1. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu – Direktiva 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – Področje uporabe – Dejavnost reševalcev – Vključitev – Dejavnost, ki ne spada v službi civilne zaščite in cestnega prevoza, ki sta izključeni iz področja uporabe
(Direktivi Sveta 89/391, člen 2, in 93/104, člen 1(3))
2. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – Maksimalni tedenski delovni čas – Odstopanje – Soglasje delavca – Pogodba o zaposlitvi, ki se sklicuje na kolektivno pogodbo, ki omogoča preseganje tega časa – Nezadostnost
(Direktiva Sveta 93/104, člen 18(1)(b)(i))
3. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – Dejavnost reševalcev – Nacionalna ureditev, ki dopušča preseganje maksimalnega tedenskega delovnega časa na podlagi kolektivne pogodbe ali sporazuma na ravni podjetja – Nedopustnost
(Direktiva Sveta 93/104, člen 6, točka 2)
4. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – Člen 6(2) – Neposreden učinek – Obveznosti in pooblastila nacionalnega sodišča – Neuporaba nacionalnih določb, ki dopuščajo preseganje maksimalnega tedenskega delovnega časa, določenega s tem členom
(Direktiva Sveta 93/104, člen 6, točka 2)
1. Člen 2 Direktive Sveta 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu in člen 1(3) Direktive Sveta 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da dejavnost reševalcev, ki se izvaja v okviru službe urgentne medicinske pomoči, spada v področje uporabe navedenih direktiv.
Poleg tega ta dejavnost ne spada med izjeme iz člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 o določenih posebnih dejavnostih v javnem interesu. Ta izjema je bila namreč sprejeta zgolj z namenom, da zagotavlja dobro delovanje služb, nujno potrebnih za zaščito varnosti, zdravja ter javnega reda v primeru nevarnega dogodka izjemnih razsežnosti, za katerega je značilno, da se zanj ne da načrtovati delovnega časa intervencijskih in reševalnih ekip.
Enako tudi dejavnosti reševalcev, čeprav vsaj deloma obsega uporabo vozila in spremstvo pacienta med prevozom do bolnišnice, ni mogoče šteti za dejavnost cestnega prometa in mora biti torej izključena iz področja uporabe člena 1(3) Direktive 93/104.
(Glej točke 55, 63, 72 in 74 ter točko 1 izreka.)
2. Člen 18(1)(b)(i), prva alinea, Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa možnost, da se ne uporabi člen 6 iste direktive, ki vsebuje pravilo o maksimalnem tedenskem delovnem času, je treba razlagati tako, da se za veljavno prekoračitev maksimalnega tedenskega delovnega časa 48 ur, kot je določen v členu 6 navedene direktive, zahteva izrecno in svobodno izraženo soglasje, ki ga poda vsak delavec posamično. Za ta namen ni dovolj, da se pogodba zadevnega delavca o zaposlitvi sklicuje na kolektivno pogodbo, ki omogoča tako preseganje, saj nikakor ni nujno, da se je zadevni delavec ob sklenitvi pogodbe zavedal omejitve pravic, ki mu jih daje Direktiva 93/104.
(Glej točki 85 in 86 ter točko 2 izreka.)
3. Člen 6, točka 2, Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, katere učinek, kar zadeva dežurstvo, ki ga zagotavljajo reševalci v okviru službe urgentne medicinske pomoči, je ta, da glede na okoliščine primera na podlagi kolektivne pogodbe ali pogodbe na ravni podjetja, ki temelji na taki pogodbi, omogoča preseganje maksimalnega tedenskega delovnega časa 48 ur, ki ga določa ta določba.
Po eni strani namreč tako iz besedila člena 6, točka 2, Direktive 93/104 kot iz cilja in sistematike te direktive izhaja, da pomeni pravilo maksimalnega tedenskega delovnega časa 48 ur posebej pomembno pravilo socialnega prava Skupnosti, od katerega mora imeti korist vsak delavec, in sicer kot minimalne zahteve, namenjene zagotavljanju zaščite njegovega varstva in zdravja, tako da z zahtevami navedene določbe ni združljiva nacionalna ureditev, ki vključno z dežurstvom dovoljuje tedenski delovni čas preko 48 ur. Po drugi strani se morajo obdobja dežurstva, ki jih zagotavljajo reševalci, v celoti upoštevati ob določitvi maksimalnega dnevnega in tedenskega delovnega časa, neodvisno od okoliščine, da nujno zajemajo bolj ali manj obsežne faze brez dejavnosti med urgentnimi intervencijami.
(Glej točke 94 in 95, 100 in 101, 120 ter točko 3 izreka.)
4. Člen 6, točka 2, Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa izpolnjuje vse zahtevane pogoje za neposredni učinek, ker državam članicam z nedvoumnim besedilom nalaga natančno obligacijo rezultata, ki ni odvisna od nikakršnega pogoja, kar zadeva uporabo pravila, ki ga navaja in ki določa zgornjo mejo 48 ur, kar zadeva povprečni tedenski delovni čas. Okoliščini, da Direktiva državam članicam prepušča določeno polje proste presoje pri sprejemanju podrobnih predpisov za izvajanje člena 6 in da jim dopušča, da od njega odstopijo, ne posegata v natančnost in nepogojnost točke 2 tega člena.
Zato mora nacionalno sodišče ob odločanju o sporu, ki poteka zgolj med posamezniki, kadar uporabi določbe nacionalnega prava, sprejete za namen prenosa obveznosti, določenih z direktivo, ob tem, da je dolžno upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih v največji možni meri razlagati ob upoštevanju besedila in cilja te direktive, da bi prišlo do rešitve, ki je skladna s ciljem, ki ga slednja zasleduje, storiti vse, kar je v njegovi pristojnosti, da prepreči preseganje maksimalnega tedenskega delovnega časa, ki je na podlagi navedenega člena 6, točka 2, določen na 48 ur.
(Glej točke od 104 do 106, 119 in 120 ter točko 3 izreka.)