1. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Dobava blaga – Opravljanje storitev
(Direktiva Sveta 77/388, členi 2, točka 1, 4(1) in (2), 5(1) in 6(1))
2. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka
(Direktiva Sveta 77/388, člen 17)
1. Transakcije so dobave blaga ali storitev in gospodarska dejavnost v smislu člena 2, točka 1, člena 4(1) in (2), člena 5(1) in člena 6(1) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, kot je bila spremenjena z Direktivo 95/7, če izpolnijo objektivna merila, na katerih ti pojmi temeljijo, celo če se izvedejo z edinim ciljem pridobiti davčno ugodnost, pri čemer pa ne sledijo nobenemu gospodarskemu cilju.
Pojmi davčnega zavezanca in gospodarskih dejavnosti ter dobave blaga in opravljanja storitev, ki opredeljujejo obdavčljive transakcije na podlagi Šeste direktive, so namreč objektivni in se uporabljajo neodvisno od namenov in rezultatov zadevnih transakcij. V zvezi s tem bi bila obveznost davčne uprave, da izvede preiskavo za ugotovitev namena davčnega zavezanca, v nasprotju s cilji skupnega sistema davka na dodano vrednost, zagotoviti pravno varnost in olajšati uporabo davka na dodano vrednost, tako da se, razen v izjemnih primerih, upošteva objektivnost zadevne transakcije.
Čeprav ta zgoraj navedena objektivna merila nedvomno niso izpolnjena ob davčni utaji, na primer lažnih davčnih obračunih ali izstavitvi nepravilnih računov, pa kljub temu velja, da pri ugotovitvi, ali je zadevna transakcija dobava blaga ali storitev in gospodarska dejavnost, ni upoštevno, ali je bila zadevna transakcija izvedena z edinim ciljem pridobiti davčno ugodnost.
(Glej točke od 55 do 57, 59 in 60 ter točko 1 izreka.)
2. Šesto direktivo 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, kot je bila spremenjena z Direktivo 95/7, je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.
Za ugotovitev obstoja zlorabe se zahteva, na eni strani, da je rezultat spornih transakcij pridobitev davčne ugodnosti, katere dodelitev bi nasprotovala cilju, ki mu zadevne določbe sledijo, čeprav so bili pogoji, predvideni s temi določbami Šeste direktive in nacionalne zakonodaje, ki prenaša to direktivo, formalno izpolnjeni. Po drugi strani bi tudi iz vrste objektivnih dejavnikov moralo biti razvidno, da je cilj spornih transakcij pridobitev davčne ugodnosti.
Vendar bi bilo v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti, in torej v nasprotju s cilji sistema odbitkov Šeste direktive in nacionalne zakonodaje, ki prenaša to direktivo, dovoliti davčnim zavezancem, da odbijejo celotni plačani vstopni davek na dodano vrednost, medtem ko jim v okviru njihovih normalnih komercialnih transakcij v skladu z določbami navedenega sistema nobena transakcija ne bi omogočala odbiti navedenega davka na dodano vrednost ali bi jim omogočala odbiti samo del tega.
V zvezi z drugim merilom, v skladu s katerim bi cilj spornih transakcij v bistvu moral biti pridobitev davčne ugodnosti, je treba opozoriti, da je naloga nacionalnega sodišča, da ugotovi dejansko vsebino in pravi pomen spornih transakcij. To pomeni, da to sodišče lahko upošteva popolnoma umeten značaj teh transakcij in tudi pravne, gospodarske in/ali osebne povezave med gospodarskimi subjekti, ki so vpleteni v načrt za zmanjšanje davčnega bremena.
Kadar se ugotovi obstoj zlorabe, je treba transakcije, vpletene v zlorabo, znova opredeliti, tako da se vzpostavi položaj, kakršen bi obstajal, če transakcij, ki pomenijo navedeno zlorabo, ne bi bilo.
V tem pogledu je davčna uprava pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva povračilo vsot, odbitih za vsako transakcijo, za katero je ugotovila, da je bila pravica do odbitka izvedena z zlorabo. Vendar mora odtegniti tudi ves davek, ki je bil naložen na izstopno transakcijo in ki ga je bil zadevni davčni zavezanec dolžan v okviru umetnega načrta za zmanjšanje davčnega bremena, in mora, odvisno od primera, povrniti vsak morebitni presežek. Prav tako mora dovoliti davčnemu zavezancu, ki bi imel ob neobstoju transakcij, ki pomenijo zlorabo, korist od prve transakcije, ki ni del take zlorabe, da v skladu z določbami sistema odbitkov Šeste direktive odbije davek, ki bremeni to vstopno transakcijo.
(Glej točke 74, 75, 80, 81, 85, 86 in od 94 do 98 ter točki 2 in 3 izreka.)