1. Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Skupnosti – Zamenjava naslovnika odločbe institucije Skupnosti z novim naslovnikom – Nezamenjava, kadar navedeni naslovnik še obstaja
(Člena 229 ES in 230, četrti odstavek, ES)
2. Ničnostna tožba – Tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, ki je naslovnik izpodbijanega akta – Prenos tožbe na tretjo osebo – Nedopustnost
(Člena 229 ES in 230, četrti odstavek, ES)
3. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Določitev odgovornosti – Fizična ali pravna oseba, ki ob kršitvi vodi podjetje – Druga oseba, ki je prevzela vodenje, prevzame odgovornost – Dopustnost – Obseg
4. Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporabljivost
5. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Uporaba vrste indicev – Zahtevana stopnja dokazne vrednosti glede posameznih indicev
(Člen 81(1) ES)
6. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve, ki je sklenitev protikonkurenčnega sporazuma – Odločba, ki se opira na listinske dokaze – Dokazno breme podjetij, ki prerekajo obstoj kršitve
(Člen 85(1) ES)
7. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Protikonkurenčni cilj – Zadostna ugotovitev
(Člen 81(1)(c) ES)
8. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Breme dokazovanja kršitve nosi Komisija – Meje
(Člen 81(1)(c) ES)
9. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokaz – Odgovor podjetja na zahtevo Komisije za informacije – Izjava podjetja, ki jo izpodbijajo druga podjetja – Izjave, podane pred državnim tožilcem – Dokazna vrednost – Presoja
(Uredba Sveta št. 17, člen 11)
10. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokaz o kršitvi – Komisija predloži dokument, ne da bi razkrila njegov vir – Dopustnost
11. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sodelovanje podjetij na sestankih, ki imajo protikonkurenčni cilj – Okoliščine, ki v primeru, če se podjetje ni oddaljilo od sprejetih odločitev, omogočajo ugotovitev, da je sodelovalo pri poznejšem omejevalnem sporazumu
(Člen 81(1) ES)
12. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazi, ki jih je treba zbrati – Stopnja natančnosti, ki se zahteva pri vrstah proizvodov, zajetih s kršitvijo
(Člen 81(1) ES)
13. Postopek – Dokaz – Dokazno breme – Prenos tega s tožeče stranke na toženo stranko v posebnem primeru – Nezmožnost Komisije, da bi navedla datum poteka veljavnosti sporazuma, ki ga je sklenila s tretjo državo
14. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Podjetja, ki se jim lahko očita sodelovanje pri globalnem omejevalnem sporazumu – Merila
(Člen 81(1) ES)
15. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prizadetost trgovine med državami članicami – Merila
(Člen 81(1) ES)
16. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg
(Člen 253 ES)
17. Ničnostna tožba – Tožbeni razlogi – Kršitev pravic do obrambe – Subjektivnost kršitve, ki izključuje preizkus Sodišča po uradni dolžnosti
(Člen 230 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 48(2))
18. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Odločba, ki se razlikuje od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – Kršitev pravic do obrambe – Pogoj – Nemožnost podjetja, da bi se branilo zoper očitek, ki je bil dokončno ugotovljen
(Uredba Sveta št. 17, člen 19(1))
19. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obvezna vsebina
(Uredba Sveta št. 17, člen 19(1))
20. Konkurenca – Upravni postopek – Pristojnosti Komisije in Nadzornega organa Evropskega združenja za prosto trgovino – Načelo „vse na enem mestu“ – Začetek postopka hkrati na podlagi določb Pogodbe ES in določb Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru – Dopustnost – Pogoj – Nemožnost, da bi se na tej stopnji določil organ, ki bi ugotovil in sankcioniral domnevno kršitev
(Člen 81 ES; Sporazum EGP, člena 56 in 109; Uredba št. 17)
21. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenaložitev ali zmanjšanje globe v zameno za sodelovanje obtoženega podjetja – Spoštovanje načela enakega obravnavanja
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
22. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Sodelovanje podjetja v upravnem postopku – Koncept – Predložitev zahtevanih informacij brez priznanja kršitve – Izključitev
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
23. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
24. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Diskrecijska pravica Komisije – Meje – Spoštovanje Smernic, ki jih je sprejela Komisija – Spoštovanje pravil in splošnih načel prava Skupnosti
(Uredba Sveta št. 17, člen 15; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
25. Konkurenca – Globe – Znesek – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Neomejena pristojnost – Pogoji za izvedbo – Obseg
(Člen 229 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 17)
1. Univerzalni pravni naslednik umrle fizične osebe ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati, obvezno vstopi v pravni položaj svojega predhodnika kot naslovnik akta institucije in lahko tako nadaljuje ničnostno tožbo, ki jo je vložil naslovnik akta.
