EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 31.5.2023
COM(2023) 281 final
2023/0170(NLE)
Predlog
SKLEP SVETA
o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije postanejo ali ostanejo pogodbenice Konvencije z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
1.OZADJE PREDLOGA
•Razlogi za predlog in njegovi cilji
Cilj EU je oblikovati, ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem so zagotovljeni prosto gibanje oseb, dostop do sodnega varstva in polno spoštovanje temeljnih pravic.
Ta cilj bi moral vključevati tudi čezmejno varstvo odraslih oseb, ki
zaradi invalidnosti ali osebne nezmožnosti ne morejo varovati svojih interesov (v nadaljnjem besedilu: odrasle osebe). Odrasla oseba je oseba, ki je dopolnila 18 let.
Število odraslih oseb v takem položaju v EU narašča zaradi staranja prebivalstva in povezane pojavnosti starostnih bolezni ter rastočega števila invalidov. Odvisno od nacionalne zakonodaje države članice, v kateri živijo, lahko zanje velja varstveni ukrep, ki ga izda sodišče ali upravni organ, ali pa imajo podporo tretje osebe, ki jo imenujejo vnaprej (s pooblastilom za zastopanje) za upravljanje svojih interesov.
Odrasle osebe morajo morda upravljati svoje premoženje ali nepremičnine v drugi državi, v tujini prejeti nujno ali načrtovano zdravstveno oskrbo ali se iz različnih razlogov preseliti v drugo državo.
V takih čezmejnih primerih se odrasle osebe srečujejo z zapletenimi in včasih nasprotujočimi si pravili držav članic. Ta vključujejo odločanje o tem, katero sodišče ali drugi organ, pristojen za sprejemanje varstvenih ukrepov, ima pristojnost, katero pravo se uporablja za njihov primer in kako priznati ali uveljaviti v tujini izdano odločbo ali pooblastilo za zastopanje. Zaradi tega nastanejo razmere, v katerih so odrasle osebe, njihove družine in njihovi zastopniki v precejšnji pravni negotovosti glede tega, katera pravila se bodo uporabljala za njihov primer ter kakšen bo izid postopkov in formalnosti, ki jih morajo opraviti. Da bi bilo njihovo varstvo zagotovljeno tudi čez mejo ali da bi imeli v tujini dostop do svojih pravic, morajo pogosto skozi dolgotrajne in drage postopke. V nekaterih primerih njihovo varstvo in pooblastila, ki so jih dale svojim zastopnikom, nazadnje niso priznani s strani sodišč ali nesodnih akterjev, kot so banke, zdravstveno osebje ali nepremičninski agenti.
13. januarja 2000 je bila pod okriljem Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu, medvladne organizacije, katere namen je „delovanje za postopno poenotenje pravil mednarodnega zasebnega prava“ 1 , sprejeta Konvencija o mednarodnem varstvu odraslih oseb (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000). Ta konvencija vsebuje celovit sklop pravil o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju varstvenih ukrepov ter določbe o pravu, ki se uporablja za pooblastila za zastopanje, na podlagi katerih je mogoče uveljavljati taka pooblastila v čezmejnem okviru. Vzpostavlja tudi mehanizme za sodelovanje med pristojnimi organi in osrednjimi organi držav pogodbenic.
Ta konvencija se na splošno šteje za učinkovit in prožen instrument mednarodnega zasebnega prava, ki ustreza svojemu namenu na globalni ravni. Na podlagi nedavnega dela, opravljenega v okviru posebnega odbora za pregled praktičnega izvajanja Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 2 , bodo uporabniki kmalu dobili koristna orodja za njeno ustrezno uporabo, kot je praktični priročnik.
Vendar je trenutno le 12 držav članic EU pogodbenic navedene konvencije 3 . Ratifikacija Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v vseh državah članicah in njihov pristop k njej je dolgoletni cilj EU.
Od leta 2008 so Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 izrecno potrdili Svet Evropske unije 4 , Evropski parlament 5 in Evropska komisija 6 . Široka ratifikacija Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v državah članicah in drugje je bistvena za njeno učinkovito izvajanje. Parlament je dejavno podprl ratifikacijo Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v vseh državah članicah in morebitno zakonodajno pobudo EU za njeno dopolnitev.
Od 5. do 8. decembra 2018 sta Komisija in Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu organizirali mednarodno skupno konferenco za spodbujanje ratifikacije Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 in preučitev morebitnih pomanjkljivosti, ki bi zahtevale nadaljnje ukrepanje 7 .
3. maja 2021 so pravosodni ministri Češke, Francije in Slovenije pisali Komisiji in zahtevali, naj pospeši svoje pripravljalno delo za zakonodajno pobudo.
Junija 2021 so bili sprejeti sklepi Sveta 8 , v katerih so bile države članice med drugim pozvane k čimprejšnji ratifikaciji Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000, Komisija pa spodbujena, naj razmisli o morebitni potrebi po pravnem okviru znotraj EU za lažji pretok varstvenih ukrepov in po potrebi predloži zakonodajne predloge.
V letih 2021 in 2022 so portugalsko, francosko in češko predsedstvo organizirala različne dogodke za ozaveščanje o tem vprašanju.
Kljub tem dejavnostim je ratificiranje Konvencije še vedno prepočasno. V nekaterih državah članicah je osnutek zakonodaje o izvajanju ratifikacije že leta v obravnavi v parlamentu ali pa ga vlada še ni predložila kljub zaključku pripravljalnega dela. Druge države članice Konvencijo delno uporabljajo v praksi (zlasti pravila o pristojnosti in pravu, ki se uporablja), ne da bi sprejele kakršno koli pobudo za formalno ratifikacijo Konvencije. To bi pomenilo imenovanje osrednjega organa, da se zagotovi učinkovito sodelovanje med državami pogodbenicami.
Komisija se je glede na navedeno odločila predložiti pobudo, katere namen je pooblastiti države članice, ki še niso pogodbenice Konvencije, da jo ratificirajo oziroma pristopijo k njej. Ta pobuda je navedena v delovnem programu Komisije za leto 2022: „Predlagali bomo ukrepe za […] okrepitev pravosodnega sodelovanja na področju zaščite ranljivih odraslih oseb v čezmejnih zadevah.“
Ker je Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 na voljo za podpis in ratifikacijo državam, ki so bile 2. oktobra 1999 članice Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu 9 (člen 53 Konvencije), jo bodo morale podpisati in ratificirati naslednje države članice: Bolgarija, Španija, Hrvaška, Madžarska, Romunija, Slovenija, Slovaška in Švedska. Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Poljska pa bodo morali Konvencijo le ratificirati, saj so jo že podpisali. Litva bo morala k njej pristopiti, saj je od 23. oktobra 2001 članica Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu.
•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike
Trenutno ni zakonodaje EU o čezmejnem varstvu odraslih oseb. Vendar je ta predlog del svežnja skupaj s predlogom Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju ukrepov, javnih listinah in pooblastilih za zastopanje ter sodelovanju v civilnih zadevah v zvezi z varstvom odraslih oseb. Predlog določa uporabo nekaterih pravil Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v državah članicah in dopolnilna pravila, ki omogočajo še tesnejše sodelovanje na tem področju znotraj EU.
Ta predlog se nanaša na ratifikacijo in pristop za tiste države članice, ki še niso pogodbenice Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000, ki je edini mednarodni instrument, ki obravnava vprašanja mednarodnega zasebnega prava v zvezi s čezmejnim varstvom odraslih oseb.
Oba predloga se nanašata na mednarodno zasebno pravo, dobro razvito področje politike znotraj EU. Od leta 2000 je EU namreč sprejela vrsto zakonodajnih aktov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami. Vendar pa nobeden od teh zakonodajnih aktov ne ureja čezmejnih vidikov pravne in poslovne sposobnosti oseb 10 ali varstva odraslih oseb, ki „zaradi invalidnosti ali osebne nezmožnosti“ 11 ne morejo varovati svojih interesov.
