1

Peneče vino, proizvedeno v francoski pokrajini Champagne, ima v Skupnosti pravico do zaščitenega imena „kakovostno vino, pridelano na določenem pridelovalnem območju“ (kakovostno vino PDPO) v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 823/87 z dne 16. marca 1987 o posebnih določbah za kakovostna vina PDPO (UL L 84, str. 59), kot je bila spremenjena, in v skladu s seznamom kakovostnih vin PDPO, objavljenim na podlagi člena 1(3) te uredbe (UL 1999, C 46, str. 113).

2

Člen 29(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 2392/89 z dne 24. julija 1989 o določitvi splošnih pravil za označevanje in predstavitev vin in vinskega mošta (UL L 232, str. 13) določa:

„Za označevanje uvoženega vina ni mogoče uporabiti imena geografske enote, ki se uporablja za označevanje namiznega vina ali kakovostnega vina PDPO ali določene regije v Skupnosti, niti v jeziku države proizvajalke, v kateri se nahaja ta enota ali ta regija, niti v drugem jeziku.“

3

Člen 29(3), drugi pododstavek, te uredbe določa:

„Mogoče je določiti izjeme za uporabo odstavka 2, kadar je geografsko ime vina, proizvedenega v Skupnosti, enako imenu geografske enote, ki se nahaja v tretji državi, kadar je v tej državi to ime uporabljeno za vino v skladu s starimi in stalnimi običaji in če ta država ureja njegovo uporabo.“

4

Uredba Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino (UL L 179, str. 1) je v členih 81 in 82 razveljavila Uredbo št. 823/87 in Uredbo št. 2392/89 z učinkom od 1. avgusta 2000. Na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 1608/2000 z dne 24. julija 2000 o prehodnih ukrepih do začetka veljavnosti dokončnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1493/1999, kot je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 699/2002 z dne 24. aprila 2002 (UL L 109, str. 20), in z odstopanjem od določenih določb Uredbe št. 1493/1999, je bila uporaba nekaterih določb Uredbe št. 823/87 in celotne Uredbe št. 2392/89 vseeno podaljšana do 31. maja 2002, do dokončne opredelitve in sprejetja pravil za izvajanje Uredbe št. 1493/1999.

5

Uredba Komisije (ES) št. 753/2002 o določitvi nekaterih pravil za izvajanje Uredbe št. 1493/1999 glede opisa, poimenovanja, predstavitve in zaščite nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja (UL L 118, str. 1) je bila sprejeta 29. aprila 2002. Ta uredba, kot jo bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2086/2002 z dne 25. novembra 2002 (UL L  321, str. 8), se uporablja od 1. avgusta 2003.

6

Člen 48 Uredbe št. 753/2002 razveljavlja Uredbo št. 1608/2000, člen 47(2) Uredbe št. 753/2002, kot je bila spremenjena, pa kljub temu določa, da se, z odstopanjem od določenih določb Uredbe št. 1493/1999, nekatere določbe Uredbe št. 823/87 in Uredba št. 2392/89 v celoti uporabljajo vse do 31. julija 2003.

7

Člen 52 Uredbe št. 1493/1999 določa:

„Če država članica uporablja ime določenega območja za označevanje kakovostnega vina PDPO ali vina, namenjenega za predelavo v tako kakovostno vino PDPO, če je to primerno, se to ime ne sme uporabljati za označevanje proizvodov vinskega sektorja, ki niso proizvedeni na tem območju, in/ali proizvodov, ki niso označeni z imenom v skladu z veljavnimi predpisi Skupnosti in nacionalnimi predpisi. Enako velja, če država članica uporablja ime občine, dela občine ali določenega kraja samo za označevanje kakovostnega vina PDPO ali vina, namenjenega za predelavo v tako kakovostno vino PDPO, če je to primerno.

Brez poseganja v predpise Skupnosti v zvezi z določenimi tipi kakovostnih vin PDPO lahko države članice pod proizvodnimi pogoji, ki jih morajo še določiti, dovolijo, da se ime določenega območja združi s podrobnostmi, ki veljajo za proizvodni postopek ali tip, ali z imenom sorte vinske trte ali sopomenko tega imena.“

8

Ime „Champagne“ za vina iz francoske pokrajine Champagne je navedeno na seznamu kakovostnih vin PDPO, ki je objavljen v skladu s členom 54(5) Uredbe št. 1493/1999 (UL 2006, C 41, str. 1, v njeni zadnji različici).

9

Člen 36(1) Uredbe št. 753/2002 določa:

„Označevanje uvoženega vina, vključno z vinom iz prezrelega grozdja ali delno prevretim grozdnim moštom za neposredno prehrano ljudi, iz tretje države, ki je članica Svetovne trgovinske organizacije, lahko vsebuje ime geografskega območja v skladu s Prilogo VII(A)(2)(d) k Uredbi […] št. 1493/1999, če pokaže, da je vino s poreklom z ozemlja oziroma iz regije ali kraja navedene tretje države, pri čemer se temu geografskemu poreklu pomembno pripisujejo določena kakovost, ugled ali druge lastnosti proizvoda.“

10

Odstavek 3 istega člena določa:

„Geografske označbe iz odstavkov 1 in 2 ne smejo biti takšne, da jih je mogoče zamenjati z geografskimi označbami, uporabljenimi za poimenovanje kakovostnega vina PDPO, namiznega vina ali drugega uvoženega vina, navedenimi na seznamih sporazumov, sklenjenih med Skupnostjo in tretjimi državami.

Nekatere geografske označbe tretjih držav iz prvega pododstavka, ki so homonimne geografske označbe za kakovostno vino PDPO, namizno vino ali uvoženo vino, se lahko uporabljajo, če so izpolnjeni praktični pogoji, na podlagi katerih se te označbe razlikujejo druga od druge, z upoštevanjem potrebe po zagotavljanju nepristranske obravnave proizvajalcev in zahteve, da ne pride do zavajanja potrošnikov.

[…]

Te navedbe, izrazi in praktični pogoji so navedeni v Prilogi VI.“

11

Člen 36(5) Uredbe št. 753/2002, kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 316/2004 z dne 20. februarja 2004 (UL L  55, str. 16) določa:

„Geografske označbe tretje države iz odstavkov 1 in 2 se smejo uporabljati na nalepkah uvoženega vina, četudi je samo 85 % tega vina pridobljenega iz grozdja, obranega na pridelovalnem območju, katerega ime nosi.“

12

Ime „Champagne“ za vina iz občine Champagne v kantonu Vaud v Švici ni navedeno v Prilogi VI z naslovom „Seznam homonimnih geografskih označb in praktični pogoji za njihovo uporabo iz člena 36(3)“.

13

Commune de Champagne (občina Champagne) se nahaja v kantonu Vaud v Švici v vinogradniški pokrajini Bonvillars. Na območju občine Champagne se prideluje belo nepeneče vino izključno iz grozdja sorte chasselas, ki se trži pod imenom „Champagne“.

14

Evropska skupnost in Švicarska konfederacija sta 21. junija 1999 podpisali sedem sporazumov, med njimi Sporazum med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi (UL 2002, L 114, str. 32, v nadaljevanju: sporazum).

15

Člen 5 priloge 7 k sporazumu določa:

„1.   Pogodbenici ukreneta vse potrebno v skladu s to prilogo, da se zagotovi obojestranska zaščita imen, na katera se nanaša člen 6 in ki se uporabljajo za opis in predstavitev proizvodov vinskega sektorja v smislu člena 2 z izvorom iz ozemlja pogodbenic. V ta namen vsaka pogodbenica uvede ustrezna pravna sredstva, da se zagotovi učinkovita zaščita in da se prepreči, da bi uporabljali geografske označbe in tradicionalna imena za opisovanje tistih proizvodov vinskega sektorja, ki niso zajeti v ustreznih navedbah ali opisih.

2.   Zaščitena imena ene od pogodbenic se rezervirajo izključno za proizvode z izvorom iz te pogodbenice, za katero ta imena veljajo, in se lahko uporabljajo samo pod pogoji, določenimi v zakonodaji in uredbah omenjene pogodbenice.

[…]

4.   V primeru enakozvočnih geografskih označb:

[…]

5.   V primeru enakozvočnih tradicionalnih imen:

[…]

8.   Ekskluzivna zaščita iz odstavkov [od] 1 [do] 3 velja za ime ‚Champagne‘ na seznamu Skupnosti v tem Dodatku 2. Ta ekskluzivna zaščita pa v prehodnem obdobju dveh let od uveljavitve te priloge ne preprečuje uporabe besede ‚Champagne‘ za opis in predstavitev nekaterih vin z izvorom iz švicarskega kantona Vaud, če se ta vina ne tržijo na ozemlju Skupnosti in če potrošnikov ne zavajajo glede resničnega izvora vina.“

16

Člen 6 priloge 7 k sporazumu določa:

„Zaščitijo se naslednja imena:

17

Dokument o ratifikaciji Švicarske konfederacije je bil deponiran 16. oktobra 2000, po tem, ko je bil sporazum 8. oktobra 1999 potrjen v L’assemblée fédérale (zvezni zbor) Švicarske konfederacije in na referendumu 21. maja 2000.

18

S Sklepom 2002/309/ES, Euratom Sveta in Komisije z dne 4. aprila 2002 glede sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju o sklenitvi sedmih sporazumov s Švicarsko konfederacijo (UL L 114, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je bil sporazum potrjen v imenu Evropske Skupnosti.

19

V skladu s svojim členom 17(1) je sporazum začel veljati 1. junija 2002.

20

Tožeče stranke so to tožbo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložile 1. julija 2002.

21

Z ločenima vlogama, ki sta bili v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vloženi 16. in 30. oktobra 2002, sta Svet in Komisija v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje ugovarjala dopustnosti tožbe.

22

Francoska republika je 25. oktobra 2002 predlagala intervencijo v podporo predlogom Sveta in Komisije. S sklepom z dne 18. novembra 2002 je predsednik tretjega senata Sodišča prve stopnje ugodil temu predlogu.

23

Francoska republika je 20. januarja 2003 vložila intervencijsko vlogo, ki se je nanašala samo na dopustnost.

24

Tožeče stranke so podale svoje navedbe glede ugovora nedopustnosti 3. februarja 2003 in navedbe glede intervencijske vloge 24. marca 2003. Svet in Komisija sta se odpovedala predstavitvi stališč v zvezi z intervencijsko vlogo.

25

S sklepom z dne 17. junija 2003 je Sodišče prve stopnje odločilo, da združi obravnavo ugovora nedopustnosti z meritorno obravnavo, in na podlagi ukrepov procesnega vodstva, ki so določeni v členu 64 njegovega poslovnika, pozvalo stranke, naj odgovorijo na določena pisna vprašanja v okviru njihovih vlog. Temu so ugodili v za to določenih rokih.

26

Tožeče stranke predlagajo Sodišču prve stopnje, naj:

27

Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

28

Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

29

Francoska republika Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

30

Na podlagi člena 113 Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje, kadar odloča v okoliščinah, ki jih določa člen 114(3) in (4) tega Poslovnika, kadar koli po uradni dolžnosti in po opredelitvi strank preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda, med katere v skladu z ustaljeno sodno prakso sodijo predpostavke dopustnosti po členu 230, četrti odstavek, Pogodbe ES (sodba Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I-1125, točka 23; sklepa Sodišča prve stopnje z dne 26. marca 1999 v zadevi Biscuiterie-confiserie LOR in Confiserie du Tech proti Komisiji, T-114/96, Recueil, str. II-913, točka 24, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Area Cova in drugi proti Svetu, T-194/95, Recueil, str. II-2271, točka 22).

31

Poleg tega lahko Sodišče prve stopnje na podlagi člena 111 Poslovnika, kadar očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage, odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

32

V tej zadevi Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima dovolj informacij na podlagi predloženih dokazov in pojasnil, ki so jih stranke predložile v pisnem postopku. Ker spis vsebuje vse potrebno za odločanje in so se stranke opredelile, je Sodišče prve stopnje posledično ugotovilo, da ni treba začeti ustnega postopka.

33

Svet in Komisija zatrjujeta, da člen 5(8) priloge 7 k sporazumu (v nadaljevanju: šampanjska klavzula) nima negativnih posledic za tožeče stranke. Dejstvo, da ni mogoče uporabiti imena „Champagne“ za označitev in predstavitev vin, ki jih pridelujejo nekatere tožeče stranke, izhaja zgolj iz člena 5, od (1) do (3), v zvezi s členom 6 in z dodatkom 2 k prilogi 7 k sporazumu. Tako je bil edini učinek šampanjske klavzule, da je za nekatera vina iz kantona Vaud določeno prehodno obdobje, v katerem je uporaba besede „Champagne“ dovoljena, če se ta vina ne tržijo na ozemlju Skupnosti in ne zavajajo potrošnikov glede resničnega izvora vina.

34

Komisija na podlagi tega zaključuje, da je treba v obsegu, v katerem tožeče stranke predlagajo razveljavitev izpodbijane sklepa v obsegu, v katerem potrjuje šampanjsko klavzulo, te zahtevke za razveljavitev zavreči kot nedopustne.

35

Tožeče stranke navajajo, da čeprav je na splošno res, da ekskluzivna zaščita označb proizvodov vinskega sektorja izhaja iz člena 5, od (1) do (3), priloge 7 k sporazumu, šampanjska klavzula določa strožjo ureditev za ime „Champagne“. Medtem ko se za druge vinogradniške proizvode izjema homonimnosti uporablja v okoliščinah, določenih v členu 5(4) in (5) priloge 7 k sporazumu, je učinek šampanjske klavzule po tem, ko se izteče prehodno obdobje, prepoved kakršnega koli trženja proizvodov pod imenom „Champagne“ in torej izključitev morebitne izjeme homonimnosti, na katero bi se lahko sklicevali v zvezi z vini s poreklom iz občine Champagne.

36

Ker šampanjska klavzula odvzema tožečim strankam možnost sklicevati se na izjemo homonimnosti za vina, ki izhajajo iz občine Champagne, bi imela razveljavitev izpodbijanih odločb učinek, na podlagi člena 233 ES, da bi prisilila institucije Skupnosti, da sprejmejo ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje, in tako začnejo nova pogajanja s Švicarsko konfederacijo v skladu z zahtevami, ki jih bo opredelilo Sodišče prve stopnje. Zato tožeče stranke menijo, da šampanjska klavzula neposredno vpliva na njihov položaj.

37

Treba je ugotoviti, da je izrecni namen te tožbe razveljavitev člena 1, izpodbijanega sklepa v delu, v katerem potrjuje šampanjsko klavzulo. Zgolj podredno in samo v primeru, če vseh sedem sektorskih sporazumov, ki jih potrjuje omenjeni sklep, sestavlja neločljivo celoto, je v tožbi predlagana tudi razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se z njim potrjuje tako celoten sporazum kot tudi šest preostalih sektorskih sporazumov.

