SODBA SODIŠČA

z dne 6. oktobra 1982(*)

„Obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje“

V zadevi 283/81,

katere predmet je predlog Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 EGS v postopku

Srl Cilfit, v stečaju, in 54 drugih, Rim,

proti

Ministero della Sanita (ministrstvo za zdravstvo), ki ga predstavlja minister, Rim,

in

Lanificio di Gavardo SpA, Milano,

proti

Ministero della Sanita (ministrstvo za zdravstvo), ki ga predstavlja minister, Rim,

sprejme predhodno odločbo o razlagi tretjega odstavka člena 177 Pogodbe EGS,

SODIŠČE,

v sestavi J. Mertens de Wilmars, predsednik, G. Bosco, A. Touffait in O. Due, predsedniki senatov, P. Pescatore, Mackenzie Stuart, A. O’Keeffe, T. Koopmans, U. Everling, A. Chloros in F. Grévisse, sodniki,

generalni pravobranilec: F. Capotorti,

sodni tajnik: P. Heim,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Z odločbo z dne 27. marca 1981, ki jo je Sodišče prejelo 31. oktobra 1981, je Corte suprema di cassazione na podlagi člena 177 Pogodbe EGS postavilo vprašanje za prehodno odločanje, ki zadeva razlago tretjega odstavka člena 177 Pogodbe EGS.

2        Vprašanje se je postavilo v zvezi s sporom med uvozniki volne in italijanskim ministrstvom za zdravstvo v zvezi s plačilom fiksne dajatve za zdravstveni pregled volne, uvožene iz držav, ki niso članice Skupnosti. Ta podjetja so se sklicevala na Uredbo (EGS) št. 827/68 z dne 28. junija 1968 o skupni organizaciji trga nekaterih izdelkov, navedenih v Prilogi II k Pogodbi (UL 151, str.16), uredbo, ki v členu 2(2) državam članicam prepoveduje obračunavanje kakršnih koli dajatev z enakim učinkom kot carine za uvožene „izdelke živalskega izvora“, ki sicer niso poimenovani, razvrščene pod tarifno številko 05.15 skupne carinske tarife. Ministrstvo za zdravstvo je tem argumentom nasprotovalo, češ da volna ni vključena v Prilogo II k Pogodbi in zato zanjo ne velja skupna organizacija kmetijskih trgov.

3        Ministrstvo za zdravstvo na podlagi teh okoliščin sklepa, da je odgovor na vprašanje o razlagi akta, ki so ga sprejele institucije Skupnosti, tako očiten, da izključuje možnost kakršnega koli dvoma pri razlagi in sam po sebi izključuje potrebo, da bi ga bilo treba predložiti Sodišču v predhodno odločanje. Vendar zadevna podjetja vztrajajo, da se to sodišče po pogojih tretjega odstavka člena 177 ne more izogniti dolžnosti, zadevo predložiti Sodišču, ker je bilo vprašanje v zvezi z razlago Uredbe postavljeno v postopku pred Corte suprema di cassazione, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.

4        Glede na te nasprotujoče si trditve je Corte suprema di cassazione Sodišču v predhodno odločanje postavilo vprašanje:

„Ali tretji odstavek člena 177 Pogodbe EGS, ki določa, da če se v postopku, ki poteka pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču, postavi tako vprašanje, kot so tista, navedena v prvem odstavku tega člena, postavlja obveznost predložitve, ki nacionalnemu sodišču ne dovoljuje, da bi kakor koli presojalo utemeljenost postavljenega vprašanja, ali pa – in v kakšnih okvirih – je taka obveznost odvisna od prejšnjega obstoja utemeljenega razlagalnega dvoma?“

5        Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati sistematiko člena 177,  ki daje Sodišču za, med drugim, predhodno odločanje o razlagi Pogodbe in aktov institucij in Skupnosti.