Predlagana uredba bi se uporabljala v državah članicah, Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 pa v odnosih s tretjimi državami, ki so pogodbenice konvencije. Ker imajo lahko odrasle osebe v EU odnose tako z državami članicami kot s tretjimi državami (imajo tam na primer nepremičnino ali osebne vezi), je usklajen okvir mednarodnega zasebnega prava, ki se uporablja za varstvo odraslih oseb tako v EU kot v tretjih državah, ki so pogodbenice Konvencije, bistven za zagotavljanje varstva odraslih oseb v mednarodnih primerih.
Predloga se torej medsebojno dopolnjujeta in sta zato predstavljena skupaj.
•Skladnost z drugimi politikami Unije
EU in njene države članice so pogodbenice Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki od sprejetja leta 2006 predstavlja mednarodni temelj za pravice invalidov.
Člen 3(c) Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 vsebuje določbe, ki domnevno spodbujajo ali opravičujejo ukrepe nadomestnega odločanja (večinoma zaradi uporabe izrazov „skrbništvo, varuštvo in podobne institucije“). Pojavilo se je vprašanje, ali bi to spodbudilo ali omogočilo priznavanje ukrepov, ki vzpostavljajo nadomestno odločanje, ne pa podprtega odločanja, ter ali bi bila s tem kršena pravica odraslih oseb do samostojnosti in enakosti.
Skladnost in dopolnjevanje Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 s pravicami iz Konvencije o pravicah invalidov sta bila že večkrat priznana, na primer v sklepih in priporočilih (sklepa 2 in 3), sprejetih na zgoraj navedeni Skupni konferenci Evropske komisije in Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu leta 2018 12 .
Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 je instrument mednarodnega zasebnega prava. Je nevtralna glede na materialno pravo, ki ne predpisuje nikakršnih ukrepov, v preambuli pa na prvo mesto postavlja interese odraslih oseb ter spoštovanje njihovega dostojanstva in samostojnosti. Z lajšanjem čezmejnega sodelovanja ter odpravljanjem pravnih in praktičnih ovir omogoča doseganje nekaterih pomembnih ciljev Konvencije o pravicah invalidov. Med drugim tiste iz člena 12 o enakosti pred zakonom in člena 32 o mednarodnem sodelovanju, za kar Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 vzpostavlja sistem osrednjih organov.
Poleg tega niso vsi invalidi odrasle osebe, ki potrebujejo čezmejno varstvo v smislu Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000, ampak so to le tisti, ki niso sposobni varovati svojih osebnih ali finančnih interesov. Nasprotno pa niso vse odrasle osebe z zmanjšanimi psihosocialnimi zmožnostmi invalidi.
Opozoriti je treba, da je Odbor ZN za pravice invalidov v poročilu iz leta 2015 o izvajanju Konvencije o pravicah invalidov v EU izrazil zaskrbljenost glede ovir, s katerimi se srečujejo invalidi, kadar se preselijo iz ene države članice v drugo. Odbor je priporočil, naj EU „takoj ukrepa za zagotovitev, da lahko vsi invalidi in njihovi družinski člani enako kot drugi uveljavljajo pravico do prostega gibanja“ 13 .
Posebni poročevalec za pravice invalidov je naročil pravno študijo 14 , skupaj z neodvisno strokovnjakinjo za uveljavljanje vseh človekovih pravic starejših pa sta izdala s tem povezano skupno izjavo 15 . To vprašanje sta pojasnila z ugotovitvijo, da Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 pušča dovolj prostora za različne razlage in praktične izboljšave ter da se lahko razvije, tako da bo upoštevala posodobitev nacionalnih zakonodaj. Posebni poročevalec opozarja, da Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 vsebuje določbe za preprečevanje navzkrižij s Konvencijo o pravicah invalidov ter da se instrumenta lahko dopolnjujeta in bi se morala dopolnjevati. EU in njene države članice morajo prostor, ki je na voljo za različno razlago, uporabiti tako, da zagotovijo skladnost z navedeno konvencijo.
Države pogodbenice, ki so tudi pogodbenice Konvencije o pravicah invalidov, morajo pri uporabi Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 spoštovati Konvencijo o pravicah invalidov in v njej določena načela. Poleg tega so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije mednarodne konvencije sestavni del prava Unije, tako da mora biti njihovo izvajanje v skladu z načelom sorazmernosti kot splošnim načelom prava Unije 16 .
Marca 2021 je Komisija sprejela strategijo o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 17 . Ta se nanaša zlasti na vprašanje „izboljšanja dostopa do sodnega in pravnega varstva, svobode in varnosti“ za invalide. Za dosego tega je med različnimi pobudami izrecno navedeno, da bo Komisija „sodelovala z državami članicami pri izvajanju Haaške konvencije iz leta 2000 o mednarodni zaščiti ranljivih odraslih v skladu s Konvencijo o pravicah invalidov, med drugim s študijo o zaščiti ranljivih odraslih v čezmejnih primerih, zlasti tistih z intelektualnimi ovirami, da bi tlakovali pot do njene ratifikacije s strani vseh držav članic“ 18 .
Pravna študija Komisije je bila opravljena leta 2021 19 in v njej je bilo med drugim ugotovljeno, da bi bile z ratifikacijo Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v vseh državah članicah odpravljene nekatere težave, povezane s precejšnjimi vrzelmi in nedoslednostmi v čezmejnem varstvu odraslih oseb.
Ko bo Svet sprejel ta sklep, bo Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 postala del prava Unije. Sodišče Evropske unije jo bo torej lahko razlagalo tako v smislu splošnih načel EU – varovanje prostega gibanja oseb, dostopa do sodnega varstva in popolnega spoštovanja temeljnih pravic – kot Konvencije o pravicah invalidov.
2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST
•Pravna podlaga
Ta predlog se nanaša na pooblastitev nekaterih držav članic, da v interesu EU ratificirajo mednarodno konvencijo oziroma k njej pristopijo. Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah ureja člen 81 PDEU, zato je ta člen pravna podlaga pristojnosti EU na tem področju. Zato je veljavna pravna podlaga člen 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v povezavi s členom 81(2) PDEU, ki je materialna pravna podlaga.
Člen 81(3) PDEU se ne uporablja, ker čezmejno varstvo odraslih oseb na spada na področje družinskega prava.
Izraz „družinsko pravo“ v smislu člena 81(3) PDEU je treba razlagati samostojno, ne glede na opredelitev v nacionalni zakonodaji držav članic.
Do zdaj se je ta pojem v zakonodaji EU razlagal precej ozko in je bil omejen na pravila o družinskih razmerjih, kot so zakonski spori, starševska odgovornost ali preživninske obveznosti.
Ni neobičajno, da so ranljive odrasle osebe v varstvu družinskih članov. V nekaterih državah članicah je pravno varstvo ranljivih odraslih oseb po zakonu dodeljeno zakoncu ali družinskim članom. Vendar je družina odrasle osebe, če jo ta sploh ima, le eden od okvirov, v katerem je lahko varstvo zagotovljeno. Udeleženost družinskih članov ni nujna zahteva niti zanjo ne veljajo pravila mednarodnega zasebnega prava. Bistvena pri varstvu odraslih oseb sta namreč dana podpora ter zagotavljanje pravic odrasle osebe do dostojanstva, samoodločanja, nediskriminacije in socialne vključenosti, ne glede na njena družinska razmerja.
Opozoriti je treba, da Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 ne vsebuje nobenih navedb glede družinskih razmerij (kot so „starš“, „otrok“ ali „zakonec“), v nasprotju z uredbami EU na področju družinskega prava.
Predlagana uredba bo dopolnjevala Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 in vključevala nekatera pravila Konvencije, zlasti tista o mednarodni pristojnosti in pravu, ki se uporablja, tako da se bodo neposredno uporabljala v državah članicah.
