EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 10.6.2026

COM(2026) 520 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Strategija EU za otoke

{SWD(2026) 520 final}

1. Uvod

Otoki so sestavni del identitete EU ter zaznamujejo njeno gospodarstvo, zgodovino, geografijo in kulturo. Izredno so raznoliki, saj zajemajo gosto poseljena območja blizu evropske celine kot tudi redko poseljena območja na obrobju. Soočajo se s strukturnimi izzivi, ki so povezani z njihovimi posebnimi značilnostmi, in so v členu 174 PDEU izrecno priznani kot regije, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, ki lahko ovirajo njihov razvoj. Zaradi njihove izoliranosti je njihova zmožnost za trajnostno rast in odpornost omejena, obenem pa njihove teritorialne posebnosti, kulturna dediščina in naravno okolje ponujajo znatne in raznolike priložnosti.

EU je imela v preteklih letih ključno vlogo pri zagotavljanju pomoči otokom za premagovanje razvojnih izzivov in izkoriščanje njihovega potenciala, predvsem s podporo iz kohezijske politike. Vendar so sedanji trendi in nedavni geopolitični dogodki dodatno vplivali na ta ozemlja in pokazali, da je potreben širši politični pristop, zaradi česar so Evropski parlament 1 in otoški deležniki pozvali k namenskemu strateškemu okviru za otoke.

Glede na ta razvoj dogodkov je v politične usmeritve predsednice Ursule von der Leyen za obdobje 2024–2029 vključena zaveza za pomoč pri reševanju večplastnih izzivov, s katerimi se danes soočajo otoki v EU. S to strategijo, ki je prva strategija za otoke doslej, se ta zaveza izpolnjuje. V njej so ob upoštevanju ključnih ugotovitev iz obsežnega javnega poziva k predložitvi dokazov in prispevkov drugih evropskih institucij 2 opredeljeni ukrepi za boljšo prilagoditev glavnih politik EU posebnostim otokov. Poleg tega so države članice s strategijo pozvane, naj te ukrepe dopolnijo s pobudami, ki bi otoškim skupnostim omogočile uresničiti njihov potencial.

Strategija se opira na štiri ključne stebre, ki odražajo edinstvene priložnosti in izzive otoških ozemelj, ter na upravljanje kot horizontalni omogočitveni dejavnik:

Strategija zajema vse otoke EU, vključno s tremi otoškimi državami članicami, tj. Ciprom, Irsko in Malto, razen najbolj oddaljenih regij EU, ki imajo svojo posebno strategijo (ta bo kmalu posodobljena), in upošteva njihove posebnosti, kot so priznane v Pogodbi o delovanju Evropske unije (člen 349). Z njo se dopolnjuje Strategija EU za odporne, uspešne in za življenje prijetne obalne skupnosti 3 ter upošteva medsebojna povezanost zajetih sektorjev ter ciljnih ozemelj in skupnosti. Obe strategiji sta omenjeni v evropskem paktu za oceane ter odražata potrebo po prilagojenih pristopih in močnejših sinergijah za podporo trajnostnemu upravljanju oceanov ter odpornosti, razvoju in blaginji obalnih skupnosti.

2. STRATEŠKI STEBRI ZA RAZVOJ OTOKOV

Otoki EU so izredno raznolika skupina ozemelj z vidika velikosti, števila prebivalcev in gospodarskih značilnosti. V EU je v 16 državah članicah 4 skoraj 27 000 otokov, od katerih jih je več kot 4 000 poseljenih 5 in imajo skupaj približno 17 milijonov prebivalcev 6 . To vključuje tri otoške države članice, in sicer Ciper, Irsko in Malto, v katerih živi skupaj 6,6 milijona prebivalcev. Te otoške države članice imajo strateško lego na jugovzhodni, južni in zahodni meji EU. V nasprotju z otoškimi regijami se je njihovo prebivalstvo v zadnjih desetletjih močno povečalo. Poleg tega je BDP na prebivalca na Irskem in Malti precej nad povprečjem EU, na Cipru pa blizu povprečja. Kljub temu so v okviru poziva k predložitvi dokazov, na katerega se je odzvalo skoraj 360 deležnikov, deležniki iz teh treh otoških držav članic izpostavili strukturne gospodarske omejitve, povezane z njihovo izoliranostjo, ter v primeru Malte in Cipra majhnost njunih trgov.

S pozivom k predložitvi dokazov se je potrdilo, da se otoki EU soočajo s posebnimi izzivi. Posebnosti otokov so prvič podrobneje analizirane v delovnem dokumentu „ Otoki Evropske unije “. Rezultati poziva k predložitvi dokazov ter prispevki, zbrani pri pripravljalnem delu, in drugi ustrezni dokumenti so povzeti v delovnem dokumentu služb Komisije o posvetovanju z deležniki (zbirno poročilo), priloženem tej strategiji.

Okvir 1 – Stroški izoliranosti

Kohezijska politika kot glavna naložbena politika EU podpira lokalno prilagojene rešitve, ki ustrezajo posebnim teritorialnim značilnostim otokov. Države članice so v programskem obdobju 2021–2027 namenile najmanj 12,5 milijarde EUR 8 za naložbe, povezane z otoki.

V okviru vmesnega pregleda kohezijske politike je bilo v programih kohezijske politike, namenjenih otokom, 1,6 milijarde EUR preusmerjene v pet ključnih političnih prednostnih nalog: konkurenčnost in razogljičenje, obramba, varnost in civilna pripravljenost, cenovno dostopna stanovanja, odpornost v zvezi z vodo in energetski prehod.

Otoške regije in občine se pri obravnavanju skupnih izzivov podpirajo tudi z medregionalnim in čezmejnim sodelovanjem, ki poteka v okviru Interreg , Instrumenta za medregionalne naložbe v inovacije , TAIEX ali evropske pobude za mesta , in sicer z izmenjavo dobrih praks ter razvojem skupnih projektov in pobud.

Poleg tega imajo obalne skupnosti koristi od skupne ribiške politike, s skupno kmetijsko politiko (SKP) pa se zagotavlja podpora podeželskim območjem na otokih. Prispevek teh politik k razvoju otokov je podrobneje opisan v naslednjih oddelkih.

Otoke podpira tudi mehanizem za okrevanje in odpornost, in sicer z namenskimi ukrepi, ki obravnavajo njihove posebne potrebe. S številnimi reformami in naložbami se izboljšuje povezljivost otokov, saj se zapolnjujejo obstoječe vrzeli in krepi gospodarski potencial otokov.

V okviru programa Obzorje Evropa so bili v otoških regijah izvedeni številni projekti s skupnim neto prispevkom EU v višini približno 4,2 milijarde EUR.

Evropska investicijska banka olajšuje posodabljanje otoške infrastrukture ter podporo za osnovne storitve, energijo iz obnovljivih virov, raziskave in razvoj ter visokotehnološke projekte. V obdobju 2023–2025 je zagotavljala podporo otokom z najrazličnejšimi svetovalnimi storitvami ter tudi posojili, jamstvi in tehnično pomočjo v višini vsaj 7,3 milijarde EUR, med drugim v okviru instrumentov, kot so InvestEU, EIF in JASPERS. Otokom so namenjeni tudi številni finančni instrumenti, ki jih sofinancira EU in spodbujajo produktivne naložbe, ustanavljanje podjetij ter zeleni in digitalni prehod.