Po drugi strani sodišče Skupnosti niti v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES niti pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti na podlagi člena 229 ES ne more spremeniti odločbe institucije Skupnosti glede sankcije, tako da bi naslovnika odločbe zamenjalo z drugo fizično ali pravno osebo, kadar naslovnik še obstaja. Za to je a priori pristojna le institucija, ki je sprejela zadevno odločbo. Ko pristojna institucija enkrat sprejme odločbo in, posledično, določi identiteto osebe, na katero jo mora nasloviti, Sodišče prve stopnje te osebe ne more zamenjati z drugo osebo.
(Glej točki 46 in 47.)
2. Tožbe, ki jo vloži oseba kot naslovnik akta za uveljavljanje svojih pravic v okviru predloga za razglasitev ničnosti v skladu s členom 230 ES in/ali predloga za spremembo v skladu s členom 229 ES, ni mogoče prenesti na tretjo osebo, ki ni naslovnik pravnega akta. Če bi se tak prenos dejansko dopustil, bi obstajala neskladnost med stanjem, v katerem je bila tožba vložena, in stanjem, v katerem bi se lahko nadaljevala. Poleg tega bi tak prenos povzročil neskladnost med identiteto naslovnika akta in identiteto osebe, ki nastopa pred Sodiščem.
(Glej točko 48.)
3. Oseba, ki je prevzela odgovornost za vodenje podjetja, lahko v upravnem postopku pred Komisijo z ustrezno izjavo prevzame odgovornost za dejstva, ki se očitajo resnično odgovorni osebi, tudi če bi za kršitev morala načeloma odgovarjati fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila v času storitve kršitve. Vendar taka izjava ne more spremeniti identitete naslovnika odločbe Komisije, ko je ta že sprejeta, niti identitete tožeče stranke v ničnostni tožbi zoper tako odločbo, ko je tožba že vložena.
(Glej točko 50.)
4. Načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, je ena izmed temeljnih pravic, ki so zaščitene v pravnem redu Skupnosti v skladu s sodno prakso Sodišča, kar potrjujeta tudi preambula Enotnega evropskega akta in člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji in člen 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. V zvezi z naravo zadevnih kršitev ter naravo in stopnjo strogosti sankcij, ki se zanje odredijo, načelo domneve nedolžnosti velja predvsem v postopkih v zvezi s kršitvami konkurenčnih pravil, ki veljajo za podjetja in lahko privedejo do odmere glob ali periodičnih denarnih kazni.
Iz tega sledi, da v dvomu velja, da je domneva nedolžnosti na strani podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more sklepati, da je Komisija, kot je dolžna, pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če glede tega vprašanja še vedno obstaja dvom.
(Glej točke 173, 177 in 178.)
5. Na področju konkurence bi morala Komisija predložiti točne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanost, da je bila storjena kršitev, ki jo je ugotovila.
Vendar pa ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da se vrsta indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano na splošno, ujema s to zahtevo. Zato okoliščina, da se dokument sklicuje le na nekatera dejstva, navedena v drugih dokazih, dejansko ni dovolj, da bi se od Komisije zahtevalo, naj ta dokument izloči iz vrste obremenilnih dokazov.
(Glej točke 179, 180, 238 in 263.)
6. Ko se Komisija pri dokazovanju obstoja kršitve, ki jo namerava sankcionirati, torej sklenitve protikonkurenčnega sporazuma, prepovedanega s členom 81(1)(c) ES, opira na listinske dokaze, zadevna podjetja obstoja kršitve ne morejo izpodbijati drugače kot z zatrjevanjem, da dokazi, navedeni v izpodbijani odločbi, niso zadostni za ugotovitev obstoja nedopustnega sporazuma. Prav nič jim ne koristi dokazovanje, da sklenitev sporazuma ni bila v njihovem poslovnem interesu ali da bi bilo njihova ravnanja na trgu mogoče razložiti drugače kot z obstojem protikonkurenčnega sporazuma.
(Glej točke od 181 do 187.)
