SODBA SODIŠČA

z dne 30. aprila 1996(*)

„Razlaga člena 30 Pogodbe ES in Direktive 83/189/EGS o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov – Nacionalna zakonodaja o trženju alarmnih sistemov in central – Predhodno upravno dovoljenje“

V zadevi C-194/94,

katere predmet je predlog Tribunal de commerce de Liège (Belgija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe ES v postopku v glavni stvari, ki poteka med

CIA Security International SA

proti

Signalson SA,

Securitel SPRL,

sprejme predhodno odločbo o razlagi člena 30 Pogodbe ES in Direktive Sveta 83/189/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov (UL L 109, str. 8), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 88/182/EGS z dne 22. marca 1988 (UL L 81, str. 75),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. N. Kakouris, D. A. O. Edward in J.-P. Puissochet, predsedniki senatov, G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida, P. J. G. Kapteyn, C. Gulmann (poročevalec), J. L. Murray, H. Ragnemalm in L. Sevón, sodniki,

generalni pravobranilec: M. B. Elmer,

sodna tajnica: D. Louterman-Hubeau, glavna administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za CIA Security International SA C. van Rutten, odvetnik pri odvetniški zbornici Liège,

–        za Signalson SA V.-V. Dehin, odvetnik pri odvetniški zbornici Liège,

–        za Securitel SPRL J.-L. Brandenberg, odvetnik pri odvetniški zbornici Liège,

–        za belgijsko vlado J. Devadder, direktor uprave pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik,

–        za nemško vlado E. Röder, Ministerialrat pri zveznem ministrstvu za gospodarstvo, zastopnik,

–        za nizozemsko vlado A. Bos, pravni svetovalec, zastopnik,

–        za vlado Združenega kraljestva S. Braviner, iz Treasury Solicitor's Department, in E. Sharpston, barrister, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti R. Wainwright, glavni pravni svetovalec, in J.-F. Pasquier, nacionalni uradnik, dodeljen pravni službi, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb CIA Security International SA, ki jo zastopa C. van Rutten; Signalson SA, ki jo zastopa V.-V. Dehin; belgijske vlade, ki jo zastopa D. Jacob, namestnica svetovalca pri ministrstvu za notranje zadeve, zastopnica; nizozemske vlade, ki jo zastopa J. S. van Oosterkamp, namestnik pravnega svetovalca; vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopata S. Braviner in E. Sharpston; ter Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata R. Wainwright in J.-F. Pasquier, na obravnavi z dne 5. julija 1995,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 24. oktobra 1995

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sodbo z dne 20. junija 1994, ki je prispela na Sodišče 4. julija 1994, je Tribunal de commerce de Liège na podlagi člena 177 Pogodbe EGS Sodišču v predhodno odločanje predložilo šest vprašanj o razlagi člena 30 te pogodbe in Direktive Sveta 83/189/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov (UL L 109, str. 8, v nadaljevanju: Direktiva 83/189), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 88/182/EGS z dne 22. marca 1988 (UL L 81, str. 75).

2        Ta vprašanja so bila zastavljena v okviru sporov med družbo CIA Security International (v nadaljevanju: družba CIA Security) in družbama Signalson (v nadaljevanju: družba Signalson) ter Securitel (v nadaljevanju: družba Securitel), ki so vse podjetja za varovanje v smislu belgijskega zakona z dne 10. aprila 1990 o podjetjih za nadzor, o podjetjih za varovanje in o notranjih službah za nadzor (v nadaljevanju: zakon o podjetjih za varovanje).

3        Člen 1(3) tega zakona določa, da „se kot podjetje za varovanje v smislu tega zakona štejejo fizične ali pravne osebe, ki opravljajo dejavnost ponujanja storitve projektiranja, vgradnje in vzdrževanja alarmnih sistemov in central tretjim osebam, trajno ali priložnostno“.

4        V skladu s členom 1(4) zakona o podjetjih za varovanje „so alarmni sistemi in centrale iz tega člena sistemi in centrale, ki se uporabljajo za preprečevanje ali ugotavljanje kaznivih ravnanj zoper osebe ali premoženje“.

5        Člen 4 tega zakona določa, da „nihče ne more voditi podjetja za varovanje brez predhodnega dovoljenja ministra za notranje zadeve. Dovoljenje se izda, samo če podjetje izpolnjuje določbe, ki jih določa ta zakon, in pogoje glede finančnih sredstev in tehnične opremljenosti, ki jih predpiše kralj […]“.