38

Iz tega izhaja, da tožeče stranke vsaj formalno, glede na besedilo njihovih predlogov, identificirajo kot določbo, ki ima zanje negativne posledice, šampanjsko klavzulo, in da zahtevajo razveljavitev izpodbijanega sklepa samo v obsegu, v katerem je ta sklep potrdil to klavzulo, in tisto, kar je primarni zahtevek za delno razveljavitev ali podredni zahtevek za razveljavitev celotnega izpodbijanega sklepa. Vprašanje obsega predlagane razveljavitve je po navedbah tožečih strank namreč odvisno samo od tega, ali je mogoče ločiti sedem sporazumov, ki jih potrjuje izpodbijani sklep, in torej nima vpliva na opredelitev določbe, za katero tožeče stranke menijo, da ima zanje negativne posledice.

39

V skladu z ustaljeno sodno prakso je tožba za razveljavitev, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se izpodbijani akt razveljavi (sodbe Sodišče prve stopnje z dne 14. septembra 1995 v združenih zadevah Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T-480/93 in T-483/93, Recueil, str. II-2305, točka 59; z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji, T-102/96, Recueil, str. II-753, točka 40; z dne 30. januarja 2002 v zadevi Nuove Industrie Molisane proti Komisiji, T-212/00, Recueil, str. II-347). Pogoj za tak interes je, da ima razveljavitev tega akta sama po sebi lahko pravne posledice (glej sodbo Sodišče prve stopnje z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji, T-310/00, ZOdl., str. II-3253, točka 44 in navedena sodna praksa) ali drugače povedano, da tožba lahko s svojim izidom povzroči ugodne posledice za stranko, ki jo je vložila (sklep Sodišče prve stopnje z dne 17. oktobra 2005 v zadevi First Data in drugi proti Komisiji, T-28/02, ZOdl., str. II-4119, točka 34).

40

Zato je treba za ugotovitev, ali imajo tožeče strank interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem potrjuje to klavzulo, ker je ta ničnost predmet njihove tožbe, ugotoviti, ali šampanjska klavzula neposredno negativno posega v pravice tožečih strank.

41

Glede tega je treba navesti, da so na podlagi člena 5(2) priloge 7 k sporazumu zaščitena imena ene stranke rezervirana samo za proizvode, ki imajo izvor na območju tiste stranke, na katero se nanašajo. Zaščitena imena v pomenu te priloge so našteta v členu 6.

42

Kar zadeva proizvode vinskega sektorja z izvorom v Skupnosti, so zaščiteni v skladu s členom 6(a) priloge 7 k sporazumu:

43

Na podlagi določbe člena 6(b) iste priloge so glede proizvodov vinskega sektorja z izvorom v Švici zaščiteni:

44

Francoska označba kontroliranega izvora „Champagne“ je navedena v tem dodatku 2 kot geografska označba v smislu tretje alinee člena 6(a) priloge 7 k sporazumu.

45

Ime „Champagne“ pa ni navedeno med zaščitenimi imeni za proizvode vinskega sektorja z izvorom v Švici, ki so navedeni v dodatku 2, in sicer ne kot švicarska geografska označba ali kot tradicionalno švicarsko ime, med drugim pa ta dodatek ne navaja nobenega od posebnih izrazov, ki jih omenja člen 6(b), druga alinea, priloge 7 k sporazumu. Ker med drugim ime „Champagne“ ne označuje Švice, je treba torej zaključiti, da ne gre za zaščiteno švicarsko ime v smislu priloge 7 k sporazumu.

46

Vendar je treba ponovno navesti, da člen 5(4)(a) priloge 7 k sporazumu določa, da „kadar sta dve oznaki, ki ju ščiti ta priloga, enakozvočni, se zaščita dodeli obema, če ne zavajata potrošnika glede dejanskega izvora proizvodov vinskega sektorja“. Enako člen 5(5)(a) te priloge določa, da „kadar sta dve imeni, ki ju ščiti ta priloga, enakozvočni, se zaščita dodeli obema, če ne zavajata potrošnika glede dejanskega izvora proizvodov vinskega sektorja“.

47

Tako se izjema homonimnosti, ki jo določa člen 5(4) in (5) priloge 7 k sporazumu, za katero tožeče stranke navajajo, da je ne morejo uporabiti zaradi šampanjske klavzule, uporablja samo v primeru dveh homonimnih oznak ali imen, ki sta tudi zaščiteni na podlagi priloge 7 k sporazumu.

48

Vendar je bilo prej navedeno, da ime „Champagne“ ni zaščiteno švicarsko ime na podlagi priloge 7 k sporazumu.

49

Iz tega izhaja, da dejstvo, da se tožeče stranke ne morejo sklicevati na izjemo homonimnosti, ki je določena v členu 5(4) in (5) priloge 7 k sporazumu, izhaja iz samega namena teh določb in iz okoliščine, da ime „Champagne“ ni zaščiteno švicarsko ime v smislu priloge 7 k sporazumu.

50

Tožeče stranke torej napačno navajajo, da se nimajo možnosti sklicevati na izjemo homonimnosti, določeno v členu 5(4) in (5) priloge 7 k sporazumu zaradi šampanjske klavzule.

51

Treba je namreč opozoriti, da ta klavzula določa:

„Ekskluzivna zaščita iz odstavkov [od] 1 [do] 3 velja za ime ‚Champagne‘ na seznamu Skupnosti v tem dodatku 2. Ta ekskluzivna zaščita pa v prehodnem obdobju dveh let od uveljavitve te priloge ne preprečuje uporabe besede ‚Champagne‘ za opis in predstavitev nekaterih vin z izvorom iz švicarskega kantona Vaud, če se ta vina ne tržijo na ozemlju Skupnosti in če potrošnikov ne zavajajo glede resničnega izvora vina.“

52

Edini učinek šampanjske klavzule je torej dovoljenje, za prehodno obdobje dveh let, za trženje nekaterih vin z izvorom v kantonu Vaud pod imenom „Champagne“ zunaj ozemlja Skupnosti. Šampanjska klavzula je torej prilagoditev ekskluzivne zaščite, ki jo na podlagi člena 5, od (1) do (3), priloge 7 k sporazumu uživa označba „Champagne“, navedena v seznamu Skupnosti, ki se nahaja v dodatku 2 te iste priloge v korist nekaterih vin z izvorom v kantonu Vaud, kot to izražata med drugim prvi stavek te klavzule in prislov „pa“, ki se nahaja na začetku njenega drugega stavka.

53

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da razveljavitev izpodbijanega sklepa v obsegu, v katerem potrjuje šampanjsko klavzulo, ne samo, da ne bi imela nobenih pozitivnih učinkov za tožeče stranke, temveč bi bilo celo v njihovo škodo, ker bi odpravila prehodno obdobje, ki ga določa v njihovo korist. V tem delu tožeče stranke nimajo nobenega pravnega interesa začeti postopek proti šampanjski klavzuli in mora biti njihov zahtevek na tej podlagi zavržen kot nedopusten.

54

Treba je kljub temu navesti, da zunaj ozke formulacije njihovih predlogov, iz razlogov, ki jih navajajo tožeče stranke, izhaja, da vsebinsko izpodbijajo prepoved, ki jim je bila naložena na podlagi sporazuma, da po koncu prehodnega obdobja, določenega s šampanjsko klavzulo, tržijo vina, ki izhajajo iz občine Champagne v Vaudu, pod imenom „Champagne“.

55

Čeprav je res, kot je bilo to predhodno pojasnjeno, da šampanjska klavzula ni pravna podlaga za to prepoved, to ne pomeni, da sporazum na podlagi člena od 5, od (1) do (6), priloge 7 in dodatek 2 k tej isti prilogi, dejansko ne nalagata Švicarski konfederaciji, naj zagotovi ekskluzivno varstvo za ime Skupnosti „Champagne“, in izključuje vsako možnost izjeme homonimnosti v korist vin, ki izhajajo iz občine Champagne v Vaudu. Med drugim je treba navesti, da šampanjska klavzula to okoliščino izrecno poudari v prvem stavku, po katerem „ekskluzivna zaščita iz odstavkov [od] 1 [do] 3 velja za ime ‚Champagne‘ na seznamu Skupnosti v tem Dodatku 2“, tako da gre za izrecno formulacijo ureditve, ki izhaja iz vpisa imena „Champagne“ samo na seznam zaščitenih imen za proizvode vinskega sektorja, ki izvirajo v Skupnosti.

56

Iz tega izhaja, da je dejansko treba šteti tožbo kot vloženo proti ureditvi izključne zaščite imena Skupnosti „Champagne“, kot izhaja iz člena od 5, od (1) do (6), in dodatka 2 k prilogi 7 k sporazumu in ki jo šampanjska klavzula izrecno izraža. Poleg tega je treba ugotoviti, da razen utemeljenih ugovorov, da šampanjska klavzula nima narave akta, ki posega v položaj, iz pisnih vlog Sveta in Komisije izhaja, da sta tako razumela tožbo, tako da nenatančnost tožečih strank glede identifikacije akta, ki jim povzroča negativne posledice, ne ogroža kontradiktornosti postopka.

57

Pod temi pogoji bo Sodišče prve stopnje preverilo tudi dopustnost tožbe v delu, v katerem je njen predmet razveljavitev člena 1 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem potrjuje ureditev ekskluzivne zaščite imena Skupnosti „Champagne“, kot ta izhaja iz člena 5, od (1) do (6), in dodatka 2 k prilogi 7 k sporazumu (v nadaljevanju: sporne določbe sporazuma).

58

Glede tega je smiselno razlikovati med posledicami spornih določb sporazuma na položaj tožečih strank na ozemlju Švice na eni strani in na ozemlju Skupnosti na drugi strani.

59

Svet navaja, da Švicarska konfederacija ni del Skupnosti in da se posledično noben sklep ali akt Skupnosti v njej ne uporablja v skladu s členom 299(1) ES. Izpodbijani sklep tako ne more povzročiti prenosa sporazuma v švicarski pravni red, saj nanj nima nobenega učinka.

60

Svet opozarja, da na podlagi člena 26 Konvencije o pogodbenem pravu, ki je bila sklenjena na Dunaju 23. maja 1969 (v nadaljevanju: Dunajska konvencija), vsaka mednarodna pogodba veže stranke in mora biti izpolnjena v dobri veri, in da člen 29 te konvencije določa, da če drugačen namen ne izhaja iz mednarodne pogodbe ali ni drugače utemeljeno, mednarodna pogodba zavezuje vsako od strank glede celote njenega ozemlja. Zato mora glede sedmih sporazumov, ki so bili podpisani 21. junija 1999 med Švicarsko konfederacijo na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, vsaka stranka spoštovati in izpolniti omenjene sporazume, njihova uporaba na ozemlju Švice pa je v izključni pristojnosti švicarskih organov.

61

Glede tega je Svet navedel, da člen 16 sporazuma določa, da je njegovo področje ozemeljske uporabe ozemlje, na katerem se uporablja Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, in ozemlje Švice, in da priloga 7 k temu sporazumu v členu 5(1) določa, da „vsaka pogodbenica uvede ustrezna pravna sredstva, da se zagotovi učinkovita zaščita in da se prepreči, da bi uporabljali geografske označbe in tradicionalna imena za opisovanje tistih proizvodov vinskega sektorja, ki niso zajeti v ustreznih navedbah ali opisih.“

62

Svet na podlagi tega zaključuje, da se sporazum uporablja na ozemlju Švice zgolj na podlagi švicarskega sklepa o ratifikaciji sporazuma v skladu s švicarskimi ustavnimi določbami ter pod pogoji in na način, ki je skladen z njenim pravnim redom. Le švicarski organi so pristojni in odgovorni za izvršitev ustreznih pravnih sredstev za veljavnost pravic in obveznosti, naštetih v členu 5 priloge 7 k sporazumu, ki se morebiti lahko uporablja za položaj tožečih strank, na ozemlju Švice. Svet poudarja, da čeprav Švicarska konfederacija enako kot Skupnost pozna monistični tip vključitve mednarodnih pogodb, ima ta država vendarle avtonomna pravila za ugotovitev obsega, v katerem mednarodna pogodba, katere stranka je, daje pravice posameznikom, tako da lahko njena sodišča sprejmejo rešitve, ki so drugačne od tistih, ki jih sprejme sodišče Skupnosti, glede neposredne uporabe določb mednarodnih pogodb, ki jih sklene Skupnost. Svet kot primer take razlike navaja sodbo švicarskega zveznega sodišča z dne 25. januarja 1979 v zadevi Bosshard Partners Intertrading proti Sunlight AG.

63

Končno, sodna praksa, ki jo navajajo tožeče stranke glede vprašanja, ali se določba sporazuma, sklenjenega med Skupnostjo in tretjo državo, neposredno uporablja ali ne, ni pomembna v tej zadevi, ker se izpodbijani sklep ne nanaša na položaj tožečih strank. Svet med drugim navaja, da morebitna razveljavitev izpodbijanega sklepa s strani Sodišča prve stopnje ne bi izpodbila veljavnosti sporazuma, v skladu s členom 46 Dunajske konvencije, tako da bi bili švicarski organi še vedno zavezani, da jo spoštujejo, in bi ukrepi, ki so jih sprejeli švicarski organi na podlagi sporazuma, še vedno ostali v veljavi.

64

Komisija navaja, da je bil namen izpodbijanega sklepa ratificirati v imenu in za račun Skupnosti sedem sporazumov, ki so bili podpisani 21. junija 1999 s Švicarsko konfederacijo, in na ta način omogočiti njihovo uporabo na ozemlju Skupnosti.

65

Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je sporazum, ki ga sklene Svet in/ali Komisija v skladu z določbami Pogodbe, glede Skupnosti akt, ki ga je sprejela ena od njenih institucij, in da so določbe takega sporazuma, od začetka njegove veljavnosti, sestavni del pravnega reda Skupnosti (sodbe Sodišča z dne 30. aprila 1974 v zadevi Haegeman, 181/73, Recueil, str. 449, točki 4 in 5, in z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel, 12/86, Recueil, str. 3719, točka 7).

66

Vendar naj bi imeli akti institucij načeloma enako področje uporabe kot ustanovna pogodba, ki je njihova podlaga. Tako na podlagi člena 299(1) Pogodbe akta, ki ga sprejme institucija Skupnosti, ni mogoče uporabiti na ozemlju tretje države in ne more vplivati na pravice, ki nastanejo in se izvršujejo na ozemlju te države, v skladu s predpisi te države.

