Indonezija je 30. največja trgovinska partnerica EU na področju blagovne menjave in peta trgovinska partnerica EU v združenju ASEAN v letu 2025, EU pa je četrta največja trgovinska partnerica Indonezije, saj predstavlja 6 % njene celotne trgovine. Dvostranska trgovina med partnericama je leta 2025 znašala 28,9 milijarde EUR, pri čemer je izvoz EU znašal 10,2 milijarde EUR, uvoz EU pa 18,7 milijarde EUR. Indonezija v EU izvaža predvsem kmetijske proizvode, navadne kovine, kemikalije, stroje in naprave, maščobe in olja ter obutev. Pri izvozu EU v Indonezijo prevladujejo industrijski izdelki, vključno s stroji in napravami, prevozno opremo in kemičnimi izdelki. Dvostranska trgovina s storitvami med EU in Indonezijo je leta 2024 znašala 9,3 milijarde EUR, pri čemer je izvoz EU znašal 5,8 milijarde EUR, uvoz pa 3,5 milijarde EUR. Leta 2024 so neposredne tuje naložbe EU v Indoneziji znašale 24,7 milijarde EUR, medtem ko so neposredne tuje naložbe Indonezije v EU znašale 1,3 milijarde EUR.

Indonezija, ki je članica STO od leta 1995, trenutno uživa trgovinske preferenciale z EU v okviru splošne sheme preferencialov (v nadaljnjem besedilu: shema GSP), v kateri je druga največja upravičenka. Leta 2024 je bilo 44 % njenega izvoza v EU upravičenega do znižanih carin v okviru sheme GSP. Vendar bo Indonezija 1. januarja 2027 izstopila iz sheme GSP, ker ima v zadnjih treh letih status države z višjim srednjim dohodkom.

Svet je 23. aprila 2007 pooblastil Komisijo, da začne pogajanja o sporazumu o prosti trgovini z državami ASEAN. Takratni cilj je bil izpogajati medregijski sporazum o prosti trgovini. V pooblastilu pa je bila predvidena možnost dvostranskih pogajanj, če se ne bi bilo mogoče sporazumeti o skupnih pogajanjih ter če bi bila taka dvostranska pogajanja politično sprejemljiva in ekonomsko smiselna.

Komisija je 8. maja 2009 Odboru iz člena 133, kot je bil takrat poznan, poročala o težavah pri pogajanjih med EU in ASEAN, pri čemer sta se obe strani strinjali, da jih bosta začasno prekinili. Odbor iz člena 133 je Komisijo pozval, naj preuči možnost posameznih dvostranskih pogajanj z vrsto držav ASEAN, Svet pa je decembra 2009 ta pristop podprl.

Indonezijski predsednik Susilo Bambang Yudhoyono in predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso sta se konec leta 2009 odločila preučiti, kako bi bilo mogoče poglobiti trgovinske odnose med EU in Indonezijo. Načrtovalni skupini, ki je vključevala predstavnike Indonezije in EU, sta naročila, naj pripravi priporočila o tem, kako odnose dvigniti na naslednjo raven. Načrtovalna skupina je 4. maja 2011 priporočila „sklenitev celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu med EU in Indonezijo, ki bi temeljil na območju proste trgovine, boljšem dostopu do trga, gradnji zmogljivosti ter olajševanju trgovine in naložb“. Velika pozornost je bila namenjena znatnemu potencialu Indonezije v smislu velikosti, sedanjih in pričakovanih stopenj rasti, preusmeritve njenega gospodarstva k izvozu blaga iz industrijske proizvodnje, razvijajočih se storitev, večje odprtosti in makroekonomske stabilnosti. Pomembno vlogo je imela tudi komplementarnost med gospodarstvoma EU in Indonezije, saj EU v Indonezijo izvaža zelo drugačne izdelke kot Indonezija v Evropo.

EU in Indonezija sta izvedli skupno predhodno študijo, da bi določili obseg in raven ambicioznosti prihodnjega trgovinskega sporazuma. Ta študija je bila zaključena aprila 2016 in je pokazala, da bi pogajanja lahko privedla do trgovinskega sporazuma, ki bi bil v interesu obeh strani.

Svet je 13. julija 2016 pooblastil Komisijo, da začne dvostranska pogajanja o sporazumu o prosti trgovini z Indonezijo. Pogajanja o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med EU in Indonezijo sta 19. julija 2016 uradno začela indonezijski minister za trgovino Thomas Lembong in veleposlanik EU v Indoneziji Vincent Guérend. Prvi krog pogajanj je potekal od 20. do 21. septembra 2016 v Bruslju. Pogajanja so bila podprta z oceno učinka trgovine na trajnostni razvoj. Po devetletnem pogajalskem procesu in 19 krogih pogajanj sta EU in Indonezija 23. septembra 2025 zaključili pogajanja o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu.

