EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 9.10.2024
COM(2024) 404 final/2
CORRIGENDUM
This document corrects document COM(2024) 404 final of 11.09.2024
Concerns all language versions.
Modification of footnote 54.
The text shall read as follows:
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ
Poročilo o stanju energetske unije za leto 2024
(v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov)
1.UVOD
Energetska politika je ključna za evropsko konkurenčnost, varnost in razogljičenje v prizadevanju za podnebno nevtralnost do leta 2050 in tudi za doseganje ciljev glede ničelnega onesnaževanja, varstva biotske raznovrstnosti in krožnega gospodarstva. EU je v okviru evropskega zelenega dogovora vzpostavila stabilen in ambiciozen okvir energetske politike, ki odraža dejstvo, da energija predstavlja približno 75 % emisij toplogrednih plinov.
Komisija je v letih 2023 in 2024 konsolidirala okvir politike, potreben za izpolnitev naših mednarodnih zavez ter energetskih in podnebnih ciljev Unije. Evropska unija je s političnimi dogovori o vseh ključnih zakonodajnih dosjejih v svežnju „Pripravljeni na 55“ utrla jasno pot do svojih ciljev za leto 2030.
Zaradi vojaške agresije Rusije proti Ukrajini in njene uporabe energije kot orožja je ogrožena energetska varnost Evrope in posledično njena gospodarska varnost. V odgovor na to je EU uvedla načrt REPowerEU za postopno odpravo odvisnosti od ruskih fosilnih goriv in sprejela nujne ukrepe, potrebne za doseganje energetske varnosti in stabilizacijo trgov.
V zadnjih nekaj letih se rekordno hitro nameščajo naprave za proizvajanje električne energije iz obnovljivih virov. EU je prav tako zmanjšala svojo odvisnost od ruskega fosilnega plina, z varčevanjem z energijo pa se je omejila poraba. Vendar za energetsko varnost EU še vedno obstajajo izzivi, ki segajo od odvisnosti od uvoza in varnostnih tveganj do vse večjih groženj, ki jih predstavljajo podnebne spremembe in degradacija okolja. Konkurenčnost evropske industrije se srečuje z velikim izzivom zaradi vse večje konkurence iz Kitajske, velikih razlik v cenah energije v primerjavi z drugimi industrijskimi konkurenti, kot so ZDA, in morebitne strateške odvisnosti od tehnologij za čisto energijo. Podobno se državljani spopadajo z visokimi računi za energijo, kar skupaj z naraščajočimi življenjskimi stroški dodatno zmanjšuje njihovo kupno moč.
Poleg tega je treba še povečati hitrost doseganja ciljev EU glede energijske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, da se zagotovi njihova uresničitev.
Prehod na čisto energijo je ključen za zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno dostopno energijo za podjetja in državljane, da se v EU ohranijo industrija (zlasti industrijski in prometni sektorji, v katerih je težko zmanjšati emisije, ter sektorji čiste tehnologije) in kakovostna delovna mesta ter doseže gospodarska varnost Evrope. Zaradi splošnih geoekonomskih razmer morata Komisija in EU zagotoviti konkretne rezultate.
Da bi EU do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost, je s celotnim okvirom energetske in podnebne politike „Pripravljeni na 55“ določila vmesni cilj za leto 2030, tj. vsaj 55-odstotno zmanjšanje neto toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990, Evropska komisija pa je priporočila vmesni podnebni cilj za leto 2040 v višini 90 %. V okviru naše zaveze, da do leta 2050 postanemo prva podnebno nevtralna celina, si Evropska unija in njene države članice prizadevajo za uresničitev podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030 z vidnimi pozitivnimi rezultati za državljane in podjetja.
Letno poročilo o stanju energetske unije meri napredek EU pri doseganju ciljev energetske unije, načrta REPowerEU in prehoda na čisto energijo v skladu z energetskimi in podnebnimi cilji.
Po lanskoletnem poročilu o stanju energetske unije, v katerem so bili obravnavani izzivi in dosežki v obdobju 2020–2023, letošnje poročilo vsebuje najnovejše informacije o tem, kako uspešno je EU ukrepala v zvezi z dogodki in izzivi brez primere v zadnjem letu mandata te Komisije. Poročilo je razdeljeno na dva dela. V prvem delu je prikazano, kako so bile visoke energetske in podnebne ambicije v okviru evropskega zelenega dogovora in načrta REPowerEU podlaga za strategijo EU za odzivanje na krize. V njem so opisani tudi ukrepi za povečanje konkurenčnosti evropske industrije. V drugem delu je analizirano stanje pri izvajanju energetske unije v vseh njenih petih razsežnostih: razogljičenje, energijska učinkovitost, energetska varnost, notranji trg z energijo ter raziskave, inovacije in konkurenčnost.
|
Stanje energetske unije – ključni dosežki
−EU je sprejela vse ključne energetske in podnebne dosjeje v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“, vključno s spremembami, ki izhajajo iz načrta REPowerEU za hitro postopno odpravo naših odvisnosti, ter revizije EU ETS, ki se zdaj uporablja za emisije iz pomorskega prometa, spreminja pravila o brezplačni dodelitvi za spodbujanje razogljičenja industrije in državam članicam nalaga, da vse prihodke porabijo za podnebne in energetske namene.
−Emisije toplogrednih plinov v EU so se v primerjavi z letom 1990 že zmanjšale za 32,5 %
, medtem ko je gospodarstvo EU v istem obdobju zraslo za približno 67 %, kar je pomenilo prekinitev povezave med rastjo in emisijami.
−Za emisije, zajete v ETS, podatki, ki so jih države članice EU sporočile do 2. aprila 2024, kažejo 15,5-odstotno zmanjšanje emisij v letu 2023 v primerjavi z ravnmi iz leta 2022. S tem razvojem so emisije ETS zdaj za približno 47 % nižje od ravni iz leta 2005 in so na dobri poti, da do leta 2030 dosežejo cilj 62-odstotnega zmanjšanja.
−Ukrepi na ravni EU in nacionalni ravni so se obrestovali, saj so se cene električne energije in plina na veleprodajnih in maloprodajnih trgih drastično znižale v primerjavi z najvišjimi vrednostmi leta 2022. Kljub temu so še vedno visoke.
−EU je med avgustom 2022 in majem 2024 dosegla 18-odstotno zmanjšanje povpraševanja po plinu. To je privedlo do približno 138 milijard kubičnih metrov prihranjenega plina. Zaradi sankcij EU, s katerimi je bil prepovedan uvoz ruske surove nafte in rafiniranih naftnih proizvodov ter ruskega premoga po morju, se je uvoz ruskega plina (plin iz plinovodov in utekočinjeni zemeljski plin) zmanjšal s 45-odstotnega deleža celotnega uvoza plina EU leta 2021 na le 18 % do avgusta 2024.
−EU se je povezala z drugimi mednarodnimi dobavitelji, da bi hitro nadomestila oskrbo z ruskim plinom ter kratkoročno in srednjeročno zagotovila energetsko varnost Evrope. Norveška in ZDA sta postali največji dobaviteljici plina v EU – za plin iz plinovodov oziroma utekočinjeni zemeljski plin –, saj sta v prvi polovici leta 2024 zagotovili 34 % oziroma 18 % uvoza plina v EU.
−Med letoma 2022 in 2024 je bilo naročenih rekordnih dvanajst novih terminalov za utekočinjeni zemeljski plin in šest projektov širitve obstoječih terminalov. Na splošno se pričakuje, da se bo z njimi uvozna zmogljivost EU za utekočinjeni zemeljski plin do leta 2024 povečala za 70 milijard kubičnih metrov na 284 milijard kubičnih metrov.
−Energetska platforma EU je prispevala k ciljem EU za diverzifikacijo. Med letoma 2023 in 2024 je več kot 180 podjetij privabila k oddaji ponudb in povezala evropske kupce z zunanjimi dobavitelji za več kot 75 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina.
−Ravni skladiščenja plina v EU so 1. aprila 2024 dosegle 59-odstotno zmogljivost, kar je nov rekord za konec zimske sezone; EU je 19. avgusta 2024 dosegla cilj 90-odstotne zmogljivosti za skladiščenje plina, kar je več kot dva meseca pred rokom 1. novembra.
−Komisija je novembra 2023 sprejela prvi seznam projektov skupnega interesa in projektov vzajemnega interesa Unije, da bi pomagala zgraditi infrastrukturno omrežje po vsej Evropi, ki bo primerno za naše ambiciozne cilje diverzifikacije in razogljičenja.
−Akcijski načrt za omrežja je bil predložen, z njim pa se bodo obravnavali ključni izzivi pri širitvi, digitalizaciji ter boljši uporabi omrežij EU za prenos in distribucijo električne energije.
−Akt o neto ničelni industriji in akt o kritičnih surovinah, ki sta začela veljati leta 2024, bosta z diverzifikacijo pridobivanja pomagala krepiti odpornost dobavne verige in zgraditi močno domačo proizvodno bazo za neto ničelne tehnologije. Nova usklajena pravila EU o okoljsko primerni zasnovi bodo prav tako prispevala k zmanjšanju stroškov energije za evropska podjetja in državljane.
−Proizvodnja električne energije z vetrom je presegla proizvodnjo s plinom in za jedrsko energijo postala drugi največji vir električne energije v EU. Ker je bilo leta 2023 nameščenih 56 GW novih zmogljivosti za sončno energijo, je EU dosegla še en rekord glede na dodatnih 40 GW, nameščenih leta 2022. Za vetrno energijo na kopnem in morju v EU je skupna nameščena zmogljivost znašala 221 GW (201 GW na kopnem; 19 GW na morju), pri čemer je bilo 16 GW nameščenih leta 2023.
