EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 28.7.2026
COM(2026) 401 final
Priporočilo
SKLEP SVETA
o pooblastitvi Evropske komisije, da v imenu Evropske unije sodeluje pri pogajanjih v okviru Organizacije Združenih narodov o mednarodnem sporazumu o zaščiti oseb v primeru nesreč
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
Komisija s tem priporočilom Svet prosi za pooblastilo, da se v imenu Evropske unije (EU) udeleži pogajanj o večstranskem sporazumu o zaščiti oseb v primeru nesreč v okviru Organizacije združenih narodov.
1.OZADJE PREDLOGA
•Razlogi za predlog in njegovi cilji
Komisija Združenih narodov (ZN) za mednarodno pravo je leta 2016 sprejela osnutek členov o zaščiti oseb v primeru nesreč (v nadaljnjem besedilu: osnutek členov) 1 . Generalna skupščina ZN je decembra 2024 sprejela Resolucijo 79/128, v kateri je sklenila, da bo do konca leta 2027 2 pripravila in sklenila večstransko konvencijo o zaščiti oseb v primeru nesreč, saj v zvezi s tem trenutno ni celovitega mednarodnega pravnega instrumenta.
EU od leta 2011 dejavno prispeva k delu Komisije za mednarodno pravo v zvezi z osnutkom členov in je pozdravila sprejetje osnutka členov leta 2016 ter resolucijo Generalne skupščine ZN 79/128, v kateri je izražena potreba po celoviti globalni pravni ureditvi, ki bi bolje obravnavala zaščito oseb v primeru nesreč, in ugotovljena izvedljivost priprave mednarodne konvencije v zvezi s tem.
EU je decembra 2025 na povabilo generalnega sekretarja ZN predlagala spremembe osnutka členov, ki ga je pripravila Komisija za mednarodno pravo 3 . Poleg EU je predloge za spremembo osnutka členov predložilo šestindvajset držav, vključno z osmimi državami članicami EU 4 ,.
ZN so te predloge zbrali v prečiščenem besedilu po nadaljevanju zasedanja šestega odbora Generalne skupščine ZN od 6. do 10. aprila 2026 v New Yorku. Prečiščeno besedilo bo podlaga za uradna pogajanja, ki naj bi potekala tri tedne, in sicer od 25. januarja do 12. februarja 2027 v Manili, po potrebi pa še nadaljnja dva tedna avgusta 2027 5 .
V interesu EU bi bilo, da uradno sodeluje pri pogajanjih o konvenciji, da se zagotovi skladnost z obstoječim pravnim okvirom EU na področju civilne zaščite in humanitarne pomoči. Zato Komisija priporoča, da Svet v ta namen sprejme sklep in imenuje Komisijo za pogajalko EU v skladu s členom 218(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).
•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike
Sodelovanje EU pri pogajanjih o prihodnjem večstranskem sporazumu je skladno z njenimi pristojnostmi na področju civilne zaščite in humanitarne pomoči.
EU v skladu s členom 196 PDEU podpira ukrepe držav članic na področju preprečevanja, pripravljenosti in odzivanja na nesreče v Uniji ter spodbuja doslednost ukrepov civilne zaščite na mednarodni ravni. To pristojnost je izvajala s sprejetjem Sklepa št. 1313/2013/EU o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite 6 . Vsaka država na svetu lahko aktivira mehanizem Unije na področju civilne zaščite in zaprosi za pomoč, potrebno za obvladovanje posledic nesreče. Kar zadeva humanitarno pomoč, člen 214 PDEU omogoča EU, da pomaga ljudem v stiski v državah in regijah, ki se spopadajo z naravnimi nesrečami ali nesrečami, ki jih je povzročil človek. Delovanje EU na področju humanitarne pomoči ureja Uredba Sveta (ES) št. 1257/96 7 (uredba o humanitarni pomoči). Na podlagi te uredbe je s skupnim sporočilom z dne 27. maja 2026 8 določena strategija za povečanje učinkovitosti in odpornosti evropske humanitarne pomoči.
EU je v skladu s svojimi vodilnimi načeli spoštovanja demokracije, pravne države, človekovih pravic, pravil in načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava pozdravila osnutek členov Komisije za mednarodno pravo, sprejet leta 2016, kot pomemben prispevek k mednarodnemu pravu o nesrečah 9 .
