SODBA SODIŠČA

z dne 18. novembra 2003(*)

„Zaščita geografskih označb in označb porekla – Dvostranska konvencija med državo članico in tretjo državo o zaščiti označb geografskega izvora iz te tretje države – Člena 28 ES in 30 ES – Uredba (EGS) št. 2081/92 – Člen 307 ES – Nasledstvo držav glede pogodb“

V zadevi C-216/01,

katere predmet je predlog, ki ga je Handelsgericht Wien (Avstrija) na podlagi člena 234 ES predložilo Sodišču, naj v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Budějovický Budvar, národní podnik,

in

Rudolf Ammersin GmbH,

sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 28 ES, 30 ES in 307 ES ter Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L 208, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 535/97 z dne 17. marca 1997 (UL L 83, str. 3),

SODIŠČE,

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans (poročevalec), C. Gulmann in J. N. Cunha Rodrigues, predsedniki senatov, D. A. O. Edward, A. La Pergola, J.-P. Puissochet, R. Schintgen, sodniki, N. Colneric, sodnica, in S. von Bahr, sodnik,

generalni pravobranilec: A. Tizzano,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Budějovický Budvar, národní podnik, S. Kommar, odvetnik,

–        za Rudolf Ammersin GmbH C. Hauer, odvetnik,

–        za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,

–        za nemško vlado W.-D. Plessing in A. Dittrich, zastopnika,

–        za francosko vlado G. de Bergues in L. Bernheim, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti A.-M. Rouchaud, zastopnica, skupaj z B. Wägenbaurom, odvetnikom,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč Budějovický Budvar, národní podnik, ki jo zastopa S. Kommar, Rudolf Ammersin GmbH, ki jo zastopajo C. Hauer, D. Ohlgart in B. Goebel, odvetniki, ter Komisije, ki jo zastopa A.-M. Rouchaud, skupaj z B. Wägenbaurom, na obravnavi 19. novembra 2002,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 22. maja 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Handelsgericht Wien je s sklepom z dne 26. februarja 2001, ki je na Sodišče prispel 25. maja 2001, na podlagi člena 234 ES postavilo štiri vprašanja za predhodno odločanje o razlagi členov 28 ES, 30 ES in 307 ES ter Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L 208, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 535/97 z dne 17. marca 1997 (UL L 83, str. 3, v nadaljevanju: Uredba št. 2081/92).

2        Ta vprašanja so bila postavljena v okviru spora med družbo Budějovický Budvar, národní podnik (v nadaljevanju: Budvar), pivovarno s sedežem v Čeških Budjejovicah (Češka republika), in družbo Rudolf Ammersin GmbH (v nadaljevanju: Ammersin), podjetjem s sedežem na Dunaju (Avstrija), ki se ukvarja z distribucijo pijač, in sicer glede predloga družbe Budvar, naj se družbi Ammersin prepove trženje piva, proizvedenega v pivovarni Anheuser‑Busch Inc. (v nadaljevanju: Anheuser‑Busch) s sedežem v Saint Louisu (Združene države Amerike), pod znamko American Bud, ker naj bi se na podlagi dvostranskih pogodb, ki zavezujejo Češko republiko in Republiko Avstrijo, v Republiki Avstriji ime „Bud“ uporabljalo le za pivo, proizvedeno v Češki republiki.

 Pravni okvir

 Mednarodno pravo

3        Člen 34(1) Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb z dne 23. avgusta 1978 določa:

„Kadar se del ali deli ozemlja države od nje ločijo in ustanovijo eno ali več držav, naj država predhodnica še naprej obstaja ali ne:

(a)      vsaka pogodba, ki je na dan nasledstva držav veljala za celotno ozemlje države predhodnice, ostane veljavna za vsako tako ustanovljeno državo naslednico;

(b)      vsaka pogodba, ki je na dan nasledstva držav veljala samo za del ozemlja države predhodnice, ki je postal država naslednica, ostane veljavna samo za to državo naslednico.“

 Pravo Skupnosti

4        Člen 307, prvi in drugi odstavek, ES določa:

„Določbe te pogodbe ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani, sklenjenih pred 1. januarjem 1958, ali za države, ki pristopajo, pred datumom njihovega pristopa.

Kolikor takšni sporazumi niso združljivi s to pogodbo, država članica ali države članice, ki jih to zadeva, ustrezno ukrepajo, da bi odpravile ugotovljeno nezdružljivost. V ta namen si države članice po potrebi pomagajo, in kadar je primerno, sprejmejo skupno stališče.“

5        V sedmi uvodni izjavi Uredbe št. 2081/92 je navedeno, da „so nacionalne prakse pri implementaciji registriranih označb porekla in geografskih označb raznolike; […] je treba predvideti pristop na ravni Skupnosti; […] bo okvir predpisov Skupnosti o zaščiti omogočil razvoj geografskih označb in označb porekla, saj bo takšen okvir s poenotenim pristopom zagotovil lojalno konkurenco med proizvajalci proizvodov, ki nosijo takšne označbe in povečal verodostojnost teh proizvodov v očeh potrošnika“.

6        Člen 1(1) in (2) Uredbe št. 2081/92 določa:

„1.       Ta uredba določa pravila o zaščiti označb porekla in geografskih označb za kmetijske proizvode, namenjene za prehrano ljudi, iz Priloge II k Pogodbi, in živila iz Priloge I k tej uredbi ter kmetijske proizvode, navedene v Prilogi II k tej uredbi.

[…]

2.       Ta uredba se uporablja brez poseganja v druge posebne določbe Skupnosti.“

7        V Prilogi I k navedeni uredbi z naslovom „Živila iz člena 1(1)“ je pivo navedeno v prvi alinei.

8        Člen 2(1) in (2) Uredbe št. 2081/92 določa:

„1.       Zaščita Skupnosti za označbe porekla in geografske označbe kmetijskih proizvodov in živil se pridobi v skladu s to uredbo.

2.       Za namene te uredbe:

(a)      označba porekla: pomeni ime regije, posebnega kraja ali, v izjemnih primerih, državo, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila:

–        s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države

in

–        katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji ter katerega proizvodnja, predelave in priprava za trg, potekajo znotraj definiranega geografskega območja;

(b)      geografska označba: pomeni ime regije, posebnega kraja ali, v izjemnih primerih, državo, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila:

–        s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države

         in

–        ki ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti, ki jih je mogoče pripisati navedenemu geografskemu poreklu in katerega proizvodnja in/ali predelava in/ali priprava za trg se opravlja znotraj definiranega geografskega območja.“

9        Členi od 5 do 7 Uredbe št. 2081/92 določajo postopek za registracijo geografskih označb in označb porekla iz člena 2 te uredbe, imenovan „običajni postopek“. V skladu s členom 5(4) navedene uredbe se vloga za registracijo pošlje državi članici, v kateri je zadevno geografsko območje. Ta država v skladu s členom 5(5), prvi pododstavek, navedene uredbe preveri, ali je vloga utemeljena, in jo pošlje Komisiji Evropskih skupnosti.

10      Ker Komisija vlogo za registracijo obravnava nekaj časa, državam članicam pa je treba do odločitve o registraciji imena omogočiti, da odobrijo začasno nacionalno zaščito, je bilo z Uredbo št. 535/97 za prvim pododstavkom člena 5(5) Uredbe št. 2081/92 vstavljeno to besedilo:

„Ta država članica lahko samo prehodno odobri na nacionalni ravni zaščito v smislu te uredbe za ime, ki je bilo predloženo na predpisan način, in po potrebi odobri prilagoditveno obdobje, ki začne teči od datuma predložitve; […]

Taka prehodna nacionalna zaščita preneha veljati na dan sprejetja odločitve o registraciji v skladu s to uredbo. […]

Posledice take nacionalne zaščite, ko ime ni registrirano v skladu s to uredbo, nosi izključno zadevna država članica.

Ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v skladu z drugim pododstavkom, imajo učinek samo na nacionalni ravni; ne vplivajo na trgovino v Skupnosti.“

11      Člen 12 Uredbe št. 2081/92 določa:

„1.       Ta uredba se lahko brez poseganja v mednarodne sporazume uporablja za kmetijski proizvod ali živilo iz tretje države pod pogojem, da:

–        je tretja država sposobna dati jamstva, ki so enaka ali enakovredna tistim iz člena 4,

–        ima tretja država sistem kontrole, enakovreden tistim iz člena 10,

–        je zadevna država članica pripravljena zagotoviti zaščito, ki je enakovredna tisti, ki je v Skupnosti na voljo tistim kmetijskim proizvodom in živilom, ki izvirajo iz Skupnosti.

2.       Če je zaščiteno ime v tretji državi enako zaščitenemu imenu v Skupnosti, se registracija odobri ob upoštevanju lokalne in tradicionalne rabe ter dejanske nevarnosti zamenjave.

Uporaba takšnih imen je dovoljena le, če je država porekla proizvoda na označbi jasno in vidno navedena.“

12      Člen 17 Uredbe št. 2081/92 določa postopek za registracijo, imenovan „poenostavljeni postopek“, ki se uporablja za registracijo imen, ki so na dan začetka veljavnosti te uredbe že obstajala. Med drugim določa, da države članice v šestih mesecih od začetka veljavnosti Uredbe št. 2081/92 Komisijo obvestijo, katera od svojih imen želijo registrirati po tem postopku.