6        Člen 12 zakona o podjetjih za varovanje določa, da „se alarmni sistemi in centrale, navedene v členu 1(4), ter njihovi sestavni dele lahko tržijo ali se dajo kako drugače na voljo uporabnikom šele po tem, ko so predhodno odobreni v skladu s postopkom, ki ga določi kralj […]“.

7        Ta postopek je določen s kraljevim odlokom z dne 14. maja 1991 o določitvi postopka za odobritev alarmnih sistemov in central, navedenih v zakonu z dne 10. aprila 1990 o podjetjih za nadzor, o podjetjih za varovanje in o notranjih službah za nadzor (v nadaljevanju: odlok z dne 14. maja 1991).

8        Člen 2(1) tega odloka določa, da „noben proizvajalec, uvoznik, trgovec na debelo ali druga fizična ali pravna oseba v Belgiji ne sme tržiti ali kako drugače dati na voljo uporabnikom novo opremo, če je predhodno ni odobril v ta namen ustanovljen odbor, v nadaljevanju imenovan odbor za opremo“.

9        Iz členov od 4 do 7 odloka z dne 14. maja 1991 izhaja, da mora biti oprema pred morebitno odobritvijo pregledana in preizkušena.

10      V skladu s členom 5 je pregled sestavljen iz identifikacije opreme, pregleda električnih krogov v primerjavi z dokumentacijo, ki jo predloži proizvajalec, in pregleda minimalno zahtevanih funkcij. Preizkusi opreme, ki jih predvideva člen 6 odloka z dne 14. maja 1991, zadevajo funkcionalno primernost, mehanske vidike, mehansko in/ali elektronsko zanesljivost, občutljivost za lažne alarme ter zaščito pred prevaro ali poskusi onesposobitve opreme. Oprema je v ta namen predmet preizkusov, predpisanih v prilogah 3 in 4 k navedenemu odloku.

11      Člen 8 odloka z dne 14. maja 1991 določa, da „če vlagatelj s potrebnimi listinami dokaže, da je bila njegova oprema že preizkušena s preizkusi, ki so vsaj enakovredni tistim iz člena 7, v pooblaščenem laboratoriju v drugi državi članici EGS v skladu s pravili EGS in da je bila odobrena največ tri leta pred datumom sedanje vloge, organ iz člena 4(1) opravi le preizkuse opreme, ki še niso bili opravljeni v drugi državi članici EGS“.

12      Iz spisne dokumentacije izhaja, da odlok z dne 14. maja 1991 ni bil sporočen Komisiji v skladu s postopkom za zbiranje informacij o tehničnih predpisih, kot je določen z Direktivo 83/189, in da je belgijska vlada februarja 1993 po izdaji obrazloženega mnenja Komisije v skladu s členom 169 Pogodbe EGS poslala nov osnutek kraljevega odloka o določitvi postopka odobritve alarmnih sistemov in central. Ta osnutek, ki je bil sprejet 31. marca 1994, je v bistvu enak odloku z dne 14. maja 1991, ki ga je razveljavil, pri čemer je bil člen 8 odloka z dne 14. maja 1991 spremenjen v skladu s predlogi Komisije.

13      Tri družbe, ki so stranke v postopku v glavni stvari, so konkurentke, ki med drugim opravljajo tržno dejavnost proizvodnje in prodaje alarmnih sistemov in central.

14      Družba CIA Security je 21. januarja 1994 pri Tribunal de commerce de Liège predlagala, naj se družbama Signalson in Securitel odredi prenehanje nepoštenih ravnanj, izvedenih januarja 1994. Svoja predloga je oprla na člena 93 in 95 belgijskega zakona z dne 14. julija 1991 o trgovskih praksah, ki prepoveduje dejanja, ki so v nasprotju s poštenimi tržnimi navadami. Družba CIA Security namreč očita družbama Signalson in Securitel, da sta jo obrekovala zlasti s trditvijo, da protivlomni sistem Andromede, ki ga trži, ne izpolnjuje pogojev, ki jih belgijska zakonodaja določa za varnostne sisteme.

15      Družbi Signalson in Securitel sta vložili nasprotni tožbi, s katerima v bistvu predlagata, naj se družbi CIA Security prepove opravljanje njenih dejavnosti, ker nima dovoljenja za delovanje kot podjetje za varovanje in ker trži neodobren alarmni sistem.