−Evropska vodikova banka, ki se financira iz sklada EU ETS za inovacije, je bila vzpostavljena in je izvedla prvi uspešen krog dražb EU, na katerih je bilo sedmim projektom na področju obnovljivega vodika v Evropi dodeljenih skoraj 720 milijonov eurov.
−Na začetku februarja je Komisija vzpostavila evropsko industrijsko zavezništvo za male modularne reaktorje, ki bo pospešilo razvoj, predstavitev in uvedbo prvih projektov malih modularnih reaktorjev v EU do začetka leta 2030.
−Komisija je oktobra 2023 objavila sporočilo o reviziji strateškega načrta za energetsko tehnologijo (v nadaljnjem besedilu: načrt SET), ki je glavni instrument za izvajanje stebra energetske unije za raziskave, inovacije in konkurenčnost.
−V zvezi z izvajanjem nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost je EU do sredine junija 2024 državam članicam izplačala več kot 240 milijard EUR za izvajanje ukrepov iz njihovih načrtov. Države članice so od uvedbe mehanizma za okrevanje in odpornost dodelile več kot 184 milijard EUR za podporo reformam in naložbam, povezanim z energijo.
−S programi kohezijske politike za obdobje 2021–2027 se še naprej zagotavlja ključna podpora za naložbe v energetski sektor, pri čemer je bilo za prednostne naloge energetske unije skupaj dodeljenih 83 milijard EUR (vključno z nacionalnim sofinanciranjem). Čiste tehnologije je mogoče s platformo za strateške tehnologije za Evropo dodatno podpreti s kohezijskimi sredstvi.
−Podporni ukrepi, uvedeni za zagotavljanje pomoči gospodinjstvom in podjetjem zaradi visokih cen energije, so pomagali ublažiti učinke energetske krize na življenjske stroške.
−Medtem ko je bila v oceni osnutkov posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov (NEPN) decembra 2023 izkazana odločenost držav članic, da okrepijo ukrepe na nacionalni in regionalni ravni za doseganje ciljev svežnja „Pripravljeni na 55“ in načrta REPowerEU, obstajajo vrzeli v ambicijah, vključno z ozkimi grli in manjkajočimi povezavami za integrirano infrastrukturo za doseganje ciljev Unije za leto 2030 in povečanje odpornosti proti vplivom na podnebje. Komisija je pripravila priporočila in tesno sodeluje z državami članicami, da bi podprla pravočasno doseganje ciljev Unije za leto 2030 v končnih posodobljenih NEPN.
−Podpora Ukrajini, tudi njenemu energetskemu sektorju, ostaja ključna prednostna naloga Komisije in vseh 27 držav članic. Z mehanizmom Unije na področju civilne zaščite je bilo Ukrajini zagotovljenih približno 900 milijonov EUR podpore. Energetski podporni sklad za Ukrajino se je uveljavil kot ključno podporno orodje za nabavo energetske opreme, kot je dobava več tisoč generatorjev in močnostnih transformatorjev, z njim pa je bilo do avgusta 2024 mobiliziranih več kot 500 milijonov EUR. Z instrumentom EU za Ukrajino, vrednim 50 milijard EUR, ki je podprt z načrtom za Ukrajino, se bo zagotavljalo dosledno financiranje za pomoč pri okrevanju Ukrajine in krepitev trajnostne gospodarske rasti do leta 2027 ter ločeno financiranje energetskega podpornega sklada za Ukrajino v višini 96 milijonov EUR z dodatnimi sredstvi za zimo 2024, da se zagotovi podpora ukrajinskemu energetskemu sistemu.
−EU je nadaljevala mednarodna prizadevanja na področju energetske in podnebne diplomacije za diverzifikacijo uvoza energije in krepitev odnosov z mednarodnimi partnerji ter za podporo partnerjem pri prehodu in dostopu do energije. EU je na konferenci COP28 napovedala svetovno zavezo o potrojitvi zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in podvojitvi stopnje izboljšanja energijske učinkovitosti do leta 2030, ki jo je podprlo 132 držav, njeni cilji pa so bili priznani v sklepu o prvem pregledu globalnega stanja. Poleg tega se je EU na konferenci COP28 zavezala, da bo postopno odpravila neučinkovite subvencije za fosilna goriva, in napovedala zavezo Ekipa Evropa v višini več kot 20 milijard EUR za pobudo EU in Afrike za zeleno energijo (AEGEI)
kot del naložbenega svežnja strategije Global Gateway Afrika-Evropa. Hkrati se je 25 držav, vključno z 12 državami članicami, zavezalo, da bodo do leta 2050 potrojile zmogljivost za jedrsko energijo.
−EU prek svetovne zaveze za metan vodi svetovna prizadevanja za zmanjšanje emisij metana iz energetskega sektorja. Na konferenci COP29 je bila predstavljena pobuda Lowering Organic Waste Methane (LOW-Methane) (Zmanjšanje emisij metana iz organskih odpadkov), ki je bila vzpostavljena v okviru svetovne zaveze za metan in obravnava emisije metana iz sektorja odpadkov. Poleg tega ima EU še naprej ključno vlogo pri Misiji: inovativnost, ki je njen ključni svetovni forum za spodbujanje ukrepov in naložb v raziskave, razvoj in predstavitve, da bi čista energija postala cenovno dostopna, privlačna in dostopna za vse.
−Podobno je bila vloga EU ključna za sprejetje Kunminško-montrealskega svetovnega okvira za biotsko raznovrstnost za obravnavanje izgube biotske raznovrstnosti, kar je bistveno za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.
|
2.ZAGOTAVLJANJE VARNEGA IN KONKURENČNEGA ENERGETSKEGA IN PODNEBNEGA PREHODA Z EVROPSKIM ZELENIM DOGOVOROM IN NAČRTOM REPOWEREU
Komisija se je maja 2022 s sprejetjem
načrta REPowerEU
odzvala na zahtevo Evropskega sveta po čimprejšnji postopni odpravi odvisnosti Evrope od uvoza ruske energije. Cilj je bil hitro zmanjšati odvisnost EU od ruskih fosilnih goriv, ne le z varčevanjem z energijo in diverzifikacijo oskrbe, temveč zlasti s prizadevanji za dolgoročni cilj v zvezi s pohitritvijo čistega prehoda s pospešitvijo uvajanja obnovljivih virov energije in ukrepov za energijsko učinkovitost ter združitvijo moči, da bi dosegli odpornejši energetski sistem in resnično energetsko unijo. Enako zahtevo so izrazili tudi državljani v okviru
Konference o prihodnosti Evrope
.
Hkrati je EU sprejela večino energetskih in podnebnih dosjejev v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ in načrta REPowerEU, kar je omogočilo doseganje podnebnih in energetskih ciljev za leto 2030, kot so bili okrepljeni z načrtom REPowerEU. To je ključnega pomena za ohranjanje Evrope na poti k podnebni nevtralnosti, napredek pri prilagajanju podnebnim spremembam v skladu z evropskimi podnebnimi pravili ter izboljšanje odpornosti, konkurenčnosti in strateške avtonomije gospodarstva EU v svetovni tekmi za čiste tehnologije. Poleg tega je Komisija prek Instrumenta za tehnično podporo pomagala 17 državam članicam pri izvajanju načrta REPowerEU z opredelitvijo reform in naložb za postopno odpravo uvoza fosilnih goriv iz Rusije.
EU je zaradi že sprejetih ukrepov ter enotnosti in odločnosti pri obvladovanju krize doslej skupaj že presegla večino kratkoročnih ciljev iz načrta REPowerEU, kot je drastično zmanjšanje ruskega uvoza, in je sprejela pravočasne ukrepe, ki so dobra podlaga za doseganje srednje- do dolgoročnih ciljev evropskega zelenega dogovora. Vendar so kljub večjim ambicijam še vedno potrebna prizadevanja v skladu s Komisijino oceno osnutkov posodobljenih NEPN, predloženih leta 2023, v kateri je opredeljena vrzel v ambicijah pri doseganju podnebnih ciljev ter ciljev glede obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti do leta 2030. Poleg tega je doslej končne načrte predložilo le deset držav članic, kar je zelo skrb vzbujajoče.
2.1. Varčevanje z energijo in zmanjšanje uvoza ruskih fosilnih goriv
Takojšnji ukrepi so bili osredotočeni na varčevanje z energijo in izboljšanje energijske učinkovitosti kot najčistejši in najcenejši način za reševanje energetske krize. Ukrepi, sprejeti v okviru načrta REPowerEU, so omogočili enega največjih upadov povpraševanja po plinu v zgodovini.
Hkrati s sankcijami EU, s katerimi je bil prepovedan uvoz ruske surove nafte in rafiniranih naftnih proizvodov ter ruskega premoga po morju, se je uvoz ruskega plina (plin iz plinovodov in utekočinjeni zemeljski plin) zmanjšal s 45-odstotnega deleža celotnega uvoza plina v EU leta 2021 na le 18 % v prvi polovici leta 2024 (s 150,2 milijarde kubičnih metrov na 25,4 milijarde kubičnih metrov), letna količina uvoza v letu 2023 pa se je od leta 2021 zmanjšala za 72 %. To so pomembni dosežki, zaradi katerih je EU na dobri poti, da čim prej postopoma opusti uvoz ruskih fosilnih goriv. To je imelo tudi pomembne posledice za Rusijo, katere prihodki od prodaje plina po plinovodih in utekočinjenega zemeljskega plina v EU so se od vrhunca krize leta 2022 zmanjšali za več kot 70 %. Nedavno so bili sprejeti ukrepi za natančnejšo ciljno usmerjenost v prihodke Rusije iz prodaje utekočinjenega zemeljskega plina. Po sprejetju 14. svežnja sankcij 24. junija 2024 bo EU prepovedala storitve ponovnega natovarjanja ruskega utekočinjenega zemeljskega plina na ozemlju EU za namene pretovarjanja v tretje države ter prepovedala nove naložbe in zagotavljanje blaga, tehnologij in storitev za dokončanje ruskih projektov v zvezi z utekočinjenim zemeljskim plinom v gradnji, kot sta Arctic LNG 2 in Murmansk LNG.
