Povzetek
1. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Tožba – Predpostavke dopustnosti – Predhodno opravljena mediacija – Predhodna vložitev peticije ali pritožbe – Izključitev – Fakultativnost teh postopkov
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Organizacija služb –Ukrepi za izpolnitev sodbe Sodišča prve stopnje – Pooblastilo uprave za odločanje po prostem preudarku – Obseg – Sodni nadzor – Omejitve
3. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Splošni delovni pogoji, ki jih je sprejela Banka – Pravila vedenja – Uporaba brez predhodne privolitve zadevnih uslužbencev
4. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Pristojnosti predsednika – Odločba z vplivi na delovna razmerja – Delegiranje – Dopustnost – Pogoji
(Statuti Evropske investicijske banke, člen 13(7))
5. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o suspendiranju uslužbenca
(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 88, 90 in 91)
6. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Disciplinska ureditev – Spoštovanje pravic do obrambe – Obveznost pogovora z zadevno stranko, preden se jo suspendira na podlagi člena 39 pravilnika za osebje
7. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Tožba – Tožba zoper akt splošne veljave – Člen 39 pravilnika za osebje – Nedopustnost
(Člen 236 ES)
8. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Tožba – Predmet – Odredba upravi – Nedopustnost
9. Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Zadostna povrnitev
10. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Disciplinska ureditev – Sankcija – Odpust – Pooblastilo uprave za odločanje po prostem preudarku – Sodni nadzor – Obseg – Omejitve
11. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Dokazno breme
12. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Disciplinska ureditev – Sankcija – Odkritje, s strani uslužbenca, zaupnih informacij in razširitve navedb, ki so resno ogrozile ugled Banke in nekaterih njegovih kolegov – Olajševalne okoliščine – Neupoštevanje – Kršitev pooblastila za odločanje po prostem preudarku
(Člen 280 ES)
13. Uradniki – Disciplinska ureditev – Sankcija – Napaka pri ugotovitvi ali presoji očitanih dejstev – Sodni nadzor – Obseg – Omejitve
14. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Tožba – Določitev dolgovanih zneskov iz naslova osebnega prejemka – Pristojnost polne jurisdikcije
15. Postopek – Ustni postopek – Poročilo za obravnavo sodnika poročevalca – Stališča strank – Predmet
16. Postopek – Ukrepi organizacije vodstva – Izvedensko mnenje – Določitev dolgovanih zneskov iz naslova osebnega prejemka v okviru tožbe uradnikov – Nedopustnost – Pristojnost Sodišča prve stopnje
17. Uradniki – Osebni dohodek – Naložitev plačila izostalih osebnih dohodkov – Zamudne obresti – Izračun – Izhodišče
18. Uradniki – Tožba – Pristojnost polne jurisdikcije – Zahteva za plačilo – Prisoditev zamudnih obresti – Predmet – Izračun
19. Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Odstop – Pobot dolgovanih zneskov med strankami po sodbi, ki razglasi za nično zavrnitev sprejema umika – Obseg
20. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji
21. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Nezakonita odločba o odpustu zaradi hude malomarnosti – Ocenitev finančne in poklicne škode – Upoštevanje zavrnitve uslužbenca, da sprejme take predloge, da omejijo njegovo škodo
1. Dopustnost tožbe, ki jo je vložil član osebja Evropske investicijske banke (EIB), ni odvisna od tega, da se opravi mediacija pred spravnim odborom, ki jo določa člen 41 pravilnika osebja EIB, niti od predhodne vložitve peticije ali pritožbe. Če je res, da mediacija zasleduje isti cilj kot obvezni predhodni postopek, ki ga je uvedel člen 90 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), kar pomeni omogočiti sporazumno poravnavo sporov s tem, da se upravi da možnost, da odpravi izpodbijani akt, in uradniku ali zadevnemu zaposlenemu možnost, da sprejme obrazložitev na podlagi izpodbijanega akta in da se odpove, glede na okoliščine primera, vložitvi tožbe; ti dejavniki pa ne vplivajo na ugotovitev, da EIB, ki je edina pristojna za določitev predpostavk dopustnosti tožb, ki jih vložijo njeni uslužbenci, zanje ni predvidela obveznosti, naj nanjo naslovijo pritožbo ali naj uporabijo postopke za notranjo rešitev sporov pred predložitvijo zadeve Sodišču prve stopnje.
