SPOROČILO KOMISIJE

Smernice za lažjo uporabo uredbe o instrumentu za mednarodno javno naročanje s strani javnih naročnikov in naročnikov ter gospodarskih subjektov

(2023/C 64/04)

Kazalo

Določitev porekla gospodarskega subjekta

1.1

Dokazila, ki jih je mogoče uporabiti za odločitev o tem, ali pravna oseba v določeni državi opravlja „bistvene poslovne dejavnosti“

1.2

Listinska dokazila, ki se lahko uporabijo za določitev „bistvene poslovne dejavnosti“

Določitev porekla storitev

Določitev porekla blaga

3.1.

Poreklo blaga na podlagi koncepta blaga, v celoti pridobljenega v posamezni državi

3.2.

Poreklo blaga, ki vključuje več kot eno državo in koncept „zadnje bistvene obdelave ali predelave“

3.2.1

Določitev porekla za proizvode, vključene v Prilogo 22-01 k DA CZU

3.2.2

Določitev porekla za proizvode, ki niso vključeni v Prilogo 22-01 k DA CZU

Obveznosti uspešnih ponudnikov

4.1

Obveznosti v zvezi z oddajo javnih naročil podizvajalcem pri izvajanju naročila

4.2

Obveznosti v zvezi s poreklom blaga, uporabljenega pri izvajanju javnega naročila

4.3

Obveznosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznih dokazil na zahtevo

4.4

Obveznosti v zvezi s plačilom sorazmernih stroškov

Kako in kdaj bi morali javni naročniki in naročniki uporabiti ukrep IPI

Uredba (EU) 2022/1031 (v nadaljnjem besedilu: uredba IPI) (1) določa postopke, na podlagi katerih Komisija začne preiskave domnevnih ukrepov ali praks tretjih držav zoper gospodarske subjekte, blago in storitve iz Unije in začne posvetovanja z zadevnimi tretjimi državami. Določa tudi možnost, da Komisija sprejme ukrepe IPI v zvezi s takimi ukrepi ali praksami tretjih držav, da bi omejila dostop gospodarskih subjektov, blaga ali storitev iz tretjih držav do postopkov javnega naročanja Unije.

V členu 12 uredbe IPI je določeno, da bi morala Komisija v šestih mesecih od 29. avgusta 2022 izdati smernice, da se javnim naročnikom in naročnikom ter gospodarskim subjektom olajša njena uporaba.

V uvodni izjavi 34 te uredbe je navedeno, da bi bilo treba v smernice vključiti zlasti informacije o poreklu fizičnih in pravnih oseb, poreklu blaga in storitev, dodatnih obveznostih in uporabi teh določb v okviru te uredbe. V navedenih smernicah bi bilo treba upoštevati tudi specifične potrebe po informacijah, ki jih mala in srednja podjetja (MSP) potrebujejo pri uporabi te uredbe, da se prepreči njihova preobremenitev.

1. Določitev porekla gospodarskega subjekta

Za namene uporabe uredbe IPI bi bilo treba poreklo gospodarskega subjekta določiti na naslednji način:

Če je gospodarski subjekt fizična oseba, je njegovo poreklo država, katere državljan je oseba ali v kateri ima navedena oseba pravico do stalnega prebivališča.

Če je gospodarski subjekt pravna oseba, je njegovo poreklo država, v kateri je pravna oseba ustanovljena ali drugače organizirana, če navedena pravna oseba na navedenem ozemlju opravlja bistvene poslovne dejavnosti.

Namen merila bistvenih poslovnih dejavnosti je preprečevanje morebitnega izogibanja fizičnih ali pravnih oseb s poreklom iz države, za katero se uporablja ukrep IPI, kakršnemu koli ukrepu IPI, sprejetemu v skladu s to uredbo, z ustanavljanjem slamnatih ali navideznih družb na ozemlju države, za katero se ne uporablja ukrep IPI.

1.1 Dokazila, ki jih je mogoče uporabiti za odločitev o tem, ali pravna oseba v določeni državi opravlja „bistvene poslovne dejavnosti“

Pravna oseba v določeni državi opravlja „bistvene poslovne dejavnosti“, če na ozemlju navedene države izvaja poslovne dejavnosti, ki niso umetna ureditev, vzpostavljena predvsem za davčne namene ali za izogibanje ukrepu IPI.