Zato v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije obstaja tveganje, da lahko Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 vpliva na področje uporabe predlagane uredbe ali ga spremeni.
Na področje uporabe pravil Unije lahko vplivajo ali ga spremenijo mednarodne zaveze, kadar se take zaveze nanašajo na področje, ki je že v velikem delu zajeto s takimi pravili, ali glede na predvidljiv razvoj prava Unije, kot v tem primeru 20 .
Zato je Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v izključni pristojnosti Unije v skladu s členom 3(2) PDEU.
EU lahko zato pooblasti države članice, da postanejo ali ostanejo pogodbenice Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000.
Ker lahko le države postanejo pogodbenice Konvencije, saj ta ne vsebuje določbe, ki bi EU omogočala, da postane pogodbenica, jo lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije države članice v interesu Unije ratificirajo ali k njej pristopijo oziroma lahko ostanejo njene pogodbenice 21 .
Podobna pobuda je bila že sprejeta leta 2008 za pooblastitev nekaterih držav članic, da ratificirajo konvencija o varstvu otrok iz leta 1996, sprejeto v okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu, ali pristopijo k njej 22 .
Zaradi Protokola št. 21, priloženega Pogodbi o evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, pravni ukrepi, sprejeti na področju pravosodja, niso zavezujoči za Irsko in se v njej ne uporabljajo. Vendar lahko Irska po predložitvi predloga v zvezi s tem področjem poda uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi ukrepa, po sprejetju ukrepa pa lahko poda uradno obvestilo, da ga želi sprejeti.
V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.
•Sorazmernost
Ta predlog je sestavljen podobno kot že sprejeti sklepi Sveta o pooblastitvi držav članic za pridružitev mednarodni konvenciji. Ne presega tistega, kar je potrebno za dosego cilja skladnega delovanja EU na področju čezmejnega varstva odraslih oseb, in sicer z zagotovitvijo, da države članice, ki še niso pogodbenice Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000, to konvencijo ratificirajo oziroma k njej pristopijo v določenem roku.
Razume se tudi, da države članice ohranijo pristojnost v zvezi z urejanjem sprejetja pravil materialnega prava, namenjenih varstvu odraslih oseb.
Predlog je zato v skladu z načelom sorazmernosti.
•Izbira instrumenta
Ker se predlog nanaša na mednarodni sporazum, ki ga v interesu Unije nekatere države članice ratificirajo oziroma pristopijo k njemu, je v skladu s členom 218(6) edini instrument, ki se uporablja, sklep Sveta.
3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z DELEŽNIKI IN OCEN UČINKA
•Posvetovanja z deležniki
Pred vložitvijo tega predloga, skupaj z vzporednim predlogom uredbe na tem področju, so bila opravljena intenzivna in široka posvetovanja z deležniki.
Odprto javno posvetovanje 23 in poziv k predložitvi dokazov 24 sta bila izvedena na začetku leta 2022. Večina sodelujočih, vključno z državami članicami in poklicnimi organizacijami, ki zastopajo odvetnike in notarje, je podprla pobudo EU, ki bi obvezala države članice, da ratificirajo Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000. Pozvali so tudi k sprejetju instrumenta EU, ki bi dopolnil Konvencijo. Ena nevladna organizacija, krovna organizacija za varstvo pravic invalidov, je izrazila zaskrbljenost glede temeljnih pravic odraslih invalidov, če bi instrument EU spodbujal pretok odločb, sprejetih v nasprotju s Konvencijo o pravicah invalidov in temeljnimi pravicami odraslih invalidov. To je ponavljajoče se vprašanje v zvezi z razmerjem med Konvencijo o pravicah invalidov in Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000, ki je obravnavano v študiji in skupni izjavi iz opomb 14 in 15.
Kot del strategije posvetovanja je bilo 29. septembra 2022 organizirano neformalno spletno srečanje z deležniki. Poleg tega je Komisija 27. oktobra 2022 organizirala spletno srečanje s strokovnjaki iz držav članic za zagotovitev informacij o pobudi o varstvu odraslih oseb in izmenjavo začetnih mnenj.
Nazadnje je bilo na sestanku 7. in 8. novembra 2022 opravljeno posvetovanje z Evropsko pravosodno mrežo v civilnih in gospodarskih zadevah glede njene morebitne vloge pri prihodnji pobudi.
Če povzamemo, je bilo mogoče pri vseh posvetovalnih dejavnostih zaznati močno podporo in na splošno pozitivne povratne informacije v zvezi s Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000. Poleg tega so posvetovanja pokazala, da so v praksi potrebni dodatni ukrepi na ravni EU in da jih podpira večina deležnikov.
•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj
Leta 2021 je bila opravljena pravna študija 25 . Avtorji študije so ugotovili naslednje: (i) v čezmejnem varstvu ranljivih odraslih oseb obstajajo precejšnje vrzeli in nedoslednosti (pravila o pristojnosti, priznavanje pooblastil za zastopanje, neobstoj pravne varnosti ter praktične težave za organe), (ii) s splošno ratifikacijo Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v EU bi se neposredno obravnavale nekatere od teh težav med državami članicami in tretjimi državami in (iii) instrument EU bi nadalje okrepil varstvo ranljivih odraslih oseb ter olajšal njihovo življenje in delo odgovornih organov.
Dodatna strokovna mnenja o področju čezmejnega varstva odraslih oseb so bila zbrana tudi v študiji, ki je spremljala poročilo Evropskega parlamenta o zakonodajni pobudi 26 (2016), in v poročilu Evropskega pravnega instituta 27 (2020).
•Ocena učinka
Leta 2022 je bila opravljena ocena učinka, da bi se preučile različne možnosti politike, ki so na voljo v EU, za izboljšanje čezmejnega varstva odraslih oseb in oceno njihovega učinka.
Ker se ta predlog nanaša le na ratifikacijo Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v nekaterih državah članicah oziroma njihov pristop k njej, bo podrobnejša obrazložitev ugotovitev ocene učinka podana v spremljajočem predlogu uredbe. Sedanjo analizo je ustrezno omejiti na navedbo končne izbire politike.
To vključuje uredbo, ki dopolnjuje Konvencijo, ter ratifikacijo Konvencije v tistih državah članicah, ki še niso njene pogodbenice, in njihov pristop k njej. S tem bi bilo zagotovljeno, da se ustrezna pravila mednarodnega zasebnega prava za varstvo odraslih oseb v čezmejnih primerih uporabljajo ne le na ravni EU, temveč tudi med državami članicami in tretjimi državami. Pričakuje se tudi, da bi ratifikacija v vseh državah članicah spodbudila več tretjih držav, da se pridružijo Konvenciji.
•Temeljne pravice
Splošni cilj predlaganega ukrepa je zaščititi temeljne pravice odraslih oseb v skladu s členom 6 PDEU, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Konvencijo o pravicah invalidov.
V čezmejnih primerih bi to vključevalo zlasti preprečevanje razlastitve ali onemogočanja dostopa do premoženja odrasle osebe v tujini, zagotavljanje dostopa do sodnega varstva ter zagotavljanje samoodločanja in samostojnosti odraslih oseb.
Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 z usklajevanjem pravil mednarodnega zasebnega prava povezuje različne pravne sisteme, da bi se v njenem okviru omogočilo nediskriminatorno spoštovanje pravic odraslih oseb, zaščita njihovih interesov ter uveljavljanje njihove pravne in poslovne sposobnosti.
Te vrednote so izražene v njeni preambuli, ki: potrjuje, da sta glavno vodilo dostojanstvo in samostojnost odraslih oseb. Taki prednostni cilji so navedeni tudi v preambuli Konvencije o pravicah invalidov.
