SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PHILIPPA LÉGERJA,
predstavljeni 28. oktobra 2004(1)
Zadeva C-57/02 P
Compañía Española para la Fabricación de Aceros Inoxidables SA (Acerinox)
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
Zadeva C-65/02 P
ThyssenKrupp Stainless GmbH, prej Krupp Thyssen Stainless GmbH,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
Zadeva C-73/02 P
ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni SpA, prej Acciai Speciali Terni SpA,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazum – Dodatna dajatev na zlitine – Odgovornost za kršitev – Izračun globe – Sodelovanje med upravnim postopkom – Večje znižanje globe za podjetja, ki so priznala obstoj kršitve, kot za podjetja, ki so priznala resničnost dejstev – Veljavnost“
Kazalo
I – Dejansko stanje
II – Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijane sodbe
III – Postopek pred Sodiščem in predlogi v pritožbah
IV – Pritožbe
A – Prvi pritožbeni razlog: neobrazložitev izpodbijane sodbe
B – Drugi pritožbeni razlog: kršitev pojma „usklajeno ravnanje“
C – Tretji pritožbeni razlog: neobrazložitev izpodbijane sodbe
D – Četrti pritožbeni razlog: napačna razlaga in uporaba pravil o naložitvi globe
E – Peti pritožbeni razlog: nepravilna presoja trajanja kršitve
F – Šesti pritožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe ter načel enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo
V – Nasprotna pritožba
A – Prvi pritožbeni razlog: izkrivljanje dokazov
B – Drugi pritožbeni razlog: kršitev pogojev prenosa odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje z enega podjetja na drugo
C – Tretji pritožbeni razlog: kršitev zahtev glede pravice do obrambe
D – Četrti pritožbeni razlog: vsebinska nepravilnost dejanskega stanja in izkrivljanje dokazov
VI – Odločanje o sporu
VII – Tožba na prvi stopnji
VIII – Stroški
IX – Predlog
1. Predmet teh zadev so pritožbe, ki so jih družbe Compañía Española para la Fabricación de Aceros Inoxidables, SA (Acerinox) (v nadaljevanju: Acerinox), Krupp Thyssen Stainless GmbH (v nadaljevanju: KTS) in ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni SpA (v nadaljevanju: AST) vložile zoper sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. decembra 2001 v zadevah „dodatna dajatev na zlitine“(2). Te zadeve so se nanašale na omejevalni sporazum o cenah na področju nerjavnega jekla.
2. Eden od pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljajo stranke, postavlja zanimivo vprašanje o sodelovanju podjetij s Komisijo Evropskih skupnosti med upravnim postopkom. Tako bo treba ugotoviti, ali lahko Komisija odobri večje znižanje globe podjetjem, ki so priznala obstoj kršitve, kot tistim, ki so priznala samo resničnost dejstev.
3. Pred preučitvijo pritožbenih razlogov je treba opozoriti na dejansko stanje in posebej na povezave med različnimi zadevnimi podjetji. Te povezave so namreč pomembne za obravnavo pritožb.
I – Dejansko stanje
4. Družba Krupp Thyssen Nirosta GmbH (v nadaljevanju: KTN) je družba nemškega prava, ustanovljena 1. januarja 1995 s koncentracijo dejavnosti v sektorju ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla družb Thyssen Stahl AG (v nadaljevanju: Thyssen Stahl) in Fried Krupp AG Hoesch‑Krupp (v nadaljevanju: Krupp). Njena firma se je 16. septembra 1997 preoblikovala v KTS.
5. Družba AST je družba italijanskega prava, katere ena od glavnih dejavnosti je proizvodnja ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla. Ustanovljena je bila 1. januarja 1994, ob razdelitvi dejavnosti italijanske skupine ILVA na tri različna podjetja. Komisija je 21. decembra 1994 več podjetjem, med katerimi sta bili tudi družbi Krupp in Thyssen Stahl, odobrila skupni prevzem družbe AST. Družba Krupp je decembra 1995 povečala svojo udeležbo v družbi AST s 50 na 75 %, nato je 10. maja 1996 pridobila vse deleže družbe AST. Te deleže je nato prenesla na družbo KTN, ki je pozneje postala družba KTS.
6. Družba Acerinox je španska družba, ki deluje na področju nerjavnega jekla, zlasti v sektorju ploščatih izdelkov.
7. Komisija je 16. marca 1995 zaradi podatkov, ki so se pojavili v tisku, in prijav potrošnikov v skladu s členom 47 Pogodbe ESPJ od več proizvajalcev nerjavnega jekla zahtevala, naj ji pošljejo podatke o svoji uporabi splošnega dviga cen, znanega pod imenom „dodatna dajatev na zlitine“.
8. Dodatna dajatev na zlitine je dodatek k ceni, izračunan glede na tečaje elementov zlitine, ki se doda k osnovni ceni nerjavnega jekla. Strošek elementov zlitine, uporabljenih v proizvodnji nerjavnega jekla (in sicer niklja, kroma in molibdena), je pomemben del proizvodnih stroškov. Poleg tega so tečaji teh elementov zelo spremenljivi.
9. Komisija je na podlagi zbranih podatkov 19. decembra 1995 na 19 podjetij naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
10. Odvetniki ali predstavniki nekaterih podjetij so decembra 1996 in januarja 1997, potem ko je Komisija opravila vrsto pregledov na kraju samem, Komisijo seznanili, da želijo sodelovati. V ta namen so 17. decembra 1996 družbe Acerinox, ALZ NV, Avesta Sheffield AB (v nadaljevanju: Avesta), KTN in Usinor SA (v nadaljevanju: Usinor ali Ugine) ter 10. januarja 1997 tudi družba AST Komisiji poslale svoje izjave.
11. Komisija je 24. aprila 1997 na ta podjetja in tudi na družbo Thyssen Stahl naslovila novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je nadomestilo tisto z dne 19. decembra 1995.
12. Komisija je 21. januarja 1998 sprejela Odločbo 98/247/ESPJ o postopku iz člena 65 Pogodbe ESPJ (zadeva IV/35.814 – Dodatna dajatev na zlitine)(3).
13. Glede na to odločbo so se cene elementov zlitine nerjavnega jekla v letu 1993 precej znižale. Ko se je tečaj niklja po septembru 1993 dvignil, so se dobički proizvajalcev precej zmanjšali. Da bi obvladali ta položaj, se je večina proizvajalcev ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla na sestanku v Madridu 16. decembra 1993 (v nadaljevanju: madridski sestanek) dogovorila, da bodo usklajeno zvišali svoje cene, tako da bodo spremenili parametre izračuna dodatne dajatve na zlitine. V ta namen so se odločili, da bodo od 1. februarja 1994 uporabljali dodatno dajatev na zlitine, izračunano po formuli, ki je bila nazadnje uporabljena leta 1991, s tem da so za vse proizvajalce kot referenčne vrednosti za elemente zlitine sprejeli vrednosti iz septembra 1993, ko je tečaj niklja dosegel zgodovinski minimum.
14. Sporna odločba podrobno navaja, da so vsi proizvajalci uporabljali dodatno dajatev na zlitine, izračunano na podlagi na novo določenih referenčnih vrednosti, za prodajo v Evropi od 1. februarja 1994, razen v Španiji in na Portugalskem.
15. Komisija je v členu 1 sporne odločbe menila, da so družbe Acerinox, ALZ NV, AST, Avesta, Krupp (KTN od 1. januarja 1995), Thyssen Stahl (KTN od 1. januarja 1995) in Usinor kršile člen 65(1) Pogodbe ESPJ v obdobju od decembra 1993 do novembra 1996 v primeru družbe Avesta in do datuma sporne odločbe v primeru vseh drugih podjetij, ker so spremenile in usklajeno uporabljale referenčne vrednosti formule za izračun dodatne dajatve na zlitine. Cilj in učinek tega ravnanja sta bila omejevanje in izkrivljanje običajne konkurence na skupnem trgu.
16. Komisija se je v členu 2 sporne odločbe odločila, da naloži naslednje globe:
– družbi Acerinox: 3.530.000 ekujev,
– družbi ALZ NV: 4.540.000 ekujev,
– družbi AST: 4.540.000 ekujev,
– družbi Avesta: 2.810.000 ekujev,
– družbi KTN: 8.100.000 ekujev,
– družbi Usinor: 3.860.000 ekujev.
II – Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijane sodbe
17. Družbe KTS, AST in Acerinox so 11. marca 1998 in 13. marca 1998 vložile tožbe na Sodišču prve stopnje.
18. Vse tožeče stranke so predlagale razglasitev ničnosti sporne odločbe in podredno odpravo naložene globe ali zmanjšanje njenega zneska.
19. Sodišče prve stopnje je tem predlogom delno ugodilo. V sodbi KTS in AST proti Komisiji je člen 1 sporne odločbe razglasilo za ničen, ker je bila z njim družbi KTN naložena odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen Stahl, ter znižalo znesek globe, naložene družbama KTS in AST, na 4.032.000 eurov. Sodišče prve stopnje je v sodbi Acerinox proti Komisiji znižalo znesek globe, naložene družbi Acerinox, na 3.136.000 eurov.
III – Postopek pred Sodiščem in predlogi v pritožbah
20. Družbe Acerinox, KTS in AST so v sodnem tajništvu Sodišča 22. februarja 2002 (C-57/02 P) in 28. februarja 2002 (C-65/02 P in C-73/02 P) vložile pritožbe zoper zgoraj navedene sodbe.
21. Vse pritožnice predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in naložitev plačila stroškov Komisiji. Družbi Acerinox in KTS poleg tega od Sodišča zahtevata, naj odloči o sporu in razglasi sporno odločbo za nično ali vsaj zniža znesek globe, ki jima je bila naložena.
22. Komisija je v zadevi C-65/02 P vložila nasprotno pritožbo zoper sodbo v primeru KTS in AST proti Komisiji. Od Sodišča zahteva razveljavitev te sodbe, v delu, v katerem je razglasila sporno odločbo za nično (v delu o kršitvi, ki jo je storila družba Thyssen Stahl) in znižala znesek globe, naložene družbi KTN. Komisija od Sodišča tudi zahteva, naj družbi KTS naloži plačilo stroškov postopka.
IV – Pritožbe
23. Tri družbe pritožnice v podporo svojim predlogom navajajo dva razloga za razveljavitev:
– napačno presojo trajanja kršitve in
– kršitev pravic do obrambe ter načel enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo.
24. Družbi KTS in AST poleg tega navajata drug pritožbeni razlog, ki izhaja iz nepravilne razlage in uporabe načel o naložitvi globe.
25. Družba Acerinox navaja tri dodatne pritožbene razloge:
– napačno presojo njenih trditev in neobstoj obrazložitve izpodbijane sodbe;
– kršitev pojma „usklajeno ravnanje“ in
– pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe.
26. Začel bom s preizkusom pritožbenih razlogov družbe Acerinox (točke od A do C), nato skupnega razloga družb KTS in AST (točka D) in končal s skupnimi razlogi treh družb pritožnic (točki E in F).
A – Prvi pritožbeni razlog: neobrazložitev izpodbijane sodbe
27. Družba Acerinox je na prvi stopnji trdila, da Komisija ni predložila dokazov o obstoju sporazuma ali usklajenega ravnanja glede uporabe dodatne dajatve na zlitine na španskem trgu.
28. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta tožbeni razlog zaradi naslednjih razlogov:
„29 Treba je opozoriti, da mora Komisija v primeru spora o obstoju kršitve pravil konkurence predložiti dokaze o kršitvah, ki jih je ugotovila, in posredovati lastne dokaze, da pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki sestavljajo kršitev [...]
30 Vendar, čim je bilo dokazano, da je podjetje sodelovalo na sestankih [...], ki so bili očitno protikonkurenčni, mora to podjetje dokazati, da njegovo sodelovanje na navedenih sestankih ni imelo protikonkurenčnega namena, in sicer tako, da dokaže, da je konkurente opozorilo, da na njih sodeluje z drugačnim namenom kot oni [...]
31 V tem primeru ni sporno, da je tožeča stranka sodelovala na madridskem sestanku 16. decembra 1993, kjer so se [...] nekateri proizvajalci ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla dogovorili, da bodo od istega datuma uporabljali enake referenčne vrednosti v formuli za izračun dodatne dajatve na zlitine in torej določili element končne cene teh izdelkov v nasprotju s členom 65(1) Pogodbe ESPJ.
32 Vendar je treba ugotoviti, ali je tožeča stranka zadostno dokazala, da se je oddaljila od tega omejevalnega sporazuma, tako da ji ni mogoče očitati kršitve člena 65(1) Pogodbe ESPJ.
33 [Glede španskega trga], ni sporno [...], da je družba Acerinox na tem [madridskem] sestanku izrazila željo, da v Španiji ne bi uporabljala dodatne dajatve na zlitine zaradi gospodarskega položaja, ki tam prevladuje.
34 Uvodna izjava 27 odločbe [namreč] opozarja, da [...] je na [navedenem] sestanku ‚družba Acerinox izrazila namen, da ne bo uporabljala dodatne dajatve na zlitine, ker je menila, da ta ukrep ne bo povečal povpraševanja in ne bo imel pozitivnega učinka za špansko industrijo, ki je v globoki krizi‘.
35 Ker torej ni sporno, da se je tožeča stranka na dan madridskega sestanka oddaljila od omejevalnega sporazuma o dodatni dajatvi na zlitine, kolikor se je nanašal na španski trg, je torej zaradi samega dejstva, da je sodelovala na tem sestanku, ni mogoče obravnavati kot pogodbenico omejevalnega sporazuma, katerega namen je določiti referenčne vrednosti dodatne dajatve na zlitine na trgu v nasprotju s členom 65(1) Pogodbe ESPJ.
36 Ker je bil takrat namen takšnega omejevalnega sporazuma v nasprotju z interesi družbe Acerinox, kolikor se je nanašal na španski trg, bi torej samo dokaz, da se je ta družba zavezala uporabljati dodatno dajatev na zlitine na domačem trgu, pomenil njen pristop k omejevalnemu sporazumu glede Španije [...]
37 Vendar pa iz spisa izhaja, [...] da je družba Avesta s telefaksom z dne 14. januarja 1994 obvestila svoje hčerinske družbe, tudi tisto v Španiji, o stališču nekaterih svojih konkurentov glede datuma uporabe dodatne dajatve na zlitine na njihovih domačih trgih. Posebej glede družbe Acerinox je navedeno:
‚Družba Acerinox je napovedala, da se bodo dodatne dajatve na zlitine uporabljale od 1. aprila 1994 (prav ste prebrali, aprila!)‘ [‚Acerinox have announced that surcharges will be applied from 1st april 1994 (yes April!!!)‘]
38 Glede tega tožeča stranka ne izpodbija resničnosti izjav, ki so ji bile pripisane, temveč samo zatrjuje, da takšna izjava toliko bolj izkazuje, da na dan madridskega sestanka ni bilo sporazuma ali usklajenega ravnanja glede odložene uporabe dodatne dajatve na zlitine v Španiji. Vendar ostaja dejstvo, da je takšna izjava dokaz o tem, da je družba Acerinox 14. januarja 1994 v vsakem primeru izrazila namen, da dodatno dajatev na zlitine uporabi v Španiji v skladu s pravili, o katerih so se zadevna podjetja dogovorila na madridskem sestanku, in je torej pristopila k omejevalnemu sporazumu.