V tem oziru je treba opozoriti, da s tem, da se ne uporabi člen 283 ES, ki daje Svetu pristojnost za določitev določb Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti, statuti EIB podeljujejo le-tej za določitev sistema, ki se uporabi za člane njenega osebja, funkcijsko samostojnost pri odločitvi za pogodbeni sistem in ne za kadrovski sistem, tako da je izključeno, da se določbe Kadrovskih predpisov za uradnike lahko uporabijo za pogodbena razmerja med EIB in njenim osebjem.
(Glej točke od 54 do 57 in 60.)
Napotitev na: Sodišče, 15. junij 1976, Mills proti EIB, 110/75, Recueil, str. 955, točka 22; Sodišče, 14. marec 1989, Del Amo Martinez proti Parlamentu, 133/88, Recueil, str. 689, točka 9; Sodišče prve stopnje, 23. februar 2001, De Nicola proti EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑185, točke 90, 91, 95 in 96; Sodišče prve stopnje, 17. junij 2003, Seiller proti EIB, T‑385/00, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑801, točke 50, 51, 65 in 73.
2. EIB ima, v nasprotju z drugimi institucijami in organi Skupnosti, široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri organizaciji svojih služb in pri dodelitvi svojega osebja za izpolnitev nalog v javnem interesu, ki so ji zaupane. Obseg tega pooblastila za odločanje po prostem preudarku pomeni, da uporaba začasnih ukrepov, ki jih sprejme glede uslužbenca, da se uskladi z izrekom sodbe Sodišča prve stopnje, ne more biti pogojena s privolitvijo zainteresirane osebe. Posledica take zahteve bi bila nedopustna omejitev svobode EIB glede organizacije njenih služb in prilagoditve te organizacije razvoju potreb.
Ob upoštevanju obsega tega pooblastila za odločanje po prostem preudarku se mora sodnik Skupnosti pri nadzoru zakonitosti takih ukrepov omejiti na vprašanji, ali je EIB delovala v razumnih mejah interesa službe in ali ni napačno uporabila pooblastila za odločanje po prostem preudarku.
(Glej točke od 83 do 86.)
Napotitev na: Sodišče, 24. februar 1981, Carbognani in drugi proti Komisiji, 161/80 in 162/80, Recueil, str. 543, točka 28; Sodišče prve stopnje, 16. december 1993, Turner proti Komisiji, T‑80/92, Recueil, str. II‑1465, točka 53; Sodišče prve stopnje, 17. julij 1998, Hubert proti Komisiji, T‑28/97, RecFP, str. I‑A‑435 in II‑1255, točka 76; Sodišče prve stopnje, 16. december 1999, Cendrowicz proti Komisiji, T‑143/98, RecFP, str. I‑A‑273 in II‑1341, točka 23; Sodišče prve stopnje, 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑783, točka 28; Sodišče prve stopnje, 22. oktober 2002, Pflugradt proti BCE, T‑178/00 in T‑341/00, Recueil, str. II‑4035, točka 54.
3. V nasprotju s tem, kar prevlada za druge splošne delovne pogoje, ki jih je sprejela EIB na podlagi svojih pooblastil za sprejemanje predpisov, uporaba kodeksa vedenja, ki ga je potrdil upravni odbor EIB z določitvijo pravil na področju poklicne etike, ni odvisna od nobenega predhodnega soglasja člana zadevnega osebja.
(Glej točko 92.)
4. Iz člena 13(7) Statutov EIB, ki podeljujejo njenemu predsedniku pooblastila, da zaposli in odpusti uslužbence, ne izhaja, da mora vse odločbe, ki vplivajo na delovna razmerja v EIB, nujno sprejeti predsednik osebno. Učinkovitost organizacije EIB zahteva ravno nasprotno, da se kot v vsaki drugi instituciji ali organu Skupnosti in bolj na splošno v vsakem podjetju sprejetje takih odločb lahko delegira določenim organom ali določenim osebam v teh institucijah ali organih. Zlasti glede praktičnega upravljanja delovnih razmerij v organu, kot je EIB, se lahko izkaže za koristno, da se sprejetje potrebnih določb v tem kontekstu delegira, na podlagi akta o uradnem delegiranju, ki določa obseg tako delegiranih pooblastil, ustrezno kvalificirani osebi.
(Glej točki 97 in 98.)