V skladu s pravili Konvencije bi moral varstveni ukrep, ki ga sprejme pristojni organ pogodbenice, še naprej veljati v drugi pogodbenici, če se na primer odrasla oseba preseli iz ene pogodbenice v drugo. Konvencija vključuje tudi zaščitne ukrepe, ki omogočajo, da se ukrepi ne priznajo ali izvršijo, če je na primer ukrep sprejel organ, katerega pristojnost ne temelji na enem od razlogov iz Konvencije ali ni v skladu z njim, ali če bi bilo priznanje ukrepa v nasprotju z javnim redom zaprošene države 28 . V teh okoliščinah bi lahko neskladnost s temeljnimi pravicami odrasle osebe, na katero se ukrep nanaša, utemeljevala zavrnitev priznanja.
4.PRORAČUNSKE POSLEDICE
Predlagani sklep nima proračunskih posledic za Evropsko unijo.
5.DRUGI ELEMENTI
•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja
Ker se predlog nanaša na pooblastitev nekaterih držav članic Evropske unije, da ratificirajo Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 oziroma pristopijo k njej, je spremljanje njegovega izvajanja v prvi vrsti namenjeno temu, da države članice spoštujejo rok za ratifikacijo Konvencije oziroma pristop k njej v skladu s sklepom Sveta.
Ko pa bodo vse države članice pogodbenice Konvencije, je načrtovano izvajanje več ukrepov za ozaveščanje o Konvenciji in zagotavljanje njene pravilne uporabe. Poleg tega bodo sprejeta usklajena stališča EU kot del priprave na prihodnje posebne odbore za pregled izvajanja Konvencije: s tem bo EU lahko spremljala, kako države članice izvajajo ta instrument.
2023/0170 (NLE)
Predlog
SKLEP SVETA
o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije postanejo ali ostanejo pogodbenice Konvencije z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb
SVET EVROPSKE UNIJE JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 81(2) v povezavi s členom 218(6), točka (a), Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Evropske komisije,
ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta 29 ,
ob upoštevanju naslednjega:
(1)Unija si je zastavila cilj, da ob polnem spoštovanju temeljnih pravic oblikuje, ohranja in razvija območje svobode, varnosti in pravice, na katerem sta zagotovljena prosto gibanje oseb in dostop do sodnega varstva.
(2)Za izpolnitev tega cilja je Unija sprejela vrsto zakonodajnih aktov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami. Unija je tudi pogodbenica več mednarodnih konvencij na tem področju, bodisi kot samostojna stranka bodisi prek držav članic, ki delujejo v interesu Unije.
(3)Vendar na ravni Unije ni zakonodaje na področju čezmejnega varstva odraslih oseb, ki zaradi invalidnosti ali osebne nezmožnosti ne morejo varovati svojih interesov ali ki morda potrebujejo, da se jim podpora pri uveljavljanju njihove pravne in poslovne sposobnosti, zagotovljena v eni od držav članic, zagotavlja tudi v drugih državah članicah Unije.
(4)Odrasle osebe imajo lahko v čezmejnih primerih različne težave, tudi kadar se preselijo v drugo državo članico ali kadar imajo v drugi državi članici v lasti premoženje ali sredstva. Težave lahko na primer nastanejo, kadar je treba ukrepe, sprejete v eni državi članici za varstvo odraslih oseb, uveljavljati v drugi državi članici ali kadar je treba pooblastila za zastopanje, ki jih odrasle osebe podelijo svojim zastopnikom, da bi jih ti izvajali, ko te odrasle osebe niso sposobne varovati svojih interesov, pozneje uveljavljati v tujini. Navedene težave imajo lahko resne škodljive posledice za pravno varnost v čezmejnih zadevah, za pravice in dobrobit odraslih oseb ter za spoštovanje njihovega dostojanstva. Zlasti so lahko prizadete temeljne pravice odraslih oseb, kot so dostop do sodnega varstva, pravica do samoodločanja in samostojnost ter lastninska pravica in pravica do prostega gibanja.
(5)Potrebna so torej enotna pravila mednarodnega zasebnega prava za čezmejne primere, da bi se izboljšalo varstvo temeljnih pravic odraslih oseb z invalidnostjo ali osebno nezmožnostjo. Na mednarodni ravni taka pravila vključuje Konvencija z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000). Konvencija določa pravila o pristojnosti, o pravu, ki se uporablja, o priznavanju in izvrševanju ukrepov za varstvo teh odraslih oseb, o pravu, ki se uporablja za pooblastila za zastopanje, ter o sodelovanju med organi pogodbenic.
(6)V skladu s Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 so lahko njene pogodbenice le suverene države. Unija zato ne more skleniti navedene konvencije.
(7)Ratifikacija Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v vseh državah članicah in njihov pristop k njej je dolgoletni cilj Evropske unije.
(8)Belgija, Češka, Nemčija, Estonija, Grčija, Francija, Ciper, Latvija, Malta, Avstrija, Portugalska in Finska so že pogodbenice Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000. Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Poljska so jo le podpisali.
(9)Komisija je […] predložila zakonodajni predlog uredbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju ukrepov, javnih listinah in pooblastilih za zastopanje ter sodelovanju v civilnih zadevah v zvezi z varstvom odraslih oseb (v nadaljnjem besedilu: predlagana uredba). Predlog določa uporabo nekaterih pravil Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 med državami članicami in dopolnilna pravila, ki omogočajo še tesnejše sodelovanje na tem področju znotraj EU. Določbe predlagane uredbe se prekrivajo in so tesno povezane s Haaško konvencijo o varstvu odraslih oseb iz leta 2000.
(10)Zaradi tega obstaja tveganje, da bi lahko Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 vplivala na področje uporabe predlagane uredbe ali ga spremenila. Zato je Haaška konvencija o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 v izključni pristojnosti Unije v skladu s členom 3(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije.
(11)Svet bi moral torej države članice, ki še niso pogodbenice Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000, pooblastiti, da v interesu Unije podpišejo in ratificirajo Konvencijo oziroma pristopijo k njej pod pogoji iz tega sklepa. Svet bi moral poleg tega pooblastiti države članice, ki so že pogodbenice Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000, da ostanejo pogodbenice Konvencije.
(12)Unija in njene države članice so pogodbenice Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov.
(13)V skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije so države članice pristojne za sprejemanje materialnih in postopkovnih pravil na področju varstva odraslih oseb. Države članice morajo kot pogodbenice Konvencije o pravicah invalidov zagotoviti, da je njihovo nacionalno materialno in postopkovno pravo o obravnavi odraslih oseb skladno z obveznostmi na področju človekovih pravic, ki jih določa Konvencija o pravicah invalidov, vključno z ukrepi „skrbništva“ in „varuštva“ ter določitve nezmožnosti iz člena 3 Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000.
(14)Pravila Haaške konvencije o varstvu odraslih oseb iz leta 2000 bi bilo treba uporabljati skladno z obveznostmi na področju človekovih pravic iz Konvencije o pravicah invalidov.
(15)Neizpolnjevanje te obveznosti bi moralo vplivati tudi na priznavanje in izvrševanje ukrepov tretjih držav v državah članicah.
(16)[V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.] ALI
(17)V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, je Irska [s pismom z dne …] podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi tega sklepa.
(18)V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –
SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:
Člen 1
1.Svet pooblašča države članice, da v interesu Unije postanejo ali ostanejo pogodbenice Konvencije z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb (Konvencija), pod pogoji iz člena 2.
2.Besedilo Konvencije je priloženo temu sklepu.
Člen 2
Bolgarija, [Irska,] Španija, Hrvaška, Italija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška in Švedska sprejmejo potrebne ukrepe za deponiranje svojih listin o ratifikaciji ali pristopu pri Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Nizozemske kot depozitarju Konvencije najpozneje [24 mesecev po datumu sprejetja tega sklepa].
Člen 3
Ta sklep je naslovljen na države članice.