67

Sporne določbe sporazuma torej veljajo in jih je mogoče uporabiti za tožeče stranke samo na podlagi ratifikacijskega dokumenta, ki so ga sprejeli švicarski organi, s katerim so uradno izrazili soglasje, da se zavežejo s sporazumom, in zavezo, da sprejmejo potrebne ukrepe za njegovo uporabo na svojem ozemlju, v skladu s členoma 14 in 16 sporazuma.

68

Komisija na podlagi tega zaključuje, da izpodbijani sklep, to je ratifikacijski dokument, sprejet v imenu in za račun Skupnosti, ne velja na ozemlju Švice ter nima namena – in niti ne more imeti takega učinka, da ureja dejavnost tožečih strank v Švici, posledično pa jim ne more nalagati kakršne koli prepovedi. Tako morebitna razveljavitev izpodbijanega sklepa ne bi imela nobenega učinka na njihov položaj na ozemlju Švice, ki bi ga še vedno urejale zgolj odločitve švicarskih organov, tako da tožeče stranke nimajo pravnega interesa za postopek proti izpodbijanemu sklepu.

69

Francoska republika, intervenientka, navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom v imenu Skupnosti sklenjenih sedem sporazumov, podpisanih 21. junija 1999. Njegov učinek je začetek njihove veljavnosti na ozemlju Skupnosti. Vendar pa iz člena 299(1) ES izhaja, da akt, ki ga sprejme institucija Skupnosti, velja samo na ozemlju držav članic Skupnosti in ne na ozemlju tretje države. Tak akt torej ne velja na ozemlju Švice, tako da izpodbijani sklep ne zadeva pravic tožečih strank. Za to, da ti sporazumi postanejo veljavni na ozemlju Švice, je dejansko predhodno potrebno, da jih organi te države ratificirajo.

70

Poleg tega, kar zadeva geografske označbe, člen 5(1) priloge 7 k sporazumu določa, da „vsaka pogodbenica uvede ustrezna pravna sredstva, da se zagotovi učinkovita zaščita in da se prepreči, da bi uporabljali geografske označbe in tradicionalna imena“. Samo odločitev švicarski organov ima torej lahko učinek, da posega v pravice in obveznosti tožečih strank v Švici.

71

Tožeče stranke navajajo, da je v skladu s sodno prakso vsak akt Sveta, s katerim se sklepa mednarodna pogodba, sam po sebi akt, proti kateremu je mogoče vložiti tožbo na podlagi člena 230 ES (sodbi Sodišča z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Francija proti Komisiji, C-327/91, Recueil, str. I-3641, točka 16, in z dne 10. marca 1998 v zadevi Nemčija proti Svetu, C-122/95, Recueil, str. I-973, točki 41 in 42; mnenje Sodišča 3/94 z dne 13. decembra 1995, Recueil, str. I-4577, točka 22), podano na podlagi člena 228 Pogodbe ES.

72

Menijo, da razlogi Sveta in Komisije temeljijo na napačni premisi, da akt Skupnosti zaradi svoje narave same ne more imeti učinkov zunaj ozemlja Skupnosti. Akt, s katerim Skupnost sklene sporazum s tretjo državo, pa pogojuje obstoj tega istega sporazuma na mednarodni ravni. V tej zadevi je sporazum postal zavezujoč šele po sklepu o ratifikaciji švicarskega Conseil fédéral (zvezni svet) z dne 16. oktobra 2000 in s sklepom Sveta z dne 4. aprila 2002, s katerim je bil ta sporazum potrjen. Nepravilno bi bilo torej zatrjevati, da tožeče stranke zadeva samo ratifikacija spornih določb sporazuma Švicarske konfederacije, saj brez izpodbijanega sklepa tožečim strankam ne bi bila odvzeta pravica, da tržijo vino, ki ga pridelujejo, pod imenom „Champagne“.

73

Tožeče stranke glede tega poudarjajo, da je izpodbijani sklep sprejet pozneje kot je bila opravljena ratifikacija sporazuma s strani Švicarske konfederacije. Pred sprejetjem tega sklepa Švicarska konfederacija namreč ni bila zavezana k obveznosti, ki izhaja iz spornih določb sporazuma, in je ta obveznost nastala šele po sprejetju tega sklepa, ki je pogoj za začetek veljavnosti tega sporazuma. Prepoved tožečim strankam, da bi lahko še naprej uporabljale občinsko poimenovanje „Champagne“, torej neposredno izhaja iz izpodbijanega sklepa.

74

Dejstvo, da je nezakonitost akta vezana na podanost dveh dejavnikov, in sicer odločitve o ratifikaciji Skupnosti in Švicarske konfederacije, ne pomeni, da ni mogoče nobenega od obeh dejavnikov izpodbijati z ničnostno tožbo, kar bi bila posledica stališča Sveta.

75

Sodišče je med drugim potrdilo dopustnost ničnostnih tožb proti aktom, ki so potrjevali mednarodne pogodbe, ne da bi razlikovalo med njihovimi zunanjimi ali notranjimi učinki (sodbi Francija proti Komisiji, točka 71 zgoraj; Nemčija proti Svetu, točka 71 zgoraj; sodbi Sodišča z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Svetu, C-29/99, Recueil, str. I-11221, in z dne 12. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Svetu, C-281/01, Recueil, str. I-12049).

76

Poleg tega bi, če bi se sledilo stališču Sveta, institucije Skupnosti lahko prosto kršile pravila prava Skupnosti, predvsem temeljne pravice, če bi delovale v okviru svojih zunanjih pristojnosti in če bi imel zadevni akt posledice samo na ozemlju tretje države.

77

Glede razlage Sveta o členu 299 ES tožeče stranke navajajo, da ne upošteva, da krajevno področje uporabe pravnega reda Skupnosti presega vsoto vseh ozemelj držav članic in se razteza na kateri koli kraj, kjer država članica deluje na podlagi katerega koli naslova v okviru pristojnosti, ki so podeljene Skupnosti. Tako je Skupnost pristojna za sankcioniranje omejevalnih sporazumov ali prepoved koncentracij zunaj Skupnosti (sodbi Sodišča z dne 27. septembra 1988 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85, Recueil, str. 5193, in z dne 28. aprila 1998 v zadevi Javico, C-306/96, Recueil, str. I-1983; sodba Gencor proti Komisiji, točka 39 zgoraj).

78

Vendar je v tej zadevi iz vsebine šampanjske klavzule izrecno izhajalo, da ima namen povzročiti učinke tako na ozemlju Skupnosti kot tudi na ozemlju Švice. Na tem zadnjem ozemlju je namreč z njo prepovedana uporaba imena „Champagne“, čeprav je bilo to ime na podlagi švicarskega prava rezervirano za vinogradnike občine Champagne v Vaudu. Tožeče stranke glede tega navajajo, da je mednarodna pogodba med Francosko republiko in Švicarsko konfederacijo o zaščiti označb izvora, imen izvora in drugih geografskih poimenovanj, podpisana v Bernu 14. maja 1974 (v nadaljevanju: francosko-švicarski sporazum), na podlagi izjeme homonimnosti iz člena 2(3) tega sporazuma dovoljevala uporabo tega imena za vina z izvorom v Champagni v kantonu Vaud. Te okoliščine poleg tega proizvajalci šampanjca niso izpodbijali.

79

Poleg tega člen 46 Dunajske konvencije, na katerega se sklicuje Svet v podporo svojim razlogom, določa samo to, da se država ne more sklicevati na dejstvo, da je bilo njeno soglasje, da jo določena mednarodna pogodba zavezuje, izpodbojno, ker je bilo izraženo v nasprotju z določbo njenega notranjega prava, ki se nanaša na pristojnost za sklepanje mednarodnih pogodb. Vendar pa se tak primer nikakor ne nanaša na položaj v tej zadevi, v kateri je kršena temeljna pravica. V vsakem primeru se člen 46 te konvencije ne nanaša na primere, kadar je kršitev, kot v tem primeru, očitna, ker so sporne določbe sporazuma očitna in resna kršitev lastninske pravice in pravice svobodnega opravljanja gospodarske dejavnosti tožečih strank. Med drugim bi razveljavitev izpodbijanega sklepa odvzela spornim določbam sporazuma kakršno koli vrednost in jih strankam sporazuma ne bi bilo treba več uporabljati, v skladu s členom 60 in naslednjimi Dunajske konvencije.

80

Na koncu, glede razlogov, ki jih Svet navaja glede tega, da naj tožečih strank sporne določbe sporazume ne bi neposredno zadevale, tožeče stranke opozarjajo, da v skladu s sodno prakso Sodišča in Sodišče prve stopnje akt Skupnosti neposredno zadeva tožečo stranko, kadar ima ta akt neposreden učinek nanjo, ne da bi bila potreben dodaten ukrep, ki je v diskreciji nacionalnega organa ali organa Skupnosti. Vendar pa sprejetje vmesnega, zgolj izvršilnega akta ne pretrga neposredne zveze med aktom Skupnosti in tožečo stranko (sodba Sodišča z dne 13. maja 1971 v združenih zadevah International Fruit Company in drugi proti Komisiji, od 41/70 do 44/70, Recueil, str. 411).

81

Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da je pogoj, da posameznika izpodbijani ukrep Skupnosti neposredno zadeva, da ima ta ukrep neposredne posledice na pravni položaj posameznika in da ne prepusti nikakršne diskrecijske pravice naslovnikom tega ukrepa, ki ga morajo izpolniti, ta izpolnitev pa mora biti povsem avtomatična in izhajati iz samega predpisa Skupnosti, ne da bi bilo treba uporabiti druga vmesna pravila (sodba Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C-386/96 P, Recueil, str. I-2309, točka 43).

82

Tožeče stranke tako priznajo, da bi, v primeru ukrepa, ki bi dopuščal široko diskrecijsko pravico državam, ki so zadolžene za njegov prenos v svoje notranje pravo, lahko samo določbe, sprejete za izvršitev, zadevale položaj tožečih strank.

83

Vendar v tej zadevi ne gre za to, ker je šampanjska klavzula jasna, natančna in enopomensko izražena in ne pušča nobene diskrecijske pravice glede sprejetja potrebnih ukrepov za zagotovitev izvrševanja in učinkovite izvršitve spornih določb sporazuma. Svet in Komisija med drugim sama vztrajata glede dejstva, da je Švicarska konfederacija na podlagi člena 14 sporazuma zavezana, da sprejme vse ukrepe, bodisi splošne bodisi posebne, za zagotovitev izvrševanja sporazuma, saj v nasprotnem primeru odgovarja na mednarodni ravni.

84

Med drugim izvor kršitve prava Skupnosti ni v morebitnem ravnanju Švice, temveč v spornih določbah sporazuma, ki jo zavezujejo k sprejetju potrebnih ukrepov za zagotovitev primerne uporabe, na podoben način kot v položaju, ki je bil predmet sodbe Sodišča z dne 5. novembra 2002 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-476/98, Recueil, str. I-9855).

85

Tožeče stranke tako ugotavljajo, da je imel izpodbijani sklep pravne učinke nanje in da je Sodišče prve stopnje pristojno, da odloča o tej tožbi, pri čemer je kontekst mednarodne pogodbe glede tega nepomemben, ker je Sodišče poudarilo, da izvrševanje pristojnosti, podeljenih Skupnosti na mednarodnem področju, ni izvzeto iz sodnega nadzora, ki ga določa člen 230 ES (sodbi Francija proti Komisiji, točka 71 zgoraj, in Nemčija proti Svetu, točka 71 zgoraj).

86

Uvodoma je treba ponoviti, da mora biti izpodbijani akt, da je tožba na podlagi člena 230, prvi odstavek, ES dopustna, akt institucije, ki povzroči obvezne pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da resno spremenijo njen pravni položaj (sodba Sodišča z dne 31. marca 1998 v združenih zadevah Francija in drugi proti Komisiji, C-68/94 in C-30/95, Recueil, str. I-1375, točka 62; sodba Sodišče prve stopnje z dne 4. marca 1999 v zadevi Assicurazioni Generali in Unicredito proti Komisiji, T-87/96, Recueil, str. II-203, točka 37; glej tudi v tem smislu sodbi Sodišča z dne 31. marca 1971 v zadevi Komisija proti Svetu, imenovana „AETR“, 22/70, Recueil, str. 263, in Francija proti Komisiji, točka 71 zgoraj, točka 14).

87

Čeprav sporazuma med Skupnostjo in tretjo državo ali mednarodno organizacijo kot instrument, ki izraža skupno voljo teh entitet, ni mogoče šteti za akt institucij in zato proti njemu ni mogoče vložiti tožbe na podlagi člena 230 ES, je na podlagi ustaljene sodne prakse akt, s katerim je pristojna institucija Skupnosti nameravala skleniti ta sporazum, akt institucije v smislu tega člena in je tako lahko predmet ničnostne tožbe (glej v tem smislu sodbo Francija proti Komisiji, točka 71 zgoraj, točka 17; mnenje 3/94, točka 71 zgoraj, točka 22, in sodbo Nemčija proti Svetu, točka 71 zgoraj, točka 42).

88

Iz tega izhaja, da je predmet tožbe tožečih strank lahko samo izpodbijani sklep in je tožba dovoljena samo, če ima sklep obvezne pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožečih strank tako, da resno spremenijo njen pravni položaj.

89

V zvezi s tem je treba opozoriti, da načelo suverenosti držav, ki je izraženo v členu 2(1) Ustanovne listine združenih narodov, zajema to, da načeloma vsaka država zakonodajno odloča na svojem ozemlju in v povezavi s tem, da posamezna država načeloma lahko enostransko naloži obvezna pravila samo na svojem ozemlju. Enako, glede Skupnosti, je smiselno poudariti, da se na podlagi člena 299 ES in v skladu s posebnim načinom za nekatera ozemlja, ki jih ta člen navaja, Pogodba ES uporablja zgolj na ozemlju držav članic.

90

Iz tega izhaja, da akti institucij, ki so bili sprejeti na podlagi pogodbe, ne morejo kot enostranski akti Skupnosti ustvariti pravic in obveznosti zunaj tako opredeljenega ozemlja. Zato je področje uporabe izpodbijanega sklepa samo to ozemlje in izpodbijani sklep nima nobenih pravnih učinkov na ozemlju Švice. Samo sporazum, proti kateremu ni mogoče vložiti tožbe v skladu s tistim, kar je bilo pred tem navedeno, ima lahko pravne učinke na ozemlju Švice na način, ki ga določa pravni red te države in po tem, ko je ratificiran v skladu s postopki, ki se tam uporabljajo.

