SODBA SODIŠČA

z dne 9. septembra 2003(*)

„Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104/ES – Pojma ‚delovni čas‘ in ‚čas počitka‘ – Stalna pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘) zdravnika v bolnišnici“

V zadevi C-151/02,

zaradi predloga Landesarbeitsgericht Schleswig Holstein (Nemčija), naslovljenega na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku

Landeshauptstadt Kiel

proti

Norbertu Jaegru,

sprejme predhodno odločbo o razlagi Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 307, str. 18), zlasti njenih členov 2, točka 1, in 3,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, M. Wathelet, R. Schintgen (poročevalec) in C. W. A. Timmermans, predsedniki senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward, P. Jann in V. Skouris, sodniki, F. Macken in N. Colneric, sodnici, S. von Bahr, J. N. Cunha Rodrigues in A. Rosas, sodniki,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Landeshauptstadt Kiel W. Weißleder, odvetnik,

–        za M. Jaegra F. Schramm, odvetnik,

–        za nemško vlado W.-D. Plessing in M. Lumma, zastopnika,

–        za dansko vlado J. Molde, zastopnik,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, zastopnik,

–        za vlado Združenega kraljestva P. Ormond, zastopnica, skupaj s K. Smith, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti A. Aresu in H. Kreppel, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih stališč Landeshauptstadt Kiel, ki ga zastopajo W. Weißleder, M. Bechtold in D. Seckler, odvetniki, M. Jaegra, ki ga zastopa F. Schramm, nemške vlade, ki jo zastopa W.‑D. Plessing, francoske vlade, ki jo zastopa C. Lemaire, zastopnik, nizozemske vlade, ki jo zastopa N. A. J. Bel, zastopnik, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa P. Ormond skupaj s K. Smith, in Komisije, ki jo zastopata H. Kreppel in F. Hoffmeister, zastopnika, podanih na obravnavi 25. februarja 2003,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. aprila 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Landesarbeitsgericht Schleswig-Holstein je s sklepom z dne 12. marca 2002, ki je bil spremenjen s sklepom z dne 25. marca 2002 – in ki ju je Sodišče prejelo 26. aprila 2002 – Sodišču na podlagi člena 234 ES postavilo štiri vprašanja za predhodno odločanje o razlagi Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 307, str. 18), zlasti njenih členov 2, točka 1, in 3.

2        Ta vprašanja so se postavila v sporu med Landeshauptstadt Kiel (v nadaljevanju: mesto Kiel) glede opredelitve pojmov „delovni čas“ in „čas počitka“ v smislu Direktive 93/104 v zvezi s stalno pripravljenostjo („Bereitschaftsdienst“), ki jo zagotavlja zdravnik v bolnišnici.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        V skladu s členom 1 Direktiva 93/104 določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa in se nanaša na vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, razen zračnega, železniškega, cestnega, pomorskega prometa, prometa po celinskih vodnih poteh in jezerih, morskega ribolova, drugih del na morju ter dejavnosti zdravnikov na usposabljanju.

4        Člen 2 iste direktive z naslovom „Definicije“ določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje definicije:

1)      delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti skladno z nacionalno zakonodajo oziroma prakso;

2)      čas počitka je vsak čas, ki ni delovni čas;

[…]“

5        Oddelek II navedene direktive določa ukrepe, ki jih morajo države članice sprejeti, da bi bil vsak delavec deležen minimalnega dnevnega in tedenskega počitka ter odmora, hkrati pa ureja tudi maksimalni tedenski delovni čas.

6        Člen 3 navedene direktive z naslovom „Dnevni počitek“ določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotovijo vsakemu delavcu pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24-urnem obdobju.“

7        Člen 6 te direktive glede maksimalnega tedenskega delovnega časa določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotovijo da, skladno s potrebo po zaščiti varnosti in zdravja delavcev:

[…]

2)      povprečni delovni čas za vsako sedemdnevno obdobje, vključno z nadurami, ne presega 48 ur.“

8        Člen 15 Direktive 93/104 določa:

„Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone, podzakonske ali upravne akte, ki so ugodnejši za zaščito varnosti in zdravja delavcev, ali da olajšajo ali dopuščajo izvajanje kolektivnih pogodb ali sporazumov, sklenjenih med socialnima partnerjema, ki so ugodnejši za zaščito varnosti in zdravja delavcev.“

9        Člen 16 navedene direktive določa:

„Države članice lahko določijo:

[…]

2)      za uporabo člena 6 (maksimalni tedenski delovni čas) referenčno obdobje, ki ni daljše od štirih mesecev.

[…]“

10      Ta direktiva določa vrsto odstopanj od številnih temeljnih pravil, ob upoštevanju posebnosti nekaterih dejavnosti in s pridržkom izpolnjevanja nekaterih pogojev. V zvezi s tem člen 17 določa:

„1.      Države članice lahko, ob primernem upoštevanju splošnih načel zaščite varnosti in zdravja delavcev, določijo odstopanja od členov 3, 4, 5, 6, 8 ali 16, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena in/ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami, še posebno pa v primerih, ko gre za:

(a)      vodilne kadre ali druge osebe s pooblastili za avtonomno odločanje;

(b)      delavce, ki so družinski člani; ali

(c)      delavce, ki službujejo pri verskih obredih v cerkvah ali verskih skupnostih.

2.      Odstopanja se lahko določijo z zakoni, podzakonskimi in upravnimi akti ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnima partnerjema, če je zadevnim delavcem dodeljen ustrezen nadomestni počitek ali če se v izjemnih primerih, ko takšnega nadomestnega počitka ni možno dodeliti iz objektivnih razlogov, zadevnim delavcem dodeli ustrezna zaščita:

2.1. od členov 3, 4, 5, 8 in 16:

[…]

(c)      v primerih dejavnosti s potrebo po neprekinjenosti službe ali proizvodnje, zlasti pri:

(i)      službah v zvezi s sprejemom, zdravljenjem oziroma nego v bolnišnicah ali podobnih ustanovah, domovih in zaporih;

[…]

(iii) novinarjih, radijskih, televizijskih in kinematografskih produkcijah, poštnih in telekomunikacijskih storitvah, službi za prvo pomoč, gasilski službi in službi za civilno zaščito;

[…]

3.      Dopustna so odstopanja od členov 3, 4, 5, 8 in 16, ki so opredeljena bodisi s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnima partnerjema na državni ali regionalni ravni, bodisi – v skladu s predpisi, ki jih določajo socialni partnerji – s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnima partnerjema na nižji ravni.

[…]

Odstopanja, ki jih določata prvi in drugi pododstavek, so dovoljena [le] pod pogojem, da je zadevnim delavcem dodeljen ustrezen nadomestni počitek ali pa se v izjemnih primerih, ko takšnega nadomestnega počitka ni možno dodeliti iz objektivnih razlogov, zadevnim delavcem dodeli ustrezno zaščito.

[…]“

11      Člen 18 Direktive 93/104 določa:

„1.      (a)   Države članice sprejmejo zakone, podzakonske in upravne akte, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 23. novembra 1996 ali do takrat zagotovijo, da socialna partnerja izvajata potrebne ukrepe na podlagi sporazumov, s tem da so države članice zavezane sprejeti vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo lahko vedno zagotovile, da se določbe iz te direktive upoštevajo.