Da bi gospodarski subjekt dokazal, da v določeni državi opravlja „bistvene poslovne dejavnosti“, se lahko med drugim sklicuje na naslednja dokazila:

—	vrsto poslovne dejavnosti (npr. proizvodni obrat, predstavništvo, center za raziskave in razvoj itd.),

—	obseg/intenzivnost/delež poslovnih dejavnosti v zadevni državi,

—	kapitalsko naložbo v zadevni državi,

—	število zaposlenih v zadevni državi,

—	informacije o kupcih/strankah v zadevni državi,

—	čas od ustanovitve podjetja v zadevni državi,

—	poslovni naslov ali naslov za korespondenco v zadevni državi,

—	plačilo davkov v zadevni državi.

Ta neizčrpna dokazila bi bilo treba oceniti kot celoto za vsak primer posebej. Za namene te ocene bi bilo mogoče upoštevati tudi druga dokazila, odvisno od značilnosti posameznega primera.

1.2 Listinska dokazila, ki se lahko uporabijo za določitev „bistvene poslovne dejavnosti“

Primeri listinskih dokazil, ki se lahko zahtevajo od gospodarskih subjektov, vključno z MSP, za obravnavo v primeru dvoma glede njihovega opravljanja „bistvenih poslovnih dejavnosti“ na ozemlju države, v kateri so ustanovljeni ali kako drugače organizirani, vključujejo naslednje:

—	poslovne evidence (prodaja in druge dejavnosti) – računi, fakture, poslovne pogodbe, akreditivi, odpremne listine, poslovni načrti, korespondenca z dobavitelji/upniki in kupci ter seznam dobaviteljev/upnikov in kupcev, evidence kupljene zaloge in prodanega blaga, poročilo o obisku podjetja itd.,

—	finančne informacije – revidirani izkaz, računovodski izkaz, bančni izpisek, davčne napovedi in ocene, ki jih izdajo zadevni organi, itd. ter

—	informacije o zaposlenih – evidence o prispevkih za zdravstveno zavarovanje ali sheme upokojevanja, pogodbe o zaposlitvi itd.

Navedeni seznami primerov niso izčrpni. Javni naročniki in naročniki lahko zahtevajo kakršno koli listinsko dokazilo, ki se jim zdi primerno za določitev države, v kateri gospodarski subjekt opravlja bistvene poslovne dejavnosti.

2. Določitev porekla storitev

Poreklo storitve se za namene uredbe IPI določa na podlagi porekla gospodarskega subjekta, ki jo izvaja. Zato se smernice za določitev porekla gospodarskega subjekta uporabljajo tudi za določitev porekla storitev.

3. Določitev porekla blaga

Za namene uredbe IPI bi bilo treba poreklo blaga, dobavljenega pri izvajanju pogodbe o javnem naročilu, določiti na podlagi nepreferencialnih pravil o poreklu, določenih v carinskem zakoniku Unije (CZU) (2), kot so natančneje določena z ustreznimi določbami Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 (DA CZU) (3).

Nepreferencialna pravila o poreklu se v bistvu uporabljajo tako za določitev države porekla blaga za uporabo obravnave po načelu države z največjimi ugodnostmi (standardna tarifna obravnava Unije) kot tudi za izvajanje številnih ukrepov trgovinske politike, kot so protidampinške in izravnalne dajatve, trgovinski embargi, zaščitni ukrepi in količinske omejitve ali tarifne kvote. Uporabljajo se tudi za statistiko trgovanja, javne razpise in oznake porekla. Unija uporablja svoj sklop določb glede nepreferencialnih pravil o poreklu, ki se lahko razlikujejo od pravil katere koli tretje države.