91

Tako je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep, ki sta ga sprejela Svet in Komisija v imenu in za račun Skupnosti, ne spreminja pravnega položaja tožečih strank na ozemlju Švice, ker ta položaj urejajo samo določbe, ki jih sprejme ta država pri izvrševanju svoje suverene pristojnosti. Edini izvor posledic, ki jih je sporazum imel na ozemlju Švice glede tožečih strank, ki naj bi bile škodljive, je okoliščina, da se je Švicarska konfederacija s svojo suvereno odločitvijo, da ratificira ta sporazum, strinjala, da jo obvezuje, in se je zavezala v skladu s členom 14 tega sporazuma, da sprejme primerne ukrepe za zagotovitev izvršitve obveznosti, ki iz njega izhajajo, med katerimi so tudi tiste, ki izhajajo iz spornih določb sporazuma.

92

Med drugim je to v skladu s členom 16 sporazuma, ki določa, da se ta uporablja na ozemljih, na katerih velja Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, in pod pogoji, ki jih določa ta pogodba, in na ozemlju Švice, v zvezi s prvim stavkom člena 17(1) sporazuma, na podlagi katerega bosta stranki sporazum ratificirali ali potrdili po lastnem postopku.

93

Zgolj dejstvo, da je izpodbijani sklep začel veljati na podlagi postopkovne določbe o začetku veljavnosti, ki jo določa drugi stavek člena 17(1) sporazuma, na podlagi katere bo sporazum začel veljati prvi dan drugega meseca po zadnjem obvestilu o deponiranju ratifikacijskih dokumentov ali po potrditvah sedmih sektorskih sporazumov, nima nobenega vpliva na splošno načelo, ki je bilo izraženo zgoraj, da je načeloma vsaka država sama pristojna za to, da enostransko naloži obvezna pravila na svojem ozemlju. Čeprav je treba priznati, da bi na podlagi člena 17 sporazuma razveljavitev izpodbijanega sklepa lahko povzročila njegovo zadržanje, je treba ugotoviti, da bi bil učinek razveljavitve sklepa o ratifikaciji Švicarske konfederacije enak in predvsem da bi bila ta možnost zgolj posledica procesnih in formalnih pogojev za začetek veljavnosti sporazuma, in očitno ne more voditi do zaključka, da se območje uporabe izpodbijanega sklepa razteza na ozemlje Švice.

94

Nazadnje je treba, čeprav je res, da je bilo odločeno, da izvrševanje pristojnosti, podeljenih institucijam Skupnosti na mednarodnem področju, ni izvzeto iz sodne presoje zakonitosti, ki jo določa člen 230 ES (sodba Francija proti Komisiji, točka 71 zgoraj, točka 16), poudariti, da bi odločitev, da je tožba v tej zadevi dopustna v delu, v katerem se nanaša na posledice spornih določb sporazuma na ozemlju Švice, pripeljala sodišče Skupnosti do tega, da z vidika prava Skupnosti odloča o zakonitosti pravic, podeljenih tretji državi, ali obveznosti, ki jih je prevzela ta država, ki izhajajo iz mednarodnega sporazuma, s katerim se je svobodno in suvereno strinjala v okviru vodenja svojih zunanjih odnosov. Tak nadzor bi bil očitno zunaj okvira pristojnosti Sodišča prve stopnje, kot jih določa Pogodba ES.

95

Iz vsega navedenega izhaja, da izpodbijani sklep nima nikakršnega obveznega pravnega učinka, ki bi lahko spremenil pravni položaj tožečih strank na ozemlju Švice, in zato ni akt, proti kateremu je mogoče vložiti tožbo na podlagi člena 230 ES. Zaradi teh razlogov je treba zavrniti razloge, ki jih navajajo tožeče stranke z namenom izkazati, da jih ta sklep neposredno zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, kot povsem nepomembne, ker je predpogoj za to vprašanje, da ima izpodbijani akt sploh obvezne pravne učinke zanje.

96

Zato je treba zavreči to tožbo kot nedopustno v delu, v katerem zahteva, naj se izpodbijani sklep razveljavi na ozemlju Švice.

97

Svet zatrjuje, da ima vino z izvorom v francoski pokrajini Šampanji v Skupnosti izključno zaščito kot kakovostno vino PDPO, česar sporne določbe sporazuma v ničemer ne spreminjajo.

98

V odgovoru na tožbo je Svet kot odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje dodal, da na podlagi člena 36 Uredbe št. 753/2002, ki določa pogoje, pod katerimi se geografska označba lahko pojavi na etiketi vina uvoženega v Skupnost, taka geografska označba ne sme biti takšna, da jo je mogoče zamenjati z geografskimi označbami, uporabljenimi za poimenovanje kakovostnega vina PDPO, namiznega vina ali drugega uvoženega vina, navedenimi na seznamih sporazumov, sklenjenih med tretjimi državami in Skupnostjo.

99

V tej zadevi Svet meni, da se izjema homonimnosti, določena v drugem pododstavku člena 36(3) Uredbe št. 753/2002, ne uporablja za vina, ki izvirajo iz občine Champagne v Vaudu, zaradi očitne nevarnosti zamenjave, ki bi ga ta homonimnost ustvarila pri potrošnikih. Med drugim bi bila zaradi precej superiornejšega položaja in slovesa francoske oznake kontroliranega izvora, delitev takega poimenovanja, v nasprotju z zahtevami te določbe, zelo nepravična.

100

Svet poleg tega poudarja, da nobena geografska označba tretje države ni dobila dovoljenja na podlagi tega člena 36(3), da se lahko uporablja na ozemlju Skupnosti. Priloga VI k Uredbi št. 753/2002, v kateri so naštete geografske označbe in tradicionalna imena, za katere se lahko uporabi izjema homonimnosti, je namreč prazna. Tako švicarska geografska označba „Champagne“ nikakor ne more biti predmet izjeme homonimnosti, ki jo predvideva ta uredba, tako da tožeče stranke nimajo dovoljenja, da tržijo vina, pridelana v občini Champagne pod tem imenom.

101

Svet zatrjuje, da zato tako pred kot po sprejetju sporazuma, pravila uporabe oznake kontroliranega izvora „Champagne“ v Skupnosti urejata Uredba št. 1493/1999 in Uredba št. 753/2002. Med drugim, tudi če ti uredbi urejata možnost tožečih strank, da uporabljajo poimenovanje „Champagne“ za vina z izvorom v občini Champagne v kantonu Vaud, te možnosti sporazum ni spremenil, ker ne določa pravil o zaščiti, ki jo vsaka stranka podeli svojim geografskim označbam na svojem ozemlju. Zato z izpodbijanim sklepom ni bila sprejeta nobena nova določba, ki bi se nanašala na trženje vina, uvoženega iz Švice, s poimenovanjem „Champagne“ na ozemlju Skupnosti, tako da ta sklep tožečih strank ne zadeva neposredno.

102

Takega zaključka ne izpodbija francosko-švicarski sporazum, ki pozna samo eno poimenovanje „Champagne“, to je poimenovanje penečih vin z izvorom v francoski pokrajini Šampanji. Člen 2(3) tega sporazuma namreč določa izjemo od obveznosti, določenih v prvem pododstavku:

„Če eno od poimenovanj, zaščitenih na podlagi prvega pododstavka, ustreza imenu pokrajine ali kraja zunaj Francoske republike, prvi pododstavek ne izključuje, da se to poimenovanje uporabi za proizvode ali blago, proizvedeno v tej pokrajini ali v tem kraju. Vendar pa se dodatna pravila lahko določijo s protokolom.“

103

Učinek te določbe je torej, da dovoli Švicarski konfederaciji odstop od obveznosti, določene v prvem pododstavku, po katerem je poimenovanje „Champagne“ rezervirano „na ozemlju Švicarske konfederacije za francoske proizvode ali blago“. Namen te določbe pa vsekakor ni zaščita poimenovanja „Champagne“ na ozemlju Francije in posledično ne posega v zakonodajo o vinu Skupnosti, ki rezervira to oznako kontroliranega izvora na ozemlju Skupnosti, za nekatera vina francoske pokrajine Šampanje.

104

Med drugim je Svet v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje navedel, da tožeče stranke niso pravno zadostno izkazale, da je poimenovanje „Champagne“ zaščiteno kot oznaka kontroliranega porekla na podlagi švicarskega prava.

105

Sklep švicarskega zveznega sveta z dne 7. decembra 1998 o vinogradništvu in uvozu vin je namreč navajal tri vrste poimenovanj: oznaka porekla, oznaka kontroliranega porekla in navedba porekla. Na podlagi tega predpisa je oznaka porekla rezervirana za vina iz grozdja, ki je bilo pridelano v zadevnem geografskem področju in ki ima minimalno vsebnost sladkorja. Na drugi strani je za oznako kontroliranega porekla potrebno poleg te vsebnosti sladkorja, ki je določena za oznako porekla, izpolniti „dodatne zahteve, ki jih določa kanton“, ki se morajo nanašati vsaj na „meje proizvodnih območij […], vinsko trto […], metode kultiviranja […], naravno vsebnost sladkorja […], maksimalen pridelek na enoto površine […], metode pripravljanja vina [in] organoleptično analizo in pregled“.

106

Svet priznava, da člen 16 uredbe z dne 19. junija 1985 o oznakah porekla za vino iz Vauda (v nadaljevanju: uredba o oznakah izvora za vino iz Vauda) določa: „[V]ino, pridelano na ozemlju občine, ima pravico do oznake te občine […]“ Ta pravica pa je vseeno v nasprotju s sklepom švicarskega zveznega sveta z dne 7. decembra 1998 o vinogradništvu in uvozu vin, ki je poznejši od te uredbe, kar rezervira oznake kontroliranega porekla za vina, ki izpolnjujejo strožje pogoje kakovosti kot zgolj pogoj, ki se nanaša na občinske oznake, ki zahteva, da je bilo 51 % vina pridelano na območju zadevne občine.

107

Svet dodaja, da so v skladu s členom 3 uredbe z dne 28. junija 1995 o oznakah kontroliranega porekla za vino iz Vauda poimenovanja izvora vin iz Vauda rezervirana samo za vina z oznako kontroliranega porekla in da so oznake kontroliranega porekla tradicionalna geografska poimenovanja ali ne vin kategorije 1 v smislu določb členov od 1 do 4 uredbe z dne 26. marca 1993 o kakovosti vin iz Vauda.

108

Glede tega Svet navaja, da se lahko na podlagi člena 1 uredbe z dne 26. marca 1993 o kakovosti vin iz Vauda oznaka porekla iz vinogradniške pokrajine, kraja proizvodnje ali sestavnega dela kraja proizvodnje (občina, vinograd, dvorec, opatija, posestvo, katastrska oznaka ali določen kraj) uporablja za vina iz trgatve, ki so dosegla določeno minimalno naravno vsebnost sladkorja, ki je določena glede na vrsto vinske trte in oznako. Svet tako poudarja, da čeprav je oznaka „Bonvillars“ na seznamu oznak, oznake „Champagne“ ni.

109

Svet tako meni, da oznaka „Champagne“ ni niti oznaka kontroliranega porekla niti oznaka porekla, temveč preprosta geografska označba, ki nima nobene povezave s kakovostjo ali slovesom. Ta označba v švicarskem pravu pomeni eno zgolj geografsko zahtevo, to je da vsaj 51 % vina izvira iz grozdja, pridelanega v občini Champagne.

110

Tako razlago potrjuje uredba kantona Vaud z dne 16. julija 1993 o omejitvi proizvodnje in uradnem nadzoru trgatve. Svet navaja, da so na podlagi člena 1 te uredbe v kantonskem registru vinske trte popisane vinogradniške parcele vsakega lastnika in mora na podlagi člena 3 te uredbe vsebovati oznako v pomenu uredbe o oznakah izvora za vino iz Vauda. Vendar kantonski register vinske trte, ki jo obdelujejo tožeče stranke, jasno navaja, da je oznaka, ki jo uporabljajo vse tožeče stranke, „Bonvillars“.

111

Komisija pa navaja, da je uporaba poimenovanja „Champagne“ na ozemlju Skupnosti že daljše obdobje rezervirana za vina z izvorom v francoski pokrajini Šampanji, česar sporne določbe sporazuma v ničemer ne spreminjajo.

112

V odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje je Komisija navedla, da bi lahko izjemo homonimnosti, ki je predvidena v zadnjem pododstavku člena 29(3) Uredbe št. 2392/89, v veljavi do 1. avgusta 2003, podelila Komisija z odločbo na podlagi zahteve za odstop od določb odstavka 2 tega istega člena. Vendar taka zahteva ni bila vložena glede vin iz občine Champagne v Švici.

113

Med drugim se je izjema homonimnosti, ki jo določa člen 36(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 753/2002, v veljavi od 1. avgusta 2003, lahko uporabljala samo, če bi tretja država priznala in zaščitila zadevno geografsko označbo kot tako, in sicer v skladu s členom 24(9) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine z dne 15. aprila 1994 (UL L  336, str. 214, v nadaljevanju: Sporazum TRIPS), ki določa, da „po tem sporazumu ni obveznosti za varstvo geografskih označb, ki niso ali prenehajo biti varovana v državi porekla ali ki so se v tej državi prenehala uporabljati“.

114

Ker Švicarska konfederacija ni imela namena zaščititi geografske označbe „Champagne“ v kantonu Vaud v okviru sporazuma, se zato izjema homonimnosti, ki jo določa Uredba št. 753/2002, ne more uporabiti. Poleg tega je priloga VI k tej uredbi, ki navaja označbe in praktične pogoje za uporabo homonimnih geografskih označb tretjih držav, prazna, pri čemer pa do sedaj ni bila vložena nobena zahteva v zvezi s homonimnostjo.

115

Poleg tega je Komisija v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje glede obstoja občinske oznake kontroliranega porekla za občino Champagne navedla, da iz uredbe o oznakah izvora za vino iz Vauda izhaja, da je poimenovanje „Champagne“ zgolj navedba porekla, ki ne daje nikakršnih pravic trgovinske ali industrijske lastnine, saj v veljavnih švicarskih predpisih to poimenovanje ni priznano oziroma v njih ni opredeljena kakovost vin, proizvedenih na ozemlju te občine.

116

Na koncu Komisija navaja, da tožeče stranke same priznavajo, da na ozemlju Skupnosti niso nikoli tržile vina, ki ga proizvajajo, pod imenom „Champagne“, temveč da izvozijo približno tisoč steklenic na leto v Skupnost pod imenom „Arquebuse“, kar kaže, da se izjema homonimnosti, ki jo določajo predpisi Skupnosti, zanje ni nikoli uporabljala.