(b)      (i)   Vendar ima država članica možnost, da ne uporablja člena 6, pri čemer spoštuje splošna načela zaščite varnosti in zdravja delavcev in sprejme ukrepe potrebne za zagotovitev, da:

–        noben delodajalec od delavca ne zahteva, da dela več kot 48 ur v sedemdnevnem obdobju, izračunanem kot povprečje v referenčnem obdobju iz točke 2 člena 16, razen če prej pridobi delavčevo soglasje za takšno delo,

–        nobenega delavca, ki ne soglaša s takšnim delom, delodajalec ne oškoduje,

–        delodajalec sproti vodi evidenco vseh delavcev, ki opravljajo takšno delo,

–        se evidence predložijo pristojnim organom, ki lahko iz razlogov, povezanih z varnostjo in/ali zdravjem delavcev, prepovejo ali omejijo možnost preseganja največjega števila tedenskih delovnih ur,

–        delodajalec predloži pristojnim organom na njihovo zahtevo podatke o primerih, v katerih so delavci soglašali z delom, ki presega 48 ur v sedemdnevnem obdobju, izračunanem kot povprečje v referenčnem obdobju iz točke 2 člena 16.

[…]“

 Nacionalna ureditev

12      Nemško delovno pravo razlikuje med dežurstvom („Arbeitsbereitschaft“), stalno pripravljenostjo („Bereitschaftsdienst“) in pripravljenostjo na poziv („Rufbereitschaft“).

13      Teh treh pojmov nacionalna ureditev ne opredeljuje, vendar njihove značilnosti izhajajo iz sodne prakse.

14      Za dežurstvo („Arbeitsbereitschaft“) gre, če mora biti delavec na razpolago svojemu delodajalcu na kraju opravljanja dela in je poleg tega dolžan biti stalno pripravljen, da lahko po potrebi nemudoma posreduje.

15      Med stalno pripravljenostjo („Bereitschaftsdienst“) je delavec dolžan biti prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, znotraj ali zunaj njegovih prostorov in biti v pripravljenosti, da na zahtevo delodajalca začne opravljati delo, vendar lahko počiva in se ukvarja z drugimi zadevami, dokler niso zahtevane njegove strokovne storitve.

16      Za pripravljenost na poziv („Rufbereitschaft“) je značilno, da delavec ni dolžan biti v pripravljenosti na kraju, ki ga določi delodajalec, temveč zadošča, da je mogoče z njim v vsakem trenutku stopiti v stik, da bi lahko na zahtevo delodajalca v kratkem času izvajal delovne naloge.

17      V nemškem delovnem pravu se samo za dežurstvo („Arbeitsbereitschaft“) šteje, da gre na splošno v celoti za delovni čas. Nasprotno se stalna pripravljenost („Bereitschaftsdienst“) in pripravljenost na poziv („Rufbereitschaft“) štejeta za čas počitka, razen za tisti čas, ko je delavec dejansko izvajal svoje delovne naloge.

18      V Nemčiji delovni čas in čas počitka ureja Arbeitszeitgesetz (zakon o delovnem času) z dne 6. junija 1994 (BGBl. 1994 I, str. 1170, v nadaljevanju: ArbZG), ki je bi sprejet za prenos Direktive 93/104.

19      Člen 2(1) ArbZG delovni čas opredeljuje kot čas med začetkom in koncem dela, razen odmorov.

20      Člen 3 ArbZG določa:

„Dnevni delovni čas delavcev ne sme presegati 8 ur. Na 10 ur je lahko podaljšan le, če ne presega povprečja 8 ur v 6 mesecih koledarskega leta ali 24 tednih.“

21      Člen 5 ArbZG določa:

„(1)      Delavci morajo imeti po dnevnem delu pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

(2)      Trajanje počitka iz odstavka 1 se lahko skrajša za največ eno uro v bolnišnicah in drugih ustanovah za zdravljenje, nego in pomoč osebam, v hotelih, restavracijah in podobnih podjetjih, prevoznih podjetjih, radijskih podjetjih in v kmetijstvu ter živinoreji, če se vsako tako skrajšanje nadomesti s podaljšanjem drugega obdobja počitka v civilnem mesecu ali v štirih tednih na vsaj 12 ur.

(3)      Ne glede na odstavek 1 se lahko skrajšanja počitka zaradi intervencije med stalno pripravljenostjo (‚Bereitschaftsdienst‘) ali pripravljenostjo na poziv (‚Rufbereitschaft‘) v bolnišnicah in drugih ustanovah za zdravljenje, nego in pomoč osebam nadomestijo pozneje, če te intervencije ne presežejo polovice časa počitka.

[…]“

22      Člen 7 ArbZG določa:

„(1) Na podlagi kolektivne pogodbe ali pogodbe na ravni podjetja, ki temelji na kolektivni pogodbi, je mogoče:

1.      ne glede na člen 3,

(a)      podaljšati delovni čas prek 10 ur dnevno tudi brez nadomestitve, kadar delovni čas redno in v znatnem obsegu zajema čas dežurstva (‚Arbeitsbereitschaft‘),

(b)      določiti drugačno obdobje za nadomestitev,

(c)      podaljšati delovni čas na do 10 ur dnevno brez nadomestitve za največ 60 dni na leto,

[…]

(2) Če je z ustreznim nadomestnim počitkom zdravje delavcev varovano, se lahko s kolektivno pogodbo ali pogodbo na ravni podjetja, ki temelji na kolektivni pogodbi, določi:

1.      da se ne glede na člen 5(1) čas počitka ob stalni pripravljenosti (‚Bereitschaftsdienst‘) ali pripravljenosti na poziv (‚Rufbereitschaft‘) prilagodi posebnostim teh služb in zlasti da se skrajšanja počitka, če so zadevne osebe pozvane na delo, nadomestijo pozneje;

[…]

3.      da se za področje zdravljenja, nege in pomoči osebam določbe iz členov 3, 4, 5(1) in 6(2) prilagodijo tako, da ustrezajo posebnostim teh dejavnosti in da je zagotovljeno dobro počutje teh oseb;

4.      da se za zvezno upravo, upravo Länder, občine in druge organe, institucije in ustanove, ki jih ureja javno pravo, ali za primere drugih delodajalcev, za katere velja kolektivna pogodba za javne uslužbence ali podobna kolektivna pogodba, določbe iz členov 3, 4, 5(1) in 6(2) prilagodijo tako, da ustrezajo posebnostim teh dejavnosti.

[…]“

23      Člen 25 ArbZG določa:

„Če na dan začetka veljavnosti tega zakona veljavna kolektivna pogodba ali kolektivna pogodba, ki ima po tem datumu še vedno učinke, vsebuje odstopanja v skladu s členom 7(1) in (2) […], ki presegajo zgornje meje iz navedenih določb, ta zakon v ta odstopanja ne posega. Pogodbe na ravni podjetij, ki temeljijo na kolektivnih pogodbah, se štejejo za kolektivne pogodbe, kot so določene v prvem stavku […]“

24      Bundesangestelltentarifvertrag (kolektivna pogodba o delovnih pogojih javnih uslužbencev v Nemčiji, v nadaljevanju: BAT) med drugim določa:

„Člen 15 Običajni delovni čas

1)      Običajni delovni čas znaša v povprečju 38 ur in pol (brez odmorov) tedensko. Praviloma se običajni povprečni tedenski delovni čas računa za 8 tednov. […]

2)      Običajni delovni čas se lahko podaljša

(a)      na 10 ur dnevno (v povprečju 49 ur tedensko), če redno zajema dežurstvo (‚Arbeitsbereitschaft‘) v povprečju vsaj 2 uri dnevno,

(b)      na 11 ur dnevno (v povprečju 54 ur tedensko), če redno zajema dežurstvo (‚Arbeitsbereitschaft‘) v povprečju vsaj 3 ure dnevno,

(c)      na 12 ur dnevno (v povprečju 60 ur tedensko), če mora biti delavec le prisoten na kraju opravljanja dela, da po potrebi opravi delo.