[...]
45 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožečo stranko obravnavati, kot da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu [...], kolikor je bil namen tega omejevalnega sporazuma uporaba te dodatne dajatve na zlitine v Španiji od njenega pristopa k omejevalnemu sporazumu, najpozneje od 14. januarja 1994 [...]“
29. Družba Acerinox v okviru prvega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je ugotovilo, da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu glede španskega trga, in našlo dokaz o tem sodelovanju v telefaksu družbe Avesta z dne 14. januarja 1994.
30. Opozarja, da je pred Sodiščem prve stopnje izrecno izpodbijala vsebino in torej dokazno vrednost tega telefaksa. S tem, da je ta dokument sprejelo kot dokazni element o njenem sodelovanju pri omejevalnem sporazumu, ne da bi odgovorilo na njene trditve, naj bi Sodišče prve stopnje torej kršilo obveznost obrazložitve.
31. Kot sem navedel v zadevi Belgija proti Komisiji(4), je Sodišče redko izkoristilo priložnost, da pozitivno opredeli vsebino obveznosti obrazložitve Sodišča prve stopnje. Iz sedanje sodne prakse je kljub temu mogoče izpeljati nekaj načel.
32. Ugotovimo lahko, da mora obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati sklepanje Sodišča prve stopnje, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče izvrši sodni nadzor.(5) V zvezi s tožbo na podlagi člena 230 ES ali člena 33 Pogodbe ESPJ zahteva po obrazložitvi očitno pomeni, da Sodišče prve stopnje obravnava razloge za razveljavitev, ki jih navaja tožeča stranka, in poda razloge za zavrnitev razloga ali razglasitev ničnosti izpodbijanega akta.
33. Vendar je očitno, da mora Sodišče prve stopnje, da bi lahko utemeljeno odgovorilo na razlog za razglasitev ničnosti, najprej pravilno razumeti ta razlog. Če Sodišče prve stopnje napačno razume smisel enega od razlogov, ki jih navaja tožeča stranka, lahko zaradi tega ta razlog nepravilno razglasi za nedopustnega(6) ali vsebinsko zavrne drug razlog in ne tistega, ki je bil dejansko naveden(7). Sodišče prve stopnje v obeh primerih krši obveznost obrazložitve, ker ne odgovarja na tožbeni razlog, ki ga je tožeča stranka dejansko navedla.
34. V obravnavanem primeru menim, da je Sodišče prve stopnje storilo takšno napako.
35. V točkah od 36 do 38 izpodbijane sodbe je namreč presodilo, da je družba Acerinox sodelovala pri omejevalnem sporazumu, kolikor se je nanašal na španski trg. Dokaz o tem sodelovanju je našlo v telefaksu družbe Avesta z dne 14. januarja 1994, ki navaja, da je „družba Acerinox napovedala, da se bodo dodatne dajatve uporabljale od 1. aprila 1994 (prav ste prebrali, aprila)“, in v dejstvu, da po njegovem mnenju „tožeča stranka ni izpodbijala resničnosti izjav, ki so ji [bile] pripisane“.
36. Vendar pa je družba Acerinox v nasprotju s tem, kar trdi Sodišče prve stopnje, izrecno izpodbijala vsebino tega telefaksa. Družba je v svoji vlogi navedla, da „[j]e bil ta podatek glede ‚napovedi‘ tožeče stranke [...] netočen“ in da „ni bilo nobene take ‚napovedi‘“(8).
37. Čeprav, kot bomo videli,(9) to izpodbijanje ni bilo ravno odločno, to ne spremeni dejstva, da je bilo resnično: družba Acerinox je na Sodišču prve stopnje izpodbijala vsebino in torej dokazno vrednost telefaksa družbe Avesta z dne 14. januarja 1994.
38. V teh okoliščinah menim, da Sodišče prve stopnje tega dokumenta ne bi smelo upoštevati kot dokaz, ne da bi pojasnilo, zakaj je bilo treba izpodbijanje tožeče stranke zavrniti. S tem, da ni odgovorilo na trditve tožeče stranke, je Sodišče prve stopnje kršilo obveznost obrazložitve, ki velja zanj na podlagi členov 36 in 53 Statuta Sodišča.
39. Sodišču torej predlagam, naj v tej točki razveljavi izpodbijano sodbo. Ker je ta razveljavitev samo delna, je treba nadaljevati z obravnavo drugih pritožbenih razlogov, ki jih navajajo pritožnice.(10)
B – Drugi pritožbeni razlog: kršitev pojma „usklajeno ravnanje“
40. Drugi pritožbeni razlog za razveljavitev se nanaša na točke od 29 do 45 sodbe Acerinox proti Komisiji.
41. Sodišče prve stopnje je v njej predstavilo naslednje razlogovanje:
„29 Treba je opozoriti, da mora Komisija v primeru spora o obstoju kršitve pravil o konkurenci predložiti dokaze o kršitvah, ki jih je ugotovila, in posredovati lastne dokaze, da pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev [...]
[…]
40 Kar zadeva [uporabo dodatne dajatve na zlitine v državah Evropske skupnosti, razen v Španiji], trditve tožeče stranke [...] temeljijo na nepravilnem razumevanju zahtev glede dokazov, ki so določene v členu 65(1) Pogodbe ESPJ.
41 Treba je namreč ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila dokaza, da se je na madridskem sestanku oddaljila od drugih udeleženk sestanka s tem, da je izkazala namen, da ne bo uporabljala dodatne dajatve na zlitine v državah Evropske skupnosti, razen v Španiji. Glede tega nasprotno iz spisa izhaja, da tožeča stranka v izjavi z dne 17. decembra 1996 v odgovoru na vprašanja Komisije ni zatrdila, da je na madridskem sestanku sprejela isto stališče, kot ga je imela glede uporabe dodatne dajatve na zlitine v Španiji [...]
42 Poleg tega iz te iste izjave izhaja, da je tožeča stranka uporabila dodatno dajatev na zlitine za svoje izdelke od februarja 1994 na Danskem, nato od marca v Nemčiji, na Norveškem in Švedskem, od aprila na Irskem, Portugalskem, v Združenem kraljestvu in tudi Italiji ter nazadnje od maja 1994 v Franciji in Belgiji.
43 Tožeča stranka torej ne more prepričljivo zatrjevati, da je približevanje teh dodatnih dajatev na zlitine tistim, ki jih uporabljajo drugi proizvajalci, prisotni na teh trgih, posledica preproste vzporednosti ravnanj zaradi oligopolistične strukture trga ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla in tudi pravil preglednosti, ki jih določa člen 60 Pogodbe ESPJ. Če seveda iz sodne prakse izhaja, da je vzporednost ravnanj mogoče obravnavati, kot da dokazuje usklajenost, samo če je usklajenost edina verjetna razlaga teh ravnanj [...], v tem primeru ostaja dejstvo, da je Komisija predložila dokaz o obstoju predhodne usklajenosti zadevnih podjetij, katere namen je bila raba in uporaba enakih referenčnih vrednosti v formuli za izračun dodatne dajatve na zlitine.
[...]
45 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožečo stranko obravnavati, kot da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu od madridskega sestanka 16. decembra 1993 naprej, ker je bil njegov namen, da se v državah članicah Skupnosti, razen v Španiji, uporablja dodatna dajatev na zlitine, izračunana na podlagi referenčnih vrednosti, o katerih so se dogovorila podjetja [...]“
42. Družba Acerinox v okviru drugega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je napačno presodilo pojem „usklajeno ravnanje“ v smislu člena 65(1) Pogodbe ESPJ.
43. Družba Acerinox opozarja, da ta pojem na podlagi pravne prakse vključuje ne samo usklajenost zadevnih podjetij, temveč tudi ravnanje na trgu zaradi te usklajenosti in vzročno zvezo med tema elementoma.
44. Sodišče prve stopnje pa je v točki 43 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi, ne da bi dokazalo vzročno zvezo med madridskim sestankom in njenim ravnanjem na trgu.
45. Najprej je treba ugotoviti, da v nasprotju s trditvijo družbe Acerinox Sodišče prve stopnje kršitve ni opredelilo kot „usklajeno ravnanje“ v smislu člena 65(1) Pogodbe ESPJ. Sklicevalo se je samo na „omejevalni sporazum“, ne da bi pojasnilo, ali je imel obliko dogovora ali usklajenega ravnanja. Čeprav bi se oprli na hipotetično opredelitev, ki jo upošteva družba Acerinox, bi bilo treba zavrniti njen pritožbeni razlog.
46. Res je, da pojem „usklajeno ravnanje“ na podlagi pravne prakse(11) poleg usklajenosti zadevnih podjetij vključuje tudi ravnanje na trgu zaradi te usklajenosti in vzročno zvezo med tema elementoma. Torej ni sporno, da v okviru razlage tega pojma ni mogoče sklepati, da je usklajenost nujno vplivala na ravnanje podjetij, ki so pri njej sodelovala.(12)
47. Vendar Sodišče na podlagi iste sodne prakse meni, da „je treba s pridržkom nasprotnega dokaza domnevati, da morajo zadevni subjekti navesti, ali podjetja, ki so sodelovala pri uskladitvi in ostajajo dejavna na trgu, upoštevajo podatke, ki so jih izmenjala s konkurenti, pri določanju svojega ravnanja na tem trgu“(13). Sodišče je natančno navedlo, da je takšna domneva združljiva z načelom domneve nedolžnosti(14) in tudi z veljavnimi pravili o dokaznem bremenu(15).
48. Iz tega sledi, da ima Sodišče prve stopnje pravico domnevati, razen če se ne dokaže nasprotno, da je zadevno podjetje tisto, ki mora navesti, ali je uskladitev vplivala na ravnanje strank na trgu.(16)
49. Družba Acerinox pa v tem primeru ni dokazala niti zatrdila, da je Sodišču prve stopnje predložila ta nasprotni dokaz.
50. Ker je Komisija predložila dokaz o obstoju predhodne usklajenosti zadevnih podjetij, bi Sodišče prve stopnje torej lahko upravičeno domnevalo, da je tožeča stranka upoštevala izmenjane podatke pri določitvi svojega ravnanja na trgu in da je zato sodelovala pri omejevalnem sporazumu glede drugih držav, razen Španije.
51. Sodišče prve stopnje torej v nasprotju s trditvami družbe Acerinox ni napačno uporabilo prava pri razlagi ali uporabi pojma „usklajeno ravnanje“.
C – Tretji pritožbeni razlog: neobrazložitev izpodbijane sodbe
52. Družba Acerinox v okviru tretjega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da ni zadostno obrazložilo točke 90 sodbe v zadevi Acerinox proti Komisiji.
53. Na prvi stopnji je trdila, da so bile globe, ki jih je naložila Komisija, nesorazmerne. Po njenem mnenju Komisija ni imela pravice določiti enotnega izhodišča za izračun zneska globe za vse zadevne družbe zaradi velikih razlik v velikosti zadevnih družb.
54. Sodišče prve stopnje je zavrnilo to trditev zaradi naslednjih razlogov:
„77 Opozoriti je treba [...], da je Komisija v odločbi določila znesek glob, naloženih zadevnim podjetjem in posebej tožeči stranki, s tem da je uporabila metodo, določeno v smernicah [za izračun glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3) (v nadaljevanju: smernice)].
78 Komisija po tej metodi kot izhodišče uporablja znesek, določen glede na težo prekrška [...] V tem okviru so kršitve razvrščene v tri kategorije, in sicer ‚manjše kršitve‘ [...], ‚hude kršitve‘ [...] in ‚zelo hude kršitve‘ [...]
[...]
80 Znotraj vsake od treh kategorij [...] se lahko v nekaterih primerih dopusti ponderiranje določenega zneska, da bi upoštevali posebno težo in torej dejanski vpliv kršitve vsakega podjetja na konkurenco, zlasti kadar obstaja velika razlika med velikostjo podjetij, ki so storila kršitev iste vrste, in posledično prilagodili splošno izhodišče glede na posebni značaj vsakega podjetja (točka 1 A, šesti odstavek).
81 Komisija je v tem primeru glede na težo kršitve ocenila, da je treba izhodišče za izračun zneska globe določiti na 4 milijone ekujev za vsa zadevna podjetja [...] [P]ri ocenjevanju, ali so med podjetji, ki so sodelovala pri kršitvi, obstajale ‚velike razlike‘, je Komisija menila, da so vsa podjetja velika in da zato ni treba razlikovati med zneski, določenimi glede na težo kršitve [...]
[...]
87 Trditev tožeče stranke, da naj naložene globe ne bi upoštevale moči zadevnih podjetij glede na njihove tržne deleže, je prav tako treba zavrniti.
88 Seveda je treba opozoriti, da se tržni deleži podjetja upoštevajo pri določitvi vpliva, ki ga je podjetje lahko imelo na trgu, vendar ne morejo biti odločilni za sklepanje, da je podjetje del močnega gospodarskega subjekta [...]
89 Na podlagi ustaljene sodne prakse lahko torej glede na posamezen primer elementi presoje teže kršitve vključujejo obseg in vrednost izdelkov, ki so predmet kršitve, ter tudi velikost in gospodarsko moč podjetja [...]
90 Zato se je Komisija lahko v tem primeru upravičeno oprla zlasti na velikost in gospodarsko moč zadevnih podjetij, ko je ugotovila, da so vsa velika, potem ko je predhodno ugotovila, da šest zadevnih podjetij pomeni več kot 80 % evropske proizvodnje končnih izdelkov iz nerjavnega jekla (uvodna izjava 9 odločbe). V zvezi s tem primerjava, ki jo je izvedla tožeča stranka, med svojim tržnim deležem, ki znaša približno 11 %, ter tržnimi deleži družb Ugine, AST in Avesta, ki znašajo približno 18, 15 in 14 %, ni mogla razkriti ‚velike razlike‘ med temi podjetji v smislu točke 1 A, šesti odstavek, smernic, ki nujno upravičuje razlikovanje pri presoji teže kršitve.
91 V teh okoliščinah zneska globe, naložene tožeči stranki, ni bilo mogoče šteti za nesorazmernega [...]“
55. Družba Acerinox trdi, da točka 90 zgoraj navedene sodbe ni zadostno obrazložena zaradi dveh razlogov.
56. Najprej, ta obrazložitev ne omogoča razumevanja, zakaj je Sodišče prve stopnje menilo, da primerjava med tržnimi deleži tožeče stranke ter družb Usinor, AST in Avesta ni mogla razkriti „velike razlike“ med temi podjetji niti zahtevane stopnje razlike, ki bi ustrezala merilu Sodišča prve stopnje.
57. Dalje, Sodišče prve stopnje se v okviru preizkusa združljivosti izračuna globe s smernicami ni moglo omejiti na preverjanje, ali obstaja „velika razlika“ med zadevnimi podjetji. Obstoj takšne razlike je namreč samo eden od primerov, v katerih je upravičeno ponderirati znesek globe zaradi upoštevanja pomena podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi.