5. Sodna praksa, po kateri so odločbe, ki odrejajo suspendiranje uradnika na podlagi člena 88 Kadrovskih predpisov za uradnike, akti, ki posegajo v položaj, ki se lahko izpodbijajo z ničnostno tožbo pod predpostavkami, določenimi v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, se uporablja za odločbe o suspendiranju, ki jih lahko sprejme predsednik EIB na podlagi člena 39 pravilnika osebja EIB. To velja toliko bolj, ker četrti pododstavek te določbe določa, da morebitna odpustitev začne veljati na dan suspendiranja.
(Glej točke od 113 do 115.)
Napotitev na: Sodišče, 5. maj 1966, Gutmann proti Komisiji ESAE, 18/65 in 35/65, Recueil, str. 149, 168; Sodišče prve stopnje, 19. maj 1999, Connolly proti Komisiji, T‑203/95, RecFP, str. I‑A‑83 in II‑443, točka 33.
6. Spoštovanje pravic do obrambe v vsakem postopku, začetem zoper osebo in ki lahko privede do akta, ki posega v njen položaj, je temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba upoštevati tudi v odsotnosti posebne določbe s tem namenom.
Odločba o suspendiranju uslužbenca EIB, sprejeta na podlagi člena 39 pravilnika osebja EIB, je akt, ki posega v položaj, in čeprav je po navadi nujno treba sprejeti tako odločbo zaradi obstoja hude malomarnosti, se mora sprejeti ob spoštovanju pravic do obrambe. Razen v posebnih ugotovljenih okoliščinah je odločba o suspendiranju lahko sprejeta le, ko je bila uslužbencu dana možnost, da predstavi svoje mnenje glede okoliščin, ki so v njegovo škodo in na katerih namerava pristojni organ utemeljiti svojo odločbo. Le v posebnih okoliščinah se lahko v praksi pokaže za nemogoče ali za nezdružljivo z interesom službe, da se izvede pogovor pred sprejetjem ukrepa o suspendiranju. V teh okoliščinah se lahko izpolnijo zahteve, ki izhajajo iz načela spoštovanja pravic do obrambe, s pogovorom z zadevnim uslužbencem v najkrajšem mogočem času po odločbi o suspendiranju.
(Glej točke od 121 do 124.)
Napotitev na: zgoraj navedena sodba Gutmann proti Komisiji ESAE, točka 168; Sodišče, 24. oktober 1996, Komisija proti Lisrestal in drugim, C‑32/95 P, Recueil, str. I‑5373, točka 24; zgoraj navedena sodba Connolly proti Komisiji, točka 33; Sodišče prve stopnje, 15. junij 2000, F proti Komisiji, T‑211/98, RecFP, str. I‑A‑107 in II‑471, točka 26 in naslednje; Sodišče prve stopnje, 18. oktober 2001, X proti BCE, T‑333/99, Recueil, str. II‑3021, točka 183.
7. Kot določba pravilnika osebja EIB, ki ga sprejme EIB na podlagi pooblastil za sprejemanje predpisov, ki ji jih podeljujejo njeni statuti, člen 39 tega pravilnika pomeni akt splošne veljave in tako ne more biti predmet direktne tožbe pred Sodiščem prve stopnje.
(Glej točki 131 in 132)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 6. marec 2001, Dunnett in drugi proti EIB, T‑192/99, Recueil, str. II‑813, točka 62.
8. Sodišča Skupnosti niso pristojna dajati načelne ugotovitve ali nasloviti odredbe na upravo, zato se mora zahtevek uslužbenca EIB, naj se kodeks vedenja, ki ga je potrdil upravni odbor EIB, zanj ne uporabi, razglasiti za nedopustnega.
(Glej točki 136 in 137.)
Napotitev na: zgoraj navedena sodba X proti EIB, točka 48.
9. Nepogodbena odgovornost Evropske skupnosti domneva, da tožeča stranka organu Skupnosti dokaže nezakonitost očitanega ravnanja, dejanski nastanek škode in obstoj vzročne zveze med tem ravnanjem in zatrjevanim oškodovanjem.
Pogoj o obstoju nezakonitega ravnanja je izpolnjen, ko Sodišče prve stopnje zaradi kršitve pravic do obrambe razglasi za nično odločbo o suspendiranju uslužbenca, sprejeto, ne da bi bil ta predhodno zaslišan. Razglasitev ničnosti odločbe o suspendiranju pomeni primerno in zadostno povrnitev škode, ki jo je zainteresirana oseba utrpela.