Vendar še vedno obstajajo medsektorski izzivi na ravni politik, zaradi česar otoški prebivalci nimajo vedno resnične izbire, da ostanejo v krajih, ki jih imajo za svoj dom. Ti izzivi za vsa oddaljena območja, vključno z otoki EU, bodo obravnavani v prihodnji strategiji za pravico ostati .

2.1 Gospodarski razvoj, povezljivost, konkurenčnost in inovacije

Gospodarska konkurenčnost

EU ima v skladu s kompasom za konkurenčnost pomembno vlogo pri podpiranju gospodarske in podjetniške dejavnosti na otokih. V okviru kohezijske politike se izvajajo naložbe v inovacijska vozlišča, podjetniške inkubatorje, digitalizacijo in ukrepe za krepitev zmogljivosti. Te naložbe prispevajo k diverzifikaciji otoških gospodarstev izven tradicionalnih sektorjev ter olajšujejo uvajanje novih tehnologij in trajnostnih poslovnih modelov. V okviru vmesnega pregleda kohezijske politike je bila posebna pozornost namenjena prednostnim nalogam EU na področju konkurenčnosti, pri čemer je bila otokom namenjena skoraj milijarda eurov za podporo strateškim tehnologijam v digitalnem, čistem in biotehnološkem sektorju. Ta prizadevanja so usklajena z dogovorom o čisti industriji, ki spodbuja razogljičenje, vključno s čisto energijo, in krožnost.

Gospodarska dejavnost, povezana s kmetijstvom in razvojem podeželja na otokih, se podpira v okviru SKP. Države članice lahko s strateškimi načrti v okviru SKP prilagodijo intervencije posebnim okoliščinam na svojih otokih, pri čemer upoštevajo lokalne kmetijske strukture, okoljske občutljivosti in potrebe svojih podeželskih skupnosti.

Sistem geografskih označb, ki povezuje proizvod z območjem njegove proizvodnje, lahko prispeva k diverzifikaciji gospodarskih dejavnosti in s tem k trajnostnosti območja.

Otoki imajo velik potencial v modrem gospodarstvu, in sicer s spodbujanjem trajnostne rasti, ustvarjanjem delovnih mest in inovacijami. Modro gospodarstvo je podrobneje obravnavano v Strategiji EU za odporne, uspešne in za življenje prijetne obalne skupnosti.

Poleg tega Komisija v skladu z Evropsko agendo za turizem 2030 podpira države članice in njihove otoke pri krepitvi odpornosti njihovega turističnega ekosistema z načrtom za prehod v turizmu in tehnično pomočjo, zlasti v Grčiji in na Hrvaškem. Nadgradnja tega bo prihodnja strategija EU za trajnostni turizem, ki bo zagotovila orodja in smernice za krepitev turističnih ekosistemov na otokih ter prispevala k reševanju socialnih, okoljskih in gospodarskih izzivov.

Povezljivost

Glavni izziv za otoke je povezljivost. Višji stroški prevoza, razdrobljena logistika tovornega prevoza in omejene intermodalne alternative omejujejo gospodarski razvoj in druge vidike vsakdanjega življenja na otokih. EU zagotavlja podporo z naložbami iz kohezijske politike, Instrumenta za povezovanje Evrope in programa Digitalna Evropa v otoška pristanišča, pomorski promet, digitalno infrastrukturo, medsebojno povezanost elektroenergetskih omrežij in podporne storitve, kot so kompetenčni uradi za širokopasovne povezave .

Z nedavno sprejeto pristaniško strategijo EU , v kateri je poudarjen potencial majhnih in srednje velikih pristanišč, se spodbujajo naložbe v pristanišča, vključno z ukrepi za izboljšanje varnosti, elektrifikacije in dostopa do omrežij ter svetovalnimi storitvami in orodji za zmanjševanje tveganj, da bi se izboljšali financiranje in naložbe, ki so pomembne za otoke 9 . Z navedeno strategijo se podpirajo tudi ciljno usmerjene pobude na področju inovacij, čiste energije, varnosti in povezljivosti.

Okviri EU za državno pomoč omogočajo državam članicam, da otokom zagotovijo prilagojeno podporo glede na strukturno višje stroške, s katerimi se soočajo. Z revizijo sklepa o storitvah splošnega gospodarskega pomena so bila racionalizirana pravila o državni pomoči, ki se uporabljajo za letališča, pristanišča in pomorske povezave z otoki, da bi se olajšala povezljivost, zagotovljeno pa je bilo tudi, da zračne povezave z otoki ostanejo v področju uporabe zadevnega sklepa. V skladu z uredbo o splošnih skupinskih izjemah lahko države članice zagotovijo državno pomoč za podporo otokom. To vključuje regionalno pomoč na otokih, ki so določeni v karti regionalne pomoči. Državna pomoč se lahko dodeli tudi za storitve zračnega in trajektnega prevoza za prebivalce oddaljenih regij 10 , zlasti otokov, med drugim v primeru dvojne izoliranosti, ter za letališča in pristanišča, pri čemer je mogoča večja intenzivnost pomoči za letališča v oddaljenih regijah, zlasti na otokih, kar je ključnega pomena za njihovo povezljivost in ekonomsko vzdržnost. Tekoči pregledi ustreznih okvirov za državno pomoč bodo priložnost, da se ocenijo morebitne pripombe o potrebi po upoštevanju posebnosti otokov.

Za zagotovitev ustreznih zračnih in pomorskih storitev nekatere države članice uvajajo obveznosti javne službe in plačujejo nadomestilo za opravljanje teh storitev, kadar tržne rešitve ne jamčijo kontinuitete, rednosti, cene ali minimalne zmogljivosti. Države članice lahko zagotovijo tudi socialno pomoč za zračni in pomorski prevoz otoških prebivalcev. S temi instrumenti se lahko podpirajo celoletne storitve za otoke in zagotavlja njihova povezanost v vseevropsko prometno omrežje (TEN-T).

Da bi se zagotovila povezljivost nekaterih otokov, direktiva o sistemu trgovanja z emisijami (ETS) in uredba FuelEU za pomorstvo 11 državam članicam omogočata, da zahtevajo izvzetja za nekatere otoke 12 . Poleg tega uredba o infrastrukturi za alternativna goriva vključuje izvzetja pristanišč na otokih iz minimalnih ciljev glede oskrbe z električno energijo z obale. S temi izvzetji je bilo priznano, da je zaradi posebnih okoliščin, s katerimi se soočajo nekateri otoki, potreben bolj postopen prehod na razogljičenje. Komisija v letu 2026 izvaja pregled sistema EU za trgovanje z emisijami in uredbe o infrastrukturi za alternativna goriva, ki mu bo sledil načrtovani pregled uredbe FuelEU za pomorstvo, pri čemer bo posebna pozornost namenjena položaju otokov.