13      Da bi se med drugim upoštevalo dejstvo, da je bil prvi predlog za registracijo geografskih označb in označb porekla, ki ga je morala Komisija pripraviti v skladu s členom 17(2) Uredbe št. 2081/92, predložen Svetu Evropske unije šele marca 1996, ko je minila večina prehodnega petletnega obdobja, določenega v členu 13(2) te uredbe, je bil z Uredbo št. 535/97, ki je začela veljati 28. marca 1997, navedeni odstavek nadomeščen s tem besedilom:

„Z odstopanjem od odstavkov 1(a) in (b) lahko države članice ohranijo nacionalne sisteme, ki omogočajo uporabo imen, registriranih po členu 17, za obdobje, ki ni daljše od petih let po datumu objave registracije, če:

–        so se proizvodi zakonito tržili s takimi imeni vsaj pet let pred datumom objave te uredbe,

–        so podjetja zakonito tržila zadevne proizvode in pri tem ves čas uporabljala imena za obdobje iz prve alinee,

–        označevanje jasno nakazuje pravo poreklo proizvoda.

Toda tako odstopanje ne sme voditi do prostega trženja proizvodov na ozemlju države članice, kjer so taka imena prepovedana.“

 Nacionalno pravo

14      Republika Avstrija in Češkoslovaška socialistična republika sta 11. junija 1976 sklenili pogodbo o zaščiti označb izvora, označb porekla ter drugih označb izvora kmetijskih in industrijskih proizvodov (v nadaljevanju: dvostranska konvencija).

15      Dvostranska konvencija je bila po potrditvi in ratifikaciji objavljena v Bundesgesetzblatt für die Republik Österreich z dne 19. februarja 1981 (BGBl. 1981/75). V skladu s členom 16(2) je začela veljati 26. februarja 1981 za nedoločen čas.

16      Člen 1 dvostranske konvencije določa:

„Vsaka od držav pogodbenic se zaveže, da bo storila vse potrebno, da bi v gospodarskem prometu pred nelojalno konkurenco učinkovito zaščitila označbe porekla, označbe izvora ter druge označbe o poreklu kmetijskih in industrijskih proizvodov iz kategorij, navedenih v členu 5 in natančneje opredeljenih v sporazumu, navedenem v členu 6, kot tudi imena in skice iz členov 3 in 4 ter člena 8(2).“

17      Člen 2 dvostranske konvencije določa:

„Označbe izvora, označbe porekla in druge označbe o izvoru v smislu te pogodbe so vse označbe, ki se neposredno ali posredno nanašajo na izvor proizvoda. Takšno označbo navadno sestavlja geografska označba. Vendar jo lahko sestavljajo tudi druge navedbe, če upoštevna javnost iz države porekla v povezavi s tako označenim proizvodom v njih prepozna označbo države proizvajalke. Navedene označbe lahko poleg navedbe geografskega izvora vsebujejo tudi navedbe o kakovosti zadevnega proizvoda. Te posebnosti proizvodov so izključno ali večinoma posledica geografskih ali človeških vplivov.“

18      Člen 3(1) dvostranske konvencije določa:

„[…] češkoslovaške označbe, naštete v sporazumu, sklenjenem v skladu s členom 6, se v Republiki Avstriji uporabljajo izključno za češkoslovaške proizvode.“

19      V členu 5(1)(B), točka 2, dvostranske konvencije je pivo navedeno med kategorijami čeških proizvodov, na katere se nanaša zaščita, ki jo ta konvencija uvaja.

20      Člen 6 dvostranske konvencije določa:

„Označbe proizvodov, za katere veljajo pogoji iz členov 2 in 5 ter so zaščitene s pogodbo in torej niso generična imena, se naštejejo v sporazumu, ki ga morata skleniti vladi obeh držav pogodbenic.“

21      Člen 7 dvostranske konvencije določa:

„1.       Če se imena in označbe, zaščiteni v skladu s členi 3, 4, 6 in členom 8(2) te pogodbe, uporabljajo v nasprotju s temi določbami pri trgovski dejavnosti za označevanje proizvodov, zlasti za njihovo predstavitev ali embalažo, ali če se uporabljajo na računih, tovornih listih ali drugih trgovskih dokumentih oziroma v oglasih, se uporabijo vsi pravni in upravni ukrepi za preprečevanje nelojalne konkurence ali drugačno zatiranje nedovoljenih označb, ki jih določa zakonodaja države pogodbenice, v kateri se zaščita predlaga, v skladu s pogoji, ki jih ta zakonodaja določa, in ob upoštevanju člena 9.

2.       Če obstaja verjetnost zmede pri trgovski dejavnosti, se uporablja odstavek 1 tudi, če se označbe, zaščitene na podlagi te pogodbe, uporabljajo v spremenjeni obliki ali za proizvode, ki jim te označbe niso dodeljene s sporazumom, navedenim v členu 6.

3.       Odstavek 1 se uporablja tudi, če se označbe, zaščitene na podlagi te pogodbe, uporabljajo v obliki prevoda ali z navedbo dejanskega izvora ali če so jim dodani izrazi, kot so ,slog‘, ,tip‘, ,kot se proizvaja v‘, ,imitacija‘ ali podobni.

4.       Odstavek 1 se ne uporablja za prevode označb ene od držav pogodbenic, če je prevod pogovorni izraz v jeziku druge države pogodbenice.“

22      Člen 16(3) dvostranske konvencije določa, da jo pogodbenici lahko odpovesta s pisnim obvestilom po diplomatski poti in najmanj enoletnim odpovednim rokom.

23      V skladu s členom 6 dvostranske konvencije je bil 7. junija 1979 sklenjen sporazum o njeni uporabi (v nadaljevanju: dvostranski sporazum). Ta sporazum je v skladu s členom 2(1) začel veljati sočasno z dvostransko konvencijo, to je 26. februarja 1981. Objavljen je bil v Bundesgesetzblatt für die Republik Österreich z dne 19. februarja 1981 (BGBl. 1981/76).

24      Priloga B k dvostranskemu sporazumu določa:

„Češkoslovaške označbe za kmetijske in industrijske proizvode

[…]

B.       Prehrana in kmetijstvo (razen vina)

[…]

2.       Pivo

Češka socialistična republika

[…]

Bud

Budějovické pivo

Budějovické pivo Budvar

Budějovický Budvar

[…]“

25      Češki nacionalni svet je 17. decembra 1992 izjavil, da Češka republika v skladu z veljavnimi načeli mednarodnega prava in v obsegu, določenem s tem pravom, meni, da jo od 1. januarja 1993 zavezujejo večstranske in dvostranske pogodbe, katerih pogodbenica je bila na ta dan Češka in slovaška federativna republika.

26      Češka republika je z ustavnim zakonom št. 4/1993 z dne 15. decembra 1992 potrdila, da prevzema pravice in obveznosti, ki jih je Češka in slovaška federativna republika na podlagi mednarodnega prava imela na dan svojega razpada.

27      V sporočilu zveznega kanclerja v zvezi z veljavnimi dvostranskimi pogodbami med Republiko Avstrijo in Češko republiko (BGBl. III 1997/123, v nadaljevanju: sporočilo zveznega kanclerja) je navedeno:

„Na podlagi skupne preučitve dvostranskih pogodb med Republiko Avstrijo in Češko republiko, ki so jo opravili pristojni organi obeh držav, je bilo ugotovljeno, da so na podlagi splošno sprejetih pravil mednarodnega javnega prava v odnosih med Republiko Avstrijo in Češko republiko na dan 1. januarja 1993, ko je Češka republika na ustreznem ozemlju nasledila nekdanjo Češko in slovaško federativno republiko, veljale dvostranske pogodbe, navedene v nadaljevanju, ki jih pristojni organi od tega dne uporabljajo v pravnih redih obeh držav:

[…]

19.      pogodba med Republiko Avstrijo in Češkoslovaško socialistično republiko o zaščiti označb izvora, označb porekla ter drugih označb izvora kmetijskih in industrijskih proizvodov ter protokol z dne 30. novembra 1977

         Dunaj, 11. junij 1976 (BGBl. št. 75/1981)

[…]

26.      sporazum o uporabi pogodbe med Republiko Avstrijo in Češkoslovaško socialistično republiko o zaščiti označb izvora, označb porekla ter drugih označb izvora kmetijskih in industrijskih proizvodov

                  Praga, 7. junij 1979 (BGBl. št. 76/1981)

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

28      Družba Budvar trži pivo, med drugim pod znamkama Budějovický Budvar in Budweiser Budvar, ter zlasti v Avstrijo izvaža pivo, imenovano „Budweiser Budvar“.

29      Družba Ammersin med drugim trži pivo ameriške znamke American Bud, proizvedeno v pivovarni Anheuser-Busch, kupuje pa ga od družbe Josef Sigl KG (v nadaljevanju: Josef Sigl) s sedežem v Obertrumu (Avstrija), ki je izključni uvoznik navedenega piva v Avstrijo.

30      Družba Budvar je z vlogo za začetek postopka z dne 22. julija 1999 predložitvenemu sodišču predlagala, naj družbi Ammersin naloži, da na avstrijskem ozemlju pri svoji trgovski dejavnosti ne uporablja imena Bud ali podobnih imen, ki lahko povzročajo zmedo, za pivo ali podobne proizvode ali v povezavi s temi proizvodi, razen če gre za proizvode družbe Budvar. Poleg tega je družba Budvar predlagala odstranitev vseh imen, ki so v nasprotju s to prepovedjo, predložitev računov in objavo sodbe. Poleg tožbe je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.

31      Tožba družbe Budvar v postopku v glavni stvari v bistvu temelji na dveh pravnih temeljih.

32      Prvič, družba Budvar trdi, da se znamka American Bud, ki je registrirana kot znamka družbe Anheuser-Busch, zaradi podobnosti lahko v smislu zakonodaje o preprečevanju nelojalne konkurence zamenjuje z njenimi prednostnimi znamkami, ki so v Avstriji zaščitene, in sicer Budweiser, Budweiser Budvar in Bud.

33      Drugič, družba Budvar trdi, da je uporaba imena American Bud za pivo z izvorom iz države, ki ni Češka republika, v nasprotju z določbami dvostranske konvencije, saj je ime Bud, ki je navedeno v prilogi B k dvostranskemu sporazumu, v skladu s členom 6 navedene konvencije zaščiteno ime, ki se zato uporablja izključno za češke proizvode.

