SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PHILIPPA LÉGERJA,
predstavljeni 19. maja 2004(1)
Zadeva C-447/02 P
KWS Saat AG
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
„Pritožba – Znamka skupnosti – Uredba (ES) št. 40/94 – Znamka, sestavljena iz ene barve (odtenek oranžne) – Razlikovalni učinek – Obveznost obrazložitve – Pravica biti slišan“
1. Ta pritožba sodi v okvir zahteve za registracijo za znamko Skupnosti, sestavljeno iz ene barve. Vložila jo je družba KWS Saat AG(2) zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 9. oktobra 2002 v zadevi KWS Saat proti UUNT (Odtenek oranžne)(3). S to sodbo je Sodišče prve stopnje delno zavrnilo pritožbo, ki jo je družba KWS vložila zoper odločbo drugega senata odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)(4), izdani dne 19. aprila 2002 (zadeva R 282/1999-2), o zavrnitvi zahteve za registracijo za znamko Skupnosti oranžne barve za proizvode in storitve, predvsem v zvezi s kmetijskimi semeni(5).
2. Zaradi te zadeve bo torej Sodišče ponovno preučilo vprašanje registracije znamke iz ene barve, o katerem se je po izpodbijani sodbi že izreklo v okviru Prve direktive Sveta 89/104/EGS(6), v sodbi z dne 6. maja 2003 v zadevi Libertel(7) in s katerim se ukvarja tudi v zadevi Heidelberger Bauchemie(8).
I – Pravni okvir
3. Vsebinska in postopkovna pravila o zahtevi za registracijo znamke Skupnosti, ki se upoštevajo v tem primeru, določa Uredba Sveta št. 40/94(9).
4. Člen 4 Uredbe določa znake, ki lahko sestavljajo znamko Skupnosti. Po besedilu tega člena je „znamka Skupnosti sestavljena iz kakršnihkoli znakov, ki jih je mogoče grafično predstaviti, kot so besede, vključno z osebnimi imeni, slike, črke, števila, oblika blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij“.
5. Člen 7(1) in (3) Uredbe se nanaša na absolutne razloge za zavrnitev. Določa naslednje:
„1. Kot znamka se ne registrirajo:
[…]
b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;
[…]
3. Odstavek 1(b), (c) in (d) se ne uporablja, če je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek za blago ali storitve, za katere se zahteva registracija.“
6. Člena 73 in 74 Uredbe sta del Naslova IX, ki se nanaša na določila postopka. Člen 73, ki se nanaša na obrazložitev odločb, določa, da se „v odločbah Urada navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo“ in da „temeljijo lahko le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe“.
7. Člen 74 Uredbe v odstavku 1 določa, da „[v] postopku Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke“.
II – Dejansko stanje in postopek
8. Družba KWS je 17. marca 1998 pri Uradu zahtevala registracijo za znamko skupnosti oranžne barve. Ta zahteva je bila formalizirana na delu obrazca za vlogo, namenjenega predstavitvi znamke, kot pravokotna površina oranžne barve in na delu, predvidenem za njen opis, kot opomba „Orange (HKS7)“.
9. Zadevna registracija se je zahtevala za proizvode iz razredov 7, 11 in 31 Nicejskega aranžmaja(10) in za storitve iz razreda 42 tega aranžmaja. Ustrezajo naslednjemu opisu:
– „Naprave za obdelovanje semen, in sicer za čiščenje, razkuževanje, piliranje, sortiranje po velikosti, obdelovanje z učinkovinami, nadzorovanje njihove kvalitete in presejanje“ (razred 7);
– „Naprave za obdelovanje semen za sušenje“ (razred 11);
– „Poljedelski, vrtnarski in gozdarski proizvodi“ (vsebovani v razredu 31) in
– „Tehnični nasveti in strokovno svetovanje o zadevah s področja kulture rastlin, zlasti glede semen“.
10. Z odločbo z dne 25. marca 1999, je preizkuševalec iz Urada zavrnil zahtevo družbe KWS, ker oranžna barva sama po sebi nima razlikovalnega učinka za zadevne proizvode in storitve v smislu člena 7(1)(b) Uredbe.
11. Drugi odbor za pritožbe Urada je z izpodbijano odločbo z dne 19. aprila 2000 ugovor družbe KWS zavrnil in potrdil, da zahteva za registracijo pomeni absolutni razlog za zavrnitev, določen v členu 7(1)(b) Uredbe.
12. Družba KWS je 28. junija 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo za ugotovitev ničnosti te odločbe.
III – Izpodbijana sodba
13. V podporo svoji tožbi je družba KWS uveljavljala dva tožbena razloga, prvega zaradi kršitve člena 7(1)(b) Uredbe in drugega zaradi nepoznavanja členov 73 in 74 Uredbe.
A – Prvi tožbeni razlog zaradi kršitve člena 7(1)(b) Uredbe
14. Družba KWS je trdila, da proizvajalci semen obarvajo svoje proizvode, da jih razločujejo od proizvodov svojih konkurentov, da so ponavadi uporabljene barve odtenki modre, rumene ali rdeče, ne pa oranžne, in da bo odtenek oranžne, katerega registracijo zahteva, zato takoj zaznan kot oznaka porekla. V nasprotju z mnenjem odbora za pritožbe torej ne bi bilo treba, da bi ta barva ostala na razpolago konkurentom, ker je neobičajna na zadevnem področju. Glede naprave za obdelovanje semen družba KWS poudarja, da je najpogosteje uporabljena barva rdeča in da se te naprave razlikujejo od poljedelskih strojev na splošno(11).
15. V svoji presoji je Sodišče prve stopnje najprej potrdilo, da lahko „barve ali kombinacije barv kot takšne tvorijo znamko Skupnosti, če so zmožne razlikovati proizvode ali storitve enega podjetja od proizvodov in storitev drugega podjetja“(12).
16. Izpostavilo je, da zato splošna zmožnost znaka, da tvori znamko, ne pomeni, da bi morali znaki, ki spadajo v to vrsto, nujno imeti razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe in da se ta učinek lahko po eni strani presodi le v razmerju do proizvodov ali storitev, za katere je zahtevana registracija, in po drugi strani do tega, kako upoštevna javnost zaznava ta znak(13).
17. Sodišče prve stopnje je nato poudarilo, da če člen 7(1)(b) Uredbe ne razlikuje med znaki različne narave, „zaznavanje upoštevne javnosti ni nujno enako v primeru znaka, ki je sestavljen iz ene barve ali iz kombinacije barv kot takšnih, kot v primeru besedne ali figurativne znamke, ki jo sestavlja znak, ki je neodvisen od videza proizvodov, ki jih označuje. Dejansko, če ima javnost navado takoj zaznavati besedne ali figurativne znamke kot znake, ki kažejo na trgovsko poreklo proizvoda, to nujno ne drži, ko se znak pomeša z zunanjim videzom proizvoda ali ko je znak sestavljen samo iz ene barve ali iz barv, ki se uporabljajo za označevanje storitev“(14).
18. Navedlo je, da je upoštevna javnost v tem primeru posebna javnost, ki ima višjo stopnjo poznavanja in pozornosti kot javnost na splošno, ne da bi bila zato strokovnjak za vsakega od zadevnih proizvodov(15).