[…]

(6a) Delavec se mora po navodilih delodajalca zunaj običajnega delovnega časa zadrževati na kraju, ki ga določi delodajalec, od koder se ga lahko pozove na delo glede na potrebe (stalna pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘)). Delodajalec lahko tako stalno pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘) naloži le, kadar je treba pričakovati nekaj delovne obremenitve, vendar ko glede na izkušnje prevladuje čas brez dela.

Za izračun plačila se čas prisotnosti med stalno pripravljenostjo (‚Bereitschaftsdienst‘), skupaj z intervencijami, pretvori v ure dela na podlagi deleža povprečnega trajanja potrebnega dela; tako ocenjene ure dela se plačajo kot nadure […]

Namesto da se tako izračunane ure plačajo, jih je mogoče pred koncem tretjega koledarskega meseca nadomestiti z dodelitvijo prostega časa v enakem trajanju (nadomestni počitek) […]“

25      Vzporedno s členom 15(6a) BAT so se socialni partnerji dogovorili o posebnih določbah („Sonderregelungen“) za osebje v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, zdravstvenih ustanovah in porodnišnicah ter v zavodih in ustanovah za zdravstveno oskrbo (v nadaljevanju: SR 2 a). Posebne določbe za zdravnike in zobozdravnike v zavodih in ustanovah iz SR 2 a (v nadaljevanju: SR 2 c) tako določajo:

„Št. 8

v zvezi s členom 15(6a) [...]

Stalna pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘), pripravljenost na poziv (‚Rufbereitschaft‘)

[...]

(2)      Zagotovljena prisotnost med stalno pripravljenostjo (‚Bereitschaftsdienst‘), skupaj z intervencijami, se za izračun plačila v ure dela preračuna tako:

(a)      Zagotovljena prisotnost med stalno pripravljenostjo (‚Bereitschaftsdienst‘) skupaj z intervencijami, se pretvori v ure dela na podlagi deleža povprečnega trajanja potrebnega dela:

Stalna pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘) kategorije A se razvrsti v kategorijo B, če izkušenje potrdijo, da mora zadevna oseba med stalno pripravljenostjo v povprečju posredovati več kot trikrat med 22. in 6. uro.

(b)      Poleg tega se čas prisotnosti, naložen za posamezno stalno pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘), glede na število pripravljenosti, ki jih zadevna oseba opravi v koledarskem mesecu, pretvori tako:

[...]

(7)      V koledarskem mesecu ni mogoče odrediti:

–        več kot 7 stalnih pripravljenosti (‚Bereitschaftsdienst‘) v kategorijah A in B,

–        več kot 6 stalnih pripravljenosti (‚Bereitschaftsdienst‘) v kategorijah C in D.

To število se lahko začasno preseže, če [ob njegovem spoštovanju] zdravljenje bolnikov ne bi bilo zagotovljeno. […]

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

26      Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da stranki postopka v glavni stvari ne soglašata o tem, ali je treba čas stalne pripravljenosti („Bereitschaftsdienst“), ki jo mesto Kiel organizira v bolnišnici, ki jo upravlja, šteti za delovni čas ali čas počitka. Spor, ki ga obravnava predložitveno sodišče, se nanaša izključno na delovnopravne vidike časa stalne pripravljenosti, in ne na pogoje s tem povezanega nadomestila.

27      N. Jaeger je od 1. maja 1992 zaposlen kot zdravnik asistent v oddelku za kirurgijo navedene bolnišnice. Njegova služba obsega 3/4 običajnega tedenskega urnika (torej 28,875 ur na teden). Poleg tega je v skladu z aneksom dolžan zagotoviti stalno pripravljenost kategorije D iz št. 8(2) SR 2 c. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili o uporabi BAT.

28      N. Jaeger redno opravlja 6 stalnih pripravljenosti na mesec, ki se delno nadomestijo z dodelitvijo prostega časa in delno z dodatnim plačilom.

29      Stalna pripravljenost sledi običajnemu delovnemu času in traja 16 ur med tednom, 25 ur ob sobotah (od 8.30 v soboto zjutraj do 9.30 v nedeljo zjutraj) in 22 ur ter 45 minut ob nedeljah (od 8.30 v nedeljo zjutraj do 7.15 v ponedeljek zjutraj).

30      Stalna pripravljenost je organizirana tako: N. Jaeger je navzoč v kliniki in po potrebi opravlja strokovne storitve. V bolnišnici ima na voljo sobo s posteljo, v kateri lahko spi, če njegove storitve niso potrebne. Primernost te nastanitve je sporna. Ni pa sporno, da čas, v katerem mora N. Jaeger opravljati delovne naloge, obsega v povprečju 49 % časa stalne pripravljenosti.

31      N. Jaeger meni, da je treba stalno pripravljenost, ki jo opravlja kot zdravnik asistent oziroma urgentni zdravnik na oddelku za kirurgijo, v celoti šteti za delovni čas v smislu ArbZG, zaradi neposredne uporabe Direktive 93/104. Razlago, ki jo je Sodišče podalo o pojmu delovnega časa v sodbi z dne 3. oktobra 2000 v zadevi Simap (C-303/98, Recueil, str. I-7963), naj bi bilo mogoče prenesti na to zadevo, v kateri se obravnava položaj, ki naj bi bil v bistvenem enak. Zlasti naj bi bila obveznost stalne pripravljenosti v Španiji, ki je bila obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Simap, primerljiva z njegovo. Zato naj bi bil člen 5(3) ArbZG v nasprotju z Direktivo 93/104 in se torej ne uporablja. Zadevna oseba meni, da se mesto Kiel neutemeljeno sklicuje na določbe o odstopanjih iz člena 17 te direktive o izjemah, ki se nanašajo le na trajanje počitka, ne glede na pojem delovnega časa.

32      Nasprotno pa mesto Kiel trdi, da je treba faze neaktivnosti med stalno pripravljenostjo v skladu z razlago nacionalnih sodišč in večinskim mnenjem doktrine šteti za počitek, in ne za delovni čas. Vsaka drugačna razlaga bi odvzela smisel členoma 5(3) in 7(2) ArbZG. Poleg tega zgoraj navedene sodbe Simap domnevno ni mogoče prenesti na obravnavani primer, saj zadevni španski zdravniki svojo dejavnost domnevno opravljajo v službah prve pomoči polni delovni čas, medtem ko naj bi bili nemški zdravniki pozvani k opravljanju delovnih nalog v povprečju največ 49 % časa stalne pripravljenosti. Nazadnje, nacionalna ureditev, ki uvaja odstopanja v zvezi s trajanjem delovnega časa, naj bi bila krita s členom 17(2) Direktive 93/104, države članice pa naj bi razpolagale s široko diskrecijsko pravico. Izrecno navajanje člena 2 te direktive v njenem členu 17 naj ne bi bilo potrebno, saj člen 2 vsebuje le definicije.