Natančneje, EU meni, da bi lahko mednarodna konvencija o zaščiti oseb v primeru nesreč dopolnila obstoječe mehanizme in dejavnosti EU na področju civilne zaščite in humanitarne pomoči. V zvezi s tem je potrebno sodelovanje EU pri uradnih pogajanjih, da se zagotovi skladnost besedila prihodnjega instrumenta z obstoječo zakonodajo EU, zlasti Sklepom št. 1313/2013/EU o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite in Uredbo št. 1257/96 o humanitarni pomoči, ter da se zagotovi podlaga za prihodnjo odločitev Sveta o tem, ali naj Unija na koncu pristopi k temu instrumentu. Namen osnutka členov Komisije za mednarodno pravo je zlasti dodati dolžnost sodelovanja med državami ter med državami in drugimi akterji, ki sodelujejo pri pomoči, za pomoč ljudem v stiski ter določiti obveznosti za države, ki jih je prizadela nesreča, in za akterje, ki sodelujejo pri pomoči. Prihodnja konvencija bi zato interagirala s Sklepom št. 1313/2013/EU o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite, ki določa okvir za sodelovanje med državami članicami pri preprečevanju nesreč ter pripravi in odzivanju nanje. Pravila prihodnje konvencije bi interagirala tudi z načinom, kako EU zagotavlja humanitarno pomoč tretjim državam v skladu z Uredbo št. 1257/96. Glede na navedeno si je treba s sodelovanjem pri pogajanjih prizadevati za uskladitev teh že dolgo veljavnih instrumentov za obvladovanje nesreč s pravili prihodnje konvencije.
•Skladnost z drugimi politikami Unije
Medtem ko pogajanja o konvenciji o zaščiti oseb v primeru nesreč zadevajo predvsem civilno zaščito in humanitarno pomoč, lahko prihodnji instrument vpliva tudi na druge politike EU, ki zagotavljajo financiranje za odpornost na nesreče in odzivanje nanje. Pogajanja so lahko pomembna za naslednje programe financiranja in njihove naslednike 10 : instrument Globalna Evropa 11 , kohezijsko politiko 12 , v okviru katere se lahko financirajo dejavnosti preprečevanja in upravljanja tveganj nesreč, program LIFE 13 , Obzorje Evropa 14 , program Digitalna Evropa 15 , Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja 16 ter Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo 17 .
2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST
•Materialna pravna podlaga
Materialna pravna podlaga za to priporočilo sta člena 196 in 214 PDEU, saj se predvidene določbe prihodnje konvencije nanašajo na civilno zaščito in humanitarno pomoč. Člen 196 PDEU zagotavlja pravno podlago za ukrepanje EU na področju civilne zaščite. Natančneje, EU omogoča, da v skladu z rednim zakonodajnim postopkom določi ukrepe za spodbujanje sodelovanja med državami članicami, da bi se izboljšala učinkovitost sistemov za preprečevanje naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek, in zaščito pred njimi. Kar zadeva humanitarno pomoč, člen 214(4) PDEU omogoča EU, da zagotovi ad hoc pomoč, podporo in zaščito ljudem v tretjih državah, ki so žrtve naravnih nesreč ali nesreč, ki jih je povzročil človek, da bi zadovoljila humanitarne potrebe, ter da s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami sklene kakršen koli sporazum za pomoč ljudem v stiski.
•Postopkovna pravna podlaga
V skladu s členom 218(3) PDEU Komisija, kadar se predvideni sporazum ne nanaša izključno ali v pretežnem delu na skupno zunanjo in varnostno politiko, Svetu predloži priporočila. Svet sprejme sklep o odobritvi začetka pogajanj in imenovanju pogajalca EU ali vodje pogajalske skupine EU.
V skladu s členom 218(4) PDEU lahko Svet pogajalcu da pogajalske smernice in določi poseben odbor, ki se posvetuje s pogajalcem.
Komisija priporoča, da se Unija udeleži pogajanj o mednarodnem sporazumu pod okriljem Združenih narodov o zaščiti oseb v primeru nesreč. Za pogajalca je treba imenovati Komisijo.
Postopkovna pravna podlaga za predlagani sklep o odobritvi začetka pogajanj v zvezi s predvidenim sporazumom je člen 218(3) in (4) PDEU.