117

Komisija iz vsega zgoraj navedenega zaključuje, da izpodbijani akt ne spreminja pravnega položaja tožečih strank na ozemlju Skupnosti, tako da nimajo pravnega interesa za izpodbijanje tega akta.

118

Francoska republika, intervenientka v sporu, navaja, da je francosko vino iz Šampanje v Skupnosti zaščiteno kot kakovostno vino PDPO in ima na tej podlagi ekskluzivno pravico do imena „Champagne“. Izpodbijani akt torej ne zadeva neposredno pravnega položaja tožečih strank, tako da je tožba nedopustna.

119

Med drugim Francoska republika meni, da je na podlagi veljavnih švicarskih predpisov navedba občine podrobna oznaka porekla vina iz kraja, ki je ena sama enota, in da take navedbe ni mogoče izenačiti z oznako porekla. Oznaka porekla namreč kaže na to, da so izpolnjeni določeni pogoji glede značilnosti proizvoda, ki obstajajo glede oznake „Bonvillars“ in ne obstajajo za občino Champagne. Francoska republika glede tega navaja, da bi bila v nasprotnem primeru ta občina posebej navedena v uredbi o oznakah porekla za vino iz Vauda, kar pa ni. Tako meni, da obstoj oznake kontroliranega porekla „Champagne“, ki bi jo ščitilo švicarsko pravo, ni izkazan.

120

Tožeče stranke izpodbijajo navedbe Sveta, Komisije in Francoske republike, da naj njihovega pravnega položaja na ozemlju Skupnosti sporne določbe sporazuma ne bi spreminjale. Glede tega navajajo, da čeprav je ime „Champagne“ res oznaka kontroliranega porekla v smislu prava Skupnosti, ta okoliščina ne preprečuje trženja v Skupnosti vina iz Vauda, ki ga proizvajajo. Na podlagi dopisov predstavnikov proizvajalcev iz Šampanje tožeče stranke zatrjujejo, da ti med drugim niso nasprotovali trženju vina, ki je proizvedeno na ozemlju občine Champagne v Vaudu, pod imenom „Champagne“.

121

V odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje so tožeče stranke pojasnile, da se je po preverjanju izkazalo, da so bila vina, proizvedena v občini Champagne, omenjena v tožbi, izvožena v Belgijo v približni količini 1000 steklenic na leto pod imenom „Arquebuse“ in ne „Champagne“.

122

Kljub temu tožeče stranke navajajo, da se na podlagi člena 26(1) in člena 29 Uredbe št. 2392/89 v primeru homonimnosti poimenovanje vina s poreklom v tretji državi lahko uporablja, kadar je v tej državi ime uporabljeno za vino v skladu s starimi in stalnimi običaji in če ta država ureja uporabo tega imena, kar je v tej zadevi očitno podano. Okoliščina, da člen 29(3) te uredbe določa sprejetje odločb o odstopu, da bi se lahko uporabila izjema homonimnosti, v tej zadevi ni pomembno, ker člen 2(3) francosko-švicarskega sporazuma ex lege podeljuje izjemo homonimnosti. Iz te določbe namreč izhaja, da če eno od poimenovanj, zaščitenih na podlagi prvega odstavka, ustreza imenu pokrajine ali kraja, ki se nahaja zunaj ozemlja Francoske republike, ta zaščita ne izključuje uporabe tega poimenovanja za proizvode ali blago, proizvedeno v tej pokrajini ali v tem kraju. To med drugim potrjuje mnenje Conseil d’État (državnega sveta) v kantonu Vaud z dne 22. decembra 2003.

123

Glede Uredbe št. 753/2002, tožeče stranke poudarjajo, da njen člen 36 prav tako določa, da se nekatere označbe, ki so homonimi geografskih označb, ki se uporabljajo za označevanje kakovostnega vina PDPO, lahko uporabljajo v skladu s praktičnimi pogoji, na podlagi katerih se te označbe razlikujejo druga od druge, z upoštevanjem potrebe po zagotavljanju nepristranske obravnave proizvajalcev in na način, da ne pride do zavajanja potrošnikov. Tako ni sporno, da je poimenovanje „Champagne“ za vina, ki jih proizvajajo tožeče stranke, geografska označba v smislu člena 22 TRIPS, na katerega se sklicuje člen 3 priloge 7 k sporazumu. Poleg tega uporaba tega poimenovanja s strani tožečih strank izpolnjuje pogoje, ki jih določa člen 36 Uredbe št. 753/2002, tako da to poimenovanje lahko izkoristi izjemo homonimnosti. Na to ne vpliva, da priloga VI k Uredbi ne vsebuje nobenega poimenovanja, saj bi kakršna koli drugačna razlaga členu 36 te uredbe odvzela vsakršen pomen in bi kršila obveznosti Skupnosti, ki izhajajo iz člena 23(3) TRIPS. V vsakem primeru je Uredba št. 753/2002 začela veljati šele 1. januarja 2003, to je po začetku veljavnosti sporazuma. Ker je ta izključil uporabo izjeme homonimnosti za vina iz občine Champagne, od Švicarske konfederacije ni mogoče zahtevati, naj zahteva uporabo te izjeme v okviru Uredbe št. 753/2002.

124

Glede zaščite poimenovanja „Champagne“ v skladu z veljavnim švicarskim pravom, tožeče stranke navajajo, da ima na podlagi člena 16 uredbe z dne 28. junija 1995 o oznakah porekla za vino iz Vauda vino, pridelano na ozemlju občine, pravico do oznake te občine.

125

Glede tega navajajo, da kanton Vaud obsega šest vinogradniških pokrajin. Njihovo geografsko območje je opredeljeno v členu 2 te uredbe, ki določa, da pokrajina Bonvillars obsega vse vinogradniške občine okraja Grandson ter pokrajini Montagny in Valuyres-sous-Montagny okraja Yverdon. Teh šest pokrajin sestavlja 26 krajev proizvodnje, ki obsegajo 148 vinogradniških občin. V skladu s členi od 13 do 15 te uredbe tri od teh pokrajin vsaka sama predstavljajo po en sam kraj proizvodnje. Glede teh treh regij, ki predstavljajo en sam kraj proizvodnje, med katerimi je pokrajina Bonvillars, ni mogoč noben dvom o pripadnosti enemu ali drugemu kraju proizvodnje, glede pokrajin, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, zaradi enakosti med vinogradniško pokrajino in krajem proizvodnje. To pojasnjuje, zakaj uredba z dne 28. junija 1995 o oznakah porekla za vino iz Vauda teh občin ne navaja. Proizvajalci vina s poreklom iz teh občin imajo kljub vsemu pravico uporabljati njihovo ime za poimenovanje njihovih proizvodov na podlagi člena 16 te uredbe.

126

Tožeče stranke poudarjajo, da je Conseil d’État kantona Vaud z dvema mnenjema z dne 8. januarja in z dne 22. decembra 2003 potrdilo, da je v skladu s švicarskim pravom poimenovanje „Champagne“ občinska oznaka kontroliranega porekla. Glede tega tožeče stranke menijo, da v vsakem primeru navedba Sveta, da švicarsko poimenovanje „Champagne“ ni oznaka kontroliranega porekla, temveč zgolj oznaka porekla, ni upoštevna. Za uporabo izjeme homonimnosti, ki jo določata Uredba št. 2392/1989 in Uredba št. 753/2002, namreč ni pomembna ugotovitev, ali ima to poimenovanje višjo, nižjo ali enako raven kot francosko poimenovanje „Champagne“, ker je to poimenovanje posebna pravica tožečih strank.

127

Svet in Komisija, ki ju podpira Francoska republika, navajata predvsem, da zaščita, ki je na podlagi prava Skupnosti podeljena vinom, proizvedenim v francoski pokrajini Šampanji, prepoveduje tožečim strankam, da vino tržijo pod oznako „Champagne“ na ozemlju Skupnosti. Zato sporne določbe sporazuma niso spremenile pravnega položaja tožečih strank na tem ozemlju.

128

Glede tega je treba ponoviti, da je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 86 zgoraj, tožba tožeče stranke na podlagi člena 230 ES dopustna samo, če ima izpodbijani akt obvezne pravne učinke, ki lahko zadevajo njene interese tako, da resno spremenijo njen pravni položaj.

129

Zato je treba ugotoviti, ali tožeče stranke, kot to zatrjujejo Svet, Komisija in Francoska republika, pred začetkom veljavnosti spornih določb sporazuma na podlagi veljavnega prava Skupnosti niso mogle tržiti vina, ki ga proizvajajo, pod imenom „Champagne“ v Skupnosti, tako da sporne določbe sporazuma niso resno spremenile njihovega pravnega položaja.

130

V tem okviru je treba navesti, kot je bilo razloženo v točkah od 4 do 6 zgoraj, da je bila na dan vložitve tožbe, to je 10. julija 2002, uredba, ki je veljala za položaj tožečih strank, Uredba št. 2392/89.

131

Na podlagi člena 29(2) te uredbe imena geografske enote, ki se uporablja za poimenovanje namiznega vina ali kakovostnega vina PDPO, ali določene pokrajine v Skupnosti ni mogoče uporabiti niti v jeziku države proizvajalke, v kateri se nahaja ta enota ali ta pokrajina, niti v drugem jeziku.

132

Torej, kot je bilo navedeno v točki 1 zgoraj, so ob vložitvi tožbe vina, proizvedena v francoski pokrajini Šampanji pod oznako kontroliranega porekla „Champagne“, v Skupnosti imela pravico do poimenovanja kakovostno vino PDPO, česar tožeče stranke med drugim ne izpodbijajo.

133

Iz tega izhaja, da se v skladu s členom 29(2) Uredbe št. 2392/89 ob vložitvi tožbe poimenovanje „Champagne“ načeloma ni moglo uporabljati za označevanje nobenega uvoženega vina, predvsem ne vina, proizvedenega v občini Champagne v Vaudu.

134

Med drugim je treba omeniti, da se v skladu s členom 29(3) Uredbe št. 2392/89 odstop od drugega odstavka tega člena lahko dopusti z odločbo, kadar je geografsko ime vina, proizvedenega v Skupnosti, enako geografski enoti v tretji državi, kadar se v tej državi to ime uporablja za vino v skladu s starimi in stalnimi običaji in če njegovo uporabo ureja ta država.

135

Izjema homonimnosti, ki jo določa ta določba, se torej ne uporablja ex lege, temveč na podlagi izrecne odločbe o odstopanju. Glede tega je Komisija v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje navedla, da se taka odločba sprejme samo na podlagi take zahteve in da nobena zahteva za odstop ni bila vložena glede vin, ki izhajajo iz ozemlja občine Champagne v Vaudu.

136

Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav so tožeče stranke najprej zatrjevale, da nikoli ni bilo ovir na podlagi veljavnega prava Skupnosti, da tržijo svoje vino pod imenom „Champagne“ v Skupnosti, v nadaljevanju niso niti izpodbijale dejstva, da izjema homonimnosti, ki jo določa Uredba št. 2392/89, zahteva sprejetje odločbe o odstopanju, niti niso zatrjevale, da je bila glede tega sprejeta kakršna koli odločba, niti da je bila vložena zahteva za odobritev odstopanja, ki se nanaša na vina, proizvedena na ozemlju občine Champagne v Vaudu.

137

Še več, čeprav so v začetku navajale, da se letno v Belgiji proda približno tisoč steklenic pod imenom „Champagne“, so tožeče stranke v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje po preverjanju pojasnile, da so bile te steklenice dejansko tržene pod imenom „Arquebuse“. Tožeče stranke med drugim niso predložile dokazov o drugem izvozu svojih proizvodov v Skupnost, bodisi pod imenom „Champagne“ bodisi pod drugim imenom.

138

Razen tega, da iz navedenega izhaja, da se zdijo razlogi tožečih strank zmedeni, celo protislovni, je treba navesti, da te stranke niso mogle izpodbijati navedbe Komisije, da na dan vložitve tožbe za vino, proizvedeno na ozemlju občine Champagne v Vaudu, ni bilo nobene odločbe o odstopanju od prepovedi, določene v členu 29(2) Uredbe št. 2392/89, tako da je bilo tožečim strankam pravno onemogočeno tržiti proizvode pod imenom „Champagne“. Na podlagi preverjanj, ki so jih opravile same tožeče stranke, in v nasprotju z njihovimi prvotnimi navedbami se je med drugim izkazalo, da v Skupnosti niso tržile vina pod imenom „Champagne“.

139

Iz tega izhaja, da je treba, čeprav v skladu s tem, kar je bilo navedeno v točkah od 41 do 49 tukaj zgoraj, sporne določbe sporazuma zagotavljajo izključno pravico do uporabe imena „Champagne“ na ozemlju Skupnosti za nekatera vina, proizvedena v francoski pokrajini Šampanji, s tem pa prepoved trženja nekaterih vin iz Vauda, proizvedenih na ozemlju občine Champagne pod tem imenom, na tem istem ozemlju, ugotoviti, da je tak pravni položaj za tožeče stranke veljal že ob začetku veljavnosti sporazuma, to je 1. junija 2002, in ob vložitvi tožbe 10. julija 2002.

140

Glede Uredbe št. 753/2002, ne da bi bilo treba sploh ugotoviti, ali lahko tožeče stranke upravičijo pravni interes na podlagi pravnega položaja, ki izhaja iz uporabe te uredbe, z upoštevanjem okoliščine, da je, čeprav se je začela uporabljati šele 1. avgusta 2003, torej po vložitvi tožbe, ta uredba začela veljati 11. maja 2002, torej pred vložitvijo tožbe, je treba navesti, da tudi na podlagi te uredbe nimajo v nobenem primeru pravice, da v Skupnosti tržijo vino, ki ga proizvajajo na ozemlju občine Champagne v Vaudu, pod imenom „Champagne“.

141

Treba je namreč opozoriti, da v skladu s členom 36(1) Uredbe št. 753/2002 „označevanje uvoženega vina […] iz tretje države, ki je članica Svetovne trgovinske organizacije, lahko vsebuje ime geografskega območja […], če pokaže, da je vino s poreklom z ozemlja oziroma iz regije ali kraja navedene tretje države, pri čemer se temu geografskemu poreklu pomembno pripisujejo določena kakovost, ugled ali druge lastnosti proizvoda.“

142

Člen 36(3) Uredbe št. 753/2002 določa: „Geografske označbe iz odstavkov 1 in 2 ne smejo biti takšne, da jih je mogoče zamenjati z geografskimi označbami, uporabljenimi za poimenovanje kakovostnega vina PDPO“ Ta določba pa vseeno vsebuje naslednjo izjemo homonimnosti:

„Nekatere geografske označbe tretjih držav iz prvega pododstavka, ki so homonimne geografske označbe za kakovostno vino PDPO […], se lahko uporabljajo, če so izpolnjeni praktični pogoji, na podlagi katerih se te označbe razlikujejo druga od druge, z upoštevanjem potrebe po zagotavljanju nepristranske obravnave proizvajalcev in zahteve, da ne pride do zavajanja potrošnikov

[…]

Te navedbe, izrazi in praktični pogoji so navedeni v Prilogi VI.“

143

Tako se navedena izjema homonimnosti ne uporablja ex lege, temveč je pogojena z vpisom v prilogo VI k Uredbi št. 753/2002 tako homonimnih geografskih označb tretjih držav, ki se uporabljajo za označevanje kakovostnega vina PDPO, ki jo lahko izkoristi, kot tudi praktičnih pogojev, ki zagotavljajo, da se te geografske označbe razlikujejo druga od druge.