(Glej točke od 140 do 142.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 26. maj 1998, Costacurta proti Komisiji, T‑177/96, RecFP, str. I‑A‑225 in II‑705; 23. februar 2001, zgoraj navedena sodba De Nicola proti EIB, točka 332.
10. Odločba, s katero se uslužbencu EIB izreka sankcija odpustitve zaradi hude malomarnosti brez odpovednega roka in brez odpravnine, nujno pomeni, da se EIB posveča občutljivim preudarkom ob upoštevanju resnih in nepopravljivih posledic, ki iz tega izhajajo za zainteresirano osebo. EIB ima glede tega široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku; sodni nadzor pa se omejuje na preskus resničnosti ugotovljenih dejstev in odsotnost očitne napake pri presoji dejstev.
(Glej točki 167 in 168.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 28. september 1999, Hautem proti EIB, T‑140/97, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑897, točka 66.
11. V disciplinskem postopku, ki se vodi zoper uslužbenca EIB, nosi dokazno breme za očitke zoper njega pristojni organ.
(Glej točko 180.)
12. V okviru presoje o pomenu razkritja dejstev, informacij ter internih in zaupnih dokumentov s strani uslužbenca EIB, brez predhodne dovolitve in obvestitve nadrejenih, kar je privedlo do razširitve navedb, ki so resno ogrozile ugled nekaterih njegovih kolegov in EIB, je olajševalna okoliščina najprej ta, da so bile te informacije posredovane članom Evropskega parlamenta, ki je na podlagi člena 280 ES pristojen zlasti za sprejemanje ukrepov za boj proti goljufiji in ogrožanju finančnih interesov Skupnosti, vključno s temi EIB, nato dejstvo, da so bile te informacije na izrecno zahtevo njenega podpredsednika poslane kot strogo zaupne odboru za proračunski nadzor Evropskega parlamenta in da je nato uslužbenec večkrat pričal pred navedenim odborom in sodeloval pri različnih razgovorih s člani Evropskega urada za boj proti goljufijam.
13. Če je res, da te okoliščine ne upravičujejo zaključka, da očitana dejstva ne pomenijo neizpolnitev zahtevanega vedenja, ki ga nalaga EIB, jih mora ta kljub temu obvezno upoštevati kot olajševalne okoliščine za določitev primernega disciplinskega ukrepa, sicer prekrši pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede teže očitanih dejanj.
(Glej točke od 208 do 214.)
Napotitev na: Sodišče, 10. julij 2003, Komisiji proti EIB, C‑15/00, Recueil, str. I‑7281, točka 125.
14. Ko Sodišče prve stopnje ugodi tožbenemu razlogu napake pri ugotovitvi ali presoji dejstev, ki so se uporabila pri sankcioniranju uradnika, je treba razglasiti ničnost odločbe, ki nalaga sankcijo v celoti, ob upoštevanju enotnosti in nedeljivosti značaja disciplinske sankcije, ki je vsebovana v tej odločbi, in dejstva, da ta sankcija temelji na očitkih, ugotovljenih v tej odločbi, presojanih v celoti. Pod temi pogoji Sodišče prve stopnje ne odloča, kot da bi bilo disciplinski organ o disciplinski sankciji, ki ustreza, glede na okoliščine primera, očitkom, ki so dokazani pri preskusu navedenega tožbenega razloga.
(Glej točko 219.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 9. julij 2002, Zavvos proti Komisiji, T‑21/01, RecFP, str. I‑A‑101 in II‑483, točka 316; Sodišče prve stopnje, 11. september 2002 v zadevi Willeme proti Komisiji, T‑89/01, RecFP, str. I‑A‑153 in II‑803, točka 83.
15. Spori med EIB in njenimi uslužbenci glede določitve zneskov, dolgovanih na podlagi pravil, ki veljajo za osebne prejemke in ugodnosti osebja, so premoženjski, tako da je Sodišče prve stopnje glede tega pristojno za odločanje s polno jurisdikcijo.
(Glej točko 257.)
Napotitev na: Sodišče, 2. oktober 2001, EIB proti Hautem, C‑449/99 P, Recueil, str. I‑6733, točki 94 in 95.