Kot je opisano v industrijski pomorski strategiji , Komisija pričakuje, da bo do leta 2027 mobilizirala približno 1–1,5 milijarde EUR naložb v vodni sektor, od česar bo tretjina uresničenih v letih 2026 in 2027, med drugim za obnovo in naknadno opremljanje flote v vseh fazah razvoja. Obnova in naknadno opremljanje flote sta še posebej pomembni naložbi za povezljivost otokov, saj se lahko zaradi zamud pri zelenem prehodu na področju storitev pomorske povezljivosti povišajo stroški izoliranosti in zmanjša dostopnost oddaljenih otoških skupnosti, zato bi ju bilo treba izvajati v skladu z naložbenim načrtom za trajnostni promet .

Inovacije

Regionalne inovacije na otokih se podpirajo s strategijami pametne specializacije (S3) v okviru kohezijske politike. Te strategije lahko pomagajo otoke umestiti v širše inovacijske ekosisteme, saj spodbujajo lokalne raziskave, razširjanje tehnologije, podjetništvo ter sodelovanje med podjetji in raziskovalnimi središči.

Obzorje Evropa kot vodilni program EU za raziskave in inovacije prispeva k inovacijam na otokih, na primer prek misije EU „Obnova naših oceanov in voda“ ter partnerstva za trajnostno modro gospodarstvo (SPEB). V skladu z načrtom za raziskave in inovacije v okviru partnerstva za trajnostno modro gospodarstvo ter na podlagi skupnih značilnosti obstoječih strateških načrtov za raziskave in inovacije v morskih bazenih (Sredozemlje, Črno morje, Baltsko morje in Severno morje) in Atlantskem oceanu se s partnerstvom podpira preobrazba otokov v podnebno nevtralno, trajnostno, produktivno in konkurenčno gospodarstvo.

Na nadnacionalni, medregionalni in čezmejni ravni se s programi  Interreg mobilizirajo viri in strokovno znanje za skupne projekte, ki vključujejo otoke, s čimer se prispeva h krepitvi raziskav in inovacij ter uvajanju inovativnih rešitev v ključnih sektorjih, kot so modro gospodarstvo, turizem in digitalizacija. Digitalizacija je zlasti pomembna za otoke v kontekstu pobude za pametne vasi , s katero se spodbujajo lokalni inovacijski ekosistemi, digitalne rešitve (e-storitve, pametna mobilnost) ter sodelovanje med otoki, univerzami, zagonskimi podjetji in socialnimi inovatorji.

Naslednji koraki

Da bi Komisija dodatno podprla zmožnost otokov, da izkoristijo svoj gospodarski potencial, povezljivost, konkurenčnost in inovacije, bo:

·po potrebi ocenila pripombe o posebnih okoliščinah otokov EU, vključno s stroški izoliranosti, v okviru tekočih pregledov smernic za letalski sektor iz leta 2014, uredbe o splošnih skupinskih izjemah in smernic o regionalni pomoči ter zagotovila tehnično podporo (kot je usposabljanje ali praktična pomoč) pri zasnovi in uporabi instrumentov državne pomoči, ki so na voljo otokom;

·razmislila o okrepitvi zaščitnih ukrepov za povezljivost otokov v izrednih razmerah, tudi z okviri za konkurenco in obveznosti javne službe;

·ocenila izvzetja za otoke v okviru prihodnjega pregleda uredbe o infrastrukturi za alternativna goriva in uredbe FuelEU za pomorstvo; zagotovila, da se pri izvajanju naložbenega načrta za trajnostni promet upoštevajo posebne potrebe in posebne ureditve otokov;

·v okviru prihodnjega pregleda sistema za trgovanje z emisijami in uredbe FuelEU za pomorstvo preučila morebitna vprašanja, ki vplivajo na konkurenčnost, povezljivost in življenjske stroške evropskih otokov;

·s prihodnjo strategijo EU za trajnostni turizem podprla države članice in otoke pri krepitvi odpornosti in konkurenčnosti njihovih turističnih ekosistemov;

·začela poglobljeno analizo stroškov izoliranosti in dobrih praks za ublažitev teh stroškov, zlasti v prometnem sektorju.

Komisija poziva države članice, naj:

·podprejo otoke pri reševanju njihovih izzivov na področju povezljivosti, med drugim z dodelitvijo dela nacionalnih prihodkov iz sheme EU za trgovanje z emisijami za pospešitev uvajanja brezemisijskih prometnih rešitev in s tem povezanih naložb, tudi v pomorskem in letalskem sektorju;

·v svojih nacionalnih prometnih načrtih in nacionalnih strateških časovnih načrtih za digitalno desetletje upoštevajo izzive otokov ter zagotovijo dolgoročno vizijo za trajnostno povezljivost in namenska finančna sredstva, tudi za nizkoogljične načine prevoza;

·izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja evropski pomorski prostor, za izboljšanje dostopa do majhnih in srednje velikih otokov, vključno s povezljivostjo med pristanišči celovitega omrežja TEN-T znotraj ene same države članice; v zvezi s tem v celoti izkoristijo razpis IPE za vrnjena sredstva za leto 2026 v okviru ustreznih prednostnih nalog IPE za podporo otokom, na primer za projekte razogljičenja v pristaniščih TEN-T, vključno z oskrbo z električno energijo z obale;

·sodelujejo na ravni arhipelaga/morskega bazena za izkoriščanje ekonomije obsega pri zagotavljanju javnih storitev, kot je prevoz, da se doseže znižanje stroškov, ter za uvedbo projektov velikega obsega (npr. hrbtenična omrežja, vključno s podmorskimi kabli, satelitskimi povezavami, povezljivostjo 5G, kompetenčnimi uradi za širokopasovne povezave itd.);

·po potrebi izkoristijo obveznosti javne službe, izravnalne mehanizme in ciljno usmerjene subvencije, da se s trajnostnimi prevoznimi storitvami ublažijo omejitve, ki jih povzroča izoliranost, in ohrani teritorialna povezljivost;

·ohranijo in razširijo zanesljive trajektne storitve skozi vse leto, da se zagotovijo stalne povezave med otoki in celino; podprejo elektrifikacijo pristanišč, letališč in cestnega prometa na otokih ter vzpostavitev infrastrukture za alternativna goriva za plovila;

·spodbujajo tehnološko nevtralen pristop k razogljičenju storitev otoške pomorske povezljivosti ob ustreznem upoštevanju operativnih zahtev, pripravljenosti pristanišč, zmogljivosti omrežja, razpoložljivosti energije in zrelosti alternativnih goriv ter razvijejo namenske in predvidljive okvire financiranja za podporo potrebnim naložbam.

2.2 Energetska varnost, varstvo okolja, zeleni prehod in odpornost proti podnebnim spremembam

Energetska varnost

Eden od izzivov, ki je za otoke še posebej pomemben, je zagotavljanje energetske varnosti, samozadostnosti in razogljičenja. Obenem lahko otoki tudi prispevajo k energetskim rešitvam in varnosti. S kohezijsko politiko se podpirajo naložbe v energijsko učinkovitost, obnovljive vire energije in pametne energetske sisteme. Otoki z omejenimi povezavami s celino prejemajo tudi ciljno usmerjeno podporo, z vmesnim pregledom kohezijske politike pa so države članice dobile možnost dodatno povečati naložbe v povezovalne daljnovode ter povezano infrastrukturo za prenos, distribucijo, shranjevanje in podporo, pa tudi zaščito kritične energetske infrastrukture in vzpostavitev polnilne infrastrukture. Energetske skupnosti so skupinske in državljansko vodene energetske pobude, ki prispevajo k energetski neodvisnosti in varnosti 13 . Čisti in trajnostni promet prispeva tudi k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in doseganju ciljev razogljičenja.