Nepreferencialno poreklo se lahko razlikuje od preferencialnega porekla, ki je določeno v okviru preferencialnega trgovinskega režima za blago, kot sta splošna shema preferencialov Unije ali sporazum o prosti trgovini, in zagotavlja preferencialno tarifno obravnavo. Upoštevati je treba, da tudi če je blago, uporabljeno pri izvajanju pogodbe, ob uvozu v Unijo pridobilo tarifni preferencial in je bilo poreklo takega blaga določeno na podlagi preferencialnih pravil o poreklu, ki se uporabljajo za trgovino z državo izvoznico, bi se moralo poreklo navedenega blaga v okviru uporabe ukrepov IPI kljub temu prijaviti javnemu naročniku ali naročniku na podlagi nepreferencialnih pravil o poreklu. V zvezi s tem je treba opozoriti, da država porekla ni nujno država, iz katere je bilo blago poslano in/ali dobavljeno.

Na začetku je treba poznati pravilno uvrstitev končnega blaga v harmoniziranem sistemu (HS) (4), ker je posebno pravilo o poreklu s posameznim blagom povezano na podlagi njegove uvrstitve v HS.

Za določitev nepreferencialnega porekla blaga se uporabljata dva osnovna koncepta, in sicer koncept „v celoti pridobljenih“ proizvodov in koncept proizvodov, pri katerih je bila opravljena „zadnja bistvena obdelava ali predelava“.

3.1 Poreklo blaga na podlagi koncepta blaga, v celoti pridobljenega v posamezni državi

V skladu s členom 60(1) CZU se za „blago, v celoti pridobljeno v posamezni državi ali na ozemlju, […] šteje, da ima poreklo navedene države ali ozemlja.“

Člen 31 DA CZU vključuje izčrpen seznam blaga, ki se šteje za v celoti pridobljeno v posamezni državi ali na ozemlju. Ta seznam se večinoma nanaša na proizvode, pridobljene v njihovem naravnem stanju, in proizvode, pridobljene iz v celoti pridobljenih proizvodov. Tako se lahko ti proizvodi tudi za namene uredbe IPI štejejo za v celoti pridobljene v posamezni državi ali na ozemlju.

3.2 Poreklo blaga, ki vključuje več kot eno državo in koncept „zadnje bistvene obdelave ali predelave“

V skladu s členom 60(2) CZU se za „blago, katerega proizvodnja vključuje več kot eno državo ali ozemlje, […] šteje, da ima poreklo države ali ozemlja, kjer je bila v za to opremljenem podjetju opravljena njegova zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.“

Koncept „zadnje bistvene obdelave ali predelave“ pomeni, da mora biti izid zadnje bistvene predelave ali obdelave izdelava novega proizvoda ali da mora predstavljati pomembno stopnjo proizvodnje.

Da bi se ocenilo, kje je bila opravljena zadnja bistvena obdelava ali predelava, je treba v praksi od gospodarskih subjektov, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, pridobiti informacije o vseh uporabljenih materialih. Opredeliti je treba zlasti materiale brez porekla, uporabljene v zadnji državi proizvodnje. Dejansko morajo biti navedeni materiali brez porekla bistveno predelani ali obdelani v zadnji državi, da se lahko poreklo zadevnega blaga dodeli navedeni državi proizvodnje končnega proizvoda.

V bistvu bi moralo imeti novoproizvedeno blago v posamezni državi posebne značilnosti in funkcije, ki bi se morale razlikovati od materialov, uporabljenih v njegovi proizvodnji, da bi pridobilo poreklo iste države proizvodnje.

Merilo „zadnje bistvene obdelave ali predelave“ se mora preveriti na dva različna načina, odvisno od tega, ali je zadevni proizvod vključen v Prilogo 22-01 DA CZU (glej točko 3.2.1) ali ne (glej točko 3.2.2) (5).

3.2.1 Določitev porekla za proizvode, vključene v Prilogo 22-01 k DA CZU

Pravila iz Priloge 22-01 (tudi v uvodnih opombah) se uporabljajo samo za blago, ki je v navedeni prilogi posebej navedeno z vsaj štirimestno oznako HS.

