Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Začasna pomoč, ki se dodeli delavcu ob odpovedi delovnega razmerja – Fiktivni odbitek za delavca, ki ima stalno prebivališče in je davčni zavezanec v drugi državi članici, od davka na plače, ki ga mora teoretično plačati v državi zaposlitve – Nedopustnost – Utemeljitev – Odsotnost
(Člen 39 ES; Uredba Sveta št. 1612/68, člen 7(4))
Člena 39 ES in 7(4) Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti nasprotujeta nacionalnim predpisom, določenim s kolektivno pogodbo, na podlagi katere se znesek socialne pomoči, kot je začasna premostitvena pomoč, dodeljena za primer brezposelnosti, ki se dodeli delavcu ob odpovedi delovnega razmerja in ki jo plača država članica zaposlitve delavcu, ki ima stalno prebivališče in je davčni zavezanec v drugi državi članici, izračuna tako, da se pri določitvi osnove za izračun navedene pomoči fiktivno odbije davek na plače, ki ga je treba plačati v državi zaposlitve, čeprav se lahko mezde, plače in podobna plačila, nakazana delavcem, ki nimajo stalnega bivališča v tej državi, v skladu s konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja obdavčijo samo v državi članici njihovega stalnega bivališča.
Z upravnimi težavami, ki naj bi jih državi članici zaposlitve povzročila uporaba različnih načinov izračuna te pomoči glede na stalno bivališče zadevne osebe in posledice, ki bi jih neupoštevanje nacionalnega davka na plače imelo za proračun, ni mogoče utemeljiti nespoštovanja obveznosti te države članice, ki izhajajo iz Pogodbe.
(Glej točke 29, 30, 37 in izrek.)