V Bruslju,
Za Svet
predsednik
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 31.5.2023
COM(2023) 281 final
PRILOGA
k
Predlogu sklepa Sveta
o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije postanejo ali ostanejo pogodbenice Konvencije z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih ose
PRILOGA
KONVENCIJA O MEDNARODNEM
VARSTVU ODRASLIH OSEB
(sklenjena 13. januarja 2000)
Države podpisnice te konvencije so se –
ob upoštevanju, da je treba zagotoviti varstvo odraslih oseb, ki zaradi invalidnosti ali osebne nezmožnosti ne morejo varovati svojih interesov, v mednarodnih primerih,
v želji izogniti se neskladjem med svojimi pravnimi sistemi glede pristojnosti, prava, ki se uporablja, priznavanja in izvrševanja ukrepov za varstvo odraslih oseb,
sklicujoč se na pomen mednarodnega sodelovanja pri varstvu odraslih oseb,
potrjujoč, da morajo biti koristi odrasle osebe ter spoštovanje njenega dostojanstva in samostojnosti glavno vodilo –
dogovorile o naslednjih določbah:
Poglavje I – Področje uporabe konvencije
Člen 1
(1) Ta konvencija se uporablja za varstvo odraslih oseb, ki zaradi invalidnosti ali osebne nezmožnosti ne morejo varovati svojih interesov, v mednarodnih primerih.
(2) Njeni cilji so:
a) določiti državo, katere organi so pristojni, da sprejmejo ukrepe za varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja;
b) določiti, katero pravo naj ti organi uporabljajo pri izvajanju svoje pristojnosti;
c) določiti pravo, ki se uporablja za zastopanje odrasle osebe;
d) zagotoviti priznavanje in izvrševanje takih ukrepov v vseh državah pogodbenicah;
e) vzpostaviti sodelovanje med organi držav pogodbenic, potrebno za uresničevanje ciljev te konvencije.
Člen 2
(1) V tej konvenciji odrasla oseba pomeni osebo, ki je dopolnila 18 let.
(2) Konvencija se uporablja tudi za ukrepe v zvezi z odraslo osebo, ki v času sprejetja ukrepov še ni dopolnila 18 let.
Člen 3
Ukrepi iz člena 1 se lahko nanašajo zlasti na:
a) določitev nezmožnosti in uvedbo varstvenega režima;
b) vključitev odrasle osebe pod varstvo sodnega ali upravnega organa;
c) skrbništvo, varuštvo in podobne institute;
d) imenovanje in naloge oseb ali organov, ki so odgovorni za odraslo osebo ali njeno premoženje, jo zastopajo ali ji pomagajo;
e) namestitev odrasle osebe v ustanovo ali na drugo mesto, kjer se ji lahko zagotovi varstvo;
f) upravljanje ali hrambo premoženja odrasle osebe ali razpolaganje z njim;
g) odobritev posebnega posredovanja za varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja.
Člen 4
(1) Konvencija se ne uporablja za:
a) preživninske obveznosti;
b) sklenitev, razveljavitev in prenehanje zakonske zveze ali katerega koli podobnega razmerja ter prenehanje življenjske skupnosti;
c) premoženjska razmerja v zakonski zvezi ali katerem koli podobnem razmerju;
d) upravljanje premoženja ali dedovanje;
e) socialno varnost;
f) javne ukrepe splošne narave na področju zdravja;
g) ukrepe, sprejete v zvezi z osebo zaradi kaznivih dejanj, ki jih je storila ta oseba;
h) odločbe o pravici do azila in priseljevanju;
i) ukrepe, namenjene izključno javni varnosti.
(2) Odstavek 1 v zvezi z zadevami, navedenimi v njem, ne vpliva na pravico osebe, da deluje kot zastopnik odrasle osebe.
Poglavje II – Pristojnost
Člen 5
(1) Sodni ali upravni organi države pogodbenice, v kateri je običajno prebivališče odrasle osebe, so pristojni, da sprejmejo ukrepe za varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja.
(2) Ob prenosu običajnega prebivališča odrasle osebe v drugo državo pogodbenico so pristojni organi države, v kateri ima ta oseba novo običajno prebivališče.
Člen 6
(1) Za odrasle osebe, ki so begunci, in tiste, ki so bile zaradi nemirov v svoji državi razseljene v drugo državo, imajo pristojnost iz člena 5, odstavek 1, organi države pogodbenice, na ozemlju katere so te odrasle osebe zaradi razselitve.
(2) Določbe prejšnjega odstavka se uporabljajo tudi za odrasle osebe, za katere ni mogoče ugotoviti običajnega prebivališča.
Člen 7
(1) Razen za odrasle osebe, ki so begunci, in tiste, ki so bile zaradi nemirov v svoji državi razseljene v drugo državo, so organi države pogodbenice, katere državljan je odrasla oseba, pristojni, da sprejmejo ukrepe za varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja, če menijo, da bi bolje presodili koristi odrasle osebe, in so o tem predhodno obvestili organe, pristojne v skladu s členom 5 ali členom 6, odstavek 2.
(2) Ta pristojnost se ne izvaja, če so organi, pristojni v skladu s členom 5, členom 6, odstavek 2, ali členom 8, obvestili organe države, katere državljan je odrasla oseba, da so sprejeli ukrepe, potrebne zaradi okoliščin, oziroma so odločili, da ni treba sprejeti ukrepov, ali da pred njimi že potekajo postopki.
(3) Ukrepi, sprejeti na podlagi odstavka 1, se prenehajo izvajati takoj, ko organi, pristojni v skladu s členom 5, členom 6, odstavek 2, ali členom 8, sprejmejo ukrepe, potrebne zaradi okoliščin, ali odločijo, da ni treba sprejeti ukrepov. Ti organi o tem ustrezno obvestijo organe, ki so sprejeli ukrepe na podlagi odstavka 1.
Člen 8
(1) Če organi države pogodbenice, pristojni v skladu s členom 5 ali členom 6, menijo, da je to v korist odrasle osebe, lahko na svojo pobudo ali na zaprosilo organa druge države pogodbenice zaprosijo organe ene od držav, navedenih v odstavku 2, da sprejmejo ukrepe za varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja. Zaprosilo se lahko nanaša na vse ali le nekatere vidike takega varstva.
(2) Države pogodbenice, na organe katerih se lahko naslovijo zaprosila, kot določa prejšnji odstavek, so:
a) država, katere državljan je odrasla oseba;
b) država prejšnjega običajnega prebivališča odrasle osebe;
c) država, v kateri je premoženje odrasle osebe;
d) država, katere organe je odrasla oseba v pisni obliki izbrala, da sprejmejo ukrepe za njeno varstvo;
e) država običajnega prebivališča osebe, ki je blizu odrasli osebi in je pripravljena prevzeti njeno varstvo;
f) država, na ozemlju katere je odrasla oseba, v zvezi z varstvom odrasle osebe.
(3) Če organ, imenovan v skladu s prejšnjimi odstavki, ne sprejme svoje pristojnosti, pristojnost ohranijo organi države pogodbenice, ki so pristojni v skladu s členom 5 ali členom 6.
Člen 9
Organi države pogodbenice, v kateri je premoženje odrasle osebe, so pristojni za sprejetje varstvenih ukrepov v zvezi s tem premoženjem, če so taki ukrepi združljivi s tistimi, ki so jih sprejeli organi, pristojni v skladu s členi 5 do 8.
Člen 10
(1) V vseh nujnih primerih so organi države pogodbenice, na ozemlju katere je odrasla oseba ali premoženje, ki ji pripada, pristojni za sprejetje vseh potrebnih varstvenih ukrepov.
(2) Ukrepi, sprejeti na podlagi prejšnjega odstavka glede odrasle osebe, ki ima običajno prebivališče v državi pogodbenici, se prenehajo izvajati takoj, ko organi, pristojni v skladu s členi 5 do 9, sprejmejo ukrepe, potrebne zaradi okoliščin.