19. Ko gre za poljedeljske, vrtnarske in gozdarske proizvode iz razreda 31 in zlasti, kar zadeva semena, proizvode, na katere se bolj natančno sklicuje tožeča stranka, je Sodišče prve stopnje menilo, da lahko upoštevna javnost zazna njihovo obarvanost, če se ta razlikuje od njihove naravne barve, kot oznako porekla, če njihova velikost ne omogoča, da se označijo z besedno ali figurativno znamko in če njihov namen, da jih posejejo v zemljo, ne vodi do prepričanja, da ima ta obarvanost okrasno funkcijo(16).
20. Sodišče prve stopnje je nato izpostavilo:
„33 Kot pa je ugotovil odbor za pritožbe v točki 18 izpodbijane odločbe, uporaba barv vključno z zahtevanim odtenkom oranžne ali zelo podobnimi odtenki za te proizvode ni redka. Zato zahtevani znak upoštevni javnosti ne bo omogočal, da bi takoj in zagotovo ločila proizvode tožeče stranke od proizvodov drugih podjetij, ki so pobarvani z drugimi odtenki oranžne.
34 Sicer pa je treba ob predpostavki, da ta barva ne bi bila običajna za določene vrste semen, kot so semena koruze ali pese, na katere se je tožeča stranka sklicevala na obravnavi, poudariti, da določena podjetja prav tako uporabljajo druge barve, da označijo, da so bila semena obdelana.
35 Ob tem je treba opozoriti, da ima upoštevna javnost posebno stopnjo poznavanja, kot je bilo poudarjeno v točki 31 zgoraj, ki zadostuje za upoštevanje, da so lahko barve semen namenjene predvsem označevanju tega, da so bila semena obdelana. Zato, kot je poudaril odbor za pritožbe, upoštevna javnost zahtevane barve ne bo zaznala kot oznake trgovskega porekla zadevnih semen.
36 Tega sklepa ne more ovreči trditev tožeče stranke, po kateri zahtevana barva za njene proizvode nima tehnične funkcije priprave semen.
37 Upoštevajoč uporabo barv na splošno v tehnične namene na zadevnem področju upoštevna javnost namreč ne more takoj izločiti predpostavke, po kateri se oranžna barva uporablja ali se lahko uporablja za označitev, da so bila semena obdelana. Zato upoštevna javnost, če ni prej obveščena, ne more sklepati, da zahtevana oranžna barva pomeni oznako trgovskega porekla semen.
38 Sicer pa prijava znamke ni omejena samo na semena sladkorne pese in koruze in jo je zato treba presojati glede na semena na splošno, vrste, ki je omenjena kot primer zadevnih poljedelskih proizvodov v prijavi znamke in ne glede na posebno vrsto semen, ki je posebej označena.“
21. Glede naprav za obdelovanje semen iz razredov 7 in 11 je Sodišče prve stopnje presodilo, da ti proizvodi sodijo v splošno vrsto poljedelskih strojev, da tožeča stranka ni navedla takih elementov, ki bi pokazali, da so te naprave odvisne od posamezne vrste strojev, za katere barve niso splošno uporabljene, in je torej upoštevna javnost povprečen potrošnik vseh poljedelskih strojev(17).
22. Iz tega je sklepalo naslednje:
„40 Ob upoštevanju teh ugotovitev je odbor za pritožbe v točki 21 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da stroji take ali podobne barve niso redki. Treba je ugotoviti, da ker je oranžna barva običajna, upoštevna javnost ne bo takoj in zagotovo ločila naprav tožeče stranke od strojev, pobarvanih v podobnih odtenkih oranžne, ki imajo drugo trgovsko poreklo. Zato bo upoštevna javnost zahtevano barvo zaznavala bolj kot element dokončanja zadevnih proizvodov.“
23. Glede storitev je Sodišče prve stopnje sprejelo, prvič, da se barva ne nanaša na samo storitev, ki je po naravi brezbarvna, in ji ne da nobene vsebinske vrednosti, tako da lahko upoštevna javnost razlikuje uporabo neke barve kot okrasnega elementa od njene uporabe kot oznake trgovskega porekla storitev(18). Presodilo je, drugič, da si upoštevna javnost zadevno barvo enostavno in takoj zapomni kot razlikovalni znak za označene storitve, če ni ugotovljeno, da ta barva opravlja druge funkcije. Končno je menilo, da ker ima ta barva določen odtenek, ostanejo različne barve na razpolago za enake ali podobne storitve. Iz tega je sklepalo, da zadevna barva upoštevni javnosti omogoča, da zadevne storitve razlikuje od storitev, ki imajo drugo trgovsko poreklo(19).
24. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je treba tožbeni razlog zaradi kršitve člena 7(1)(b) Uredbe sprejeti v delu, ki se nanaša na storitve, in zavrniti v delu, ki se nanaša na celoto proizvodov.
B – Drugi tožbeni razlog zaradi kršitve členov 73 in 74 Uredbe
25. Sodišče prve stopnje je na naslednji način predstavilo zatrjevanje tožeče stranke:
„48 Tožeča stranka poudarja, da člen 73 Uredbe št. 40/94 Uradu nalaga, naj obrazloži svoje odločbe. S to obveznostjo se namerava prisiliti upravo, da svojo odločbo skrbno pripravi na podlagi dejanskih raziskav.
49 Tožeča stranka poudarja, da ni dobila obvestila o dokumentih, na katere se je Urad opiral ob sprejetju odločbe, kar ji preprečuje, da bi preverila ustreznost njegovih raziskav, razumela njegovo sklepanje in utemeljenost in morebiti izpodbijala sklepe, ki iz raziskav izhajajo. Na temelju tega dejstva tožeča stranka meni, da ji je odvzeta pravica biti slišana in možnost, da omeji seznam proizvodov in storitev, ki jih vsebuje njena zahteva.
50 Poleg tega mora po mnenju tožeče stranke vsaka odločba v skladu s členom 74(1) Uredbe 40/94 temeljiti na konkretnih dejstvih. V tem primeru obstoj odločb, ki so podobne izpodbijani odločbi, ne odstrani obveznosti obrazložitve v tej zadevi.“
26. V svoji presoji je Sodišče prve stopnje poudarilo, prvič, da je obveznost obrazložitve odločb Urada določena v členu 73, prvi stavek, Uredbe in da mora ta obrazložitev glede na okoliščine primera vsebovati razloge za zavrnitev zahteve za registracijo in omogočiti, da se sporna odločba lahko izpodbija(20). Presodilo je, da izpodbijana odločba vsebuje elemente, ki so potrebni, da jo tožeča stranka lahko razume in da lahko izpodbija njeno zakonitost(21).
27. Drugič, Sodišče prve stopnje je navedlo, da lahko po členu 73 Uredbe odločbe Urada temeljijo le na razlogih, do katerih so se stranke lahko opredelile. Vendar je ugotovilo, da dokumenti, ki tožeči stranki niso bili sporočeni, zanjo niso bili nepogrešljivi, da bi razumela izpodbijano odločbo in morebiti uporabila svojo pravico, da omeji seznam označenih proizvodov in storitev. Navedlo je, da je tožeča stranka zaradi obrazložitve svoje pritožbe pred odborom za pritožbe v glavnem poznala trditve in elemente, ki jih je ta odbor preučil, da bi razveljavil ali potrdil odločbo preizkuševalca, in da je torej imela možnost, da se o tej zadevi izjavi. Iz tega je sklepalo, da odbor za pritožbe ni kršil člena 73 Uredbe(22).