34      Predložitveno sodišče je 15. oktobra 1999 sprejelo začasne ukrepe, ki jih je predlagala družba Budvar.

35      Družba Ammersin s tožbo, ki jo je zoper navedene ukrepe vložila pri Oberlandesgericht Wien (Avstrija), ni uspela, pritožba, vložena pri Oberster Gerichtshof (Avstrija), pa je bila zavrnjena. Ker je postopek za izdajo začasne odredbe končan, zdaj zadevo vsebinsko obravnava Handelsgericht Wien.

36      Predložitveno sodišče ugotavlja, da je družba Budvar, preden je vložila tožbo v postopku v glavni stvari, pri Landesgericht Salzburg (Avstrija) že vložila tožbo, ki je glede predmeta in glede temelja popolnoma enaka tisti, ki je bila vložena v postopku v glavni stvari, vendar proti družbi Josef Sigl.

37      Landesgericht Salzburg je v tej vzporedni zadevi s sklepom sprejelo zahtevane začasne ukrepe, Oberlandesgericht Linz (Avstrija) pa ni ugodilo pritožbi zoper ta sklep. Oberster Gerichtshof je s sklepom z dne 1. februarja 2000 zavrnilo predlog za revizijo sklepa, sprejetega v pritožbenem postopku, in potrdilo začasne odredbe.

38      Predložitveno sodišče navaja, da ta sklep Oberster Gerichtshof v bistvu temelji na spodaj navedenih ugotovitvah.

39      Oberster Gerichtshof, ki je svojo presojo omejilo na tožbeni razlog v zvezi z dvostransko konvencijo, je razsodilo, da lahko prepoved, ki je bila predlagana v zvezi z družbo Josef Sigl, pomeni oviro za prosti pretok blaga v smislu člena 28 ES.

40      Vseeno je menilo, da je ta ovira skladna s členom 28 ES, saj zaščita imena Bud, ki jo določa dvostranska konvencija, spada pod varstvo industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 30 ES.

41      Predložitveno sodišče navaja, da je Oberster Gerichtshof razsodilo, da je ime Bud „preprosta geografska označba ali posredna označba izvora“, to je označba, ki ne izpolnjuje nujno zahtev, povezanih z označbo izvora, kakršne so proizvodnja v skladu s kakovostnimi ali proizvodnimi standardi, ki jih sprejmejo in nadzorujejo ustrezni organi, ter posebne značilnosti proizvoda. Ime Bud naj bi poleg tega uživalo „absolutno zaščito“, torej neodvisno od vsakršne verjetnosti zmede ali zavajanja.

42      Predložitveno sodišče glede na argumente, ki so mu bili predstavljeni, meni, da je v zvezi z odgovori glede vprašanj o pravu Skupnosti, ki se zastavljajo v postopku v glavni stvari, ostal razumen dvom, zlasti zato, ker naj na podlagi sodne prakse Sodišča ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali tudi „preproste“ označbe geografskega izvora, pri katerih ne obstaja verjetnost zavajanja, spadajo pod varstvo industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 30 ES.

43      V teh okoliščinah je Handelsgericht Wien prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je uporaba določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, s katero je preprosti/posredni geografski označbi, ki v državi porekla ni niti ime regije niti ime kraja ali države, podeljena absolutna zaščita kvalificirane geografske označbe v smislu Uredbe št. 2081/92, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja, združljiva s členom 28 ES in/ali Uredbo št. 2081/92, če se z uporabo te določbe lahko prepreči uvoz blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici?

2.      Ali to velja tudi, kadar se geografska označba, ki v državi porekla ni niti ime regije niti ime kraja ali države, v državi porekla ne razume kot geografsko ime določenega proizvoda niti kot preprosta ali posredna geografska označba?

3.      Ali sta odgovora na prvo in drugo vprašanje enaka, kadar je dvostranska pogodba pogodba, ki jo je država članica sklenila pred pristopom k Evropski uniji in ki jo je po njem z državo, ki je nasledila prvotno drugo državo pogodbenico, ohranila z izjavo zvezne vlade?

4.      Ali člen 307, drugi odstavek, ES državo članico obvezuje, da tako dvostransko konvencijo, sklenjeno pred pristopom te države članice k Evropski uniji med to državo članico in tretjo državo, razlaga v skladu s pravom Skupnosti v smislu člena 28 ES in/ali Uredbe št. 2081/92 tako, da zaščita, ki jo podeljuje preprosti/posredni geografski označbi, ki v državi porekla ni niti ime regije niti ime kraja ali države, pomeni samo zaščito pred verjetnostjo zavajanja, ne pa absolutne zaščite kvalificirane geografske označbe v smislu Uredbe št. 2081/92?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

 Stališča, predložena Sodišču

44      Družba Budvar trdi, da gre v zadevi v glavni stvari za določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, za katere se pravo Skupnosti na podlagi člena 307, prvi odstavek, ES ne uporablja. Za razlago teh določb naj bi bilo pristojno izključno nacionalno sodišče. V teh okoliščinah odločba o vprašanjih za predhodno odločanje ni niti potrebna niti dopustna.

45      Avstrijska vlada meni, da je del prvega vprašanja v zvezi z združljivostjo zaščite, podeljene z dvostransko konvencijo, z Uredbo št. 2081/92 nedopusten. To naj bi bilo namreč hipotetično vprašanje, saj predložitveni sklep ne vsebuje nobenega dokaza, da je bil eden od zadevnih proizvodov registriran v smislu te uredbe ali naj bi bilo to predvideno.

46      Komisija trdi, da se postavlja vprašanje, ali so vprašanja za predhodno odločanje hipotetična in kot taka nedopustna, ob upoštevanju zlasti trojne okoliščine, in sicer da se predložitveno sodišče očitno ne strinja z razlago dvostranske konvencije, ki jo je v zvezi z absolutno naravo zaščite, ki jo podeljuje ta konvencija, v sklepu o predlogu za začasno odredbo z dne 1. februarja 2000 pripravilo Oberster Gerichtshof, da ne navaja, pod katero vrsto zaščite po njegovem mnenju spada ime iz postopka v glavni stvari, in da tudi ne pojasnjuje, ali ga navedena razlaga zavezuje.

 Presoja Sodišča

47      V skladu z ustaljeno sodno prakso je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, vzpostavljenega s členom 234 ES, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za poznejšo sodno odločitev, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, ki mu bo omogočila izreči sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, načelno dolžno odločati. Odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je postavilo nacionalno sodišče, se lahko zavrne le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (glej zlasti sodbo z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra, C-379/98, Recueil, str. I-2099, točki 38 in 39).

48      Po mnenju družbe Budvar so vprašanja za predhodno odločanje nedopustna, ker naj bi se zadeva v postopku v glavni stvari glede na uporabo člena 307, prvi odstavek, ES nanašala samo na razlago pravil nacionalnega prava, to je dvostranske konvencije in sporazuma (v nadaljevanju: zadevni dvostranski pogodbi), in zato naj bi se pravo Skupnosti v obravnavani zadevi ne uporabljalo.

49      V zvezi s tem zadostuje najprej ugotoviti, da se tretje in četrto vprašanje nanašata ravno na razlago člena 307 ES glede na okoliščine zadeve v postopku v glavni stvari, medtem ko se prvo in drugo vprašanje nanašata na razlago določb prava Skupnosti, in sicer določb členov 28 ES in 30 ES ter Uredbe št. 2081/92, da bi predložitveno sodišče lahko preučilo združljivost zadevnih nacionalnih pravil s pravom Skupnosti. O upoštevnosti take preučitve zaradi morebitne uporabe člena 307 ES za navedeno zadevo ni mogoče dvomiti.

50      Kar dalje zadeva trditev avstrijske vlade, da je del vprašanja v zvezi z Uredbo št. 2081/92 hipotetičen, je treba ugotoviti, da se zadeva v postopku v glavni stvari nanaša na uveljavljanje pravice s strani družbe Budvar, ki bi za družbo Ammersin pomenila prepoved trženja nekaterega blaga pod zaščitenim imenom in katere združljivost s sistemom, uvedenim z Uredbo št. 2081/92, se izpodbija, neodvisno od obstoja morebitne registracije na podlagi sistema iz navedene uredbe. To vprašanje torej nikakor ni hipotetično.

51      Nazadnje, glede trditev Komisije zadostuje odgovor, da so primeri, ki jih predložitveno sodišče razlikuje v zvezi z naravo zadevnega imena v postopku v glavni stvari, samo predpostavke, na podlagi katerih so postavljena vprašanja za predhodno odločanje in katerih utemeljenosti Sodišču ni treba preveriti.

52      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

 Vsebinska presoja

 Prvo vprašanje

53      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali Uredba št. 2081/92 ali člen 28 ES nasprotujeta uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, s katero se preprosti in posredni označbi geografskega izvora te tretje države v državi članici uvoznici daje zaščita, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, zakonito trženega v drugi državi članici.

54      To vprašanje se nanaša na primer, v katerem naj bi ime Bud pomenilo preprosto in posredno označbo geografskega izvora, torej ime, ki ni neposredno povezano, prvič, s posebno kakovostjo, slovesom ali drugo značilnostjo proizvoda niti, drugič, z njegovim posebnim geografskim poreklom, tako da ne spada na področje uporabe člena 2(2)(b) Uredbe št. 2081/92 (glej sodbo z dne 7. novembra 2000 v zadevi Warsteiner Brauerei, C-312/98, Recueil, str. I-9187, točki 43 in 44), in ki poleg tega samo po sebi ni geografsko ime, vendar vsaj lahko seznanja potrošnika s tem, da proizvod, ki ga označuje, izvira iz točno določenega kraja, regije ali države (glej sodbo z dne 10. novembra 1992 v zadevi Exportur, C-3/91, Recueil, str. I-5529, točka 11).