33      Arbeitsgericht Kiel (Nemčija) je na prvi stopnji s sodbo z dne 8. novembra 2001 ugodilo zahtevku N. Jaegra, saj je menilo, da je treba stalno pripravljenost, ki jo je slednji dolžan izvajati v bolnišnici v Kielu, v celoti šteti za delovni čas v smislu člena 2 ArbZG.

34      Mesto Kiel je spor predložilo Landesarbeitsgericht Schleswig Holstein.

35      To sodišče poudarja, da pojem stalne pripravljenosti („Bereitschaftsdienst“) ni izrecno opredeljen v ArbZG. Nanašal naj bi se na dolžnost biti navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec, in biti pripravljen na opravljanje delovnih nalog, če je to potrebno. Aktivna pozornost („wache Achtsamkeit“) naj ne bi bila zahtevana, zunaj obdobij dejanske aktivnosti pa naj bi delavec lahko počival ali se ukvarjal s čimer koli. Med stalno pripravljenostjo naj ne bi opravljal strokovnih storitev samostojno, temveč le po navodilih delodajalca.

36      N. Jaeger naj bi izvajal tako stalno pripravljenost, ki se po nemškem pravu šteje za čas počitka, in ne za delovni čas, z izjemo dela navedene pripravljenosti, ko delavec dejansko opravlja svojo poklicno dejavnost. Tako pojmovanje naj bi bilo razvidno iz členov 5(3) in 7(2) ArbZG. Dejstvo, da se lahko skrajšanje počitkov zaradi opravljanja nalog med stalno pripravljenostjo pozneje nadomesti, naj bi dokazovalo, da ta pripravljenost šteje za počitek, če zadevna oseba ni pozvana k opravljanju njenih strokovnih storitev. To naj bi bil namen nacionalnega zakonodajalca, saj naj bi bilo iz pripravljalnih del za sprejetje ArbZG razvidno, da lahko času stalne pripravljenosti sledi delovni čas.

37      Predložitveno sodišče meni, da je treba v obravnavanem primeru določiti, ali je treba stalno pripravljenost v celoti šteti za delovni čas, čeprav zadevna oseba dejansko ne opravlja delovnih nalog, temveč sme, nasprotno, med tako pripravljenostjo spati. To vprašanje v zgoraj navedeni sodbi ni bilo postavljeno in zato Sodišče nanj ni odgovorilo.

38      Če na to vprašanje ne bi bilo mogoče jasno odgovoriti, bi bila rešitev spora odvisna od vprašanja, ali je člen 5(3) ArbZG v nasprotju s členom 2, točki 1 in 2, Direktive 93/104.

39      Nazadnje, ob upoštevanju podrednega vprašanja – ki je namenjeno ugotovitvi, da N. Jaeger na podlagi pogodbenih obveznosti v okviru redne službe in stalne pripravljenosti ni dolžan delati v povprečju več kot 10 ur na dan in več kot 48 ur na teden – in glede na to, da se mesto Kiel v zvezi s tem sklicuje na člena 5(3) in 7(2) ArbZG, naj bi bilo treba odločiti, ali te določbe spadajo v diskrecijsko pravico, ki jo Direktiva 93/104 priznava državam članicam in socialnim partnerjem.

40      Namreč, če bi bilo treba stalno pripravljenost v celoti šteti za delovni čas in če bi bilo ugotovljeno, da je nacionalna ureditev te pripravljenosti v nasprotju s členom 3 Direktive 93/104, ker je lahko 11‑urni počitek ne le skrajšan, temveč tudi prekinjen, bi lahko bila nemška ureditev kljub temu pokrita s členom 17(2) te direktive.

41      Če bi nacionalna zakonodaja ali kolektivna pogodba, ki se uporablja, delavcu zagotovila zadosten počitek – kljub dejstvu, da stalno pripravljenost štejeta za počitek – bi bil cilj Direktive 93/104, to je zagotoviti varnost in zdravje delavcev v Skupnosti, izpolnjen.

42      Glede na to, da je v teh okoliščinah za rešitev spora potrebna razlaga prava Skupnosti, je Landesarbeitsgericht Schleswig Holstein prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1)      Ali je treba stalno pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘), ki jo delavec opravlja v bolnišnici, na splošno šteti za delovni čas v smislu člena 2, točka 1, Direktive 93/104, zlasti ob upoštevanju dejstva, da lahko delavec v času, ko njegove storitve niso zahtevane, spi?

2)      Ali je nacionalna ureditev, ki stalno pripravljenost (‚Bereitschaftsdienst‘) – kar za zadevno osebo pomeni, da ostaja v sobi, ki jo ima na razpolago v bolnici, in dela, če se to od nje zahteva – šteje za počitek, če storitve te osebe niso zahtevane, v nasprotju s členom 3 Direktive 93/104?

3)      Ali je nacionalna ureditev, ki za bolnišnice in druge ustanove za zdravljenje, nego in pomoč osebam določa skrajšanje 11‑urnega dnevnega počitka, s tem da se za delo, opravljeno med stalno pripravljenostjo (‚Bereitschaftsdienst‘) ali pripravljenostjo na klic (‚Rufbereitschaft‘), ki pa ne presega polovice časa počitka, dodeli poznejši nadomestni počitek, v nasprotju z Direktivo 93/104?

4)      Ali je nacionalna ureditev, v skladu s katero se lahko s kolektivno pogodbo ali pogodbo na ravni podjetja, ki temelji na kolektivni pogodbi, za primer stalne pripravljenosti (‚Bereitschaftsdienst‘) ali pripravljenosti na klic (‚Rufbereitschaft‘) obdobje počitka prilagodi posebnostim teh služb in zlasti določi, da se skrajšanja počitka nadomestijo pozneje, če morajo zadevne osebe opraviti delo, v nasprotju z Direktivo 93/104?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

43      Najprej je treba opozoriti, da čeprav se Sodišče v postopku, začetem na podlagi člena 234 ES, ni dolžno izjaviti o združljivosti pravil nacionalnega prava s pravom Skupnosti niti razlagati nacionalnih zakonov ali predpisov, je vseeno pristojno predložitvenemu sodišču posredovati vse ustrezne elemente razlage prava Skupnosti, ki mu lahko omogočijo presojo take združljivosti za namene sodbe v zadevi, o kateri odloča (glej zlasti sodbe z dne 15. decembra 1993 v zadevi Hünermund in drugi, C-292/92, Recueil, str. I‑6787, točka 8; z dne 3. maja 2001 v zadevi Verdonck in drugi, C-28/99, Recueil, str. I‑3399, točka 28, in z dne 27. novembra 2001 v združenih zadevah Lombardini in Mantovani, C‑285/99 in C‑286/99, Recueil, str. I-9233, točka 27).

 Prvo in drugo vprašanje

44      Ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno v prejšnji točki, je treba prvi dve vprašanji, ki ju je treba obravnavati skupaj, razumeti tako, da se z njima v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/104 razlagati tako, da je treba stalno pripravljenost („Bereitschaftsdienst“), ki jo zdravnik opravi po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, v celoti šteti za delovni čas v smislu te direktive, čeprav lahko zadevna oseba, ko njene storitve niso zahtevane, na kraju opravljanja dela počiva, tako da ta direktiva nasprotuje ureditvi države članice, ki obdobja neaktivnosti delavca med tako stalno pripravljenostjo opredeljuje kot čas počitka.