16. V skladu s temeljnimi načeli, ki urejajo postopek pred Sodiščem prve stopnje, je predmet stališč strank o poročilu za obravnavo le poprava morebitnih napak ali dejanskih nepravilnosti v poročilu, ki je bilo sporočeno strankam pred obravnavo, in ne omogočiti jim, da odgovorijo na trditve nasprotne stranke, in še manj, da podajo nove trditve.
(Glej točko 261.)
17. Če je res, da v določenih okoliščinah Sodišče prve stopnje lahko imenuje izvedenca, ta izvedenec opravi le natančno določene dejanske ali tehnične raziskave. Sodišče prve stopnje pod nobenim pogojem, v okviru tožbe uradnikov, takemu izvedencu ne delegira pooblastila za preveritev, kaj se uradniku ob upoštevanju listin, predloženih v sodnem postopku, dejansko dolguje iz naslova osebnega dohodka, in da neposredno odloča glede plačila teh zneskov, ker bi taka delegacija pomenila, da se na navedenega izvedenca prenese pooblastilo, da odloči o delu spora. Ta ugotovitev se vsiljuje toliko bolj, kadar nenatančnost nekaterih upoštevnih predpisov zahteva, da Sodišče prve stopnje odloča po prostem preudarku.
(Glej točko 265.)
18. Ko je bilo instituciji naloženo, naj uradniku nakaže izostale osebne dohodke, povečane za zamudne obresti, je bilo izhodišče za izračun teh obresti trenutek, ko bi zadevni zneski morali biti nakazani uradniku v skladu z veljavnimi predpisi. Če v predpisih ni pojasnil glede tega, Sodišče prve stopnje določi trenutek, ko bi mu razumno morali biti nakazani.
(Glej točko 272.)
19. Zamudne obresti, katerih predmet je povrnitev škode, ki jo je utrpela ena stranka zaradi neplačila druge stranke, tečejo vse do trenutka, ko so ti zneski dejansko plačani.
(Glej točko 273.)
20. Če je Sodišče prve stopnje ex tunc odpravilo učinke zavrnitve EIB, da sprejme umik odpovedi enega od njenih uslužbencev, ima EIB pravico, da pobota dolgovale zneske iz naslova izostalih osebnih prejemkov in zamudnih obresti s celoto zneskov, ki jih je nakazala uslužbencu po njegovem odhodu, kar pomeni neto znesek odpravnine in nadomestila za ponovno nastanitev, če je plačilo teh zneskov izgubilo pravno podlago in je s tem njihova povrnitev utemeljena.
21. Nasprotno, v odsotnosti zahteve za povračilo odpravnine in nadomestila za ponovno nastanitev EIB ne more zahtevati, naj se ti zneski povečajo za zamudne obresti.
(Glej točki 282 in 283.)
22. V okviru odškodninskega zahtevka, ki ga je vložil uradnik, je odgovornost Skupnosti podana ob izpolnitvi vseh pogojev, ki se nanašajo na nezakonitost ravnanja, ki je očitano institucijam – dejanski nastanek zatrjevane škode in vzročno zvezo med ravnanjem in zatrjevanim oškodovanjem; izpolnitev vseh pogojev mora dokazati tožeča stranka. Trije pogoji za nastanek zgoraj navedene odgovornosti Skupnosti so kumulativni, kar pomeni, da če eden od njih ni izpolnjen, odgovornost Skupnosti ne nastane.
(Glej točki 303 in 304.)
Napotitev na: Sodišče, 9. september 1999, Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točka 14; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T‑165/95, RecFP, str. I‑A‑203 in II‑627, točka 57; Sodišče prve stopnje, 26. maj 1998, Bieber proti Parlamentu, T‑205/96, RecFP, str. I‑A‑231 in II‑723, točka 48; Sodišče prve stopnje 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T‑338/00 in T‑376/00, RecFP, str. I‑A‑301 in II‑1457, točka 150.
23. Odločba o odpustitvi zaradi hude malomarnosti je tako težek ukrep, da resno poslabša možnosti zadevnega uslužbenca, da na trgu delovne sile najde primerno zaposlitev, in mu tako lahko povzroči finančno in poklicno škodo. Vendar je pri presoji te škode treba upoštevati zavrnitev uslužbenca, da bi upošteval predloge delodajalca za olajšanje njegove vrnitve na trg delovne sile in torej zmanjšanje njegove škode. V takem primeru je razglasitev ničnosti odločbe o odpustitvi sama po sebi primerna povrnitev te škode.
(Glej točko 306.)