28. Ko gre, končno, za obveznost Urada, da v skladu s členom 74(1) Uredbe po uradni dolžnosti preuči dejstva, je Sodišče prve stopnje poudarilo, da je odbor za pritožbe natančno preučil in uporabil veliko število upoštevnih dejstev, da bi presodil razlikovalni učinek zadevnega znaka glede proizvodov in storitev, na katere se nanaša zahteva za registracijo(23).
29. Skratka, Sodišče prve stopnje je razveljavilo izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na storitve iz razreda 42 in zavrnilo tožbo v preostalem delu.
IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
30. Družba KWS je 11. decembra 2002 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo na izpodbijano sodbo. Urad je 3. marca 2003 na Sodišče poslal odgovor na tožbo. Replika in duplika skladno s členom 117 Poslovnika Sodišča nista bili potrebni. Vendar pa sta stranki na obravnavi 4. marca 2004 ustno predstavili svoja stališča. Na tej obravnavi sta zavzeli stališča do posledic, ki v okviru te pritožbe izhajajo iz zgoraj navedene sodbe Libertel.
31. Družba KWS predlaga Sodišču, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi, če pritožbo zavrne;
– izpodbijano odločbo razglasi za nično, če ta ni bila že razglašena za nično z izpodbijano sodbo, in
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
32. Urad ob navajanju v odgovoru na tožbo(24), da bi Sodišče prve stopnje moralo zavrniti pritožbo tudi v delu, ko se nanaša na storitve, v tej zadevi ni vložil pritožbe. Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
V – Pritožba
33. V podporo svoji pritožbi tožeča stranka navaja več pritožbenih razlogov glede kršitve, prvič, obveznost obrazložitve, drugič, pravico biti slišana, tretjič, člen 74 Uredbe o preučitvi dejstev po uradni dolžnosti in četrtič, člen 7(1)(b) Uredbe. Vsakega od teh pritožbenih razlogov bomo preučili po vrsti, kot smo jih navedli.
A – Kršitev obveznosti obrazložitve
1. Trditve strank
34. V okviru tega pritožbenega razloga družba KWS Sodišču prve stopnje po eni strani očita, da ni upoštevalo določb iz člena 73, prvi stavek, Uredbe, po katerih se v odločbah Urada navedejo razlogi, na katerih te temeljijo. Poudarja, da se na podlagi te obveznosti Urad ne sme omejiti na zgolj formalno navajanje razlogov, ampak mora vsebinsko analizirati vse upoštevne elemente. Sodišče prve stopnje naj bi tako podcenjevalo obseg te obveznosti. Po mnenju družbe KWS je izpodbijana odločba obravnavala temeljno pravico intelektualne lastnine, tako da je bilo za tožečo stranko zelo pomembno, da bi bili razlogi te odločbe razumljivi, kar pa iz sobesedila slednje ni razvidno. Kar zadeva semena, družba KWS navaja, da je Urad svojo odločbo utemeljil le na izvlečku z internetne strani proizvajalca barv za semena, kar ne zadostuje za zanikanje razlikovalnega učinka zadevne barve, in ni upošteval odlomkov na tej internetni strani, ki so govorili v prid registraciji. Enako je bilo pri barvah strojev: Urad naj bi izhajal iz same trditve, ne da bi ugotavljal dejstva.
35. Po drugi strani družba KWS Sodišču prve stopnje očita, da je tudi samo kršilo obveznost obrazložitve. Očita mu, da ni obrazložilo svoje trditve v točki 56 izpodbijane sodbe, po kateri bi izpodbijana odločba tožeči stranki omogočila, da bi spoznala razloge za zavrnitev njene zahteve.
36. Urad primarno poudarja, da so ti očitki skupaj z drugimi pritožbenimi razlogi glede postopka nedopustni, ker merijo le na ponovno preučitev pritožbe, ki je bila predložena Sodišču prve stopnje. Podredno Urad izpostavlja, da niso utemeljeni, ker naj bi bila izpodbijana sodba dovolj obrazložena in naj bi Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijana odločba vsebuje vsebinsko presojo, na kateri temelji.
2. Presoja
37. Argumentacijo, ki jo je razvila tožeča stranka glede kršitve obveznosti obrazložitve, je v bistvu mogoče razčleniti na dva ločena tožbena razloga. Prvič se zatrjevanje, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo obveznosti obrazložitve izpodbijane sodbe, nanaša na formalno zahtevo obrazložitve te sodbe. Vendar pa ne temelji na členu 73, prvi stavek, Uredbe, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, ampak na členu 36 Statuta Sodišča, ki določa, da so sodbe obrazložene, in ki se uporablja za Sodišče prve stopnje na podlagi člena 53 tega statuta.
38. V okviru tega pritožbenega razloga tožeča stranka Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo trditve, postavljene v točki 56 izpodbijane sodbe, po kateri „je tožeča stranka imela na voljo potrebne elemente, da bi razumela izpodbijano odločbo in izpodbijala njeno zakonitost pred sodiščem Skupnosti“. Ta očitek ni utemeljen. V bistvu zadošča sklicevanje na sporno točko, da bi ugotovili, da je Sodišče prve stopnje pred to trditvijo navedlo kratek povzetek vsebine izpodbijane odločbe in razložilo, zakaj je presodilo, da so elementi, tako povzeti iz te odločbe, zadostni, da lahko tožeča stranka spozna razloge za zavrnitev njene zahteve za registracijo za vsako vrsto proizvodov in storitev iz te zahteve.
39. Družba KWS nato v drugem pritožbenem razlogu Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo pravo, ko je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je izpodbijana odločba zadosti obrazložena. Po ustaljeni sodni praksi presoja Sodišča prve stopnje o obsegu obveznosti obrazložitve odločbe, ki se jo pred tem sodiščem izpodbija, pomeni vprašanje o uporabi prava, ki je podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe(25). Vendar pa tako kot Urad menimo, da tudi ta očitek ni utemeljen.
40. Treba je spomniti, da se po besedilu člena 73, prvi stavek, Uredbe „[v] odločbah Urada navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo“. Ta člen tako na Urad prenaša obveznost obrazložitve, ki jo za vse normativne akte prava Skupnosti nalaga člen 253 ES. Ne vidimo nobenega razloga za to, da bi bil obseg obveznosti obrazložitve iz člena 73 Uredbe drugačen od obsega določenega v členu 253 ES. Glede tega mora biti po ustaljeni sodni praksi obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti zadevnega predpisa, in mora jasno in nedvoumno prikazati sklepanje institucije, ki je predpis izdala, tako da naslovnikom omogoča, da spoznajo utemeljitve za sprejeti ukrep, pristojni sodni oblasti pa, da izvršuje nadzor. Zahtevo za obrazložitev je treba presoditi glede na okoliščine tega primera, zlasti vsebino predpisa, vrste razlogov, na katere se je sklicevalo, in interes, ki ga imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se predpis neposredno ali posamično nanaša, da dobijo razlage. Ne zahteva se, da obrazložitev natančno navede vse upoštevne elemente dejanskega in pravnega stanja, če je treba vprašanje o tem, ali obrazložitev akta zadošča zahtevam iz člena 253 ES, presoditi ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na sobesedilo in na vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje(26).