•Izbira pogajalca
Ker predvideni sporazum zajema izključno zadeve, ki se ne nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko, je treba v skladu s členom 218(3) PDEU za pogajalca imenovati Komisijo.
•Pristojnost Unije
Mednarodna konvencija o zaščiti oseb v primeru nesreč, ki bi temeljila na besedilu osnutka členov Komisije za mednarodno pravo, bi spadala v pristojnost EU na področju civilne zaščite in humanitarne pomoči 18 . V členu 6(f) PDEU je „civilna zaščita“ izrecno opredeljena kot podporna, usklajevalna ali dopolnilna pristojnost EU. V praksi je EU vzpostavila mehanizem Unije na področju civilne zaščite, tj. usklajevalni mehanizem, ki podpira ukrepe civilne zaščite držav članic. Kar zadeva humanitarno pomoč, člen 4(4) PDEU določa, da ima EU vzporedno pristojnost na področju humanitarne pomoči, kar pomeni, da pristojnost EU na področju humanitarne pomoči državam članicam ne preprečuje, da bi še naprej izvajale svoje pristojnosti na tem področju (člen 4(4) PDEU).
•Subsidiarnost (za neizključno pristojnost)
Naravne nesreče in nesreče, ki jih je povzročil človek, imajo pogosto škodljive čezmejne učinke, ovirajo delovanje družbe in notranjega trga ter zahtevajo usklajene odzive civilne zaščite in humanitarno pomoč na evropski ravni za pomoč ljudem v stiski v tretjih državah. Kot je določeno v Pogodbah, je EU dejavna na področju civilne zaščite in humanitarne pomoči. V zvezi s prvo je vzpostavila skupne okvire za sodelovanje in operativno usklajevanje med državami članicami in sodelujočimi državami prek mehanizma Unije na področju civilne zaščite. Konvencija, katere namen je določiti pravila o mednarodnem sodelovanju in pomoči pri odzivanju na nesreče, bi neposredno interagirala z obstoječo zakonodajo in politikami EU na področju civilne zaščite in humanitarne pomoči.
S sodelovanjem EU se bo zagotovil dosleden mednarodni in evropski pravni okvir za odzivanje na nesreče, da bi preprečili ogrožanje skladnosti in enotne uporabe obstoječih ukrepov EU. Sodelovanje Komisije pri pogajanjih bi predvsem okrepilo skupno sposobnost EU za oblikovanje besedila konvencije na način, ki je skladen z načeli in zakonodajo EU. Formalno sodelovanje pri pogajanjih bi EU omogočilo tudi izmenjavo dobrih praks in spoznanj, ki jih je pridobila iz edinstvenih izkušenj, ki jih ima ne le kot organizacija za regionalno povezovanje z enim od najbolj razvitih okvirov sodelovanja na področju civilne zaščite, temveč tudi kot ena od vodilnih donatork humanitarne pomoči. Zato bi bilo formalno sodelovanje EU pri pogajanjih o mednarodni konvenciji o zaščiti oseb v primeru nesreč učinkovitejše od ukrepanja izključno na nacionalni ravni.
•Sorazmernost
Sodelovanje Komisije pri uradnih pogajanjih o mednarodni konvenciji o zaščiti oseb v primeru nesreč je najprimernejši način za spodbujanje načel mednarodnega sodelovanja, humanitarne pomoči, spoštovanja človekovih pravic in solidarnosti, ki jih želi EU spodbujati v Uniji in zunaj nje. Sodelovanje bi zagotovilo tudi enotno stališče EU in skladnost prihodnje konvencije s pravnim redom EU na področju civilne zaščite in humanitarne pomoči.
•Izbira instrumenta
To priporočilo za sklep Sveta se predloži v skladu s členom 218(3) in (4) PDEU, ki določa, da Svet sprejme sklep o udeležbi Unije pri pogajanjih in imenovanju pogajalca Unije. Svet lahko pogajalcu da tudi pogajalske smernice. Drugi pravni instrumenti, ki bi se lahko uporabili za dosego cilja tega priporočila, ne obstajajo.
3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z DELEŽNIKI IN OCEN UČINKA
•Naknadne ocene/preverjanja primernosti obstoječe zakonodaje
Ni relevantno.
•Posvetovanja z deležniki
Ni relevantno.
•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj
Ni relevantno.
•Ocena učinka
Ni relevantno.