Za blago iz navedene priloge se šteje, da je bila opravljena njegova zadnja bistvena obdelava ali predelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje, v državi ali na ozemlju, na katerem se izpolnijo primarna ali preostala pravila iz navedene priloge ali ki ga ta pravila opredeljujejo. Blago iz Priloge 22-01 DA CZU, na primer vključuje nekatere kmetijske proizvode (npr. meso, kavo, mlete žitarice), nekatere kemijske proizvode, tekstilne izdelke, oblačila, obutev ter nekatere proizvode iz železa in jekla, kovinsko orodje, stroje in strojno opremo, vključno z električnimi stroji. Seznam je dejansko precej omejen in ne zajema celotnega nabora proizvodov, ki so razvrščeni v kombinirani nomenklaturi Unije.

Pravila, ki se uporabljajo za proizvode iz Priloge 22-01, so navedena in označena v preglednici „seznama pravil“ (6). Kadar se zadnje države proizvodnje ne da določiti na podlagi posebej navedenih primarnih pravil, bi jo bilo treba določiti z uporabo „preostalih pravil“, določenih na začetku vsakega poglavja.

3.2.2 Določitev porekla za proizvode, ki niso vključeni v Prilogo 22-01 k DA CZU

Za blago, ki ni navedeno v Prilogi 22-01 k DA CZU, se poreklo določi za vsak primer posebej z ocenjevanjem vseh postopkov ali dejavnosti v zvezi s konceptom zadnje bistvene obdelave ali predelave, kot je določeno v členu 60(2) CZU.

V prizadevanju za bolj usklajeno razlago osnovnega načela „zadnje bistvene obdelave ali predelave“ za blago, ki ni navedeno v Prilogi 22-01 k DA CZU, so bile pripravljene posebne pravno nezavezujoče smernice za navedene proizvode. Smernice za navedene proizvode so navedene (vendar ne označene) tudi v preglednici „seznama pravil“, omenjeni zgoraj.

Kadar pravilo s seznama v zadnji državi proizvodnje ni izpolnjeno, se država porekla določi z uporabo „preostalih pravil“, določenih na začetku vsakega poglavja.

Javni naročniki in naročniki, vključno z MSP, bi morali izpolnjevati zadevna pravila in upoštevati smernice, ki se nanašajo na nepreferencialno poreklo (glej smernice za nepreferencialna pravila o poreklu („Guidance on non-preferential rules of origin“)) (7).

V primeru dvomov glede porekla blaga ali za zagotovitev pravne varnosti lahko izvajalci, in zlasti MSP, ki morda nimajo potrebnega strokovnega znanja in izkušenj, zaprosijo za zavezujoče informacije o poreklu blaga. Za več informacij glej: https://trade.ec.europa.eu/access-to-markets/en/content/binding-origin-information-2.

4. Obveznosti uspešnih ponudnikov

V členu 8 uredbe IPI so določene številne obveznosti uspešnih ponudnikov v postopkih javnega naročanja, za katere se uporablja ukrep IPI, in pri naročilih, oddanih na podlagi okvirnih sporazumov (t. i. nabavnih pogodb), za katere se je uporabljal ukrep IPI, v zvezi z: (i) oddajo javnih naročil podizvajalcem, (ii) poreklom blaga, uporabljenega pri izvajanju javnega naročila, (iii) zagotavljanjem ustreznih dokazil v zvezi z oddajo javnih naročil podizvajalcem in poreklom blaga na zahtevo ter (iv) plačilom sorazmernih stroškov za neupoštevanje obveznosti glede oddaje javnih naročil podizvajalcem in porekla.

Javni naročniki in naročniki morajo v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, za katero se uporablja ukrep IPI, vključiti sklic na navedene obveznosti, da so gospodarski subjekti, ki sodelujejo v zadevnih postopkih, in zlasti MSP, v celoti seznanjeni z veljavnimi zahtevami, če jim je oddano naročilo.

4.1 Obveznosti v zvezi z oddajo javnih naročil podizvajalcem pri izvajanju naročila

Oddaja javnih naročil podizvajalcem pomeni ureditev izvajanja dela naročila s strani tretje osebe in ne vključuje le dobave blaga ali delov, potrebnih za opravljanje storitve.