41. Kar zadeva odločbo Urada o zavrnitvi zahteve za registracijo, spoštovanje zgoraj naštetih pogojev predpostavlja, da ta odločba jasno izrazi razlog ali razloge za zavrnitev, ki jih določa Uredba, ki utemeljujejo zavrnitev, in razloge, zaradi katerih se ti razlogi uporabljajo za vsako od vrst proizvodov in storitev, za katere se zahteva registracija znamke. Vprašanje, ali tako izpostavljeni razlogi zadostujejo za izpolnitev dvojnega namena obveznosti obrazložitve, se pravi, da se lahko vložnik zahteve seznani z utemeljitvijo zavrnitve njegove zahteve in da se sodišču Skupnosti omogoči, da izvaja nadzor nad zakonitostjo, je treba presoditi glede na posebne okoliščine tega primera, zlasti zaradi izmenjave stališč med vložnikom zahteve in Uradom, za zadevno znamko in proizvode in storitve, za katere se zahteva registracija. Glede teh preudarkov je treba ugotoviti, ali je v tem primeru Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izpodbijana odločba ne krši obveznosti obrazložitve, ki je naložena v členu 73 Uredbe.
42. Iz preučitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odbor za pritožbe navedel, da zahteva za registracijo nasprotuje členu 7(1)(b) Uredbe(27). Ta odbor je izpostavil tudi razloge, zaradi katerih se ta absolutni razlog za zavrnitev uporabi v tem primeru. Odbor se je najprej skliceval na preudarke splošnih načel. Po eni strani barva sama po sebi nima razlikovalnega učinka, razen če se pokaže, da je tako lastnost pridobila z uporabo, po drugi strani pa morajo barve ostati na razpolago vsem podjetjem. Po mnenju odbora za pritožbe se lahko samo v določenih okoliščinah barvi kot taki prizna razlikovalni učinek(28).
43. Odbor za pritožbe je nato navedel, zakaj teh posebnih okoliščin ni v tem primeru, ko gre za proizvode, na katere se nanaša zahteva za registracijo. Tako zadevna barva, ki je po svoji vrsti „temeljna barva“, ki se pogosto pojavlja, takšna, kot se zahteva, ali v podobnih odtenkih ni neobičajna, kar zadeva te proizvode(29). Odbor za pritožbe je glede semen navedel, da njihovi proizvajalci že dalj časa barvajo to vrsto proizvodov, da označijo, da so bili obdelani. Kot primer je navedel izvleček iz besedila na internetni strani nekega proizvajalca barv za semena. Izpostavil je, da barve, uporabljene na tem področju, vključujejo tudi oranžno in da zaradi teh ugotovitev upoštevne stranke ne bi zaznale te barve kot oznake porekla proizvoda, ampak kot oznako, da so zadevna semena bila obdelana(30). Ko gre za naprave za obdelovanje semen, je navedel, kot je ugotovil preizkuševalec, da stroji te barve niso redki(31).
44. Odbor za pritožbe je nazadnje poudaril, da imajo konkurenti interes, da uporabljajo tudi to barvo, da odločbe nemških oblasti, ki so pristojne za to zadevo in na katere se sklicuje tožeča stranka, Urada ne zavezujejo in da slednji ni poudaril, da bi zadevna barva z uporabo pridobila razlikovalni učinek(32).
45. Zaradi vseh teh elementov presojamo, da je bila obrazložitev izpodbijane odločbe zadostna, da se je tožeča stranka lahko seznanila s pravnimi in dejanskimi razlogi za zavrnitev njene zahteve za registracijo oranžne barve kot take za vsako od zadevnih vrst proizvodov in da je Sodišče prve stopnje lahko izvajalo nadzor nad zakonitostjo te odločbe. Sodišče prve stopnje torej ni napačno uporabilo prava s tem, ko je ugotovilo, da je obrazložitev izpodbijane odločbe skladna z zahtevami iz člena 73 Uredbe.
46. Zato menimo, da je treba pritožbene razloge kršitve obveznosti obrazložitve zavrniti kot neutemeljene.
B – Kršitev pravice biti slišan
1. Trditve strank
47. Družba KWS poudarja, da je v tem primeru odbor za pritožbe izpodbijano odločbo utemeljil na enem samem dokumentu, in sicer na izvlečku iz internetne strani proizvajalca barv za semena in da je bil ta element prvič omenjen šele v tej odločbi. Odbor za pritožbe naj bi torej kršil pravico stranke biti slišana. Sodišče prve stopnje naj te kršitve ne bi odpravilo, ampak naj bi le upoštevalo vprašanje, ali so bili dokumenti nujno potrebni za razumevanje izpodbijane odločbe. Napačno naj bi tudi presodilo, da je tožeča stranka v bistvu poznala elemente, ki jih bo presojal odbor za pritožbe, in je torej imela možnost, da se o tem izjavi. Sodišče prve stopnje naj torej ne bi upoštevalo pravila, po katerem mora organ, ki sprejme sporno odločbo, zainteresiranemu dati možnost, da se opredeli o vseh dejavnikih, ki bi lahko vplivali na vsebino te odločbe, in zato, da bi šteli, da gre za kršitev pravice biti slišan, zadostuje, da bi bilo mogoče sprejeti drugačno odločbo, tudi če do te kršitve sploh ne pride.
48. Družba KWS poudarja tudi, da bi lahko podala svoje pripombe k dokumentu, če bi bila o njem obveščena. Zlasti bi lahko poudarila, da je bilo na zadevni internetni strani razloženo, da se obarvanje semen zaznava kot oznako izvora.
49. Poleg tega naj Sodišče prve stopnje te trditve v izpodbijani sodbi ne bi ponovilo, tako da naj bi kršilo pravico stranke biti slišana. Tožeča stranka poudarja, da naj bi ji kršitve odbora za pritožbe in Sodišča prve stopnje onemogočile to, da bi seznam proizvodov iz njene zahteve za registracijo omejila na semena, tako da bi bilo njeni zahtevi ugodeno.
50. Urad v obrambo navaja, da Sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožeče stranke biti slišana, saj je ta lahko, zlasti v svoji repliki, navedla vse svoje trditve. Za tem poudarja, da sklicevanje na internetno stran proizvajalca semen v izpodbijani odločbi ne pomeni obrazložitve odločbe, ampak le element, ki jo potrjuje. Poleg tega izpodbijana odločba ne bi bila drugačna, če bi tožeča stranka omejila seznam proizvodov iz svoje zahteve za registracijo.
2. Presoja
51. Zatrjevanje tožeče stranke v okviru pritožbenega razloga glede pravice biti slišana, se prav tako razčleni na dva različna pritožbena razloga.
52. Najprej je cilj očitka, da je Sodišče prve stopnje samo kršilo pravico biti slišan, ugotovitev, da Sodišče prve stopnje v okviru sodnega postopka ni spoštovalo pravic obrambe tožeče stranke. Ta pritožbeni razlog ne temelji na členu 73, drugi stavek, Uredbe, ampak na temeljnem načelu prava Skupnosti o spoštovanju pravic obrambe, ki zahteva, da lahko vsaka stranka v postopku pred Sodiščem prve stopnje navede koristne elemente v obrambo svojih interesov. V okviru tega pritožbenega sredstva tožeča stranka Sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijani sodbi ni ponovilo svoje argumentacije, ki se nanaša na to, da vsebina zadevne internetne strani ni bila vnaprej sporočena.