Energetski prehod in energetska neodvisnost številnih otokov se dodatno podpirata s pobudo Čista energija za otoke EU , ki zagotavlja na povpraševanju temelječo tehnično pomoč ter olajšuje sodelovanje med Komisijo, državami članicami in otoki pri spodbujanju razogljičenja otoških energetskih sistemov.

Varstvo okolja in odpornost proti podnebnim spremembam

Edinstveno in raznoliko biotsko raznovrstnost otokov EU vse bolj ogrožajo podnebne spremembe, onesnaževanje, netrajnosten ribolov, kmetijstvo in turizem. Poleg tega se otoške skupnosti soočajo s perečimi izzivi na področju gospodarjenja z vodo in ravnanja z odpadki. S kohezijsko politiko se vlaga v trajnostno gospodarjenje z vodo in ravnanje z odpadki, vključno z osnovno infrastrukturo, varstvom in obnovo narave in biotske raznovrstnosti, ter v krožno gospodarstvo. Države članice so v okviru vmesnega pregleda kohezijske politike okrepile ukrepe za odpornost v zvezi z vodo.

Kot je opisano v evropski strategiji za odpornost v zvezi z vodo , je za nekatere otoke izziv zlasti pomanjkanje vode. Zadostna sladka voda za pitje in podjetja je vse večji izziv. Zaradi tega so potrebne inovacije in naložbe v trajnostno razsoljevanje ter na splošno v ustvarjanje gospodarstva, ki pametno ravna z vodo ter ustreza velikosti in ekosistemu otokov.

S SKP se podpirajo trajnostne kmetijske prakse in učinkovito upravljanje naravnih virov, na primer z okoljskimi shemami in kmetijsko-okoljsko-podnebnimi plačili.

Poleg tega imajo otoki koristi od politik in pobud, ki so pomembne za oceane ter podpirajo dolgoročno trajnostnost ribištva in akvakulture. Ti vidiki so podrobno obravnavani v Strategiji EU za odporne, uspešne in za življenje prijetne obalne skupnosti.

Za povečanje odpornosti otokov EU proti podnebnim spremembam je treba sprejeti prilagoditvene ukrepe. Te je mogoče podpreti s sredstvi kohezijske politike, med drugim za dela za zaščito obale za zmanjšanje erozije in poplav na obalnih območjih ali za ukrepe za zmanjšanje posledic suše. Za zagotovitev socialno pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost lahko države članice uporabijo Socialni sklad za podnebje, da bi podprle ukrepe in naložbe za zmanjšanje emisij v sektorju cestnega prometa in stavbnem sektorju, s čimer bi se znižali stroški za ranljiva gospodinjstva, mikropodjetja in uporabnike prevoza.

Prihodnja strategija za raziskave in inovacije na področju oceanov in vode bo osredotočena na pristop „od izvira do morja“ za boj proti onesnaževanju, izgubi biotske raznovrstnosti in hidrološkim motnjam. S pobudo za opazovanje oceanov (OceanEye) se bo okrepilo spremljanje oceanov in zbiranje podatkov, kar je ključnega pomena za otoke zaradi njihove ranljivosti za podnebne in oceanske spremembe.

Naslednji koraki

Da bi Komisija dodatno podprla otoke pri dostopu do čiste energije, zelenem prehodu, varstvu okolja in odpornosti proti podnebnim spremembam, bo:

·razširila pobudo za čisto energijo na otokih EU za obdobje 2027–2030 s financiranjem iz trenutnega večletnega finančnega okvira. Zreli projekti, ki so prejeli tehnično pomoč v okviru te pobude, so lahko upravičeni do podpore v okviru kohezijske politike, da bi se podprl prehod otokov na čisto energijo;

·olajšala reden dialog med organi držav članic, pristojnimi za energetski prehod na otokih, ter spodbujala izmenjavo in poustvarjanje dobrih praks in preizkušenih rešitev;

·vzpostavila prostovoljno platformo otoških omrežnih operaterjev, ki bo omogočala izmenjavo in gradnjo zmogljivosti pri razvoju omrežij, primernih za prihodnost, za sisteme s 100-odstotno proizvodnjo energije iz obnovljivih virov;

·sodelovala z državami članicami in deležniki pri uvedbi nadaljnjih ukrepov za varstvo in trajnostnost občutljivih morskih ekosistemov, da bi se doseglo dobro okoljsko stanje njihovih morskih voda, pri čemer bo poudarek na žariščnih točkah morske biotske raznovrstnosti, kot so območja Natura 2000 in druga morska zavarovana območja;

·podpirala razvoj dobrih praks in smernic za odnose med pristanišči in mesti ter ozelenitev pristanišč v okviru misij EU „Podnebno nevtralna in pametna mesta“ in „Obnova naših oceanov in voda“ ter evropskega pakta za oceane.

Komisija poziva države članice, naj:

·razmislijo o celostnem načrtovanju kopnega in morja, da bi zaprle krogotoke virov, ki povezujejo odpadke, vodo, energijo, kmetijstvo, ribištvo in turizem;

·obravnavajo posebnosti otokov in vključijo načrte za energetski prehod otokov v nacionalne strategije; pospešijo širitev in posodobitev omrežij, oblikujejo (če jih ni) konkretne okvire za shranjevanje energije in ponovno ocenijo zahteve glede priključitve za projekte na področju obnovljivih virov energije, s katerimi se izvaja veljavni pravni okvir;

·pospešijo uvajanje obnovljivih virov energije in energetskih skupnosti, vključijo načela krožnega gospodarstva v sisteme za vodo, odpadke in vire ter razmislijo o reformi sistemov plačil za proizvodnjo energije za otoke (solidarnostni mehanizmi ali mehanizmi nadomestila stroškov), da bi spodbudile stroškovno učinkovit prehod na čisto energijo in preusmeritev s fosilnih goriv; podpirajo naložbe za uvajanje čistih ali energijsko učinkovitih rešitev v okoljih zunaj omrežja;

·po javnem posvetovanju in sodelovanju z deležniki izkoristijo Socialni sklad za podnebje, da bi pri obravnavanju energetske in prometne ranljivosti otokov v socialnih načrtih za podnebje upoštevale geografske posebnosti in izzive otokov;

·razmislijo o tem, da bi v svoje nacionalne načrte za obnovo (ki naj bi bili predloženi do septembra 2026) vključile posebne ukrepe za varstvo in obnovo edinstvene biotske raznovrstnosti otokov, saj lahko morski habitati podpirajo trajnostno ribištvo ter ščitijo pred vplivi podnebnih nevarnosti, kot so dvig morske gladine in obalne nevihte ter posledične poplave in obalna erozija, ali jih zmanjšajo;

·dajo prednost naložbam v vodno infrastrukturo za izboljšanje storitev za rabo vode in distribucijske infrastrukture, zlasti na oddaljenih in manj pokritih območjih otokov; povečajo ukrepe za varčevanje z vodo, vključno z večjo učinkovitostjo in manjšim uhajanjem ter s shranjevanjem, prenosom in učinkovito rabo vode, hkrati pa obnovijo naravno zadrževanje vode in povečajo ponovno uporabo vode; okrepijo pristop „od izvira do morja“, in sicer tako, da obalne in morske vode povežejo z upravljanjem sladkih voda in s tem povezanim prostorskim načrtovanjem.