EU je presegla svoj prostovoljni cilj glede 15-odstotnega zmanjšanja povpraševanja po plinu, ki je bil določen v nujni
uredbi o usklajenih ukrepih EU za zmanjšanje povpraševanja po plinu
. Na splošno je EU od avgusta 2022 do maja 2024 zmanjšala svoje povpraševanje po plinu za 18 %, pri čemer je prihranila 138 milijard kubičnih metrov plina. Ti prihranki so skupni rezultati prizadevanj držav članic, podjetij in državljanov, ki so pomagala preprečiti pomanjkanje oskrbe in zagotoviti energetsko varnost. Prizadevanja za zmanjšanje povpraševanja po plinu so bila podaljšana s priporočilom Sveta.
Slika 1: Zmanjšanje povpraševanja po zemeljskem plinu
Vir: Evropska komisija na podlagi podatkov Eurostata.
Poleg tega je EU hitro sprejela obvezne cilje napolnjenosti skladišč plina za pripravljenost na zimski sezoni 2023 in 2024, kar je močno zagotovilo za zanesljivost oskrbe in za trg. Države članice so morale v skladu z uredbo o skladiščenju plina
podzemna skladišča plina do 1. novembra 2022 napolniti vsaj do 80 % zmogljivosti, od leta 2023 naprej pa do 90 %. Ravni skladiščenja plina so 1. aprila 2024 dosegle 59-odstotno zmogljivost, kar je rekord za konec zimske sezone, 19. avgusta pa je EU dosegla cilj 90-odstotne zmogljivosti skladiščenja, kar je več kot dva meseca pred rokom 1. novembra.
Komisija in države članice so v zadnjih letih sodelovale in se tesno usklajevale, zlasti prek koordinacijske skupine za plin in usklajevalne skupine za električno energijo, da bi v duhu enotnosti in solidarnosti zagotovile pripravljenost EU na zimo.
Oba ukrepa sta skupaj s svežnjem „Pripravljeni na 55“ in nujnimi zakonodajnimi pobudami prispevala k stabilizaciji cen energije. Čeprav so maloprodajne cene plina in električne energije še vedno nad ravnmi pred krizo, so se v primerjavi z najvišjimi vrednostmi leta 2022 znatno znižale.
Ti nujni ukrepi so bili povezani z znatnim napredkom pri doseganju dolgoročnejših ciljev EU, pri čemer je bila ključna zakonodaja svežnja „Pripravljeni na 55“ usklajena s povečanimi ambicijami načrta REPowerEU.
Po sprejetju prenovljene direktive o energetski učinkovitosti septembra 2023 je Komisija sprejela vrsto priporočil za zagotovitev izvajanja in pomoč državam članicam pri postopku prenosa v nacionalno zakonodajo. Komisija se tudi hitro vključuje v izvajanje direktive o energetski učinkovitosti stavb, sprejete aprila 2024, na podlagi katere bo hitro mogoče razogljičiti stavbni fond EU, ki še vedno predstavlja približno 40 % skupne porabe energije v EU, ter na koncu povečati energetsko varnost EU in zmanjšati odvisnost od uvoženih fosilnih goriv. Evropska misija za podnebno nevtralna in pametna mesta še naprej znatno prispeva k ciljem glede prihrankov energije iz načrta REPowerEU. Triintrideset mest je zdaj prejelo znak misije, ki priznava njihove podnebne ukrepe in naložbene načrte za dosego podnebne nevtralnosti do leta 2030.
2.2. Pospešitev prehoda na čisto energijo
EU je v letih 2023 in 2024 znatno napredovala pri spodbujanju prehoda na čisto energijo, saj sta sozakonodajalca sprejela ključno zakonodajo v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ ter določila pomembne mejnike za doseganje ciljev iz načrta REPowerEU.
Zlasti povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov je bilo v središču cilja načrta REPowerEU v zvezi z vzpostavitvijo varnega in razogljičenega energetskega sistema v EU. Najnovejši podatki kažejo odlične rezultate, saj se je nameščena sončna in vetrna zmogljivost med letoma 2021 in 2023 povečala za 36 %, s čimer je bilo v dveh letih prihranjenih približno 35 milijard kubičnih metrov plina. EU je s 56 GW novih zmogljivosti za sončno energijo, nameščenih leta 2023, postavila še en rekord in presegla dodatnih 40 GW, nameščenih leta 2022. Ti podatki so pomembni koraki v pravo smer, vendar je za doseganje ciljev iz načrta REPowerEU treba dodatno pospešiti prizadevanja v okviru Strategije EU za sončno energijo in do leta 2030 doseči skupno zmogljivost vsaj 700 GW, kar je več od ocenjenih 263 GW, nameščenih konec leta 2023. EU je v zadnjih letih sprejela več pobud za okrepitev podpore evropskemu sektorju proizvodnje fotovoltaike z vzpostavitvijo zavezništva industrije solarne fotovoltaike EU, sprejetjem listine o sončni energiji in vzpostavitvijo javno-zasebnega skupaj načrtovanega partnerstva v podporo njegovim usklajenim prizadevanjem na področju raziskav in inovacij. V zvezi z vetrno energijo je bilo leta 2023 v EU nameščenih 16 GW novih zmogljivosti, skupaj pa to pomeni 221 GW. Čeprav to kaže na dober napredek, mora elektroenergetski sektor pospešiti namestitev, da bi izpolnil ambiciozne cilje EU glede energije iz obnovljivih virov, kar je izziv, na katerega se je Komisija odzvala s sprejetjem svežnja o vetrni energiji, hkrati pa si mora prizadevati za uravnoteženo uvajanje v sodelovanju z lokalnimi prebivalci, da se preprečijo težave pri energetskem prehodu zaradi pomislekov glede krajine, biotske raznovrstnosti, kulturne dediščine in življenjskega sloga, zlasti na podeželju.
Slika 2: Nameščena zmogljivost za vetrno in sončno energijo
Vir: Evropska komisija na podlagi podatkov Eurostata, WindEurope, Solar Power Europe.
Na podlagi ambicij in projekcij iz osnutkov posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic EU, predloženih v obdobju 2023–2024, bi lahko proizvodnja bioplina in biometana do leta 2030 dosegla razpon med 30 in 32 milijardami kubičnih metrov. Čeprav to kaže na pozitiven trend, so potrebna nadaljnja prizadevanja za dosego cilja iz načrta REPowerEU, in sicer proizvodnja 35 milijard kubičnih metrov na leto do leta 2030. Na podlagi razpoložljivih podatkov industrije za leto 2022 skupna proizvodnja bioplina in biometana znaša 21 milijard kubičnih metrov, od tega približno 4,2 milijarde kubičnih metrov biometana, ki je leta 2024 dosegla 5,2 milijarde kubičnih metrov
.
Trg toplotnih črpalk raste že deset let, v letih 2021 in 2022 pa se je njegova rast pospešila, kar je povezano s cenami plina in vojno v Ukrajini: prodaja se je povečala s približno 700 000 enot leta 2015 na 1,5 milijona leta 2020, leta 2022 pa se je povečala na 2,75 milijona enot. V letu 2023 so bile vrednosti prodaje podobne (2,77 milijona enot), prizadele so jih padajoče cene plina in oslabljen gradbeni sektor. Kljub tej stalni rasti prodaja kotlov na fosilna goriva še vedno prevladuje na trgu opreme za ogrevanje.
Kar zadeva vodik, ki je ključen za industrijski in prometni sektor, v katerih je težko zmanjšati emisije, ima Evropa največji nabor napovedanih projektov na področju vodika na svetu, ki je bil pred kratkim posodobljen v okviru evropskega zavezništva za čisti vodik. Do konca leta 2024 bi lahko EU dosegla 0,8 GW nove zmogljivosti za elektrolizatorje. Poleg tega so evropski industrijski odjemalci od septembra 2023 objavili javne razpise za približno milijon ton obnovljivega in nizkoogljičnega vodika. Kljub nedavnemu povečanju števila zaključenih projektov in sprejetih končnih odločitev o naložbah je na strani ponudbe še vedno premalo projektov, ki presežejo končne odločitve o naložbah, zlasti zaradi manjšega povpraševanja po zelenem vodiku od pričakovanj. Z odobritvijo štirih sklopov pomembnih projektov skupnega evropskega interesa (tj. Hy2Tech, Hy2Use, Hy2Infra in Hy2Move), ki ustrezajo javni naložbi v višini 18,9 milijarde EUR, bo podprta uvedba obsežnih projektov. Evropska vodikova banka je za spodbujanje povpraševanja in ponudbe izvedla prvo dražbo obnovljivega vodika po vsej EU prek sklada za inovacije, financiranega iz prihodkov EU ETS, s proračunom v višini 800 milijonov EUR. Na dražbi je bilo zbranih 132 ponudb v skupni vrednosti 8,8 milijona ton zmogljivosti za proizvodnjo obnovljivega vodika, njihovi predvideni odjemalci pa naj bi začeli delovati najpozneje do leta 2029. Pričakuje se, da bo sedem izbranih projektov v prvih desetih letih delovanja skupno proizvedlo 1,6 milijona ton obnovljivega vodika. Komisija namerava pred koncem leta organizirati drugo dražbo s povečanim proračunom v višini 1,2 milijarde EUR za podporo evropskemu industrijskemu ekosistemu vodika. Evropska zmogljivost za proizvodnjo elektrolizatorjev se je s 4,2 GW leta 2022 povečala na 6,8 GW leta 2023, do konca leta 2024 pa naj bi dosegla 12,4 GW. Poleg tega Komisija pripravlja pilotni mehanizem za podporo razvoju evropskega trga vodika in za zagotavljanje preglednosti trga. Mehanizem bo deloval pet let in bo del evropske vodikove banke. Poleg tega strateške prednostne naloge in ukrepi, ki se izvajajo za izgradnjo ali delovanje vsaj 50 vodikovih dolin do leta 2030 v EU, zaokrožujejo prizadevanja EU za vzpostavitev trga vodika. Čeprav je Evropsko računsko sodišče priznalo napredek pri vzpostavljanju trga vodika na evropski ravni, so v nedavno objavljenem poročilu izpostavljene težave vzdolž celotne vrednostne verige, kot je potreba po dokončanju regulativnega okvira s sprejetjem delegiranega akta o nizkoogljičnem vodiku
.