Priloženi predlog sklepa Sveta je pravni instrument za odobritev podpisa celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in Indonezijo.

Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu je v celoti skladen s politikami Unije in EU zaradi njega ne bo treba spremeniti svojih pravil, predpisov ali standardov na nobenem reguliranem področju. Poleg tega celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu tako kot vsi drugi trgovinski sporazumi, ki jih je Komisija izpogajala, v celoti varuje javne službe ter v celoti ohranja pravico vlad do urejanja v javnem interesu in to pravico obravnava kot temeljno načelo.

V skladu z mnenjem št. 2/15 Sodišča o sporazumu o prosti trgovini med EU in Singapurjem z dne 16. maja 2017 vsa področja, ki jih zajema celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu, spadajo v izključno pristojnost EU, natančneje na področje uporabe člena 91, člena 100(2) in člena 207 PDEU. Sodišče je o izključni pristojnosti EU sklepalo na podlagi področja uporabe skupne trgovinske politike v skladu s členom 207(1) PDEU in člena 3(2) PDEU (na podlagi vpliva na obstoječa skupna pravila iz sekundarne zakonodaje).

Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu, kakor je bil predložen Svetu, ne zajema področij, ki spadajo izven izključne pristojnosti EU.

Ta pobuda neposredno sledi cilju Unije na področju zunanjega delovanja in prispeva k politični prednostni nalogi „EU kot močnejšega svetovnega akterja“. To je v skladu z usmeritvami globalne strategije EU, da mora EU sodelovati z drugimi in obnoviti zunanja partnerstva na odgovoren način, da bi izpolnila svoje zunanje prednostne naloge. Pobuda tako prispeva k trgovinskim in razvojnim ciljem EU.

Oceno trajnostnega učinka celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu je izvedel konzorcij neodvisnih svetovalnih podjetij pod vodstvom podjetja Development Solutions, naročil pa jo je Generalni direktorat za trgovino Komisije.

Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu ni predmet postopkov programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT). Kljub temu vsebuje številne določbe, ki bodo poenostavile trgovinske in z njimi povezane postopke ter zmanjšale stroške, povezane z izvozom, in bo tako več malim in srednjim podjetjem omogočil poslovanje na obeh trgih. Posebno poglavje za mala in srednja podjetja obravnava zlasti okrepljeno izmenjavo informacij in sodelovanje z Indonezijo pri vprašanjih, povezanih z malimi in srednjimi podjetji. Odprava carin, vključno za elektronske komunikacije, poenostavljeni in digitalizirani carinski postopki ter bolj združljive tehnične zahteve bodo znižali stroške, povezane z izvozom, ter malim in srednjim podjetjem z manjšim obsegom trgovanja omogočili, da konkurirajo večjim podjetjem. To krepi tudi zmožnost malih in srednjih podjetij, da sodelujejo v dobavnih verigah, digitalni trgovini in javnih naročilih ter zagotavljajo storitve na indonezijskem trgu. Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu spodbuja tudi preglednost in uporabo mednarodnih standardov, da se olajša dostop do trga in znižajo stroški zagotavljanja skladnosti.

Predlog ne vpliva na varstvo temeljnih pravic v Uniji.

S celovitim sporazumom o gospodarskem partnerstvu so ustanovljene notranje svetovalne skupine, v katerih so uravnoteženo zastopane neodvisne organizacije civilne družbe, vključno z nevladnimi organizacijami, poslovnimi organizacijami in organizacijami delodajalcev ter sindikati, dejavnimi na področju gospodarskih, socialnih in okoljskih zadev. Notranje svetovalne skupine lahko predložijo stališča in priporočila v zvezi z delovanjem in izvajanjem celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu ter se sestanejo vsaj enkrat letno.

Kot je bilo poudarjeno v sporočilu „Trgovina za vse“, Komisija namenja vse več sredstev učinkovitemu izvajanju in izvrševanju trgovinskih in naložbenih sporazumov. Komisija je novembra 2025 objavila peto letno poročilo o izvajanju in izvrševanju. Glavni namen poročila je bil zagotoviti objektivno sliko o izvajanju sporazumov EU o prosti trgovini ter izpostaviti doseženi napredek in pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti. Poročilo naj bi bilo podlaga za odprto razpravo in sodelovanje z državami članicami, Evropskim parlamentom in civilno družbo na splošno v zvezi z delovanjem in izvajanjem sporazumov o prosti trgovini. Vsakoletna objava poročila bo omogočila redno spremljanje trendov in napredka pri reševanju opredeljenih prednostnih vprašanj. V poročilo bo z začetkom veljavnosti zajet tudi celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu med EU in Indonezijo.