16      Tribunal de commerce de Liège je v vmesni sodbi odločilo, da čeprav glavna tožba in nasprotni tožbi želijo sankcionirati nepoštene prakse, ki jih prepoveduje zakon o trgovskih praksah, jih je treba vseeno presoditi glede na določbe zakona o podjetjih za varovanje in odloka z dne 14. maja 1991.

17      Predložitveno sodišče je nato po eni strani ugotovilo, da če je družba CIA Security kršila zakon o podjetjih za varovanje in odlok z dne 14. maja 1991, je njeno tožbo mogoče razglasiti za nedopustno zaradi pomanjkanja procesnega upravičenja in nezadostnega pravnega interesa ter da po drugi strani družbi Signalson in Securitel v primeru nezdružljivosti zakona o podjetjih za varovanje in odloka z dne 14. maja 1991 s pravom Skupnosti svojih nasprotnih tožb za prenehanje kršitev ne moreta opreti na te določbe.

18      Tribunal de commerce de Liège je, ker je dvomilo o združljivosti zadevne belgijske zakonodaje s členom 30 Pogodbe in ker je ugotovilo, da ta zakonodaja pred sprejetjem ni bila v skladu z Direktivo 83/189 predhodno sporočena Komisiji, prekinilo odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali zakon z dne 10. aprila 1990 o podjetjih za nadzor, o podjetjih za varovanje in o notranjih službah za nadzor, zlasti člena 4 in 12, ustvarja količinske omejitve pri uvozu ali vsebuje ukrepe z enakim učinkom kot količinska omejitev, ki jih prepoveduje člen 30 Pogodbe EGS?

2.      Ali je kraljevi odlok z dne 14. maja 1991 o določitvi postopka za odobritev alarmnih sistemov in central iz zakona z dne 10. aprila 1990, zlasti člena 2 in 8, združljiv s členom 30 Pogodbe, ki prepoveduje količinske omejitve pri uvozu in ukrepe z enakim učinkom kot količinska omejitev?

3.      Ali zgoraj navedeni zakon z dne 10. aprila 1990, zlasti člena 4 in 12, vsebuje tehnične predpise, ki bi jih bilo treba predhodno sporočiti Komisiji na podlagi člena 8 Direktive 83/189/EGS?

4.      Ali kraljevi odlok z dne 14. maja 1991, zlasti člena 2 in 8, vsebuje tehnične predpise, ki bi jih bilo treba predhodno sporočiti Komisiji na podlagi člena 8 Direktive 83/189/EGS?

5.      Ali so določbe Direktive Sveta 83/189/EGS o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov, zlasti člena 8 in 9, brezpogojne in dovolj jasne, da se nanje lahko sklicujejo posamezniki pred nacionalnimi sodišči?

6.      Ali pravo Skupnosti in zaščita, ki jo ponuja posameznikom, zahteva, da nacionalno sodišče zavrne uporabo nacionalnega tehničnega predpisa, ki ga država članica, ki ga je sprejela, ni sporočila Komisiji v skladu z obveznostjo iz člena 8 Direktive Sveta 83/189/EGS?“

 Predhodne ugotovitve

19      Uvodoma je treba navesti, da so po mnenju belgijske vlade ter družb Signalson in Securitel vsa vprašanja o združljivosti odloka z dne 14. maja 1991 s pravom Skupnosti brezpredmetna, ker mora nacionalno sodišče glede na vrsto postopka, v katerem odloča, uporabiti zakon, ki velja ob odločanju, in da je po vložitvi pritožbe odlok z dne 14. maja 1991 nadomestil kraljevi odlok z dne 31. marca 1994, ki naj bi bil, tudi po mnenju Komisije, v skladu s pravom Skupnosti.

20      Tega stališča ni mogoče sprejeti. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da mora nacionalno sodišče presoditi pomen nacionalnih določb in način, kako jih je treba uporabiti (glej zlasti sodbo z dne 7. decembra 1995 v zadevi Ayuntamiento de Ceuta, C-45/94, Recueil, str. I-4385, točka 26). Ker je glede na posebnosti sporov nacionalno sodišče najprimernejše, da presodi, ali je predhodna odločba nujna za izdajo njegove sodbe, ni mogoče šteti, da so vprašanja za predhodno odločanje postala brezpredmetna zato, ker je kraljevi odlok z dne 31. marca 1994 nadomestil odlok z dne 14. maja 1991.