•Primernost in poenostavitev ureditve
Ni relevantno.
•Temeljne pravice
Cilj mednarodne konvencije je spodbujati mednarodno sodelovanje, da bi zaščitili osebe v primeru nesreč, hkrati pa obravnavali njihove potrebe in zaščitili njihove temeljne pravice, kot so priznane v Pogodbah in Ustanovni listini Združenih narodov.
4.PRORAČUNSKE POSLEDICE
Ni relevantno. Sklep nima proračunskih posledic. Vsako povečanje delovne obremenitve bo treba obravnavati s prerazporeditvijo znotraj služb. Vsako financiranje bi moralo izhajati iz prerazporeditev v okviru obstoječih proračunskih sredstev sedanjih programov.
5.DRUGI ELEMENTI
•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja
Ni relevantno.
•Obrazložitveni dokumenti (za direktive)
Ni relevantno.
•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga
Ni relevantno.
Priporočilo
SKLEP SVETA
o pooblastitvi Evropske komisije, da v imenu Evropske unije sodeluje pri pogajanjih v okviru Organizacije Združenih narodov o mednarodnem sporazumu o zaščiti oseb v primeru nesreč
SVET EVROPSKE UNIJE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 196 ter člena 214(4) v povezavi s členom 218(3) in (4) Pogodbe,
ob upoštevanju priporočila Komisije,
ob upoštevanju naslednjega:
(1)Generalna skupščina Združenih narodov je decembra 2024 sklenila, da bo do konca leta 2027 pripravila in sklenila večstranski sporazum o zaščiti oseb v primeru nesreč na podlagi osnutka členov, ki ga je leta 2016 sprejela Komisija za mednarodno pravo.
(2)Osnutek členov se nanaša na civilno zaščito in humanitarno pomoč, tj. področji, na katerih Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) podeljuje pristojnosti Uniji.
(3)Glede na to, da trenutno ne obstaja mednarodni pravni instrument o tem vprašanju, je cilj mednarodnega sporazuma spodbujati mednarodno sodelovanje, da bi zaščitili osebe v primeru nesreč, hkrati pa obravnavali njihove potrebe in zaščitili njihove temeljne pravice, kot so priznane v Pogodbah in Ustanovni listini Združenih narodov.
(4)Unija od leta 2011 dejavno prispeva svoja stališča Komisiji za mednarodno pravo pri pripravi osnutka členov o zaščiti oseb v primeru nesreč in pozdravlja njihovo sprejetje.
(5)Unija bi morala sodelovati pri pogajanjih o mednarodnem sporazumu o zaščiti oseb v primeru nesreč —
SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:
Člen 1
Odobri se sodelovanje pri pogajanjih, ki bodo potekala pod okriljem Združenih narodov, o mednarodnem sporazumu o zaščiti oseb v primeru nesreč.
Člen 2
Komisija je imenovana za pogajalko Evropske unije.
Člen 3
Pogajalske smernice, določene v dodatku k temu sklepu, so naslovljene na Komisijo.
Člen 4
Pogajanja potekajo v posvetovanju z Delovno skupino Sveta za mednarodno pravo (COJUR), ki je imenovana za posebni odbor iz člena 218(4) PDEU.
Člen 5
Ta sklep je naslovljen na Komisijo.
V Bruslju,
Za Svet
predsednik/predsednica
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 28.7.2026
COM(2026) 401 final
PRILOGA
k
Priporočilu za sklep Sveta
o pooblastitvi Evropske komisije, da v imenu Evropske unije sodeluje pri pogajanjih v okviru Organizacije Združenih narodov o mednarodnem sporazumu o zaščiti oseb v primeru nesreč
DODATEK
Smernice za pogajanja o mednarodnem sporazumu o zaščiti oseb v primeru nesreč
Kar zadeva pogajalski proces, bi si morala EU prizadevati za odprt, vključujoč in pregleden pogajalski proces, ki bi temeljil na sodelovanju v dobri veri.