–        Uredba št. 2081/92

 Stališča, predložena Sodišču

55      Družba Budvar trdi, da je ime Bud okrajšava imena mesta Budweis, katerega češko ime je Česke Budějovice in iz katerega prihaja njeno pivo, ter torej vključuje geografsko referenco, ki je povezana s pivovarsko tradicijo navedenega mesta in zlasti izraža svetovni sloves piva iz Budweisa, ki ga je treba pripisati njegovi odlični kakovosti.

56      Po mnenju družbe Budvar je ime Bud – ki je v Avstriji zaščiteno na podlagi dvostranske konvencije – torej geografska označba ali kvalificirana označba porekla, to je označba, ki se na podlagi Uredbe št. 2081/92 lahko registrira.

57      V zvezi s tem družba Budvar trdi, da iz sodne prakse Sodišča (zgoraj navedena sodba Warsteiner Brauerei, točka 47) izhaja, da Uredba št. 2081/92 ne nasprotuje nacionalnemu sistemu zaščite geografske označbe ali kvalificirane označbe porekla, kot je Bud, ki je podoben sistemu, ki izhaja iz dvostranske konvencije.

58      Družba Budvar poleg tega trdi, da če bi bilo ime Bud, kot je zaščiteno z dvostransko konvencijo, samo preprosta označba geografskega izvora – to je označba geografskega izvora, za katero ne obstaja nikakršna povezava med značilnostmi proizvoda in njegovim geografskim izvorom – bi bilo v točki 54 zgoraj navedene sodbe Warsteiner Brauerei še posebej navedeno, da Uredba št. 2081/92 ne nasprotuje uporabi te nacionalne zaščite, ker take označbe očitno ne spadajo na področje uporabe navedene uredbe.

59      Po mnenju družbe Budvar Uredba št. 2081/92 ureja samo skupnostno zaščito označb, na katere se nanaša. Iz tega naj bi sledilo, da z vidika popolnoma nacionalne zaščite, ki izhaja iz dvostranske konvencije, razlikovanje predložitvenega sodišča med preprostimi označbami geografskega izvora in kvalificiranimi označbami ni upoštevno. Glede na zgoraj navedeno sodbo Warsteiner Brauerei, zlasti točki 43 in 44 te sodbe, naj bi ta rešitev veljala tudi neodvisno od vsakršne nevarnosti zavajanja.

60      Družba Ammersin trdi, da zgoraj navedena sodba Warsteiner Brauerei ne daje odgovora na vprašanje, ki je predmet spora o glavni stvari, in sicer ali se lahko absolutna zaščita, ki se na podlagi Uredbe št. 2081/92 uporablja samo za kvalificirane geografske označbe in označbe porekla, na ravni držav članic odobri vzporedno s sistemom, uvedenim s to uredbo.

61      Na to vprašanje naj bi bilo treba odgovoriti nikalno, saj naj bi iz predmeta, cilja in sistematike Uredbe št. 2081/92 izhajalo, da je ta izčrpna v delu, v katerem se odobri absolutna zaščita. Družba Ammersin poudarja, prvič, da ta uredba za zaščito imena določa stroge pogoje, s katerimi se zahteva, da je to ime kraja ter da obstaja neposredna povezava med kakovostjo zadevnega proizvoda in krajem, iz katerega izvira (člen 2(2) navedene uredbe), in, drugič, da se ta zaščita odobri šele po obveznem postopku obvestitve, preverjanja in registracije, ki vključuje zlasti podroben pregled skladnosti s specifikacijo (člen 4 in naslednji iste uredbe).

62      Po mnenju družbe Ammersin iz tega izhaja, da Uredba št. 2081/92 nasprotuje nacionalnim sistemom zaščite, s katerimi je absolutna zaščita odobrena za geografske označbe ali označbe porekla, pri katerih ni zajamčeno, da izpolnjujejo stroge zahteve, določene z navedeno uredbo.

63      To razlago naj bi potrjeval člen 17 Uredbe št. 2081/92, iz katerega naj bi izhajalo, da se lahko nacionalni sistemi zaščite kvalificiranih označb geografskega izvora, vključno s sistemi, ki temeljijo na dvostranskih konvencijah, ohranijo po izteku šestmesečnega roka iz te določbe samo, če je bila Komisija v tem roku obveščena o njih.

64      Označbe izvora, zaščitene na podlagi dvostranske konvencije, zlasti ime Bud, pa naj ne bi bile sporočene v tem roku, ki je za Republiko Avstrijo potekel 30. junija 1999. Zato naj ne bi več smele biti zaščitene.

65      Avstrijska vlada trdi, da ob predpostavki, da je ime v postopku v glavni stvari samo preprosta označba geografskega izvora, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je zaščita, ki se podeljuje z dvostransko konvencijo, združljiva z Uredbo št. 2081/92.

66      Ta vlada poleg tega trdi, da tudi iz sodne prakse Sodišča izhaja, da Uredba št. 2081/92 niti ne nasprotuje uporabi nacionalnih predpisov o zaščiti imen, ki bi lahko bila registrirana na podlagi navedene uredbe.

67      Nemška vlada trdi, da je zaščita imena Bud, kakor je določena z dvostransko konvencijo, če je to preprosta označba geografskega izvora, združljiva z Uredbo št. 2081/92, saj se ta uporablja samo za kvalificirane označbe geografskega izvora, to je označbe, ki so povezane z značilnostmi ali kakovostjo zadevnega proizvoda.

68      Nasprotno, če gre v zadevi v postopku v glavni stvari za kvalificirano označbo izvora, je treba po mnenju navedene vlade upoštevati, da Uredba št. 2081/92 določa samo registracijo označb izvora iz držav članic (glej člen 5(4) in (5) navedene uredbe). Iz uvodnih izjav te uredbe naj bi bilo jasno, da ta izhaja iz načela, da bo sistem, ki ga določa, dopolnjen s sodelovanjem s tretjimi državami. Vendar pa naj sporazuma med Evropsko unijo in Češko republiko še vedno ne bi bilo.

69      Zato naj zaščita, podeljena z dvostransko konvencijo, ne bi vzbujala pomislekov, če v njej navedene kvalificirane označbe izvora vsebinsko izpolnjujejo zahteve iz Uredbe št. 2081/92.

70      Francoska vlada trdi, da člen 12(1) Uredbe št. 2081/92 dovoljuje ohranitev mednarodnih sporazumov, sklenjenih pred začetkom njene veljavnosti.

71      Nedvomno naj bi torej bilo, da zaščita, ki se imenu Bud podeljuje z dvostransko konvencijo, ne more biti nezdružljiva z Uredbo št. 2081/92, še zlasti ker je bilo to ime opredeljeno kot zaščitena označba porekla, med drugim v okviru Lizbonskega aranžmaja z dne 31. oktobra 1958 o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji, in ga je kot takega Svetovna organizacija za intelektualno lastnino registrirala leta 1975.

72      Po mnenju Komisije iz sodne prakse izhaja, da Uredba št. 2081/92 ne nasprotuje temu, da se z dvostransko konvencijo, morebiti v povezavi z drugimi nacionalnimi zakonodajnimi besedili, podeli absolutna zaščita, to je zaščita, ki je neodvisna od kakršne koli uporabe, ki vključuje verjetnost zavajanja, geografski označbi, kot je ta v postopku v glavni stvari, pri kateri ni nobene povezave med značilnostmi proizvoda in njegovim geografskim izvorom.

 Odgovor Sodišča

73      Sodišče je že razsodilo, da iz ničesar v Uredbi št. 2081/92 ne izhaja, da preprostih označb geografskega izvora ni mogoče zaščititi na podlagi nacionalne zakonodaje države članice (glej zgoraj navedeno sodbo Warsteiner Brauerei, točka 45).

74      Uredba št. 2081/92 je namenjena zagotavljanju enotne zaščite z njo zajetih geografskih imen v Skupnosti in je uvedla obveznost registracije teh imen na ravni Skupnosti, da bi bila zaščitena v vseh državah članicah, medtem ko je nacionalna zaščita, ki bi jo država članica odobrila za geografska imena, ki ne izpolnjujejo pogojev za registracijo na podlagi Uredbe št. 2081/92, urejena z nacionalnim pravom te države in je še naprej omejena na njeno ozemlje (glej zgoraj navedeno sodbo Warsteiner Brauerei, točka 50).

75      Te razlage ne izpodbija okoliščina, da nacionalni sistem zaščite označb geografskega izvora iz zadeve v postopku v glavni stvari določa absolutno zaščito, to je zaščito, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja.

76      Področje uporabe Uredbe št. 2081/92 namreč ni določeno na podlagi take okoliščine, ampak je odvisno predvsem od narave imena, saj je omejeno na imena proizvodov, pri katerih obstaja posebna povezava med njihovimi značilnostmi in njihovim geografskim poreklom, in od obsega podeljene zaščite v Skupnosti.

77      Ni sporno, da za namene primera, na katerega se nanaša prvo vprašanje, ime v postopku v glavni stvari ne spada med imena, ki sodijo na področje uporabe Uredbe št. 2081/92. Poleg tega je zaščita, ki jo uživa na podlagi zadevnih dvostranskih pogodb, omejena na avstrijsko ozemlje.

78      Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje v delu, v katerem se nanaša na Uredbo št. 2081/92, odgovoriti, da ta ne nasprotuje uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, s katero se preprosti in posredni označbi geografskega izvora te tretje države v državi članici uvoznici daje zaščita, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici.