21      Zaradi tega je treba najprej odgovoriti na tretje, četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje.

 Tretje in četrto vprašanje

22      Nacionalno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali določbe, kot so člena 4 in 12 zakona o podjetjih za varovanje in odlok z dne 14. maja 1991, pomenijo tehnične predpise, ki bi jih bilo treba v skladu s členom 8 Direktive 83/189 pred njihovim sprejetjem sporočiti Komisiji.

23      Izraz „tehnični predpis“ je opredeljen v členu 1, točka 5, Direktive 83/189 kot „tehnične specifikacije, vključno z ustreznimi upravnimi predpisi, katerih upoštevanje je de jure ali de facto obvezno pri trženju ali uporabi v državi članici ali na njenem večjem delu, razen tistih, ki jih določijo lokalni organi“. V skladu s točko 1 istega člena „‚tehnična specifikacija‘ pomeni v dokumentu vsebovano specifikacijo, ki določa zahtevane lastnosti proizvoda, kakor so stopnja kakovosti, zmogljivost, varnost ali mere, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede izrazoslovja, simboli, preskušanjem in preskusnimi postopki, embalažo, označevanjem ali etiketiranjem […]“

24      Najprej je treba preveriti, ali določba, kot je člen 4 zakona o podjetjih za varovanje, pomeni tehnični predpis v smislu Direktive 83/189.

25      Na to vprašanje je treba odgovoriti nikalno, ker so tehnični predpisi v smislu Direktive 83/189 specifikacije, ki določajo lastnosti proizvoda, in ker člen 4 predvideva le pogoje za ustanovitev podjetij za varovanje.

26      Glede določb odloka z dne 14. maja 1991 je treba opozoriti, da odlok vsebuje podrobna pravila, ki med drugim določajo pogoje za preizkuse kakovosti in pravilnega delovanja, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se alarmni sistem ali centrala sme odobriti in tržiti v Belgiji. Ta pravila zato pomenijo tehnične predpise v smislu Direktive 83/189.

27      Opozoriti je treba, da člen 12 zakona o podjetjih za varovanje predvideva, da zadevnih proizvodov ni mogoče tržiti, dokler niso predhodno odobreni v skladu s postopkom, ki ga določi kralj in ki je bil določen z odlokom z dne 14. maja 1991.

28      Po mnenju Komisije in družbe CIA Security člen 12 zakona pomeni tehnični predpis v smislu Direktive, medtem ko družba Signalson, vlada Združenega kraljestva in belgijska vlada v pisnih stališčih navajajo, da je ta člen le okvirni zakon, ki ne vsebuje nobenih tehničnih predpisov v smislu Direktive 83/189.

29      V tej zvezi je treba ugotoviti, da je treba pravilo opredeliti kot tehnični predpis v smislu Direktive 83/189, če ima lastne pravne učinke. Če je pravilo po nacionalnem pravu namenjeno le za pravno podlago za sprejetje upravnih uredb, ki vsebujejo zavezujoča pravila za udeležene stranke, tako da samo po sebi nima nobenih pravnih učinkov za posameznike, pravilo ne pomeni tehničnega predpisa v smislu Direktive (glej sodbo z dne 1. junija 1994 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-317/92, Recueil, str. I-2039, točka 26). V tej zvezi je treba opozoriti, da morajo države članice v skladu s členom 8(1), prvi pododstavek, Direktive 83/189 hkrati z osnutkom tehničnega predpisa sporočiti njegovo pravno podlago, kadar je poznavanje njenega besedila nujno za ugotovitev posledic osnutka.

30      Kot je belgijska vlada navedla na obravnavi, je treba pravilo opredeliti kot tehnični predpis v smislu Direktive 83/189, če zadevnim podjetjem nalaga, da zahtevajo predhodno odobritev svoje opreme, celo če načrtovana upravna pravila niso bila sprejeta.

31      Na tretje in četrto vprašanje je torej treba odgovoriti, da pravilo, kot je člen 4 zakona o podjetjih za varovanje, ne pomeni tehničnega predpisa v smislu Direktive 83/189, medtem ko določbe, kot so določbe kraljevega odloka z dne 14. maja 1991, pomenijo tehnične predpise, in da je kvalifikacija pravila, kot je člen 12 zakona o podjetjih za varovanje, odvisna od tega, kakšne pravne učinke ima po nacionalnem pravu.