Poleg teh sektorskih ukrepov se je Svet decembra 2023 strinjal s podaljšanjem nekaterih nujnih ukrepov v zvezi z izdajo dovoljenj, katerih cilj je skrajšati in pospešiti postopke za izdajo dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov. Maja 2024 je bil sprejet nov „sveženj“, ki vključuje tri ciljno usmerjene ukrepe za nadaljnjo pospešitev uvajanja obnovljivih virov energije v EU: priporočilo in smernice Komisije za zasnovo dražb energije iz obnovljivih virov; posodobljeno priporočilo in smernice za pospešitev postopkov za izdajo dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov; ter smernice za določitev območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije. Komisija je konec leta 2023 začela pobudo za podporo pravočasnemu prenosu revidirane direktive o energiji iz obnovljivih virov v državah članicah (Accele-RES), vključno z dvostranskimi srečanji z državami članicami, da bi razpravljali o napredku pri prenosu in opredelili zahtevna področja, na katerih lahko Komisija zagotovi podporo. Komisija in države članice so v okviru projektne skupine za uveljavljanje pravil enotnega trga obravnavale približno 60 % postopkovnih ovir, ugotovljenih v nacionalnih postopkih za izdajo dovoljenj. Vendar ti ukrepi ne rešujejo vseh težav. Ključna težava ostaja pomanjkanje osebja ali zmogljivosti javnih uprav za izdajo dovoljenj. Komisija nenehno poziva države članice, naj okrepijo take zmogljivosti.
Za povečanje prepoznavnosti in predvidljivosti za celotno vrednostno verigo je bila v okviru svežnja uvedena vseevropska platforma za dražbe energije iz obnovljivih virov, da bi se konsolidirale informacije o načrtovanih dražbah energije iz obnovljivih virov v vseh državah EU.
Poleg tega je Komisija za obravnavo glavnih izzivov pri širitvi, digitalizaciji in boljši uporabi omrežij EU za prenos in distribucijo električne energije, vključno s čezmejnimi povezavami, ki so nujen pogoj za dokončanje energetske unije, novembra objavila akcijski načrt za omrežja, Svet pa je v svojih sklepih iz maja 2024 pozval države članice, naj ga začnejo hitro izvajati.
V načrtu so opredeljeni konkretni in prilagojeni ukrepi za reševanje ključnega vprašanja v zvezi z izboljšanjem dostopa do financiranja za projekte omrežij, in sicer s povečanjem prepoznavnosti priložnosti za programe financiranja EU. Operaterji omrežij se tako na ravni prenosa kot distribucije srečujejo z doslej največjim povečanjem potreb po naložbah, ki so potrebne tudi za dosego cilja 15-odstotne medsebojne povezanosti do leta 2030, in s tem z obsegom naložb v osnovna sredstva, in sicer za električno energijo 584 milijard EUR skupnih naložb do leta 2030, od tega 375–425 milijard EUR naložb v distribucijska omrežja. Pričakovano močno povečanje naložb v omrežje bi lahko obremenilo sedanji model refinanciranja teh naložb s potrošniškimi tarifami.
Z revidirano direktivo o trgovanju z emisijami je bila okrepljena finančna podpora državam članicam z nižjimi dohodki za posodobitev njihovih energetskih sistemov in izboljšanje energijske učinkovitosti prek sklada za modernizacijo. Skupna podpora iz tega sklada se je povečala na 750 milijonov pravic, kar pomeni povečanje za 110 milijonov pravic (to pa predstavlja približno 60 milijard EUR). Poleg tega so do sredstev iz sklada postale upravičene še tri države članice, s čimer se je skupno število upravičencev povečalo na 13. Skupna izplačila iz sklada za modernizacijo od njegove vzpostavitve znašajo približno 12,7 milijarde EUR.
2.3.Diverzifikacija oskrbe z energijo z okrepljenimi partnerstvi
EU je diverzificirala svoj uvoz energije, tako da je rusko oskrbo s plinom nadomestila z uvozom iz drugih mednarodnih dobaviteljic, pri čemer je izkoristila obstoj več na novo zgrajenih terminalov za plavajoče enote za shranjevanje in ponovno uplinjanje (FSRU) in izboljšanje vseevropskih plinskih omrežij.
Med letoma 2022 in 2024 je bilo naročenih rekordnih dvanajst novih terminalov za utekočinjeni zemeljski plin in šest projektov širitve. Na splošno se pričakuje, da se bo z njimi uvozna zmogljivost EU za utekočinjeni zemeljski plin do leta 2024 povečala za 70 milijard kubičnih metrov. Norveška in ZDA sta postali največji dobaviteljici plina v EU – plina iz plinovodov oziroma utekočinjenega zemeljskega plina – in sta leta 2024 do junija zagotovili 34 % oziroma 18 % uvoza plina v EU.
Združevanje povpraševanja in skupna nabava zemeljskega plina sta se v letu 2024 nadaljevala v okviru mehanizma AggregateEU. Mehanizem je bil na splošno uspešen, saj je med letoma 2023 in 2024 privabil več kot 180 podjetij in evropske kupce povezal z zunanjimi dobavitelji za več kot 75 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Na podlagi tega uspeha sta bila združevanje povpraševanja in skupna nabava v okviru svežnja o trgu vodika in razogljičenega plina vključena kot stalno prostovoljno orodje. Komisija je junija 2024 začela javno naročilo za ponudnika informacijske tehnologije za stalno evropsko platformo za več proizvodov za skupni nakup strateškega blaga, ki bo vključevala prihodnji prostovoljni mehanizem za zemeljski plin, ločen pilotni projekt za vodik in nov mehanizem za strateške surovine.
Komisija si je prizadevala tudi za krepitev odnosov z mednarodnimi partnerji za obravnavo potreb, ki so posledica upada uvoza ruskega plina. EU je podpisala 14 memorandumov o soglasju z državami v svojem neposrednem sosedstvu (Maroko, Egipt, Norveška, Ukrajina) in zunaj njega (Azerbajdžan, Kazahstan, Namibija, Japonska, Argentina in Urugvaj). Sklenjeno je bilo tudi strateško partnerstvo z Ukrajino na področju plinov iz obnovljivih virov, 2. februarja 2023 pa je bil podpisan memorandum o soglasju o strateškem partnerstvu med EU in Ukrajino na področju biometana, vodika in drugih sintetičnih plinov.
Komisija in Agencija za oskrbo Euratom (ESA) sta si še naprej prizadevali za diverzifikacijo oskrbe v zvezi z jedrskim gorivom, povezanimi storitvami jedrskega gorivnega cikla in rezervnimi deli. V letih 2023 in 2024 sta v EU začela obratovati dva nova jedrska reaktorja tipa EPR, ki bosta lahko proizvajala brezogljično električno energijo za pokritje porabe 6 milijonov domov. Poleg tega je Komisija februarja letos vzpostavila evropsko industrijsko zavezništvo za male modularne reaktorje, ki združuje približno 300 članov, katerih cilj je olajšati uvedbo prvih projektov malih modularnih reaktorjev v Evropi do začetka naslednjega desetletja. Poleg tega program Euratoma za raziskave in usposabljanje podpira dva projekta, ki prispevata k hitremu in varnemu razvoju ter uporabi evropske rešitve za gorivo za t. i. vodno-vodni energetski reaktor (VVER), da bi se olajšali diverzifikacija virov energije in neodvisnost od ruskih goriv ter spodbudila varnost oskrbe z jedrskim gorivom.
Podpora Ukrajini je od začetka obsežne ruske invazije glavna prednostna naloga Evropske unije, Komisija pa še naprej neomajno podpira ukrajinski energetski sektor, da bi kljub nenehnim napadom na infrastrukturo zagotovila njegovo delovanje. Do 31.julija 2024 je bilo več kot 40 % vseh donacij držav članic namenjenih energetskemu sektorju. Poslanih je bilo več kot 8 189 generatorjev električne energije in 3 348 transformatorjev, skupaj z milijoni kosov energetske opreme, pri čemer je bil skupni prispevek mehanizma Unije na področju civilne zaščite ocenjen na več kot 900 milijonov EUR.
