SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 5. oktobra 2004
Zadeva T-144/02
Richard J. Eagle in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„V skupnem podjetju JET zaposleno osebje – Enako obravnavanje – Nedodelitev položaja začasnega uslužbenca – Člen 152 ESAE – Primeren rok – Utrpela premoženjska škoda“
Celotno besedilo v angleškem jeziku II - 0000
Celotno besedilo v vseh jezikih v Zbirki odločb Sodišča in Sodišča prve stopnje, del II
Predmet: Tožba zaradi odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo, ki naj bi jo tožeče stranke domnevno utrpele, ker med izvajanjem dejavnosti v skupnem podjetju Joint European Torus (JET) niso bile zaposlene kot začasni uslužbenci Skupnosti.
Odločitev: Komisiji se naloži plačilo premoženjske škode, ki jo je utrpela vsaka tožeča stranka, ker med izvajanjem dejavnosti v JET ni bila zaposlena kot začasni uslužbenec Skupnosti. Stranke bodo v roku šestih mesecev od izdaje te sodbe Sodišču prve stopnje predložile s skupnim dogovorom določen znesek odškodnine, dolgovane iz naslova nadomestila te škode. Če sporazuma ne bo, bodo tožeče stranke v enakem roku predložile Sodišču prve stopnje svoje predloge z zneski. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Uradniki – Tožba – Pravica do tožbe – Osebe, ki zahtevajo odškodnino, ker v skupnem podjetju ESAE niso bile zaposlene znotraj sistema, ki velja za druge uslužbence
(Pogodba ESAE, člen 152)
2. Uradniki – Tožba – Roki – Osebe, ki zahtevajo odškodnino, ker v skupnem podjetju ESAE niso bile zaposlene znotraj sistema, ki velja za druge uslužbence – Spoštovanje primernega roka – Trajanje in začetek roka
(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)
3. Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Osebje, zaposleno v skupnem podjetju ESAE Joint European Torus (JET) – Pooblastilo institucij za odločanje po prostem preudarku – Omejitve
(Sklep Sveta 78/471)
4. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Pojem – Uporaba v postopkih glede Kadrovskih predpisov – Merila
1. Odškodninsko tožbo oseb, ki so delale za skupno podjetje European Torus (JET), ustanovljeno na podlagi določb Pogodbe ESAE, v okviru uporabe s strani tretjih podjetij, pogodbeno vezanih na JET, zaradi odškodnine za škodo, nastalo zaradi dejstva, da te osebe, v nasprotju z določili pravilnikov JET, niso bile zaposlene kot začasni uslužbenci, za katere bi veljali pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, je treba presojati kot spor med Skupnostjo in njenimi uslužbenci.
Prvič, pravni problemi te tožbe se, kot pri tožbi, v kateri se oseba sklicuje na položaj uradnika ali uslužbenca, nanašajo na pravice, ki izhajajo iz Kadrovskih predpisov. Drugič, pojem spora med Skupnostjo in njenimi uslužbenci sodna praksa razlaga široko, saj bi preozko tozadevno pojmovanje lahko povzročilo odsotnost pravne varnosti s tem, da bi bile morebitne tožeče stranke v negotovosti glede razpoložljivih pravnih sredstev oziroma bi jim bila dana le navidezna možnost. Tretjič in nazadnje, možnosti tožečih strank, da uporabijo postopek iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, niso izpodbijale institucije, ki so stranke v postopku in ki priznavajo, da spor in očitana kršitev temeljita na določbah Kadrovskih predpisov.
(Glej točke 39, 42, 43 in 47.)
Napotitev na: Sodišče, 31. marec 1965, Vandevyvere proti Parlamentu, 23/64, Recueil, str. 205, 214; Sodišče, 11. marec 1975, Porrini in drugi proti ESAE in drugim, 65/74, Recueil, str. 319, točke od 3 do 13; Sodišče, 5. april 1979, Bellintani in drugi proti Komisiji, 116/78, Recueil, str. 1585, točka 6; Sodišče, 11. julij 1985, Salerno in drugi proti Komisiji in Svetu, 87/77, 130/77, 22/83, 9/84 in 10/84, Recueil, str. 2523, točki 24 in 25; Sodišče, 13. julij 1989, Alexis in drugi proti Komisiji, 286/83, Recueil, str. 2445, točka 9; Sodišče, 14. februar 1989, Bossi proti Komisiji, 346/87, Recueil, str. 303, točka 10; Sodišče prve stopnje, 12. maj 1998, O’Casey proti Komisiji, T-184/94, RecFP, str. I-A-183 in II-565, točke od 56 do 62.
2. Člen 90(1) Kadrovskih predpisov za uradnike ne določa nobenega roka za vložitev tožbe. Spoštovanje primernega roka pa je vendarle potrebno vedno, kadar ob odsotnosti konkretnih določb načeli pravne varnosti oziroma varstva zaupanja v pravo ne dovoljujeta, da bi institucije Skupnosti ali fizične oziroma pravne osebe delovale brez vsake časovne omejitve, kar bi lahko med drugim ogrozilo trdnost pridobljenih pravnih položajev. V tožbah na podlagi odgovornosti, ki lahko vodijo do finančne obremenitve Skupnosti, spoštovanje primernega roka za vložitev odškodninske tožbe prav tako izhaja iz skrbi za varstvo javnih financ, ki je za tožbe na podlagi nepogodbene odgovornosti posebej izražena v petletnem zastaralnem roku, določenem v členu 46 Statuta Sodišča.
Primernost roka je treba presojati glede na okoliščine vsake zadeve in predvsem glede na pomen spora za udeleženega, glede na kompleksnost zadeve in glede na ravnanje zadevnih strank.