V zvezi s splošnimi cilji za pogajanja bi si morala EU prizadevati za naslednje:
(1) konvencija ob spodbujanju človekovih pravic, mednarodnega prava ter pravil in načel, zapisanih v Ustanovni listini Združenih narodov, določa načela za učinkovito mednarodno sodelovanje pri obvladovanju nesreč, zlasti kadar nesreča očitno presega zmogljivosti države;
(2) konvencija je v skladu z načeli Sendajskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030 1 , glavne ugotovitve vmesnega pregleda Sendajskega okvira 2 pa so v celoti upoštevane;
(3) določbe konvencije so združljive s pravnim okvirom EU na področju humanitarne pomoči, in sicer z Uredbo Sveta (ES) št. 1257/962, sprejeto na podlagi člena 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), in s pravnim okvirom, ki ureja podporo EU ukrepom držav članic na področju civilne zaščite v skladu s členom 196 PDEU, ter sekundarno zakonodajo, sprejeto na tej podlagi, to je Sklepom št. 1313/2013/EU o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite. Določbe so združljive tudi z načeli skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 27. maja 2026 3 ;
(4) določbe konvencije so združljive z mednarodnimi obveznostmi EU in njenih držav članic;
(5) določbe konvencije vzpostavljajo ustrezno ravnovesje med zaščito prizadetih ljudi s spoštovanjem njihovih pravic in obravnavanjem njihovih osnovnih potreb na eni strani ter popolnim spoštovanjem načela ozemeljske suverenosti držav na drugi strani, kar pomeni, da so za zagotavljanje pomoči ob nesrečah v prvi vrsti odgovorne prizadete države;
(6) konvencija podpira humanitarna načela nevtralnosti, nepristranskosti, človečnosti in neodvisnosti, ki jih je treba spodbujati in v celoti spoštovati tudi v okviru pomoči ob nesrečah, kot je zapisano v Evropskem soglasju o humanitarni pomoči 4 ;
(7) besedilo konvencije določa, da je treba v primeru oboroženega spopada pravila o istih vprašanjih, kolikor je to mogoče, razlagati tako, da se ustvari enoten sklop združljivih obveznosti. V primeru nezdružljivih protislovij ima mednarodno humanitarno pravo prednost kot lex specialis in nobene določbe konvencije ni mogoče razumeti ali razlagati, kot da vpliva na mednarodno humanitarno pravo. Hkrati uporaba konvencije ni vnaprej izključena, zlasti ob upoštevanju primerov zapletenih izrednih razmer, ko se nesreča zgodi na območju oboroženega spopada.
V zvezi z vsebino pogajanj bi si morala EU prizadevati za naslednje:
(8) področje uporabe konvencije zajema vse faze obvladovanja nesreč, kar vključuje preprečevanje, pripravljenost in odzivanje, ter spodbuja mednarodno sodelovanje pri obvladovanju nesreč, zlasti v zvezi z nesrečami, ki imajo večje čezmejne učinke ali presegajo nacionalne zmogljivosti države za odzivanje;
(9) v določbah konvencije je v celoti priznan pomen obravnavanja osnovnih potreb prizadetih ljudi ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic, tako da je vzpostavljeno ravnovesje med tema dvema dopolnjujočima se pristopoma;
(10) konvencija vsebuje opredelitve nesreč, ki omogočajo obravnavanje škodljivih posledic dogodka na prizadete osebe, ne glede na izvor nesreče. Opredelitev se izogne nejasnemu ali pretirano visokemu pragu za uporabo določb konvencije in med morebitne škodljive posledice nesreče vključi škodo na kulturnih dobrinah;
(11) določbe konvencije so v celoti skladne s smernicami iz Osla o uporabi tujih vojaških in civilnih obrambnih sredstev v kontekstu pomoči ob nesrečah 5 in priznavajo, da se ta sredstva lahko uporabijo le, kadar ni primerljive civilne alternative in lahko le uporaba vojaških sredstev zadovolji nujno humanitarno potrebo;
(12) opredelitev akterjev, ki sodelujejo pri pomoči, vključuje sklicevanje na organizacije za regionalno povezovanje, s čimer se priznava vloga organizacij, kot je EU, pri zagotavljanju podpore za obvladovanje nesreč;
(13) opredelitev zunanje pomoči je široka in vključuje strokovno znanje;