Energetski podporni sklad za Ukrajino, ki je bil vzpostavljen pod okriljem Komisije in ga upravlja sekretariat Energetske skupnosti, se je uveljavil kot ključno podporno orodje za nabavo energetske opreme, z njim pa je bilo do avgusta 2024 mobiliziranih več kot 500 milijonov EUR. Z instrumentom EU za Ukrajino v višini 50 milijard EUR, podprtim z načrtom za Ukrajino, bo zagotovljeno dosledno financiranje za pomoč pri okrevanju Ukrajine in krepitev trajnostne gospodarske rasti do leta 2027. Leta 2022 je bil s sinhronizacijo ukrajinskega in moldavskega omrežja z evropskim celinskim omrežjem v prvih mesecih vojne stabiliziran ukrajinski elektroenergetski sistem. Danes to omogoča tesno sodelovanje z mrežo ENTSO za električno energijo za zagotovitev in povečanje zmogljivosti za izmenjavo električne energije, ki je trenutno določena na 1,7 GW za komercialno trgovino. Ukrajini je bila omogočena tudi uporaba nujnega uvoza, zlasti po nedavnih napadih na njeno energetsko infrastrukturo. Na splošno poteka tesno usklajevanje s partnerji (zlasti ZDA) v zvezi z izvozom električne energije in obnovo, da se zagotovi dovolj proizvodnje za naslednjo zimo. Pričakuje se, da se bo z nepovratnimi sredstvi EU v višini 96 milijonov EUR ter prispevki držav članic in zasebnih donatorjev prek mehanizma Unije na področju civilne zaščite obnovila zmogljivost za 2,7 GW. Ukrajinski nacionalni energetski in podnebni načrt bo ključni strateški dokument za preoblikovanje ukrajinskega energetskega in gospodarskega sektorja, saj ga bo uskladil s standardi EU in podprl pristop k EU.
EU je leta 2023 Zahodnemu Balkanu zagotovila tudi sveženj energetske podpore v višini 1 milijarde EUR, da bi regiji pomagala pri spopadanju z energetsko krizo.
2.4.Konkurenčnost in sektor čiste energije
Prehod na čisto energijo je ključen za zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno dostopno energijo za podjetja in državljane, da se v Evropi ohranijo industrija in delovna mesta ter zagotovi gospodarska varnost Evrope. Čeprav so se cene energije zaradi ukrepov politike znatno znižale z najvišjih ravni leta 2022, so maloprodajne cene električne energije v industriji EU še vedno 2- do 3-krat višje kot v ZDA (2021–2023), medtem ko so bile v preteklosti 1,5- do 2-krat višje od cen v ZDA. Cene plina so 3- do 6-krat višje od cen v ZDA, medtem ko so bile v preteklosti 2- do 3-krat višje.
Zaradi velikih razlik v cenah električne energije za industrijo v EU v primerjavi z državami, kot sta ZDA in Kitajska, je ogrožena konkurenčnost Evrope, zlasti za energetsko intenzivne industrije, obstaja pa tudi tveganje povečanja kritičnih odvisnosti. Da bi državljanom in podjetjem v EU zagotovili cenovno dostopno energijo, je bistveno pospešiti uvajanje konkurenčne čiste energije. EU je sprejela ukrepe za strukturno znižanje cen energije, med drugim z boljšim povezovanjem trgov, naložbami v čezmejne povezave in nedavno reformo zasnove trga z električno energijo, ki predstavlja temeljni korak za pospešitev uvajanja in vključevanja več energije iz obnovljivih virov v energetski sistem, spodbujanje stabilnosti, predvidljivosti in dostopnosti cen energije ter s tem prispevanje h konkurenčnosti industrije EU.
Konkurenčnost bo tudi v prihodnjih letih ključni cilj, saj je Evropski svet pozval k novemu dogovoru o evropski konkurenčnosti. Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je v svojih političnih usmeritvah določila nov čisti industrijski dogovor za združevanje razogljičenja in konkurenčnosti. Ta bo v celoti osredotočen na podpiranje in ustvarjanje pravih pogojev za uspeh podjetij v Evropi, vključno s poenostavitvijo regulativnega okolja, zmanjšanjem stroškov energije, naložbami v čiste tehnologije ter zagotavljanjem dostopa do poceni, trajnostne in zanesljive oskrbe z energijo in surovinami. V poročilu Maria Draghija o konkurenčnosti in poročilu Enrica Lette o krepitvi enotnega trga za trajnostno prihodnost in blaginjo vseh državljanov EU sta med drugim poudarjena tudi potreba po okrepitvi razsežnosti enotnega trga za energijo in pomen vlaganja v evropska infrastrukturna omrežja za krepitev čezmejnih povezav, nadgradnjo omrežij za prenos in distribucijo električne energije ter razširitev možnosti oskrbe z energijo za industrijo.
Na podlagi pregleda obveznosti načrtovanja, poročanja in spremljanja v okviru energetskih in podnebnih pravil je Komisija v načrtih za racionalizacijo opredelila več ključnih ukrepov za določitev novih ukrepov za zmanjšanje bremen poročanja, vključno z razveljavitvijo obveznosti poročanja o zalogah nafte ter pregledom zakonodaje o zanesljivosti oskrbe s plinom in terciarne zakonodaje v okviru zakonodaje o notranjem trgu plina in električne energije ter uredbe o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga. To dopolnjuje več podpornih ukrepov za lažje zagotavljanje skladnosti. V načrtih za racionalizacijo je bila navedena tudi morebitna revizija uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov za nadaljnje izboljšanje učinkovitosti.
Zaradi trenutnih geopolitičnih razmer se je povečal pomen odpornosti in varnosti v neto ničelni industriji, katere gospodarski pomen se prav tako močno povečuje, saj naj bi se svetovni trg za ključne, množično proizvedene neto ničelne tehnologije do leta 2030 potrojil in na letni ravni dosegal vrednost približno 600 milijard EUR. Evropski proizvajalci se na teh rastočih svetovnih trgih srečujejo z močno konkurenco. Energetske tehnologije so eno od desetih tehnoloških področij, ki so kritična za gospodarsko varnost EU
.
EU je z aktom o neto ničelni industriji in aktom o kritičnih surovinah sprejela ukrepe za okrepitev konkurenčnosti in odpornosti dobavnih verig svojih proizvajalcev tehnologij za čisto energijo. Odpornost prihodnjih energetskih sistemov se bo merila z zagotovljenim dostopom do tehnologij, ki bodo poganjale take sisteme – vetrne turbine, elektrolizatorji, baterije, fotovoltaični sončni sistemi, toplotne črpalke, tehnologije omrežij in druge tehnologije. Akt o neto ničelni industriji bo EU pomagal diverzificirati vire oskrbe za čiste tehnologije in vzpostaviti močne domače proizvodne zmogljivosti za čiste tehnologije, s čimer se bo povečala konkurenčnost, saj si prizadevamo doseči podnebno nevtralnost do leta 2050. S skladom za inovacije se od leta 2022 podpira uvajanje proizvodnje čistih tehnologij z namenskimi proračunskimi sredstvi v letnih razpisih. Tehnologije za čisto energijo, ki jih sklad za inovacije že podpira, naj bi zagotovile znatno povečanje zmogljivosti proizvodnje naprav za proizvajanje sončne energije in baterij ter elektrolizatorjev. Platforma za strateške tehnologije za Evropo prispeva k razvoju in proizvodnji naprednih čistih tehnologij v EU, zmanjšuje strateške odvisnosti in krepi evropske inovacije na področju takih kritičnih tehnologij.
Ker je EU na poti v neto ničelno prihodnost, bo pomembno obravnavati nastajajoče odvisnosti od kritičnih materialov in jedrskih goriv, da se omogoči energetski prehod in zagotovi gospodarska varnost EU.
Strateška partnerstva za vrednostne verige trajnostnih surovin, ki jih EU sklepa s tretjimi državami, so sestavni del zunanje razsežnosti akta o kritičnih surovinah, da bi se zagotovila in diverzificirala oskrba EU s kritičnimi surovinami, hkrati pa zagotovila dodana vrednost na lokalni ravni v partnerskih državah. EU je do zdaj podpisala 14 strateških partnerstev
. V preteklem letu se je diverzifikacija svetovnih dobavnih verig za kritične surovine dodatno izboljšala zaradi sedmih na novo vzpostavljenih vzajemno koristnih partnerstev, tudi s ključnimi partnerskimi državami za energijo, kot so Norveška, Avstralija ali Srbija
. Odbor ZN za kritične minerale za energetski prehod, vzpostavljen aprila 2024, ki mu sopredsedujejo službe Komisije, bo povezal vlade in druge deležnike, dejavne v ekstraktivni industriji, da bi obravnavali vprašanja, povezana s človekovimi pravicami, enakostjo, preglednostjo, naložbami in trajnostnostjo v dobavnih verigah kritičnih mineralov, ter tako zagotovili, da vse večje povpraševanje po kritičnih mineralih ne bo zaostrilo geopolitičnih napetosti, temveč spodbudilo pravičen in uravnotežen energetski prehod.
Pri prehodu na bolj ekološko gospodarstvo so spretnosti pomemben dejavnik, ki omogoča konkurenčnost Evrope in njene inovacije, saj je za prehod na tehnologije za čisto energijo potrebna delovna sila z dodatnimi spretnostmi, ki se razlikujejo od tistih v tradicionalnih energetskih sektorjih. V skladu z aktom o neto ničelni industriji evropske akademije za neto ničelno industrijo že delujejo ali pa so v postopku ustanavljanja za reševanje tega vprašanja z razvojem učnih vsebin v državah članicah v sektorjih, kot so sončna energija, vodik in baterije, v prihodnosti pa bodo sledile nadaljnje akademije za surovine in vetrno energijo. Akademije gradijo na pobudah, kot so načrti za sektorsko sodelovanje na področju znanj in spretnosti in evropski pakt za spretnosti s tremi obsežnimi partnerstvi za spretnosti v ekosistemu energije iz obnovljivih virov. Zagotavljanje, da delavci pridobijo potrebne spretnosti, bi omogočilo izkoriščanje celotnega zaposlitvenega potenciala ciljev iz načrta REPowerEU, s katerimi naj bi bilo po ocenah do leta 2030 ustvarjenih več kot 3,5 milijona delovnih mest.