58. Glede prve trditve naj spomnim, da mora obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati sklepanje Sodišča prve stopnje, tako da se zadevne stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče lahko izvrši sodni nadzor.(17) V zvezi s tožbo na podlagi člena 33 Pogodbe ESPJ naj spomnim tudi, da obveznost obrazložitve zahteva, da Sodišče prve stopnje obravnava razloge, ki jih navaja tožeča stranka, in poda razloge za zavrnitev razloga ali razveljavitev izpodbijanega akta.
59. Sodišče je v zgoraj navedenih sodbah Connolly proti Komisiji(18) in Belgija proti Komisiji kljub temu postavilo meje te obveznosti odgovora na navedene razloge. Sklepalo je, da je treba obrazložitev sodbe presoditi glede na okoliščine primera(19) in da ne more zahtevati, da je Sodišče prve stopnje dolžno podrobno odgovoriti na vsako trditev, ki jo navede tožeča stranka(20). Ta obveznost podrobnega odgovora preneha, ko trditev tožeče stranke ni dovolj jasna in natančna ali kadar ne temelji na podrobnih dokazih.(21) Menim, da mora ta obveznost prenehati tudi, ko je odgovor na trditev tožeče stranke tako zelo očiten, da ne zahteva nobenega pojasnila.
60. V obravnavanem primeru iz točke 90 izpodbijane sodbe izhaja, da po mnenju Sodišča prve stopnje razlika med tržnim deležem tožeče stranke in deleži drugih zadevnih družb ni bila zadostna, da bi pomenila „veliko razliko“ v smislu točke 1 A, šesti odstavek, smernic.
61. Vendar v nasprotju z družbo Acerinox menim, da ni bilo potrebno, da Sodišče prve stopnje natančno navede merilo, ki se upošteva za „dosego takšnega sklepa, [ali] stopnjo razlike, ki lahko ustreza [temu] merilu“(22).
62. Bilo je namreč očitno, da ne glede na vsebino pojma „velika razlika med velikostjo podjetij“ v smislu točke 1 A, šesti odstavek, smernic razlika treh do sedmih odstotnih točk tržnega deleža zadevnih družb ne more v nobenem primeru pomeniti take razlike, da bi morala Komisija ponderirati znesek globe na podlagi smernic. Odgovor na to trditev je bil torej tako očiten, da ni zahteval nobenega dodatnega pojasnila.
63. Druga trditev družbe Acerinox se mi prav tako ne zdi utemeljena.
64. Vemo namreč, da je v smernicah(23) obstoj „velike razlike med velikostjo podjetij“ samo eden od primerov, v katerih je lahko upravičeno ponderirati znesek globe, druge primere pa smernice puščajo odprte.
65. Vemo tudi, da se je družba Acerinox pred Sodiščem prve stopnje sklicevala samo na ta primer, ker je trdila, da bi morala Komisija ponderirati znesek globe zaradi „velikih razlik v velikosti med družbami“(24).
66. V teh okoliščinah je treba po trditvi družbe Acerinox na Sodišče prve stopnje prenesti dolžnost, da na lastno pobudo preuči vse elemente, ki lahko upravičijo ponderiranje globe. Družba Acerinox s tem, ko zatrjuje, da se Sodišče prve stopnje ni moglo omejiti na preverjanje, ali obstaja velika razlika v velikosti podjetij, ker je obstoj takšne razlike samo eden od primerov, navedenih v smernicah, namreč v bistvu trdi, da obveznost obrazložitve Sodišču prve stopnje nalaga naslednje obveznosti:
– predstavljati si vse primere, v katerih se v skladu s smernicami znesek globe lahko ponderira, da se upošteva posebna teža vsakega podjetja;
– predstavljati si vse trditve, ki bi jih družba Acerinox lahko navedla, da bi izpodbijala odločbo Komisije o zavrnitvi takšnega ponderiranja, in
– preveriti zakonitost odločbe Komisije glede na tako določena merila.
67. Menim, da takšne obveznosti sodišču Skupnosti ne nalaga niti zahteva po obrazložitvi v primeru tožbe v sporu polne jurisdikcije na podlagi člena 229 PES in 36, drugi odstavek, Pogodbe ESPJ. Družba Acerinox ni v nobenem primeru predložila elementa, ki bi vzbudil dvom o tem.
68. Sodišču torej predlagam, naj tretji pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
D – Četrti pritožbeni razlog: napačna razlaga in uporaba pravil o naložitvi globe
69. Četrti pritožbeni razlog nasprotuje točkam od 189 do 192 sodbe KTS in AST proti Komisiji.
70. Družbi KTS in AST sta na Sodišču prve stopnje Komisiji očitali, da je družbam KTN, AST in Thyssen Stahl naložila tri različne globe. Trdili sta, da bi morala Komisija, ker so te družbe povezane v skupino, naložiti eno samo globo družbi KTN, ki hkrati pokriva dejavnosti družb KTN, AST in Thyssen Stahl.
71. Sodišče prve stopnje je zavrnilo to utemeljitev zaradi naslednjih razlogov:
„189 Na podlagi ustaljene sodne prakse se lahko protikonkurečno ravnanje podjetja pripiše matični družbi, kadar podjetje ni samostojno določilo svojega ravnanja na trgu, temveč je v glavnem izvajalo smernice matične družbe, posebej glede na gospodarske in pravne povezave med njima [...]
190 V tem primeru je treba opozoriti, [...] da sta družba Krupp in italijanski konzorcij skupaj pridobila družbo AST. V nadaljevanju je družba Krupp decembra 1995 povečala svojo udeležbo v družbi AST s 50 na 75 %, nato je 10. maja 1996 pridobila vse deleže družbe AST. Te deleže je pozneje prenesla na družbo KTN in nato na družbo KTS.
191 Vendar tožeči stranki ne trdita in še manj dokazujeta, da je družba AST tudi po njenem prevzemu sodelovala pri omejevalnem sporazumu, ki je bil predmet odločbe, po navodilih svoje matične družbe in ne samostojno. Nasprotno je treba poudariti, da ne izpodbijata dejstva, da sta ravnali samostojno med vsem trajanjem omejevalnega sporazuma.
192 Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.“
72. Družbi KTS in AST sta v pritožbi podali tri očitke glede sklepanja Sodišča prve stopnje.
73. Prvič, menita, da je Sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja. Po njunem mnenju bi, kadar Komisija določa znesek globe na pavšalni osnovi, načelo enakega obravnavanja zahtevalo, da je ta znesek enak za vsa podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi. Sodišče prve stopnje naj bi torej v tem primeru sprejelo, da je mogoče istemu podjetju (in sicer družbi KTS) dvakrat naložiti osnovni znesek globe (enkrat za družbo AST in enkrat za družbo KTN, ki je postala družba KTS).
74. Drugič, družba AST trdi, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo Skupnosti. Po njenem mnenju bi morali prvi sodniki uporabiti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji(25), po kateri se kršitev, ki jo stori hčerinska družba, lahko pripiše matični družbi, kadar je vedela za protikonkurenčno ravnanje svoje hčerinske družbe. Ta pravilna uporaba prava Skupnosti bi v tem primeru zahtevala, naj se globa naloži samo družbi KTN, ker je vedela za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe AST.
75. Nazadnje družba KTS trdi, da je Sodišče prve stopnje odgovorno za pomanjkljivo obrazložitev in da je odreklo pravno varstvo, ker ni preučilo njenega pritožbenega razloga glede naložitve različnih glob družbama Thyssen Stahl in KTN.
76. Družba KTS priznava, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 55 do 68 izpodbijane sodbe sporno odločbo že razglasilo za nično v delu, v katerem je bila družbi KTN pripisana kršitev, ki jo je storila družba Thyssen Stahl.(26) Vendar poudarja, da je do te razglasitve ničnosti prišlo iz postopkovnih razlogov, in sicer zaradi kršitve pravice družbe KTN do obrambe. Torej naj ne bi Komisiji nič preprečevalo, da ponovno začne upravni postopek, da bi odpravila to nepravilnost in sprejela odločbo, ki bo vsebinsko enaka sporni odločbi. Družba KTS iz tega sklepa, da je bilo Sodišče prve stopnje kljub razglasitvi ničnosti te odločbe zaradi kršitve pravice družbe KTN do obrambe dolžno preučiti tožbeni razlog, ki ga je vsebinsko predložila družba.
77. Mislim, da prvi očitek temelji na očitno nepravilnem razumevanju pojma „podjetje“.
78. Ni namreč sporno, da v konkurenčnem pravu pojem „podjetje“ označuje „gospodarsko enoto z vidika predmeta spornega sporazuma, čeprav to gospodarsko enoto s pravnega vidika sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb“(27). V zvezi s tem Sodišče meni, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita gospodarsko enoto, kadar hčerinska družba „ne določa samostojno svojega ravnanja na trgu, temveč v glavnem izvaja navodila matične družbe“(28).
79. Sodišče prve stopnje pa je v tem primeru ugotovilo, da je družba AST ravnala samostojno med vsem trajanjem kršitve. V trenutku kršitve sta bili torej družbi AST in KTN dve različni podjetji ter nista, kot trdi družba AST, tvorili ene gospodarske enote. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo načela enakega obravnavanja, ker je bil v skladu s tem načelom osnovni znesek globe enak za vsa podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi, med katerimi sta bili družbi AST in KTN.
80. V zvezi z drugim očitkom je treba na eni strani opozoriti, da je družba KTN pridobila družbo AST v obdobju kršitve, in na drugi strani razlikovati med obdobjem pred to pridobitvijo in obdobjem po njej.
81. Glede obdobja pred pridobitvijo zadostuje zapisati, da je Sodišče v sodbi z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji(29) razveljavilo zgoraj navedeno sodbo z dne 14. maja 1998 Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji v točki, ki jo navaja družba AST. Sodišče je izrecno razsodilo, da dejstvo, da je matična družba vedela, da je njena hčerinska družba sodelovala pri omejevalnem sporazumu v obdobju pred pridobitvijo, ni dovolj, da se ji naloži odgovornost za kršitve, ki jih je navedena hčerinska družba storila v tem obdobju.
82. Zato Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni uporabilo merila, ki ga je upoštevalo v zgoraj navedeni sodbi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji.
83. Glede obdobja po pridobitvi naj spomnim, da je zelo pomembno vedeti, ali je hčerinska družba ravnala samostojno ali po navodilih matične družbe. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da „se protikonkurenčno ravnanje podjetja lahko pripiše drugemu podjetju, kadar prvo ni samostojno določilo svojega ravnanja na trgu, temveč je v glavnem izvajalo smernice slednjega podjetja, posebej glede na gospodarske in pravne povezave med njima“(30).
84. Res je, da se zdi, da je Sodišče v sodbi z dne 16. novembra 2000 v zadevi KNP BT proti Komisiji(31) uporabilo nekoliko drugačno merilo, ki je blizu merilu seznanjenosti, ki ga priporoča družba AST. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da je matična družba odgovorna za kršitev, ki jo je storila njena hčerinska družba v obdobju po pridobitvi, z obrazložitvijo, da je, ker je tudi sama prek druge hčerinske družbe sodelovala pri kršitvi, „poznala in nujno tudi odobravala sodelovanje [svoje prvoimenovane hčerinske družbe] pri kršitvi“(32).
85. Vendar to majhno odstopanje v sodni praksi (ali ki se takšno zdi na prvi pogled) nikakor ne vpliva na odgovor na drugi očitek družbe AST.
86. Ne glede na to, da Sodišče v poznejši sodni praksi ni potrdilo merila seznanjenosti, družba AST namreč ni v nobenem primeru dokazala, da takšno merilo pomeni obveznost Komisije, da se vrne do matične družbe. Povedano drugače, tudi ob domnevi, da je treba upoštevati merilo seznanjenosti, družba AST ni dokazala, da je Komisija v tem primeru dolžna pripisati protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe matični družbi.
87. Nasprotno, zdi se mi, da bi morala celo v takšnem primeru naložitev odgovornosti za kršitev matični družbi ostati samo možnost, ki jo ima Komisija. Vsaka druga rešitev bi Komisijo prikrajšala za široko diskrecijsko pravico, ki sta ji jo na področju glob priznala zakonodajalec in sodišče Skupnosti(33).
88. V teh okoliščinah menim, da Sodišče prve stopnje ne glede na uporabljeno merilo (merilo dejanskega nadzora ali merilo seznanjenosti) ni nepravilno uporabilo prava, ko je razsodilo, da je mogoče protikonkurenčno ravnanje družbe AST v obdobju po pridobitvi pripisati družbi AST in ne družbi KTN.
89. Nazadnje naj glede tretjega očitka opozorim, da je eno od glavnih prizadevanj Sodišča prve stopnje in tudi Sodišča skrajšati, kolikor je mogoče, postopke in dolžino sodb. Zdi se torej, da družba KTS nima iste skrbi.
90. Po njeni trditvi je treba namreč sklepati, da mora sodišče Skupnosti, kadar se odloči za razglasitev ničnosti akta zaradi formalne napake ali napake v postopku vseeno nadaljevati preučevanje drugih navedenih vsebinskih tožbenih razlogov, da ugotovi, ali bo lahko tožena institucija po koncu novega upravnega postopka ponovno sprejela enako odločbo.
91. Očitno je, da te trditve ni mogoče sprejeti, ker krši načelo ekonomičnosti tožbenih razlogov, ki ureja postopek v sodnih sporih o zakonitosti.
92. Sodišče, ki odloča o zakonitosti, namreč v skladu s tem načelom, ko odloča, ali bo ugodilo tožbenemu razlogu in razglasilo izpodbijani akt za ničen, ni več dolžno preučiti drugih tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka. Lahko se omeji na to, da odločitev o razglasitvi ničnosti opre na samo enega od tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka.
93. Res je, da se je sodišče Skupnosti ne glede na svojo odločitev, da razglasi izpodbijani akt za ničen, v nekaterih primerih odločilo, da nadaljuje preučitev drugih očitkov, ki jih navaja tožeča stranka. Vendar mora suvereno presoditi, ali dobro vodenje sodnih postopkov upravičuje takšno odločitev, in nikakor ne more biti dolžno lotiti se takšne preučitve ali upravičiti svojo odločitev v zvezi s tem.
94. Ob upoštevanju teh različnih elementov torej predlagam Sodišču, naj zavrne četrti pritožbeni razlog, ki ga navajata družbi AST in KTS.
E – Peti pritožbeni razlog: nepravilna presoja trajanja kršitve
95. Peti pritožbeni razlog je skupen trem družbam pritožnicam.
96. Na prvi stopnji so trdile, da je Komisija slabo presodila trajanje kršitve, ko je sklepala, da se je usklajevanje začelo na madridskem sestanku decembra 1993 in se nadaljevalo do dneva sprejetja sporne odločbe. Po njihovem mnenju je bila sprememba referenčnih vrednosti formule za izračun dodatne dajatve na zlitine, ki je bila sprejeta na madridskem sestanku, samo enkratna in ne trajna.
97. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta razlog zaradi naslednjih razlogov(34):
„174 Kot izhaja iz sodne prakse, mora Komisija dokazati ne samo obstoj omejevalnega sporazuma, temveč tudi njegovo trajanje [...]
175 V tem primeru je torej treba preučiti, ali je Komisija, ko je ugotovila [...], da je usklajenost trajala do dneva sprejetja odločbe, izpolnila svojo obveznost dokaznega bremena [...]
176 Najprej je treba opozoriti, da je bila vsebina omejevalnega sporazuma uporaba enakih referenčnih vrednosti v formuli za izračun dodatne dajatve na zlitine s strani proizvajalcev ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, da bi zvišali svoje končne cene, v katerih pomeni dodatna dajatev na zlitine velik delež.
177 Kot izhaja iz odločbe, se je ta omejevalni sporazum začel na madridskem sestanku 16. decembra 1993, ko so se sodelujoča podjetja odločila, da bodo tako izračunano dodatno dajatev na zlitine uporabljala od 1. februarja 1994. Ugotovljeno je bilo tudi, da so ta podjetja, med katerimi sta bili družbi KTN in AST, od tega datuma dejansko za prodajo v Evropi, razen v Španiji in na Portugalskem, uporabljala dodatno dajatev na zlitine, izračunano na podlagi formule, ki je temeljila na referenčnih vrednostih, o katerih so se dogovorila na madridskem sestanku. Nazadnje je bilo v uvodni izjavi 50 odločbe poudarjeno, da je samo družba Avesta novembra 1996 naznanila, da bo uporabila drugo metodo izračuna dodatne dajatve na zlitine.
178 Treba je ugotoviti, da tožeče stranke ne izpodbijajo in med upravnim postopkom niso izpodbijale dejstva, da se referenčne vrednosti za dodatno dajatev na zlitine, kot so bile dogovorjene na madridskem sestanku, niso spremenile pred sprejetjem odločbe. Torej, ker so zadevna podjetja še naprej dejansko uporabljala referenčne vrednosti, o katerih so se dogovorila na navedenem sestanku, dejstvo, da ni bila sprejeta nobena izrecna odločitev glede trajanja izvajanja omejevalnega sporazuma, ne more dokazati, da je bilo izvajanje enkratno in ne trajno.
[…]
181 Nazadnje je treba opozoriti, da v primeru omejevalnih sporazumov, ki so prenehali veljati, za uporabo člena 85 Pogodbe ES in po analogiji člena 65 Pogodbe ESPJ zadostuje, da ti sporazumi učinkujejo še potem, ko so uradno prenehali veljati [sodbi Sodišča z dne 15. junija 1976 v zadevi EMI Records (51/75, Recueil, str. 811, točka 15) in z dne 3. julija 1985 v zadevi Binon (243/83, Recueil, str. 2015, točka 17) ter tudi sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Petrofina proti Komisiji (T-2/89, Recueil, str. II-1087, točka 212) in z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji (T-327/94, Recueil, str. II-1373, točka 95)]. To velja še toliko bolj, ker so – kot v tem primeru – učinki omejevalnega sporazuma trajali do sprejetja odločbe, ne da bi se omejevalni sporazum uradno končal.
182 Iz teh elementov izhaja, da je Komisija, kolikor se [družbe KTN, AST in Acerinox] niso odrekle uporabi referenčnih vrednosti, dogovorjenih na madridskem sestanku, pred sprejetjem odločbe, lahko upravičeno sklepala, da je kršitev trajala do tega datuma.“
98. Čeprav so bile pritožbe zlasti nejasne v tej točki, lahko sklepamo, da je peti pritožbeni razlog sestavljen iz štirih delov, ki jih bom preučil zaporedoma.
99. V prvem delu sta družbi KTS in AST navajali različne trditve, da bi dokazali, da omejevalni sporazum ni trajal od decembra 1993 do januarja 1998, kot je razsodilo Sodišče prve stopnje, temveč je prenehal (nekaj tednov) po madridskem sestanku, ko je bila uvedena nova formula za izračun dodatne dajatve na zlitine(35).
100. V tej točki naj opozorim, da Sodišče na podlagi ustaljene sodne prakse(36) ni pristojno za ugotavljanje dejstev niti načelno za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo kot dokaz teh dejstev. Če so bili ti dokazi pridobljeni zakonito ter če so bila upoštevana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je Sodišče prve stopnje izključno pristojno za presojo vrednosti predloženih elementov. Ta presoja torej ni, razen primera izkrivljanja teh dejstev, pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča.
101. Sodišče prve stopnje pa je v tem primeru na podlagi elementov, ki jih je predložila Komisija, ugotovilo, da se je „omejevalni sporazum začel na madridskem sestanku 16. decembra 1993“(37) in da so „zadevna podjetja še naprej dejansko uporabljala referenčne vrednosti, o katerih so se dogovorila na navedenem sestanku, [do sprejetja sporne odločbe]“(38).
102. V teh okoliščinah je prvi del pritožbenega razloga očitno nedopusten. Presoja Sodišča prve stopnje o trajanju kršitve je namreč, ker tožeči stranki nista dokazali niti trdili, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dejstva in dokaze, ki so mu bili predloženi, ugotovitev dejanskega stanja, ki je ni mogoče izpodbijati v okviru teh pritožb.
103. Drugi del se nanaša na točko 63 sodbe Acerinox proti Komisiji, ki ustreza točki 181 sodbe KST in AST proti Komisiji, povzeti spodaj.
104. Družba Acerinox meni, da je bilo v tej točki pravo nepravilno uporabljeno, ker nobena sodba, ki jo navaja Sodišče prve stopnje, ne podpira trditve, po kateri bi se člena 81 ES in 65 Pogodbe ESPJ lahko uporabljala za omejevalne sporazume, ki so prenehali veljati, vendar „učinkujejo še potem, ko so uradno prenehali veljati“. Analiza teh sodb bi nasprotno dokazala, da sodišče Skupnosti za uporabo člena 81 ES vedno zahteva obstoj usklajenosti podjetij. Ta element naj bi v tem primeru manjkal, ker naj bi usklajenost podjetij prenehala v prvih mesecih leta 1994.
105. Kot je poudarila Komisija, ta očitek temelji na napačni predpostavki. Družba Acerinox namreč izhaja iz načela, da je po mnenju Sodišča prve stopnje omejevalni sporazum trajal samo nekaj tednov (od madridskega sestanka do začetka leta 1994), vendar je učinkoval še po prenehanju veljavnosti.
106. Torej je Sodišče prve stopnje, kot smo videli, razsodilo, da se je omejevalni sporazum začel na madridskem sestanku decembra 1993 in se nadaljeval do dneva sprejetja sporne odločbe 21. januarja 1998.
107. V teh okoliščinah je očitek družbe Acerinox neupošteven.(39) Tudi če domnevamo, da je utemeljen (se pravi, da je Sodišče prve stopnje dejansko nepravilno razlagalo sodno prakso, ki jo je navedlo), ta očitek namreč ne bi mogel privesti do razveljavitve izpodbijane sodbe, ker bi izrek te sodbe še naprej temeljil na dejstvu, da je omejevalni sporazum, in torej usklajenost, po mnenju Sodišča prve stopnje trajal od decembra 1993 do 21. januarja 1998.
108. Družbi KTS in AST sta v tretjem delu Sodišču prve stopnje očitali, da je v trajanje kršitve vključilo upravni postopek. Po njunem mnenju naj bi bila ta vključitev v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, ker naj jima Komisija med upravnim postopkom ne bi jasno pokazala, da sklepa, da se je kršitev nadaljevala.
109. Treba je opozoriti, da je Sodišče prve stopnje v tem primeru sklepalo, da je Komisija jasno obvestila tožeči stranki, da se je kršitev nadaljevala med upravnim postopkom. V točki 215 sodbe KTS in AST proti Komisiji je razsodilo:
„[...] [Komisiji] ni mogoče [...] očitati, da je kršitev obravnavala kot trajno, ne da bi med upravnim postopkom o tem obvestila tožeči stranki. Komisija je namreč v točki 50 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je poslala družbama 24. aprila 1997, jasno navedla, da se je ‚usklajevanje začelo na madridskem sestanku decembra 1993 in se od takrat nadaljevalo‘“.
110. V teh okoliščinah je tretji del pritožbenega razloga očitno nedopusten. Presoja Sodišča prve stopnje o podatku, ki sta ga tožeči stranki prejeli med upravnim postopkom, je namreč, ker tožeči stranki nista izkazali niti trdili, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dejstva in dokaze v tej točki, presoja dejstev in dokazov, ki je ni mogoče izpodbijati v okviru teh pritožb.
111. V vsakem primeru je ta del očitno v celoti neutemeljen.
112. Vemo namreč, da se na podlagi ustaljene sodne prakse na načelo varstva zaupanja v pravo ne more sklicevati oseba, ki je bila kriva očitne kršitve veljavnih predpisov.(40) Podjetje, ki namenoma ravna protikonkurenčno, torej ni upravičeno do tega, da se sklicuje na kršitev načela pod pretvezo, da mu Komisija ni jasno navedla, da je njegovo ravnanje kršitev.
113. Poleg tega je trditev tožečih strank v tej točki osupljiva. V končni posledici vodi do sklepa, da podjetje lahko krši pravila konkurence, dokler ga Komisija ne opozori na dejstvo, da je njegovo ravnanje kršitev. Očitno je, da ne moremo sprejeti takšne obrnitve logike pravil pogodbe o konkurenci.
114. Nazadnje družba Acerinox v četrtem delu Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo obveznost obrazložitve. Opozarja, da je na prvi stopnji trdila, da je kršitev prenehala julija 1994, z obrazložitvijo, da je takrat tečaj niklja dosegel začetno raven. Sodišče pa naj bi zavrnilo to trditev kot neupoštevno „brez kakršnega koli drugega pojasnila“(41).
115. Že samo branje točke 62 sodbe Acerinox proti Komisiji je dovolj, da opazimo, da je očitek očitno neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v njej namreč navedlo:
„[...] je trditev tožeče stranke, da naj bi omejevalni sporazum trajal največ do julija 1994, ko so tečaji niklja ‚dosegli začetno raven‘, neupoštevna in jo je treba zavrniti. Ker se referenčne vrednosti elementov zlitine, ki so predmet kršitve, niso spremenile, dejstvo, da je cena niklja na določen datum dosegla ‚začetno raven‘, namreč nikakor ne pomeni, da je kršitev tedaj prenehala učinkovati protikonkurenčno, temveč samo, da je bilo treba dodatno dajatev na zlitine izračunati ob upoštevanju takšnega razvoja.“
116. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s trditvijo družbe Acerinox torej podalo razloge za zavrnitev trditve in tako izpolnilo svojo procesno obveznost obrazložitve.
117. V teh okoliščinah predlagam Sodišču, naj v celoti zavrne peti pritožbeni razlog.
F – Šesti pritožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe ter načel enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo
118. Šesti razlog za razveljavitev je naravnan proti presoji Sodišča prve stopnje o sodelovanju pritožnic med upravnim postopkom. Ta presoja je zlasti zadevala obvestilo Komisije glede nenaložitve glob ali znižanja njihovega zneska v primeru kartelov(42).
119. To obvestilo vsebuje pravila politike Komisije, ki jo lahko imenujemo „politika prizanesljivosti“, se pravi ugodno obravnavanje podjetij, ki so sodelovala z njo med upravnim postopkom ter ji tako omogočila, da (lažje) ugotovi kršitev pravil o konkurenci in jo po potrebi odpravi. Čeprav je bilo obvestilo nadomeščeno leta 2002,(43) se je njegovo besedilo uporabljalo ob sprejetju sporne odločbe.
120. Obvestilo vsebuje tri vrste primerov, v katerih je podjetje upravičeno do znižanja zneska globe. Prvi primer, predviden v točki B tega besedila, je primer, ko je podjetje prijavilo skrivni omejevalni sporazum, preden je Komisija začela preverjanje: v tem primeru se lahko znesek globe zniža za vsaj 75 %. Drugi primer, naveden v točki C obvestila, je primer, ko je podjetje prijavilo skrivni omejevalni sporazum, potem ko je Komisija začela preverjanje, ki ni ponudilo zadostne podlage za utemeljitev začetka postopka za sprejetje odločbe: v tem primeru se lahko znesek globe zniža od 50 do 75 %.
121. Nazadnje je v točki D obvestila naveden zadnji primer, ki določa, da je „podjetje, kadar sodeluje, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz [točk] B in C, upravičeno do 10- do 50-odstotnega znižanja globe, ki bi mu bila naložena zaradi nesodelovanja“. Ta točka D, odstavek 2, natančno navaja:
„Tako je zlasti, če:
– podjetje Komisiji, preden ta pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pošlje podatke, dokumente ali druge dokazne elemente, ki prispevajo k potrditvi obstoja storjene kršitve,
– podjetje, potem ko je prejelo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, Komisijo obvesti, da ne izpodbija resničnosti dejstev, na katere je Komisija oprla obtožbe.“
122. Komisija je v obravnavanem primeru menila, da so lahko vsa zadevna podjetja na različen način upravičena do uporabe določb točke D obvestila.
123. Komisija je v točkah od 97 do 101 odločbe poudarila, da sta družbi Usinor in Avesta bolj sodelovali kot druga podjetja. Po njenem mnenju naj bi ta dva gospodarska subjekta zlasti priznala obstoj kršitve. Naprotno naj bi druga podjetja, še zlasti družbe KTN, AST in Acerinox, izpodbijala obstoj kršitve in naj ne bi predložila nobenega dejstva ali dokaza, ki ga Komisija ne bi že poznala. Komisija je presodila, da ti elementi upravičujejo znižanje zneska globe za 10 % za vsa podjetja, razen za družbi Avesta in Usinor, za katere je uporabila 40-odstotno znižanje.
124. Tožeče stranke so pred Sodiščem prve stopnje izpodbijale to odločbo. V prvem očitku so trdile, da je Komisija kršila točko D obvestila in načelo enakega obravnavanja s tem, ko je sklepala, da niso predložile nobenega novega elementa.
125. Sodišče prve stopnje je ta prvi očitek sprejelo. Menilo je, da je stopnja sodelovanja zadevnih podjetij (družb KTN, AST, Acerinox in Usinor) primerljiva, ker so vsa Komisiji sporočila podobne podatke v isti fazi postopka in v podobnih okoliščinah. Torej je tožečim strankam odobrilo 20-odstotno znižanje zneska globe namesto 10-odstotnega, ki ga je odobrila Komisija.
126. V okviru drugega očitka so tožeče stranke Komisiji očitale, da je sklepala, da so izpodbijale kršitev. Trdile so, da so med upravnim postopkom priznale obstoj omejevalnega sporazuma in da v nobenem primeru priznanje kršitve ni moglo biti dejavnik za znižanje zneska glob.
127. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem na podlagi dokumentacije iz spisa ugotovilo, da tožeče stranke niso izrecno priznale obstoja kršitve med upravnim postopkom: omejile so se na priznanje resničnosti dejstev, ki so jim bila očitana(44). Sodišče prve stopnje je nato sklepalo(45):
„272 Drugič, ker tožeče stranke še trdijo, da dejstvo, da podjetja ne izpodbijajo pravne opredelitve dejstev s strani Komisije, ne sme biti dejavnik za znižanje glob, je treba ugotoviti, ali, kot trdijo, na tej podlagi opravljeno znižanje ne upošteva obvestila o ugodni obravnavi ter krši načelo varstva zaupanja v pravo in tudi pravico do obrambe.
273 Najprej je treba ugotoviti, da točke D, odstavek 2, obvestila o ugodni obravnavi, čeprav dejansko omenja primer, v katerem podjetje po prejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisijo obvesti, da ne izpodbija resničnosti dejstev, na katere je Komisija oprla svoje obtožbe, vendarle ni mogoče razlagati, kot da zadeva izključno to vrsto sodelovanja.
274 Naštevanje vrst sodelovanja iz točke D, odstavek 2, obvestila o ugodni obravnavi je namreč samo informativno, kot potrjuje uporaba prislova ‚zlasti‘.
275 Ravno tako je pomembno opozoriti, da navedeno obvestilo zadeva tudi primere, ko je eno od zadevnih podjetij Komisiji prijavilo omejevalni sporazum, bodisi preden je Komisija začela preverjanje (točka B obvestila), bodisi potem ko je Komisija začela preverjanje, ne da bi to lahko dalo zadostno podlago za utemeljitev začetka postopka za sprejetje odločbe (točka C obvestila). Dejstvo, da obvestilo tako izrecno predvideva možnost priznanja kršitve v tej fazi upravnega postopka, ne izključuje možnosti, da do priznanja pride v poznejši fazi.
276 Poleg tega priznanje obstoja omejevalnega sporazuma bolj olajšuje delo Komisije med preiskavo kot preprosto priznanje resničnosti dejstev.
277 Ker je Komisija dolžna presoditi stopnjo sodelovanja podjetij, ne da bi kršila načelo enakega obravnavanja, družba AST torej ni imela razloga, da bi upravičeno pričakovala, da ni mogoče razlikovati med podjetji, ki so priznala dejstva, in podjetji, ki so priznala tudi obstoj omejevalnega sporazuma.
278 Nazadnje trditve družbe KTN, da naj bi Komisija dejansko kaznovala podjetja, ki so uveljavila pravice do obrambe, ni mogoče sprejeti. Nikakor se namreč ne trdi, da naj bi Komisija, ko je znižala znesek glob na podlagi sodelovanja, v tem primeru družbi KTN naložila, naj pošlje odgovore, s katerimi bi morala priznati obstoj kršitve [...]“
128. Posledično je Sodišče prve stopnje potrdilo, da ima Komisija pravico odobriti večje znižanje globe podjetjem, ki so priznala obstoj omejevalnega sporazuma, kot podjetjem, ki so priznala resničnost dejstev, ki so jim bila očitana.
129. Pritožnice v šestem pritožbenem razlogu izpodbijajo presojo Sodišča prve stopnje. Navajajo tri vrste očitkov.
130. Prvič, pritožnice menijo, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe in zlasti pravico, da se ne prispeva k samoobtožbi, ki je bila priznana v sodbi z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji(46). Ker Sodišče prve stopnje priznava, da se lahko večje znižanje globe odobri podjetjem, ki so priznala obstoj kršitve, bi njegovo sklepanje namreč lahko odvrnilo in celo kaznovalo podjetja, ki uveljavljajo pravico do obrambe s tem, ko izpodbijajo pravno opredelitev dejstev, ki jo je sprejela Komisija.
131. Družba Acerinox dodaja, da je sodba Orkem potegnila jasno ločnico med prizanesljivostjo v zameno za dokaze (ki bi bili dopustni) in prizanesljivostjo v zameno za priznanje krivde (ki bi bila nedopustna). Po njenem mnenju naj sklepanje Sodišča prve stopnje ne bi upoštevalo te razlike, ker nagrajuje priznanje krivde.
132. Drugič, pritožnice menijo, da je presoja Sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Opozarjajo namreč, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijanih sodbah razsodilo, da je njihovo sodelovanje med upravnim postopkom „primerljivo“ s sodelovanjem družbe Usinor. V teh okoliščinah naj samo dejstvo, da je družba Usinor poleg tega priznala še obstoj omejevalnega sporazuma, ne bi bilo objektivni razlog za to, da se ji odobri dodatno znižanje globe. Toliko bolj, ker bi bila pravna opredelitev dejstev med upravnim postopkom v izključni pristojnosti Komisije in ker ne vemo, zakaj bi sprejetje takšne opredelitve olajšalo poizvedbo Komisije, ki bi po definiciji zadevala dejanske okoliščine in ne pravnih.
133. Tretjič, pritožnice trdijo, da sklepanje Sodišča prve stopnje krši načelo varstva zaupanja v pravo. V obvestilu ni namreč nič kazalo, da bi se večje znižanje globe odobrilo podjetjem, ki so priznala obstoj omejevalnega sporazuma. Točka D, odstavek 2, obvestila naj bi se nasprotno nanašala samo na primer, ko podjetja ne izpodbijajo „resničnosti dejstev“(47).
134. Pred preučitvijo teh različnih očitkov je treba opozoriti, da je sodišče Skupnosti že priznalo združljivost prizanesljivosti s pravico do obrambe in posebej s pravico, da se ne prispeva k samoobtožbi, priznano v sodbi Orkem. Sodišče in Sodišče prve stopnje sta v sodbah v zadevah Finnboard proti Komisiji(48) in BPB De Eendracht proti Komisiji(49) razsodili, da oprostitev ali znižanje zneska globe na podlagi sodelovanja med upravnim postopkom ne vodi k temu, da se podjetja sama obtožijo ali da se kaznuje njihovo uveljavljanje pravice do obrambe.(50)
135. To sodno prakso pojasnjuje mesto, ki ga ima pojem prisile pri pravici, da se ne prispeva k samoobtožbi. Za obstoj kršitve te pravice je namreč potrebno, da je zadevna oseba dejansko prisiljena sporočiti podatke ali dokaze, s katerimi se lahko dokaže kršitev.(51)
136. Tako je bilo mogoče sklepati, da so zahteve za informacije na podlagi člena 11(1) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe(52), v skladu s pravico, da se ne prispeva k samoobtožbi, ker podjetja v teh primerih niso dolžna odgovoriti na vprašanja, ki jim jih postavi Komisija.(53) Nasprotno odločbe o zahtevah za informacije na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17. lahko kršijo pravico do obrambe, ker v primeru zavrnitve odgovora podjetja izpostavljajo kazni v obliki periodične denarne kazni ali globe.(54)
137. Ta element prisile obstaja tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. To sodišče meni, da je pravica do molka kršena samo, kadar je bila oseba prisiljena sporočiti informacije, ki lahko dokažejo kršitev.(55) Nasprotno, če zadevna oseba ni bila prisiljena govoriti ali pričati, pravica, da se ne prispeva k samoobtožbi, ni bila kršena(56).
138. Posledično so sodišča Skupnosti priznala dopustnost prakse prizanesljivosti. Poudarila so, da ta praksa podjetij, čeprav jih spodbuja k sodelovanju s Komisijo, nikakor ne sili k posredovanju dejstev ali dokazov, ker je odločitev podjetja, da te elemente posreduje, vedno prostovoljna.(57)
139. Ob upoštevanju teh elementov menim, da razlikovanje, ki ga izvaja Sodišče prve stopnje – med podjetji, ki so priznala resničnost dejstev, in podjetji, ki so priznala obstoj omejevalnega sporazuma –, ni v nasprotju s pravico do obrambe.
140. Priznanje kršitve je namreč enako kot posredovanje dejstev ali dokazov v celoti prostovoljna odločitev podjetja. Podjetje ni nikakor prisiljeno priznati obstoja omejevalnega sporazuma ali posredovati elementov, ki bi lahko dokazali njegov obstoj. Stopnja sodelovanja, ki jo želi podjetje zagotoviti med upravnim postopkom, je torej izključno svobodna odločitev podjetja in je Komisija v nobenem primeru ne vsiljuje.
141. V zvezi s tem bi bilo zmotno verjeti, da razlikovanje, ki ga izvaja Sodišče prve stopnje, kaznuje podjetja, ki so uveljavila pravico do obrambe. Kot sta že poudarili Sodišče(58) in Sodišče prve stopnje(59), se podjetjem, ki uveljavljajo pravico do obrambe, namreč zato ne naloži višja globa. Podjetja se pod nadzorom Sodišča in Sodišča prve stopnje kaznujejo samo glede na težo kršitve in druga merila, ki se lahko zakonito upoštevajo.
142. Zato lahko menimo, da sporno razlikovanje ni v nasprotju z načelom pravice do obrambe.
143. To razlikovanje se prav tako ne zdi v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
144. Načelo enakega obravnavanja na podlagi ustaljene sodne prakse(60) prepoveduje, da se primerljivi primeri obravnavajo različno ali da se različni primeri obravnavajo enako, razen če je takšno obravnavanje objektivno utemeljeno. V tem primeru je torej različno obravnavanje podjetij, ki so priznala resničnost dejstev, in podjetij, ki so priznala obstoj kršitve, prav tako upravičeno z objektivnim razlogom, povezanim z zmanjšanjem delovne obremenitve Komisije.
145. Sodišče Skupnosti je namreč večkrat razsodilo, da je znižanje zneska globe upravičeno samo, če je ravnanje podjetja Komisiji omogočilo, da je lažje ugotovila kršitev in jo po potrebi odpravila.(61)
146. Torej priznanje obstoja kršitve, kot je Sodišče prve stopnje poudarilo v točki 276 sodbe KTS in AST proti Komisiji, bolj olajšuje delo Komisije kot preprosto priznanje resničnosti dejstev. V tem zadnjem primeru mora Komisija na podlagi dejstev, ki jih je podjetje priznalo (na primer, da je sodelovalo na sestanku z drugimi proizvajalci), ugotoviti še protikonkurenčnost ravnanja tega podjetja (na primer, da je bil namen sestanka usklajeno povečanje cen). Nasprotno je Komisija v prvem primeru preprosto rešena te naloge, ker je podjetje priznalo, da je bilo njegovo ravnanje protikonkurenčno ali kršitveno.
147. Menim, da to ravnanje ni takšno, da bi posegalo v pristojnosti Komisije v okviru upravnega postopka. Ne glede na kakršno koli razpravo o vsebini teh pristojnosti je namreč dovolj navesti, da se znesek globe v nasprotju s trditvami tožečih strank ne zniža zaradi priznanja določene pravne opredelitve (na primer, da ravnanje podjetja pomeni dogovor o cenah v smislu člena 81(1)(a) ES), temveč zaradi priznanja protikonkurenčnosti navedenega ravnanja (na primer, da je bil namen sestanka skupno povečanje cen). Podjetja torej niso pozvana, naj podajo natančno pravno opredelitev, ki jo lahko poda samo Komisija.
148. Nazadnje glede zadnjega očitka menim, da razlikovanje, ki ga izvaja Komisija, ni v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo.
149. Dovolj je namreč ugotoviti, da je Komisija že celo pred sprejetjem obvestila o ugodni obravnavi izvajala sporno razlikovanje. Tako je v zgoraj navedeni zadevi Finnboard proti Komisiji odobrila znižanje zneska globe za dve tretjini podjetjem, ki so priznala obstoj kršitve, medtem ko so bila podjetja, ki so priznala resničnost dejstev, upravičena samo do znižanja zneska globe za eno tretjino.(62) Sodišče prve stopnje, ne da bi Sodišče razveljavilo njegovo odločitev, je razsodilo, da je to razlikovanje upravičeno zlasti ob upoštevanju ravnanja zadevnih podjetij med upravnim postopkom.(63)
150. V nasprotju s trditvami tožečih strank noben element ne omogoča sklepanja, da se je Komisija odločila opustiti sporno razlikovanje v okviru obvestila. Nasprotno, iz točke D, odstavek 2, njegovega besedila in posebej iz uporabe prislova „zlasti“ jasno izhaja, da je priznanje resničnosti dejstev samo eno od ravnanj, zaradi katerih se lahko zniža znesek globe na podlagi sodelovanja.
151. V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo prava, ko je sklepalo, da Komisija lahko utemeljeno odobri večje znižanje globe podjetjem, ki so priznala obstoj kršitve, kot podjetjem, ki so priznala samo resničnost dejstev, ki so jim bila očitana.
152. Sodišču torej predlagam, naj zavrne šesti pritožbeni razlog, ki ga navajajo pritožnice.
V – Nasprotna pritožba
153. Nasprotna pritožba je naravnana proti točkam od 55 do 68 sodbe KTS in AST proti Komisiji, s katerimi je bila sporna odločba razglašena za nično, ker je družbi KTN pripisala kršitev, ki jo je storila družba Thyssen Stahl.
154. Družba KTS je pred Sodiščem prve stopnje trdila, da sporna odločba krši člen 36(1) Pogodbe ESPJ, z obrazložitvijo, da njena pravica do zaslišanja glede dejanj družbe Thyssen Stahl ni bila spoštovana.
155. Sodišče prve stopnje je pritrdilo temu pritožbenemu razlogu z naslednjo obrazložitvijo:
„55 Pravico do obrambe, na katero se sklicuje družba KTS, v tem primeru zagotavlja člen 36(1) Pogodbe ESPJ, v skladu s katerim mora Komisija, preden sprejme eno od denarnih kazni, določenih v navedeni pogodbi, zainteresirani osebi omogočiti, da predstavi svoja stališča.
56 Na podlagi ustaljene sodne prakse je spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki lahko privede do kazni, temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba spoštovati v vseh okoliščinah, tudi če gre za upravni postopek. Dejansko spoštovanje tega načela zahteva, naj se zadevnemu podjetju omogoči, da od faze upravnega postopka dalje uspešno predstavi svoje stališče o resničnosti in primernosti navedenih dejstev in okoliščin ter o dokumentih, ki jih Komisija upošteva v podporo svojim trditvam [...] Iz tega zlasti izhaja, da lahko Komisija upošteva samo dejstva, o katerih so se zadevna podjetja imela priložnost izraziti [...]
57 Treba je tudi opozoriti, da mora fizična ali pravna oseba, ki je vodila zadevno podjetje, ko je bila storjena kršitev, načeloma odgovarjati za to kršitev, čeprav je bila za poslovanje podjetja na dan sprejetja odločbe o ugotovitvi kršitve odgovorna druga oseba [...]
58 V tem primeru iz spisa najprej izhaja, da je bilo vsaki od družb KTN in Thyssen Stahl 24. aprila 1997 poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in da je vsako od obeh podjetij nanj posebej odgovorilo v dopisih svojih zastopnikov z dne 30. junija 1997. Družba KTN je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah poleg tega izrecno navedla, da svoja stališča predstavlja ‚v imenu in za račun družbe KTN‘.