2.3 Skupnosti, demografija in kakovost življenja

Socialna kohezija je bistvena za blaginjo in odpornost otoških skupnosti. S trenutnimi naložbami v ljudi in socialno infrastrukturo v okviru kohezijske politike se izboljšuje dostop do osnovnih storitev in zagotavljajo enake možnosti. Z naložbami v okviru kohezijske politike je mogoče prizadevanja prilagoditi posebnim potrebam otokov, in sicer od javnih storitev in zasebnih dejavnosti do izobraževanja in spretnosti, prometne in digitalne povezljivosti ter zdravstvenega varstva. Kohezijska politika z osredotočanjem na storitve, kot sta otroško varstvo in podpora staršem, ustvarja vključujoče okolje, ki krepi socialno zaščito in vključevanje.

Velike izzive za otoke predstavljajo demografske spremembe, saj vplivajo na velikost prebivalstva, starostno strukturo in dostop do osnovnih storitev. Kohezijska politika z naložbami v delovna mesta, storitve, infrastrukturo in lokalno privlačnost pomaga otokom, ki se soočajo z upadanjem in staranjem prebivalstva ter begom možganov. Komisija ima nabor orodij za demografijo , ki državam članicam zagotavlja orodja in izpostavlja ključne naložbene instrumente EU.

Podeželske skupnosti se tudi na otokih podpirajo v okviru „dolgoročne vizije za podeželska območja EU“, ki vzpostavlja strateški okvir, da bi ta območja postala močnejša, povezana, odporna in uspešna. Celostne strategije in strategije od spodaj navzgor, kot so celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, državam članicam omogočajo, da se na potrebe skupnosti odzovejo s prilagojenimi lokalnimi ukrepi. Učinkoviti instrumenti za vključevanje otoških skupnosti ter obravnavanje lokalnih potreb in izzivov so tudi participativna lokalna razvojna orodja, kot so pristop LEADER , lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, in druge oblike sodelovanja, kot so pametne vasi in lokalne akcijske skupine za ribištvo.

Stanovanjska stiska na številnih otokih je še večja zaradi omejenih zemljišč, demografskih sprememb, vse večjih turističnih tokov, nastanitev za kratkoročni najem in sekundarnih domov, praznih stanovanj in povpraševanja po naložbah ali drugih oblik neprimarne uporabe stanovanjskih objektov. Da bi Komisija pomagala obravnavati ta vprašanja, je sprejela evropski načrt za cenovno dostopna stanovanja , v katerem je določenih desetih ključnih področij ukrepanja, na katerih lahko EU zagotovi dodano vrednost in podpre države članice, na primer v zvezi s prenovo in prilagodljivo ponovno uporabo zapuščenih stavb ter povečanjem ponudbe cenovno dostopnih in socialnih stanovanj, med drugim tudi z mobilizacijo naložb v stanovanja. Izboljšanje razpoložljivosti cenovno dostopnih stanovanj pomaga zadržati mlade strokovnjake in kvalificirane delavce, med drugim tudi v javnih službah in zdravstvenem varstvu, in podpirati lokalne skupnosti, s čimer se zmanjšuje tveganje zapuščanja otokov.

Kohezijska politika znatno podpira stanovanjske potrebe, njen vmesni pregled pa je omogočil dodatno financiranje cenovno dostopnih stanovanj.

Promocija edinstvene kulturne dediščine otokov prispeva k trajnostnemu turizmu in ohranjanju lokalnih tradicij. Na ravni EU programi, kot je Ustvarjalna Evropa , podpirajo pobude, ki so osredotočene na dediščino in prilagojene otokom, in sicer od obnove zgodovinskih ribiških vasi do digitalizacije nesnovnih kulturnih praks, kot je tradicionalna glasba ali izdelava plovil. Kohezijska politika spodbuja socialno vključevanje in regionalno raznolikost otokov, in sicer tako, da podpira ukrepe na področju kulture in dediščine, vključno z ohranjanjem dediščine, kulturno infrastrukturo in storitvami ter čezmejnim kulturnim sodelovanjem.

Poleg tega se z novim evropskim Bauhausom podpira participativna in lokalna preobrazba, ki je še posebej pomembna za otoke, saj združuje trajnostnost, estetiko in vključenost za oblikovanje življenjskih prostorov in slogov.

Naslednji koraki

Da bi Komisija dodatno izboljšala socialno kohezijo, demografijo in kakovost življenja na otokih, bo:

·povečala podporo za trajnostno učno mobilnost mladih in sodelovala z evropsko kulturno dediščino prek pobude DiscoverEU (v okviru programa Erasmus+), pri čemer bo poseben poudarek na vključevanju otokov, in prek dodatnih podpornih ukrepov (npr. dopolnilnih prometnih rešitev);

·zmanjšala birokracijo, da bi spodbudila ponudbo cenovno dostopnih in trajnostnih stanovanj, kjer so najbolj potrebna, in sicer tako, da bo leta 2027 predstavila sveženj za poenostavitev stanovanjskega področja;

·podprla javne organe s prihodnjim aktom o cenovno dostopnih stanovanjih, da bi se opredelila območja, ki se soočajo s stanovanjsko stisko, in da bi lahko ti organi ob polnem spoštovanju subsidiarnosti zaščitili in spodbujali cenovno dostopnost stanovanj na teh območjih.

Komisija poziva države članice, naj:

·dejavno spodbujajo in olajšujejo udeležbo mladih v programih EU za mobilnost, izobraževanje, kulturo in krepitev zmogljivosti, kot sta DiscoverEU in Evropska solidarnostna enota, pri čemer bi moral biti poudarek na trajnostnem razvoju v otoških regijah; ozaveščajo mlade o orodjih in priložnostih, ki krepijo kulturno in trajnostno učno mobilnost na otokih, vključno s potjo novega evropskega Bauhausa in evropskimi združenji za mladinske kartice, ki spodbujajo dostop do kulturnih storitev na otokih in medkulturni dialog;

·povečajo ponudbo in cenovno dostopnost stanovanj ter razširijo nabor socialnih, trajnostnih in cenovno dostopnih stanovanj, med drugim tudi s financiranjem v okviru kohezijske politike, javno-zasebnimi partnerstvi, ciljno usmerjenimi nacionalnimi shemami financiranja in dolgoročnimi strukturnimi reformami; poleg tega naj razmislijo o ukrepih, ki so usmerjeni v otoke ter ki izhajajo iz akta o cenovno dostopnih stanovanjih in zmanjšujejo stanovanjsko stisko;

·poenostavijo sisteme za načrtovanje in izdajanje dovoljenj na otokih, okrepijo njihove upravne zmogljivosti in uporabijo prožnost pri javnem naročanju za spodbujanje učinkovitega zagotavljanja stanovanj. Nekaj praktičnih primerov: določitev namenske rabe dodatnih zemljišč, izvrševanje zahtev glede cenovne dostopnosti, izkoriščanje občinskih zemljišč ter razširitev nastanitve z dvojno rabo za študente in sezonske delavce.

