Prosti pretok kapitala – Omejitve – Odbitek davka, dodeljen davčnim zavezancem za dividende, ki so jih izplačale delniške družbe – Omejitev na domače družbe – Nedopustnost – Utemeljitev – Odsotnost
(Člena 56 ES in 58 ES)
Člena 56 ES in 58 ES nasprotujeta zakonodaji, v skladu s katero je pravica osebe, neomejeno davčno zavezane v državi članici, do odbitka davka za dividende, ki so ji jih izplačale delniške družbe, na podlagi katerega se davek od dohodkov pravnih oseb, ki ga te dolgujejo, odbije od davka na dobiček iz kapitala, ki ga dolguje delničar, izključena, če zadevne družbe nimajo sedeža v tej državi članici.
Taka davčna zakonodaja pomeni omejevanje prostega pretoka kapitala s tem, da učinkuje tako, da odvrača neomejeno davčno zavezane osebe v zadevni državi članici od kapitalskih naložb v družbe s sedežem v drugi državi članici; poleg tega učinkuje omejevalno proti družbam, ustanovljenim v drugih državah članicah, ker jim preprečuje pridobivanje kapitala v zadevni državi članici.
Te zakonodaje ni mogoče utemeljiti z različnim objektivnim položajem, ki upraviči različno davčno obravnavanje, v skladu s členom 58(1)(a) ES. Dejansko so glede na davčno zakonodajo, ki naj bi preprečevala dvojno obdavčitev – davek od dohodkov pravnih oseb in nato še davek od dohodkov fizičnih oseb – dobičkov, ki jih razdeli družba, v katero je bil vložen kapital, delničarji, ki so v zadevni državi članici neomejeno davčno zavezani, v primerljivem položaju, če prejmejo dividende od družbe s sedežem v tej državi članici ali od družbe s sedežem v drugi državi članici, saj so lahko v obeh primerih dividende, če se izvzame odbitek davka, dvojno obdavčene.
Dalje se omenjene zakonodaje ne da obravnavati kot izraz teritorialnega načela, saj to temeljno načelo ne ovira dodelitve odbitka davka v korist dividend, ki jih izplačajo družbe, ustanovljene v drugi državi članici. V vsakem primeru teritorialno načelo ob upoštevanju člena 58(1)(a) ES ne more upravičiti drugačnega obravnavanja dividend, ki so jih izplačale družbe s sedežem v zadevni državi članici, in dividend, ki so jih izplačale družbe s sedežem v drugi državi članici, če so dividende različnih vrst, ki so različno obravnavane, v enakem objektivnem položaju.
Čeprav ta davčna zakonodaja s tem sicer temelji na povezavi med davčno ugodnostjo in dopolnilnim davkom, če se dodeljeni odbitek davka, odobren delničarju, ki je neomejeno davčno zavezan v zadevni državi članici, izračuna v sorazmerju z davkom od dohodkov pravnih oseb, ki ga je dolžna plačati družba, ustanovljena v tej državi članici, na razdeljene dobičke, se taka ureditev ne zdi potrebna za ohranitev doslednosti nacionalnega davčnega sistema. Dejansko glede na cilj preprečevanja dvojne obdavčitve dodelitev odbitka davka delničarju, ki ima delnice družbe, ustanovljene v drugi državi članici, pri čemer bi se ta odbitek davka izračunal v sorazmerju z davkom od dohodkov pravnih oseb, ki ga dolguje ta družba v zadnjenavedeni državi članici, ne bi ogrozila doslednosti nacionalnega davčnega sistema in bi pomenila manjšo omejitev za prosti pretok kapitala.
Glede zmanjšanja davčnih prihodkov v zvezi z dividendami, ki jih izplačajo družbe s sedežem v drugi državi članici, ga ni mogoče obravnavati kot nujen razlog v javnem interesu, na katerega se da sklicevati za utemeljevanje ukrepa, ki načeloma nasprotuje temeljni svoboščini.
(Glej točke 20, od 22 do 24, od 32 do 36, 38 in 39, od 44 do 46, 49, 55 in izrek.)