 Peto in šesto vprašanje

32      Nacionalno sodišče s petim in šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali so določbe Direktive 83/189, zlasti člena 8 in 9, brezpogojne in dovolj jasne, tako da se lahko posamezniki sklicujejo nanje pred nacionalnimi sodišči, ki morajo odkloniti uporabo domačega tehničnega predpisa, ki ni bil sporočen v skladu z Direktivo.

33      Člen 8(1) in (2) Direktive 83/189 določa:

„1. Države članice takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo podatki v zvezi z ustreznim standardom. Komisiji na kratko navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je uzakonitev tehničnega predpisa potrebna, če ti niso že jasno razvidni v osnutku. Kadar je primerno, države članice hkrati sporočijo besedilo temeljnih zakonskih in drugih predpisov, ki jih predvsem in neposredno zadeva, če je poznavanje takega besedila potrebno, da bi se ugotovile posledice osnutka tehničnega predpisa.

Komisija nemudoma uradno obvesti druge države članice o osnutku; ta osnutek lahko predloži tudi odboru iz člena 5 in, kadar je primerno, odboru, pristojnemu za to področje.

2. Komisija in države članice lahko pošljejo pripombe državi članici, ki je poslala osnutek tehničnega predpisa, slednja te pripombe čim bolj upošteva pri poznejši pripravi tehničnega predpisa.“

34      Člen 9 Direktive 83/189 določa:

„1. Brez poseganja v odstavka 2 in 2a države članice odložijo sprejetje osnutka tehničnega predpisa za šest mesecev od dneva, ko Komisija prejme sporočilo, navedeno v členu 8(1), če Komisija ali druga država članica v treh mesecih po zgoraj navedenem dnevu pošlje podrobno mnenje, da je treba predvidevan ukrep spremeniti, da bi odpravili ali zmanjšali ovire, ki bi jih utegnil povzročiti pri prostem pretoku blaga. Zadevna država članica sporoči Komisiji, kakšen ukrep predlaga v zvezi z zgoraj navedenimi podrobnimi mnenji. Komisija da pripombe k tem predlogom.

2. Obdobje iz odstavka 1 je dvanajst mesecev, če Komisija v treh mesecih po sporočilu iz člena 8(1) izjavi, da namerava predlagati ali sprejeti direktivo v zvezi s to zadevo.

2a. Kadar Komisija ugotovi, da se sporočilo, kot je sporočilo iz člena 8(1), nanaša na področje, ki je obravnavano v predlogu za direktivo ali uredbo, predstavljeno Svetu, v treh mesecih po tem sporočilu o tej ugotovitvi obvesti zadevno državo članico.

Države članice ne sprejmejo nikakršnih tehničnih predpisov, ki se nanašajo na področje, ki je obravnavano v predlogu za direktivo ali uredbo, ki ga Komisija predstavi Svetu pred sporočilom iz člena 8(1), v obdobju dvanajstih mesecev po dnevu predstavitve tega predloga.

Sočasno sklicevanje na odstavke 1, 2 in 2a tega člena ni dovoljeno.

3. Odstavki 1, 2 in 2a ne veljajo, kadar mora država članica zaradi nujnih razlogov v zvezi z varovanjem ali zaščito zdravja ljudi in živali ter zaščito rastlin pripraviti tehnične predpise v zelo kratkem času, da bi jih lahko takoj uveljavila in uvedla, pri čemer niso mogoči nikakršni posveti. Država članica v sporočilu, navedenem v členu 8, navede razloge za nujnost sprejetih ukrepov. Kadar se ta postopek uporabi neupravičeno, Komisija sprejme ustrezne ukrepe.“

35      Člen 10 Direktive 83/189 določa, da „člena 8 in 9 ne veljata, kadar države članice izpolnjujejo svoje obveznosti, ki izhajajo iz direktiv in uredb Skupnosti; enako velja za obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega sporazuma, katerih posledica je sprejetje skupnih tehničnih specifikacij v Skupnosti“.