2.4 Varnost in krizna pripravljenost

Otoki po vsem ozemlju EU imajo zaradi svoje geografske lege pomembno strateško vrednost. Nedavni geopolitični dogodki so dodatno izpostavili njihov pomen in potrebo po dodatnih naložbah. Otoki imajo glede na spreminjajoče se geopolitične in varnostne izzive pomembno vlogo zlasti pri zagotavljanju varnosti, obrambe, pripravljenosti, odpornosti kritične infrastrukture, varne povezljivosti in učinkovitega varovanja meja.

Glede na trenutne geopolitične izzive in zlasti agresijo Rusije proti Ukrajini, ki ogroža splošno varnostno strukturo EU, je regija Baltskega morja strateško in ključno področje za varnost in obrambo. Skupaj z regijo Sredozemskega morja je bistven del strukture kolektivne obrambe ter ima ključno vlogo kot pomorski, energetski in infrastrukturni koridor.

V okviru vmesnega pregleda kohezijske politike je bilo mobilizirano ciljno usmerjeno financiranje za obrambne zmogljivosti in varnost, pri čemer je več držav članic predvidelo naložbe za povečanje civilne pripravljenosti in industrijskih zmogljivosti ter razvoj odporne infrastrukture, vključno s pomorskimi in zalednimi povezavami otoških pristanišč in letališč TEN-T za namen vojaške mobilnosti.

Bela knjiga o evropski obrambi in načrt ReArm Europe/Pripravljenost do leta 2030 zagotavljata krovni okvir politike, medtem ko sta strategija za unijo pripravljenosti in evropska strategija notranje varnosti še posebej pomembni za otoke, saj poudarjata kritično fizično infrastrukturo in infrastrukturo za digitalno povezljivost ter obravnavata njuno zaščito v sklopu okvira za odpornost kritičnih subjektov in direktive o varnosti omrežij in informacijskih sistemov 2 . Varnost pomorskega prostora je za otoke še posebej pomembna, izvajanje strategije EU za pomorsko varnost pa je ključni instrument za obravnavanje vseh vrst groženj in izzivov za pomorsko varnost, ki lahko neposredno vplivajo na otoke in njihovo prebivalstvo.

Da bi Komisija preprečila motnje na infrastrukturi podvodnih podatkovnih kablov, je izvedla oceno tveganja EU , uvedla nabor orodij za kabelsko varnost in določila prednostna območja financiranja za kabelske projekte evropskega interesa . To delo je dopolnjeno s financiranjem za naložbe v podvodne kable iz digitalnega delovnega programa v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope . Otoki so izrecno obravnavani v okviru posebnega podscenarija tveganja in kot območja za kabelske projekte evropskega interesa, ki povezujejo otoke EU s celino. Kjer prizemna infrastruktura ni na voljo, evropska satelitska programa GALILEO in EGNOS otokom zagotavljata zelo natančno navigacijo, nujna in zgodnja opozorila ter zmogljivosti iskanja in reševanja. Sistema GOVSATCOM in IRIS² zagotavljata varno in odporno povezljivost na oddaljenih in problematičnih morskih otokih in v regijah za navigacijo, krizno upravljanje, civilno zaščito in redundantno splošno povezljivost ter za proučevanje potenciala otokov EU pri diverzifikaciji zmogljivosti EU za dostop do vesolja, da bi se podprla avtonomija EU na tem področju.

Otoki EU, ki se nahajajo v sredozemskem morskem bazenu, se kot glavne vstopne točke EU soočajo z migracijskimi pritiski. Zato je treba okrepiti sodelovanje regionalnih in lokalnih organov pri oblikovanju politik in dodeljevanju sredstev. Evropska strategija za migracije ter pakt o migracijah in azilu zagotavljata krovni okvir, pri čemer se preverjanja, postopki na meji, pogoji za sprejem in ocene ranljivosti večinoma izvajajo na otoških ozemljih. Frontex, Europol in Agencija Evropske unije za azil zagotavljajo operativno podporo na terenu, Sklad za azil, migracije in vključevanje ter solidarnostni mehanizmi EU pa podpirajo pravičnejšo porazdelitev odgovornosti med državami članicami, med drugim tudi s programi za premestitev in operacijami za prevoz migrantov z otokov na celino držav članic.

Evropska strategija za unijo pripravljenosti krepi tudi pripravljenost na nesreče in obvladovanje tveganj, pri čemer spodbuja sisteme zgodnjega opozarjanja, pripravljenost skupnosti in čezmejno sodelovanje. S programi Interreg se olajšuje čezmejno sodelovanje med državami članicami EU in tudi z državami južnega Sredozemlja na področju preprečevanja tveganj in trajnostnega razvoja.

Poleg tega mehanizem Unije na področju civilne zaščite zagotavlja okvir in orodja za preprečevanje nesreč ter pripravljenost in odzivanje nanje. Evropski nabor nacionalnih virov na področju civilne zaščite bi se lahko dodatno okrepil, da bi se upoštevale posebne potrebe in ranljivosti otokov, rescEU pa še naprej zagotavlja strateško rezervo zmogljivosti za odzivanje na nesreče.

Ta prizadevanja dodatno krepi regionalno sodelovanje v skupnem sredozemskem prostoru, zlasti prek pakta za Sredozemlje , ki spodbuja usklajene ukrepe za reševanje skupnih izzivov v zvezi z varnostjo in pripravljenostjo na področjih, kot so boj proti tihotapljenju, upravljanje meja in migracij, civilna zaščita, pravosodno sodelovanje in sodelovanje na področju kazenskega pregona ter zaščita in zakonite migracijske poti.

Naslednji koraki

Da bi Komisija nadalje izboljšala varnost in krizno pripravljenost otokov, bo:

·ob usklajevanju z državami članicami in ustreznimi agencijami EU spodbujala uporabo pristaniške strategije EU ter dobrih praks zavezništva evropskih pristanišč na področju varnosti in smernic za varnost v pristaniščih, zlasti za otoška pristanišča;

·v tesnem sodelovanju z državami članicami opredelila ciljno usmerjene kratkoročne naložbe, ki jih bodo države članice prednostno izvajale vzdolž koridorjev za vojaško mobilnost EU, vključno z otoki;

·spodbujala partnerstva v okviru programov Interreg, da bi se izkoristili rezultati, ki krepijo odpornost in pripravljenost otoških skupnosti, in sicer s sodelovanjem s partnerskimi državami južnega sosedstva na področjih, kot so odzivanje na požare v naravi, civilna zaščita in obvladovanje tveganja nesreč, ter da bi se ti rezultati poustvarili na vseh otokih.

