosti v povezavi z delom projekta, za katerega je odgovorna občina Valnerina, njeno udeležbo pri določitvi nepravilnosti in sorazmernost zahteve za povrnitev tistega dela finančne pomoči, ki je ostal pri občini Valnerina.
1. Tretji pritožbeni razlog: posamezne nepravilnosti
65. S tretjim pritožbenim razlogom Valnerina Sodišču prve stopnje očita, da naj bi pri presoji prvostopenjskih ugovorov zoper ugotavljanje posameznih nepravilnosti, ki ga je izvedla Komisija, napačno uporabilo člen 24 Uredbe št. 4253/88 in odločbo o odobritvi, ne izpolnilo obveznosti obrazložitve in nelogično izvajalo utemeljitev.
a) Prva nepravilnost: film, ki ga je realizirala družba „Romana Video“
66. Deveta točka, šesta alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe vsebuje besedilo:
„[Valnerina] je družbi ‚Romana Video‘ dodelila znesek 98.255.000 [italijanskih lir] (ITL) (50.672 ECU) za realizacijo videa v okviru projekta in ga po lastni izjavi tudi plačala. Pri pregledu (25. in 26. marca 1998) je ostalo za plačilo 49.000.000 ITL. [Valnerina] je izjavila, da ta znesek ne bo plačan, ker gre za ceno prodaje pravic za video družbi, ki ga je realizirala. [Valnerina] je prikazala izdatek, ki za 49.000.000 ITL presega dejansko nastale izdatke.“
67. Glede tega je Sodišče prve stopnje poudarilo, da niti Uredba št. 4253/88 niti odločba o odobritvi upravičencu do finančne pomoči izrecno ne prepovedujeta, da bi imel koristi od rezultata, pridobljenega zaradi te pomoči.(12) Vendar bi Komisija lahko utemeljeno štela, da je – zaradi sočasnosti operacij in poravnave, ki je bila izvedena med tožečo stranko in družbo Romana Video že med izvajanjem projekta – bolj kot da bi potegnila koristi od rezultata, dobljenega zaradi te pomoči, tožeča stranka v resnici za izvedbo te dejavnosti plačala le znesek, ki izhaja iz te poravnave. V tem je Sodišče prve stopnje prepoznalo nepravilnost.(13)
68. Valnerina vseeno trdi, da je bila upravičena obračunati navedene stroške v celoti, zadevne filmske pravice pa prodati z dodatnim poslom.
69. Komisija nasprotno meni, da mora vsak upravičenec do subvencije dokazati stroške, ki so upravičeni do financiranja Skupnosti. Valnerina pa tega glede produkcije filma ni storila.
70. Kot ugotavlja tudi Sodišče prve stopnje, je Valnerina upravičeno trdila, da nobena določba ne prepoveduje, da bi nekdo imel koristi od rezultata, pridobljenega zaradi pomoči. Vendar tudi Valnerina ne dvomi o tem, da je v skladu s členom 3(2) odločbe o odobritvi na pravni ravni finančno pomoč mogoče odobriti le, če so nastali stroški, ki so upravičeni do financiranja. Za korist, ki se ne vračuna v nastale stroške, je mogoče šteti le tisto korist, ki nastane na podlagi prodaje po tržnih pogojih, ne pa na podlagi fiktivnega posla, katerega edini namen je povečati stroške.
71. Pri vprašanju, ali se obravnavani primer nanaša na obstoj resnične prodaje ali samo fiktivnega posla, gre za presojo dejstev. V zvezi s tem lahko Sodišče v pritožbi le preveri, ali so bili dokazi, ki so mu bili predloženi, izkrivljeni.(14) Izkrivljenja dokazov pa ne navaja niti Valnerina.
72. Poleg tega Sodišče lahko presoja, ali Sodišče prve stopnje ni izpolnilo obveznosti obrazložitve. Zdi se, da trditve občine Valnerina merijo na to, da je obrazložitev Sodišča prve stopnje kontradiktorna, ker to dopušča možnost, da se pridobi korist od rezultata, pridobljenega zaradi zadevne pomoči, obenem pa se strinja s Komisijo, da je prodajo filmskih pravic treba odšteti od nastalih stroškov. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne izhaja iz prodaje, in sicer zato, ker bi Komisija na podlagi sočasnosti operacij lahko sklepala, da so stroški ustrezno znižani.(15) Ta ugotovitev je utemeljena. Iz obstoja možnosti prodaje namreč še ne izhaja, da je bil sporni posel tudi dejansko prodaja.