(3) Ukrepi, sprejeti na podlagi odstavka 1 glede odrasle osebe, ki ima običajno prebivališče v državi, ki ni pogodbenica, se v državi pogodbenici prenehajo izvajati takoj, ko so v njej priznani ukrepi, ki so potrebni zaradi okoliščin in so jih sprejeli organi druge države.
(4) Če je mogoče, organi, ki so sprejeli ukrepe na podlagi odstavka 1, o sprejetih ukrepih obvestijo organe države pogodbenice, v kateri ima odrasla oseba običajno prebivališče.
Člen 11
(1) Organi države pogodbenice, na ozemlju katere je odrasla oseba, so izjemoma pristojni za sprejetje ukrepov za varstvo odrasle osebe, ki so začasni in ozemeljsko učinkujejo le v tej državi, če so ti ukrepi združljivi z ukrepi, ki so jih že sprejeli organi, pristojni v skladu s členi 5 do 8, in če so o tem predhodno obvestili organe, pristojne v skladu s členom 5.
(2) Ukrepi, sprejeti na podlagi prejšnjega odstavka glede odrasle osebe, ki ima običajno prebivališče v državi pogodbenici, se prenehajo izvajati takoj, ko organi, pristojni v skladu s členi 5 do 8, odločijo o varstvenih ukrepih, ki bi lahko bili potrebni zaradi okoliščin.
Člen 12
Ob upoštevanju člena 7, odstavek 3, ukrepi, sprejeti za izvajanje členov 5 do 9, ostanejo v veljavi v skladu z določenimi pogoji, tudi če zaradi spremenjenih okoliščin ni več podlage za pristojnost, dokler jih organi, pristojni v skladu s konvencijo, ne spremenijo, nadomestijo ali odpravijo.
Poglavje III – Pravo, ki se uporablja
Člen 13
(1) Organi držav pogodbenic pri izvajanju pristojnosti na podlagi določb poglavja II uporabljajo svoje pravo.
(2) Če je to potrebno zaradi varstva odrasle osebe ali njenega premoženja, lahko izjemoma uporabljajo ali upoštevajo pravo druge države, s katero je primer dejansko povezan.
Člen 14
Če se ukrep, sprejet v eni državi pogodbenici, izvaja v drugi državi pogodbenici, pogoje izvajanja ureja pravo te druge države.
Člen 15
(1) Obstoj, obseg, spremembo in prenehanje pooblastila za zastopanje, ki ga s sporazumom ali enostranskim aktom podeli odrasla oseba, da bi se izvajalo, ko ta odrasla oseba ni sposobna varovati svojih interesov, ureja pravo države, v kateri ima odrasla oseba običajno prebivališče v času sklenitve sporazuma ali akta, razen če je bilo ustrezno pravo, navedeno v odstavku 2, izrecno določeno v pisni obliki.
(2) Države, katerih pravo se lahko določi, so:
a) država, katere državljan je odrasla oseba;
b) država prejšnjega običajnega prebivališča odrasle osebe;
c) država, v kateri je premoženje odrasle osebe, v zvezi s tem premoženjem.
(3) Način izvajanja takega pooblastila za zastopanje ureja pravo države, v kateri se pooblastilo izvaja.
Člen 16
Kadar se pooblastilo za zastopanje iz člena 15 ne izvaja na način, ki bi zadostoval za zagotovitev varstva odrasle osebe ali njenega premoženja, se lahko pooblastilo odvzame ali spremeni z ukrepi, ki jih sprejme organ, pristojen na podlagi konvencije. Kadar se tako pooblastilo za zastopanje odvzame ali spremeni, se v čim večjem obsegu upošteva pravo iz člena 15.
Člen 17
(1) Veljavnost dogovora, sklenjenega med tretjim in drugo osebo, ki bi bila upravičena delovati kot zastopnik odrasle osebe po pravu države, v kateri je bil dogovor sklenjen, se ne more izpodbijati niti se tretji ne more šteti za odgovornega samo zato, ker druga oseba ni bila upravičena delovati kot zakoniti zastopnik odrasle osebe v skladu s pravom, navedenim v določbah tega poglavja, razen če je tretji vedel ali bi moral vedeti, da to pravo ureja tako pristojnost.
(2) Prejšnji odstavek se uporablja le, če je dogovor sklenjen med osebami, ki so na ozemlju iste države.
Člen 18
Določbe tega poglavja se uporabljajo tudi tedaj, ko je pravo, ki ga določajo, pravo države, ki ni pogodbenica.
Člen 19
V tem poglavju izraz pravo pomeni pravo, ki velja v določeni državi, ne pa kolizijskih pravil.
Člen 20
To poglavje ne preprečuje uporabe določb prava države, v kateri bi imela odrasla oseba zagotovljeno varstvo, če je uporaba teh določb obvezna, ne glede na to, katero pravo bi se sicer uporabljalo.
Člen 21
Uporaba prava, določenega v določbah tega poglavja, se lahko zavrne le, če bi bila očitno v nasprotju z javnim redom.
Poglavje IV – Priznavanje in izvrševanje
Člen 22
(1) Ukrepi, ki jih sprejmejo organi države pogodbenice, se zakonito priznajo v vseh drugih državah pogodbenicah.
(2) Vendar se lahko priznanje zavrne:
a) če je ukrep sprejel organ, katerega pristojnost ne temelji na enem izmed razlogov iz določb poglavja II ali ni v skladu z njim;
b) če je bil ukrep sprejet, razen v primeru nujnosti, v sodnem ali upravnem postopku, ne da bi bila odrasli osebi dana možnost, da se izjavi, ob kršenju temeljnih načel procesnega prava zaprošene države;
c) če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom zaprošene države ali je v nasprotju z določbo prava te države, ki je obvezna, ne glede na to, katero pravo bi se sicer uporabljalo;
d) če je ukrep nezdružljiv z ukrepom, ki je bil pozneje sprejet v državi, ki ni pogodbenica in bi imela pristojnost v skladu s členi 5 do 9, če ta poznejši ukrep izpolnjuje zahteve za priznanje v zaprošeni državi;
e) če se ni ravnalo v skladu s postopkom iz člena 33.
Člen 23
Ne glede na člen 22, odstavek 1, lahko vsaka zainteresirana oseba pristojne organe države pogodbenice zaprosi, da odločijo o tem, ali se ukrep, sprejet v drugi državi pogodbenici, prizna ali ne. Postopek ureja pravo zaprošene države.
Člen 24
Organ zaprošene države zavezujejo razsodbe, temelječe na dejstvih, ki so podlaga za pristojnost organa države, ki je sprejel ukrep.
Člen 25
(1) Če je treba ukrepe, sprejete in izvršljive v eni od držav pogodbenic, izvršiti v drugi državi pogodbenici, se v tej drugi državi pogodbenici na zahtevo zainteresirane strani razglasijo za izvršljive ali se evidentirajo za namene izvršitve v skladu s postopkom, ki ga določa pravo te države.
(2) Vsaka država pogodbenica za razglasitev izvršljivosti ali evidentiranje uporablja enostavni in hitri postopek.
(3) Razglasitev izvršljivosti ali evidentiranje se lahko zavrne le na podlagi enega od razlogov iz člena 22, odstavek 2.
Člen 26
Razen revizije, potrebne pri uporabi prejšnjih členov, se vsebina sprejetega ukrepa ne revidira.
Člen 27
Ukrepi, ki jih je sprejela ena država pogodbenica in jih je druga država pogodbenica razglasila za izvršljive ali evidentirala za namene izvršitve, se v tej drugi državi izvršijo, kot da so jih sprejeli organi te države. Ukrepi se izvršijo v skladu s pravom zaprošene države in v obsegu, ki ga to pravo določa.
Poglavje V – Sodelovanje
Člen 28
(1) Država pogodbenica imenuje osrednji organ, ki izpolnjuje obveznosti, ki so po konvenciji določene za tak organ.