3.PREGLED NAPREDKA PRI DOSEGANJU ENERGETSKIH IN PODNEBNIH CILJEV POLITIKE IN AMBICIJ DO LETA 2030
3.1.Razogljičenje
Leta 2022 se so neto domače emisije toplogrednih plinov, vključno z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom (LULUCF) ter brez emisij iz mednarodnega prometa, v primerjavi z letom 2021 zmanjšale za 2,5 %. To pomeni zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov za 32,5 % v primerjavi z izhodiščnim letom 1990. V istem obdobju so se sporočeni neto odvzemi toplogrednih plinov iz sektorja LULUCF nekoliko zmanjšali, in sicer za 4 milijone ton ekvivalenta CO2 v primerjavi z letom 2021.
Za emisije, zajete v ETS, podatki, ki so jih države članice EU sporočile do 2. aprila 2024, kažejo 15,5-odstotno zmanjšanje emisij v letu 2023 v primerjavi z ravnmi iz leta 2022. S tem razvojem so emisije ETS zdaj za približno 47 % nižje od ravni iz leta 2005 in so na dobri poti, da do leta 2030 dosežejo cilj 62-odstotnega zmanjšanja.
Vendar se pričakuje, da bodo projekcije emisij toplogrednih plinov za celotno gospodarstvo, ki so jih nedavno predložile države članice, pokazale določeno vrzel glede na podnebne ambicije EU. Da bi EU ostala na pravi poti glede cilja zmanjšanja emisij do leta 2030 in podnebne nevtralnosti do leta 2050, mora pospešiti spremembe in se bolj osredotočiti na področja, na katerih je potrebno znatno zmanjšanje emisij (npr. stavbe in promet), ter obrniti trend zmanjševanja neto ponora v sektorju LULUCF. Pravila o obnovi narave in njihovo izvajanje so ključni za doseganje ciljev LULUCF, ki so bistveni za odpravo neizogibnih emisij iz sektorjev, v katerih je težko zmanjšati emisije, in izboljšanje prilagajanja.
Ocena osnutkov posodobljenih NEPN iz decembra 2023 kaže, da so države članice naredile korak v pravo smer, vendar to še ne zadostuje za zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030. Osnutki posodobljenih NEPN vodijo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 51 %, kar pomeni vrzel v višini 4 odstotnih točk. To se odraža tudi v vrzelih pri doseganju ciljev v zvezi s porazdelitvijo tveganj ter rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstva do leta 2030, kar kaže na potrebo po odločnejših ukrepih in izvajanju v končnih NEPN, da bi ostali na pravi poti do leta 2030. Poleg tega je le nekaj držav članic v svoje osnutke posodobljenih NEPN vključilo podrobne načrte za razmislek o prilagajanju podnebnim spremembam v okviru odpornosti njihovih energetskih sistemov.
EU je leta 2022 dosegla 23-odstotni delež energije iz obnovljivih virov pri bruto končni porabi energije, kar je povečanje za 1,1 odstotne točke v primerjavi z letom 2021 (21,9 %). V okviru poti do leta 2030 je delež za leto 2022 nekoliko nad zavezujočim vmesnim začrtanim potekom v višini 22,2 % za leto 2022 na podlagi prejšnjega cilja 32 % za leto 2030.
Skupni delež energije iz obnovljivih virov se v zadnjih desetih letih v povprečju povečuje za 0,7 odstotne točke na leto. Napredek je bil velik v sektorju električne energije, saj se je delež obnovljivih virov energije povečal s 25,1 % leta 2012 na 41,2 % v letu 2022. Napredek na področju ogrevanja in hlajenja (z 18,6 % na 24,9 %) ter prometa (s 5,8 % na 9,6 %) je bil skromnejši. Za uresničitev novega cilja EU za leto 2030 v višini 42,5 % bo v prihodnjih letih potrebna veliko hitrejša rast (kar še bolj velja za ambiciozen cilj 45 %). Komisija je v oceni osnutkov posodobljenih NEPN ugotovila vrzel v ambicijah glede porabe energije iz obnovljivih virov do leta 2030, pri čemer so prispevki za 3 do 4 odstotne točke nižji od revidiranega zavezujočega cilja EU v višini 42,5 %.
Deleži energije iz obnovljivih virov v letu 2022 se med državami članicami še naprej zelo razlikujejo zaradi različnih izhodiščnih položajev in nacionalnih ciljev, ki so za posamezne države članice določeni v prvotni direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ter nacionalnih prispevkov, določenih v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Največji delež energije iz obnovljivih virov je leta 2022 dosegla Švedska (66 %), sledijo Finska (47,9 %), Latvija (43,3 %) in Danska (41.6 %). Najmanjše deleže so imeli Belgija, Irska, Luksemburg in Malta z manj kot 14-odstotnimi deleži.
Glede na nacionalno porabo in doslej sporočene statistične prenose je bil pri treh državah članicah delež leta 2022 še vedno manjši od njihovega zavezujočega cilja glede energije iz obnovljivih virov za leto 2020 na podlagi prvotne direktive o energiji iz obnovljivih virov: Francija (2,7 odstotne točke manj od cilja za leto 2020), Irska (2 odstotni točki) in Avstrija (0,2 odstotne točke). Zato bodo morale te države članice v enem letu sprejeti dodatne ukrepe za zapolnitev vrzeli v naslednjem letu. Poleg tega več držav članic ni izpolnilo svoje referenčne vrednosti za leto 2022. Od teh držav članic se pričakuje, da bodo v naslednjem celovitem poročilu o napredku pojasnile, kako nameravajo zapolniti vrzel.
Komisija trenutno organizira drugi razpis za zbiranje predlogov v okviru mehanizma EU za financiranje energije iz obnovljivih virov. Luksemburg bo ponovno sodeloval kot prispevajoča država, saj bo ponovno vložil neizplačanega 12,5 milijona EUR iz svoje prejšnje zaveze in v mehanizem dodal dodatnih 40 milijonov EUR. Državi gostiteljici sta Finska, ki bo gostila projekte fotovoltaičnih sončnih sistemov, in Estonija, ki bo gostila projekte vetrne energije na kopnem.
Od leta 2021 ima IPE za energijo namenski sklop za čezmejne projekte na področju energije iz obnovljivih virov (CB-RES). Komisija je leta 2023 organizirala dva razpisa za zbiranje predlogov za posodobitev seznama CB-RES ter sofinanciranje del in študij. Ocenjevanje teh razpisov za zbiranje predlogov še poteka, vendar vse večje število vlog kaže, da se program vse bolj uporablja.
V prometnem sektorju sta bili konec leta 2023 sprejeti uredbi ReFuelEU za letalstvo in FuelEU za pomorstvo, ki bosta fosilna goriva nadomestili z obnovljivimi in nizkoogljičnimi gorivi ter razogljičili ta dva prometna sektorja, v katerih je težko zmanjšati emisije. Komisija je leta 2022 ustanovila tudi industrijsko zavezništvo za vrednostno verigo obnovljivih in nizkoogljičnih goriv, ki je nova pobuda, namenjena spodbujanju proizvodnje in dobave tistih goriv, za katera so trgi v zgodnji fazi zrelosti in so potrebne znatne naložbe, da bi dosegli cilje od leta 2030 naprej.
Dogovorjena revizija direktive o čiščenju komunalne odpadne vode vključuje pravno zavezujoč cilj za doseganje energijske nevtralnosti za sektor do leta 2045 z vmesnimi cilji.
Maja 2024 je bila sprejeta nova uredba o metanu, ki uvaja nove zahteve za merjenje, poročanje in preverjanje emisij metana v energetskem sektorju.
Energijska učinkovitost
EU je dosegla cilje za energijske učinkovitosti za leto 2020, tako glede porabe primarne energije kot porabe končne energije. Po znatnem odboju v letu 2021, ko je evropsko gospodarstvo okrevalo po zaprtju, je EU leta 2022 uspela sistemsko zmanjšati porabo energije v skladu s trendom upadanja v zadnjih 15 letih, kar odraža tudi skupna prizadevanja EU za zmanjšanje povpraševanja po energiji po vojaški agresiji Rusije proti Ukrajini.
Leta 2022 je poraba primarne energije v EU dosegla 1 257 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe), kar je 4,1-odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 2021, s čimer se je približala novemu cilju 992,5 Mtoe za leto 2030, pri čemer se je vrzel do cilja za leto 2030 zmanjšala na 26,7 %.
Poraba končne energije je leta 2022 dosegla 940 Mtoe, kar je 2,8-odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 2021. Leta 2022 je bila poraba končne energije za 23,3 % oddaljena od novega cilja za leto 2030 (763 Mtoe). Prizadevanja za energijsko učinkovitost bo treba dodatno okrepiti, da bi dosegli cilj 11,7-odstotnega zmanjšanja porabe končne energije do leta 2030, saj je Komisija v oceni osnutkov posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni EU za leto 2023 ugotovila le 5,8-odstotno zmanjšanje v primerjavi s projekcijami za leto 2030. Leta 2022 se je v primerjavi z ravnmi iz leta 2021 poraba končne energije v sektorju stanovanjskih stavb v EU zmanjšala za 19,6 Mtoe (za 7,5 %), v storitvenem sektorju pa za 8,7 Mtoe (za 6,7 %). Vendar je zmanjšanje v veliki meri posledica milejše zime in zmanjšanja porabe, ne pa izboljšanja same učinkovitosti stavb, kar kaže, da je mogoče izvajanje nacionalnih dolgoročnih strategij prenove še izboljšati. V praksi stopnje prenove in elektrifikacija ogrevalne opreme na splošno ostajajo prenizke, nacionalni ukrepi pa ne zadostujejo za dosego razogljičenega stavbnega fonda do leta 2050, za kar bo nujno potrebno hitro izvajanje revidirane direktive o energetski učinkovitosti stavb.