b) Druga nepravilnost: stroški za osebje
73. Deveta točka, sedma alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe določa:
„[Valnerina] je vknjižila za projekt znesek 202.540.668 ITL (104.455 ECU), ki pomeni strošek dela petih oseb pri delu projekta ‚turistične informacije‘. Za te izdatke [Valnerina] ni predložila dokazil (pogodbe o delu, natančni opisi izvedenih dejavnosti).“
74. Deveta točka, deveta alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe vsebuje tudi to besedilo:
„[Valnerina] je prijavila znesek 152.340.512 ITL (78.566 ECU) kot stroške za osebje, ki se nanašajo na ‚druge dejavnosti, razen turističnih informacij‘. [Ni pa] predložila dokumentov, ki bi dokazovali resničnost teh storitev in njihovo neposredno povezavo s projektom.“
75. Glede tega je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da Komisija ni storila napake, ko je štela, da ji tožeča stranka ni predložila dokazil, ki bi dokazovala, da so bili vknjiženi stroški za osebje na podlagi projekta neposredno povezani z njegovo izvedbo ter primerni.(16)
76. Valnerina meni, da je predložila dovolj dokazil v obliki tabel, ki navajajo imena zadevnih oseb, presojo časa, ki so ga te osebe namenile za projekt, njihove plače ter stroške, ki so s tem nastali pri izvedbi projekta. Poleg tega meni, da so navedeni stroški upravičeni že s tem, da je bil projekt izveden.
77. Tudi v tej točki se je treba znova sklicevati na temeljno načelo, ki ureja pomoči Skupnosti, v skladu s katerim Skupnost lahko subvencionira le dejansko nastale izdatke. Sodišče prve stopnje se poleg tega upravičeno sklicuje na točko 3 Priloge II k odločbi o odobritvi, ki določa, da „[se morajo] stroški za osebje [...] nanašati neposredno na izvedbo dejavnosti in ji biti primerni“(17). Za to, da se upraviči posebna pomoč, ni dovolj, da se dokaže, da je bil projekt izveden. Upravičenec do pomoči mora, nasprotno, predložiti dokaz o konkretnih stroških za osebje, v skladu s pogoji, določenimi za odobritev zadevne pomoči.
78. Vprašanje, ali dokazila glede stroškov za osebje, ki jih je predložila Valnerina, zadostujejo glede na te zahteve, se tiče presoje dejstev, ki je ni mogoče podvreči nadzoru Sodišča.(18)
79. Sodišče prve stopnje je v točkah od 91 do 93 zadostno pojasnilo razloge, zaradi katerih je štelo, da glede stroškov za osebje niso bila priložena ustrezna dokazila. Tam je poudarilo, da dokazila, ki jih je Valnerina predložila, niso zadostovala za to, da bi se dokazalo, da so stroški za osebje nastali v povezavi s projektom, niti ni bilo mogoče presoditi, ali so bili ti primerni.
c) Tretja nepravilnost: splošni stroški
80. Deveta točka, deseta alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe vsebuje besedilo:
„[Valnerina] je vknjižila za projekt znesek 31.500.000 ITL (26.302 ECU) za splošne stroške (najem dveh pisarn, gretje, elektrika, voda in čiščenje). Te vknjižbe ni bilo mogoče upravičiti z nobenim dokumentom.“
81. Sodišče prve stopnje je glede tega poudarilo, da se nepravilnost, ki jo je ugotovila Komisija glede splošnih stroškov, nanaša le na del zadevnih stroškov, ki jih je Valnerina pripisala projektu. To naj bi bili le stroški glede s projektom povezane uporabe prostorov, v katerih je tožeča stranka že bila pred odobritvijo zadevne pomoči.(19) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Komisija lahko veljavno šteje, da bi Valnerina morala te stroške nositi tudi neodvisno od projekta. Iz tega izhaja, da vknjižba teh stroškov pomeni nepravilnost.(20)
82. Valnerina se v očitku omejuje na to, da je Sodišču prve stopnje v tej točki zadostovala predpostavka Komisije, čeprav bi moralo zahtevati, da se dokaže, da ti stroški dejansko niso bili plačani. Ta očitek se znova nanaša na ugotovitev in presojo dejstev, česar pa v okviru pritožbe ni mogoče preveriti.(21)
d) Četrta nepravilnost: svetovalna pogodba s pisarno za svetovanje Mauro Brozzi
83. V deveti točki, osma alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla:
„[Valnerina] je vknjižila za projekt znesek 85.000.000 ITL (43.837 ECU) za stroške svetovanja [pisarne za svetovanje] Mauro Brozzi e Associati SAS. Za te izdatke ni dokazil, ki bi izkazovala resničnost in natančno vrsto opravljenih storitev.“
84. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo, da Valnerina kljub izrecni zahtevi Komisije ni predložila zahtevanih dokazil. Iz tega izhaja, da je sklep Komisije upravičen.(22)
85. Valnerina vseeno meni, da na tej podlagi ni mogoče sklepati, da je bila to huda nepravilnost.
86. S tem pa Valnerina ni upoštevala, da so, kot je že bilo prikazano, stroški v skladu s točko 3 Priloge II k odločbi o odobritvi upravičeni le, če se nanašajo neposredno na izvedbo dejavnosti in so ji primerni.(23) Iz tega izhaja, da vknjižba stroškov, za katere navedeno ni dokazano, pomeni nepravilnost.
e) Peta nepravilnost: namakalni sistem
87. V deveti točki, enajsta alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla:
„[V] okviru dejavnosti ‚gojenje pire in tartufov‘ je [odločba o odobritvi] predvidevala izvedbo investicij za izboljšanje namakalnega sistema za gojenje tartufov v znesku 41.258 ECU. Te investicije niso bile izvedene in o tem Komisija ni prejela nobenega pojasnila.“
88. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da Valnerina ni predložila dokazil o ustreznih izdatkih, zato jih ne bi smela vknjižiti.
89. Valnerina trdi, da Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo študije, ki jo je predložila. Poleg tega ji Sodišče prve stopnje ne bi smelo očitati, da ni bila sposobna upravičiti, po več letih, stroškov, ki jih je plačala tretjim osebam za izvedbo poskusnih nujnih namakalnih operacij v sušnih poletjih.
90. Strokovno mnenje, predloženo Sodišču prve stopnje, se nanaša le na to, da je treba termin „rezervni namakalni sistemi“, uporabljen v okviru tega specifičnega projekta, razumeti tako, kot je to navedla Valnerina, in da so bili predvideni stroški prilagojeni običajnim cenam, ki veljajo za pomoči, izvedene v okviru EKUJS. To pa tu ni pomembno. Sodišče prve stopnje namreč ni odločalo o vprašanju, katere dejavnosti je bilo treba izvesti na podlagi odločbe o odobritvi.
91. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na to, da naj bi domnevno izvedene dejavnosti ne bile dokazane. Kot je že bilo prikazano, so do povračila upravičeni le izdatki, ki so ustrezno izkazani.(24) Glede težavnosti predložitve ustreznih dokazil se je treba sklicevati na točko 6 Priloge II k odločbi o odobritvi, na podlagi katere je upravičenec do zadevne finančne pomoči dolžan hraniti vsa dokazila na voljo Komisiji. Če Valnerina ni imela potrebnih dokazil, teh stroškov ne bi smela vknjižiti.
f) Vmesni predlog glede tretjega pritožbenega razloga
92. Iz tega izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.
2. Četrti pritožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe
93. S tem pritožbenim razlogom Valnerina zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe, ker naj ne bi grajalo zatrjevanih postopkovnih nepravilnosti med inšpekcijskim pregledom Komisije. Pri tem inšpekcijskem pregledu predvsem nista bila sestavljena zapisnik in seznam fotokopiranih dokumentov.
94. Ta pritožbeni razlog je nedopusten, saj Valnerina ne navaja, v katerih točkah ugovarja sodbi Sodišča prve stopnje, ampak le ponavlja trditve, ki jih je navedla že na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ustrezen tožbeni razlog, ker naj bi imela Valnerina, neodvisno od inšpekcijskega pregleda, zadostno možnost odgovoriti na očitke Komisije. Pritožba teh ugotovitev ne obravnava.
3. Peti pritožbeni razlog: sorazmernost zahteve za povrnitev
95. S petim pritožbenim razlogom Valnerina Sodišču prve stopnje očita, da naj ne bi upoštevalo načela, vsebovanega v členu 24(2) Uredbe št. 4253/88, namreč stopnjevanja sankcij glede na neprimernost ravnanja. Nepravilnosti, ki so bile očitane občini Valnerina, naj bi bile zgolj formalne. Te nepravilnosti naj bi bile slabo dokazane. Občini Valnerina naj ne bi bilo mogoče očitati napačnih podatkov niti prikrivanja, ampak samo to, da ni predložila dovolj dokazil. Iz tega naj bi izhajalo, da gre pri razveljavitvi odločbe o dodelitvi pomoči in zahtevi za povrnitev vseh predujmov za nesorazmernost. To stališče Valnerina navaja tudi v povezavi s tretjim pritožbenim razlogom.
96. Glede tega je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvedba podporne politike upravičuje to, da za obračun stroškov veljajo stroge formalne zahteve in da bi nepravilnosti, ugotovljene na tej podlagi, upravičevale zahtevo za povrnitev zneskov, izplačanih občini Valnerina.(25)
97. Sodišče prve stopnje se pri teh ugotovitvah opira na ustrezne pravne preudarke. V členu 24(2) Uredbe št. 4253/88 je izrecno predvideno, da Komisija lahko zmanjša ali ustavi pomoč za projekt, če se ugotovi obstoj nepravilnosti ali pomembna sprememba, ki vpliva na samo naravo ali pogoje za izvedbo dejavnosti ali ukrepa in za katero odobritev Komisije ni bila zahtevana. Posledično Komisija ni dolžna zahtevati povrnitve celotne finančne pomoči, ampak je v njeni diskreciji, da tako povrnitev zahteva ali ne, in, glede na okoliščine primera, da določi delež, ki ga je treba povrniti. Komisija mora to diskrecijsko pravico izvrševati, upoštevaje načelo sorazmernosti, tako da subvencije, katerih povrnitev zahteva, niso nesorazmerne z nepravilnostmi.
98. Vendar se Komisija ni dolžna omejiti na zahtevo za povrnitev samo tistih subvencij, ki bi se izkazale za neupravičene zaradi nepravilnosti.
99. Nasprotno, zlasti cilji učinkovitega upravljanja pomoči Skupnosti in odvračanja goljufivih ravnanj upravičujejo zahtevo za povrnitev tistih subvencij, ki jih nepravilnosti prizadevajo le v delu.(26)
100. Vprašanje, ali je bila Komisija v obravnavanem primeru – pri nepravilnostih, ki so se nanašale na 30 % predvidenih stroškov – upravičena zahtevati povrnitev vseh tistih subvencij, ki so pripadale občini Valnerina, zadeva vrsto in obseg kršitev. Znova je torej to vprašanje glede ugotovitve in presoje dejstev, česar pa v okviru pritožbe ni mogoče preveriti.(27)
101. Iz tega izhaja, da je treba zavrniti tudi peti pritožbeni razlog.
VI – Stroški
102. V skladu s členom 122 v zvezi s členom 118 in členom 69(3) Poslovnika lahko Sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma. V obravnavanem primeru nobena stranka ni uspela s svojo pritožbo. Obe pritožbi sta vrednostno približno enakovredni. Iz tega izhaja, da naj vsaka stranka nosi svoje stroške.
VII – Predlog
103. Sodišču zato predlagam, naj razsodi:
1. Pritožba in pritožba druge stranke se zavrneta.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
1 – Jezik izvirnika: nemščina.
2 – Komisija ta projekt še vedno predstavlja pri seminarju iniciative Leader „Challenges and methodology of transnational Cooperation“ (Izzivi in metodologija transnacionalnega sodelovanja) kot študijo primera: http://europa.eu.int/comm/archives/leader2/rural-en/coop/truffe.htm, 23. februar 2005.
3 – Uredba o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2052/88 glede usklajevanja dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z dejavnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov (UL L 374, str. 1).
4 – Uredba Sveta z dne 20. julija 1993 (UL L 193, str. 20).
5 – Točka 7 in naslednje.
6 – To izhaja tudi iz pojasnila iz člena 5 odločbe o odobritvi.
7 – Glej sodbo z dne 16. junija 1994 v zadevi SFEI in drugi proti Komisiji (C-39/93 P, Recueil, str. I-2681, točki 25 in 26).
8 – Sodba Sodišča prve stopnje, točka 52.
9 – Sodba Sodišča prve stopnje, točka 58 in naslednje.
10 – Sodba Sodišča prve stopnje, točka 53.
11 – Sodba Sodišča prve stopnje, točka 53.
12 – Vendar je treba opozoriti, da bi Komisija v skladu s točko 8 Priloge II k odločbi o odobritvi od občine Valnerina lahko zahtevala, naj prejme film kot rezultat projekta, in sicer brez dodatnih stroškov. Če bi bil prenos filmskih pravic v nasprotju s takim prenosom rezultatov, bi to postavilo pod vprašaj doseženi rezultat, za katerega je pomoč upravičena, in s tem priznanje nastalih stroškov v celoti. Končno glede tega vprašanja ni potrebna nobena odločba, saj so trditve Komisije in Sodišča prve stopnje od nje neodvisne.
13 – Točki 79 in 81 sodbe.
14 – Sodba z dne 15. junija 2000 v zadevi Dorsch Consult (C‑237/98 P, Recueil, str. I-4549, točka 35 in naslednje).
15 – Točka 79 sodbe.
16 – Točka 95 sodbe.
17 – Točka 89 sodbe.
18 – Glej točko 71 zgoraj.
19 – Točka 105 sodbe.
20 – Točka 106 sodbe.
21 – Glej točko 71 zgoraj.
22 – Točka 116 sodbe in naslednje.
23 – Glej točko 77 zgoraj.
24 – Glej točko 71 zgoraj.
25 – Točka 142 sodbe in naslednje.
26 – Sodba z dne 24. januarja 2002 v zadevi Conserve Italia proti Komisiji (C-500/99 P, Recueil, str. I-867, točka 89). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Albera z dne 12. julija 2001 v tej zadevi (Recueil, str. I-869, točka 94 in naslednje).
27 – Glej točko 71 zgoraj.