36      Opozoriti je treba, da je Komisija že leta 1986 v sporočilu (86/C 245/05, UL 1986, C 245, str. 4) izrazila svoje stališče o zadevi, ki jo Tribunal de commerce de Liège izpostavilo v zadnjih dveh vprašanjih. V tem sporočilu je Komisija ugotovila, da po eni strani Direktiva 83/189 tudi državam članicam omogoča pomembno vlogo pri preprečevanju nastanka novih tehničnih ovir pri trgovini in da so po drugi strani obveznosti držav članic, ki izhajajo iz Direktive, jasne in nedvoumne, ker morajo:

–        države članice sporočiti vse osnutke tehničnih predpisov, ki spadajo pod Direktivo;

–        avtomatično odložiti sprejetje osnutkov tehničnih predpisov za tri mesece, razen v posebnih primerih iz člena 9(3) Direktive;

–        odložiti sprejetje osnutkov tehničnih predpisov za dodatno obdobje od treh do devet mesecev glede na to, ali je prišlo do ugovorov ali je načrtovan predpis Skupnosti.

Komisija je končno ugotovila, da če države članice ne bi spoštovale obveznosti iz Direktive, bi to resno ogrozilo cilj vzpostavitve notranjega trga s tveganjem negativnih učinkov na trgovino.

37      Iz sporočila je razvidno, da je Komisija iz teh ugotovitev sklepala, da „če država članica sprejme tehnični predpis, ki spada na področje Direktive 83/189/EGS, ne da bi osnutek poslala Komisiji in spoštovala obveznost mirovanja, tako sprejet predpis ni mogoče uveljavljati proti tretjim osebam na podlagi pravnega reda zadevne države. Komisija zato meni, da lahko pravdne stranke upravičeno pričakujejo, da bodo nacionalna sodišča zavrnila izvajanje nacionalnih tehničnih predpisov, ki niso bili sporočeni v skladu z zahtevami zakonodaje Skupnosti“.

38      V tej zadevi je Komisija vztrajala pri tej razlagi Direktive 83/189, ki se ji je pridružila družba CIA Security.

39      Nemška in nizozemska vlada ter vlada Združenega kraljestva nasprotujejo tej razlagi in menijo, da je tehnične predpise v smislu Direktive 83/189 mogoče uveljaviti proti posameznikom, čeprav so bili sprejeti s kršitvijo obveznosti iz Direktive. V nadaljevanju bodo obravnavane utemeljitve, na katere se opira ta razlaga.

40      Uvodoma je treba poudariti, da želi Direktiva 83/189 s preprečevalnim nadzorom zaščititi prosti pretok blaga, ki je eden od temeljev Skupnosti. Ta nadzor je koristen, ker so lahko tehnični predpisi, ki sodijo pod Direktivo, ovire za blagovno trgovino med državami članicami, te ovire pa so dopustne le, če so nujne za zadostitev nujnih potreb v javnem interesu. Nadzor, ki ga vzpostavlja Direktiva, je tudi učinkovit, ker je treba vse osnutke teh tehničnih predpisov sporočiti in je razen pri predpisih, katerih nujnost upravičuje izjemo, njihovo sprejetje ali uveljavitev treba odložiti za obdobja, ki jih določa člen 9.

41      Sporočanje in obdobje odložitve torej dajeta Komisiji in drugim državam članicam priložnost, da preverijo, ali predmetni osnutek ustvarja ovire za trgovino, ki so v nasprotju s Pogodbo ES, ali ovire, ki se jim je treba izogniti s sprejetjem skupnih ali usklajenih ukrepov, in da predlagajo spremembe predvidenih nacionalnih ukrepov.

42      Dalje je treba ugotoviti, da se je v skladu z ustaljeno sodno prakso v vseh primerih, v katerih so določbe Direktive vsebinsko brezpogojne in dovolj jasne, mogoče nanje sklicevati, če nacionalne določbe niso v skladu z Direktivo (glej sodbi z dne 19. januarja 1982 v zadevi Becker, 8/81, Recueil, str. 53, in z dne 19. novembra 1991 v zadevi Francovich in drugi, C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I‑5357).

43      Po mnenju vlade Združenega kraljestva določbe Direktive 83/189 ne izpolnjujejo teh meril, ker zlasti postopek sporočanja vsebuje številne nenatančnosti.

44      Tega stališča ni mogoče sprejeti. Člena 8 in 9 Direktive 83/189 namreč predpisujeta jasno obveznost držav članic, da Komisiji sporočijo osnutke tehničnih predpisov, še preden jih sprejmejo. Ker sta ta člena tako vsebinsko brezpogojna in dovolj jasna, se posamezniki lahko nanju sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.