53. Treba je spomniti, da skladno s sodno prakso pravica biti slišan v sodnem postopku ne pomeni, da mora sodišče v svoji odločbi v celoti vključiti vse trditve strank(33). Naloga sodišča je, da se seznani z vsemi trditvami in po presoji dokaznih elementov, razsodi o sklepih strank in obrazloži svojo odločbo(34). V tem primeru iz preučitve izpodbijane sodbe izhaja, da čeprav Sodišče prve stopnje zadevne argumentacije ni ponovilo v podrobnostih, pa je v tej sodbi navedlo njen povzetek(35), kjer je obrazloženo odgovorilo na točki 58 in 59. Pritožbeni razlog, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravice stranke biti slišana med sodnim postopkom, torej ni utemeljen.
54. Nato se v okviru drugega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da odbor za pritožbe ni kršil pravice tožeče stranke biti slišana. S tem naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo obsega obveznosti, ki je naložena Uradu ob uporabi člena 73, drugi stavek, Uredbe. Treba je torej spomniti, da vprašanje, ali je Sodišče prve stopnje pravilno uporabilo načela pravice do obrambe in zlasti pravice biti slišan, pomeni pravno vprašanje, o katerem mora Sodišče odločiti ob preizkusu pritožbe(36).
55. Po členu 73, drugi stavek, Uredbe odločbe Urada „temeljijo lahko le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe“. Ta člen v okviru postopka, ki se uporablja pred Uradom, uzakonja tudi temeljno načelo prava Skupnosti, po katerem morajo biti pravice obrambe spoštovane v vsakem, tudi upravnem postopku(37). Ob tem je treba poudariti, da je zakonodajalec to načelo omenil ne le na splošno v členu 73 Uredbe, ampak tudi v določbah, ki se nanašajo na vsak del postopka, ki se lahko zaključi z odločitvijo, ki nasprotuje interesom gospodarskih subjektov tako v Uredbi kot v predpisih, ki urejajo njeno uporabo(38). Tako se to načelo uporablja zlasti pri določbah o preučitvi absolutnih razlogov za zavrnitev(39) in pri posebnih določbah o postopku, ki se uporablja pred odbori za pritožbe(40).
56. V skladu s tem načelom lahko odbor za pritožbe svojo zavrnitev registracije znamke utemelji le na elementih dejanskega ali pravnega stanja, na katere je prijavitelj lahko podal svoje mnenje(41). Ugotovimo lahko, da je tako tudi z elementi dejanskega in pravnega stanja iz obrazložitve odločbe preizkuševalca, ki se izpodbija pred odborom za pritožbe. Te elemente je namreč načeloma preizkuševalec sam moral predložiti v mnenje prijavitelju, slednji pa jih je lahko znova izpodbijal v okviru svoje pritožbe pred omenjenim odborom. Tako tudi člena 73 Uredbe ne moremo razlagati tako, da Uradu nalaga, naj vnaprej pridobi mnenje prijavitelja o elementih dejanskega in pravnega stanja, ki jih je ta izrazil v izmenjavi stališč s preizkuševalcem ali v svoji pritožbi proti njegovi odločbi(42). Nasprotno, če odbor za pritožbe v skladu s členom 74 Uredbe odloči, da bo po uradni dolžnosti zbral elemente dejanskega stanja, ki bi morali biti temelj njegove odločbe o zavrnitvi zahteve za registracijo znamke in ki se ne bi pojavljali niti v odločbi preizkuševalca niti v pisanjih prijavitelja, mora o tem nujno obvestiti prijavitelja, tako da mu ta lahko posreduje svoje mnenje.
57. V tem primeru iz spisa izhaja, da odbor za pritožbe tožeči stranki ni sporočil niti rezultata raziskav, ki jih je opravil glede uporabe zadevnih barv v razmerju do zadevnih proizvodov, na katere se nanaša izpodbijana odločba, niti vsebine internetne strani proizvajalca barv, katere izvleček je navajal v obravnavani odločbi. Menimo, da ne gre za kršitev pravic do obrambe, zaradi katere bi moralo Sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo razglasiti za nično.
58. Kot izhaja iz besedila člena 58 Statuta Sodišča, je pritožbeni razlog glede nepravilnosti v postopku utemeljen le, če je zadevna nepravilnost škodila interesom tožeče stranke. Da lahko štejemo, da je prišlo do kršitve pravic do obrambe, je torej nujno, da bi obstajala možnost, da bi se postopek lahko končal drugače, če upravne oblasti ne bi zagrešile nepravilnosti(43). V nasprotnem primeru je naloga tožeče stranke, da dokaže, da bi ob odsotnosti te nepravilnosti lahko bolje poskrbela za svojo obrambo(44).
59. Menimo pa, da v tem primeru ti pogoji niso izpolnjeni. Prvič, raziskave, ki jih v izpodbijani odločbi omenja odbor za pritožbe, res nasprotujejo trditvam tožeče stranke, da konkurenti zadevne barve ne uporabljajo za barvanje zadevnih proizvodov(45). Vendar pa trditev, da so oranžno barvo konkurenti dejansko že uporabili za te proizvode, ne pomeni elementa, ki je potreben za obrazložitev zavrnitve zahteve za registracijo. Kot smo videli, je odbor za pritožbe, ki je glede tega povzel odločbo preizkuševalca, ugotovil, da zadevna barva nima razlikovalnega učinka za zadevne proizvode, ker barva kot taka takšnega učinka načeloma nima in ker je oranžna barva zelo pogosta. Navedel je tudi, da so semena ponavadi pobarvana z drugačno barvo od njihove naravne zlasti zato, da se označi, da so bila obdelana, tako da se njihova obarvanost ne bi zaznala kot oznaka porekla in da stroji z oranžno barvo ali podobnim odtenkom niso redki. Na koncu je izpostavil, da imajo mogoče tudi konkurenti tožeče stranke interes, da bi uporabljali to barvo.
60. Kot vidimo v okviru preizkusa zadnjega pritožbenega razloga, ti preudarki zadostujejo, da se upraviči zavrnitev zahteve za registracijo. Zato je namen trditve, da se oranžna barva uporablja tudi za barvanje semen in naprav za obdelovanje, le potrditev sklepa, da te barve upoštevna javnost ne zaznava kot oznake porekla proizvodov tožeče stranke.
61. Kar zadeva vsebino internetne strani, ki je navedena v izpodbijani odločbi, je treba potrditi utemeljitev tožene stranke v podporo njene pritožbe zoper odločbo preizkuševalca, in sicer, da proizvajalci semen barvajo svoje proizvode(46).
62. V vsakem primeru pa tožeča stranka ne utemelji, da bi lahko prehodno obvestilo o teh dokumentih privedlo do tega, da bi omejila seznam zadevnih proizvodov iz njene zahteve za registracijo, predvsem pa ne utemelji, v čem bi lahko bila odločba odbora za pritožbe drugačna, če bi bila ta zahteva vložena le za semena. Razlogi za zavrnitev, ki jih je navedel ta odbor, se namreč nanašajo zlasti na semena.
63. Sodišče prve stopnje je lahko torej ob upoštevanju člena 73 Uredbe ugotovilo, da pravice obrambe tožeče stranke niso bile kršene v okoliščinah, ki bi utemeljevale razveljavitev izpodbijane odločbe, ker je po eni strani tožeča stranka poznala razloge za zavrnitev njene zahteve, ki so bili v bistvu navedeni v odločbi preizkuševalca ali v njeni pritožbi, po drugi strani pa odsotnost predhodnega obvestila o spornih dokumentih ni škodila obrambi njenih interesov. Zaradi teh preudarkov menimo, da pritožbeni razlogi glede kršitve pravice biti slišan niso utemeljeni.