V zvezi s prihranki energije, doseženimi leta 2021 z izvajanjem shem obveznosti energijske učinkovitosti, alternativnih ukrepov politike ali obojega, so različne države članice poročale, da prihranki znašajo manj kot 60 % potrebnih prihrankov, kar bo treba nadomestiti v preostalih letih do leta 2030.
Okoljsko primerna zasnova in označevanje energijske učinkovitosti sta dodatna ključna instrumenta politike, ki spodbujata energijsko učinkovitost v EU. Ocenjuje se, da bo s približno 50 predpisi, ki zajemajo 30 skupin izdelkov, do leta 2030 vsako leto prihranjene za 1 418 TWh primarne energije in za 139 Mt ekvivalenta CO2 ter 157 milijard EUR za stranke. To približno ustreza porabi energije v Španiji leta 2022. Nova uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke (Uredba (EU) 2024/1781) morebitno področje uporabe razširja na izdelke, ki niso povezani z energijo, in omogoča uvedbo novih zahtev, osredotočenih na učinkovito rabo virov, krožnost in trajnostnost.
Vendar so se pojavili pomisleki glede skladnosti izdelkov, povezanih z energijo, z zahtevami. Da bi zagotovili energijske, okoljske in finančne koristi politike, zagotovili enake konkurenčne pogoje za gospodarske subjekte in zaščitili potrošnike, bo ključnega pomena nadaljevati in okrepiti prizadevanja za boljšo skladnost, tako za izdelke, povezane z energijo, ki se proizvajajo v EU, kot tudi za uvoz, v sodelovanju z državami članicami in v skladu s pozivom iz poročila Enrica Lette k okrepitvi izvrševanja za ohranitev celovitosti enotnega trga.
Dogovorjena revizija direktive EU o industrijskih emisijah bolje podpira industrijske obrate EU, da bi postali tudi energijsko učinkovitejši, s čimer bi prispevali k reševanju trojne krize planeta.
Energetska varnost
Po dveh zelo zahtevnih letih 2022 in 2023 je bilo leto 2024 doslej leto stabilizacije energetskega sistema EU. Zanesljivost oskrbe v plinskem sektorju se je znatno povečala in tržni temelji so zdaj veliko stabilnejši. To je zlasti posledica zmanjšanja povpraševanja in nadaljnjega izvajanja načrta REPowerEU, ki je EU omogočil, da zmanjša svojo odvisnost od ruskih fosilnih goriv. EU je zadnjo zimo preživela brez večjih motenj v oskrbi kljub izpadu baltskega plinovoda med Finsko in Estonijo ter geopolitičnim pretresom na Bližnjem vzhodu.
Izboljšanje zanesljivosti oskrbe s plinom v EU se odraža tudi v odločitvi več držav članic (Estonija, Finska, Švedska in Danska), da znižajo svoje stopnje krize. Trenutno je osem držav članic še vedno na stopnji zgodnjega opozarjanja, ena pa na stopnji pripravljenosti. EU je na podlagi pridobljenih izkušenj in okrepljenega okvira za zanesljivost oskrbe dobro pripravljena na naslednjo zimo in konec sporazuma o tranzitu plina med Rusijo in Ukrajino.
Komisija na področju mednarodne zanesljivosti oskrbe s plinom tesno sodeluje s svojimi strateškimi partnerji, zlasti članicami Mednarodne agencije za energijo. Jeseni 2023 se je v okviru skupine začel pilotni projekt za izboljšanje komunikacije o zadevah v zvezi z varnostjo oskrbe s plinom, katerega cilj je vzpostaviti skupno razumevanje težav in njihovih učinkov na partnerje. Komisija dejavno spremlja in obravnava tržno ravnanje različnih akterjev na trgu utekočinjenega zemeljskega plina v EU in na svetovnih trgih utekočinjenega zemeljskega plina.
V sporočilu Komisije iz marca 2024 o obvladovanju podnebnih tveganj so poudarjena večja tveganja za energetsko varnost, zlasti motnje v oskrbi z električno energijo zaradi vročine, požarov v naravi, suše in poplav, ki vplivajo na konično obremenitev, vse to pa vpliva na proizvodnjo, shranjevanje, prenos in distribucijo
. V energetskem sektorju je treba okrepiti načrtovanje podnebnih tveganj.
Čeprav so nekateri lokalni dogodki zaradi ekstremnih vremenskih razmer (npr. zimske nevihte) ali okvare nekaterih infrastrukturnih elementov povzročili motnje v nekaterih regijah, v zadnjem letu na ravni EU ni bilo ugotovljenih večjih incidentov v zvezi z električno energijo ali težav z zadostnostjo, ki bi ogrožale zanesljivost oskrbe z električno energijo. Zaradi dobrega sodelovanja in usklajevanja med vsemi deležniki po vsej EU se ti lokalni dogodki niso razširili. Povečanje zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov prispeva k zagotavljanju lokalne proizvodnje električne energije in zanesljivosti oskrbe z zmanjšanjem uvoza fosilnih goriv v EU. Hkrati je bila razpoložljivost proizvodnje jedrske energije do zdaj dobra, enako pa velja za električno energijo iz hidroelektrarn. Izvaja se ocena tveganja za zimsko obdobje.
V energetskem sektorju je število kibernetskih incidentov ostalo stabilno, pri čemer v zadnjem letu ni bilo sporočenih omembe vrednih dogodkov ali incidentov s pomembnim vplivom. Kar zadeva infrastrukturo, je bila kabelska povezava za prenos električne energije Estlink 2 med Finsko in Estonijo 26. januarja zaradi okvare odklopljena iz omrežja. Kabel bo predvidoma popravljen do sredine septembra. Nedavno sprejeta direktiva o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Evropi in direktiva o odpornosti kritičnih subjektov bosta prispevali k povečanju odpornosti energetske infrastrukture. Poleg tega je Komisija analizirala poročila o stresnih testih v energetskem sektorju, ki so jih izvedle države članice, in državam članicam, ki se bodo odločile o nadaljnjih korakih, predlagala nadaljnje ukrepe.
Da bi okrepila odpornost in zaščito kritične pomorske infrastrukture, med drugim tudi podvodnih cevovodov, proti hibridnim in kibernetskim grožnjam, je Komisija oktobra 2023 revidirala strategijo EU za pomorsko varnost in njen akcijski načrt.
Ker je energetska varnost zelo pomembna za družbo in gospodarstvo, ima energija izrecno prednost tudi v okviru skupne evropske strategije Komisije in visokega predstavnika za gospodarsko varnost. Od junija 2023 imata v taki strategiji prednost odpornost dobavnih verig ter fizična in kibernetska varnost kritične infrastrukture.
3.4 Energetski trgi, vključno z energetsko revščino
Komisija je v zadnjih nekaj letih izvedla pomembne in daljnosežne reforme ureditve evropskega energetskega trga v obliki nedavne reforme zasnove trga električne energije, svežnja za razogljičenje trgov vodika in plina ter reforme uredbe o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga (REMIT). Zaradi nedavnih zakonodajnih svežnjev bodo potrebne obsežne revizije terciarne zakonodaje, da bi sprožili potrebne spremembe na terenu. Pri plinu to zadeva področja dodeljevanja zmogljivosti, upravljanja prezasedenosti in določanja tarif. Na področju električne energije se pripravlja nova terciarna zakonodaja v zvezi s prilagajanjem odjema na veleprodajnih trgih električne energije in uporabo rešitev prožnosti s strani upravljavcev omrežij. Komisija je, da bi dodatno okrepila razvoj prožnosti v elektroenergetskem sistemu in na trgih električne energije, tesno sodelovala z državami članicami pri spremljanju izvajanja direktive o električni energiji, zlasti določb v zvezi s prožnostjo na strani povpraševanja.
Uvedenih je bilo več ključnih politik za opredelitev in pospešitev razvoja čezmejne in nacionalne infrastrukture. Ustanovljena je bila evropska mreža operaterjev vodikovih omrežij, namenjena razvoju nepristranskih in ciljno usmerjenih desetletnih načrtov za razvoj vodikovih omrežij EU. Sprejeta sta bila akcijski načrt EU za omrežje in prvi seznam projektov skupnega in vzajemnega interesa, določbe o pospešenem izdajanju dovoljenj pa so bile uvedene z nujnimi uredbami, revidirano direktivo RED III in zahtevami iz uredbe o TEN-E.
Kar zadeva energetsko revščino, je leta 2023 10,6 % prebivalstva EU izjavilo, da svojega doma ne morejo ustrezno ogrevati. V primerjavi z letom 2022 se je ta delež v okviru energetske krize in inflacije povečal za 1,3-odstotne točke
. Razmere so se med državami EU, ki so spodbujale ukrepe za zaščito gospodinjstev, razlikovale. Z novo zakonodajo o energetskem trgu bodo ranljiva gospodinjstva in tisti, ki jih je prizadela energetska revščina, bolje zaščiteni pred odklopom. V primeru krize zaradi cen zemeljskega plina lahko nujni ukrepi na ravni EU pomagajo zaščititi odjemalce s posegi v zgornje meje maloprodajnih cen. Države članice lahko ukrepajo tudi za zagotovitev dostopa do osnovnih storitev in zaščito ranljivih odjemalcev pred pretiranimi stroški, s čimer energetsko revščino obravnavajo neposredno.