Komisija poziva države članice, naj:

·zagotovijo popoln prenos direktive o odpornosti kritičnih subjektov ter direktive o varnosti omrežij in informacijskih sistemov 2 (NIS2) s specifičnimi določbami za otoke ter okrepijo nacionalne okvire za zaščito kritičnih infrastruktur na otoških ozemljih, med drugim tudi z določitvijo otoških pristanišč kot kritičnih subjektov v skladu s pristaniško strategijo EU;

·ob podpori Europola in Evropske večdisciplinarne platforme proti grožnjam kriminala (EMPACT) zagotovijo, da se specifične varnostne potrebe otokov sistematično odražajo v nacionalnih strategijah za varnost in migracije ter operativnih načrtih, in sicer na podlagi rednega posodabljanja specifičnih ocen razmer in tveganj za otoke, kadar je to mogoče ter glede na razpoložljive vire in zmogljivosti; kadar je to ustrezno, zagotovijo, da imajo otoška pristanišča in letališča ustrezne ravni prisotnosti organov kazenskega pregona, izmenjave obveščevalnih podatkov ter institucionalne in finančne podpore; kadar je to mogoče, še naprej odkrivajo ranljivosti in zagotavljajo informacije za ciljno usmerjene varnostne ukrepe na lokalni ravni;

·okrepijo usklajevanje in sodelovanje med sosednjimi državami članicami in regijami, in sicer s pripravo skupnih načrtov pripravljenosti in odzivnih zmogljivosti ob podpori razpoložljivih možnosti financiranja; spodbujajo visoko raven ozaveščenosti o tveganjih med otoškimi skupnostmi na lokalni ravni, da bi se prebivalcem omogočilo učinkovito odzivanje v izrednih razmerah;

·spodbujajo sisteme spremljanja za preventivno vzdrževanje kritične infrastrukture, kot so otoška pristanišča ter majhna občinska ali regionalna letališča, da bi se zagotovilo boljše situacijsko zavedanje lokalnih in nacionalnih organov.

2.5 Okviri upravljanja za otoke

Izkazalo se je, da vključevanje pristopa, ki upošteva otoke, v nacionalne strukture načrtovanja in upravljanja znatno prispeva k trajnostnemu razvoju in odpornosti otoških ozemelj. Raziskave OECD so pokazale, kako upoštevanje otokov pri oblikovanju politik in okvirih spremljanja pomaga pri ocenjevanju teritorialnih učinkov 14 .

To lahko vključuje uradno priznanje posebnega statusa otokov v ustavnih okvirih in razvoj namenskih okvirov politike, povezanih z otoki, ali namenskih strategij. Države članice z otoki bi lahko razmislile o razvoju takih pristopov v skladu z načeli dobrega upravljanja 15 in na podlagi procesa z več deležniki, ki bi vključeval lokalne organe, civilno družbo in druge ustrezne akterje, ter ob polnem spoštovanju svojih pravnih in institucionalnih okvirov.

Komisija pri pripravi novih in ocenjevanju obstoječih pobud uporablja celosten pristop k boljšemu pravnemu urejanju. V tem okviru ter v skladu s sporočilom o preprostejših, jasnejših in bolje izvrševanih pravilih EU pripravlja potrebne dokaze in analize glede na naravo pobud in njihove pričakovane učinke. To po potrebi vključuje analizo različnih učinkov po regijah. Kadar so znatni učinki neenakomerno porazdeljeni po različnih vrstah regij, kot so otoki, lahko analiza teritorialnih učinkov podpre opredelitev lokalnih tveganj, distribucijskih učinkov in morebitnih blažilnih ukrepov.

Pri načrtovanju in izvrševanju sredstev EU v okviru deljenega upravljanja bi morali zadevni partnerji v skladu z Evropskim kodeksom dobre prakse za partnerstvo sodelovati ne le pri pripravi teh ukrepov, temveč tudi pri njihovem izvajanju. Glede na specifične izzive za otoke bi morali imeti lokalni in regionalni akterji možnost izraziti svoje mnenje, da bi se zagotovilo, da se njihove potrebe upoštevajo in da se v skladu s tem razvije usklajen nacionalni pristop.

Naslednji koraki

Da bi Komisija nadalje podprla gradnjo zmogljivosti in upravljanje otokov, bo:

·spodbujala prepoznavnost in uporabo obstoječih podatkov o gospodarskih in socialnih razmerah ter pripravo podrobnejših podatkov, vključno s kazalniki dostopnosti na ravni NUTS3 in pod njo na otokih, da bi se doseglo boljše razumevanje in da bi bile politike bolje usmerjenje v specifične izzive 16 ;

·podpirala države članice pri prilagajanju in izvajanju reform in naložb, ki obravnavajo potrebe otokov, v načrtih za nacionalna in regionalna partnerstva;

·v okviru svojega pristopa k boljšemu pravnemu urejanju poskušala že v zgodnji fazi ugotoviti, ali bi lahko imela določena prihodnja pobuda znatne in različne učinke na otoke, ter bo te učinke celovito obravnavala v okviru svojega postopka ocene učinka.

·v okviru Instrumenta za tehnično podporo zagotavljala tehnično podporo pri razvoju, izvajanju in posodabljanju strategij za rast in prostorskih načrtov za otoke;

·zagotavljala podporo za gradnjo zmogljivosti regionalnih in lokalnih organov z izmenjavami v okviru platforme TAIEX-REGIO Peer2Peer in spodbujanjem učinkovitega izvajanja kohezijske politike ter ciljno usmerjeno podporo otoškim mestnim organom prek evropske pobude za mesta;

·vsaki dve leti organizirala dogodek, ki bo povezal institucije EU, otoške organe, deležnike in civilno družbo, da bi se spodbujali dialog, vzajemno učenje in izmenjava izkušenj o razvoju otokov;

·zagotavljala reden tehnični dialog z institucijami EU, otoškimi organi, deležniki in drugimi ustreznimi organi, da bi se obravnavale politike, povezane z otoki (vključno z vprašanji državne pomoči), prispevalo k poenostavitvi in zmanjšanju upravnega bremena ter podpirala izmenjava dobrih praks;

·sodelovala s skupino EIB ter drugimi mednarodnimi in nacionalnimi finančnimi institucijami, da bi se olajšal dostop do financiranja in spodbujal trajnostni razvoj otokov. Ciljno usmerjena posojilna podpora prek sodelujočih institucij se lahko odobri pod ugodnejšimi pogoji, na primer v kombinaciji z instrumenti financiranja kohezijske politike.

Komisija poziva države članice, naj:

·v svoje prihodnje načrte za nacionalna in regionalna partnerstva vključijo ciljno usmerjene ukrepe za reševanje razvojnih izzivov otokov, vključno s podporo za gradnjo zmogljivosti; dodelijo zadostna sredstva za obravnavanje specifičnih potreb in izzivov otokov, vključno s tistimi, ki so povezani z izoliranostjo in vplivajo na področja, kot so povezljivost, storitve in infrastruktura; izkoristijo možnosti v okviru prihodnjega Instrumenta za povezovanje Evrope in Evropskega sklada za konkurenčnost;

·oblikujejo ukrepe za podporo potrebam otoških ozemelj, in sicer tako, da izkoristijo prožnost, ki jo omogoča obstoječi okvir državne pomoči (npr. uredba o splošnih skupinskih izjemah, smernice o regionalni državni pomoči, pravila o državni pomoči v kmetijstvu ali uredba o skupinskih izjemah v ribištvu);

·razširijo pripravo in sporočanje harmoniziranih statističnih podatkov EU na ravni lokalnih upravnih enot, da bi se izboljšala ocena gospodarskih in socialnih razmer na otokih;

·razmislijo o uporabi naborov orodij za časovne načrte za gradnjo upravnih zmogljivosti in za gradnjo zmogljivosti upravičencev ter o uporabi rezultatov pilotnega projekta o privabljanju, razvoju in ohranjanju ključnih spretnosti 17 ;

·razmislijo o uporabi tehnične svetovalne podpore EIB (npr. JASPERS in svetovalno vozlišče InvestEU) za pripravo projektov in strategij, ki obravnavajo vprašanja, povezana z otoki, ali za posojila za njihovo izvajanje;

·spodbujajo orodja za celostne teritorialne naložbe na otoških območjih kot „funkcionalnih“ območij, da bi se spodbujale celostne strategije za otoke in omogočilo boljše usklajevanje.