Gospodarski subjekti, ki jim je bilo oddano naročilo za opravljanje storitev (vključno z javnimi naročili gradenj), gospodarskim subjektom iz tretje države, za katero se uporablja ukrep IPI, v podizvajanje ne smejo oddati več kot 50 % skupne vrednosti naročila;

Pri javnih naročilih gradenj zgolj uporaba materialov, blaga in sestavnih delov, ki bodo vgrajeni v trajna gradbena dela ali bodo del njih v okviru naročila gradnje, ne pomeni oddaje naročila podizvajalcem in kot taka ne bi smela biti vključena v izračun za zahtevo za mejno vrednost 50 %. Če se oddano naročilo na primer nanaša na gradnjo mostu, stroški uporabljenih materialov (kot so jeklo, beton, kamen, asfalt itd.) ne bi smeli biti vključeni v izračun vrednosti naročila za namene mejne vrednosti 50 %.

Poleg tega blago, ki ga izvajalec kupi za uporabo med izvajanjem naročila (kot so stroji in strojna oprema, ki jih dobavitelj uporablja za preskušanje in namestitev dobavljenega blaga, oprema, ki jo izvajalec gradenj uporablja za gradnjo ceste, računalniki, ki jih izvajalec storitev uporablja za pripravo osnutka študije), ne bi smelo biti vključeno v izračun vrednosti naročila za namene mejne vrednosti 50 %.

4.2 Obveznosti v zvezi s poreklom blaga, uporabljenega pri izvajanju javnega naročila

Za naročila dobave blaga morajo subjekti, ki jim je bilo oddano naročilo, zagotoviti, da dobavljeno blago ali opravljene storitve pri izvajanju javnega naročila s poreklom iz tretje države, za katero se uporablja ukrep IPI, ne predstavljajo več kot 50 % skupne vrednosti naročila.

Zato mora več kot 50 % blaga, uporabljenega pri izvajanju naročila blaga, izvirati iz Unije ali tretje države, za katero se ne uporablja ukrep IPI.

Pri tej mejni vrednosti se upošteva vse blago, ki se dobavi v okviru naročila blaga. Blago je opredeljeno kot blago, navedeno v predmetu postopka javnega naročanja in specifikacijah tega naročila, ne zajema pa nobenega vložka, materiala ali sestavine, ki je del dobavljenega blaga. Posledično se materiali, blago in sestavni deli, ki se vgradijo v naročeno blago ali so del dobavljenega blaga, ne upoštevajo za to mejno vrednost. Če se naročilo na primer nanaša na dobavo elektronskih naprav, se polprevodniki, uporabljeni pri proizvodnji takih naprav, ne bodo upoštevali pri mejni vrednosti 50 %, vendar mora več kot 50 % takih naročenih elektronskih naprav izvirati iz države, za katero se ne uporablja ukrep IPI.

Informacije o poreklu uporabljenega blaga lahko javni naročnik ali naročnik zahteva kadar koli med izvajanjem naročila.

Uspešni ponudnik, ki mu je naročilo oddano, mora na zahtevo izrecno navesti, da blago, dobavljeno v okviru izvajanja naročila, izpolnjuje zahteve v zvezi z mejno vrednostjo za poreklo dobavljenega blaga. V ta namen bi moral izvajalec javnemu naročniku predložiti izjavo, ki je lahko oblikovana tako: „Potrjujem, da največ 50 % blaga, dobavljenega v okviru izvajanja naročila XXX, izvira iz države [X], za katero se uporablja ukrep IPI [XYZ] z dne [datum: xx. yy. zz].“

Komisija v okviru postopkov za oceno tveganja in nadzor izvajanja iz člena 8 uredbe IPI priporoča, da javni naročniki in naročniki pozovejo uspešnega ponudnika, naj predloži prostovoljno izjavo z navedbo deleža blaga ali storitev s poreklom iz držav, za katere se uporabljajo ukrepi IPI, glede na skupno vrednost pogodbe.

Ta prostovoljna izjava bi morala načeloma biti predložena pred izplačilom preostalega zneska naročila ter lahko temelji na obstoječih sistemih za nadzor dobavne verige in sledljivosti, ki jih ima podjetje vzpostavljene v okviru normalnega poteka poslovanja. Kadar so take izjave predložene, se lahko šteje, da je tveganje izogibanja manjše, kot če takih informacij ni.