Glede vložitve odškodninske tožbe oseb, ki so delale za skupno podjetje European Torus (JET), v okviru uporabe s strani tretjih podjetij, pogodbeno vezanih na JET, ker bi morale biti zaposlene kot začasni uslužbenci, za katere bi veljal isti sistem kot za druge uslužbence, je treba ugotoviti, pri čemer je mogoče sklicevanje na zgoraj navedeni člen 46, da bi udeleženi morali, če so menili, da so bili predmet nezakonitega diskriminatornega postopka, pri instituciji Skupnosti zahtevo, da ta sprejme ustrezne ukrepe za ureditev tega položaja in za njegovo odpravo, vložiti v primernem roku, ki ne bi smel preseči petih let od trenutka, ko so izvedeli za sporni položaj.
Za določitev tega trenutka je treba upoštevati, glede na preklicnost, ki je bila značilna za zaposlitev udeleženih, zaključek vsake začetne enoletne pogodbe ali podaljšanja.
(Glej točke 56, 57, 66, 68, 71, 80 in 82.)
Napotitev na: Sodišče, 21. maj 1981, Reinarz proti Komisiji, 29/80, Recueil, str. 1311, točka 12; Sodišče, 15. oktober 2002, Limburgse Vinyl Maatschaapij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C‑250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 187.
3. Institucije Skupnosti imajo široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri izbiri najprimernejših ukrepov za zadovoljitev svojih potreb glede osebja, predvsem glede zaposlovanja začasnih uslužbencev. To velja zlasti za organizacijo in delovanje skupnih podjetij.
Okoliščina, da so pravilniki skupnega podjetja European Torus (JET) določali, da se „drugo osebo“ projektne skupine zaposli v okviru pogodb za začasne uslužbence, ni zavezovala Komisije, da opravi takšne zaposlitve, če za to ni bilo potrebe v projektni skupini. Vodstvo skupnega podjetja je torej imelo pri sestavi projektne skupine povsem proste roke pri presoji, kolikšen bo delež vsake od dveh kategorij osebja iz člena 8.1 poslovnikov (osebje iz vrst članov skupnega podjetja in drugo osebje), pri čemer je do te izbire prišlo z vpisom v postavko osebja v letnem proračunu. Prav tako bi se lahko obrnilo na družbe za priskrbitev delovne sile ali družbe za opravljanje storitev, da bi opravile različne naloge, ki so potrebne za delovanje skupnega podjetja, vendar ki ne sodijo v naloge, ki jih le-temu nalagajo Pogodbe, naloge, ki jih je projektna skupina morala zagotoviti pod okriljem direktorja projekta.
Vendar direktor JET ni smel sklepati takih pogodb z družbami za priskrbitev delovne sile ali družbami za opravljanje storitev, da bi se s tem izognil uporabi Kadrovskih predpisov. Naloge, ki jih Pogodbe nalagajo institucijam Skupnosti, naj namreč ne bi smele biti zaupane zunanjim podjetjem, ampak jih mora opraviti osebje, za katero veljajo Kadrovski predpisi.
(Glej točke od 113 do 115.)
Napotitev na: Sodišče, 20. junij 1985, Klein proti Komisiji, 123/84, Recueil, str. 1907, točka 24; Sodišče, 28. februar 1989, Van der Stijl in drugi proti Komisiji, 341/85, 251/86, 258/86, 259/86, 262/86 in 266/86, 222/87 in 232/87, Recueil, str. 511, točka 11; Sodišče, 6. december 1989, Mulfinger in drugi proti Komisiji, C-249/87, Recueil, str. 4127, točki 13 in 14; Sodišče prve stopnje, 12. december 1996, Altmann in drugi proti Komisiji, T-177/94 in T-377/94, Recueil, str. II-2041, točka 154; Sodišče prve stopnje, 17. november 1998, Fabert-Goossens proti Komisiji, T-217/96, RecFP, str. I-A‑607 in II-1841, točka 29.
4. Glede nepogodbene odgovornosti Skupnosti in predvsem sporov glede razmerij med Skupnostjo in njenimi uslužbenci pravo Skupnosti priznava pravico do odškodnine samo, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam Skupnosti, dejanska škoda in obstoj vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo.
Da bi se priznala vzročna zveza, je treba načeloma dokazati neposredno in gotovo vzročno zvezo med kršitvijo zadevne institucije Skupnosti in zatrjevano škodo.
Vendar pa je v postopkih glede Kadrovskih predpisov stopnja gotovosti vzročne zveze dosežena, če zaradi nezakonitosti institucije Skupnosti nedvomno oseba ne le da ni bila zaposlena, do katere upravičenosti udeleženi ne bo mogel nikoli dokazati, ampak je izgubila resno možnost biti zaposlena kot uradnik ali uslužbenec, kar ima za udeleženega posledico v premoženjski škodi v obliki izgube prihodkov. Kadar se iz okoliščin zadeve zdi zelo verjetno, da bi ob spoštovanju zakonitosti zadevna institucija Skupnosti zaposlila uslužbenca, teoretična negotovost glede izida pravilno opravljenega postopka ne bi smela biti ovira za odškodnino za dejansko premoženjsko škodo, ki je udeleženemu nastala, ker mu je bila odvzeta pravica prijaviti se za delovno mesto, za katero veljajo Kadrovski predpisi in za katero bi imel vse možnosti, da bi mu bilo dodeljeno.
(Glej točke 99, 148 in 149.)
Napotitev na: Sodišče, 14. maj 1998, Svet proti de Nilu in Impensu, C-259/96 P, Recueil, str. I-2915, točka 23; Sodišče prve stopnje, 28. september 1999, Hautem proti EIB, T-140/97, RecFP, str. I-A‑171 in II-897, točka 85.