6        V skladu z drugim odstavkom tega člena „lahko“ katero koli sodišče države članice Sodišču predloži vprašanje, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo. V skladu s tretjim odstavkom „mora“ sodišče, kadar je tako vprašanje postavljeno v postopku, ki poteka pred sodiščem, zoper odločitve katerega po nacionalnem sredstvu ni pravnega sredstva, to sodišče zadevo predložiti Sodišču.

7        Ta obveznost, predložiti zadevo, spada v okvir sodelovanja med nacionalnimi sodišči, vzpostavljenega z namenom, zagotoviti pravilno uporabo in enotno razlago prava Skupnosti v vseh državah članicah, med nacionalnimi sodišči v njihovi vlogi sodišč, zadolženih za uporabo prava Skupnosti, in Sodiščem. Še več, tretji odstavek člena 177 skuša znotraj Skupnosti preprečiti pojav razhajanj v sodni praksi o vprašanjih prava Skupnosti. Veljavo te obveznosti je zato treba presojati glede na te cilje, glede na upoštevne pristojnosti nacionalnih sodišč in Sodišča, kadar se tako vprašanje razlage postavi v skladu s členom 177.

8        V tem okviru je treba opredeliti skupnostni pomen izraza „kadar se tako vprašanje postavi“, da bi ugotovili, v katerih okoliščinah mora nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega v nacionalni zakonodaji ni pravnega sredstva, to zadevo predložiti Sodišču.

9        V tem pogledu je najprej treba opozoriti, da člen 177 ni pravno sredstvo, ki bi bilo na voljo strankam v postopku, ki poteka pred nacionalnim sodiščem. Za to, da bi zadevno sodišče moralo ugotoviti, da je postavljeno vprašanje v smislu člena 177, ne zadošča torej samo trditev stranke, da se v postopku postavlja vprašanje o razlagi prava Skupnosti. Po drugi strani pa mora nacionalno sodišče v nekaterih primerih zadevo predložiti Sodišču po uradni dolžnosti.

10      Drugič, iz razmerja med drugim in tretjim odstavkom člena 177 sledi, da pripada sodiščem iz tretjega odstavka pri ugotavljanju, ali je odločitev glede vprašanja o pravu Skupnosti potrebna za izrek sodbe, enaka pravica presoje kot vsem drugim nacionalnim sodiščem. Zato ta sodišča niso zavezana predložiti vprašanja o razlagi prava Skupnosti, ki se postavi v postopku pred njimi, če to vprašanje ni bistveno, torej če odgovor na to vprašanje, ne glede na to, kakšno je, v nobenem primeru ne more imeti nobenega vpliva na rešitev postopka.

11      Kadar pa ta sodišča menijo, da se je za to, da bi zaključila primer, potrebno zateči k pravu Skupnosti, jim je s členom 177 naložena obveznost, naj Sodišču predložijo vsako vprašanje o razlagi, ki se lahko pojavi.

12      Namen vprašanja, ki ga je predložilo Corte di cassazione, je izvedeti, ali v določenih okoliščinah za obveznost, določeno v tretjem odstavku člena 177, vseeno veljajo nekatere omejitve.

13      S tem v zvezi je treba opomniti, da je Sodišče v svoji sodbi z dne 27. marca 1963 (v zadevi Da Costa, od 28 do 30/62, Recueil, str. 75) izreklo, da: „Čeprav tretji odstavek člena 177 brez vsake omejitve od sodišč države članice, zoper odločitve katerih po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, zahteva, naj Sodišču predložijo vsako vprašanje o razlagi, ki se postavi pred njimi, lahko veljava razlage slednjega v skladu s členom 177 tej obveznosti odvzame njen pomen in vsebino; tako je zlasti takrat, kadar je postavljeno vprašanje materialno enako vprašanju, ki je že bilo predmet predhodnega odločanja v podobnem primeru.“

14      Isti učinek glede omejitev obveznosti iz tretjega odstavka člena 177 lahko izhaja iz razvite sodne prakse Sodišča, kadar so prejšnje odločitve Sodišča že reševale obravnavana pravna vprašanja, ne glede na vrsto postopkov, iz katerih izhajajo te odločitve, čeprav ne obstaja stroga identičnost vprašanj v postopku.