(2) Zvezne države, države z več kot enim pravnim sistemom ali države, ki imajo avtonomne ozemeljske enote, lahko imenujejo več osrednjih organov in navedejo ozemeljski ali osebni obseg njihovih funkcij. Če je država imenovala več osrednjih organov, določi osrednji organ, ki se mu lahko pošiljajo zaprosila, da jih posreduje ustreznemu osrednjemu organu v tej državi.
Člen 29
(1) Osrednji organi sodelujejo med seboj in spodbujajo sodelovanje med pristojnimi organi v svojih državah, da bi zagotovili uresničevanje ciljev te konvencije.
(2) Pri uporabi te konvencije sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi zagotovili obveščanje o svojem pravu in storitvah, ki so v njihovi državi na voljo glede varstva odraslih oseb.
Člen 30
Osrednji organ države pogodbenice neposredno ali prek javnih organov ali drugih organov sprejme vse ustrezne ukrepe, da se:
a) olajša komunikacija v vseh oblikah med pristojnimi organi v primerih, v katerih se uporablja konvencija;
b) na zaprosilo pristojnega organa druge države pogodbenice pomaga odkriti kraj, kjer je odrasla oseba, če se zdi, da je odrasla oseba na ozemlju zaprošene države in potrebuje varstvo.
Člen 31
Pristojni organi države pogodbenice lahko neposredno ali prek drugih organov spodbujajo uporabo mediacije, sprave ali podobnih sredstev za doseganje sporazumnih rešitev glede varstva odrasle osebe ali njenega premoženja v primerih, v katerih se uporablja konvencija.
Člen 32
(1) Kadar se namerava sprejeti varstveni ukrep, lahko organi, pristojni na podlagi konvencije, če to zahtevajo okoliščine odrasle osebe, zaprosijo za informacije kateri koli organ druge države pogodbenice, ki ima informacije, pomembne za varstvo odrasle osebe.
(2) Država pogodbenica lahko izjavi, da se zaprosila na podlagi odstavka 1 njenim organom pošiljajo samo prek njenega osrednjega organa.
(3) Pristojni organi države pogodbenice lahko organe druge države pogodbenice zaprosijo, da jim pomagajo pri izvajanju varstvenih ukrepov, sprejetih na podlagi te konvencije.
Člen 33
(1) Če namerava organ, pristojen v skladu s členi 5 do 8, odraslo osebo namestiti v ustanovo ali na drugo mesto, kjer se ji lahko zagotovi varstvo, in naj bi bila ta namestitev v drugi državi pogodbenici, se najprej posvetuje z osrednjim ali drugim pristojnim organom te druge države. V ta namen mu pošlje poročilo o odrasli osebi, skupaj z razlogi za predlagano namestitev.
(2) Odločitev o namestitvi se ne sme sprejeti v državi prosilki, če osrednji ali drug pristojni organ zaprošene države v razumnem času izrazi svoje nasprotovanje.
Člen 34
Kadar je odrasla oseba v resni nevarnosti, pristojni organi države pogodbenice, v kateri so bili sprejeti ali se proučujejo ukrepi za varstvo odrasle osebe, če so obveščeni o prenosu prebivališča odrasle osebe v drugo državo ali o tem, da je odrasla oseba v drugi državi, obvestijo organe te druge države o tej nevarnosti in ukrepih, ki so bili sprejeti ali se proučujejo.
Člen 35
Organ na podlagi tega poglavja ne zaprosi za informacije ali jih ne pošlje, če meni, da bi to verjetno ogrozilo odraslo osebo ali njeno premoženje ali bi pomenilo resno grožnjo za svobodo ali življenje člana družine odrasle osebe.
Člen 36
(1) Ne glede na možnost, da lahko zahtevajo plačilo razumnih stroškov za opravljene storitve, osrednji organi in drugi javni organi držav pogodbenic krijejo vsak svoje stroške, nastale pri uporabi določb tega poglavja.
(2) Vsaka država pogodbenica lahko z eno ali več držav pogodbenic sklene sporazum o delitvi stroškov.
Člen 37
Vsaka država pogodbenica lahko z eno ali več držav pogodbenic sklene sporazume o boljšem medsebojnem izvajanju določb tega poglavja. Države, ki so sklenile tak sporazum, en izvod pošljejo depozitarju konvencije.
Poglavje VI – Splošne določbe
Člen 38
(1) Organi države pogodbenice, v kateri je bil sprejet varstveni ukrep ali je bilo potrjeno pooblastilo za zastopanje, lahko osebi, ki ji je zaupano varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja, na zahtevo izdajo potrdilo, ki navaja njeno pristojnost za ukrepanje in njena podeljena pooblastila.
(2) Šteje se, da so pristojnost in pooblastila, navedena v potrdilu, dodeljena tej osebi od datuma potrdila, če ni dokazano nasprotno.
(3) Država pogodbenica imenuje organe, ki so pristojni za izdajo navedenega potrdila.
Člen 39
Osebni podatki, zbrani ali poslani v skladu s konvencijo, se uporabljajo le za namene, za katere so bili zbrani ali poslani.
Člen 40
Organi, ki so jim podatki poslani, zagotavljajo zaupnost podatkov v skladu s pravom svoje države.
Člen 41
Dokumenti, poslani ali izdani v skladu s to konvencijo, so oproščeni sodnega overjanja ali podobnih formalnosti.
Člen 42
Vsaka država pogodbenica lahko imenuje organe, ki se jim morajo poslati zaprosila v skladu s členom 8 in členom 33.
Člen 43
(1) Imenovanja iz člena 28 in člena 42 se sporočijo Stalnemu uradu Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu najpozneje na dan deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi konvencije ali o pristopu k njej. Stalnemu uradu se sporoči tudi vsaka sprememba teh imenovanj.
(2) Izjava iz člena 32, odstavek 2, se da depozitarju konvencije.
Člen 44
Državi pogodbenici, v kateri se za varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja uporabljajo različni pravni sistemi ali pravni predpisi, ni treba uporabljati pravil konvencije glede razhajanj med temi različnimi pravnimi sistemi ali pravnimi predpisi.
Člen 45
V zvezi z državo, v kateri se v različnih ozemeljskih enotah glede katere koli zadeve, ki je obravnavana v tej konvenciji, uporabljata dva ali več pravnih sistemov ali pravnih predpisov:
a) se vsa sklicevanja na običajno prebivališče v tej državi nanašajo na običajno prebivališče v zadevni ozemeljski enoti;
b) navzočnost odrasle osebe v tej državi pomeni navzočnost odrasle osebe v ozemeljski enoti;
c) kraj premoženja odrasle osebe v tej državi pomeni kraj premoženja odrasle osebe v ozemeljski enoti;
d) država, katere državljanstvo ima odrasla oseba, pomeni ozemeljsko enoto, določeno v skladu s pravom te države, če ustreznih določb ni, pa ozemeljsko enoto, s katero je odrasla oseba najtesneje povezana;
e) država, katere organe je izbrala odrasla oseba, pomeni:
– ozemeljsko enoto, če je odrasla oseba izbrala organe te ozemeljske enote;
– ozemeljsko enoto, s katero je odrasla oseba najtesneje povezana, če je odrasla oseba izbrala organe države brez opredelitve posebne ozemeljske enote v tej državi;
f) pravo države, s katero so okoliščine dejansko povezane, pomeni pravo ozemeljske enote, s katero so okoliščine dejansko povezane;
g) pravo, postopek ali organ države, v kateri je bil ukrep sprejet, pomeni pravo ali postopek, ki velja v tej ozemeljski enoti, ali organ ozemeljske enote, v kateri je bil ta ukrep sprejet;
h) pravo, postopek ali organ zaprošene države pomeni pravo ali postopek, ki velja v tej ozemeljski enoti, ali organ ozemeljske enote, v kateri se poskuša pridobiti priznanje ali izvršitev;
i) država, v kateri bi se moral izvesti varstveni ukrep, pomeni ozemeljsko enoto, v kateri bi se moral izvesti varstveni ukrep;
j) organi te države, ki niso osrednji organi, pomenijo organe, ki so pooblaščeni za delovanje v ustrezni ozemeljski enoti.