–        Člena 28 ES in 30 ES

 Stališča, predložena Sodišču

79      Družba Budvar najprej trdi, da se zadeva v postopku v glavni stvari nanaša samo na neposreden uvoz v Avstrijo iz tretje države, to je Združenih držav Amerike, in zato ne vključuje ovire za trgovino v Skupnosti. Tako naj ne bi bila povezana z notranjim trgom in naj ne bi spadala na področje uporabe člena 28 ES.

80      Družba Budvar poleg tega trdi, da v skladu s sodno prakso Sodišča člena 28 ES in 30 ES ne nasprotujeta uporabi pravil, določenih z mednarodnim sporazumom med državami članicami, v zvezi z zaščito označb izvora in označb porekla, če zaščitena imena na dan začetka veljavnosti tega sporazuma ali pozneje v državi porekla niso postala generična.

81      Po mnenju družbe Budvar se ta sodna praksa uporablja še zlasti za položaj, ki se kot v zadevi v postopku v glavni stvari nanaša na konvencijo med državo članico in tretjo državo, ki določa tako zaščito, predvsem ker je nesporno, da – zlasti ker je v členu 6 dvostranske konvencije izrecno navedeno – ime Bud ni in ni nikoli bilo generično.

82      Po trditvah družbe Ammersin iz sodne prakse Sodišča ne izhaja, da je absolutna zaščita imena, kot je Bud, utemeljena s členom 30 ES. Utemeljene naj bi namreč bile samo preproste označbe geografskega izvora – to je predvsem imena kraja – ki uživajo velik sloves in ki za proizvajalce s sedežem v krajih, ki jih označujejo, pomenijo bistveno sredstvo za pridobivanje kupcev. Ime Bud pa naj ne bi bilo ime kraja in naj med potrošniki ne bi uživalo slovesa.

83      Družba Ammersin poleg tega trdi, da zaščita imena Bud tudi ne more biti utemeljena s členom 28 ES, to je z nujnim razlogom splošnega interesa, kot je varstvo potrošnikov ali pošteno trgovsko poslovanje. Za dosego teh ciljev naj bi namreč zadostovala zaščita pred nevarnostjo zavajanja. V teh okoliščinah naj bi bila absolutna zaščita očitno nesorazmerna.

84      Avstrijska vlada trdi, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 28 ES ne nasprotuje omejitvam uvoza in izvoza, ki so utemeljene z razlogi varstva industrijske ali poslovne lastnine v smislu člena 30 ES, če so take omejitve potrebne za zavarovanje pravic, ki so poseben predmet te lastnine.

85      Ta utemeljitev naj bi zajemala preproste in posredne označbe geografskega izvora.

86      Navedena vlada trdi, da imena, zaščitena z dvostransko konvencijo – čeprav niso kvalificirane geografske označbe ali označbe porekla, ki bi lahko spadale pod Uredbo št. 2081/92 – uživajo poseben sloves, s katerim bi se lahko utemeljile omejitve prostega pretoka blaga.

87      Navedena imena naj bi bila vključena v priloge k dvostranskemu sporazumu na predlog zainteresiranih nacionalnih krogov, na podlagi pričakovanj potrošnikov ter v tesnem dogovoru s pristojnimi interesnimi skupinami in upravami.

88      Cilj dvostranske konvencije naj bi bil preprečiti, da bi se zaščitene označbe zlorabljale in postale generične označbe.

89      Nemška vlada trdi, da zaščita, ki se preprostim označbam geografskega izvora podeljuje z dvostransko konvencijo, pomeni ukrep z enakovrednim učinkom, kot ga ima količinska omejitev v smislu člena 28 ES, ki pa je na podlagi člena 30 ES vseeno utemeljena kot varstvo industrijske in poslovne lastnine, ali, podredno, na podlagi člena 28 ES kot nujni razlog splošnega interesa, zlasti v zvezi s poštenim trgovskim poslovanjem ali varstvom potrošnikov.

90      V zvezi s členom 30 ES nemška vlada trdi, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se s prepovedjo uporabe imena Bud, ki izhaja iz dvostranske konvencije, ščiti poslovna lastnina, ki izhaja iz označb izvora v smislu tega člena, in da je torej ovira, prepovedana s členom 28 ES, lahko utemeljena.

91      Če bi bilo odločeno, da je ime v postopku v glavni stvari preprosta označba izvora, bi to pomenilo, da je ta označba zaščitena pred nevarnostjo izkoriščanja njenega slovesa. Poleg tega ne bi bilo pomembno, ali ima ta označba dejansko sloves in ali je nepooblaščena oseba s trženjem svojih proizvodov dejansko izkoristila sloves označbe izvora.

92      Nemška vlada podredno trdi, da nujni razlogi splošnega interesa, zlasti razlogi v zvezi s poštenim trgovskim poslovanjem in varstvom potrošnikov, državam članicam dovoljujejo sprejetje nacionalnih določb na področju uporabe zavajajočih označb, ne da bi bilo nujno, da zavajanje dejansko vpliva na potrošnike. To naj bi bilo sicer potrjeno z različnimi direktivami.

93      Komisija trdi, da prepoved trženja piva pod imenom American Bud v Avstriji, ki izhaja iz dvostranske konvencije, pomeni ukrep z enakovrednim učinkom, kot ga ima količinska omejitev uvoza v smislu člena 28 ES, ki je utemeljena, saj se nanaša na varstvo industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 30 ES.

94      V zvezi s tem Komisija trdi, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da za geografska imena, kot je Bud, ki na podlagi mednarodnega sporazuma uživajo absolutno zaščito, čeprav ni povezave med značilnostmi zadevnih proizvodov in njihovim geografskim izvorom, velja utemeljitev v zvezi z industrijsko in poslovno lastnino v smislu člena 30 ES.

 Odgovor Sodišča

95      Opozoriti je treba, da se člena 28 ES in 30 ES uporabljata brez razlike za proizvode, ki izvirajo iz Skupnosti, in proizvode, ki so bili dani v prosti promet v kateri koli državi članici, ne glede na prvotni izvor teh proizvodov. Za pivo znamke American Bud v postopku v glavni stvari se torej navedena člena uporabljata ob upoštevanju teh pridržkov (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 1989 v zadevi Nijman, 125/88, Recueil, str. 3533, točka 11).

96      V zadevi v postopku v glavni stvari prepoved trženja piva, ki izvira iz drugih držav, kot je Češka republika, pod imenom Bud v Avstriji, ki izhaja iz dvostranske konvencije, lahko vpliva na uvoz zadevnega proizvoda pod tem imenom iz drugih držav članic in tako lahko pomeni oviro za trgovino v Skupnosti. Taka ureditev zato pomeni ukrep z enakovrednim učinkom, kot ga ima količinska omejitev v smislu člena 28 ES (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Nijman, točka 12, in Exportur, točki 19 in 20).

97      Res je, da se z nacionalno zakonodajo, ki za blago s poreklom iz tretjih držav, ki je dano v prosti promet v drugih državah članicah, v katerih se zakonito trži, prepoveduje uporaba geografskega imena, ne izključuje popolnoma uvoz teh proizvodov v zadevno državo članico. Vseeno pa lahko oteži njihovo trženje in s tem ovira trgovino med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2000 v zadevi Guimont, C-448/98, Recueil, str. I-10663, točka 26).

98      Treba je torej preučiti, ali je ta omejitev prostega pretoka blaga lahko utemeljena s pravom Skupnosti.

99      Sodišče je v zvezi z absolutno zaščito označbe izvora, podeljeno z dvostransko konvencijo, ki je v bistvu enake vrste, kot je ta v postopku v glavni stvari, že razsodilo, da je taka konvencija, s katero se preprečuje, da bi proizvajalci iz države pogodbenice uporabljali geografska imena druge države in tako izkoriščali sloves proizvodov podjetij s sedežem v regijah ali krajih, ki jih ta imena označujejo, namenjena zagotavljanju lojalne konkurence. Tak cilj se lahko šteje za varstvo industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 30 ES, če zadevna imena na dan začetka veljavnosti te konvencije ali pozneje v državi porekla niso postala generična (glej zgoraj navedeno sodbo Exportur, točka 37, in sodbo z dne 4. marca 1999 v zadevi Consorzio per la tutela del formaggio Gorgonzola, C‑87/97, Recueil, str. I‑1301, točka 20).

100    Kot izhaja zlasti iz členov 1, 2 in 6 dvostranske konvencije, je tak cilj podlaga za sistem zaščite, ki ga določata zadevni dvostranski pogodbi.

101    Zato če iz ugotovitev predložitvenega sodišča izhaja, da ime Bud glede na dejanske okoliščine in pojmovanje v Češki republiki označuje regijo ali kraj na ozemlju te države in da je njegova zaščita tam utemeljena glede na merila iz člena 30 ES, ta člen tudi ne nasprotuje razširitvi te zaščite na ozemlje države članice, kot je v obravnavanem primeru Republika Avstrija (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Exportur, točka 38).

102    Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje v delu, v katerem se nanaša na člena 28 ES in 30 ES, odgovoriti, da ta ne nasprotujeta uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, s katero se preprosti in posredni označbi geografskega izvora te tretje države v zadevni državi članici daje zaščita, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, zakonito trženega v drugi državi članici, če zaščiteno ime na dan začetka veljavnosti te pogodbe ali pozneje v državi porekla ni postalo generično (glej zgoraj navedeno sodbo Exportur, točka 39).

103    Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da člen 28 ES in Uredba št. 2081/92 ne nasprotujeta uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, s katero se preprosti in posredni označbi geografskega izvora iz te tretje države v državi članici uvoznici daje zaščita, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, zakonito trženega v drugi državi članici.

 Drugo vprašanje

104    Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali Uredba št. 2081/92 ali člen 28 ES nasprotujeta uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, s katero se imenu, ki se v tej državi niti neposredno niti posredno ne nanaša na geografski izvor proizvoda, v zadevni državi članici daje zaščita, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, zakonito trženega v drugi državi članici.