59 V nadaljevanju ni sporno, da je družba KTN, ki jo je nasledila [...] družba KTS, v dopisu z dne 23. julija 1997, naslovljenem na Komisijo, prevzela odgovornost za dejanja, očitana družbi Thyssen Stahl, za obdobje od leta 1993, čeprav so bile dejavnosti družbe Thyssen Stahl v sektorju zadevnih izdelkov prenesene nanjo šele 1. januarja 1995.
60 Družba KTN je namreč v zgoraj navedenem dopisu izrecno navedla naslednje:
‚Glede omenjenega zadevnega postopka [zadeva IV/35.814 – KTN] ste od pravnega zastopnika družbe Thyssen Stahl [...] zahtevali, naj [družba KTN] izrecno potrdi, da je prevzela odgovornost za dejanja, ki jih je morebiti storila družba Thyssen Stahl, po prenosu dejavnosti družbe Thyssen Stahl v sektorju ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, če gre za ploščate izdelke iz nerjavnega jekla, ki so predmet tega postopka, in to tudi za obdobje, ki sega do leta 1993. S tem dopisom to izrecno potrjujemo.‘
61 Nazadnje, Komisija je v uvodni izjavi 102 odločbe iz te izjave sklepala, da jo je treba upoštevati v izreku odločbe. Posledično je Komisija sklepala, da je družba KTN odgovorna za dejanja družbe Thyssen Stahl, ki jih je obravnavala kot nasprotna členu 65(1) Pogodbe ESPJ [...], in ji je zato naložila globo tudi zaradi dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl [...] V zvezi s tem je Komisija v uvodni izjavi 78 odločbe sklepala, da je kršitev, očitana družbi Thyssen Stahl, trajala od decembra 1993, datuma madridskega sestanka, na katerem se je začela uskladitev med proizvajalci ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla, do 1. januarja 1995, datuma prenehanja dejavnosti družbe Thyssen Stahl v tem sektorju.
62 Treba je poudariti, da ni sporno, da je imela Komisija ob upoštevanju izjave družbe KTN z dne 23. julija 1997 tej izjemoma pravico naložiti odgovornost za protipravno ravnanje med decembrom 1993 in 1. januarjem 1995, očitano družbi Thyssen Stahl [...]
63 Vendar je treba takšno izjavo, ker odstopa od načela, po katerem je fizična ali pravna oseba lahko kaznovana samo za dejanja, ki se ji očitajo posamezno, razlagati ozko. Predvsem če oseba, ki je podala takšno izjavo, ni navedla nasprotnega, zanjo ni mogoče trditi, da se je odrekla uveljavljanju pravice do obrambe.
64 V nasprotju s trditvami Komisije v bistvu torej izjave družbe KTN z dne 23. julija 1997 ni mogoče razlagati, kot da vsebuje tudi odpoved družbe pravici biti zaslišana o dejanjih, ki se družbi Thyssen Stahl očitajo v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, vročenem tej družbi 24. aprila 1997, in za katere družba KTN odslej prevzema odgovornost za namene naložitve morebitne globe.
65 To velja toliko bolj, ker je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah posebej naslovljeno na družbi KTN in Thyssen Stahl in ker to obvestilo družbi KTN očitno ni naložilo odgovornosti za dejanja, očitana družbi Thyssen Stahl.
66 V tem primeru je treba ugotoviti, da Komisija družbi KTN ni omogočila, da predstavi svoja stališča o resničnosti in upoštevnosti dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl, ter da posledično družba KTN v zvezi s tem ni mogla uveljaviti pravice do obrambe.
67 Zato Komisija, kot izhaja iz sodne prakse, ni imela pravice naložiti odgovornosti za dejanja družbe Thyssen Stahl družbi KTN niti posledično naložiti globe družbi KTN za dejanja, očitana družbi Thyssen Stahl, ker je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v tej točki naslovljeno samo na zadnjo [...]
68 Ob upoštevanju teh elementov je torej treba ta pritožbeni razlog družbe KTN razglasiti za utemeljen in zato člen 1 odločbe razglasiti za ničnega, kolikor družbi KTN nalaga kršitev, očitano družbi Thyssen Stahl.“
156. Posledično je Sodišče prve stopnje v točki 315 zgoraj navedene sodbe razsodilo, da se globa, naložena družbi KTN, zniža za 3.564.000 eurov.
157. Komisija v svoji pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v tej točki. Navaja štiri pritožbene razloge v podporo svojemu predlogu:
– izkrivljanje dokazov;
– kršitev pogojev prenosa odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje z enega podjetja na drugo;
– kršitev zahtev glede pravice do obrambe in tudi
– vsebinsko nepravilnost dejstev in izkrivljanje dokazov.
A – Prvi pritožbeni razlog: izkrivljanje dokazov
158. Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je razsodilo, da se družba KTN ni odpovedala uveljavljanju pravice do obrambe glede dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl.
159. Meni, da je Sodišče prve stopnje v tej točki izkrivilo predložene dokaze. Sodišče prve stopnje naj namreč ne bi zadostno upoštevalo nekaterih elementov spisa, kot so obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. aprila 1997, odgovor družbe Thyssen Stahl na obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in dopis, v katerem je Komisija od družbe KTN zahtevala potrditev, da prevzema odgovornost za ravnanje družbe Thyssen Stahl. Komisija sklepa, da bi morala popolna preučitev teh elementov razkriti, da se je družba KTN odrekla pravici biti zaslišana glede dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl.
160. Vemo, da se v skladu s členom 32d Pogodbe ESPJ, ki je enak členu 225 ES, pritožba lahko opira samo na razloge, ki se nanašajo na kršitev pravnih pravil, z izključitvijo vsake presoje dejstev.(64)
161. Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je Sodišče pooblaščeno, da preuči ugotovitev dejanskega stanja, ki ga je opravilo Sodišče prve stopnje, kadar iz dokumentacije spisa izhaja vsebinska nepravilnost teh ugotovitev.(65) Sodišče je natančno navedlo, da mora biti v tem primeru vsebinska nepravilnost očitno razvidna iz dokumentacije spisa, ne da bi bilo treba ponovno presoditi dejansko stanje.(66)
162. Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je vprašanje izkrivljanja dokazov, čeprav je Sodišče prve stopnje edino pristojno za presojo vrednosti teh elementov,(67) vprašanje, ki je lahko podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe.(68) Namen pritožbenega razloga, ki izhaja iz izkrivljanja dokaznih elementov, je ugotoviti, ali je Sodišče prve stopnje spremenilo smisel, vsebino ali obseg predloženih elementov. Izkrivljanje je torej lahko posledica spremembe vsebine dokazov(69), neupoštevanja njihovih bistvenih vidikov(70) ali neupoštevanja njihovega konteksta(71).
163. Komisija v obravnavanem primeru trdi, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo predložene dokaze (ker naj ne bi upoštevalo celotne dokumentacije spisa), in da so njegove ugotovitve dejanskega stanja vsebinsko nepravilne (ker naj bi se družba KTN odrekla uveljavljanju pravice do obrambe). V nasprotju s trditvami družbe KTS(72) je prvi pritožbeni razlog Komisije torej dopusten na podlagi zgoraj navedene sodne prakse.
164. Vendar menim, da je ta pritožbeni razlog očitno neutemeljen.
165. Noben del dokumentacije spisa namreč ne omogoča sklepanja, da se je družba KTN odpovedala uveljavljanju pravice do obrambe, kar zadeva dejanja, očitana družbi Thyssen Stahl za obdobje od decembra 1993 do januarja 1995. Družba KTN ni niti v odgovoru na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah(73), niti v odgovoru na drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah(74), niti v zapisniku o vpogledu v spis(75), niti v izjavi z dne 23. julija 1997(76) navedla, da ne želi predstaviti svojega stališča o resničnosti in upoštevnosti dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl za zgoraj navedeno obdobje.
166. Naj dodam, da mora biti takšna odpoved, ker odstopa od uporabe temeljnega načela prava Skupnosti, in sicer spoštovanja pravice do obrambe v vsakem postopku, ki lahko privede do sankcij, nujno izrecna in nedvoumna. Kot je Sodišče prve stopnje poudarilo v točki 63 izpodbijane sodbe, ni mogoče za nikogar domnevati, da se je odrekel uveljavljanju pravice do obrambe.
167. V teh okoliščinah dokumenti, na katere se sklicuje Komisija (obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. aprila 1997, odgovor družbe Thyssen Stahl na obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in dopis, v katerem je Komisija od družbe KTN zahtevala potrditev, da prevzema odgovornost za ravnanje družbe Thyssen Stahl), niso mogli v nobenem primeru dokazati, da se je družba KTN odrekla uveljavljanju pravice do obrambe. Ker ne izvirajo od zadevnega podjetja (družbe KTN), Sodišče prve stopnje namreč tem dokumentom ni moglo dodeliti dokazne vrednosti, kar zadeva namen podjetja, da se odreče uveljavljanju svojih pravic.
168. Ob upoštevanju teh elementov menim, da Sodišče prve stopnje ni storilo nobene napake, ko je ugotovilo, da se družba KTN ni odrekla uveljavljanju pravice do obrambe glede dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl.
169. Sodišču torej predlagam, naj zavrne prvi pritožbeni razlog Komisije.
B – Drugi pritožbeni razlog: kršitev pogojev prenosa odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje z enega podjetja na drugo
170. Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga trdi, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogojev prenosa odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje z enega podjetja na drugo.
171. Komisija poudarja, da je imela ne glede na to, ali se je družba KTN odrekla pravici do obrambe, na vsak način pravico podjetju pripisati odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen Stahl. Po njenem mnenju so bili pogoji, ki jih postavlja sodna praksa za odstopanje od načela „osebne odgovornosti“ podjetij, izpolnjeni, ker se je družba KTN predstavljala kot gospodarski in pravni naslednik družbe Thyssen Stahl. Komisija se v zvezi s tem sklicuje na sodbi z dne 16. decembra 1975 v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji(77) in z dne 28. marca 1984 v zadevi CRAM in Rheinzink proti Komisiji(78) ter na sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji(79) in z dne 11. marca 1999 v zadevi NMH Stahlwerke proti Komisiji(80).
172. Menim, da tudi ta drugi pritožbeni razlog ni utemeljen.
173. Na podlagi ustaljene sodne prakse(81) mora namreč fizična ali pravna oseba, ki je vodila zadevno podjetje v trenutku, ko je bila storjena kršitev, načeloma odgovarjati za to kršitev, čeprav je bila za poslovanje podjetja na dan sprejetja odločbe o ugotovitvi kršitve odgovorna druga oseba.
174. Poleg tega je Sodišče natančno navedlo, da načelo „gospodarske kontinuitete“, ki dopušča odstopanje od načela osebne odgovornosti podjetij v primeru prevzema dejavnosti, velja samo, ko je pravna oseba, odgovorna za poslovanje podjetja v trenutku kršitve, prenehala pravno obstajati po storitvi navedene kršitve.(82)
175. V obravnavanem primeru pa iz spisa(83) izhaja, da je družba Thyssen Stahl še naprej obstajala med celotnim trajanjem kršitve in to (vsaj) do dneva sprejetja sporne odločbe.
176. Sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija, v tem primeru torej ne pride v poštev.
C – Tretji pritožbeni razlog: kršitev zahtev glede pravice do obrambe
177. Komisija v okviru tretjega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je postavilo prestroge zahteve glede pravice do obrambe.
178. Komisija poudarja, da je v tem primeru družba KTN prejela dve obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 19. decembra 1995 in 24. aprila 1997; da je družba KTN med celotnim trajanjem upravnega postopka predstavljala stališča ne samo v svojem imenu, temveč tudi v imenu družbe Thyssen Stahl; da je Komisija v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah natančno navedla, da družba KTN prevzema odgovornost za ravnanje družbe Thyssen Stahl; da je v poznejšem dopisu od družbe KTN zahtevala potrditev tega dejstva in da je družba KTN v svoji izjavi z dne 23. julija 1997 potrdila, da bo prevzela odgovornost za dejanja družbe Thyssen Stahl, „in to tudi za obdobje, ki sega do leta 1993“.
179. Komisija meni, da je družba KTN v teh okoliščinah popolnoma poznala izrečene očitke proti družbi Thyssen Stahl in vedela, da ji bo Komisija pripisala odgovornost za kršitev, ki jo je storila ta družba. Zato spoštovanje pravice do obrambe v nasprotju s tem, kar je razsodilo Sodišče prve stopnje, ni zahtevalo, naj Komisija znova pozove družbo KTN k predstavitvi svojega stališča o dejanjih, očitanih družbi Thyssen Stahl. Sodišče prve stopnje naj bi torej s postavitvijo takšne zahteve nepravilno uporabilo pravo.
180. V tej točki je treba opozoriti, da je spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki lahko privede do kazni, temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba spoštovati, tudi če gre za upravni postopek.(84)
181. To načelo zlasti zahteva, naj obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga Komisija naslovi na podjetje, vsebuje bistvene elemente, sprejete proti temu podjetju, kot so očitana dejanja, njihova opredelitev in dokazi, na katera se Komisija opira, da bi to podjetje lahko uspešno zagovarjalo svoje trditve v okviru upravnega postopka zoper njega.(85)
182. Poleg tega je Sodišče v sodbah z dne 16. marca 2000 v zadevi Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji(86) ter z dne 2. oktobra 2003 v zadevi ARBED proti Komisiji(87) natančno navedlo, da „mora obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah glede na svoj pomen natančno in nedvoumno določiti pravno osebo, ki se ji lahko naložijo globe“.
183. V obravnavanem primeru je res, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. aprila 1997 navedla, da je družba KTN „prevzela odgovornost za dejanja družbe Thyssen Stahl pred svojo ustanovitvijo“(88). Vendar, kot je Sodišče prve stopnje razsodilo v izpodbijani sodbi, v tem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bilo jasno navedeno, da je Komisija nameravala naložiti globo družbi KTN za kršitev, ki jo je storila družba Thyssen Stahl. Prav tako ni vsebovala jasnega poziva družbi KTN, naj predstavi svoja stališča o resničnosti in upoštevnosti dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl, niti o dokumentih, ki jih je Komisija upoštevala glede tega.
184. Poleg tega je nejasnost, ki je izhajala iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. aprila 1997, ostala predvsem, ker je bilo to obvestilo posebej naslovljeno na družbi KTN in Thyssen Stahl. Komisija je s tem, ko je poslala dve obvestili, dala vedeti, da bo lahko družbi Thyssen Stahl naložena globa za kršitev, ki jo je storila v obdobju pred 1. januarjem 1995.
185. Ob upoštevanju teh elementov menim, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. aprila 1997 ni izpolnjevalo zahtev glede jasnosti, ki jih postavlja sodna praksa. Sodišče prve stopnje torej ni nepravilno uporabilo prava, ko je ugotovilo, da Komisija družbi KTN ni pravilno omogočila, da predstavi svoja stališča o dejanjih, očitanih družbi Thyssen Stahl.
186. Zato Sodišču predlagam, naj tretji pritožbeni razlog Komisije zavrne.
D – Četrti pritožbeni razlog: vsebinska nepravilnost dejanskega stanja in izkrivljanje dokazov
187. Komisija v okviru četrtega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je razsodilo, da družba KTN ni mogla uveljaviti pravice do obrambe glede dejanj, očitanih družbi Thyssen Stahl.