Zaključek

Otoki EU so bistveni za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo Unije ter njeno okoljsko, naravno in kulturno raznolikost in dediščino, hkrati pa prispevajo k njeni konkurenčnosti, varnosti in odpornosti.

Strategija EU za otoke poudarja njihov pomen v vseh politikah in instrumentih EU, pri čemer zagotavlja strukturiran okvir za krepitev njihovih zmogljivosti in njihove vloge v EU ter za izboljšanje življenjskih pogojev lokalnih skupnosti, obravnava stroške izoliranosti ter prispeva k enakim konkurenčnim pogojem za sodelovanje na enotnem trgu in pravičnemu prehodu. Namen te strategije je tudi ustvariti sinergije in se dopolnjevati z drugimi strategijami EU, kot so Strategija EU za odporne, uspešne in za življenje prijetne obalne skupnosti, agenda za mesta ter prihodnje strategije za najbolj oddaljene regije, pravico ostati in trajnostni turizem.

Za uspešno izvajanje te strategije je potreben usklajen pristop vseh ustreznih deležnikov, vključno z institucijami EU, državami članicami, regionalnimi in lokalnimi organi, socialnimi partnerji in civilno družbo.

Naslednji večletni finančni okvir ter zlasti načrti za nacionalna in regionalna partnerstva ponujajo priložnost za lokalne naložbe, ki odražajo potrebe in priložnosti otokov.

Z obravnavanjem specifičnih razvojnih potreb otokov in popolnim izkoriščanjem priložnosti, ki jih ponujajo nabor orodij EU in lastna sredstva otokov, se lahko zagotovi trajnostni in dolgoročni razvoj teh ozemelj v korist lokalnih skupnosti in celotne Evropske unije.

(1)

  Raziskava za odbor REGI – Otoki Evropske unije: trenutno stanje in prihodnji izzivi , Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2022 o otokih EU in kohezijski politiki: sedanje razmere in prihodnji izzivi .

(2)

Ta strategija se opira na 358 prispevkov, prejetih med pozivom k predložitvi dokazov, objavljenim marca 2026, na mnenja in resolucije Evropskega parlamenta, Odbora regij in Evropskega ekonomsko-socialnega odbora ter na stališča otoških deležnikov.

(3)

COM(2026) 530.

(4)

Ciper, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Hrvaška, Irska, Italija, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Španija, Švedska.

(5)

Otoki so opredeljeni kot kopenske površine, ločene od celine, na podlagi Eurostatovega digitalnega zemljevida, ki je dovolj podroben, da zajame značilnosti, kot so otoki, glavne ceste in mesta. To število ne vključuje 20 otokov v najbolj oddaljenih regijah EU s skupno 2,7 milijona prebivalcev. Ne glede na velikost otokov ali njihovo število prebivalcev bi moral biti njihov pravni status v skladu z mednarodnim pravom, vključno s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS).

(6)

Podatki o otoškem prebivalstvu temeljijo na podatkih iz mreže popisa prebivalstva za leto 2021 (glej: https://ec.europa.eu/eurostat/web/gisco/geodata/population-distribution/population-grids ). Podatki o prebivalstvu na ravni mreže se otokom pripišejo z metodologijo, ki jo je razvil GD REGIO-GIS.

(7)

OECD (2026), Policy Pathways Beyond the Shoreline: Enhancing Resilience and Innovation in Island Economies (Politike za območja onstran obale: Krepitev odpornosti in inovativnosti v otoških gospodarstvih), OECD Rural Studies, OECD Publishing, Pariz, https://doi.org/10.1787/1aedeacb-en .

(8)

Ta znesek vključuje dodelitve EU za posamezne programe za otoke (razen najbolj oddaljenih regij), med drugim tudi za otoške države članice, in dodelitve v okviru programov, ki uporabljajo posebne kode za naložbe na otoških in obalnih območjih. Otoke lahko podpirajo tudi drugi programi, in sicer zunaj okvira programov za posamezne otoke in zadevne kategorizacije.

(9)

Sveženj za evropska omrežja (COM(2025) 1005 z dne 10. decembra 2025), vključno z zakonodajnimi predlogi, ter Smernice za učinkovite in pravočasne priključitve na omrežje (C(2025) 8473).

(10)

Za namene uredbe o skupinskih izjemah „oddaljene regije“ pomenijo najbolj oddaljene regije, Malto, Ciper, Ceuto in Melillo, otoke, ki so del ozemlja držav članic, in redko poseljena območja.

(11)

V členu 2(3) Uredbe (EU) 2023/1805 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. septembra 2023 o uporabi obnovljivih in nizkoogljičnih goriv v pomorskem prometu ter spremembi Direktive 2009/16/ES je določeno izvzetje za otoke z manj kot 200 000 prebivalci.

(12)

Člen 12(3-d) Direktive 2003/87/ES o sistemu trgovanja z emisijami, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2023/959, državam članicam omogoča, da ladjarske družbe izvzamejo iz obveznosti predaje pravic za emisije, ki nastanejo do 31. decembra 2030 pri plovbah med pristaniščem na otoku, ki nima cestne ali železniške povezave s celino in ima manj kot 200 000 stalnih prebivalcev, in pristaniščem pod jurisdikcijo te iste države članice.

(13)

Da bi državljanke in državljane dodatno podprli pri vključevanju v energetske skupnosti, se ukrep 5 energetskega svežnja za državljane (COM(2026) 115 final) osredotoča na spodbujanje samoproizvodnje in souporabe energije med državljani. Glej tudi Priporočilo Komisije (EU) 2026/1007 z dne 30. aprila 2026 o podpiranju razvoja energetskih skupnosti in čim večjem izkoriščanju potenciala za lastno porabo (C(2026) 2850).

(14)

„Island Economies: Building resilient, innovative and connected island regions. Improving the quality of multi-level governance and strengthening the resilience of island economies of Croatia, Greece, and Sweden“ (Otoška gospodarstva: oblikovanje odpornih, inovativnih in povezanih otoških regij. Izboljšanje kakovosti upravljanja na več ravneh in krepitev odpornosti otoških gospodarstev Hrvaške, Grčije in Švedske), 27. november 2025.

(15)

  Evropski kodeks dobre prakse za partnerstvo .

(16)

Brez poseganja v omejitve glede obveščanja in varstva podatkov v skladu s pravom EU in nacionalnim pravom ter ustreznimi sporazumi o zaupnosti.

(17)

  Praktični nabor orodij za pripravo časovnih načrtov za gradnjo upravnih zmogljivosti , instrument za samoocenjevanje gradnje upravnih zmogljivosti in nabor orodij organov upravljanja za gradnjo zmogljivosti upravičencev v okviru kohezijske politike EU .