7. Ker je naloga Komisije, da sankcionira kršitve člena 81(1) ES, in ker so sporazumi, ki „delijo trge in nabavne vire“, po členu 81(1)(c) ES izrecno določeni kot prepovedani, je sporazum kršitev že, kadar Komisija ugotovi, da je imel sporazum med podjetji, ki lahko prizadene trgovino med državami članicami, namen ali učinek razdelitve trgov Skupnosti za enega ali več proizvodov med temi podjetji.
(Glej točko 202.)
8. Čeprav je Komisija, kadar namerava sankcionirati kršitev člena 81(1)(c) ES, zavezana ugotoviti, ali je bil sklenjen nedopusten sporazum o razdelitvi trgov, bi bilo pretirano zahtevati še, naj predloži dokaz o posebnem mehanizmu, s katerim je bil ta cilj dosežen. Dejansko bi se podjetje, ki je odgovorno za kršitev, prelahko izognilo sankciji, če bi se lahko sklicevalo na trditev o netočnosti predloženih informacij glede izvajanja nedopustnega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj vendarle zadostno dokazana. Podjetja se v takem položaju lahko primerno branijo, če imajo možnost podati pripombe na vse dokaze, ki jih proti njim uveljavlja Komisija.
(Glej točki 203 in 317.)
9. Odgovori na zahtevo Komisije za informacije, ki jo je naslovila na podlagi člena 11 Uredbe št. 17, podani v imenu podjetja, so verodostojnejši kot odgovori uslužbenca, ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje.
Vendar izjave nekega podjetja, ki je obtoženo sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, katere točnost prereka več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo ta podjetja storila, ne da bi to potrjevali drugi dokazi.
Poleg tega je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja izjave, praviloma šteti za še posebej zanesljive dokaze. Zlasti dejstvo, da kadar se neko osebo zaprosi za komentar dokumentov in ta prizna, da je storila kršitev, in tako potrdi obstoj dejstev, ki presegajo tista dejstva, na obstoj katerih se lahko neposredno sklepa iz zadevnih dokumentov, a priori , če ni okoliščin, ki bi lahko temu nasprotovale, pomeni, da se je ta oseba odločila govoriti resnico.
Končno, čeprav izjava, dana pred državnim tožilcem, sicer nima iste vrednosti kot pričanje pod zaprisego pred sodiščem, je treba šteti, da pomenijo prisila, ki izhaja iz pooblastil državnega tožilca v preiskavi, in škodljive posledice, ki lahko z vidika kazenskega prava nastanejo za osebo, ki bi v preiskavi lagala, okoliščine, ki tako pričanje napravijo zanesljivejše od preproste izjave.
(Glej točke 205, 211, 212, 219, 296 in 312.)
10. Prevladujoče načelo v pravu Skupnosti je načelo dokazov in edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov je njihova verodostojnost. Te verodostojnosti listini ni mogoče odreči, če Komisija, ki jo je predložila, ne razkrije njenega vira, saj bi slednja morala zaščititi anonimnost informatorjev.
(Glej točko 273.)
11. Kadar podjetje sodeluje na sestankih med podjetji, ki imajo protikonkurenčni namen, in kadar se javno ne oddalji od njihove vsebine ter zato vzbuja pri drugih udeležencih vtis, da sodeluje pri omejevalnih sporazumih, ki so posledica teh sestankov, in da se jih bo držalo, se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da sodeluje pri zadevnem omejevalnem sporazumu.
(Glej točko 327.)
12. Čep rav je iz odločbe, ki sankcionira sporazum, kot celote razvidno, da se je ugotovljena kršitev nanašala na posebno vrsto proizvodov, in bi bili predloženi dokazi v tem smislu, dejstvo, da v tej odločbi ni natančnega in izčrpnega seznama vseh vrst proizvodov, ki jih pokriva kršitev, samo po sebi ne bi zadostovalo za utemeljitev razglasitve njene ničnosti. Če ne bi bilo tako, bi se lahko podjetje izognilo kazni kljub dejstvu, da je Komisija z gotovostjo dokazala, da je storilo kršitev v okoliščinah, v katerih istovetnost posameznih proizvodov, ki spadajo v vrsto podobnih proizvodov, ki jih trži zadevno podjetje, ne bi bila ugotovljena.
(Glej točko 336.)