C – Pritožbeni razlog glede kršitve člena 74 Uredbe, ki se nanaša na preizkus dejanskega stanja po uradni dolžnosti
64. Družba KWS zatrjuje, da Sodišče prve stopnje s tem, da se je omejilo na ugotovitev, da je odbor za pritožbe „dobro preučil in uporabil določeno število upoštevnih dejstev“, ni upoštevalo zahteve iz člena 74 Uredbe, po katerem „Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti“. Zato po mnenju tožeče stranke ne gre za vprašanje, ali so bila dejstva preučena, ampak ali je bila njihova preučitev popolna. Tak preizkus bi moral Uradu omogočiti, da z gotovostjo ugotovi, ali obstajajo razlogi za zavrnitev iz člena 7 Uredbe, ker je odločitev o tem, ali znak registrirati kot znamko ali ne, odvisna od pristojnosti in ne od diskrecijske pravice.
65. V tem primeru, medtem ko se izpodbijana odločba sklicuje na „raziskave odbora“, se ta odločba nanaša le na internetno stran proizvajalca barv za semena, kar ne more zadostovati, da bi se zavrnitev upravičila. Ta prenos zadeve bi še toliko manj upravičil tako zavrnitev, ker je bila zadevna internetna stran stran ameriškega podjetja in ker ni bilo ugotovljeno, da lahko običaji, ki veljajo na ameriškem trgu, pomenijo dokazni element, ki bi ga upoštevali v Skupnosti. Končno, ker je ta internetna stran v angleščini, ni niti očitno niti ugotovljeno, da bi se lahko upoštevna javnost v Skupnosti z njo seznanila.
66. Podobno kot Urad menimo, da je ta pritožbeni razlog nesprejemljiv. Pod pretvezo kršitve člena 74 Uredbe in poudarjajoč, da bi bolj poglobljena preučitev upoštevnih dejstev Urad morala privesti do tega, da bi ugodil zahtevi za registracijo, tožeča stranka namreč dejansko želi ponovno postaviti pod vprašaj presojo dejstev, ki jo je opravil odbor za pritožbe, pozneje pa Sodišče prve stopnje. Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da se lahko na podlagi člena 225 ES in člena 58 Statuta Sodišča pritožba vloži le zaradi kršitve pravnih vprašanj, ne pa glede presoje dejanskega stanja(47).
D – Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe
1. Trditve strank
67. Družba KWS opozarja, da sta Urad in Sodišče prve stopnje zavrnila njeno zahtevo za registracijo na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe, po katerem se ne registrirajo znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka.
68. Izpostavlja, da ima po sodni praksi znamka razlikovalni učinek, če jo lahko štejemo za oznako porekla, ki v tem pogledu zadošča, da je znamka sposobna za tako uporabo, da se mora presoja opraviti glede na zadevne proizvode in storitve in ne abstraktno, da se upoštevajo vse okoliščine posebnega primera in predvsem uporaba, in končno, da se mora nanašati na tiste, ki jih konkretno zadeva.
69. Družba KWS Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo teh načel po eni strani s tem, ko je postavilo strožja merila za barvne znamke kot za druge znamke, po drugi strani s tem, ko se je opiralo na lasten koncept in ne na koncept zainteresiranih, in končno s tem, ker ni upoštevalo merila o razlikovalnem učinku.
70. Tako naj bi Sodišče prve stopnje storilo napako s tem, ko je navedlo, da v primeru barve, zaznavanje upoštevne javnosti „ni nujno enako […] kot v primeru besedne ali figurativne znamke, ki je sestavljena iz znaka, ki je neodvisen od videza proizvoda, ki ga označuje“(48). Nato naj bi Sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da zadevna barva nima razlikovalnega učinka za zadevne proizvode, medtem ko so ti namenjeni specializiranim strankam. Ko gre za poljedelske proizvode, zlasti semena, naj bi samo tožeča stranka uporabljala zadevni odtenek oranžne barve za barvanje svojih izdelkov. Sodišče prve stopnje naj bi torej napačno trdilo, da uporaba drugih odtenkov barv s strani konkurentov izključuje to, da bi zadevni odtenek oranžne šteli za oznako izvora. Ta presoja naj bi bila še bolj napačna, ker na zadevnem področju ni enotnosti barv. Pri napravah za obdelovanje semen naj bi šlo za posebne stroje, ki so namenjeni industrijskim podjetjem in predvideni za postavitev v delavnice. Sodišče prve stopnje naj bi torej napačno presodilo, da je barvanje takih strojev, v tem primeru na oranžno, običajno.
71. Urad zatrjuje, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.
2. Presoja
72. V zgoraj navedeni sodbi Libertel je Sodišče priznalo, da lahko barva sama po sebi pomeni znamko v smislu člena 2 Direktive, ko je kot v tem primeru predmet označbe z identifikacijsko kodo, ki je mednarodno priznana(49). Nato je navedlo, katera so merila, na podlagi katerih je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali ima lahko barva kot taka razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) Direktive in da je torej registrirana kot znamka za določene proizvode in storitve.
73. Upoštevajoč, da sta člena 2 in 3(1)(b) in 3(3) Direktive napisana podobno kot člena 4 in 7(1)(b) in 7(3) Uredbe, je razlaga Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Libertel prenosljiva v okviru Uredbe. Poleg tega vemo, da je razlaga, ki jo Sodišče da o neki določbi prava Skupnosti, omejena na to, da razjasnjuje in razčlenjuje pomen in obseg zadevne določbe, kot jo je treba razumeti in uporabljati vse od začetka njene veljave(50). Retroaktivna veljava zgoraj navedene sodbe Libertel o razlagi določb Direktive se torej mutatis mutandis uporablja za ustrezne določbe Uredbe.
74. V naših sklepnih predlogih v zgoraj navedenih zadevah Libertel in Heidelberger Bauchemie smo navedli, zakaj menimo, da barva sama po sebi ne izpolnjuje pogojev, ki so zahtevani v členu 2 Direktive, da bi jo lahko šteli za znak, ki lahko tvori znamko. Vendar pa to vprašanje ni predmet razprave v okviru te pritožbe. Torej ne bomo ponavljali elementov, ki smo jih omenili pri tej točki, in bomo nadaljevali s preučevanjem pritožbenega razloga zaradi kršitve člena 7(1)(b) Uredbe na podlagi pogojev, ki jih je postavilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Libertel.
75. Treba je spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso bistvena funkcija znamke jamčiti potrošniku ali končnemu uporabniku istovetnost porekla proizvoda ali storitve, označene z znamko, s tem da se mu omogoči, da brez morebitne zamenjave razločuje ta proizvod ali storitev od tistih, ki imajo drugo poreklo(51). Ko mu je predložena zahteva za registracijo neke znamke, mora torej Urad preveriti, ali ta lahko omogoči upoštevni javnosti, da zve, da proizvodi ali storitve, na katere se nanaša zahteva za registracijo, izvirajo iz določenega podjetja. Zato člen 7(1)(b) Uredbe določa, da se kot znamka ne registrirajo „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“. Prav tako ni sporno, da mora biti vprašanje, ali je zadevna znamka sposobna imeti razlikovalni učinek, presojeno po eni strani v razmerju do proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija, in po drugi strani glede na to, kako jo upoštevna javnost zaznava(52).