4.3 Obveznosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznih dokazil na zahtevo

Izvajalec mora na zahtevo javnega naročnika ali naročnika predložiti ustrezna dokazila o skladnosti z mejno vrednostjo za poreklo blaga. V zvezi s tem zadostuje predložitev dokazil, da več kot 50 % skupne vrednosti naročila izvira iz Unije ali drugih tretjih držav, za katere se ne uporablja ukrep IPI.

V praksi sta pri naročilu blaga možna dva primera:

(a)	Izvajalec lahko končno blago, ki je bilo uporabljeno za izvedbo naročila, kupi v Uniji (ali tretji državi) ali državi, za katero se uporablja ukrep IPI, ali

(b)	Izvajalec lahko navedeno blago izdela iz sestavnih delov ali sestavin, ki izvirajo iz Unije (ali tretje države) ali države, za katero se uporablja ukrep IPI.

Nepreferencialna pravila o poreklu, kot so pojasnjena zgoraj, se uporabljajo v obeh primerih enako.

Če ima uvoženo končno blago v prvem primeru poreklo države, za katero se uporablja ukrep IPI, njegov delež glede na skupno vrednost naročila ne sme presegati 50 % vrednosti naročila. To pomeni, da bi moralo več kot 50 % blaga, dobavljenega na podlagi pogodbe, izvirati iz Unije ali tretjih držav (za katere se ne uporablja ukrep IPI). Izvajalec lahko skladnost s to mejno vrednostjo dokaže s predložitvijo ustreznih računov in/ali spremnih izjav zunanjih dobaviteljev. Kadar je na računih uporabljena tuja valuta, se njihova vrednost na podlagi menjalnega tečaja EUR v trenutku nakupa pretvori v EUR.

V drugem primeru mora izvajalec dokazati, da je večina (več kot 50 %) blaga, proizvedenega in dobavljenega na podlagi naročila, pridobila poreklo iz Unije ali tretje države (za katero se ne uporablja ukrep IPI). Čeprav se lahko uporabljajo sestavni deli s poreklom iz države, za katero se uporablja ukrep IPI, morajo biti v proizvodnem procesu bistveno obdelani ali predelani, da končni proizvod pridobi poreklo Unije ali tretje države (za katero se ne uporablja ukrep IPI), v skladu z nepreferencialnimi pravili o poreklu, kot so pojasnjena zgoraj.

Izvajalec bi moral zagotoviti vse informacije, potrdila, spremne listine ali izjave, ki dokazujejo skladnost z mejno vrednostjo za poreklo. Taka dokazila vključujejo dokumente, ki dokazujejo, da več kot 50 % blaga izvira iz Unije ali tretje države, za katero se ne uporablja ukrep IPI. Vsebujejo lahko tudi opis proizvodnih postopkov, vključno z vzorci, opisi ali fotografijami, ki omogočajo, da se določi poreklo dobavljenega blaga. Dokazilo je lahko tudi izjava ali dokazilo v drugi obliki, ki ga predloži dobavitelj blaga v Uniji, če je izvajalec blago kupil na trgu Unije.

Ustrezni dokumenti bi lahko bili tudi izjave ali potrdila o poreklu. Take dokumente bi lahko izdal pristojni organ prijavljene države porekla blaga (npr. gospodarska zbornica). Vendar take izjave ali potrdila o poreklu ne zagotavljajo informacij o točnosti prijavljenega porekla, saj bi tretje države lahko imele drugačna pravila glede določanja porekla blaga. V tovrstnem potrdilu je zgolj naveden kraj proizvodnje ali izvor blaga. Zato se izjave/potrdila o poreklu ne smejo šteti za zakonito dokazilo, temveč za uporaben element za določanje porekla, ki lahko v primeru dvoma olajša nadaljnja preverjanja.