 Stališča, predložena Sodišču

105    Družba Budvar trdi, da bi bila zaščita, ki je imenu Bud podeljena z dvostransko konvencijo, s členom 28 ES nezdružljiva samo, če tako v zadevni državi članici kot v tretji državi ne bi bilo prav nobene miselne povezave med zaščiteno označbo, s katero je bilo spremenjeno celotno ime kraja proizvodnje zaščitenega proizvoda, na eni strani in proizvodom, zaščitenim s to označbo, njegovim konkretnim imenom in krajem njegove proizvodnje, na drugi strani. Uporaba take zaščite bi bila združljiva z Uredbo št. 2081/92, tudi če bi bila taka miselna povezava popolnoma izključena.

106    Družba Ammersin in nemška vlada trdita, da če ime Bud v državi porekla ne velja za geografsko ime za določen proizvod niti za preprosto ali posredno geografsko označbo, zaščite takega imena ni mogoče utemeljiti na podlagi varstva industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 30 ES.

 Odgovor Sodišča

107    Če iz ugotovitev predložitvenega sodišča izhaja, da ime Bud glede na dejanske okoliščine in pojmovanje v Češki republiki neposredno ali posredno ne označuje nobene regije ali kraja na ozemlju te države, se torej postavlja vprašanje, ali je absolutna zaščita tega imena, kot je določena z dvostransko konvencijo, ki pomeni oviro za prosti pretok blaga (glej točki 96 in 97 te sodbe), v pravu Skupnosti lahko utemeljena na podlagi člena 30 ES ali na drugi podlagi.

108    V takem primeru in brez vpliva na morebitno zaščito na podlagi posebnih pravic, kot je pravica iz znamk, zaščita navedenega imena ne more biti utemeljena na podlagi varstva industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 30 ES (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Exportur, točka 37, ter sodbo z dne 7. maja 1997 v združenih zadevah Pistre in drugi, od C-321/94 do C-324/94, Recueil, str. I-2343, točka 53).

109    V teh okoliščinah je treba preučiti, ali je to oviro mogoče utemeljiti z nujno zahtevo splošnega interesa, kot je zahteva v zvezi s poštenim trgovskim poslovanjem in varstvom potrošnikov.

110    Če bi bilo ugotovljeno, da ime Bud ne vključuje nobenega sklicevanja na geografski izvor proizvodov, ki jih označuje, bi bilo treba ugotoviti, da iz nobenega od elementov, ki jih je Sodišču predložilo predložitveno sodišče, ne izhaja, da bi se lahko z zaščito tega imena preprečilo, da bi gospodarski subjekti pridobili neupravičeno prednost ali da bi bili potrošniki zavedeni glede katere koli od značilnosti navedenih proizvodov.

111    Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da člen 28 ES nasprotuje uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, s katero se imenu, ki se v tej državi niti neposredno niti posredno ne nanaša na geografski izvor proizvoda, ki ga označuje, v državi članici uvoznici daje zaščita, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, zakonito trženega v drugi državi članici.

 Tretje in četrto vprašanje

112    Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 307, prvi odstavek, ES razlagati tako, da sodišču države članice dovoljuje uporabo določb dvostranskih pogodb, kot sta ti v postopku v glavni stvari, sklenjenih med to državo in tretjo državo, ki vsebujejo zaščito imena te tretje države, čeprav se za te določbe izkaže, da so v nasprotju s pravili Pogodbe, ker je to obveznost, ki izhaja iz konvencij, sklenjenih pred datumom pristopa zadevne države članice k Evropski uniji, in ali se z drugim odstavkom navedenega člena temu nacionalnemu sodišču nalaga, naj navedene določbe razlaga v skladu s pravom Skupnosti.

 Stališča, predložena Sodišču

113    Družba Budvar poudarja, da je Republika Avstrija dvostransko konvencijo sklenila pred pristopom k Evropski uniji, to je pred 1. januarjem 1995, in da ima sporočilo zveznega kanclerja iz leta 1997, to je po tem pristopu, po njegovih besedah samo deklarativno vrednost. Po mnenju družbe Budvar dvostranska konvencija ni bila ohranjena z navedeno izjavo, ampak je po razpadu Češke in slovaške federativne republike 1. januarja 1993 ostala veljavna na podlagi pravil mednarodnega javnega prava s področja nasledstva držav.

114    V teh okoliščinah družba Budvar trdi, da je Republika Avstrija na podlagi člena 307, prvi odstavek, ES, kot ga je razložilo Sodišče, lahko oziroma je na podlagi mednarodnega javnega prava celo morala sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev zaščite imena Bud, ki je določena z dvostransko konvencijo, ne glede na kakršno koli določbo prava Skupnosti.

115    Družba Budvar trdi, da institucije Skupnosti tudi ob predpostavki, da v zvezi z zaščito, določeno z dvostransko konvencijo, obstaja navzkrižje med to konvencijo in pravom Skupnosti, na podlagi člena 307, prvi odstavek, ES ne bi smele uporabljati celotne primarne in sekundarne zakonodaje, dokler to navzkrižje ni odpravljeno, po potrebi z odpovedjo dvostranske konvencije.

116    Ustrezna sredstva za odpravo morebitnih nezdružljivosti med sporazumom, sklenjenim pred pristopom države članice k Evropski uniji, in Pogodbo so po mnenju družbe Budvar lahko samo sredstva, ki so dovoljena z mednarodnim javnim pravom, kot sta ponovno pogajanje ali razlaga tega sporazuma v skladu s pravom Skupnosti.

117    Ponovno pogajanje o dvostranski konvenciji pa naj ne bi bilo predvideno. Poleg tega naj bi iz besedila člena 7(1) te konvencije, ki naj bi bil v zvezi s tem popolnoma nedvoumen, izhajalo, da je zaščita, ki se s konvencijo podeljuje zadevnemu imenu, neodvisna od verjetnosti zmede ali zavajanja.

118    Družba Ammersin trdi, da se v zadevi v postopku v glavni stvari člen 307, prvi odstavek, ES ne uporablja, ker Republika Avstrija na dan pristopa k Evropski uniji ni imela nobene obveznosti, ki bi izhajala iz dvostranske konvencije.

119    Republika Avstrija naj pred datumom sporočila zveznega kanclerja, vključno z dnevom svojega pristopa k Evropski uniji, ne bi imela obveznosti na podlagi mednarodnega prava. Poleg tega naj ne bi obstajalo nobeno pravilo mednarodnega prava na področju nasledstva držav, na podlagi katerega bi zadevni dvostranski pogodbi po razpadu Češke in slovaške federativne republike ostali veljavni.

120    Republika Avstrija naj bi šele s sporočilom zveznega kanclerja prevzela obveznosti do Češke republike, izhajajoče iz dvostranske konvencije. To sporočilo naj bi bilo torej v nasprotju z njegovim besedilom konstitutivno.

121    Dvostranska konvencija naj bi omogočala razlago v skladu s pravom Skupnosti, saj naj bi bilo ime Bud na podlagi te konvencije zaščiteno samo pred dejanskim zavajanjem. Člen 7(1) te konvencije naj namreč ne bi določal absolutne zaščite, ampak naj bi bila v njem predpisana uporaba „pravnih in upravnih ukrepov za preprečevanje nelojalne konkurence ali drugačno zatiranje nedovoljenih označb“.

122    Avstrijsko pravo in zlasti njegove določbe v zvezi z nelojalno konkurenco pa naj bi za vse predloge za prepoved v zvezi z imeni določali pogoj, da se ta imena uporabljajo zavajajoče.

123    Poleg tega se po mnenju družbe Ammersin v zadevi v postopku v glavni stvari uporablja člen 7(2) dvostranske konvencije, saj ime American Bud, ki se uporablja kot registrirana znamka, pomeni spremenjeno obliko zaščitene označbe v smislu te določbe. Ta znamka naj bi se namreč bistveno razlikovala od zaščitene označbe Bud – zlasti v obliki, uporabljeni kot etiketa na steklenici – in naj bi jo potrošnik dojemal kot samostojno znamko.

124    V zvezi s tem družba Ammersin trdi, da je v členu 307, drugi odstavek, ES pojasnjena določba člena 10 ES, v kateri je opredeljena splošna obveznost držav članic, da ravnajo v korist Skupnosti. Iz sodne prakse v zvezi s tem zadnjim členom naj bi zlasti izhajalo, da mora nacionalno sodišče, ki mora pri uporabi notranjega prava razložiti to pravo, to storiti čim bolj v skladu z besedilom in ciljem hierarhično višjih določb prava Skupnosti, da bi doseglo rezultate, zastavljene s Pogodbo, in tako ravnalo v skladu z Uredbo št. 2081/92 in členom 28 ES.

125    Avstrijska vlada poudarja, da sta se Republika Avstrija in Češka republika pridružili prevladujočemu mnenju, da države zavezujejo pogodbe, ki so jih sklenile njihove države predhodnice. Načelo kontinuitete v položajih, kot je ta v zadevi v postopku v glavni stvari, naj bi bilo izraženo v členu 34(1) Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb. To načelo naj bi bilo poleg tega v skladu z običajnim mednarodnim pravom. Po razpadu države, ki jo je nasledila Češka republika, naj uporaba zadevnih dvostranskih pogodb za dvostranske odnose med Republiko Avstrijo in Češko republiko nikakor ne bi vplivala na veljavnost teh pogodb.

126    Po mnenju navedene vlade ima sporočilo zveznega kanclerja torej samo deklarativno vrednost.

127    Avstrijska vlada poleg tega opozarja, da je v skladu s členom 31(1) Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969 „[p]ogodbo […] treba razlagati v dobri veri in ob tem upoštevati v pogodbi uporabljene izraze v njihovem običajnem pomenu, v okviru besedila kot celote ter v luči njenega predmeta in cilja“.

128    Po mnenju te vlade pa ob upoštevanju pomena, ki ga je treba pripisati upoštevnim izrazom dvostranske konvencije v njihovem okviru ter glede na njen predmet in cilj, teh izrazov ni mogoče razlagati tako, da bi ime Bud kot preprosta ali posredna označba geografskega izvora uživalo samo zaščito pred verjetnostjo zavajanja, in ne absolutne zaščite. Taka razlaga naj bi bila torej že takoj izključena.

129    Po mnenju nemške vlade dvostranska konvencija obsega pravice in obveznosti, ki so za Republiko Avstrijo nastale pred njenim pristopom k Evropski uniji. V skladu s členom 307, prvi odstavek, ES pravo Skupnosti ne vpliva na tako konvencijo, uporaba te konvencije pa ima prednost pred pravom Skupnosti.

130    Dejstvo, da tretja država, ki je sklenila dvostransko konvencijo, to je Češkoslovaška socialistična republika, ne obstaja več, naj te razlage ne bi moglo ovreči. Republika Avstrija naj bi – tako kot Zvezna republika Nemčija, in kot je znano nemški vladi, tudi druge države članice – priznala nadaljnji obstoj večine mednarodnih pogodb in naj bi tako ravnala v skladu z običajno prakso med državami.

131    Po mnenju navedene vlade bi bila za razlago, ki bi bila ugodna za pravo Skupnosti, potrebna sprememba dvostranske konvencije na podlagi ponovnih pogajanj v zvezi s tem na dvostranski ravni, ob neuspehu pa bi bilo treba konvencijo odpovedati ali prekiniti. Vendar pa naj bi nacionalna sodišča medtem imela pravico zaščititi zadevne pravice, tudi če so v nasprotju s pravom Skupnosti. Ta vlada trdi, da predložitveno sodišče poleg tega ni navedlo, ali je navedeno konvencijo mogoče odpovedati.

132    Francoska vlada trdi, da je iz sporočila zveznega kanclerja mogoče razbrati, da sta zadevni dvostranski pogodbi med Republiko Avstrijo in Češko republiko ostali neprekinjeno veljavni od 1. januarja 1993, to je datuma, ki je pred pristopom Republike Avstrije k Evropski uniji. S tem sporočilom naj ne bi bilo odločeno o ohranitvi veljavnosti dvostranske konvencije od leta 1997, ampak naj bi bilo to dejstvo samo ugotovljeno in naj bi bili o tem obveščeni posamezniki. Zato naj bi bili ti pogodbi vsekakor mednarodna akta, ki sta bila sklenjena pred pristopom Republike Avstrije in za katera se uporablja člen 307 ES.

133    Poleg tega naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da se lahko v skladu z načeli mednarodnega prava predpisom Skupnosti – v tem primeru členu 28 ES in upoštevnim določbam Uredbe št. 2081/92 – učinek odvzame s predhodnim mednarodnim sporazumom – v tem primeru z dvostransko konvencijo – če se z njim zadevni državi članici nalagajo obveznosti, katerih izpolnjevanje lahko tretja država, ki je pogodbenica tega sporazuma, še vedno zahteva.

134    Po mnenju navedene vlade iz te sodne prakse izhaja, da bi moralo upoštevnost takega sporazuma preveriti nacionalno sodišče, ki bi moralo tudi opredeliti zadevne obveznosti, da bi ugotovilo, koliko so v nasprotju s členom 28 ES ali Uredbo št. 2081/92.

135    Francoska vlada trdi, da bi razlaga, ki jo je predlagalo predložitveno sodišče, v postopku v glavni stvari pripeljala do kršitve dvostranske konvencije, in zato ne pomeni dopustnega sredstva v mednarodnem pravu za rešitev morebitne nezdružljivosti med navedeno konvencijo in pravom Skupnosti v smislu člena 307, drugi odstavek, ES, kot ga je razložilo Sodišče.

136    Po mnenju navedene vlade iz besedila člena 7(1) dvostranske konvencije, ki je popolnoma nedvoumno, izhaja, da je že od samega začetka izključena taka razlaga te določbe, da bi bilo ime Bud kot preprosta in posredna geografska označba zaščiteno samo pred verjetnostjo zavajanja in torej ne bi uživalo absolutne zaščite. Zato take razlage ni mogoče predvideti kot razlage, ki je v skladu s pravom Skupnosti.

137    Komisija trdi, da se člen 307 ES uporablja za dvostransko konvencijo, ker ta vpliva na uporabo Pogodbe in jo je poleg tega Republika Avstrija sklenila s tretjo državo veliko pred pristopom k Evropski uniji.

138    Postavljalo naj bi se torej vprašanje, ali se člen 307, prvi odstavek, ES uporablja tudi za sporazum, kadar je bil ta sporazum kot v postopku v glavni stvari z izjavo organov države članice po pristopu te države ohranjen v veljavi v korist države, ki je nasledila prvotno tretjo državo.

139    To vprašanje naj bi sprožalo tudi vprašanje, ali je zadevna izjava konstitutivna.

140    Komisija trdi, da ima sporočilo zveznega kanclerja v skladu z mednarodnim pravom samo deklarativni učinek, saj pogodba ostane veljavna, če je iz ravnanja pogodbenic mogoče sklepati o njihovem dogovoru o ohranitvi te pogodbe.

141    Šlo naj bi za dejansko vprašanje, za presojo katerega je pristojno predložitveno sodišče. Komisija trdi, da iz nobenega elementa v spisu ne izhaja, da pogodbenici ne bi želeli ohraniti zadevnih dvostranskih pogodb.

142    Komisija iz tega sklepa, da se člen 307, prvi odstavek, ES uporablja v zadevi v postopku v glavni stvari in da zato Pogodba ne vpliva na pravice in obveznosti iz dvostranske konvencije.

 Odgovor Sodišča

143    Na to vprašanje je treba odgovoriti, ker iz odgovora na drugo vprašanje izhaja, da člen 28 ES, če za ime Bud ni mogoče šteti, da se neposredno ali posredno nanaša na geografski izvor proizvodov, ki jih označuje, nasprotuje zaščiti, ki je navedenemu imenu dana z zadevnima dvostranskima pogodbama.

144    Iz člena 307, prvi odstavek, ES izhaja, da določbe Pogodbe ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazuma, sklenjenega med državo članico in tretjo državo pred datumom pristopa te države članice.

145    Namen te določbe je v skladu z načeli mednarodnega prava pojasniti, da uporaba Pogodbe ES ne vpliva na obvezo zadevne države članice, da bo upoštevala pravice tretjih držav, ki izhajajo iz predhodnega sporazuma, in izpolnjevala ustrezne obveznosti (glej zlasti sodbo z dne 4. julija 2000 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-84/98, Recueil, str. I-5215, točka 53).

146    Da bi ugotovili, ali lahko predhodni mednarodni sporazum odvzame učinek predpisu Skupnosti, je treba preučiti, ali se s tem sporazumom zadevni državi članici nalagajo obveznosti, katerih izpolnjevanje lahko tretja država, ki je pogodbenica tega sporazuma, še vedno zahteva (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 10. marca 1998 v združenih zadevah T. Port, C-364/95 in C-365/95, Recueil, str. I-1023, točka 60).

147    V obravnavanem primeru ni sporno, da je zaščita imena Bud določena z zadevnima dvostranskima pogodbama, ki sta bili med Češkoslovaško socialistično republiko in Republiko Avstrijo sklenjeni veliko pred pristopom zadnje k Evropski uniji.

148    Zdi se, da iz zadevnih dvostranskih pogodb, zlasti iz člena 7(1) dvostranske konvencije, izhaja tudi, da ti za Republiko Avstrijo vključujeta obveznosti, katerih izpolnjevanje je Češkoslovaška socialistična republika lahko zahtevala.

149    Vseeno pa se postavlja vprašanje, ali iz navedenih pogodb za Češko republiko izhajajo pravice, katerih upoštevanje še vedno lahko zahteva od Republike Avstrije.

150    Opozoriti je namreč treba, da je Češka in slovaška federativna republika, ki je nadomestila Češkoslovaško socialistično republiko, po razpadu 1. januarja 1993 prenehala obstajati in da sta jo na ustreznih delih njenega ozemlja nasledili dve novi neodvisni državi, to je Češka republika in Slovaška republika.

151    Vprašati se je torej treba, ali sta v okviru takega nasledstva držav zadevni dvostranski pogodbi, ki ju je sklenila Češkoslovaška socialistična republika, po razpadu Češke in slovaške federativne republike ostali veljavni, zlasti kar zadeva pravice, ki iz njiju izhajajo v korist Češke republike, kot so te v postopku v glavni stvari, tako da so bile te pravice in ustrezne obveznosti Republike Avstrije ohranjene po navedenem razpadu in so zato na datum pristopa Republike Avstrije k Evropski uniji še vedno veljale.

152    Ni sporno, da je na dan navedenega razpada obstajala splošno priznana mednarodna praksa, ki je temeljila na načelu kontinuitete pogodb. Iz te prakse izhaja, da če ena od držav pogodbenic dvostranske pogodbe ni pokazala želje, da bi se ponovno pogajala o njej ali jo odpovedala, velja, da ta načeloma ostane veljavna za države naslednice razpadle države.

153    Vsaj kar zadeva poseben primer popolnega razpada držav in ne glede na možnost odpovedi pogodb ali ponovnega pogajanja o njih se namreč zdi, da je tako razumljeno načelo kontinuitete pogodb referenčno načelo, ki je bilo na dan zadevnega razpada splošno priznano.

154    Vsekakor, in ne da bi bilo treba Sodišču odločiti o vprašanju, ali je bilo to načelo kontinuitete pogodb na dan razpada Češke in slovaške federativne republike običajno pravilo mednarodnega prava, ni mogoče izpodbijati, da je bila uporaba tega načela v mednarodni praksi pogodbenega prava takrat popolnoma v skladu z mednarodnim pravom.