76. V zgoraj navedeni sodbi Libertel je Sodišče navedlo, da je treba, ko upoštevno javnost sestavljajo povprečni potrošniki, ki so normalno obveščeni in razumno pozorni in preudarni, upoštevati dejstvo, da imajo ti potrošniki le redko možnost, da neposredno primerjajo različne znamke, in da se morajo zanesti na nepopolno sliko, ki so si jo zapomnili. Navedlo je, da zaznava upoštevne javnosti ni nujno enaka v primeru znaka, sestavljenega iz ene barve kot take, kot v primeru besedne ali figurativne znamke, ki je sestavljena iz znaka, ki je neodvisen od videza proizvodov, ki jih označuje. Namreč, po mnenju Sodišča, če ima javnost navado, da takoj zaznava besedne ali figurativne znamke kot znake, ki označujejo poreklo proizvoda, to ne drži, ko se znak zamenja z videzom proizvoda, za katerega se zahteva registracija znaka kot znamke. Potrošniki nimajo navade, da bi predvidevali poreklo proizvodov tako, da bi se opirali na njihovo barvo ali embalažo, če ni nobenega grafičnega ali besedilnega elementa, ker se barva sama po sebi v sodobni trgovinski uporabi načeloma ne uporablja kot sredstvo identifikacije. Barva sama po sebi ponavadi ni lastnost, ki bi omogočala razlikovanje proizvodov določenega podjetja(53).
77. Na podlagi teh elementov in v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Sodišče prve stopnje torej ni napačno razlagalo člena 7(1)(b) Uredbe s tem, ko je navedlo, da če ta določba ne dela razlik med znaki različne narave, tudi zaznava upoštevne javnosti ni nujno enaka v primeru barve same po sebi in v primeru znaka, ki je neodvisen od videza proizvoda, ki ga označuje(54).
78. Enako tudi očitek, da naj Sodišče prve stopnje ne bi presojalo razlikovalnega učinka zadevne barve glede na upoštevno javnost, kot bi moralo, ampak po lastnih merilih, ni utemeljen.
79. Tako je Sodišče prve stopnje poudarilo, da je upoštevna javnost posebna javnost, katere stopnja poznavanja in pozornosti je višja kot pri javnosti na splošno, ne da bi bila pri tem strokovnjak za vsakega od zadevnih proizvodov ali nestrokovna javnost(55). Glede poljedelskih, gozdarskih in vrtnarskih proizvodov iz razreda 31, zlasti semen, je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da lahko ta javnost zazna njihovo obarvanost, če je ta drugačna od njihove naravne barve, kot oznako porekla(56). Vendar pa je presodilo, da ker uporaba barv vključno z zahtevanim odtenkom oranžne za te proizvode ni redka, ta barva upoštevni javnosti ne bi omogočila, da proizvode tožeče stranke razločuje od proizvodov njenih konkurentov(57). Sodišče prve stopnje je dodalo, da ta javnost ne bo zaznavala zadevne barve kot oznake porekla, ker ima posebno stopnjo poznavanja, kar pomeni, da ve, da je lahko obarvanost semen namenjena označevanju, da so bila obdelana(58).
80. Enako je Sodišče prve stopnje, kar zadeva naprave za obdelovanje iz razredov 7 in 11, ugotovilo, da tudi zadevno javnost sestavljajo povprečni potrošniki celote poljedelskih strojev. Presodilo je, da bi upoštevna javnost, ker se strojev z odtenkom zadevne oranžne barve ali podobnim odtenkom ne vidi redko, to barvo zaznavala enostavno kot element dokončanja(59).
81. Ti razlogi iz izpodbijane sodbe torej dobro kažejo, da je Sodišče prve stopnje v zvezi z zaznavanjem upoštevne javnosti, ki je določena glede na vsako kategorijo proizvodov, presodilo, ali ima lahko zadevna barva razlikovalni učinek.
82. Končno ne verjamemo, da je tožeča stranka Sodišču prve stopnje utemeljeno očitala, da je storilo napako pri uporabi člena 7(1)(b) Uredbe, s tem ko je ugotovilo, da zadevna barva ne pomeni razlikovalnega učinka za proizvode, za katere se zahteva registracija.
83. Tako je v zgoraj navedeni sodbi Libertel Sodišče navedlo, da se lahko barvi kot taki prizna razlikovalni učinek pred vsako uporabo le v izjemnih okoliščinah, zlasti takrat, ko je število proizvodov ali storitev, na katere se nanaša zahteva za registracijo, zelo omejeno in ko je trg zelo specifičen(60). Poleg tega je presodilo, da obstaja javni interes, da se zaradi zmanjšanega števila barv, ki so dejansko razpoložljive, neupravičeno ne zmanjšuje razpoložljivost barv za druge subjekte, ki ponujajo proizvode ali storitve, ki so iste vrste kot tisti, za katere se zahteva registracija, tako da je možnost, da bi bila taka barva registrirana, toliko zmanjšana, kolikor je povečano število proizvodov ali storitev, ki se želijo registrirati(61).
84. V izpodbijani sodbi je Sodišče prve stopnje menilo, da zadevna barva nima razlikovalnega učinka za proizvode iz razreda 31, ker so ti pobarvani in ker, zlasti ko gre za semena, njihova obarvanost včasih označuje to, da so bili obdelani. Poudarilo je, da, kar zadeva naprave za obdelovanje semen iz razredov 7 in 11, tožeča stranka ni dokazala, da pripadajo posebni kategoriji strojev, ki ne bi bili pobarvani, in da so oranžna barva in podobni odtenki ponavadi uporabljeni za barvanje strojev na splošno.
85. Če se izpodbijana sodba, ko gre za proizvode, konča z zavrnitvijo, se ji ne more očitati, da poleg zgoraj navedenih razlogov ni obravnavala meril, ki jih je postavilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Libertel, o številu zadevnih proizvodov, posebnostih trga in nujnosti, da je zadevna barva razpoložljiva za konkurente. Vendar ni mogoče zanikati, da bi upoštevanje teh meril v tem primeru lahko le še bolj upravičilo zavrnitev zahteve tožeče stranke.
86. V nasprotju s tem je izpodbijana sodba vredna kritike v tem, ko razveljavlja del izpodbijane odločbe o storitvah iz razreda 42, ker sklepa, da zadevna barva po njihovem ni imela razlikovalnega učinka, ne da bi preučila celoto meril ali jih uporabila drugače kot jih je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Libertel(62). Kakorkoli že, zapisali smo že, da Urad ni vložil pritožbe, ki jo v isti zadevi vloži nasprotna stranka, tako da ta sodba v tej točki ne more biti predložena v preizkus Sodišču.
87. Kar zadeva vprašanje, ali je Sodišče prve stopnje pravilno presodilo okoliščine primera, ob upoštevanju, da upoštevna javnost zadevne barve ne bo zaznavala kot oznake porekla semen ali zadevnih strojev, to vključuje le presoje, ki so izključno dejanske narave. Vemo, da presoja dejstev s strani Sodišča prve stopnje z izjemo primera, ko pride do spremembe elementov, ki so mu predloženi, ne pomeni pravnega vprašanja, ki je kot tako predloženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe(63). Na področju znamk Skupnosti Sodišče to pravilo uporablja za besedne znamke, ko mu je v nadzor predložena presoja Sodišča prve stopnje o tem, ali zadevna znamka v določenem primeru dejansko predstavlja opisni značaj zadevnih proizvodov in storitev v smislu člena 7(1)(c) Uredbe ali odsotnost razlikovalnega učinka po členu 7(1)(b)(64). Ne vidimo razloga, ki bi upravičil sprejetje drugačnega stališča, kar zadeva nadzor nad praktično uporabo meril Sodišča prve stopnje, po katerih Sodišče presoja registracijo barvnih znamk kot takih. Poleg tega v tem primeru tožeča stranka ne zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje spremenilo elemente, ki so mu bili predloženi.