13. Čeprav tožeča stranka dokaznega bremena s sklicevanjem na okoliščine, ki jih ne more dokazati, praviloma ne more prevaliti na toženo stranko, se v primeru da Komisija ni ugotavljala obstoja kršitve pravil konkurence v obdobju veljavnosti sporazumov o prostovoljnem omejevanju med tretjimi državami in Skupnostjo, ki jo Komisija zastopa, koncept dokaznega bremena ne more uporabiti v korist Komisije glede datuma prenehanja navedenih sporazumov. Neobrazložljiva nezmožnost Komisije, da predloži dokaze o okoliščini, ki jo neposredno zadeva, namreč Sodišču prve stopnje onemogoča, da bilo pri odločanju seznanjeno z vsemi dejstvi, ki se nanašajo na datum prenehanja navedenih sporazumov, in bi bilo v nasprotju z načelom pravičnega sojenja, če bi posledice take nezmožnosti Komisije preneslo na podjetja, ki so naslovniki izpodbijane odločbe, ki v nasprotju s toženo institucijo manjkajočega dokaza niso mogla predložiti.
(Glej točke od 342 do 344.)
14. Podjetje je lahko odgovorno za globalni omejevalni sporazum, četudi je dokazano, da je neposredno sodelovalo le pri enem ali nekaj njegovih delih, če je, prvič, vedelo ali bi moralo vedeti, da je bilo usklajevanje, pri katerem je sodelovalo, zlasti prek rednih sestankov, ki so potekali vrsto let, del celotnega sistema, namenjenega izkrivljanju normalnega delovanja konkurence, in drugič, da je ta sistem pokrival vse pomembne elemente omejevalnega sporazuma.
Enako dejstvo, da so različna podjetja imela različne vloge pri zasledovanju skupnega cilja, ne izključuje narave protikonkurenčnega namena in s tem kršitve, pod pogojem, da je vsako podjetje na svoji ravni prispevalo k zasledovanju skupnega cilja.
(Glej točko 370.)
15. Da bi odločitev, sporazum ali usklajeno ravnanje lahko vplivali na trgovanje med državami članicami, mora biti mogoče na podlagi vrste objektivnih dejanskih ali pravnih dejavnikov z zadostno verjetnostjo predvideti, da lahko sporazum, neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, vpliva na tržne tokove med državami članicami. Zato Komisiji ni bilo treba dokazati dejanskega obstoja takega vpliva na trgovino, ker zadostuje že potencialen vpliv. Vseeno je pomembno, da ta dejanski ali potencialni vpliv ni zanemarljiv.
(Glej točko 392.)
16. Obveznost obrazložitve akta naj ne bi vključevala obveznosti institucije, ki je ta akt sprejela, da pojasni, zakaj ni sprejela drugih podobnih aktov, naslovljenih na tretje stranke.
(Glej točko 414.)
17. Kršitev pravic obrambe, ki je subjektivna, ne spada med bistvene kršitve postopka in je zato ni treba obravnavati po uradni dolžnosti. Posledično je treba tak tožbeni razlog v skladu s členom 48(2) Poslovnika razglasiti za nedopustnega, če se je stranka nanj prvič sklicevala v repliki.
(Glej točko 425.)
18. Pravice obrambe so zaradi neskladnosti med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in dokončno odločbo kršene le, če očitek iz odločbe ni zadostno naveden v njem, da bi naslovnikom omogočil obrambo.
Zato se Komisiji načeloma ne sme očitati, da je zožila obseg dokončne odločbe glede na predhodno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker mora Komisija zaslišati naslovnike in, če je treba, upoštevati njihova stališča, podana v odgovor na navedene očitke, predvsem z namenom, da spoštuje njihove pravice obrambe.
(Glej točki 429 in 430.)
19. Obveznost Komisije na stopnji obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je omejena na podajanje navedenih očitkov in jasen opis dejstev, na katera se opira, ter njihovo kvalifikacijo, da bi se lahko njegovi naslovniki primerno branili. Komisija ni dolžna navesti sklepov, ki jih je sprejela glede dejstev, dokumentov in pravnih utemeljitev.
(Glej točko 453.)
20. Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), zlasti člena 56 in 109, vzpostavlja sistem „vse na enem mestu“ za uporabo konkurenčnih pravil, ki se uporabljajo na stopnji preiskave, tako da se mora vsak organ izreči za nepristojnega in svoj spis odstopiti drugemu organu, če ugotovi, da je za to zadevo pristojen slednji.