15      Vendar se razume, da lahko v vseh takih primerih nacionalna sodišča, vključno s tistimi iz tretjega odstavka člena 177, povsem svobodno zadevo predložijo Sodišču, če menijo, da je to koristno.

16      Nazadnje, pravilna uporaba prava Skupnosti je lahko tako očitna, da ne dopušča nobenega prostora za kakršen koli upravičen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja. Preden sklepamo, da gre za tak primer, mora biti nacionalno sodišče prepričano, da je zadeva enako očitna tudi za sodišča drugih držav članic in za Sodišče. Samo če so izpolnjeni vsi ti pogoji, lahko nacionalno sodišče opusti predložitev tega vprašanja Sodišču in ga reši v okviru lastne odgovornosti.

17      Vendar je treba obstoj take možnosti presoditi glede na značilnosti prava Skupnosti in posebnih težav, ki jih pomeni njegova razlaga.

18      Na začetku je treba upoštevati, da so besedila prava Skupnosti sestavljena v več jezikih in da so različne jezikovne različice enako verodostojne; razlaga določbe prava Skupnosti tako vključuje primerjavo jezikovnih različic.

19      Prav tako je treba opozoriti, da tudi v primeru popolne usklajenosti jezikovnih različic pravo Skupnosti uporablja terminologijo, ki je značilna zanj. Še več, poudariti je treba, da pravni pojmi nimajo nujno enake vsebine v pravu Skupnosti in v nacionalnih pravih.

20      Končno je treba vsako določbo prava Skupnosti postaviti v njeno sobesedilo in razlagati glede na celoto tega prava, na njegove cilje in glede na stopnjo razvoja v trenutku, v katerem je treba zadevno določbo uporabiti.

21      Zaradi vseh teh premislekov mora biti odgovor na vprašanje, ki ga je predložilo Corte suprema di cassazione, da je tretji odstavek člena 177 Pogodbe EGS treba razlagati tako, da mora sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, kadar se pred njim postavi vprašanje o pravu Skupnosti, izpolniti predložitveno obveznost, razen če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni bistveno, ali da je Sodišče obravnavano določbo Skupnosti že razložilo, ali da je pravilna uporaba prava Skupnosti tako očitna, da ne dopušča kakršnega koli utemeljenega dvoma; obstoj take možnosti je treba presoditi glede na značilnosti, ki so posebnost prava Skupnosti, posebnih težav, ki jih pomeni njegova razlaga, in nevarnosti razhajanj sodne prakse v Skupnosti.

 Stroški

22      Stroškov vlad Italijanske republike in Kraljevine Nizozemske ter Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek stopnja v postopku v glavni stvari pred Corte suprema di cassazione, to odloča o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanje, ki ga je z odločbo 27. marca 1981 predložilo Corte suprema di cassazione, razsodilo:

Tretji odstavek člena 177 Pogodbe EGS je treba razlagati tako, da mora sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, kadar se pred njim postavi vprašanje o pravu Skupnosti, izpolniti predložitveno obveznost, razen če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni bistveno, ali da je Sodišče obravnavano določbo Skupnosti že razložilo, ali da je pravilna uporaba prava Skupnosti tako očitna, da ne dopušča kakršnega koli utemeljenega dvoma; obstoj take možnosti je treba presoditi glede na značilnosti, ki so posebnost prava Skupnosti, posebnih težav, ki jih pomeni njegova razlaga, in nevarnosti razhajanj sodne prakse v Skupnosti.

Mertens de Wilmars

Bosco

Touffait

Due

Pescatore

Mackenzie Start

O’Keeffe

Koopmans

Everling

Chloros

 

      Grévisse

Razglašeno na javni obravnavi v Luksemburgu, 6. oktobra 1982.

Sodni tajnik

 

      Predsednik

P. Heim

 

      J. Mertens de Wilmars

 

                                          J. Mertens de Wilmars

 

* Jezik postopka: italijanščina.