45      Preučiti je treba še pravne posledice, ki jih je treba izpeljati iz kršitve obveznosti držav članic sporočanja, in natančneje, ali je Direktivo 83/189 treba razlagati tako, da kršitev obveznosti sporočanja, ki je kršitev postopka sprejemanja zadevnih tehničnih predpisov, povzroči neuporabljivost teh tehničnih predpisov, tako da jih ni mogoče uveljaviti proti posameznikom.

46      Nemška in nizozemska vlada ter vlada Združenega kraljestva v zvezi s tem menijo, da Direktiva 83/189 zadeva izključno odnose med državami članicami in Komisijo, da ustvarja zgolj postopkovne obveznosti, ki jih morajo države članice spoštovati, ko sprejemajo tehnične predpise, medtem ko njihova pristojnost za sprejetje zadevnih predpisov po izteku odložitvenega obdobja ni vprašljiva, ter da ne vsebuje nobene izrecne določbe v zvezi z morebitnimi učinki nespoštovanja postopkovnih obveznosti.

47      V tem okviru je najprej treba navesti, da nobeden od teh dejavnikov ne pomeni ovire za to, da bi nespoštovanje Direktive 83/189 povzročilo neuporabljivost zadevnih tehničnih predpisov.

48      Taka posledica kršitve obveznosti iz Direktive 83/189 ni odvisna od izrecne določbe v tem smislu. Kot je že bilo navedeno, ni sporno, da je cilj Direktive zaščita prostega pretoka blaga s preprečevalnim nadzorom in da obveznost sporočanja pomeni temeljno sredstvo za uresničitev tega skupnostnega nadzora. Ta skupnostni nadzor bo toliko učinkovitejši, če se Direktiva razlaga tako, da nespoštovanje obveznosti sporočanja pomeni bistveno kršitev postopka, ki lahko privede do neuporabljivosti obravnavanih tehničnih predpisov proti posameznikom.

49      Dalje je treba navesti, da je ta razlaga v skladu s sodbo z dne 13. julija 1989 v zadevi Enichem Base in drugi (380/87, Recueil, str. 2491, točke od 19 do 24). V tej sodbi, v kateri je Sodišče odločalo o obveznosti držav članic, da Komisiji sporočijo osnutke nacionalne zakonodaje na področju uporabe člena Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih (UL L 194, str. 39), je Sodišče ugotovilo, da niti besedilo niti cilj obravnavane določbe ne dopuščata ugotovitve, da je samo nespoštovanje obveznosti sporočanja, ki je zavezovala države članice, privedlo do nezakonitosti tako sprejetih predpisov. Sodišče je v tej zvezi izrecno navedlo, da je zadevna določba le določila obveznost predhodnega sporočanja, ki uveljavitve predvidenih predpisov ni pogojevala s soglasjem ali neugovarjanjem Komisije in ki ni določila postopka skupnostnega nadzora nad zadevnimi osnutki. Sodišče je tako sklenilo, da obravnavana določba zadeva odnose držav članic in Komisije, vendar ne podeljuje nobene pravice posameznikom, ki bi lahko bili prizadeti s kršitvijo države članice obveznosti predhodnega sporočanja osnutkov predpisov Komisiji.

50      Nasprotno v obravnavanem primeru cilj Direktive ni zgolj obveščanje Komisije, ampak ima, kot je bilo ugotovljeno v točki 41 te sodbe, splošnejši namen, da odpravi ali omeji trgovinske ovire, da obvešča druge države o predvidenih tehničnih predpisih posamezne države, da Komisiji in drugim državam članicam da potreben čas, da se odzovejo in predlagajo spremembe za zmanjšanje omejitev prostega pretoka blaga, ki izhajajo iz predvidenega ukrepa, ter da Komisiji odobri potreben čas, da predlaga direktivo o harmonizaciji. Besedilo členov 8 in 9 Direktive 83/189 je sicer jasno, ker predvidevata postopek skupnostnega nadzora nad osnutki nacionalnih predpisov in odvisnost datuma njihove uveljavitve od soglasja ali neugovarjanja Komisije.

51      Končno je treba preveriti, ali pri Direktivi 83/189 obstajajo posebni razlogi, ki nasprotujejo temu, da bi se jo lahko razlagalo tako, kot da tehničnih predpisov, sprejetih s kršitvijo Direktive, ni mogoče uveljavljati proti tretjim osebam.

52      V tej zvezi je med drugim treba ugotoviti, da če takih predpisov ne bi bilo mogoče uporabiti proti tretjim osebam, bi to ustvarilo pravno praznino v zadevnem nacionalnem pravnem redu in bi tako lahko prišlo do hudih neprijetnosti, predvsem kadar neuporabljivost predpisov zadeva področje varnosti.

53      Te utemeljitve ni mogoče sprejeti. Država članica lahko namreč uporabi nujni postopek, določen v členu 9(3) Direktive 83/189, kadar iz razlogov, opredeljenih s to določbo, meni, da je nujno v zelo kratkem času pripraviti tehnične predpise, da bi jih lahko takoj uveljavila in uvedla, brez kakršnih koli posvetovanj.

54      Glede na navedeno je treba skleniti, da je Direktivo 83/189 treba razlagati tako, da kršitev obveznosti sporočanja privede do neuporabljivosti zadevnih tehničnih predpisov, tako da jih ni mogoče uveljavljati proti posameznikom.

55      Na peto in šesto vprašanje je torej treba odgovoriti, da je člena 8 in 9 Direktive 83/189 treba razlagati tako, da se posamezniki smejo sklicevati nanju pred nacionalnim sodiščem, ki mora zavrniti uporabo nacionalnega tehničnega predpisa, ki ni bil sporočen v skladu z Direktivo.

 Prvi vprašanji

56      Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 30 Pogodbe v nasprotju z nacionalnimi določbami, kot so člena 4 in 12 zakona o podjetjih za varovanje in odlok z dne 14. maja 1991.

57      Glede na odgovore na tretje, četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje na prvi vprašanji za predhodno odločanje ni treba odgovoriti, ker se nanašata na člen 12 zakona o podjetjih za varovanje in odlok z dne 14. maja 1991, saj slednja ni mogoče uveljavljati proti posameznikom. Odgovoriti je torej treba le na del prvega vprašanja za predhodno odločanje, ali je določba, kot je člen 4 zakona o podjetjih za varovanje, v skladu s katerim ne sme nihče voditi podjetja za varovanje brez dovoljenja ministra za notranje zadeve, združljiva s členom 30 Pogodbe.

58      V tej zvezi je treba opozoriti, da taka določba, ker nalaga pogoj, da se podjetje lahko ustanovi in opravlja svoje dejavnosti kot podjetje za varovanje, neposredno ne spada na področje uporabe člena 30 Pogodbe, ki zadeva prosti pretok blaga med državami članicami. Poleg tega je treba ugotoviti, da v spisnem gradivu ni najmanjšega indica o tem, da naj bi taka določba imela omejevalne učinke na prosti pretok blaga ali bi bila sicer v nasprotju s pravom Skupnosti.

59      Na prvo vprašanje za predhodno odločanje je tako treba odgovoriti, da člen 30 Pogodbe ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 4 zakona o podjetjih za varovanje.

 Stroški

60      Stroški, ki so jih priglasile belgijska, nemška in nizozemska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija Evropskih skupnosti za predložitev stališč Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je Tribunal de commerce de Liège predložilo s sodbo z dne 20. junija 1994, razsodilo:

1)      Pravilo, kot je člen 4 belgijskega zakona z dne 10. aprila 1990 o podjetjih za nadzor, o podjetjih za varovanje in o notranjih službah za nadzor, ne pomeni tehničnega predpisa v smislu Direktive Sveta 83/189/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 88/182/EGS z dne 22. marca 1988, medtem ko določbe, kot so določbe belgijskega kraljevega odloka z dne 14. maja 1991 o določitvi postopka za odobritev alarmnih sistemov in central, navedenih v zakonu z dne 10. aprila 1990, pomenijo tehnične predpise, kvalifikacija pravila, kot je člen 12 zgoraj navedenega zakona z dne 10. aprila 1990, pa je odvisna od tega, kakšne pravne učinke ima po nacionalnem pravu.

2)      Člena 8 in 9 Direktive 83/189, kot sta bila spremenjena z Direktivo 88/182, je treba razlagati tako, da se posamezniki smejo sklicevati nanju pred nacionalnim sodiščem, ki mora zavrniti uporabo nacionalnega tehničnega predpisa, ki ni bil sporočen v skladu z Direktivo.

3)      Člen 30 Pogodbe ES ni v nasprotju z nacionalno določbo, kot je člen 4 zgoraj navedenega zakona z dne 10. aprila 1990.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. aprila 1996.

* Jezik postopka: francoščina.