(14) konvencija izrecno navaja, da je treba pri odzivanju na nesreče spoštovati štiri humanitarna načela: nevtralnost, nepristranskost, človečnost in neodvisnost. Splošni cilj instrumenta je zaščita prizadetih ljudi ob spoštovanju njihovih pravic in z obravnavo osnovnih potreb, pri čemer je treba upoštevati poseben položaj ljudi, ki jih je nesreča nesorazmerno prizadela, vključno s tistimi, ki se soočajo z večplastnimi in presečnimi oblikami diskriminacije, ter posebno pozornost nameniti pravicam in potrebam žensk, otrok, starejših in invalidov;
(15) konvencija določa dolžnost, da države sodelujejo med seboj ter z ustreznimi mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami v vseh fazah obvladovanja nesreč, vključno z zmanjševanjem tveganja nesreč, da bi se ustrezno odzvale na vse večje število, kompleksnost in intenzivnost nesreč. Prizadete države so dolžne zaprositi za zunanjo pomoč, kadar nesreča očitno presega njihove zmogljivosti. Konvencija omenja tudi širok in neizčrpen seznam oblik sodelovanja;
(16) konvencija določa dolžnost držav, da z ustreznimi sredstvi zmanjšajo tveganje nesreč;
(17) določbe konvencije jasno navajajo obveznost prizadete države, da zaščiti prizadete osebe in zagotovi pomoč, kar vključuje dolžnost zagotavljanja pravočasne in učinkovite pomoči ter omogočanja dostopa do zunanje pomoči ljudem v stiski. Čeprav ima prizadeta država pravico, da ob upoštevanju pravic in potreb prizadetih ljudi postavi pogoje za zagotavljanje zunanje pomoči, določbe jasno določajo, da prizadeta država ne sme samovoljno zavrniti ponudb za zunanjo pomoč. Določbe določajo tudi, da mora prizadeta država olajšati zagotavljanje pomoči ter zaščititi reševalno osebje, opremo in blago za pomoč ob nesrečah;
(18) konvencija vsebuje minimalna postopkovna pravila za učinkovito mednarodno sodelovanje, ki zagotavljajo nemoteno postopno opuščanje zunanje pomoči.
V zvezi z delovanjem Konvencije bi si morala EU prizadevati za naslednje:
(19) konvencija ohranja obstoječe svetovne in regionalne instrumente ter stalno mednarodno sodelovanje pri pomoči ob nesrečah. Države članice EU lahko v medsebojnih odnosih zlasti še naprej uporabljajo pravila EU;
(20) konvencija določa enostaven in ustrezen mehanizem za zagotavljanje njenega izvajanja ter vsebuje končne določbe, med drugim o podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi in pristopu, začetku veljavnosti, spremembi, začasni prekinitvi, odpovedi ter depozitarju in jezikih;
(21) konvencija zagotavlja učinkovito udeležbo in sodelovanje med vsemi ustreznimi deležniki, vključno z nevladnimi organizacijami in drugimi organizacijami civilne družbe, da se podpre njeno izvajanje;
(22) konvencija omogoča EU, da postane njena pogodbenica in sodeluje v mehanizmu reševanja sporov.
V splošnem je postopek za pogajanja naslednji:
(23) Komisija bi si morala prizadevati za zagotovitev skladnosti konvencije z ustrezno zakonodajo in politikami Unije ter z zavezami Unije v okviru drugih ustreznih večstranskih sporazumov;
(24) Komisija bi se morala v imenu EU pogajati o zadevah, ki so v njeni pristojnosti, v skladu s Pogodbama;
(25) pogajanja, vključno z vsakim krogom pogajanj, morajo biti pripravljena vnaprej. Komisija zato Svet obvesti o predvidenem časovnem načrtu in o vprašanjih, o katerih se je treba pogajati, in čim prej predloži zadevne informacije;
(26) v skladu z načelom lojalnega sodelovanja bi morale Komisija in države članice med pogajalskim procesom tesno sodelovati, tudi z rednimi stiki s strokovnjaki in predstavniki držav članic v New Yorku;
(27) kolikor je mogoče, se pred pogajalskimi srečanji sestane Delovna skupina za mednarodno javno pravo, da se opredelijo ključna vprašanja, oblikujejo mnenja in zagotovijo smernice, vključno z izjavami oziroma pridržki;
(28) Komisija Delovni skupini za mednarodno javno pravo poroča o izidu pogajanj po vsakem pogajalskem srečanju, tudi pisno;
(29) Komisija obvesti Svet in se posvetuje z Delovno skupino za mednarodno javno pravo o vseh pomembnih vprašanjih, ki bi se lahko pojavila med pogajanji.