188. Komisija v bistvu meni, da je izpodbijana sodba v tej točki vsebinsko nepravilna in izkrivlja dokaze. Po njenem mnenju namreč „iz dokumentacije spisa izhaja, da je družba KTN v dogovoru z družbo Thyssen [Stahl] spontano in večkrat izrazila svoje stališče o očitkih Komisije [proti] družbi Thyssen [Stahl] ter je torej uveljavila pravico do obrambe“(89).
189. Ne glede na dejstvo, da Komisija tega pritožbenega razloga ni potrdila v svojih pisanjih(90), mislim, da ta razlog v nobenem primeru ni utemeljen.
190. Opozoriti je treba, da Sodišče na podlagi sodne prakse(91) lahko kaznuje vsebinsko nepravilnost v ugotovitvah dejanskega stanja Sodišča prve stopnje samo v primeru, ko ta nepravilnost očitno izhaja iz dokumentacije spisa. Prav tako smo videli, da je pritožbenemu razlogu, ki izhaja iz izkrivljanja dokazov, mogoče ugoditi samo, če je Sodišče prve stopnje zares spremenilo smisel, vsebino ali obseg predloženih dokazov.(92)
191. Sodišče prve stopnje pa v obravnavanem primeru ni storilo nobene takšne napake.
192. Branje spisa(93) – tudi pozorno – namreč ne omogoča, da bi zanesljivo in očitno sklepali, da je družba KTN uveljavila pravico do obrambe glede dejanj družbe Thyssen Stahl. Menim, da ni očitno, da stališča, ki jih je družba KTN vložila med upravnim postopkom, zajemajo tako ali drugače tudi dejanja, ki jih Komisija očita družbi Thyssen Stahl.
193. V teh okoliščinah ni mogoče sklepati, da je Sodišče prve stopnje storilo očitno nepravilnost v ugotovitvah dejanskega stanja ali da je izkrivilo dokaze.
194. Sodišču zato predlagam, naj zadnji pritožbeni razlog Komisije zavrne.
VI – Odločanje o sporu
195. Člen 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča določa, da Sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločbo Sodišča prve stopnje. Sodišče lahko v tem primeru bodisi samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, bodisi zadevo vrne v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje.
196. V obravnavanem primeru menim, da stanje postopka dovoljuje odločanje v točki, za katero sem predlagal razveljavitev(94). Sodišču torej predlagam, naj se izreče o sporu in dokončno odloči o tožbenem razlogu, ki ga je družba Acerinox navedla na prvi stopnji.
VII – Tožba na prvi stopnji
197. Družba Acerinox zahteva razglasitev ničnosti sporne odločbe in navaja dva tožbena razloga, od katerih eden izhaja iz njenega nesodelovanja pri kršitvi.
198. Družba Acerinox v okviru tega tožbenega razloga trdi, da Komisija ni predložila dokaza o obstoju dogovora ali usklajenega ravnanja glede uporabe dodatne dajatve na zlitine na španskem trgu.
199. Zlasti poudarja, da dokaza o takšnem sodelovanju ni mogoče najti v telefaksu družbe Avesta z dne 14. januarja 1994, ki navaja, da je „družba Acerinox napovedala, da se bodo dodatne dajatve uporabljale od 1. aprila 1994 (prav ste prebrali, aprila!)“. Po njenem mnenju je bil namreč „ta podatek glede ‚napovedi‘ tožeče stranke [...] netočen“(95) in „ni bilo nobene take ‚napovedi‘“(96).
200. V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija v primeru spora o obstoju kršitve pravil konkurence predložiti dokaze o kršitvah, ki jih je ugotovila, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki sestavljajo kršitev.(97)
201. Spomnimo se tudi, da nobeno načelo prava Skupnosti ne nasprotuje temu, da se Komisija pri sklepanju o obstoju kršitve opre na samo en dokument, če je dokazna vrednost tega dokumenta nedvoumna in če sam navedeni dokument z gotovostjo potrjuje obstoj kršitve.(98) Komisija lahko kot dokaz o ravnanju podjetja upošteva tudi korespondenco med tretjimi strankami(99): dejstvo, da obtoženo podjetje ni avtor(100) ali prejemnik(101) dokumenta, temu ne odvzame dokazne vrednosti, ki se lahko presodi samo glede na njegovo vsebino in obseg.
202. V zvezi s tem je treba za ugotovitev dokazne vrednosti dokumenta upoštevati več elementov, kot so izvor dokumenta, okoliščine njegovega nastanka, njegov prejemnik in vsebina, ter se vprašati, ali se zdi glede na te elemente podatek, ki ga dokument vsebuje, razumen in zanesljiv.(102) Poleg tega lahko podjetje učinkovito izpodbija dokazno vrednost dokumenta samo, če predloži podrobne elemente, ki dopuščajo dvom o resničnosti podatka, ki ga dokument vsebuje.(103)
203. V obravnavanem primeru je dokazna vrednost telefaksa družbe Avesta z dne 14. januarja 1994 nedvoumna.
204. Ta telefaks je namreč sestavil zastopnik družbe Avesta na madridskem sestanku, in sicer g. W.(104) Telefaks je sledil temu sestanku, na katerem so se glavni proizvajalci ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla dogovorili, da bodo od datuma tega sestanka uporabljali dodatno dajatev na zlitine, izračunano na podlagi enakih referenčnih vrednosti. Sestavljen je bil kmalu po tem, ko je družba Ugine vsem konkurentom v telefaksu z dne 11. januarja 1994 poslala podrobne podatke o dodatni dajatvi na zlitine, ki jo je nameravala uporabiti na francoskem trgu od 1. februarja 1994.
205. Poleg tega je sporni telefaks naslovljen na prodajne hčerinske družbe družbe Avesta in sledi prejšnjemu telefaksu iz sredine decembra 1993, v katerem jim je družba Avesta naznanila možnost uvedbe dodatne dajatve na zlitine od februarja 1994(105).
206. Nazadnje, izkazalo se je, da je sporni telefaks, kar zadeva vsebino, prav tako zanesljiv in razumen. Družba Avesta namreč v njem obvešča svoje hčerinske družbe o stališču nekaterih svojih konkurentov o datumu uporabe dodatne dajatve na zlitine na domačih trgih:
„Po naših podatkih so bile že sprejete nekatere pobude:
– družba Ugine je naznanila, da bo od 1. 2. 1994 naprej uporabljala naslednje dodatne dajatve:
4,36 GBP za kakovost 430;
47,55 GBP za kakovost 304 in
74,03 GBP za kakovost 316;
– družba Acerinox je izjavila, da se bodo dodatne dajatve uporabljale od 1. 4. 1994 (prav ste prebrali, aprila!);
– družba Outokumpu naj bi se pridružila temu stališču, vendar tega še ni potrdila;
– družba Thyssen bi morala dati izjavo naslednji ponedeljek;
– glede družbe Krupp, nimamo še nobenega podatka;
– družba Ilva je povedala, da bo uporabljala spremenjeno osnovno ceno od februarja naprej, vendar bo ta sprememba prizadela samo trgovce in ne končnih uporabnikov;
– družba ALZ še ni sprejela dokončnega stališča.“
207. V teh okoliščinah se zdi, da je težko izpodbiti podatek, da se je družba Acerinox zavezala k uporabi dodatne dajatve na zlitine na španskem trgu od 1. aprila 1994 naprej. Družba Acerinox poleg tega ni predložila nobenega podrobnega elementa, ki bi dopuščal dvom o resničnosti tega podatka.
208. Ob upoštevanju teh elementov menim, da je sporni telefaks dokaz, da je družba Acerinox 14. januarja 1994 vsekakor izkazala namen, da uporabi dodatno dajatev na zlitine v Španiji v skladu s pravili, o katerih so se zadevna podjetja dogovorila na madridskem sestanku, in je torej pristopila k omejevalnemu sporazumu.
209. Sodišču zato predlagam, naj tožbeni razlog družbe Acerinox zavrne.
VIII – Stroški
210. V skladu s členom 69(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V obravnavanem primeru je Komisija predlagala, naj se pritožnicam naloži plačilo stroškov, te pa s (skoraj) nobenim predlogom niso uspele. Torej jim je treba po mojem mnenju naložiti plačilo vseh stroškov, priglašenih v teh pritožbenih postopkih.
211. Poleg tega člen 122, prvi odstavek, Poslovnika določa, da Sodišče odloči o stroških, kadar je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči o sporu. V obravnavanem primeru družba Acerinox s predlogom, ki izhaja iz nesodelovanja pri omejevalnem sporazumu na španskem trgu, ni uspela, Komisija pa je predlagala naložitev stroškov pritožnici. Torej je treba družbi Acerinox naložiti plačilo stroškov v tej točki v skladu s členom 69(2) istega poslovnika. V preostalem ni nobenega razloga za spremembo izreka sodbe Acerinox proti Komisiji.
IX – Predlog
212. Na podlagi vsega navedenega zato predlagam Sodišču, naj razsodi:
„1. Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji (T-48/98) se razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni razlog tožeče stranke, ki izhaja iz njenega nesodelovanja pri omejevalnem sporazumu na španskem trgu.
2. V preostalem se pritožbe zavrnejo.
3. Ničnostna tožba družbe Compañía Española para la Fabricación de Aceros Inoxidables SA (družba Acerinox) se zavrne.
4. Družbam Compañía Española para la Fabricación de Aceros Inoxidables SA (družba Acerinox), ThyssenKrupp Stainless GmbH in ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni SpA se naloži plačilo stroškov, ki so jih priglasile v pritožbenih postopkih, in stroškov, ki jih je v teh postopkih priglasila Komisija Evropskih skupnosti.
5. Družbi Compañía Española para la Fabricación de Aceros Inoxidables SA (družba Acerinox) se naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila v postopku na prvi stopnji, in dveh tretjin stroškov, ki jih je v tem postopku priglasila Komisija Evropskih skupnosti. Komisija nosi eno tretjino stroškov, ki jih je priglasila v navedenem postopku.“
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – Sodbi v zadevah Krupp Thyssen Stainless GmbH in Acciai speciali Terni Spa proti Komisiji (T‑45/98 in T-47/98, Recueil, str. II-3757, v nadaljevanju: izpodbijana sodba ali sodba KTS in AST proti Komisiji) ter Compañía Española para la Fabricación de Aceros Inoxidables SA (Acerinox) proti Komisiji (T-48/98, Recueil, str. II-3859, v nadaljevanju: izpodbijana sodba ali sodba Acerinox proti Komisiji).
3 – UL L 100, str. 55 (v nadaljevanju: sporna odločba ali odločba).
4 – Sodba z dne 11. septembra 2003 (C-197/99 P, Recueil, str. I-8461, točke od 65 do 68 mojih sklepnih predlogov).
5 – V tem smislu glej sodbi z dne 14. maja 1998 v zadevi Svet proti De Nil in Impens (C-259/96 P, Recueil, str. I-2915, točke od 32 do 34) in z dne 17. maja 2001 v zadevi IECC proti Komisiji (C‑449/98 P, Recueil, str. I-3875, točka 70) ter tudi sklepe z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugi (C-149/95 P(R), Recueil, str. I-2165, točka 58); z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji (C-268/96 P(R), Recueil, str. I‑4971, točka 52), in z dne 25. junija 1998 v zadevi Nizozemski Antili proti Svetu (C-159/98 P(R), Recueil, str. I-4147, točka 70).
6 – Sodba z dne 29. junija 1994 v zadevi Klinke proti Sodišču (C-298/93 P, Recueil, str. I-3009, točke od 21 do 25).
7 – Ibidem (točki 19 in 20).
8 – Vloga, ki jo je družba Acerinox vložila v zadevi T-48/98 (str. 9). Glej tudi repliko, ki jo je družba Acerinox vložila v tej zadevi (točka 10).
9 – Glej točke od 203 do 209 teh sklepnih predlogov.
10 – Glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji (C-196/99 P, Recueil, str. I-11005, točka 102).
11 – Glej zlasti sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevah Komisija proti Anic Partecipazioni (C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točki 118 in 119) in Hüls proti Komisiji (C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točka 161).
12 – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni (točka 119).
13 – Sodbi Komisija proti Anic Partecipazioni (točka 121) in Hüls proti Komisiji (točka 162).
14 – Zgoraj navedena sodba Hüls proti Komisiji (točke 149, 150 in 168).
15 – Ibidem (točki 167 in 168).
16 – Glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v zadevi Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji (T-25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T‑46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, T-103/95 in T-104/95, Recueil, str. II-491, točke 1865, 1910 in 1938).
17 – Glej točko 32 teh sklepnih predlogov.
18 – Sodba z dne 6. marca 2001 (C-274/99 P, Recueil, str. I-1611).
19 – Zgoraj navedena sodba Connolly proti Komisiji (točka 120).
20 – Zgoraj navedeni sodbi Connolly proti Komisiji (točka 121) in Belgija proti Komisiji (točka 81).
21 – Idem.
22 – Pritožba družbe Acerinox (točka 46).
23 – Opozoriti je treba, da se zakonitost smernic izpodbija v zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P), ki tečejo pred Sodiščem in v katerih je generalni pravobranilec Tizzano sklepne predloge predstavil 8. julija 2004.
24 – Vloga, ki jo je družba Acerinox vložila v zadevi T-48/98 (str. 19).
25 – T-354/94 (Recueil, str. II-2111, točki 82 in 83).
26 – V zvezi s tem glej točke od 154 do 156 teh sklepnih predlogov.
27 – Sodba z dne 12. julija 1984 v zadevi Hydrotherm (170/83, Recueil, str. 2999, točka 11).
28 – Sodba z dne 14. julija 1972 v zadevi ICI proti Komisiji (48/69, Recueil, str. 619, točka 133). Glej tudi sodbe z dne 31. oktobra 1974 v zadevi Sterling Drug (15/74, Recueil, str. 1147, točka 41); v zadevi Winthrop (16/74, Recueil, str. 1183, točka 32); z dne 4. maja 1988 v zadevi Bodson (30/87, Recueil, str. 2479, točka 19); z dne 11. aprila 1989 v zadevi Ahmed Saeed Flugreisen in Silver Line Reisebuero (66/86, Recueil, str. 803, točka 35) in z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Viho proti Komisiji (C-73/95 P, Recueil, str. I-5457, točka 16).
29 – C-286/98 P (Recueil, str. I-9925, točka 39).
30 – Sodba z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä‑Serla in drugi proti Komisiji (C-294/98 P, Recueil, str. I-10065, točka 27). Glej tudi zgoraj navedeno sodbo ICI proti Komisiji (točki 132 in 133) ter sodbe z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji (107/82, Recueil, str. 3151, točka 49); z dne 6. aprila 1995 v zadevi BPB Industries in British Gypsum proti Komisiji (C-310/93 P, Recueil, str. I-865, točka 11, in tudi moji sklepni predlogi v tej zadevi, točke od 20 do 31); z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji (C-279/98 P, Recueil, str. I‑9693, točka 77, in tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischa v tej zadevi, točka 59) in zgoraj navedeno sodbo Aristrain proti Komisiji (točka 96).