S Socialnim skladom za podnebje, ki se je začel uporabljati leta 2024, bo mobiliziranih vsaj 86,7 milijarde EUR prihodkov EU ETS za obdobje 2026–2032, vključno s 25-odstotnim sofinanciranjem držav članic, da bi se prispevalo k socialno pravičnemu prehodu na podnebno nevtralnost. Iz sklada se bodo financirali ukrepi in naložbe, ki jih bodo države članice do junija 2025 navedle v svojih socialnih načrtih za podnebje, z njim pa naj bi se prispevalo k izravnavi pričakovanega povečanja zneskov na računov za energijo zaradi uvedbe oblikovanja cen ogljika za ogrevanje in promet. Komisija je ustanovila strokovno skupino, v kateri si Komisija in države članice izmenjujejo dobre prakse in mnenja o pripravi sklada. Komisija od junija 2024 prek Instrumenta za tehnično podporo zagotavlja podporo desetim državam članicam pri pripravi njihovih socialnih načrtov za podnebje.
Raziskave, inovacije in konkurenčnost
Proizvajalci EU se na svetovnih in domačih trgih soočajo z vse večjo konkurenco na področju neto ničelnih tehnologij. V primerjavi z letom 2022 se je leta 2023 v EU najbolj povečala vrednost proizvodnje litij-ionskih baterij in toplotnih črpalk (za približno 30 %), sledile pa so gorivne celice (18 %), tehnologije oceanske energije, biogoriva (etanol) ter zajemanje, uporaba in shranjevanje ogljika (skoraj 10 %). Čeprav so imele litij-ionske baterije leta 2023 najvišjo vrednost proizvodnje v EU (21 milijard EUR), je imela EU tudi največji trgovinski primanjkljaj na področju te tehnologije (skoraj 19 milijard EUR). Podoben primanjkljaj je bili pri fotovoltaičnih sončnih sistemih, vendar z veliko manjšo vrednostjo proizvodnje v EU (2,1 milijarde EUR). Pri baterijah se je trgovinski primanjkljaj v primerjavi z letom 2022 povečal za 21 %, pri fotovoltaičnih sončnih sistemih pa se je zmanjšal za 13 %. Med neto ničelnimi tehnologijami s trgovinskim presežkom v letu 2023 je bila najpomembnejša vetrna tehnologija (1,7 milijarde EUR), pri kateri se je uvoz v primerjavi s prejšnjim letom zmanjšal za 65 %, izvoz pa povečal za 50 %. Drugi največji presežek (1,3 milijarde EUR) so imela omrežja za ogrevanje in hlajenje, sledila pa je vodna energija (0,2 milijarde EUR). V obdobju 2021–2023 je imel izvoz rotorjev za vetrnice iz EU največji delež v svetovnem izvozu te tehnologije (67 %), sledile pa so tehnologije sončne toplotne energije in tehnologije hidroenergetike s približno 40 %.
Komisija je leta 2023 revidirala načrt SET in ga vključila v akt o neto ničelni industriji, s čimer je okrepila njegovo vlogo pri izvajanju stebra energetske unije za raziskave, inovacije in konkurenčnost ter priznala njegov prispevek k proizvodni zmogljivosti EU za strateške neto ničelne tehnologije.
Raziskave in inovacije ostajajo ključne za zagotovitev prihodnje konkurenčnosti podjetij EU v najsodobnejših tehnologijah neto ničelne industrije. V zvezi s tem je nadaljnje izvajanje akcijskega načrta EU za digitalizacijo energetskega sistema iz leta 2022 prispevalo k spodbujanju digitalnih inovacij v EU, na primer z razvojem digitalnega dvojčka električnega omrežja EU in opredelitvijo kazalnikov pametnih omrežij za spodbujanje hitrejšega uvajanja tehnologij pametnih in inovativnih omrežij.
Za premostitev vrzeli med raziskavami in inovacijami ter uvajanjem na trg v sektorjih nove čiste tehnologije ali čiste tehnologije v zgodnji fazi bo Komisija še naprej podpirala raziskave in inovacije v tesnem partnerstvu z državami članicami v okviru strateškega načrta za energetsko tehnologijo (načrt SET) in njegovih delovnih skupin za izvajanje za opredelitev skupnih načrtov za raziskave in inovacije v strateških sektorjih, kot je nedavno objavljen načrt o sončnih tehnologijah. Ključnega pomena je tudi spodbujanje partnerstev z industrijskim in prometnim sektorjem, da bi pospešili razvoj neto ničelnih tehnologij in tržno uvajanje rezultatov raziskav in inovacij ter okrepili proizvodno bazo EU, na primer z razvojem močnih povezav med evropskimi tehnološkimi in inovacijskimi platformami ter industrijskimi zavezništvi (evropsko zavezništvo za baterije, evropsko zavezništvo za čisti vodik in zavezništvo industrije solarne fotovoltaike), spodbudili razvoj izvedljivih naložbenih projektov in proizvodne zmogljivosti na področju tehnologij za čisto energijo v EU ter odpravili tržne, regulativne, infrastrukturne in tehnološke ovire za njihovo obsežno uvajanje. Pri tem ima ključno vlogo sklad za inovacije, katerega ocenjeni proračun od prodaje pravic iz EU ETS do leta 2030 znaša približno 40 milijard EUR. Dialogi o čistem prehodu2 z industrijo in socialnimi partnerji so pripomogli k okrepitvi in podpori izvajanja evropskega zelenega dogovora, kar je prispevalo k okrepljenemu industrijskemu pristopu.
Posredne koristi energetskega prehoda
Povečanje energijske učinkovitosti in uporaba nevnetljivih obnovljivih virov energije poleg svojega prispevka k razogljičenju prispevata tudi k zmanjšanju onesnaževanja v skladu s cilji iz akcijskega načrta za ničelno onesnaževanje, npr. z obravnavanjem onesnaževanja zraka ter zmanjšanjem s tem povezanih prezgodnjih smrti in vplivov na ekosistem. Države članice bodo z ambicioznimi ukrepi tako lažje dosegale cilje, povezane s čistim zrakom, vključno z ambicioznejšimi standardi kakovosti zraka iz revidirane direktive o kakovosti zunanjega zraka. Oceni uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov ter Direktive 2016/2284 o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij, ki se trenutno izvajata, sta priložnost za nadaljnjo racionalizacijo povezav med energetsko in podnebno politiko ter politiko za čisti zrak.
4.SKLEPNE UGOTOVITVE
EU je v zadnjih letih dokazala, da izpolnjuje svoje zaveze, saj je sprejela odločne ukrepe za zagotovitev svoje varnosti, napredka pri prehodu na čisto energijo in neomajne solidarnosti z Ukrajino. Pri doseganju ciljev iz načrta REPowerEU je delovala enotno, da bi vzpostavila varnejši in razogljičen energetski sistem za vse Evropejce.
Tak cilj še zdaleč ni enostaven, zlasti glede na hitro spreminjajoče se geopolitične razmere in krize brez primere, s katerimi se spopada EU. Vendar se je, kot kažejo podatki, predstavljeni v tem poročilu, s pravočasnim in usklajenim ukrepanjem na ravni držav članic, na ravni EU in na ravni državljanov izognila najhujšim posledicam energetske krize, in sicer z varčevanjem z energijo, diverzifikacijo oskrbe in ukrepanjem za odpravo dejavnikov strukturnih pomanjkljivosti EU s krepitvijo ukrepov za doseganje podnebne nevtralnosti in resnične energetske unije, osredotočene na povečanje čiste energije.
V vse bolj geopolitično razdeljenem svetu so v ospredje prišla vprašanja zanesljivosti oskrbe, energetske varnosti, trajnostnosti in odpornosti skupaj z vse večjimi vplivi podnebnih sprememb na pripravljenost v energetskem sektorju, kot je izziv za konkurenčnost industrije EU, prometa in oskrbe s kritičnimi surovinami. Na tem področju je EU hitro ukrepala z okrepitvijo mednarodnih partnerstev ter s sprejetjem akta o neto ničelni industriji in akta o kritičnih surovinah, pa tudi s pozivom k strateškim razmislekom Maria Draghija in Enrica Lette.
EU je s trdnimi temelji, ki izhajajo iz neomajnega sodelovanja in solidarnosti, bolje pripravljena, da se spopade s korenitimi spremembami in izzivi, ki so pred nami.
Vendar bosta zaradi novih in nastajajočih izzivov, kot so vrzel v ambicijah pri ciljih glede obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti, povečanje energetske revščine, razlika v cenah energije v primerjavi z drugimi svetovnimi konkurenti in tveganje novih strateških kritičnih odvisnosti, v naslednjih letih potrebna odločen odziv politike in korenita sprememba prizadevanj na ravni EU in držav članic z večjim usklajevanjem, povezovanjem trgov in skupnim ukrepanjem.
Predložitev končnih posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov s strani držav članic je v zvezi s tem ključni mejnik, saj bodo morale države članice izpolniti ambicije ciljev EU za leto 2030 in dodatno pospešiti izvajanje za doseganje teh ciljev, zato so načrti v središču strategije EU in držav članic za doseganje ciljev energetske unije. Glede na vse večji poudarek na izvajanju podnebne in energetske zakonodaje EU morajo vse države članice okrepiti prizadevanja za zagotovitev zadostne ravni ambicij in zagotoviti, da bo Evropska unija na dobri poti k doseganju skupnih energetskih in podnebnih ciljev za leto 2030. Komisija poziva preostale države članice, naj nemudoma predložijo svoje načrte, da se omogoči hitra in celovita ocena na ravni EU, hkrati pa zagotovi trdna odskočna deska za odpravo ozkih grl in razprava o dobrih praksah, izboljša regionalno usklajevanje ter omogoči hitro in prožno uresničevanje ciljev za leto 2030.