Vendar koncepta „vse na enem mestu“ ni mogoče uporabiti na začetku preiskave, če na tej stopnji ni mogoče določiti, kateri organ je pristojen, saj bi bilo v primeru, da bi zadevo obravnaval Nadzorni organ Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTE), pa bi bila za njo na koncu pristojna Komisija, kršeno načelo, v skladu s katerim naj določbe Sporazuma EGP Komisiji ne bi mogle odvzeti pristojnosti za preiskavo protikonkurenčnih ravnanj, ki prizadenejo trgovino med državami članicami Skupnosti.
Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je začela preiskavo v določenem sektorju, pri čemer je kot pravno podlago hkrati navajala člen 81 ES, Uredbo št. 17 in člen 53 EGP ter odločbo Nadzornega organa EFTE, s katero je ta odobril, da se zahteva za pomoč odstopi Komisiji, če ob začetku te preiskave ni mogla z razumno gotovostjo vedeti, kakšna je pravilna pravna podlaga, kar pa je odvisno prav od izsledkov preiskave.
(Glej točke 489, 490 in 492.)
21. Če podjetja Komisiji na isti stopnji upravnega postopka in v podobnih okoliščinah posredujejo podobne informacije o dejstvih, ki se jim očitajo, je treba stopnje njihovega sodelovanja šteti za primerljive, in je treba zato ta podjetja glede določitve globe, ki jim je naložena, obravnavati enako.
(Glej točki 501 in 573.)
22. Za utemeljitev zmanjšanja globe iz naslova sodelovanja mora ravnanje podjetja Komisiji dejansko olajšati nalogo ugotavljanja in kaznovanja kršitev konkurenčnih pravil Skupnosti.
Podjetje, ki se omeji na posredovanje dejanskih informacij, ki jih Komisija zahteva in katerih koristnost se opira izključno na dejstvo, da te v določeni meri podpirajo druge izjave, ki jih je Komisija že imela, medtem ko hkrati zavrača vsakršno njihovo razlago, ki bi lahko privedla do ugotovitve obstoja kršitve, ki naj bi jo storila ta družba, in ki Komisije ni nikoli obvestilo o tem, da priznava ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je pred Sodiščem prve stopnje še naprej prerekalo, Komisiji znatno ne olajša naloge.
(Glej točke 499 in od 503 do 505.)
23. Globa, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, mora biti v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže.
Pri presoji navedene teže je treba upoštevati številne dejavnike, katerih značaj in pomen sta odvisna od vrste zadevne kršitve in posebnih okoliščin posameznega primera.
(Glej točko 532.)
24. Čeprav Komisija v zadevah glede konkurence pri določanju zneska globe uživa diskrecijsko pravico, ne sme odstopati od pravil, ki si jih je naložila, in mora upoštevati še posebej dejavnike, ki jih Smernice določajo kot obvezne. Vsekakor pa lahko, v primeru da je Smernice o načinu določanja glob ne zavezujejo k upoštevanju dane okoliščine, odloči, katere dejavnike bo upoštevala v ta namen, kar ji omogoča, da presojo prilagodi dejanskemu primeru. Vendar mora presojo izvesti v skladu s pravom Skupnosti, ki ne vključuje le določb Pogodbe, temveč tudi splošna pravna načela.
(Glej točke 537, 553 in 572.)
25. Kadar družba, ki je vložila tožbo zoper odločbo Komisije, s katero ji je bila zaradi kršenja pravil konkurence Skupnosti naložena globa, v tožbi predlaga, naj sodišče Skupnosti izvrši svojo neomejeno pristojnost in zmanjša znesek globe, lahko Sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin z namenom spremembe zneska naložene globe spremeni izpodbijani akt, čeprav ga ne razglasi za ničnega. Neomejena pristojnost, ki jo sodišču Skupnosti daje člen 17 Uredbe št. 17 v skladu s členom 229 ES, izrecno vključuje pooblastilo za zvišanje naložene globe, če je to potrebno.
Zastopniki Komisije lahko, s pridržkom morebitnih izrecnih nasprotnih navodil njihovih nadrejenih, predlagajo, naj sodišče Skupnosti ob izvajanju svoje neomejene pristojnosti poveča globe, ki so jo določili člani Komisije. Samo dejstvo, da zastopnik Komisije sodišču Skupnosti predlaga, naj izvrši pooblastilo, ki ga ima, in predloži argumente, ki bi glede na okoliščine primera lahko upravičili to dejanje, namreč ne pomeni, da deluje namesto članov Komisije.
(Glej točki 575 in 577.)