31 – C-248/98 P (Recueil, str. I-9641, točke od 71 do 74).
32 – Ibidem (točka 73, četrti pododstavek).
33 – O tej pravici glej zlasti sodbe Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Martinelli proti Komisiji (T-150/89, Recueil, str. II-1165, točka 59); z dne 11. decembra 1996 v zadevi Van Megen Sports proti Komisiji (T-49/95, Recueil, str. II-1799, točka 53); z dne 21. oktobra 1997 v zadevi Deutsche Bahn proti Komisiji (T-229/94, Recueil, str. II-1689, točka 127) in z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midlands Ingredients proti Komisiji (T-224/00, Recueil, str. II-2597, točka 55).
34 – Sodba KTS in AST proti Komisiji. Glej tudi sodbo Acerinox proti Komisiji (točke od 55 do 66).
35 – Glej pritožbe družb AST (točke 12 in od 14 do 17) in KTS (točke 11, 12, 16, 17 in 19).
36 – Glej kot novejše primere sodbo z dne 8. maja 2003 v zadevi T. Port proti Komisiji (C-122/01 P, Recueil, str. I-4261, točka 27) in sklep z dne 9. julija 2004 v zadevi Fichtner proti Komisiji (C‑116/03, neobjavljen v ZOdl., točka 33).
37 – Sodbi KTS in AST proti Komisiji (točka 177) ter Acerinox proti Komisiji (točka 57).
38 Sodbi KTS in AST proti Komisiji (točka 178) ter Acerinox proti Komisiji (točka 60).
39 – Spomnimo se, da Sodišče na podlagi ustaljene sodne prakse takoj zavrne očitke, ki so naperjeni proti razlogom, ki jih Sodišče prve stopnje navede podredno ali zaradi celostne obravnave zadeve. Sodišče meni, da takšni očitki, če izrek sodbe Sodišča prve stopnje temelji na drugih primarno navedenih razlogih, ne morejo privesti do razveljavitve izpodbijane sodbe in so zaradi tega neupoštevni (kot novejši primer glej zgoraj navedeno sodbo T. Port proti Komisiji, točke 16, 17 in od 30 do 33, ter tudi moje sklepne predloge v tej zadevi, točka 23).
40 – Glej zlasti sodbi z dne 12. decembra 1985 v zadevi Sideradria proti Komisiji (67/84, Recueil, str. 3983, točka 21) in z dne 16. maja 1991 v zadevi Komisija proti Nizozemski (C-96/89, Recueil, str. I-2461, točka 30) ter tudi sodbe Sodišča prve stopnje z dne 24. aprila 1996 v zadevi Industrias Pesqueras Campos in drugi proti Komisiji (T-551/93, od T-231/94 do T-234/94, Recueil, str. II-247, točka 76); z dne 29. septembra 1999 v zadevi Sonasa proti Komisiji (T‑126/97, Recueil, str. II-2793, točka 34); z dne 26. septembra 2002 v zadevi Sgaravatti Mediterranea proti Komisiji (T-199/99, Recueil, str. II-3731, točka 111); z dne 13. marca 2003 v zadevi José Martí Peix proti Komisiji (T-125/01, Recueil, str. II-865, točka 107) ter z dne 9. aprila 2003 v zadevi Forum des migrants proti Komisiji (T-217/01, Recueil, str. II-1563, točka 76).
41 – Pritožba družbe Acerinox (točka 43).
42 – UL 1996, C 207, str. 4 (v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi ali obvestilo).
43 – Sporočilo Komisije o zaščiti pred plačevanjem glob in znižanju njihovega zneska v zadevah, ki se nanašajo na omejevalne sporazume (UL 2002, C 45, str. 3).
44 – Sodbi KTS in AST proti Komisiji (točke od 260 do 268) ter Acerinox proti Komisiji (točka 147).
45 – Sodba KTS in AST proti Komisiji. Glej tudi sodbo Acerinox proti Komisiji (točke od 145 do 150).
46 – Zadeva 374/87 (Recueil, str. 3283, v nadaljevanju: sodba Orkem).
47 – Družba KTS v svoji pritožbi poleg tega navaja podredno trditev, ki izhaja iz napačnega razlaganja obsega njenih izjav med upravnim postopkom. Družba trdi, da je v nasprotju z razsodbo Sodišča prve stopnje izrecno priznala obstoj omejevalnega sporazuma med upravnim postopkom, tako da bi ji Sodišče prve stopnje moralo odobriti enako znižanje globe kot družbi Usinor. Po mojem mnenju je ta trditev očitno nedopustna. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah od 262 do 267 sodbe KTS in AST proti Komisiji na podlagi dokumentacije spisa ugotovilo, da družba KTS ni priznala obstoja omejevalnega sporazuma med upravnim postopkom. Ker družba KTS ni dokazala niti trdila, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze v tej točki, je sklep Sodišča prve stopnje, po katerem je družba KTS izpodbijala obstoj omejevalnega sporazuma, presoja dokazov, ki je ni mogoče izpodbijati v okviru teh pritožb.
48 – Sodba z dne 16. novembra 2000 (C-298/98 P, Recueil, str. I-10157, točka 58).
49 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 (T-311/94, Recueil, str. II-1129, točki 323 in 324).
50 – Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Mischa v zgoraj navedeni zadevi Finnboard proti Komisiji (točke od 22 do 27).
51 – Sodba z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 275).
52 – UL 1962, 13, str. 204.
53 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 1999 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T-325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točke od 455 do 457), potrjena v zgoraj navedeni sodbi Sodišča Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (točka 279).
54 – Glej zlasti sodbo Orkem (točki 34 in 35); zgoraj navedeno sodbo Sodišča Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (točka 279) in tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2001 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji (T-112/98, Recueil, str. II‑729, točka 67 in naslednje).
55 – Glej sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Funke z dne 25. februarja 1993 (serija A št. 256 A, točka 44), v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu z dne 17. decembra 1996 (Recueil des arrêts et décisions 1996-VI, str. 2044, točke od 68 do 76) in v zadevi J. B. proti Švici z dne 3. maja 2001 (Recueil des arrêts et décisions 2001-III, str. 436, točki 65 in 66).
56 – Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Murray proti Združenemu kraljestvu z dne 8. februarja 1996 (Recueil des arrêts et décisions 1996-I, str. 30, točka 50).
57 – V tem smislu glej tudi Wils, W.: The Commission notice on the non-imposition or reduction of fines in cartel cases: a legal land economic analysis, v E. L. Rev., 1997, str. od 125 do 140 (str. 137).
58 – Zgoraj navedena sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 Finnboard proti Komisiji (točka 58) in sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischa v tej zadevi (točka 24).
59 – Zgoraj navedena sodba BPB De Eendracht proti Komisiji (točka 323) in sodba z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji (T-347/94, Recueil, str. II-1751, točka 308).
60 – Glej tudi sodbi z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide (106/83, Recueil, str. 4209, točka 28) in z dne 28. junija 1990 v zadevi Hoche (C-174/89, Recueil, str. I-2681, točka 25).
61 – Glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje BPB De Eendracht proti Komisiji (točka 325); sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 Finnboard proti Komisiji (T-338/94, Recueil, str. II-1617, točka 363, potrjeno na podlagi pritožbe z zgoraj navedeno sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 Finnboard proti Komisiji) in zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje Mayr‑Melnhof proti Komisiji (točka 330).
62 – Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Mischa v zgoraj navedeni zadevi Finnboard proti Komisiji (točka 13).
63 – Zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje Finnboard proti Komisiji (točki 364 in 365) in zgoraj navedena sodba Sodišča Finnboard proti Komisiji (točka 58).
64 – Glej zlasti sodbi z dne 1. oktobra 1991 v zadevi Vidrányi proti Komisiji (C-283/90 P, Recueil, str. I-4339, točka 12) in z dne 2. marca 1994 v zadevi Hilti proti Komisiji (C-53/92 P, Recueil, str. I-667, točka 10).
65 – Sodbi z dne 1. junija 1994 v zadevi Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim (C-136/92 P, Recueil, str. I-1981, točka 49) ter z dne 30. marca 2000 v zadevi VBA proti Florimex in drugim (C-265/97 P, Recueil, str. I-2061, točka 139); sklepa z dne 16. septembra 1997 v zadevi Koelman proti Komisiji (C-59/96 P, Recueil, str. I-4809, točka 33) in z dne 6. oktobra 1997 v zadevi AIUFASS in AKT proti Komisiji (C-55/97 P, Recueil, str. I-5383, točka 24).
66 – Glej sodbo z dne 28. maja 1998 v zadevi New Holland Ford proti Komisiji (C-8/95 P, Recueil, str. I-3175, točka 72) in zgoraj navedeno sodbo VBA proti Florimex in drugim (točka 139) ter sklep z dne 27. januarja 2000 v zadevi Proderec proti Komisiji (C-341/98 P, neobjavljen v Recueil, točka 27).
67 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim (točka 66) ter sodbi z dne 7. maja 1998 v zadevi Somaco proti Komisiji (C-401/96 P, Recueil, str. I-2587, točka 54) in z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 24).
68 – Zgoraj navedena sodba Hilti proti Komisiji (točka 42); sodba z dne 16. septembra 1997 v zadevi Blackspur DIY in drugi proti Svetu in Komisiji (C-362/95 P, Recueil, str. I-4775, točka 29); zgoraj navedena sodba New Holland Ford proti Komisiji (točka 26); zgoraj navedena sodba Baustahlgewebe proti Komisiji (točka 24); sodba z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji (C-257/98 P, Recueil, str. I-5251, točke od 45 do 47) ter zgoraj navedeni sklep AIUFASS in AKT proti Komisiji (točka 25); sklep z dne 16. oktobra 1997 v zadevi Dimitriadis proti Računskemu sodišču (C-140/96 P, Recueil, str. I-5635, točka 35) in zgoraj navedeni sklep Proderec proti Komisiji (točka 28).
69 – V primeru izkrivljanja izpodbijanega akta glej sodbo z dne 27. januarja 2000 v zadevi DIR International Film in drugi proti Komisiji (C-164/98 P, Recueil, str. I-447, točki 47 in 48) in sodbo z dne 11. septembra 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-197/99 P, Recueil, str. I‑8461, točka 67).
70 – V primeru izkrivljanja izpodbijanega akta glej sklep z dne 11. aprila 2001 v zadevi Komisija proti Trenkerju (C-459/00 P(R), Recueil, str. I-2823, točka 71).
71 – V primeru izkrivljanja izpodbijanega akta glej sodbo z dne 3. aprila 2003 v zadevi Parlament proti Samperju (C-277/01 P, Recueil, str. I-3019, točka 40).
72 – Replika na nasprotno pritožbo (točka 3).
73 – Vloga, ki jo je vložila družba KTS v zadevi T-45/98 (Priloga 6).
74 – Ibidem (Priloga 7).
75 – Ibidem (Priloga 8).
76 – Ibidem (Priloga 9).
77 – Od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73 (Recueil, str. 1663, točke od 77 do 84).
78 – 29/83 in 30/83 (Recueil, str. 1679, točke od 6 do 9).
79 – T-6/89 (Recueil, str. II-1623, točka 235).
80 – T-134/94 (Recueil, str. II-239, točke od 135 do 138).
81 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Cascades proti Komisiji (točka 78), zgoraj navedeno sodbo z dne 16. novembra 2000 Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (točka 37) in sodbo z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji (C-297/98 P, Recueil, str. I-10101, točka 27).
82 – Glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni (točka 145); zgoraj navedeno sodbo z dne 16. novembra 2000 Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (točka 38) in sodbo z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (C-204/00 P, C‑205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 359).
83 – Glej podatke, ki jih je družba KTS poslala v repliki na nasprotno pritožbo (točka 35) in ki jih Komisija ni izpodbijala.
84 – Sodba z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji (85/76, Recueil, str. 461, točka 9).
85 – V tem smislu glej sodbe z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji (41/69, Recueil, str. 661, točka 26); z dne 3. julija 1991 v zadevi AKZO proti Komisiji (C-62/86, Recueil, str. I-3359, točka 29) ter z dne 31. marca 1993 v zadevi Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji (C-89/85, C-104/85, C-114/85, C-116/85, C-117/85 in od C-125/85 do C-129/85, Recueil, str. I-1307, točka 135).
86 – C-395/96 P in C-396/96 P (Recueil, str. I-1365, točka 143).
87 – C-176/99 P (Recueil, str. I-10687, točka 21).
88 – Priloga 4 k dopisu, ki ga je družba KTS 10. marca 1998 naslovila na sodno tajništvo Sodišča prve stopnje v zadevi T-45/98 (točka 11 F, prost prevod).
89 – Odgovor Komisije (točka 55).
90 – Komisija v točkah od 94 do 102 odgovora analizira sodbe, ki se, kot priznava (glej odgovor, točka 54), nanašajo na drugačen očitek, in sicer na tretji pritožbeni razlog o zahtevah glede pravice do obrambe.
91 – Glej točko 161 teh sklepnih predlogov.
92 – Glej točko 162 teh sklepnih predlogov.
93 – Glej predvsem odgovor družbe KTN na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, odgovor družbe KTN na drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, zapisnik o vpogledu v spis z dne 28. maja 1997, izjavo družbe KTN z dne 23. julija 1997 (priloge 6, 7, 8 in 9 k vlogi, ki jo je družba KTN vložila v zadevi T-45/98).
94 – Glej točke od 27 do 39 teh sklepnih predlogov.
95 – Vloga, ki jo je družba Acerinox vložila v zadevi T-48/98 (str. 9).
96 – Idem.
97 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji (točka 58).
98 – Zgoraj navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji (točka 1838).
99 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Suiker Unie in drugi (točka 164) in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. decembra 2003 v zadevi Marlines proti Komisiji (T-56/99, Recueil, str. II‑5225, točka 46).
100 – Glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 1994 v zadevi La Pietra proti Komisiji (T-100/92, Recueil FP, str. I-A-83 in II-275, točka 37).
101 – Glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji (T-5/00 in T-6/00, Recueil, str. II-4121 točka 174).
102 – Sklepni predlogi sodnika Vesterdorfa, ki je nastopil kot generalni pravobranilec v zadevi Rhône‑Poulenc proti Komisiji (sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991, T-1/89, Recueil, str. II-867, II-956), ter zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji (točki 1838 in 3172).
103 – Glej zgoraj navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji (točke od 1346 do 1349) ter za nasproten primer sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2003 v zadevi Chetaud proti Parlamentu (T-65/02, neobjavljena v Recueil, točka 48 in naslednje).
104 – Ker je bilo ime te osebe prikrito v sporni odločbi (glej točko 21 pritožbenih razlogov), ga prikrivam tudi v teh sklepnih predlogih.
105 – Sporni telefaks namreč natančno navaja: „Martin mentioned in a fax before Christmas that there is a possibility that surchages [...] could be applied from February onwards“ (Martin je v faksu pred božičem navedel, da je mogoče, da se bodo dodatne dajatve uporabljale od februarja naprej) (prost prevod).