144

Vendar, kot navajata Svet in Komisija, je treba omeniti, da je priloga VI k Uredbi št. 753/2002 do danes prazna in torej med geografskimi označbami tretjih držav, za katere bi se lahko uporabljala izjema homonimnosti, ne vsebuje imena „Champagne“.

145

Iz tega izhaja, da določbe Uredbe št. 753/2002 tožečim strankam prav tako v nobenem primeru ne omogočajo trženja vina, ki ga proizvajajo, pod imenom „Champagne“.

146

Poleg tega je treba omeniti, da se v skladu s členom 36(5) te uredbe, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 316/2004, ki se uporablja od 1. februarja 2004, geografske označbe tretje države „iz odstavkov 1 in 2 […] smejo uporabljati na nalepkah uvoženega vina, četudi je samo 85 % tega vina pridobljenega iz grozdja, obranega na pridelovalnem območju, katerega ime nosi.“ Poleg tega iz tega besedila in iz namena člena 36(1) Uredbe št. 753/2002 implicitno izhaja, da je bilo pred spremembo, ki jo je vpeljala Uredba št. 316/2004, ki omogoča celo vinom, ki so samo v deležu 85 % pridobljena iz grozdja, ki izhaja iz pridelovalnega območja, katerega ime nosi, da uporabljajo geografsko označbo, ki ustreza temu območju, geografsko označbo mogoče uporabljati na nalepkah uvoženega vina samo, če je bilo vino v celoti pridobljeno iz grozdja iz geografskega območja, katerega ime nosi.

147

Vendar je treba, čeprav so tožeče stranke v odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje zatrdile, da je v skladu s členom 16 uredbe o oznakah porekla za vino iz Vauda oznaka „Champagne“ priznana in zaščitena za vina, ki izhajajo iz ozemlja te občine, ugotoviti, da podrobno branje te določbe pokaže, da ima na podlagi njene druge alinee „prav tako pravico do občinske oznake vino, ki je bilo v pretežnem deležu (najmanj 51 %) pridelano v tej občini in v preostanku v pridelovalnem kraju, ki ji ta občina pripada“.

148

Tako je treba, ne da bi bilo treba odločati o natančni naravi in opredelitvi imena „Champagne“, ugotoviti, da švicarsko pravo to ime priznava vinom s pretežnim poreklom v občini Champagne v Vaudu na način, ki ne izpolnjuje pogoja, ki je implicitno vsebovan v členu 36(5) Uredbe št. 753/2002, kot je bila spremenjena, in po katerem se lahko samo vina, ki so vsaj v deležu 85 % pridobljena iz grozdja, pridelanega na pridelovalnem območju, katerega ime nosijo, v tej zadevi ozemlja občine Champagne v Vaudu, tržijo pod geografsko označbo tega pridelovalnega območja. A fortiori, za to ime prav tako ni mogoče šteti, da označuje vina, ki v celoti izhajajo iz grozdja, pridelanega na pridelovalnem območju, katerega ime nosijo.

149

Tako v nasprotju s prvotnimi navedbami tožečih strank ne samo, da vina, ki imajo na podlagi švicarskega prava pravico do imena „Champagne“, niso nikoli imela pravice do izjeme homonimnosti, ki je določena tako v členu 29(3) Uredbe št. 2392/89 kot tudi v členu 36(3) Uredbe št. 753/2002, ampak je, zaradi nezadostnosti pogojev švicarskega prava za pravico do občinskega poimenovanja „Champagne“ glede obveznosti porekla grozdja, določene v členu 36(5) Uredbe št. 753/2002, neizvedljiva tudi možnost, da bi ta vina v prihodnosti lahko pridobila pravico do izjeme homonimnosti, ki jo določa druga od teh določb, če bi bil izpodbijani sklep razveljavljen.

150

Prav tako ni mogoče ugotoviti, da bi morebitna sprememba pravnega položaja tožečih strank, ki bi na primer izhajala iz spremembe pogojev za podelitev občinskega poimenovanja „Champagne“ v Vaudu, lahko upravičila dopustnost tožbe, česar pa tožeče stranke niti ne zatrjujejo. Treba je namreč opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pravnega interesa tožeče stranke ni mogoče ocenjevati glede na prihodnji in hipotetični dogodek (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Cityflyer Express proti Komisiji, T-16/96, Recueil, str. II-757, točka 30 in navedena sodna praksa).

151

Iz vsega predhodno navedenega izhaja, da izpodbijani sklep ne spreminja resno pravnega položaja tožečih strank na ozemlju Skupnosti, tako da nimajo pravnega interesa za vložitev tožbe proti njemu.

152

Nobena druga trditev tožečih strank ne more izpodbiti tega zaključka.

153

Te stranke najprej zgolj navajajo, da ni pomembno, da priloga VI k Uredbi št. 753/2002 ne vsebuje nobenega imena in da za to, da ima geografska označba pravico do izjeme homonimnosti, zadošča, da izpolnjuje pogoje, ki jih določa člen 36(3), drugi pododstavek. Kakršna koli drugačna razlaga bi odvzela ves smisel členu 36 te uredbe in bi kršila obveznosti Skupnosti, ki izhajajo iz člena 23(3) TRIPS.

154

Ta trditev je očitno neutemeljena.

155

Na eni strani je treba namreč navesti, prvič, da člen 36(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 753/2002 določa, da pod pogoji, ki jih našteva, „nekatere geografske označbe“ lahko izkoristijo izjemo homonimnosti in, drugič, da člen 36(3), zadnji pododstavek, izrecno določa, da so geografske označbe, ki lahko izkoristijo izjemo homonimnosti in ki izpolnjujejo pogoje, določene v drugem odstavku tega člena, „naveden[e] v Prilogi VI“. Iz tega izhaja, da vpis geografske označbe, ki ima pravico do izjeme homonimnosti, v to prilogo VI ni zgolj informativen in fakultativen, temveč gre za obvezno zahtevo, ki zajema predhoden pregled skladnosti geografske označbe tako s pogoji, ki so navedeni v drugem pododstavku člena 36(3) Uredbe št. 753/2002, kot tudi s praktičnimi pogoji, katerih namen je zagotoviti, da se homonimne geografske označbe razlikujejo druga od druge. V nasprotju z navedbami tožečih strank je ta razlaga edina, ki je skladna z namenom in besedilom člena 36(3) te uredbe, še posebej zato, ker je treba drugi pododstavek tega člena kot izjemo od načela, ki je navedeno v člena 36(3), prvi pododstavek, po katerem geografske označbe tretjih držav ne smejo biti takšne, da jih je mogoče zamenjati za geografsko označbo, uporabljeno za označevanje kakovostnega vina PDPO, razlagati ozko.

156

Na drugi strani je treba glede zatrjevane neskladnosti te razlage s členom 23(3) TRIPS navesti, da so tožeče stranke v tožbi dejansko navedle nasprotno, da v nasprotju s spornimi določbami sporazuma Uredba št. 753/2002 ne določa absolutne prepovedi uporabe geografskih označb, ki so homonimi geografskim označbam, uporabljenim za označevanje kakovostnega vina PDPO, za določena uvožena vina, in je zato sorazmeren ukrep.

157

Tako če je treba razlog tožečih strank, ki so ga navedle v stališčih glede ugovora nedopustnosti Sveta in Komisije in ki izhaja iz TRIPS, opredeliti kot ugovor nezakonitosti Uredbe št. 753/2002, ga je treba opredeliti kot novi razlog, ki je bil naveden v postopku, in ga zavreči kot nedopustnega v skladu s členom 48(2) Poslovnika.

158

V vsakem primeru tožeče stranke ne ponazorijo niti ne razložijo, zakaj bi bila razlaga Uredbe št. 753/2002, kot je predstavljena tukaj zgoraj, v nasprotju s členom 23(3) TRIPS. Objektivna in celovita analiza TRIPS med drugim pokaže nasprotno, da je Uredba št. 753/2002 v skladu z določbami tega sporazuma o zaščiti geografskih označb. Treba je namreč navesti, da na eni strani člen 22(1) tega sporazuma opredeljuje geografske označbe kot oznake, ki označujejo, da blago izvira z ozemlja članice Svetovne trgovinske zbornice (WTO) ali drugega krajevnega dela tega ozemlja, če se dana kakovost, sloves ali kaka druga značilnost tega blaga bistveno pripisuje njegovemu geografskemu poreklu. Med drugim njegov člen 23(3) določa, da se v primeru homonimnihn geografskih označb za vina varstvo zagotovi vsaki označbi pod pogoji določbe člena 22(4) TRIPS, ki določa, da se varstvo geografskih označb uporablja proti geografski označbi, ki je sicer resnična, kar zadeva ozemlje, pokrajino ali lokacijo, iz katere izvira blago, vendar pa javnosti napačno predstavlja, da blago izvira z drugega ozemlja.

159

V nasprotju s tem, za kar se zdi, da zatrjujejo tožeče stranke, TRIPS članicam WTO zaščite vseh homonimnih geografskih oznak ne nalaga kot splošno in absolutno načelo, temveč predvideva, da se varstvo ne zagotovi geografski označbi, ki daje napačen vtis, da blago izvira z ozemlja druge države stranke. Med drugim v skladu z drugim stavkom člena 23(3) TRIPS vsaka članica določi praktične pogoje za razlikovanje med homonimnimi označbami, ki jim je zagotovljeno varstvo, ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju nepristranskega obravnavanja določenih proizvajalcev in preprečevanja zavajanja potrošnikov.

160

Treba je navesti, da je to prav ureditev, ki jo uvaja Uredba št. 753/2002. Prvič, na podlagi člena 36(1) te uredbe je namreč ime geografske označbe lahko navedeno na nalepki vina, uvoženega iz tretje države, ki je članica WTO, če ima nalogo opredeliti vino, ki izvira iz ozemlja tretje države ali pokrajine ali lokacije te tretje države, v primeru če se dana kakovost, sloves ali kaka druga značilnost tega blaga pripisuje predvsem njegovemu geografskemu poreklu, pri čemer je ta pogoj skoraj dobesedni povzetek opredelitve pojma geografske označbe v členu 22(1) TRIPS. Drugič, na podoben način kot člen 22(4) TRIPS člen 36(3) Uredbe št. 753/2002 določa, da geografske označbe tretjih držav članic WTO ne smejo biti takšne, da jih je mogoče zamenjati z geografsko označbo, ki se uporablja za poimenovanje kakovostnega vina PDPO

161

Glede določbe člena 36(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 753/2002, na podlagi katere se kot izjema od načela prepovedi geografskih označb tretjih držav, ki jih je mogoče zamenjati z geografskimi označbami, uporabljenimi za poimenovanje kakovostnega vina PDPO, nekatere geografske označbe tretjih držav, ki so tem enakozvočne, lahko uporabljajo pod praktičnimi pogoji, ki zagotavljajo, da se razlikujejo druga od druge, ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju nepristranskega obravnavanja določenih proizvajalcev in preprečevanja zavajanja potrošnikov, je treba ugotoviti, da je v enaki obliki v drugem stavku člena 23(3) TRIPS.

162

Končno, zahteva, ki v skladu z zgoraj navedenim izhaja iz člena 36(3), zadnji pododstavek, Uredbe št. 753/2002 in na podlagi katere morajo biti geografske označbe tretje države, ki imajo pravico do izjeme homonimnosti, in praktični pogoji, namenjeni njihovem razlikovanju od geografskih označb, uporabljenih za poimenovanje kakovostnega vina PDPO, navedeni v prilogi k tej uredbi, ni nikakor v nasprotju z določbami TRIPS. Dejansko ne samo, da TRIPS nikjer ne določa, da se izjema homonimnosti uporablja ex lege brez intervencije kakršnega koli organa za vsako homonimno geografsko označbo, ki za to izpolnjuje pogoje, temveč med drugim izrecno navaja, da „[v]saka članica določi praktične pogoje, po katerih se bodo te homonimne onačbe razlikovale druga od druge“, s čimer tem članicam pušča določeno prosto presojo glede načina podelitve izjeme enakozvočnosti.

163

Drugič, tožeče stranke menijo, da okoliščina, da člen 29(3) Uredbe št. 2392/89 za to, da se za nekatere geografske označbe lahko prizna izjema homonimnosti določa sprejetje odločb o odstopanju, ni pomembna, ker francosko-švicarski sporazum izrecno dopušča, da nekatera vina iz občine Champagne v Vaudu uporabljajo poimenovanje „Champagne“. Ta sporazum namreč v členu 2(3) določa izjemo homonimnosti ex lege, ne da bi bilo glede tega treba sprejeti kakršno koli odločitev. To je potrdil med drugim Conseil d’État v kantonu Vaud v mnenju z dne 22. decembra 2003.

164

Glede tega je treba navesti, da četudi se predpostavlja, da je treba francosko-švicarski sporazum razumeti na način, na katerega ga razumejo tožeče stranke, ta trditev tožečih strank lahko upraviči dopustnost tožbe samo, če se določbe tega sporazuma glede izjeme homonimnosti geografskih označb uporabljajo navkljub sprejetju Uredbe št. 2392/89 in nato Uredbe št. 753/2002.

165

Vendar je treba opozoriti, da na podlagi člena 307(1) Pogodbe ES določbe te Pogodbe ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani, sklenjenih pred začetkom veljavnosti Pogodbe ES.

166

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen te določbe natančneje določiti, v skladu z načeli mednarodnega prava, da veljavnost Pogodbe ne vpliva na zavezo zadevne države članice spoštovati pravice tretjih držav, ki izhajajo iz predhodne mednarodne pogodbe, in izpolniti svoje zadevne obveznosti. Posledično je treba za odgovor na vprašanje, ali neka določba Skupnosti ne velja zaradi predhodne mednarodne pogodbe, ugotoviti, ali ta zadevni državi članici nalaga obveznosti, katerih izvršitev lahko še vedno zahtevajo tretje države, ki so stranke mednarodne pogodbe (sodba Sodišča z dne 10. marca 1998 v združenih zadevah T. Port, C-364/95 in C-365/95, Recueil, str. I-1023, točka 60; sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v zadevi Banatrading proti Svetu, T-3/99, Recueil, str. II-2123, točka 70).