155    V teh okoliščinah je treba preveriti, ali sta Republika Avstrija in Češka republika za zadevni dvostranski pogodbi dejansko nameravali uporabiti to načelo kontinuitete pogodb in ali obstajajo znaki, ki dokazujejo njune namene v zvezi s tem in se nanašajo na obdobje med datumom navedenega razpada in datumom pristopa Republike Avstrije k Evropski uniji.

156    Kot izhaja zlasti iz resolucije češkega nacionalnega sveta z dne 17. decembra 1992 in člena 5 ustavnega zakona št. 4/1993 (glej točki 25 in 26 te sodbe), je Češka republika izrecno sprejela načelo samodejne kontinuitete pogodb.

157    Glede stališča Republike Avstrije se zdi, da je ta država tradicionalno zagovarjala načelo, imenovano „tabula rasa“, po katerem, razen za pogodbe ozemeljske narave, ali če obstaja sporazum, ki določa nasprotno, dejstvo, da nova država nasledi državo pogodbenico, pomeni, da pogodbe, ki jih je sklenila zadnja, samodejno prenehajo veljati.

158    Vseeno se postavlja vprašanje, ali je Republika Avstrija v položaju nasledstva držav, kot je položaj, ki izhaja iz popolnega razpada stare države, in kar zadeva zlasti zadevni dvostranski pogodbi, nameravala uporabiti načelo, navedeno v prejšnji točki.

159    Kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 141 in 142 sklepnih predlogov, se v zvezi s tem zdi, da iz sodne prakse avstrijskih sodišč in okoliščine, da je Republika Avstrija zlasti v zvezi s Češko republiko odpovedala nekatere pogodbe, sklenjene s Češkoslovaško socialistično republiko, vendar samo za prihodnost, izhaja, da v praksi navedene države članice, tudi v obdobju med razpadom Češke in slovaške federativne republike in pristopom Republike Avstrije k Evropski uniji, obstajajo znaki, ki dokazujejo odstopanje od uporabe načela, imenovanega „tabula rasa“.

160    Zdi se namreč, da avstrijska praksa v zvezi z državama, ki sta nasledili Češko in slovaško federativno republiko, temelji na pragmatičnem pristopu, v skladu s katerim se dvostranske pogodbe še naprej uporabljajo, razen če jih ena ali druga pogodbenica odpove. Rezultati take prakse so zelo podobni rezultatom izvajanja načela kontinuitete pogodb.

161    V zvezi s tem mora predložitveno sodišče preveriti, ali je Republika Avstrija kadar koli med razpadom Češke in slovaške federativne republike, in sicer 1. januarjem 1993, in sporočilom zveznega kanclerja leta 1997 izrazila namen, da bi se ponovno pogajala o zadevnih dvostranskih pogodbah ali ju odpovedala.

162    Ta okoliščina je, če bi bila potrjena, še posebno pomembna, kajti kot je bilo poudarjeno v točki 156 te sodbe, je Češka republika ob razpadu države, ki jo je nasledila, izrecno izrazila stališče, da bi morale pogodbe, sklenjene s to državo, ostati veljavne. Češka republika si je torej izrecno pridržala pravico, da se v zvezi z Republiko Avstrijo sklicuje na pravice, ki zanjo kot državo naslednico izhajajo iz zadevnih dvostranskih pogodb.

163    Pomen te okoliščine potrjuje tudi cilj člena 307, prvi odstavek, ES, katerega namen je državi članici omogočiti, da upošteva pravice, ki jih lahko tretje države zahtevajo na podlagi sporazuma, sklenjenega pred pristopom navedene države k Evropski uniji, v primerih, kot je ta v postopku v glavni stvari (glej točko 145 te sodbe).

164    Predložitveno sodišče mora preveriti, ali sta v zadevi v postopku v glavni stvari Republika Avstrija in Češka republika za zadevni dvostranski pogodbi dejansko želeli uporabiti načelo kontinuitete pogodb.

165    Kar zadeva Republiko Avstrijo, je treba še enkrat pojasniti, da ni mogoče a priori izključiti, da se izjava volje v zvezi s tem, čeprav dana z zamudo, to je šele leta 1997, vseeno lahko upošteva za dokončno ugotovitev namena te države članice, da Češko republiko sprejme kot pogodbenico zadevnih dvostranskih pogodb, in potrditev, da v obravnavanem primeru uporaba teh pogodb spada na področje uporabe člena 307, prvi odstavek, ES.

166    Drugače bi bilo, če bi Republika Avstrija kadar koli pred sporočilom zveznega kanclerja že jasno izrazila nasprotni namen.

167    Če bi predložitveno sodišče po preverjanjih, ki jih mora opraviti zlasti glede na elemente, določene v tej sodbi, ugotovilo, da sta Republiko Avstrijo na dan njenega pristopa k Evropski uniji v zvezi s Češko republiko zavezovali zadevni dvostranski pogodbi, bi iz tega izhajalo, da je navedeni pogodbi mogoče šteti za akta, sklenjena pred tem pristopom v smislu člena 307, prvi odstavek, ES.

168    Treba je dodati, da morajo države članice v skladu z drugim odstavkom te določbe ustrezno ukrepati, da bi odpravile nezdružljivosti med sporazumom, ki je bil sklenjen pred pristopom države članice, in Pogodbo.

169    Iz tega izhaja, da mora predložitveno sodišče preveriti, ali je morebitno nezdružljivost Pogodbe in dvostranske konvencije mogoče preprečiti, tako da se ta čim bolj in ob upoštevanju mednarodnega prava razloži v skladu s pravom Skupnosti.

170    Če se za sporazum, ki je bil sklenjen pred pristopom države članice k Evropski uniji, razlaga v skladu s pravom Skupnosti izkaže za neizvedljivo, lahko ta država na podlagi člena 307 ES sprejme ustrezne ukrepe, vseeno pa mora odpraviti nezdružljivosti, ki obstajajo med predhodnim sporazumom in Pogodbo. Če ta država članica naleti na težave, ki onemogočajo spremembo sporazuma, torej ni mogoče izključiti obveznosti, da ta sporazum odpove (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Portugalski, točka 58).

171    V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 16(3) dvostranske konvencije določa, da jo pogodbenici lahko odpovesta s pisnim obvestilom po diplomatski poti in najmanj enoletnim odpovednim rokom.

172    Dokler z enim od ukrepov iz drugega odstavka člena 307 ES ni mogoče odpraviti morebitnih neskladij med konvencijo, sklenjeno pred pristopom zadevne države članice k Evropski uniji, in Pogodbo, prvi odstavek navedenega člena tej državi članici dovoljuje, da nadaljuje uporabo takšne konvencije v delu, ki vsebuje obveznosti, ki jo še naprej zavezujejo na podlagi mednarodnega prava.

173    Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 307, prvi odstavek, ES razlagati tako, da sodišču države članice dovoljuje, da v skladu s svojimi ugotovitvami glede med drugim v tej sodbi določenih meril uporabi določbe dvostranskih pogodb – kakršni sta tisti v postopku v glavni stvari – ki so sklenjene med to državo in tretjo državo ter dajejo zaščito imenu te tretje države, tudi če so te določbe v nasprotju s pravili iz Pogodbe, saj gre za obveznost iz konvencij, sklenjenih pred dnevom pristopa zadevne države članice k Evropski uniji. Dokler z enim od ukrepov iz drugega odstavka člena 307 ES ni mogoče odpraviti morebitnih neskladij med konvencijo, sklenjeno pred takšnim pristopom, in Pogodbo, prvi odstavek navedenega člena tej državi članici dovoljuje, da nadaljuje uporabo takšne konvencije v delu, ki vsebuje obveznosti, ki jo še naprej zavezujejo na podlagi mednarodnega prava.

 Stroški

174    Stroški, ki so jih priglasile avstrijska, nemška in francoska vlada ter Komisija, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

pri odločanju o vprašanjih, ki mu jih je s sklepom z dne 26. februarja 2001 postavilo Handelsgericht Wien, razsodilo:

1)      Člen 28 ES in Uredba Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 535/97 z dne 17. marca 1997, ne nasprotujeta uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, ki preprosti in posredni označbi geografskega izvora te tretje države v državi članici uvoznici daje zaščito, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici.

2)      Člen 28 ES nasprotuje uporabi določbe dvostranske pogodbe, sklenjene med državo članico in tretjo državo, ki imenu, ki se v tej državi niti neposredno niti posredno ne nanaša na geografski izvor proizvoda, ki ga označuje, v državi članici uvoznici daje zaščito, ki je neodvisna od vsakršne verjetnosti zavajanja in s katero se lahko prepreči uvoz blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici.

3)      Člen 307, prvi odstavek, ES je treba razlagati tako, da sodišču države članice dovoljuje, da v skladu s svojimi ugotovitvami glede med drugim v tej sodbi določenih meril uporabi določbe dvostranskih pogodb – kakršni sta tisti v postopku v glavni stvari – ki so sklenjene med to državo in tretjo državo ter dajejo zaščito imenu te tretje države, tudi če so te določbe v nasprotju s pravili iz Pogodbe ES, saj gre za obveznost iz konvencij, sklenjenih pred dnevom pristopa zadevne države članice k Evropski uniji. Dokler z enim od ukrepov iz drugega odstavka člena 307 ES ni mogoče odpraviti morebitnih neskladij med konvencijo, sklenjeno pred takšnim pristopom, in Pogodbo, prvi odstavek navedenega člena tej državi članici dovoljuje, da nadaljuje uporabo takšne konvencije v delu, ki vsebuje obveznosti, ki jo še naprej zavezujejo na podlagi mednarodnega prava.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. novembra 2003.

* Jezik postopka: nemščina.