4.4 Obveznosti v zvezi s plačilom sorazmernih stroškov

Kadar javni naročnik ali naročnik ugotovi, da izvajalec ni izpolnil obveznosti iz člena 8.1(a) in (b), ali upravičeno dvomi o zanesljivosti dokazov, ki jih je predložil izvajalec v skladu s členom 8.1(c), lahko naloži plačilo sorazmernih stroškov v višini 10–30 % vrednosti naročila (v skladu s členom 8.1(d)). Dejanski znesek navedenega plačila je treba določiti za vsak primer posebej in je lahko med drugim odvisen od deleža blaga ali storitev, v zvezi s katerimi obstajajo utemeljeni dvomi.

5. Kako in kdaj bi morali javni naročniki in naročniki uporabiti ukrep IPI

V členu 6(4) uredbe IPI je določeno, da se ukrep IPI uporablja samo za postopke javnega naročanja, katerih ocenjena vrednost je nad mejno vrednostjo, ki jo določi Komisija glede na rezultate preiskave in posvetovanj ter ob upoštevanju meril iz odstavka 3 (8). Ta ocenjena vrednost bi morala znašati 15 000 000 EUR brez DDV ali več za gradnje in koncesije ter 5 000 000 EUR brez DDV ali več za blago in storitve.

Za uporabo mejnih vrednosti iz te uredbe bi bilo treba ustrezne ocenjene vrednosti naročil izračunati v skladu s členom 8 Direktive 2014/23/EU, členom 5 Direktive 2014/24/EU oziroma členom 16 Direktive 2014/25/EU.

Ukrep IPI se uporablja samo za postopke javnega naročanja, ki jih zajema in ki so bili sproženi od začetka njegove veljavnosti do njegovega izteka, preklica ali prekinitve.

Pri okvirnih sporazumih bodo ukrepi IPI uporabljeni le enkrat ob sklenitvi okvirnega sporazuma. Ukrepi IPI se ne uporabljajo za naročila na podlagi okvirnega sporazuma (v t. i. fazi nabavne pogodbe).

V členu 13(2) uredbe IPI je določeno, da bi morali javni naročniki in naročniki prek portala dnevnih elektronskih javnih naročil (TED) Komisiji poročati o uporabi ukrepov IPI v okviru informacij o oddaji javnih naročil. Tako poročilo bo za vsak zadevni postopek vključevalo informacije o uporabi ukrepov IPI, številu ponudb, prejetih iz tretjih držav, za katere se uporablja ustrezni ukrep IPI, številu ponudb, pri katerih je prišlo do izključitve ponudbe ali prilagoditve ocene, in uporabi posebnih izjem od ukrepa IPI.

Javni naročniki bodo morali na portalu TED izpolniti posebna polja.

Ukrep IPI v obliki prilagoditve ocene bi bilo treba uporabiti v fazi ocenjevanja meril za dodelitev (natančneje, v trenutku izračuna končne ocene).

Ukrep IPI v obliki izločitve bi se moral uporabiti v fazi ocenjevanja pogojev za sodelovanje.

(1) Uredba (EU) 2022/1031 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. junija 2022 o dostopu gospodarskih subjektov, blaga in storitev iz tretjih držav do trgov javnih naročil in koncesij Unije ter postopkih za podporo pogajanjem o dostopu gospodarskih subjektov, blaga in storitev iz Unije do trgov javnih naročil in koncesij tretjih držav (instrument za mednarodno javno naročanje, IPI) (UL L 173, 30.6.2022, str. 1).

(2) Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1).

(3) Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L 343, 29.12.2015, str. 1).

(4) https://trade.ec.europa.eu/access-to-markets/en/content/harmonised-system-0

(5) Glej tudi smernice za nepreferencialna pravila o poreklu: https://taxation-customs.ec.europa.eu/system/files/2022-03/Guidance%20on%20non-preferential%20rules%20of%20origin.pdf.

(6) https://taxation-customs.ec.europa.eu/table-list-rules-conferring-non-preferential-origin-products-following-classification-cn_en

(7) https://taxation-customs.ec.europa.eu/system/files/2022-03/Guidance%20on%20non-preferential%20rules%20of%20origin.pdf.

(8) Zlasti (a) sorazmernost ukrepa IPI glede na ukrep ali prakso tretje države in (b) razpoložljivost alternativnih virov dobave za zadevno blago in storitve, da se prepreči ali čim bolj zmanjša znaten negativni vpliv na javne naročnike in naročnike.