167

Zato morata biti za to, da določba Skupnosti ne velja zaradi mednarodne pogodbe, izpolnjena dva pogoja, to je da gre za mednarodno pogodbo, ki je bila sklenjena pred začetkom veljavnosti Pogodbe ES, in da ima zadevna tretja država na podlagi te pogodbe pravice, katerih izpolnitev lahko zahteva od zadevne države članice (sodbi T. Port, točka 166 zgoraj, točka 61, in Banatrading proti Svetu, točka 166 zgoraj, točka 71).

168

Vendar je bil v tej zadevi francosko-švicarski sporazum, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, sklenjen leta 1974, torej po začetku veljavnosti Pogodbe ES. Zato se na določbe francosko-švicarskega sporazuma tožeče stranke ne morejo učinkovito sklicevati kot na oviro za veljavnost Uredbe št. 2392/89 in Uredbe št. 753/2002. To trditev je torej treba kot brezpredmetno zavrniti.

169

V vsakem primeru je treba navesti, da so na podlagi člena 2(1) francosko-švicarskega sporazuma „poimenovanja, navedena v prilogi A k temu sporazumu, kadar drugi do četrti pododstavek ne določajo drugače, ekskluzivno rezervirana francoskim proizvodom in blagu na ozemlju Švicarske konfederacije in jih je mogoče uporabljati samo pod pogoji, ki jih določa zakonodaja Francoske republike“.

170

Člen 3(1) tega sporazuma recipročno določa, da „poimenovanja, navedena v prilogi B k temu sporazumu, kadar drugi do četrti pododstavek ne določajo drugače, so ekskluzivno rezervirana švicarskim proizvodom in blagu na ozemlju Francoske republike in jih je mogoče uporabljati samo pod pogoji, ki jih določa zakonodaja Švicarske konfederacije“.

171

Čeprav je francoska oznaka kontroliranega izvora „Champagne“ navedena v prilogi A, priloga B ne vsebuje občinske oznake iz Vauda z istim imenom.

172

Tako je v skladu s temi določbami poimenovanje „Champagne“ izključno rezervirano za francoske proizvode na ozemlju Švice, pod pogoji iz člena 2, od (2) do (4), na eni strani, po drugi strani pa občinska oznaka iz Vauda „Champagne“ ne uživa nikakršne zaščite na ozemlju Francije.

173

Iz tega izhaja, da čeprav bi vina, ki izhajajo iz občine Champagne v Vaudu, lahko imela pravico iz člena 2(3) francosko-švicarskega sporazuma, na podlagi katerega, „[č]e eno od zaščitenih imen po prvem pododstavku ustreza imenu pokrajine ali kraja, ki se nahaja zunaj ozemlja Francoske republike, prvi pododstavek ne izključuje, da se to ime uporablja za proizvode ali blago, ki je izdelano v tej pokrajini ali tem kraju“, je ta okoliščina le izjema od izključne zaščite, ki jo uživa francoska oznaka kontroliranega izvora „Champagne“ na ozemlju Švice na podlagi člena 2(1) in priloge A k temu sporazumu. Ta izjema homonimnosti pa v nobenem primeru ne more povzročiti, da bi se na ozemlju Francije pod imenom „Champagne“ lahko tržila vina, ki izhajajo iz občine Champagne v Vaudu, saj to dovoljuje le vpis v prilogo B k temu sporazumu.

174

Med drugim izhaja iz korespondence med vodjo oddelka za institucije in zunanje zadeve kantona Vaud in mestno upravo občine Champagne, ki so jo predložile same tožeče stranke, predvsem iz dopisa C. R. z dne 8. septembra 1998, ki se je spraševal o razlogih za izpustitev vaudskega poimenovanja „Champagne“ iz seznama in protokola francosko-švicarskega sporazuma, da je na tak način med pogajanji o sporazumu francosko-švicarski sporazum razlagala ne samo Francoska republika, temveč tudi Švicarska konfederacija.

175

Iz tega izhaja, da navedba tožečih strank, da jim francosko-švicarski sporazum dovoljuje trženje vin, ki izhajajo iz občine Champagne na ozemlju Francije pod imenom „Champagne“, ni utemeljena.

176

Poleg tega je treba omeniti tudi, kot je bilo predhodno navedeno, da tožeče stranke na predlog Sodišča prve stopnje, naj predložijo dokaze za navedbo, po kateri izvozijo približno 1000 steklenic na leto z imenom „Champagne“, ne samo da niso predložile dokazov, kot so računi, da so prodale svoje proizvode pod tem imenom v Francijo, temveč so zatrdile, da je bil bistveni del tega izvoza opravljen v Belgijo pod imenom „Arquebuse“.

177

Glede dopisa odvetniške pisarne, naslovljenega na Cave des viticulteurs de Bonvillars, ki so ga predložile tožeče stranke, ta dopis ni pomemben za analizo njihovega pravnega položaja, ker ga v vsakem primeru ni mogoče razlagati, kot da kaže na to, da proizvajalci šampanjca ne nasprotujejo trženju vina, ki ga tožeče stranke proizvajajo pod imenom „Champagne“. Iz njega namreč izhaja največ to, da je potem, ko je zavzelo zelo strogo stališče, po katerem so Cave des viticulteurs de Bonvillars zagrozili s sodnimi postopki, Comité interprofessionnel du vin de Champagne (nterdisciplinarni svet za vino iz Šampanije) navedel, da nima namena preprečiti „proizvodnje proizvodov, ki izhajajo iz občine Champagne, temveč zgolj preprečiti kakršne koli nepotrebne nesporazume, predvsem glede prihodnosti“, pri čemer je predlagalo sestanek „z namenom razjasniti prihodnji položaj“. Ob neobstoju kakršnekoli natančnejše navedbe tožečih strank kljub pisnemu vprašanju glede tega, ki jim ga je zastavilo Sodišče prve stopnje, predvsem o vsebini ali rezultatu tega sestanka, iz tega ni mogoče zaključiti, da Comité interprofessionnel du vin de Champagne ni nasprotoval uporabi, imena „Champagne“ za označevanje vin, ki jih izvažajo tožeče stranke, na ozemlju Francije.

178

Iz vsega predhodno navedenega izhaja, da sporne določbe sporazuma ne spreminjajo resno pravnega položaja tožečih strank, tako da je treba njihove predloge o razveljavitvi izpodbijanega sklepa razglasiti za nedopustne.

179

Dodatno je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep tožečih strank ne zadeva posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

180

Treba je namreč ponoviti, da je učinek spornih določb sporazuma, ki jih izpodbijani sklep potrjuje, na podlagi člena 5(2) priloge 7 k sporazumu, da zaščiteno ime „Champagne“ rezervirajo izključno za proizvode, ki izhajajo iz Skupnosti, pod pogoji, določenimi v predpisih Skupnosti. Poleg tega se v skladu s tem, kar je bilo predstavljeno v točkah od 41 do 49 zgoraj, ob upoštevanju, da ime „Champagne“ ni našteto med švicarskimi zaščitenimi poimenovanji v smislu sporazuma, ki so navedena v njegovem dodatku 2, izjema homonimnosti, ki je določena v členu 5(4)(a) priloge 7 k sporazumu, ni namenjena za uporabo za francosko ime „Champagne“, ki je navedeno kot kakovostno vino PDPO s poreklom v Franciji med poimenovanji Skupnosti, ki so zaščitena v pomenu sporazuma.

181

Iz tega izhaja, da je učinek spornih določb sporazuma, da prepovedujejo uporabo imena „Champagne“ za vsa vina, ki ne izhajajo iz Skupnosti oziroma natančneje iz Francije in ki ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določajo predpisi Skupnosti, da lahko uporabljajo ime kakovostno vino PDPO „Champagne“. Zato sporne določbe sporazuma na enak način zadevajo vse osebe, ki sedaj ali bodo v prihodnje proizvajale ali tržile vinogradniške proizvode, ki ne smejo uporabljati imena kakovostno vino PDPO „Champagne“, ker ne izhajajo iz francoske pokrajine Šampanje, med katerimi so vsi proizvajalci vinogradniških proizvodov iz Švice. Sporne določbe sporazuma so tako ukrep splošne veljave, ki se uporablja za položaje, ki so objektivno opredeljeni in ki imajo pravne učinke za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno (glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2005 v zadevi Arla Foods in drugi proti Komisiji, T-397/02, ZOdl., str. II-5365, točki 52 in 53 ter navedena sodna praksa).

182

V vsakem primeru ni izključeno, da določba, ki ima po naravi in obsegu značilnosti akta splošne veljave, posamično zadeva fizično ali pravno osebo. To je podano, kadar zadevni akt vpliva na to osebo zaradi določenih, njej lastnih značilnosti ali dejanskega položaja, ki jo razlikuje od vseh drugih oseb in jo tako individualizira na podoben način kot naslovnika odločbe (sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorníu proti Svetu, C-309/89, Recueil, str. I-1853, točki 19 in 20; sklep Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2004 v zadevi Alpenhain-Camembert-Werk in drugi proti Komisiji, T-370/02, ZOdl., str. II-2097, točka 56).

183

V tej zadevi tožeče stranke navajajo, da so v takem položaju na eni strani zato, ker je bila šampanjska klavzula vključena v sporazum z namenom urediti položaj omejenega kroga proizvajalcev, ki ga je mogoče identificirati in ki je bil identificiran v trenutku njegovega sprejetja, in na drugi strani, ker so edini, ki imajo posebno pravico do oznake porekla „Champagne“ na podlagi švicarskega prava.

184

Ti razlogi kljub temu ne vodijo k temu, da bi bilo treba tožeče stranke obravnavati, kot da jih sporne določbe sporazuma posamično zadevajo.

185

Kot je bilo predstavljeno zgoraj, edini namen teh določb namreč ni ureditev posebnega položaja proizvajalcev vin, ki izhajajo iz občine Champagne v Vaudu, temveč je namen teh določb na splošen način zagotoviti izključno uporabo imena „Champagne“ vinom, ki izhajajo iz Francije in ki lahko uporabljajo to oznako na podlagi prava Skupnosti. Samo člen 5(8) priloge 7 k sporazumu omenja poseben položaj „nekaterih vin z izvorom iz švicarskega kantona Vaud“ in določa prehodno odstopanje, ki dovoljuje uporabo besede „Champagne“ za njihovo označitev in predstavitev pod pogoji, ki so v njem določeni. Vendar zgolj dejstvo, da ta določba določa prehodno ureditev, ki je ugodnejša za „nekater[a] vin[a] z izvorom iz švicarskega kantona Vaud“, samo po sebi ni dovolj, da bi vplivalo na zaključek, da so sporne določbe sporazuma, ki zagotavljajo izključnost imena „Champagne“, splošen ukrep, ki tožečih strank ne zadeva posamično.

186

Pravica tožečih strank, da uporabljajo švicarsko oznako „Champagne“ zadnjim prav tako ne da posamičnega interesa, da izpodbijajo sporne določbe sporazuma, ne da bi se sploh bilo treba opredeliti o natančni naravi in opredelitvi te oznake. V nasprotju s pravicami do znamke, ki jo je imela izključno tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Codorníu proti Svetu, točka 182 zgoraj, kjer je Sodišče glede tega poudarilo, da je tožeča stranka registrirala grafično znamko Gran Cremant de Codorníu v Španiji leta 1924 in da je to znamko tradicionalno uporabljala tako pred kot po tej registraciji, pa pravica tožečih strank, da uporabljajo ime „Champagne“, izhaja iz švicarskih predpisov, ki vsakemu podjetju, katerega proizvodi izpolnjujejo predpisane geografske in kakovostne zahteve, daje pravico, da jih tržijo pod imenom „Champagne“, in to pravico odreka vsem tistim, katerih proizvodi ne izpolnjujejo teh pogojev, ki so enaki za vsa podjetja (glej v tem smislu sklepa Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v zadevi Molkerei Großbraunshain in Bene Nahrungsmittel proti Komisiji, T-109/97, Recueil, str. II-3533, točka 50, in z dne 13. decembra 2005 v zadevi Confédération générale des producteurs de lait de brebis et des industriels de Roquefort proti Komisiji, T-381/02, ZOdl., str. II-5337, točka 51).

187

Enako kot sporne določbe sporazuma tudi veljavni švicarski predpisi torej ne zadevajo samo tožečih strank, temveč imajo pravne učinke za nedoločeno število proizvajalcev, tako švicarskih kot tistih iz tretjih držav, ki želijo na ozemlju Švice tržiti proizvode pod imenom „Champagne“ danes ali v prihodnosti.

188

Tako zgolj dejstvo, da imajo tožeče stranke do danes pravico do občinske oznake „Champagne“ za nekatera vina, ki jih proizvajajo, ni take narave, da bi vodilo do zaključka, da jih sporne določbe sporazuma posamično zadevajo, ker ta okoliščina izhaja iz uporabe ukrepa splošne veljave, to je švicarskih predpisov na področju oznak porekla, ki ima pravne učinek za kategorije oseb, ki so določene splošno in abstraktno, to je za podjetja, ki proizvajajo proizvode z objektivno določenimi značilnostmi, na objektivno opredeljen položaj (glej v tem smislu sklep Molkerei Großbraunshain in Bene Nahrungsmittel proti Komisiji, točka 186 zgoraj, točka 51).

189

To ugotovitev sicer potrjuje mnenje Conseil d’État kantona Vaud z dne 8. januarja 2003, ki so ga predložile same tožeče stranke, po katerem „imajo vsi vinogradniki ali vinogradniška združenja, ki pridelujejo vina iz grozdja, pridelanega na zemljiščih občine Champagne, pravico do te oznake. Na tej podlagi Cave des viticulteurs de Bonvillars uporablja med drugim ime ‚Champagne‘ za vina, ki jih trži in ki izhajajo iz te občine. Noben drug vinogradnik iz Vauda nima pravice uporabljati te oznake, če ni lastnik ali najemnik vinograda, ki se nahaja na ozemlju občine Champagne ali če ne trži vin iz grozdja iz te občine“.