Ni relevantno.

Na podlagi poglavja 2 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu bosta EU in Indonezija odpravili carine za več kot 98 % tarifnih postavk in za skoraj 100 % v smislu vrednosti. 80 % jih bo odpravljenih že ob začetku veljavnosti. Po petletnem obdobju postopne ukinitve bo delež odpravljenih carin dosegel 96 % dvostranske trgovine. Indonezija bo na primer odpravila visoke dajatve na industrijske izdelke, kot so motorna vozila (trenutne carine do 50 %), stroji in električna oprema, farmacevtski in kemični izdelki ter agroživilski proizvodi. Sporazum bo tudi odpravil ali znatno zmanjšal dajatve EU na večino indonezijskega blaga, izvoženega v EU.

Poglavje 3 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu vsebuje pravila o poreklu, ki zagotavljajo, da so do tarifnih preferencialov iz sporazuma upravičeni samo izdelki, ki so bili znatno predelani v EU ali Indoneziji.

Poglavje 4 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu bo podjetjem, ki trgujejo z blagom med EU in Indonezijo, pomagalo olajšati in pospešiti carinske postopke za njihove izdelke. Pomagalo bo zagotoviti učinkovit carinski nadzor, tako da bo uvoženo blago izpolnjevalo vsa pravila države uvoznice, vključno z zahtevami v zvezi z varnostjo, zaščito in spoštovanjem pravic intelektualne lastnine. Sporazum vključuje zlasti določbe o carinskih postopkih, ki jih je treba upoštevati na meji, zaveze za zagotovitev enostavnega dostopa do informacij o veljavnih carinah in skupna načela za carinsko zakonodajo.

Poglavje 5 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu vključuje tudi dvostranski zaščitni mehanizem, ki EU in Indoneziji omogoča uvedbo začasnih ukrepov, če znatno povečanje preferencialnega uvoza povzroči ali bi lahko povzročilo resno škodo njuni domači industriji.

Poglavje 6 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu o sanitarnih in fitosanitarnih zadevah zajema varnost hrane ter zdravje živali in rastlin. Ohranja način, na katerega EU sprejema in izvršuje svoja pravila glede varnosti hrane, ne glede na to, ali gre za doma proizvedene ali uvožene proizvode. Sporazum potrjuje načela Sporazuma STO o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih. EU in Indonezija bosta okrepili skupna prizadevanja na področju sanitarnih in fitosanitarnih zadev, da bi zagotovili hitro ukrepanje v izrednih razmerah, povezanih z uvozom in izvozom kmetijskih in ribiških proizvodov.

Cilj poglavja 7 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu je odpraviti tehnične ovire v blagovni menjavi med EU in Indonezijo. Za ključne sektorje, kot so elektronika, stroji in energijsko učinkoviti izdelki, se priznavajo certifikati in poročila o preskusih akreditiranih organov s sedežem v EU, kar odpravlja potrebo po dragem in dolgotrajnem ponovnem preskušanju in certificiranju v Indoneziji. Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu vsebuje tudi poenostavljene postopke označevanja. Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu zagotavlja boljšo regulativno preglednost in predvidljivost, s čimer se izboljšujejo možnosti deležnikov in organov, da zagotovijo povratne informacije o osnutkih tehničnih predpisov druge pogodbenice, in zagotavlja dovolj časa za prilagoditev pred začetkom njihove veljavnosti. Določa tudi, da morata obe strani kot podlago za svoje tehnične predpise sprejeti in uporabljati ustrezne mednarodno priznane standarde. Posebna avtomobilska priloga k celovitemu sporazumu o gospodarskem partnerstvu zagotavlja, da za vozila EU s certifikati o homologaciji ZN, navedenimi v sporazumu, v Indoneziji ne veljajo dodatne zahteve glede preskušanja ali označevanja, kar zmanjšuje stroške in čas do vstopa na trg.

Poglavje 8 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu bo tudi razširilo priložnosti za ponudnike storitev in vlagatelje iz EU in Indonezije ter zagotovilo bolj predvidljivo trgovinsko okolje. Zlasti bo zagotovilo, da ponudniki storitev in vlagatelji iz EU v sektorjih, navedenih v celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu, ne bodo diskriminirani v primerjavi z indonezijskimi ponudniki storitev in vlagatelji. Gospodarskim subjektom iz EU bo z jasnimi, poštenimi in pravočasnimi postopki olajšalo pridobitev licenc ali kvalifikacij, potrebnih za opravljanje njihovih storitev. Zagotovilo bo, da ponudnikom storitev iz EU v nekaterih sektorjih ne bo treba imeti lokalne prisotnosti (kot je podružnica), določenega števila izvajalcev ali določene vrednosti poslov v Indoneziji.

Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu sicer spodbuja trgovinske in naložbene tokove med EU in Indonezijo, vendar izrecno varuje pravico vsake pogodbenice do zakonskega urejanja za doseganje legitimnih ciljev politike. 

Poglavje 9 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu zagotavlja, da se kapital, potreben za izvajanje poslov, sproščenih na podlagi sporazuma, na primer ustanovitev podjetja v tuji lasti, v praksi lahko giblje iz EU v Indonezijo in obratno. Hkrati lahko obe strani po potrebi še vedno uporabljata svoje zakone in pravila, na primer v primeru stečaja ali pri poslih z vrednostnimi papirji.

Poglavje 10 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu ustvarja predvidljivo, varno in pravično digitalno trgovinsko okolje. Zlasti zagotavlja prost čezmejni pretok podatkov s prepovedjo neupravičenih zahtev glede lokalizacije in carin za elektronske prenose. Določa zavezujoča pravila, ki krepijo zaupanje potrošnikov, zagotavljajo pravno varnost za podjetja ter podpirajo inovacije.

Poglavje 11 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu določa pravila, ki zagotavljajo, da so postopki za oddajo javnih naročil pregledni, pravični in nediskriminatorni za podjetja iz EU.

EU in Indonezija sta se v poglavju 12 dogovorili o učinkovitem varstvu in uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu zlasti zagotavlja neposredno zaščito 221 geografskih označb EU in 72 indonezijskih geografskih označb, ki zajemajo agroživilske proizvode, kot so meso in siri EU ter indonezijske začimbe in kave. Ta visoka raven zaščite geografskih označb krepi izvozni potencial v agroživilskih sektorjih z visoko vrednostjo, saj zagotavlja izključno označevanje in pomaga proizvajalcem pri trženju vrhunskih proizvodov.

Poglavje 13 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu zagotavlja, da se v obeh jurisdikcijah ohranja učinkovito konkurenčno pravo, ki ga izvajajo operativno neodvisni organi, ki morajo delovati pregledno in nediskriminatorno ter spoštovati pravico do obrambe. Sporazum predvideva tudi sodelovanje med organi. Vsebuje pravila o subvencijah, protimonopolni politiki in državnih podjetjih.

Poglavje 14 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu je tudi pomemben korak pri odpiranju trgovine in naložb ter zagotavljanju dobavnih verig med EU in Indonezijo na področju energije in surovin.

Poglavje 15 zagotavlja celovit okvir za trgovino ter trajnostno rast in razvoj s pravno zavezujočimi zavezami, izvršljivimi prek mehanizma za reševanje sporov iz celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu zagotavlja tudi platformo za dialog in sodelovanje pri okoljskih in podnebnih vprašanjih, povezanih s trgovino, tudi v sektorju palmovega olja. Vključuje posebne določbe o varstvu in upravljanju naravnih virov, pri čemer določa zaveze v zvezi z ohranjanjem gozdov, biotsko raznovrstnostjo, boju proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami ter boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu.

Poglavje 16 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu vzpostavlja okvir za sodelovanje EU in Indonezije pri krepitvi politik in opredelitvi programov, ki prispevajo k razvoju trajnostnih, vključujočih, zdravih in odpornih prehranskih sistemov.

Sporazum v poglavju 17 določa osnovna načela in operativne smernice za gospodarsko sodelovanje in gradnjo zmogljivosti na področjih, ki jih zajema poglavje.

Sporazum vsebuje tudi poglavje 18, namenjeno MSP, in številne druge določbe, ki koristijo takim podjetjem, npr. vzpostavitev enotne javno dostopne digitalne platforme, ki zagotavlja informacije o vzajemnem dostopu do trgov in poslovanju na njih, vzpostavitev kontaktnih točk za MSP, digitalizacijo komercialnih dejavnosti itd.

Poglavje 19 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu spodbuja pregledne, usklajene in na dokazih temelječe predpise, ki spoštujejo nacionalno zakonodajo, podpirajo cilje javne politike ter upoštevajo interese podjetij in deležnikov. Pogodbenici morata zlasti objaviti letni seznam glavnih načrtovanih predpisov ter pojasniti njihov namen in časovnico.

Poglavje 20 celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu povečuje predvidljivost, odgovornost in pravičnost predpisov, povezanih s trgovino. Z zagotavljanjem pravočasne objave, odprtega dostopa do informacij, poštenih upravnih postopkov in neodvisnih kanalov za pritožbe krepi zaupanje v regulativne sisteme in zmanjšuje negotovost za podjetja, ki poslujejo čezmejno.