45      Za odgovor na tako preoblikovani vprašanji je treba najprej ugotoviti, da je tako iz člena 118 A Pogodbe ES (člene od 117 do 120 Pogodbe ES so nadomestili členi od 136 ES do 143 ES), ki je pravna podlaga Direktive 93/014, kot iz prve, četrte, sedme in osme uvodne izjave ter člena 1(1) te direktive razvidno, da je njen namen določiti minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih predpisov zlasti o delovnem času (glej sodbo z dne 26. junija 2001 v zadevi BECTU, C‑173/99, Recueil, str. I‑4881, točka 37).

46      V skladu z navedenimi določbami je namen tega usklajevanja organizacije delovnega časa na ravni Skupnosti zagotoviti boljšo varnost in zdravje delavcev s tem, da so ti upravičeni do minimalnega počitka, zlasti dnevnega in tedenskega, ter ustreznih odmorov in z določitvijo trajanja maksimalnega tedenskega delovnega časa (glej zgoraj navedeni sodbi Simap, točka 49, in BECTU, točka 38).

47      V zvezi s tem je iz listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, sprejete na zasedanju Evropskega sveta dne 9. decembra 1989 v Strasbourgu, zlasti iz njenih točk 8 in 19, prvi odstavek, ki sta navedeni v četrti uvodni izjavi Direktive 93/104, razvidno, da mora imeti vsak delavec v Evropski skupnosti v svojem delovnem okolju zadovoljive zdravstvene in varnostne pogoje ter da ima zlasti pravico do tedenskega počitka, katerega dolžino v državah članicah je treba progresivno približevati v skladu s prakso držav.

48      Posebej glede pojma „delovni čas“ v smislu Direktive 93/104 je treba spomniti, da je Sodišče v točki 47 zgoraj navedene sodbe Simap razsodilo, da ta direktiva navedeni pojem opredeljuje kot vsako obdobje, v katerem je na voljo delodajalcu in opravlja svojo dejavnost ali svoje naloge v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in da je treba ta pojem razumeti kot nasprotje počitka, saj se pojma medsebojno izključujeta.

49      V točki 48 zgoraj navedene sodbe Simap je Sodišče razsodilo, da ima značilnosti navedenega pojma delovnega časa tudi stalna pripravljenost, ki jo zdravniki iz ekip prve pomoči v pokrajini Valencija (Španija) opravljajo na podlagi sistema s fizično navzočnostjo v zdravstveni ustanovi. Sodišče je namreč ugotovilo, da v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, ni bilo sporno, da sta med obdobji stalne pripravljenosti po tem sistemu prva dva pogoja iz definicije delovnega časa izpolnjena, in je poleg tega razsodilo, da je treba dolžnost teh zdravnikov biti navzoč in na razpolago na kraju opravljanja dela za opravljanje strokovnih storitev, šteti za opravljanje njihovih nalog, čeprav se dejanska aktivnost spreminja glede na okoliščine.

50      V točki 49 zgoraj navedene sodbe Simap je Sodišče dodalo, da je ta razlaga v skladu s ciljem Direktive 93/104, ki je zagotoviti varnost in zdravje delavcev s tem, da so upravičeni do minimalnega počitka in ustreznih odmorov, medtem ko bi izključitev stalne pripravljenosti po sistemu fizične navzočnosti iz pojma „delovni čas“ v smislu te direktive resno ogrozila navedeni cilj.

51      Poleg tega je Sodišče v točki 50 zgoraj navedene sodbe Simap pojasnilo, da velja drugače za položaje, ko so zdravniki iz ekip prve pomoči v pripravljenosti, za kar se zahteva, da so neprestano dosegljivi, ne da bi morali biti navzoči v zdravstveni ustanovi. Namreč, čeprav so na razpolago delodajalcu, ker morajo biti dosegljivi, je res tudi, da lahko zdravniki v tem položaju svobodneje razpolagajo s svojim časom in se posvečajo lastnim interesom, tako da je treba za „delovni čas“ v smislu Direktive 93/104 šteti le čas opravljanja storitev prve pomoči.

52      Potem ko je Sodišče v točki 51 zgoraj navedene sodbe Simap poudarilo, da nadure spadajo v „delovni čas“ v smislu Direktive 93/104, je v točki 52 iste sodbe sklenilo, da je treba čas stalne pripravljenosti, ki jo zdravniki iz ekip prve pomoči opravljajo po sistemu fizične navzočnosti v zdravstveni ustanovi, v celoti šteti za delovni čas in, če je tak primer, za nadure v smislu navedene direktive, medtem ko je treba pri pripravljenosti s stalno dosegljivostjo za delovni čas šteti le čas dejanskega opravljanja storitev prve pomoči (glej v tem smislu sklep z dne 3. julija 2001 v zadevi CIG, C‑241/99, Recueil, str. I‑5139, točki 33 in 34).

53      Po eni strani je torej treba ugotoviti, da je nedvomno res, da zdravnik, ki izpolnjuje naloge, kot so v postopku v glavni stvari, opravlja stalno pripravljenost po sistemu fizične navzočnosti v zdravstveni ustanovi.

54      Po drugi strani ni ne glede okvira ne glede narave dejavnosti takega zdravnika upoštevnih razlik od tistih v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Simap, ki bi lahko omajale razlago Direktive 93/104, ki jo je Sodišče podalo v tej sodbi.

55      V zvezi s tem ni mogoče dokazovati razlikovanj med temi dejavnostmi z zatrjevanjem, da je za zdravnike iz ekip prve pomoči v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Simap, veljal neprekinjen delavnik, ki je lahko trajal tudi 31 ur brez nočnega počitka, medtem ko naj bi upoštevna nacionalna ureditev za pripravljenost, kakršna je v postopku v glavni stvari, zagotavljala, da obdobja, v katerih se od zadevne osebe zahteva opravljanje nalog, ne preseže 49 % celotnega časa pripravljenosti, tako da lahko ostane neaktivna več kot polovico trajanja pripravljenosti.

56      Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v opombi št. 3 sklepnih predlogov, iz španske ureditve, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Simap, ni razvidno, da bi morali zdravniki, ki v bolnišnici zagotavljajo pripravljenost, ostati budni in aktivni med njenim celotnim trajanjem. Enak sklep je mogoč na podlagi točk 15, 31 in 33 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v navedeni zadevi.

57      Poleg tega, čeprav se številka 49 % iz nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari nanaša na povprečje časa, porabljenega za dejansko opravljanje storitev med za neko obdobje izračunano stalno pripravljenostjo, velja tudi, da se lahko zdravnika med njo poziva k opravljanju storitev tako pogosto in tako dolgo, kot je potrebno, ne da bi navedena ureditev določala kakršno koli omejitev v zvezi s tem.

58      Pojmov „delovni čas“ in „počitek“ v smislu Direktive 93/104 vsekakor ni mogoče razlagati glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak sta to pojma prava Skupnosti, ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, sklicujoč se na sistem in namen navedene direktive, kot je Sodišče storilo v točkah 48 in 50 zgoraj navedene sodbe Simap. Samo s tako avtonomno razlago se lahko zagotovi polna učinkovitost te direktive in enotna uporaba navedenih pojmov v vseh državah članicah.