190

Glede tega je treba na koncu navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso splošnega obsega in zato normativne narave določenega akta ne izpodbije možnost, da se da z večjo ali manjšo natančnostjo določiti število ali celo identiteta pravnih subjektov, za katere se uporablja v določenem trenutku, če je jasno, da se uporablja na podlagi objektivnega pravnega ali dejanskega položaja, ki ga akt opredeli v skladu s svojim namenom (glej sodbo Sodišča z dne 31. maja 2001 v zadevi Sadam Zuccherifici in drugi proti Svetu, C-41/99 P, Recueil, str. I-4239, točka 29 in navedena sodna praksa; glej tudi v tem smislu sklep Sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Molkerei Großbraunshain in Bene Nahrungsmittel proti Komisiji, C-447/98 P, Recueil, str. I-9097, točka 64).

191

Iz navedenega izhaja, da ni mogoče zaključiti, da tožeče stranke sporne določbe sporazuma zadevajo posamično, tako da je treba njihovo tožbo zavreči kot nedopustno tudi iz tega razloga.

192

Trditev tožečih strank, ki se opirajo na pravico do učinkovitega sodnega varstva, tega zaključka ne more spremeniti, ker je Sodišče glede posamičnega pravnega interesa, ki ga zahteva člen 230, četrti odstavek, ES, jasno razsodilo, da čeprav je treba ta člen razumeti v luči načela učinkovitega sodnega varstva, ob upoštevanju različnih okoliščin, ki lahko posamično opredelijo tožečo stranko, taka razlaga ne more izključiti zadevnega pogoja, ki je izrecno določen v Pogodbi, ne da bi se presegle pristojnosti, ki jih ta podeljuje sodišču Skupnosti (sodba Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 44).

193

Tožeče stranke navajajo, da izpodbijani sklep krši lastninsko pravico, pravico svobodnega opravljanja gospodarske dejavnosti in načelo sorazmernosti, tako da je podana nepogodbena odgovornost Skupnosti.

194

Ta kršitev jim je povzročila škodo, ki je nastala zaradi stroškov, ki jih imajo za vstop na trg vina pod drugim imenom in ne pod imenom „Champagne“ ter zaradi zmanjšanega dobička, ki je posledica predvidljivega zmanjšanja cene za steklenico vina v redu velikosti 4 CHF, če 150.000 steklenic, ki jih trenutno letno prodajo pod imenom „Champagne“, ne bo več smelo uporabljati tega imena. Tožeče stranke pa si pridržujejo pravico, da Sodišču prve stopnje predložijo bolj natančne podatke v številkah, ko se bodo pokazali prvi učinki izpodbijanega sklepa na njihov položaj.

195

Vzročna zveza med ravnanjem, očitanim institucijam, in nastalo škodo je v tem, da je Francoska republika pripravila Svet in Komisijo do tega, da se pogajata za sporne določbe sporazuma. Brez pritiska te države članice namreč Švicarska konfederacija ne bi nikoli pristala na te določbe, v kar je bila prisiljena, da bi pridobila podpis sedmih dvostranskih sporazumov.

196

Švicarski organi so bili zavezani sprejeti potrebne ukrepe, da bi izvršili sporne določbe sporazuma, zato je škodo treba pripisati Skupnosti na analogen način, kot je bilo razsojeno v sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. januarja 2002 v zadevi Biret International proti Svetu (T-174/00, Recueil, str. II-17, točki 33 in 34).

197

Glede tega ni pomembno, da je Švicarska konfederacija kot stranka sporazuma soodgovorna za škodo, če so izpolnjeni vsi pogoji za povrnitev škode tožečim strankam (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1959 v zadevi Feram proti Visoki oblasti, 23/59, Recueil, str. 501).

198

Svet in Komisija navajata, da v tej zadevi ni izpolnjen noben od pogojev za odgovornost Skupnosti. Še posebej navajata, da ker izpodbijani sklep nima pravnih učinkov za položaj tožečih strank, ni vzročne zveze med zatrjevano nastalo škodo in zatrjevano nezakonitostjo izpodbijanega sklepa. Po eni strani izpodbijani sklep namreč ne ustvarja nobene nove obveznosti v breme tožečih strank na ozemlju Skupnosti in, po drugi strani, morebitna škoda, ki bi jo tožeče stranke lahko utrpele na ozemlju Švice, izhaja iz dejavnosti švicarskih organov, bodisi z razglasitvijo sporazuma za veljavnega na njihovem ozemlju, bodisi s sprejetjem zakonodaje, ki izvršuje obveznosti, prevzete na podlagi sporazuma, ki jim glede tega daje možnost izbire načina.

199

Komisija dodaja, da morebitni pritisk Francoske republike z namenom vključitve šampanjske klavzule ni upošteven. Pogajanja so zgolj pripravljalno dejanje in ne morejo biti vzrok za škodo, zgolj normativni akt, ki iz njih izhaja, je lahko predmet odškodninskega zahtevka. Ker je Švicarska konfederacija ratificirala sporazum kot suverena država, se morajo tožeče stranke, ki menijo, da so bile z navedenim sporazumom oškodovane, obrniti na švicarske organe.

200

V skladu z ustaljeno sodno prakso je nepogodbena odškodninska odgovornost v smislu člena 288, drugi odstavek, ES pogojena z izpolnitvijo skupka pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, očitanega institucijam, dejanska škoda in obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T-175/94, Recueil, str. II-729, točka 44; z dne 16. oktobra 1996 v zadevi Efisol proti Komisiji, T-336/94, Recueil, str. II-1343, točka 30, in z dne 11. julija 1997 v zadevi Oleifici Italiani proti Komisiji, T-267/94, Recueil, str. II-1239, točka 20). Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba odškodninski zahtevek v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba ugotavljati druge pogoje za to odgovornost (sodba Sodišča z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C-146/91, Recueil, str. I-4199, točka 19, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2002 v zadevi Förde-Reederei proti Svetu in Komisiji, T-170/00, Recueil, str. II-515, točka 37).

201

V tej zadevi je treba najprej preveriti odškodninski zahtevek glede tretjega pogoja, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Glede tega pogoja sodna praksa zahteva, da je zatrjevana škoda neposreden rezultat očitanega ravnanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 4. oktobra 1979 v združenih zadevah Dumortier frères in drugi proti Svetu, 64/76 in 113/76, 167/78 in 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, Recueil, str. 3091, točka 21; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 v zadevi Blackspur in drugi proti Svetu in Komisiji, T-168/94, Recueil, str. II-2627, točka 49, in z dne 29. oktobra 1998 v zadevi TEAM proti Komisiji, T-13/96, Recueil, str. II-4073, točka 74).

202

Tožeče stranke menijo, da škoda, ki jim je nastala zaradi stroškov za vstop na trg vina pod drugim imenom, kot „Champagne“, in zaradi zmanjšanega dobička, ki je posledica predvidljivega zmanjšanja cene njihovih proizvodov, ko ne bodo smeli uporabljati tega imena, neposredno izhaja iz tega, da sta Svet in Komisija sprejela izpodbijani sklep, ki potrjuje sporne določbe sporazuma.

203

Analogno tistemu, kar je bilo navedeno v okviru ničnostnih predlogov, je treba zaporedno pregledati položaj tožečih strank na ozemlju Skupnosti in na ozemlju Švice.

204

Iz točk od 130 do 139 zgoraj izhaja, da sporne določbe sporazuma na položaj tožečih strank, ki že ob začetku veljavnosti sporazuma niso smele tržiti proizvodov pod imenom „Champagne“ na podlagi Uredbe št. 2392/89, na ozemlju Skupnosti niso vplivale. V skladu s tem, kar je bilo navedeno v točkah od 140 do 150 tukaj zgoraj, ta prepoved izhaja prav tako iz Uredbe št. 753/2002, ki se je začela uporabljati 1. avgusta 2003.

205

Iz tega izhaja, da na ozemlju Skupnosti izpodbijani sklep ni vzrok škode, ki naj bi jo tožeče stranke utrpele, ker je ta škoda, kot jo opredeljujejo tožeče stranke, nastala zaradi že veljavnih predpisov Skupnosti. Glede tega je treba med drugim navesti, da so se že ob prodaji svojih proizvodov pod imenom „Arquebuse“ v Belgiji tožeče stranke morale ustaliti na trgu Skupnosti z uporabo drugačnega imena pred začetkom veljavnosti sporazuma.

206

Iz točke 91 zgoraj izhaja, da je edini vzrok zatrjevanih škodnih učinkov na ozemlju Švice, ki jih je sporazum imel za tožeče stranke, okoliščina, da se je Švicarska konfederacija s suvereno odločitvijo, da podpiše in ratificira omenjeni sporazum, strinjala, da je z njim zavezana, in se je v skladu s členom 14 tega sporazuma obvezala, da sprejme ukrepe, ki so potrebni za izvršitev obveznosti, ki iz njega izhajajo, med njimi tudi tiste, ki izhajajo iz spornih določb sporazuma.

207

Iz tega izhaja, da morebitne škode, ki bi jo lahko utrpele tožeče stranke na ozemlju Švice zaradi ukrepov, ki so jih sprejeli švicarski organi za izvršitev sporazuma, ni mogoče pripisati Skupnosti, tako da Sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje o tožbi za njeno povrnitev.

208

Čeprav je res, da se je Švicarska konfederacija po tem, ko je podpisala in ratificirala sporazum, v skladu z mednarodnim pravom zavezala, da bo zagotovila njegovo izvršitev v celoti, pri čemer pa ni imela diskrecijske pravice, ni zato nič manj res, da je ta obveznost končna posledica izražene suverene odločitve Švicarske konfederacije glede vodenja pogajanj, ki so se končala s sklenitvijo sporazuma, in še prej, njenim zunanjim odnosom.

209

Trditev tožečih strank, da naj Švicarska konfederacija na koncu koncev ne bi imela nobene druge možnosti, razen da sprejme sporne določbe sporazuma zaradi nevarnosti, da bi bila neuspešna sklenitev sedmih sektorskih sporazumov, torej ne pripelje do zaključka, da je zatrjevano škodo mogoče pripisati Skupnosti. Tudi če se domneva, da je ta trditev utemeljena z izkazanim dejanskim stanjem, je namreč treba navesti, da je sprejetje teh določb s strani Švicarske konfederacije del okvira pogajanj, ki temeljijo na medsebojnem popuščanju in prednostih, na koncu katerih se je ta država lahko svobodno in suvereno odločila, da se bo odpovedala zaščiti občinske oznake „Champagne“, ob upoštevanju interesa, ki ga je imela v celoti, da se sklene tako sporazum kot splošneje sedem sektorskih sporazumov.

210

To okoliščino sicer potrjuje dopis vodje zveznega oddelka za zunanje zadeve, ki je bilo 24. marca 1999 naslovljeno na združenje vinogradnikov-kletarjev, v katerem poudarja:

„Po vaši razlagi bo kmetijstvo ‚nosilo stroške slabega sporazuma‘, sklenjenega z Evropsko unijo, v korist drugih sektorjev našega gospodarstva. Zvezni svet se ne strinja s to oceno, ker je podrobnejši pregled sporazumov, ki so bili parafirani 26. februarja 1999, pokazal, da je sporazum, ki je bil sklenjen za kmetijski sektor, sam po sebi uravnotežen in bo nudil zanimive možnosti za izvoz za švicarsko kmetijstvo na trg več kot 370 milijonov potrošnikov, ki ga predstavlja Evropska unija.“

211

Vprašanje ali je stališče Skupnosti v okviru pogajanj o spornih določbah sporazuma izhajalo iz želje Francoske republike, da zaščiti oznako kontroliranega porekla „Champagne“, je v zvezi s tem v celoti neupoštevno. Pravno namreč ni pomembno vedeti, kakšno bi lahko bilo stališče Francoske republike med pogajanji za sporazum, če sta njegovi stranki samo Skupnost in Švicarska konfederacija.

212

Na koncu je treba ugotoviti, da je, ker je zatrjevano nastalo škodo na ozemlju Švice konec koncev treba pripisati organom te države, odločitev o morebitni pravici do povrnitve škode, ki naj bi jim jo povzročili ti organi, stvar švicarskih pristojnih sodišč.

213

Tako je treba, ne da bi bilo treba odločati o ugovorih nedopustnosti, ki sta jih navedla Svet in Komisija (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringerju, C-23/00 P, Recueil, str. I-1873, točka 52, in z dne 23. marca 2004 v zadevi Francija proti Komisiji, C-233/02, Recueil, str. I-2759, točka 26), zavrniti ta odškodninski zahtevek kot očitno pravno neutemeljen, glede škode, ki naj bi nastala na ozemlju Skupnosti, in zaradi nepristojnosti Sodišča prve stopnje, glede škode, ki naj bi nastala na ozemlju Švice.

214

Tožbo je treba torej zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba dovoliti peti predlog tožečih strank.

215

Z dopisom z dne 7. marca 2007 so tožeče stranke predlagale Sodišču prve stopnje, naj jim dovoli predložiti nove tožbene razloge na podlagi člena 48(2) Poslovnika.

216

Navajajo sprejetje Sklepa Sveta 2006/232/ES z dne 20. decembra 2005 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike o trgovini z vinom (UL 2006, L 87, str. 1), iz katerega izhaja, da se lahko imena, ki so v tej državi opredeljena kot na pol generična, še vedno uporabljajo na etiketah proizvodov, ki jih označujejo, če so del celote, ki je bila homologirana. Tožeče stranke zatrjujejo, da lahko tako nekateri vinogradniki iz Združenih držav pod določenimi pogoji na svojem ozemlju uporabljajo ime „Champagne“. Ta okoliščina kaže na nesorazmernost in diskriminatornost izpodbijanega sklepa.

217

Glede tega zadošča ugotovitev, da se trditve tožečih strank nanašajo izključno na utemeljenost tožbe, tako da ne morejo izpodbiti niti nedopustnosti ničnostne tožbe niti delne nepristojnosti Sodišča prve stopnje, da odloča o odškodninskem zahtevku za škodo, ki naj bi jo utrpele na ozemlju Švice, kar je bilo predhodno ugotovljeno. Razen tega, če so ti razlogi namenjeni dokazovanju morebitne napake Skupnosti, ki je vzrok za škodo, za katero tožeče stranke zatrjujejo, da jim je nastala na ozemlju Skupnosti, prav tako ne morejo spremeniti tega, da, kot je bilo predhodno ugotovljeno, na ozemlju Skupnosti ni vzročne zveze med to škodo in zatrjevano napako.

218

Ne da bi bilo treba ugotoviti, ali so v tej zadevi izpolnjeni pogoji dopustnosti, določeni v členu 48(2) Poslovnika, je treba v vsakem primeru zavrniti trditve tožečih strank, ki se opirajo na Sklep 2006/232.

219

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeče stranke niso uspele s predlogi, poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške, ki sta jih priglasila Svet in Komisija.

220

Francoska republika nosi svoje stroške v skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)

sklenilo: