SODBA SODIŠČA

z dne 19. junija 1990(*)

„Pravo Skupnosti – Neposredni učinek – Primarnost – Tožba pred nacionalnim sodiščem za odpravo kršitve prava Skupnosti, ki izhaja iz določbe nacionalnega prava – Kršitev, ki jo je treba ugotoviti – Predlog za izdajo začasne odredbe – Obstoj nacionalne določbe, ki preprečuje izdajo začasne odredbe – Obveznosti in pristojnosti sodnika, ki odloča o zadevi“

V zadevi C-213/89,

katere predmet je predlog House of Lords, naslovljen na Sodišče na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, v postopku med

The Queen

in

Secretary of State for Transport, ex parte: Factortame Ltd in drugi,

za sprejetje predhodne odločbe o razlagi prava Skupnosti in v zvezi z obsegom pristojnosti nacionalnih sodišč za izdajo začasnih odredb, kadar so sporne pravice, ki naj bi obstajale na podlagi prava Skupnosti,

SODIŠČE,

v sestavi O. Due, predsednik, sir Gordon Slynn, C. N. Kakouris, F. A. Schockweiler, M. Zuleeg, predsedniki senatov, G. F. Mancini, R. Joliet, J. C. Moitinho de Almeida, G. C. Rodríguez Iglesias, F. Grévisse in M. Diez de Velasco, sodniki,

generalni pravobranilec: G. Tesauro,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za vlado Združenega kraljestva T. J. G. Pratt, Principal Assistant Treasury Solicitor, zastopnik, skupaj s sirom Nicholasom Lyellom, QC, Solicitor General, Christopher Bellamy, QC, in Christopher Vajda, barrister,

–        za irsko vlado Louis J. Dockery, Chief State Solicitor, skupaj z Jamesom O' Reillyjem, SC v irski zbornici,

–        za Factortame Ltd in druge David Vaughan, QC, Gerald Barling, barrister, David Anderson, barrister, in Stephen Swabey, solicitor, iz odvetniške pisarne Thomas Cooper & Stibbard,

–        za Komisijo Götz zur Hausen, pravni svetovalec, in Peter Oliver, član pravne službe Komisije, zastopnik,

ob upoštevanju zapisnika sodne obravnave,

po predstavitvi ustnih stališč vlade Združenega kraljestva, družbe Factortame Ltd in drugi, družbe Rawlings (Trawling) Ltd., ki jo zastopa N. Forwood, QC, in Komisije na obravnavi 5. aprila 1990,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 17. maja 1990

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sodbo z dne 18. maja 1989, ki jo je Sodišče prejelo 10. julija 1989, je House of Lords Sodišču na podlagi člena 177 Pogodbe EGS predložilo dve vprašanji za predhodno odločanje glede razlage prava Skupnosti in v zvezi z obsegom pristojnosti nacionalnih sodišč pri izdaji začasnih odredb, kadar gre za pravice, ki naj bi jih podeljevalo pravo Skupnosti.

2        Vprašanji sta bili postavljeni v okviru spora med Secretary of State for Transport (v nadaljevanju: prometni minister) na eni strani in družbo Factortame Ltd in drugimi družbami, ustanovljenimi po pravu Združenega kraljestva, pa tudi direktorji in družbeniki teh družb, od katerih so večina španski državljani, na drugi strani (v nadaljevanju: pritožniki v postopku v glavni stvari).

3        Iz spisa izhaja, da so zadevna podjetja lastniki ali upravljavci 95 ribiških ladij, ki so bile registrirane v britanskem ladijskem registru v skladu z Merchant Shipping Act 1894 (zakon o trgovskem ladjevju iz leta 1894). Od tega je bilo 53 ladij prvotno registriranih v Španiji in so plule pod špansko zastavo, vendar so bile po letu 1980 vpisane v britanski register ob različnih datumih. Preostalih 42 ladij je bilo vedno registriranih v Združenem kraljestvu, vendar so jih zadevna podjetja kupila ob različnih datumih, večino po letu 1983.

4        Zakonska ureditev glede registracije britanskih ribiških ladij je bila temeljito spremenjena z drugim delom Merchant Shipping Act 1988 (zakon o trgovskem ladjevju iz leta 1988; v nadaljevanju: zakon iz leta 1988) in z Merchant Shipping (Registration of Fishing Vessels) Regulations 1988 (pravila iz leta 1988 o registraciji ribiških ladij; v nadaljevanju: pravila iz leta 1988; S. I. 1988, št. 1926). Združeno kraljestvo je s to spremembo želelo prekiniti prakso, imenovano „quota hopping“, pri kateri naj bi po mnenju Združenega kraljestva šlo za „plenjenje“ ribiških kvot, dodeljenih Združenemu kraljestvu, in sicer naj bi jih plenile ladje, ki plujejo pod britansko zastavo, a niso britanske.

5        Zakon iz leta 1988 je določil vzpostavitev novega registra, v katerem morajo biti odslej registrirane vse britanske ribiške ladje, vključno s tistimi, ki so bile na podlagi zakona iz leta 1894 že registrirane v starem splošnem registru. Vendar pa so v novem registru lahko registrirane le tiste ribiške ladje, ki izpolnjujejo pogoje iz oddelka 14 zakona iz leta 1988.

6        Ta člen v prvem odstavku določa, da se – razen odstopanj, ki jih določi prometni minister – ribiško ladjo lahko v novi register vpiše, le če:

„a)      je ladja v britanski lasti,

b)       ladjo upravljajo, njeno delovanje usmerjajo in nadzorujejo iz Združenega kraljestva in

c)       je zakupnik ladje njen upravitelj ali upravljavec kvalificirana oseba ali kvalificirana družba“.

V skladu z drugim odstavkom tega člena se šteje, da je ribiška ladja v britanski lasti, če so v celoti njeni zakoniti lastniki (legal ownership) ena ali več kvalificiranih oseb oziroma kvalificiranih družb in če je ladja v dejanski lasti (beneficial ownership) ene ali več kvalificiranih oseb ali vsaj 75 % v dejanski lasti ene ali več kvalificiranih oseb; odstavek 7 istega člena določa, da „kvalificirana oseba“ pomeni osebo, ki je britanski državljan s stalnim in dejanskim prebivališčem v Združenem kraljestvu, „kvalificirana družba“ pa pomeni družbo, ustanovljeno v Združenem kraljestvu, ki ima tam svoj sedež, vsaj 75 % družbe pa je v lasti ene ali več kvalificiranih oseb in je vsaj 75 % njenih direktorjev kvalificiranih oseb.

7        Zakon iz leta 1988 in pravila iz leta 1988 so začeli veljati 1. decembra 1988. Vendar je bila na podlagi člena 13 zakona iz leta 1988 veljavnost registracij, opravljenih na podlagi prejšnje ureditve, podaljšana za prehodno obdobje do 31. marca 1989.

8        Komisija je 4. avgusta 1989 na Sodišču vložila tožbo na podlagi člena 169 Pogodbe EGS, s katero je želela, naj se ugotovi, da je Združeno kraljestvo, s tem da je določilo pogoje državljanstva iz člena 14 zakona iz leta 1988, kršilo obveznosti iz členov 7, 52 in 221 Pogodbe EGS. Ta tožba je predmet zadeve 246/89, ki poteka pred Sodiščem. Komisija je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu istega dne, Sodišču podala predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži uporaba pogojev državljanstva, in sicer za državljane drugih držav članic in za ribiške ladje, ki so do 31. marca 1989 ribiško dejavnost opravljale pod britansko zastavo in z britanskim ribiškim dovoljenjem. S sklepom z dne 10. oktobra 1989 (246/89 R, Recueil, str. 3125) je predsednik Sodišča ugodil temu predlogu. Za izvedbo tega sklepa je Združeno kraljestvo izdalo uredbo o spremembi člena 14 zakona iz leta 1988, in sicer z učinkom od 2. novembra 1989.

9        Ob začetku postopka, ki je privedel do spora v glavni stvari, 95 ribiških ladij pritožnikov v postopku v glavni stvari ni izpolnjevalo vsaj enega od pogojev za registracijo, določenih v členu 14 zakona iz leta 1988, in jih torej ni bilo mogoče vpisati v novi register.

10      Ker je tem ladjam grozilo, da bodo 1. aprila 1989 izgubile pravico do ribolova, so zadevne družbe izpodbijale – z zahtevo za sodni preskus, ki so ga 16. decembra 1988 vložile pri High Court of Justice, Queen' s Bench Division – skladnost drugega dela zakona iz leta 1988 s pravom Skupnosti; prav tako so predlagale izdajo začasnih odredb za celotno obdobje do dokončne odločitve glede njihove zahteve za sodni preskus.

11      Divisional Court pri Queen' s Bench Division je v sodbi z dne 10. marca 1989: i) prekinilo odločanje in Sodišču na podlagi člena 177 Pogodbe EGS predložilo predlog za predhodno odločanje in ii) z začasno odredbo glede vlagateljev predloga za izdajo začasne odredbe zadržalo uporabo drugega dela zakona in predpisov iz leta 1988.

12      Prometni minister se je 13. marca 1989 glede začasnih odredb pritožil zoper sklep Divisional Court. Court of Appeal je s sodbo z dne 22. marca 1989 odločilo, da sodišča na podlagi nacionalnega prava nimajo pristojnosti začasno odložiti uporabe zakonov. Zato je Court of Appeal razveljavilo sklep, ki ga je izdalo Divisional Court.

13      House of Lords, ki je odločalo o zadevi, je 18. maja 1989 izdalo zgoraj navedeno sodbo. V njej je ugotovilo, da so bile trditve pritožnikov v postopku v glavni stvari – glede nepopravljive škode, ki naj bi jim nastala, če predlagane začasne odredbe ne bi bile izdane in če bi jim s svojim zahtevkom v postopku v glavni stvari uspelo – utemeljene. Vendar je presodilo, da britanska sodišča na podlagi nacionalnega prava v takih primerih, kot je primer v postopku v glavni stvari, nimajo pristojnosti za izdajo začasnih odredb; natančneje, temu naj bi – v povezavi z domnevo, da so nacionalni zakoni vse dotlej, dokler ni odločeno o njihovi združljivosti s pravom Skupnosti, v skladu z njim – nasprotovalo staro pravilo angleškega običajnega prava, da zoper Krono, torej vlado, ni mogoče izdati nobene začasne odredbe.

14      House of Lords se je nadalje vprašalo, ali so britanska sodišča – kljub omenjenemu pravilu nacionalnega prava – na podlagi prava Skupnosti imela pristojnost izdati začasne odredbe zoper Krono.

15      House of Lords je torej menilo, da se v zadevi zastavlja vprašanje razlage prava Skupnosti, zato je na podlagi člena 177 Pogodbe EGS prekinilo odločanje, dokler Sodišče ne bo odgovorilo na ta vprašanja za predhodno odločanje:

„1. Kadar

(i)      v postopku pred nacionalnim sodiščem stranka zatrjuje, da ima na podlagi prava Skupnosti pravice, ki neposredno učinkujejo v nacionalnem pravu (‚zatrjevane pravice‘),

(ii)      uporaba jasne nacionalne določbe tej stranki sama po sebi odvzema zatrjevane pravice,

(iii) obstajajo trdni argumenti tako za obstoj zatrjevanih pravic kot proti njemu in je nacionalno sodišče na podlagi člena 177 predložilo predlog za predhodno odločanje o tem, ali zatrjevane pravice obstajajo,

(iv)      nacionalno pravo domneva, da je nacionalna določba v skladu s pravom Skupnosti, razen če je ugotovljena njena nezdružljivost,

(v)      nacionalno sodišče nima pristojnosti za izdajo začasne odredbe za varstvo zatrjevanih pravic, tako da bi se zadržala uporaba nacionalne določbe, dokler ni končan postopek predhodnega odločanja,

(vi)      bi – v primeru odločitve v postopku predhodnega odločanja, ki bi bila v korist zatrjevanih pravic – stranki, ki bi se lahko sklicevala na te pravice, verjetno nastala nepopravljiva škoda, če ne bi bile izdana ta začasna odredba za varstvo,

ali pravo Skupnosti

(a)      zavezuje nacionalno sodišče, da odobri to začasno varstvo zatrjevanih pravic, ali

(b)      daje nacionalnemu sodišču pristojnost, da odobri to začasno varstvo zatrjevanih pravic?

2.       Če je odgovor na prvo vprašanje pod (a) nikalen in odgovor na prvo vprašanje pod (b) pritrdilen, katera merila je treba uporabiti pri odločanju o tem, ali je izdajo zgoraj navedenih začasnih odredb za varstvo zatrjevanih pravic treba odobriti ali zavrniti?“

16      Za podrobnejšo predstavitev dejstev spora v postopku v glavni stvari, postopka in stališč, predstavljenih Sodišču, se napotuje na poročilo za obravnavo. Ti deli spisa so spodaj povzeti le toliko, kolikor je to potrebno za razlogovanje Sodišča.

17      Iz spisa in predvsem iz predložitvene sodbe ter iz zgoraj predstavljenega poteka zadeve pred nacionalnimi sodišči, ki so predhodno odločala o zadevi, izhaja, da predložitveno sodišče s svojim vprašanjem za predhodno odločanje želi v bistvu izvedeti, ali mora nacionalni sodnik, ki – kadar odloča o zadevi, ki zadeva pravo Skupnosti – meni, da je edina ovira za izdajo začasne odredbe pravilo nacionalnega prava, zavrniti uporabo tega pravila.

18      Pri odgovoru na to vprašanje je treba poudariti, da je Sodišče v sodbi z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal (106/77, Recueil, str. 629) odločilo, da morajo pravila prava Skupnosti, ki imajo neposredni učinek, „popolnoma učinkovati enako v vseh državah članicah od takrat, ko začnejo veljati in ves čas med njihovo veljavnostjo“ (točka 14) ter da „v skladu z načelom primarnosti prava Skupnosti določbe Pogodbe in akti institucij, ki se uporabljajo neposredno, učinkujejo – v razmerju do nacionalnega prava držav članic – tako, da se avtomatično zaradi njihovega sprejetja samega ne uporabi nobena njim nasprotna določba nacionalne zakonodaje“ (točka 17).

19      V skladu s sodno prakso Sodišča je naloga nacionalnih sodišč, da – z uporabo načela sodelovanja iz člena 5 Pogodbe – zagotovijo pravno varstvo, ki ga imajo upravičenci na podlagi neposrednega učinka določb prava Skupnosti (glej tudi sodbi z dne 10. julija 1980 v zadevi Ariete, 811/79, Recueil, str. 2545, in Mireco, 826/79, Recueil, str. 2559).

20      Sodišče je tudi presodilo, da je z inherentnimi zahtevami prava Skupnosti neskladna vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek je zmanjšanje učinkovitosti prava Skupnosti, če pri uporabi tega prava pristojni sodnik nima pooblastil za to, da stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morebiti ovirajo – četudi le začasno – polni učinek predpisov Skupnosti (zgoraj navedena sodba Simmenthal z dne 9. marca 1978, točki 22 in 23).

21      Dodati je treba, da bi bil polni učinek prava Skupnosti prav tako zmanjšan, če bi pravilo nacionalnega prava sodniku, ki odloča o sporu, za katerega velja pravo Skupnosti, lahko preprečilo, da izda začasno odredbo, da se zagotovi polni učinek pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, zatrjevanih na podlagi prava Skupnosti. Iz navedenega izhaja, da mora sodnik, ki bi v takih okoliščinah izdal začasno odredbo, če mu tega ne bi preprečevalo pravilo nacionalnega prava, zavrniti uporabo tega pravila.

22      To razlago podkrepljuje sistem, ki ga vzpostavlja člen 177 Pogodbe EGS, katerega učinek bi bil zmanjšan, če nacionalno sodišče, ki prekine odločanje do odgovora Sodišča na vprašanje za predhodno odločanje, ne bi moglo sprejeti začasne odredbe do izreka svoje odločbe, sprejete v skladu z odgovorom Sodišča.

23      Zato je na zastavljeno vprašanje treba odgovoriti tako, da je pravo Skupnosti treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki pri odločanju o sporu, ki se nanaša na pravo Skupnosti, meni, da je edina ovira za izdajo začasne odredbe pravilo nacionalnega prava, zavrniti uporabo tega pravila.

 Stroški

24      Stroški, ki so jih priglasile vlada Združenega kraljestva, vlada Irske in Komisija Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

po obravnavanju vprašanja za predhodno odločanje, ki mu ga je predložilo House of Lords s sodbo z dne 18. maja 1989, razsodilo:

Pravo Skupnosti je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki pri odločanju o sporu, ki se nanaša na pravo Skupnosti, meni, da je edina ovira za izdajo začasne odredbe pravilo nacionalnega prava, zavrniti uporabo tega pravila.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. junija 1990.

* Jezik postopka: angleščina.