59      Zato dejstvo, da se opredelitev pojma delovni čas sklicuje na „nacionalne zakonodaje in/ali prakse“, ne pomeni, da lahko države članice enostransko določijo njegov obseg. Te države torej ne morejo postaviti nobenega pogoja v zvezi s pravico delavcev, da se delovni čas in tudi čas počitka ustrezno upoštevata, saj izhaja neposredno iz določb te direktive. Kakršna koli drugačna interpretacija bi vodila k neuresničitvi cilja Direktive 93/104, ki je uskladiti zaščito varnosti in zdravja delavcev s pomočjo minimalnih zahtev (glej sodbo z dne 12. novembra 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C‑84/94, Recueil, str. I‑5755, točki 45 in 75).

60      V zvezi s tem ni pomembno, da se Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Simap ni izrecno izreklo o možnosti zdravnikov, ki opravljajo stalno pripravljenost po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, da v času, ko njihove storitve niso zahtevane, počivajo ali celo spijo.

61      Taka obdobja delovne neaktivnosti so značilna za stalno pripravljenost, ki jo zdravniki opravljajo po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, saj je za razliko od običajnega dela potreba po nujnih posegih odvisna od okoliščin in je ni mogoče vnaprej predvideti.

62      Zato se je Sodišče v zadnjem stavku točke 48 zgoraj navedene sodbe Simap izrecno sklicevalo na to značilnost, iz katere je jasno razvidno, da je izhajalo iz predpostavke, da zdravniki v stalni pripravljenosti v bolnišnici ne opravljajo dejansko in neprekinjeno svoje poklicne dejavnosti ves čas stalne pripravljenosti.

63      Po mnenju Sodišča je za presojo, ali ima čas stalne pripravljenosti, ki jo zdravniki opravljajo v bolnišnici, značilnosti pojma „delovni čas“ v smislu Direktive 93/104, odločilno dejstvo, da morajo biti fizično navzoči na kraju, ki ga določi delodajalec, in mu biti na razpolago, da lahko po potrebi takoj opravijo svoje storitve. Kot je namreč razvidno iz točke 48 zgoraj navedene sodbe Simap, je treba šteti, da dolžnost, ki zadevnim zdravnikom onemogoča izbiro kraja bivanja med čakanjem, spada k opravljanju nalog.

64      Tega sklepa ne spremeni dejstvo, da delodajalec da zdravniku na razpolago sobo za počitek, v kateri lahko biva, vse dokler niso zahtevane njegove strokovne storitve.

65      Dodati je treba, da – tako kot je Sodišče že razsodilo v točki 50 zgoraj navedene sodbe Simap – za zdravnika, ki mora biti ves čas trajanja stalne pripravljenosti na razpolago delodajalcu na kraju, ki ga ta določi, v primerjavi z zdravnikom, ki opravlja pripravljenost na klic, za katero je potrebna le stalna dosegljivost in fizična navzočnost zdravnika v zdravstveni ustanovi ni zahtevana, veljajo bistveno težje zahteve, saj mora biti oddaljen od svojega družinskega in družbenega okolja in je bolj omejen pri upravljanju s časom, med katerim njegove strokovne storitve niso zahtevane. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da delavec, ki je na razpolago delodajalcu na kraju, ki ga ta določi, med stalno pripravljenostjo, ko ne opravlja dejansko svoje poklicne dejavnosti, počiva.

66      Te razlage ne morejo omajati ugovori v zvezi z ekonomskimi in organizacijskimi posledicami, ki bi jih po mnenju petih držav članic, ki so na podlagi člena 20 Statuta Sodišča predstavile stališča, povzročila razširitev rešitve iz zgoraj navedene sodbe Simap na primer, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari.

67      Poleg tega je iz pete uvodne izjave Direktive 93/104 razvidno, da „je izboljšanje varnosti, higiene in zdravja delavcev pri delu cilj, ki ne sme biti podrejen zgolj ekonomskim merilom.“

68      Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da mora sklep Sodišča iz zgoraj navedene sodbe Simap, da je treba čas stalne pripravljenosti, ki jo zdravniki iz ekip prve pomoči opravljajo po sistemu fizične navzočnosti v zdravstveni ustanovi, v celoti šteti za delovni čas v smislu Direktive 93/104, ne glede na storitve, ki so jih zadevne osebe dejansko opravile, veljati tudi za stalno pripravljenost, ki jo po enakem sistemu opravi zdravnik, kot je N. Jaeger, v bolnišnici, v kateri je zaposlen.

69      V teh okoliščinah Direktiva 93/104 nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je v postopku v glavni stvari, na podlagi katere se čas stalne pripravljenosti – v katerem zdravnik ni bil pozvan k dejanskemu opravljanju delovnih nalog in lahko počiva, vendar mora biti navzoč in ostati na razpolago na kraju, ki ga določi delodajalec, da lahko po potrebi opravi svoje storitve ali če se zahteva njegovo posredovanje – šteje za počitek.

70      Ta razlaga je namreč edina, ki je v skladu s ciljem Direktive 93/104, ki je zagotoviti učinkovito zaščito varnosti in zdravja delavcev s tem, da se jim zagotovi minimalni počitek. Taka razlaga se še toliko bolj uveljavlja za zdravnike, ki zagotavljajo stalno pripravljenost v zdravstvenih ustanovah, saj so lahko obdobja, ko njihove storitve niso zahtevane za reševanje nujnih primerov, kratka in/ali pogosto prekinjena, poleg tega pa ni mogoče izključiti, da morajo zadevne osebe poleg ukrepanja v nujnih primerih spremljati stanje bolnikov pod njihovim nadzorom ali opravljati administrativne naloge.

71      Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 93/104 razlagati tako, da je treba stalno pripravljenost („Bereitschaftsdienst“), ki jo zdravnik opravi po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, v celoti šteti za delovni čas v smislu te direktive – čeprav lahko zadevna oseba na kraju opravljanja dela počiva, ko njene storitve niso zahtevane – in da torej ta direktiva nasprotuje ureditvi države članice, ki obdobja neaktivnosti delavca med tako stalno pripravljenostjo opredeljuje kot čas počitka.

 Tretje in četrto vprašanje

72      Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/104 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, katere učinek je, da glede stalne pripravljenosti, opravljene po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici omogoča, da se 11‑urni dnevni počitek skrajša na podlagi kolektivne pogodbe ali pogodbe na ravni podjetja, ki temelji na kolektivni pogodbi, v zameno za nadomestitev, ki se izvede „pozneje za delo, opravljeno med stalno pripravljenostjo“.

73      Iż okvira, v katerem sta bila postavljena tretje in četrto vprašanje, je razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti določb členov 5(3) in 7(2), prvi pododstavek, ArbZG z zahtevami iż Direktive 93/104.

74      V zvezi s tem se najprej izkaže, da nacionalne določbe, kakršne so tiste, na katere se navezuje predložitveno sodišče, razlikujejo med tem, ali je delavec med stalno pripravljenostjo pozvan k dejanskemu opravljanju delovnih nalog ali ne, saj se nadomešča le čas dejanske aktivnosti med stalno pripravljenostjo, medtem ko se čas stalne pripravljenosti, ko delavec ni aktiven, šteje za počitek.

75      Kot je torej razvidno iż odgovora na prvi dve vprašanji, je treba stalno pripravljenost, ki jo opravlja zdravnik v bolnišnici, v kateri je zaposlen, v celoti šteti za delovni čas, ne glede na to, da delavec med to pripravljenostjo ne opravlja delovnih nalog ves čas. Torej je Direktiva 93/104 v nasprotju z ureditvijo države članice, ki čas neaktivnosti delavca med stalno pripravljenostjo v zdravstveni ustanovi enači s počitkom v smislu te direktive in ki torej predvideva le nadomestitev časa, v katerem je zadevna oseba dejansko opravljala delovne naloge.

76      Da bi bilo mogoče dati koristen odgovor predložitvenemu sodišču, je treba tudi pojasniti zahteve iż Direktive 93/104 glede počitka in zlasti preučiti, ali in koliko lahko nacionalne določbe, kot sta člena 5(3) in 7(2), prvi pododstavek, ArbZG spadajo med možnosti odstopanj, ki jih določa ta direktiva.

77      V zvezi s tem člen 3 te direktive uzakonja pravico vsakega delavca do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24-urnem obdobju.

78      Člen 6 navedene direktive pa državam članicam nalaga sprejetje potrebnih ukrepov, ki zagotovijo, da skladno s potrebo po zaščiti varnosti in zdravja delavcev povprečni delovni čas za vsako sedemdnevno obdobje, vključno z nadurami, ne presega 48 ur.

79      Iż besedila obeh zgoraj navedenih določb je razvidno, da z njima načeloma ni združljiva nacionalna ureditev, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki dovoljuje trajanje delovnega časa neprenehoma 30 ur, ko se stalna pripravljenost opravlja pred ali neposredno po običajnem delu, ali več kot 50 ur na teden, upoštevajoč stalno pripravljenost. Drugače bi veljalo le, če bi navedena ureditev spadala med možnosti odstopanj, ki jih določa Direktiva 93/104.

80      V zvezi s tem je iż sistema, ki ga uvaja ta direktiva, razvidno, da čeprav njen člen 15 na splošno dovoljuje uporabo ali uvedbo nacionalnih določb, ki so ugodnejše za zaščito varnosti in zdravja delavcev, pa navedena direktiva v členu 17 pojasnjuje, da se lahko odstopi samo od nekaterih taksativno naštetih določb, ki jih določijo države članice ali socialni partnerji.

81      Prvič, pomembno je, da člen 2 Direktive 93/104 ne spada med določbe, za katere ta dovoljuje, da je od njih mogoče odstopati.

82      To dejstvo potrjuje ugotovitev iż točk 58 in 59 te sodbe, v skladu s katero države članice ne morejo prosto razlagati definicij iz navedenega člena 2.

83      Drugič, člen 6 Direktive 93/104 je omenjen le v njenem členu 17(1), čeprav ni sporno, da se ta določba nanaša na dejavnosti, ki nimajo nobene zveze z dejavnostmi, ki jih opravlja zdravnik med stalno pripravljenostjo po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici.

84      Seveda člen 18(1)(b)(i) Direktive 93/104 določa, da imajo države članice možnost, da ne uporabljajo navedenega člena 6, če spoštujejo splošna načela zaščite varnosti in zdravja delavcev in izpolnjujejo določeno število kumulativno navedenih pogojev iż navedene določbe.

85      Vendar ni sporno, kot je nemška vlada izrecno potrdila na obravnavi, da Zvezna republika Nemčija te možnosti odstopanja ni izrabila.

86      Tretjič, člen 3 Direktive 93/104 je, nasprotno, omenjen v več odstavkih njenega člena 17 in zlasti v odstavku 2, točka 2.1, določbi, ki je upoštevna za zadevo v glavni stvari, saj se pod (c)(i) nanaša na „dejavnosti s potrebo po neprekinjenosti službe […] zlasti pri službah v zvezi s sprejemom, zdravljenjem oziroma nego v bolnišnicah ali podobnih ustanovah […]“

87      Direktiva 93/104 torej priznava posebnosti organizacije ekip v stalni pripravljenosti v bolnišnicah in podobnih ustanovah, saj v členu 17 vsebuje odstopanja v zvezi z njimi.

88      Tako je Sodišče v točki 45 zgoraj navedene sodbe Simap menilo, da lahko dejavnost zdravnikov iż ekip prve pomoči spada med odstopanja, določena v navedenem členu, če so izpolnjeni pogoji iż te določbe (glej zgoraj navedeni sklep CIG, točka 31).

89      V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba odstopanja iz člena 17 Direktive 93/104 – glede na to, da gre za izjeme od skupnostne ureditve organizacije delovnega časa, ki jo uvaja ta direktiva – razlagati tako, da je njihov obseg omejen na to, kar je nujno potrebno za zaščito interesov, varovanih s temi odstopanji.

90      Poleg tega za tako odstopanje, zlasti glede dolžine dnevnega počitka iz člena 3 Direktive 93/104, na podlagi člena 17(2) te direktive izrecno velja pogoj, da je zadevnim delavcem dodeljen ustrezen nadomestni počitek ali pa se v izjemnih primerih, ko takšnega nadomestnega počitka ni možno dodeliti iz objektivnih razlogov, navedenim delavcem dodeli ustrezna zaščita. V skladu z odstavkom 3 navedenega člena 17 veljajo enaki pogoji za odstopanja od navedenega člena 3, opredeljena bodisi s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnima partnerjema na državni ali regionalni ravni, bodisi – v skladu s predpisi, ki jih določajo socialni partnerji – s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnima partnerjema na nižji ravni.

91      Torej, po eni strani, kot je že bilo poudarjeno v točki 81 te sodbe, člen 17 Direktive 93/104 ne dovoljuje odstopanja od definicij pojmov „delovni čas“ in „čas počitka“ iz člena 2 te direktive s tem, da bi se čas neaktivnosti zdravnika, ki je dolžan stalno pripravljenost opravljati v bolnišnici, štel za počitek, saj je treba ta čas v celoti šteti za delovni čas v smislu te direktive.

92      Po drugi strani je treba opozoriti, da je namen Direktive 93/104 učinkovita zaščita varnosti in zdravja delavcev. Ob upoštevanju tega bistvenega cilja mora biti vsakemu delavcu zagotovljen primeren čas za počitek, ki mora biti ne le učinkovit, tako da se zadevnim osebam omogoči obnova moči po utrujenosti, ki je posledica dela, ampak tudi preventiven, tako da kar se da zmanjša nevarnost poslabšanja varnosti in zdravja delavcev, ki jo lahko pomeni kopičenje delovnega časa brez potrebnega počitka.

93      V zvezi s tem je iz točke 15 zgoraj navedene sodbe v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu razvidno, da je treba pojma „varnost“ in „zdravje“ v smislu člena 118 A Pogodbe, na katerem temelji Direktiva 93/104, široko razlagati tako, da se nanašata na vse dejavnike, fizične in druge, ki lahko vplivajo na zdravje in varnost delavcev na delovnem mestu, zlasti pa na nekatere vidike organizacije delovnega časa. V isti točki navedene sodbe je Sodišče poleg tega poudarilo, da je mogoče tako razlago opreti na preambulo ustave Svetovne zdravstvene organizacije, katere članice so države članice, v kateri je zdravje opredeljeno kot popolno fizično, duševno in socialno blagostanje, in ne le kot neobstoj bolezni ali invalidnosti.

94      Iz zgoraj navedenega izhaja, da mora biti za „ustrezen nadomestni počitek“ v smislu člena 17(2) in (3) Direktive 93/104, da bi ustrezal opredelitvi in cilju navedene direktive, kot je naveden v točki 92 t sodbe, značilno, da delavec v tem času do svojega delodajalca ni zavezan z ničimer, kar bi mu onemogočalo, da se svobodno in neprekinjeno posveča svojim interesom, da se opravijo učinki dela na njegovo varnost in zdravje. Torej mora počitek neposredno slediti delovnemu času, ki naj bi ga nadomestil, da se prepreči utrujenost ali preobremenitev delavca zaradi kumuliranja zaporednih obdobij dela.

95      Za zagotovitev učinkovite zaščite varnosti in zdravja delavcev je torej treba praviloma predvideti redno izmenjavo delovnega časa in časa počitka. Da se lahko učinkovito odpočije, mora namreč delavec imeti možnost, da se od delovnega okolja oddalji za nekaj ur, ki morajo biti ne le zaporedne, ampak morajo tudi neposredno slediti delovnemu času, da se lahko posameznik sprosti in odpravi utrujenost, ki je povezana z opravljanjem njegovih nalog. To se zdi še toliko bolj potrebno, ko je običajni dnevni delovni čas podaljšan z odstopanjem od splošnega pravila zaradi opravljanja stalne pripravljenosti.

96      Nasprotno lahko niz obdobij dela, med katerimi ni potrebnega časa za počitek, povzroči škodo delavcu ali vsaj nevarnost, da bo presegel svoje fizične sposobnosti, zaradi česar sta ogrožena njegova varnost in zdravje, zato poznejši čas počitka za navedena obdobja ne more ustrezno zagotoviti zaščite obravnavanih interesov. Kot je bilo ugotovljeno v točki 70 te sodbe, je ta nevarnost še toliko bolj realna pri stalni pripravljenosti, ki jo zdravnik opravlja v zdravstveni ustanovi, a fortiori če ta pripravljenost sledi opravljanju dela po običajnem urniku.

97      V teh okoliščinah je treba podaljšanje dnevnega delovnega časa, ki ga lahko države članice ali socialni partnerji opravijo na podlagi člena 17 Direktive 93/104 s skrajšanjem počitka, do katerega ima delavec pravico določenega dne, zlasti v bolnišnicah in podobnih ustanovah, načeloma nadomestiti z dodelitvijo ustreznega nadomestnega počitka, ki traja toliko zaporednih ur, kolikor je bil počitek skrajšan, in ki ga mora delavec koristiti, preden nastopi naslednje obdobje dela. Praviloma se z dodelitvijo takih „poznejših“ obdobij počitka, ki niso več v neposredni zvezi s podaljšanim obdobjem dela zaradi opravljanja nadur, ne upošteva ustrezno potrebe po spoštovanju splošnih načel zaščite varnosti in zdravja delavcev, ki so temelj skupnostne ureditve organizacije delovnega časa.

98      Šele v izrednih okoliščinah namreč člen 17 dovoljuje, da se delavcu dodeli „druga ustrezna zaščita“, če nadomestnega počitka ni možno dodeliti iz objektivnih razlogov.

99      Vendar se v obravnavanem primeru sploh ne zatrjuje niti ne navaja, da je tako v primeru ureditve, kakršna je v postopku v glavni stvari.

100    Poleg tega skrajšanje dnevnega počitka v trajanju 11 zaporednih ur, ki je z Direktivo 93/104 dovoljeno v nekaterih okoliščinah in pod različnimi pogoji, nikakor ne sme povzročiti daljšega maksimalnega tedenskega delovnega časa, kot je določen v členu 6 te direktive, s tem da se delavcu vključno z nadurami naloži opravljanje v povprečju več kot 48 ur dela v vsakem sedemdnevnem obdobju, čeprav to zajema stalno pripravljenost, med katero delavec, ki je sicer na razpolago na svojem delovnem mestu, dejansko ne izvaja poklicne dejavnosti.

101    Kot je namreč bilo poudarjeno v točki 83 te sodbe, člen 17 za dejavnosti, kot so te v postopku v glavni stvari, ne omogoča odstopanj od člena 6.

102    Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba skleniti, da za nacionalne določbe, kakršne vsebujeta člena 5(3) in 7(2), prvi pododstavek, ArbZG, ne morejo biti možna odstopanja iz člena 17 Direktive 93/104.

103    V teh okoliščinah je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 93/104 razlagati tako, da:

–        v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, nasprotuje ureditvi države članice, katere učinek je, da glede stalne pripravljenosti, opravljene po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, omogoča, da se na podlagi kolektivne pogodbe ali pogodbe na ravni podjetja, ki temelji na kolektivni pogodbi, nadomestijo le obdobja stalne pripravljenosti, med katerimi je delavec dejansko opravljal poklicno dejavnost;

–        je za možnost odstopanja na podlagi določb člena 17(2), točka 2.1(c)(i), te direktive skrajšanje dnevnega počitka v trajanju 11 zaporednih ur zaradi opravljanja stalne pripravljenosti, ki sledi običajnemu delovnemu času, pogojeno s tem, da se zadevnim delavcem dodeli ustrezen nadomestni počitek, ki neposredno sledi obdobjem dela;

–        poleg tega tako skrajšanje dnevnega počitka nikakor ne sme povzročiti preseganja maksimalnega tedenskega delovnega časa, ki je določen v členu 6 navedene direktive.

 Stroški

104    Stroški, ki so jih nemška, danska nizozemska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija priglasile za predložitev stališč Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE,

v odgovor na vprašanja, ki jih je Landesarbeitsgericht Schleswig Holstein predložilo s sklepom z dne 12. marca 2002 in spremenilo s sklepom z dne 25. marca 2002, razsodilo:

1)      Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da je treba stalno pripravljenost („Bereitschaftsdienst“), ki jo zdravnik opravi po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, v celoti šteti za delovni čas v smislu te direktive – čeprav lahko zadevna oseba na kraju opravljanja dela počiva, ko njene storitve niso zahtevane – in da torej ta direktiva nasprotuje ureditvi države članice, ki obdobja neaktivnosti delavca med tako stalno pripravljenostjo opredeljuje kot čas počitka.

2)      Direktivo 93/104 je treba razlagati tudi tako, da:

–        v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, nasprotuje ureditvi države članice, katere učinek je, da glede stalne pripravljenosti, opravljene po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, omogoča, da se na podlagi kolektivne pogodbe ali pogodbe na ravni podjetja, ki temelji na kolektivni pogodbi, nadomestijo le obdobja stalne pripravljenosti, med katerimi je delavec dejansko opravljal poklicno dejavnost;

–        je za možnost odstopanja na podlagi določb člena 17(2), točka 2.1(c)(i), te direktive skrajšanje dnevnega počitka v trajanju 11 zaporednih ur zaradi opravljanja stalne pripravljenosti, ki sledi običajnemu delovnemu času, pogojeno s tem, da se zadevnim delavcem dodeli ustrezen nadomestni počitek, ki neposredno sledi obdobjem dela;

–        poleg tega tako skrajšanje dnevnega počitka nikakor ne sme povzročiti preseganja maksimalnega tedenskega delovnega časa, ki je določen v členu 6 navedene direktive.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. septembra 2003.

* Jezik postopka: nemščina.