VI – Predlog
88. Na podlagi navedenih preudarkov torej predlagam, naj Sodišče zavrne pritožbo in naj se družbi KWS Saat AG naloži plačilo stroškov.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – V nadaljevanju: družba KWS.
3 – T-173/00, Recueil, str. II-3843 (v nadaljevanju: izpodbijana sodba).
4 – V nadaljevanju: Urad.
5 – V nadaljevanju: izpodbijana odločba.
6 – Prva direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva).
7 – C-104/01, Recueil, str. I-3793.
8 – Zadeva C-49/02, v postopku pred Sodiščem.
9 – Uredba z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena (v nadaljevanju: Uredba).
10 – Nicejski aranžma o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen.
11 – Izpodbijana sodba (točke od 16 do 19).
12 – Ibidem (točka 25).
13 – Ibidem (točki 26 in 27).
14 – Ibidem (točka 29).
15 – Ibidem (točka 31).
16 – Ibidem (točka 32).
17 – Izpodbijana sodba (točka 39).
18 – Izpodbijana sodba (točka 42).
19 – Ibidem (točka 46).
20 – Izpodbijana sodba (točki 54 in 55).
21 – Ibidem (točka 56).
22 – Ibidem (točki 58 in 59).
23 – Ibidem (točka 60).
24 – Točka 9.
25 – Sodbi z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Daffix (C-166/95 P, Recueil, str. I-983, točke 24 ter od 33 do 38) in z dne 20. novembra 1997 v zadevi Komisija proti V (C-188/96 P, Recueil, str. I-6561, točka 24).
26 – Sodbi z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France (C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 63) in z dne 30. marca 2000 v zadevi VBA proti Florimex in drugim (C-265/97 P, Recueil, str. I-2061, točka 93).
27 – Točka 25.
28 – Točka 14.
29 – Točki 16 in 17.
30 – Točke od 18 do 20.
31 – Točka 21.
32 – Točke od 22 do 24.
33 – Sodba z dne 10. decembra 1998 v zadevi Schröder in drugi proti Komisiji (C-221/97 P, Recueil, str. I-8255, točka 24).
34 – Idem.
35 – Spomnimo, da je Sodišče prve stopnje tako povzelo argumentacijo tožeče stranke: „tožeča stranka poudarja, da ni bila obveščena o dokumentih, na katere se je ob sprejetju svoje odločbe opiral Urad, kar ji preprečuje, da bi preverila primernost raziskav, ki jih je slednji izvedel, da bi razumela njihovo sklepanje in utemeljenost in da bi morebiti izpodbijala sklepe, ki iz tega izhajajo. Zato tožeča stranka meni, da ji je bila odvzeta pravica biti slišana in možnost, da bi omejila seznam proizvodov in storitev, ki jih vsebuje zahteva“ (točka 49 izpodbijane sodbe).
36 – Sodba z dne 21. septembra 2000 v zadevi Mediocurso proti Komisiji (C462-98 P, Recueil, str. I‑7183, točka 35).
37 – Sodbi z dne 7. junija 1983 v zadevi Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji (od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 9) in z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Komisija proti Lisrestal in drugim (C-32/95 P, Recueil, str. I‑5373, točka 21).
38 – Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (UL L 303, str. 1).
39 – Člen 38(3) Uredbe in Pravilo 11 iz člena 1 Uredbe št. 2868/95.
40 – Člen 61(2) Uredbe.
41 – Sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. junija 2002 v zadevi Hershey Foods proti UUNT (Kiss Device with plume) (T-198/00, Recueil, str. II-2567, točka 25) in z dne 3. decembra 2003 v zadevi Audi proti UUNT (T-16/02, Recueil, str. II-5167, točki 71 in 75).
42 – V zgoraj navedeni sodbi Hershey Foods proti UUNT (Kiss Device with plume) je Sodišče prve stopnje v tem pogledu presodilo, da je lahko odbor za pritožbe v okviru presoje pritožbe proti odločitvi preizkuševalca uporabil vse zaznamke, vključene v obrazcu za zahtevo znamke, ne da bi vložniku predhodno dal možnost, da se o njih opredeli (točka 20).
43 – Sodbi z dne 10. julija 1980 v zadevi Distillers Company proti Komisiji (30/78, Recueil, str. 2229, točka 26) in z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji (C-194/99 P, Recueil, str. I-10821, točka 31).
44 – Sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji (C-51/92 P, Recueil, str. I-4235, točka 81) in z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 318).
45 – Glej razloge za pritožbo, ki jih navaja tožeča stranka proti odločbi preizkuševalca (točka 8 izpodbijane odločbe).
46 – Idem.
47 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo VBA proti Florimex in drugim (točka 138).
48 – Izpodbijana sodba (točka 29).
49 – Točke od 27 do 42.
50 – Glej zlasti sodbo z dne 20. septembra 2001 v zadevi Grzelczyk (C-184/99, Recueil, str. I-6193, točka 50).
51 – Sodbe z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon (C-39/97, Recueil, str. I-5507, točka 28); z dne 4. oktobra 2001 v zadevi Merz & Krell (C-517/99, Recueil, str. I-6959, točka 22) in z dne 12. februarja 2004 v zadevi Henkel (C-218/01, Recueil, str. I-1725, točka 30).
52 – Glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Libertel (točka 75) in Henkel (točka 50).
53 – Zgoraj navedena sodba Libertel (točke od 63 do 65).
54 – Izpodbijana sodba (točka 29).
55 – Ibidem (točka 31).
56 – Ibidem (točka 32).
57 – Ibidem (točka 33).
58 – Ibidem (točka 35).
59 – Ibidem (točki 39 in 40).
60 – Točka 66.
61 – Ibidem (točke od 54 do 56).
62 – Tako je v izpodbijani sodbi Sodišče prve stopnje menilo, da „kolikor zahtevana barva ustreza posebnemu odtenku, ostanejo na razpolago številne barve za podobne ali enake storitve“ (točka 45), medtem ko je v zgoraj navedeni sodbi Libertel Sodišče presodilo, da ima „omejeno število barv, ki so dejansko na razpolago, za posledico to, da bi lahko majhno število registracij znamk za storitve ali proizvode izčrpalo celotno paleto razpoložljivih barv“ (točka 54).
63 – Sodba z dne 21. junija 2001 v zadevi Moccia Irme in drugi proti Komisiji (od C-280/99 P do C‑282/99 P, Recueil, str. I-4717, točka 78) in sklep z dne 25. aprila 2002 v zadevi DSG proti Komisiji (C-323/00 P, Recueil, str. I-3919, točka 34).
64 – Sodba z dne 19. septembra 2002 v zadevi DKV proti UUNT (C-104/00 P, Recueil, str. I-7561, točka 22) in sklep z dne 5. februarja 2004 v zadevi Telefon & Buch proti UUNT (C-326/01 P, Recueil, str. I-1371, točka 35).