Člen 46
Za določitev prava, ki se uporablja na podlagi poglavja III za državo, sestavljeno iz dveh ali več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoj pravni sistem ali svoje pravne predpise glede vprašanj, ki jih ureja ta konvencija, se uporabljajo naslednja pravila:
a) če v taki državi obstajajo veljavna pravila, ki določajo ozemeljsko enoto, katere pravo se uporablja, se uporablja pravo te enote;
b) če takih pravil ni, se uporablja pravo ozemeljske enote, določene v členu 45.
Člen 47
Za določitev prava, ki se uporablja na podlagi poglavja III za državo z dvema ali več pravnimi sistemi ali pravnimi predpisi, ki se uporabljajo za različne kategorije oseb glede zadev, ki jih ureja ta konvencija, se uporabljajo naslednja pravila:
a) če v tej državi obstajajo veljavna pravila, ki določajo, katero tako pravo se uporablja, se uporablja to pravo;
b) če takih pravil ni, se uporablja pravo sistema ali pravni predpisi, s katerimi je odrasla oseba najtesneje povezana.
Člen 48
V odnosih med državami pogodbenicami ta konvencija nadomešča konvencijo Convention concernant l'interdiction et les mesures de protection analogues, podpisano 17. julija 1905 v Haagu.
Člen 49
(1) Konvencija ne vpliva na nobene druge mednarodne dokumente, katerih pogodbenice so pogodbenice te konvencije in ki vsebujejo določbe o zadevah, ki jih ureja ta konvencija, razen če države pogodbenice, ki jih zavezujejo taki dokumenti, ne izjavijo drugače.
(2) Konvencija ne vpliva na možnost, da ena ali več držav pogodbenic sklene sporazume, ki glede običajnega prebivališča odrasle osebe v eni od držav pogodbenic takih sporazumov vsebujejo določbe o vprašanjih, ki jih ureja ta konvencija.
(3) Sporazumi, ki jih mora skleniti ena ali več držav pogodbenic o vprašanjih, ki jih zajema ta konvencija, v odnosih teh držav z drugimi državami pogodbenicami ne vplivajo na določbe te konvencije.
(4) Prejšnji odstavki se uporabljajo tudi za enotne zakone, ki temeljijo na posebnih regionalnih ali drugačnih vezeh med zadevnimi državami.
Člen 50
(1) Konvencija se uporablja za ukrepe le, če so ti v državi sprejeti po začetku veljavnosti konvencije za to državo.
(2) Konvencija se uporablja za priznanje in izvrševanje ukrepov, sprejetih po začetku njene veljavnosti v državi, v kateri so bili ukrepi sprejeti, in v zaprošeni državi.
(3) Konvencija se uporablja od začetka njene veljavnosti v državi pogodbenici za pooblastila za zastopanje, ki so bila predhodno podeljena pod pogoji, ki ustrezajo pogojem iz člena 15.
Člen 51
(1) Sporočila, poslana osrednjemu organu ali drugemu organu države pogodbenice, se pošiljajo v izvirnem jeziku s prevodom v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov te druge države, ali če tak prevod ni mogoč, s prevodom v francoski ali angleški jezik.
(2) Vendar lahko država pogodbenica z izraženim pridržkom v skladu s členom 56 nasprotuje uporabi francoskega ali angleškega jezika, ne pa uporabi obeh.
Člen 52
Generalni sekretar Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu redno sklicuje Posebno komisijo, ki preverja praktično izvajanje konvencije.
Poglavje VII – Končne določbe
Člen 53
(1) Ta konvencija je na voljo za podpis državam, ki so bile članice Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu na dan 2. oktobra 1999.
(2) Ta konvencija se ratificira, sprejme ali odobri, listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi pa se deponirajo pri Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Nizozemske, ki je depozitar konvencije.
Člen 54
(1) H konvenciji lahko pristopi vsaka država, potem ko je začela veljati v skladu s členom 57, odstavek 1.
(2) Pristopna listina se deponira pri depozitarju.
(3) Tak pristop velja le za odnose med državo, ki je pristopila, in tistimi državami pogodbenicami, ki temu pristopu niso ugovarjale v šestih mesecih od prejema uradnega obvestila iz pododstavka b) člena 59. Ugovor lahko dajo države ob ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi konvencije. O vsakem ugovoru je treba obvestiti depozitarja.
Člen 55
(1) Če ima država dve ali več ozemeljskih enot z različnimi pravnimi sistemi glede zadev, ki jih obravnava konvencija, lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejemu, odobritvi ali pristopu izjavi, da se konvencija razširi na vse ozemeljske enote ali samo na eno ali več ozemeljskih enot, in sme to izjavo kadar koli spremeniti tako, da poda drugo izjavo.
(2) O vsaki izjavi je treba depozitarja uradno obvestiti, v njej pa morajo biti izrecno navedene ozemeljske enote, za katere se uporablja konvencija.
(3) Če država v skladu s tem členom ne da izjave, se konvencija razširi na vse ozemeljske enote te države.
Člen 56
(1) Vsaka država pogodbenica lahko najpozneje ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu ali, ko poda izjavo v smislu člena 55, izrazi pridržek iz člena 51, odstavek 2. Drugi pridržki niso dovoljeni.
(2) Vsaka država lahko kadar koli umakne pridržek, ki ga je izrazila. Umik se sporoči depozitarju.
(3) Pridržek preneha veljati prvi dan tretjega koledarskega meseca po uradnem obvestilu iz prejšnjega odstavka.
Člen 57
(1) Konvencija začne veljati prvi dan meseca po izteku trimesečnega obdobja po deponiranju tretje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi iz člena 53.
(2) Od tedaj začne konvencija veljati:
a) za države, ki jo ratificirajo, sprejmejo ali odobrijo pozneje ali k njej pristopijo, prvi dan meseca po izteku trimesečnega obdobja po deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;
b) za vsako državo, ki k njej pristopi, prvi dan meseca po treh mesecih po izteku šestmesečnega obdobja iz člena 54, odstavek 3;
c) za ozemeljsko enoto, na katero se je konvencija razširila v skladu s členom 55, prvi dan meseca po izteku trimesečnega obdobja po uradnem obvestilu iz navedenega člena.
Člen 58
(1) Država pogodbenica konvencije jo lahko odpove z uradnim pisnim obvestilom depozitarju. Odpoved se lahko omeji na določene ozemeljske enote, za katere velja konvencija.
(2) Odpoved začne veljati prvi dan meseca po izteku dvanajstmesečnega obdobja, potem ko je depozitar prejel uradno obvestilo. Če je v uradnem obvestilu naveden daljši rok za veljavnost odpovedi, začne odpoved veljati ob izteku tega obdobja.
Člen 59
Depozitar obvesti vse države članice Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu in države, ki so pristopile v skladu s členom 54, o:
a) podpisih, ratifikacijah, sprejetjih in odobritvah iz člena 53;
b) pristopih in ugovorih k pristopom iz člena 54;
c) datumu začetka veljavnosti konvencije v skladu s členom 57;
d) izjavah iz člena 32, odstavek 2, in člena 55;
e) sporazumih iz člena 37;
f) pridržku iz člena 51, odstavek 2, in njegovem umiku iz člena 56, odstavek 2;
g) odpovedih iz člena 58.
V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Haagu 13. januarja 2000 v francoskem in angleškem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki se hrani v arhivu vlade Kraljevine Nizozemske, overjena kopija pa se po diplomatski poti pošlje vsaki državi, ki je članica Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu.