OBVESTILO KOMISIJE

Smernice v podporo uporabi Uredbe (EU) 2020/741 o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode

(2022/C 298/01)

Kazalo

Uvod

Splošne in upravne obveznosti

2.1.

Področje uporabe

2.1.1.

Merila

2.1.2.

Predložitev in pregled odločitve

2.2.

Pristojni organ

2.3.

Kontaktne točke

2.4.

Odgovorne strani

2.4.1.

Odgovornost upravljavca objekta za predelavo vode za kakovost vode

2.4.2.

Odgovornost drugih akterjev

2.5.

Dovoljenja

2.5.1.

Organi, ki izdajo dovoljenje

2.5.2.

Vloga za dovoljenje

2.5.3.

Vsebina dovoljenja

2.5.4.

Izvzetja za raziskovalne in pilotne projekte

2.6.

Preverjanje skladnosti

2.7.

Kazni

2.8.

Ozaveščanje in obveščanje

Tehnični vidiki

3.1.

Obvladovanje tveganja

3.1.1.

Ključni elementi obvladovanja tveganja

3.1.2.

Opis sistema

3.1.3.

Akterji in vloge

3.1.4.

Ugotovitev nevarnosti ter okolij in populacij, za katera je ugotovljeno tveganje

3.1.5.

Metode ocenjevanja tveganja za okolje in zdravje

3.1.6.

Pogoji v zvezi z dodatnimi zahtevami

3.1.7.

Preventivni ukrepi

3.1.8.

Sistemi za nadzor kakovosti in spremljanje stanja okolja

3.1.9.

Obvladovanje izrednih razmer in usklajevanje

3.2.

Vrste kulturnih rastlin in razredi predelane vode

3.2.1.

Primeri metod namakanja in vrst kulturnih rastlin

3.2.2.

Primeri uporabe pregrad za dosego zahtevanega razreda kakovosti vode

3.3.

Validacijsko spremljanje

3.3.1.

Splošna načela

3.3.2.

Protokoli validacijskega spremljanja

3.3.3.

Primeri validacijskega spremljanja

3.3.4.

Dodatni viri

1. Uvod

Vodni viri EU so izpostavljeni vse večjim obremenitvam. To povzroča vodni stres, kadar vodni viri ne zadoščajo potrebam, kakovost vode pa je slabša. Zlasti podnebne spremembe, nepredvidljivi vremenski vzorci in suša močno povečujejo pritisk na razpoložljivost sladke vode. Ponovna uporaba predelane vode v splošnem velja za prakso, ki pomaga k učinkovitejšemu upravljanju vodnih virov in k prilagajanju naših sistemov na podnebne spremembe, v skladu s strategijo EU, opredeljeno v evropskem zelenem dogovoru (1).

Cilj Uredbe (EU) 2020/741 Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode (uredba o ponovni uporabi vode) (2) je olajšati in spodbujati prakso ponovne uporabe vode za namakanje v kmetijstvu, torej v sektorju, ki je lahko posebej ranljiv za omejene ali presihajoče vodne vire, da bi prehranski sistem EU postal bolj trajnosten in odporen (3), ob hkratni zaščiti javnega zdravja in okolja.

Uredba o ponovni uporabi vode, ki se bo uporabljala od 26. junija 2023, določa enotne minimalne zahteve za kakovost vode, da se lahko očiščena komunalna odpadna voda varno ponovno uporabi za namakanje v kmetijstvu. Usklajene minimalne zahteve bodo obenem zagotovile ustrezno delovanje enotnega trga kmetijskih pridelkov in krepitev zaupanja potrošnikov.

Na podlagi te uredbe mora biti komunalna odpadna voda, ki je očiščena v skladu z zahtevami Direktive 91/271/EGS, ki ureja čiščenje komunalne odpadne vode (direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode) (4), dodatno očiščena, da izpolnjuje nove parametre minimalne kakovosti in je primerna za uporabo v kmetijstvu.

Uredba poleg enotnih minimalnih zahtev glede kakovosti vode določa tudi enotne minimalne zahteve za spremljanje, pravila glede obvladovanja tveganja za oceno in obravnavo morebitnih dodatnih tveganj za zdravje in okolje, obveznosti glede izdaje dovoljenj ter pravila o preglednosti, na podlagi katerih morajo biti ključne informacije o vseh projektih ponovne uporabe vode javno objavljene.

Člen 11(5) uredbe o ponovni uporabi vode zahteva, da Komisija v posvetovanju z državami članicami določi smernice za uporabo Uredbe. Smernice so določene v tem obvestilu. Obvestilo je bilo pripravljeno v tesnem sodelovanju z delovno skupino za ponovno uporabo vode (5), ustanovljeno v okviru strateške usklajevalne skupine za vodno politiko (6), njeni člani pa so med drugim organi držav članic in organizacije deležnikov. Delovna skupina za ponovno uporabo vode je o dokumentu celovito razpravljala na dveh sestankih, in sicer 21.–22. oktobra 2021 in 18. februarja 2022 ter podala pisne pripombe.

V oddelku 2 teh smernic so obravnavane splošne in upravne obveznosti na podlagi Uredbe, vključno z njenim področjem uporabe. V oddelku 3 pa so obravnavani bolj tehnični vidiki.

2. Splošne in upravne obveznosti

V tem oddelku so obravnavani naslednji vidiki: področje uporabe Uredbe, zlasti člena 2(2); pristojni organ oziroma organi; kontaktne točke in čezmejno sodelovanje; odgovornost različnih akterjev; dovoljenja; preverjanja skladnosti; kazni; ozaveščanje in obveščanje.

2.1. Področje uporabe

Uredba se uporablja, kadar se očiščena komunalna odpadna voda ponovno uporabi za namakanje v kmetijstvu. Vendar lahko v skladu s členom 2(2) države članice odločijo, da ponovna uporaba vode za namakanje v kmetijstvu na enem ali več vodnih območjih ali njihovih delih ni primerna.

Odločitve na podlagi člena 2(2) dejansko prepovedujejo ponovno uporabo vode na določenem ozemlju (ali njegovem delu), zato se Uredba na takih območjih ne uporablja. Z drugimi besedami, če država članica meni, da ponovna uporaba vode na zgolj delu njenega ozemlja ni primerna, bi se Uredba še vedno v celoti uporabljala na preostalih območjih, kjer se voda lahko ponovno uporablja.

Nekatere od splošnejših obveznosti v Uredbi se še vedno lahko uporabljajo, tudi če je ponovna uporaba vode prepovedana na celotnem območju države članice. Na primer:

—	člen 2(3) o izvzetjih za raziskovalna projekta: če država članica dovoli take projekte, bi morala imenovati ustrezne pristojne organe, odgovorne za preverjanje skladnosti z merili iz člena 2(3);

—	člen 8 o imenovanju kontaktne točke za sodelovanje z drugimi državami članicami;

—	člen 10(1) o obveščanju javnosti o kontaktni točki;

—	člen 15 o kaznih za zagotovitev, da se odločitev o prepovedi ponovne uporabe vode tudi upošteva, tj. da se voda ne uporablja ponovno in da vsi izvzeti raziskovalni projekti izpolnjujejo veljavne pogoje.

Če odločitev na podlagi člena 2(2) ni izdana, mora biti do datuma začetka uporabe Uredbe, tj. do 26. junija 2023, vsaki odgovorni strani v sistemu za ponovno uporabo vode omogočeno, da zaprosi za dovoljenje.

Z drugimi besedami, če na nacionalni ravni ni drugače odločeno, se šteje, da je ponovna uporaba vode dovoljena ob upoštevanju dovoljenja, izdanega na podlagi Uredbe. To pomeni, da mora načrt obvladovanja tveganja upoštevati vsa možna tveganja, projekt pa mora biti v celoti skladen z vso zdravstveno in okoljsko zakonodajo EU.

2.1.1. Merila

Na odločitev, ali ima ponovna uporaba vode pomembno vlogo pri celovitem upravljanju voda, lahko vplivajo številne različne okoliščine in podnebne značilnosti v državi članici.

Lahko se zgodi, da je v določenih državah članicah zaradi podnebnih pogojev ponovna uporaba vode nepotrebna in/ali neekonomična zaradi obilja padavin. Vendar tudi v državah članicah, v katerih prihaja do pomanjkanja vode in ponavljajočih se suš, lahko nastanejo okoliščine, zaradi katerih ponovna uporaba vode, ki je v splošnem namenjena odpravi pomanjkanja vode, morda ni primerna praksa.

To se lahko na primer zgodi, če nekatera območja trpijo zaradi dolgih in dolgotrajnih suš, vodna telesa površinskih voda pa so za svoj ekološki pretok in dobro stanje voda odvisna od odvajanj očiščene odpadne vode. Če bi bila očiščena odpadna voda preusmerjena v obrat za predelavo vode in nato v kmetijstvo, bi bil tok površinske vode s tem prikrajšan za količine vode, ki so nujne za zagotovitev minimalnega ekološkega pretoka.

V takih primerih je treba oceniti tudi učinek uporabe alternativnih virov, npr. odvzem iz (drugih) vodnih teles površinskih in/ali podzemnih voda, saj ti prav tako lahko vplivajo na količino/kakovost vode. Obremenitev, kakršna je odvzem vode, lahko vpliva na količinsko stanje vodnih teles podzemnih voda, in v takem primeru lahko ponovna uporaba vode pomeni alternativen vodni vir. Lahko se pojavijo tudi okoliščine, ko obremenitve zaradi odvzema vode ni, stroški ponovne uporabe vode pa morda niso konkurenčni z drugimi vodnimi viri.

Pri vsaki odločitvi bi bilo zato treba skrbno pretehtati prednosti in slabosti ponovne uporabe vode. Vsi ti pomisleki bi morali biti upoštevani pri vsaki odločitvi, da se v okviru celovitega upravljanja z vodami na določenem območju voda ne uporabi ponovno.

Člen 2(2) Uredbe opredeljuje merila, ki jih morajo države članice upoštevati pri določitvi, ali ponovna uporaba vode na nekaterih vodnih območjih (ali njihovih delih) ni primerna.

Države članice, ki sprejmejo tako odločitev na podlagi člena 2(2) Uredbe, morajo odločitev ustrezno utemeljiti in jo predložiti Komisiji. Če je do prepovedi prišlo zaradi obremenitve kakovosti vodnih teles površinskih voda, ki so za svoj pretok in ekološko stanje odvisna od odvedene odpadne vode, bi bila odločitev ustrezno utemeljena, če bi bilo v njej navedeno:

—	na katera vodna telesa se nanaša;

—	kakšno je njihovo trenutno stanje;

—	kateri drugi stroškovno učinkoviti ukrepi so bili sprejeti in bi lahko bili sprejeti za zapolnitev vrzeli do dobrega stanja in/ali za preprečitev poslabšanja;

—	kateri so alternativni viri vode za namakanje v kmetijstvu; ter

—	ali bi ti drugi viri lahko povzročili prevelik odvzem iz drugih vodnih teles površinskih ali podzemnih voda, kar bi lahko vplivalo na njihovo količinsko ali kakovostno stanje.

Če odločitev temelji na merilih stroškovne učinkovitosti, je pomembno upoštevati vse stroške, tj. okoljske stroške in stroške virov (predelane vode in alternativnih virov, ki so po mnenju države članice primernejši). Ekonomska analiza, opravljena na podlagi člena 5 in Priloge III k Direktivi 2000/60/ES, lahko zagotovi koristne osnovne informacije.

2.1.2. Predložitev in pregled odločitve

Vsaka ustrezno utemeljena in jasno dokazana odločitev, ki temelji na merilih iz člena 2(2) Uredbe, mora biti pisno predložena Komisiji prek rednih komunikacijskih kanalov (npr. prek stalnega predstavništva države članice pri EU). V skladu s členom 10(3) mora država članica vsako tako odločitev tudi javno objaviti.

Člen 2(2) Uredbe določa, da se vsaka taka odločitev po potrebi pregleda, da se upoštevajo spreminjajoče se okoliščine. Te odločitve morajo biti zlasti pregledane zato, da se upoštevajo projekcije glede podnebnih sprememb ter nacionalne strategije prilagajanja na podnebne spremembe (ki se posodabljajo vsaki dve leti) (7), in najpozneje vsakih šest let, ob upoštevanju načrtov upravljanja povodij, pripravljenih na podlagi Direktive 2000/60/ES.

Vsaka odločitev o prepovedi ponovne uporabe vode bi zato morala biti utemeljena v širšem okviru celovitega upravljanja voda. Morala bi biti v celoti združljiva s pristopom upravljanja iz ustreznih načrtov upravljanja povodij ter s politikami blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja le-tem.

To pomeni, da mora biti odločitev o prepovedi ponovne uporabe vode utemeljena na podatkih o stanju voda, obremenitvi ter učinkih in ukrepih, zbranih in opredeljenih v navedenih načrtih. S tem bi bila opravljena tudi ocena okoljskih stroškov in stroškov virov predelane vode ter drugih vodnih virov, prav tako ob upoštevanju ekonomske analize na podlagi člena 5 Direktive 2000/60/ES.

2.2. Pristojni organ

Pristojni organi iz člena 3(1) so odgovorni za:

—	izdajo dovoljenj za proizvodnjo predelane vode in oskrbo z njo, vključno z zagotovitvijo načrta obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode;

—	ugotavljanje, ali so merila za izvzetje raziskovalnih ali pilotnih projektov iz Uredbe izpolnjena (kjer je to ustrezno);

—	preverjanje skladnosti s pogoji iz dovoljenj in sprejetje nadaljnjih ukrepov v primeru kršitev.

Te odgovornosti lahko na primer vključujejo: pregled načrta obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode in zagotavljanje, da ta vključuje vse vidike; redno preverjanje skladnosti z ukrepi in nalogami v načrtih; lajšanje komunikacije med različnimi akterji v shemi za ponovno uporabo vode; usklajevanje izmenjave informacij z drugimi organi. Države članice se lahko glede na svoj upravni okvir, na primer strukture za upravljanje povodij, odločijo imenovati več kot en pristojni organ.

Če država članica odloči, da na nobenem vodnem območju (kar dejansko pomeni na njenem celotnem ozemlju) ni primerno proizvajati in ponovno uporabljati predelane vode za namakanje v kmetijstvu, bi bila v skladu s členom 2 vzpostavitev pristojnega organa potrebna samo, če bi se izvajali raziskovalni in pilotni projekti o ponovni uporabi vode za namakanje v kmetijstvu. Podobno velja, če država članica dovoli proizvodnjo predelane vode, ne pa tudi njene uporabe – v takem primeru bi moral pristojni organ upravljati tudi dovoljenja za proizvodnjo.

2.3. Kontaktne točke

Člen 8 Uredbe zahteva, da države članice imenujejo kontaktno točko za sodelovanje s kontaktnimi točkami drugih držav članic.

Vloga kontaktnih točk je: (a) prejemanje in posredovanje prošenj za pomoč; (b) zagotavljanje pomoči na zahtevo; in (c) usklajevanje komunikacije med pristojnimi organi v različnih državah članicah. Pred izdajo dovoljenja za proizvodnjo predelane vode ali oskrbo z njo morajo na primer pristojni organi s kontaktno točko v državi članici, v kateri naj bi se predelana voda uporabljala, izmenjati informacije o pogojih iz zadevnega dovoljenja in načrtov obvladovanja tveganj. Kontaktne točke bi se morale brez nepotrebnega odlašanja odzvati na prošnje za pomoč.

Vzpostavitev kontaktnih točk morda ni potrebna, če se država članica na podlagi člena 2(2) odloči, da na nobenem vodnem območju (dejansko na njenem celotnem ozemlju) ni primerno uporabljati predelane vode za namakanje v kmetijstvu.

Če pa država članica ne dovoli uporabe predelane vode na svojem ozemlju, vendar izvaža predelano vodo v sosednjo državo, mora še vedno imeti kontaktno točko. Podobno je kontaktna točka potrebna v državah članicah, ki na svojem ozemlju ne proizvajajo predelane vode, vendar jo za uporabo pri namakanju želijo uvažati iz sosednje države.

Poleg tega lahko projekti, ki se izvajajo v sosednji državi članici, na nek način vplivajo na skupno prispevno območje, zato se morajo o njih prek kontaktnih točk posvetovati pristojni organi držav članic.

2.4. Odgovorne strani

V Uredbi so opredeljene različne „odgovorne strani“, tj. akterji, ki opravljajo vlogo ali dejavnost v sistemu za ponovno uporabo vode. Sistem za ponovno uporabo vode, kot je opredeljen v členu 3(15), vključuje infrastrukturo in druge tehnične dele, od mesta vtoka v komunalno čistilno napravo do mesta, kjer se predelana voda uporabi za namakanje v kmetijstvu, vključno z infrastrukturo za distribucijo in shranjevanje, kadar je to ustrezno.

Člen 3(14) določa, da so odgovorne strani med drugim:

—	upravljavec objekta za predelavo vode;

—	upravljavec komunalne čistilne naprave, kadar se ta razlikuje od upravljavca objekta za predelavo vode;

—	ustrezni organi, ki niso imenovani pristojni organ; ter

—	upravljavec distribucijskega sistema za predelano vodo ali upravljavec objekta za shranjevanje predelane vode, kadar je to ustrezno.

V Uredbi so opisane minimalne odgovornosti upravljavca objekta za predelavo vode (glej oddelek 2.4.1).

V dovoljenju, ki ga izda pristojni organ, morajo biti opredeljene odgovornosti drugih odgovornih strani, ob upoštevanju odgovornosti, opredeljenih v načrtu obvladovanja tveganja.

Vloge drugih organov, ki niso pristojni organ, bi lahko med drugim vključevale pregledovanje načrtov obvladovanja tveganja za preverjanje skladnosti z veljavnimi uredbami (npr. o zdravju, okolju, kmetijstvu), določanje posebnih zahtev na njihovem strokovnem področju in izdaja mnenja o načrtu obvladovanja tveganja.

Države članice lahko, kadar je to ustrezno in v skladu z nacionalno zakonodajo, dodatno opredelijo vloge in odgovornosti, pod pogojem da so skladne z minimalnimi pravili.

2.4.1. Odgovornost upravljavca objekta za predelavo vode za kakovost vode

Upravljavec objekta za predelavo vode upravlja ali vodi objekt za predelavo vode in je lahko zaseben ali javen organ. Lahko je tudi drug subjekt kot upravljavec komunalne čistilne naprave na podlagi direktive o čiščenju komunalne odpadne vode.

V členu 4(1) Uredbe je pojasnjeno, da je upravljavec objekta za predelavo vode odgovoren za kakovost predelane vode na mestu skladnosti.

Kot je opredeljeno v členu 3(11), mesto skladnosti pomeni mesto, kjer upravljavec objekta za predelavo vode preda predelano vodo naslednjemu akterju v verigi. Glede na specifično ureditev sistema za ponovno uporabo vode v državi članici je naslednji akter lahko končni uporabnik, če se voda prevaža, distribuira ali shranjuje za uporabo v prihodnosti, pa tudi drug akter.

Na mestu skladnosti, ki se opredeli v dovoljenju za proizvodnjo predelane vode in oskrbo z njo (glej oddelek 2.5 o dovoljenjih), mora upravljavec objekta za predelavo vode zagotoviti, da predelana voda izpolnjuje minimalne zahteve iz Priloge I ter vse druge dodatne ustrezne pogoje, ki jih opredeli pristojni organ v zadevnem dovoljenju in kot je opisano v načrtu obvladovanja tveganja.

2.4.2. Odgovornost drugih akterjev

Po mestu skladnosti se odgovornost za kakovost vode prenese na naslednjega akterja v verigi, in sicer na končnega uporabnika ali na vmesnega akterja, ki je odgovoren za distribucijo ali shranjevanje.

V načrtu obvladovanja tveganja morajo biti opredeljeni pogoji glede distribucije, shranjevanja in uporabe, če je to ustrezno, opredeljene pa morajo biti tudi strani, ki so v sistemu za ponovno uporabo vode odgovorne za izpolnjevanje teh zahtev.

Kadar so v načrtu obvladovanja tveganja določeni pogoji uporabe za končnega uporabnika, morajo biti ti skladni z zakonodajo EU o higieni živil (in krme) ter povezanimi dokumenti, zlasti tistimi, ki so navedeni v uredbi o ponovni uporabi vode. Med temi so:

—	Uredba (ES) št. 178/2002 (8): „splošna živilska zakonodaja“, ki določa (v členu 17) glavno pristojnost vseh nosilcev živilske dejavnosti (vključno z glavnimi proizvajalci, tj. kmeti);

—

Uredba (ES) št. 852/2004 (9) o higieni živil: v členu 4(1) je ponovno opredeljena odgovornost glavnih proizvajalcev za skladnost s splošnimi določbami o higieni (dobra higienska praksa), opredeljenimi v Prilogi I k navedeni uredbi. V Prilogi I, del A, poglavje II, točka 5(c), je navedeno, da morajo nosilci živilske dejavnosti, ki proizvajajo ali opravljajo spravilo rastlinskih proizvodov, kakor je to primerno, sprejeti ustrezne ukrepe za uporabo pitne vode ali čiste vode, kadar koli je to potrebno za preprečitev kontaminacije;

—	Uredba (ES) št. 2073/2005 (10) o mikrobioloških merilih za živila, ki vključuje merila za E. coli v nekaterih živilih neživalskega izvora (po spravilu);

—

Uredba (EU) 2017/625 (11) (ki nadomešča Uredbo (ES) št. 882/2004) zagotavlja pravni okvir za izvajanje uradnega nadzora nad živili in varnostjo živil v vseh fazah proizvodnje, predelave in distribucije. Pristojni organi morajo izvrševati in preverjati, ali nosilec živilske dejavnosti izpolnjuje zahteve glede varnosti živil;

—	Obvestilo Komisije o Smernicah za odpravljanje mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno (12).

Uredba o ponovni uporabi vode, ki opredeljuje kakovost voda za določen vodni vir na stopnji pred primarno proizvodnjo (preden se uporabi za namakanje), dopolnjuje pravila o higieni živil. Pravila o higieni živil (in krme) se uporabljajo od stopnje primarne proizvodnje, vključno z namakanjem, in vključujejo vse vidike namakanja za vse vodne vire.

2.5. Dovoljenja

Člen 6(1) Uredbe zahteva, da je za proizvodnjo predelane vode, ki je namenjena za namakanje v kmetijstvu, in oskrbo z njo potrebno dovoljenje. Vsa dovoljenja morajo temeljiti na načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode ter določati obveznosti upravljavca objekta za predelavo vode in, če je ustrezno, drugih odgovornih strani, v skladu s členom 6(3).

V Uredbi so opisane informacije, ki morajo biti vključene v dovoljenje, vendar lahko države članice same določijo podrobnosti postopkov izdaje dovoljenj, kot so imenovanje pristojnih organov in roki.

Zato v tem oddelku niso obravnavana vprašanja v zvezi s postopkom, razen navedbe, da Uredba državam članicam izrecno dovoljuje uporabo obstoječih postopkov za izdajo dovoljenj, če so ti prilagojeni zahtevam iz Uredbe.

2.5.1. Organi, ki izdajo dovoljenje

Dovoljenja za ponovno uporabo vode lahko izdajo samo pristojni organi, ki jih imenujejo države članice. Med stranmi, ki so odgovorne za pripravo osnutka načrta obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode in vloge za dovoljenje, ter organom, ki izda dovoljenje za proizvodnjo predelane vode in oskrbo z njo, ne sme biti navzkrižja interesov.

Pri ocenjevanju vloge se mora pristojni organ posvetovati in si izmenjati informacije z vsemi drugimi zadevnimi organi, zlasti z organi, pristojnimi za vodo in zdravje (če ti niso pristojni organ), in katero koli drugo stranjo, za katero pristojni organ meni, da je ustrezna.

Primeri

Kot kažejo primeri v nadaljevanju, so na nacionalni ravni možne številne različne ureditve.

Primer 1: če je obrat za predelavo vode in s tem njegov upravljavec isti kot komunalna čistilna naprava, bi pristojni organ lahko bil organ, ki izda dovoljenje za čiščenje komunalne odpadne vode, in bi se torej lahko razlikoval od organov, pristojnih za vodo ali zdravje.

V takih primerih je potrebno tesno sodelovanje med različnimi organi, da se zagotovi (i) upoštevanje veljavnih standardov kakovosti voda in prepreči preseganje zgornjih mejnih vrednosti, kadar se v vodno telo površinskih voda odvajajo zmanjšane količine voda, ter (ii) upoštevanje zdravstvenih standardov, kadar se voda uporabi za namakanje.

V takih primerih lahko organi, pristojni za vodo ali zdravje, zagotovijo svoj prispevek v postopku priprave načrta obvladovanja tveganja in vloge za dovoljenje, saj ni navzkrižja interesov z organom, ki izda dovoljenje.

Primer 2: če se obrat za predelavo vode in s tem njegov upravljavec razlikuje od komunalne čistilne naprave, se pristojni organ za izdajo dovoljenja za ponovno uporabo vode lahko razlikuje od organa za izdajo dovoljenja za komunalno čistilno napravo.

To bi na primer lahko bili organi, pristojni za vodo ali zdravje. V takih primerih ti organi ne morejo biti vključeni v pripravo vloge za dovoljenje ali načrta obvladovanja tveganja, ker bi to pomenilo navzkrižje interesov med organom, ki izda dovoljenje, in stranmi, ki pripravljajo vlogo za dovoljenje in načrt obvladovanja tveganja.

Kljub temu je te organe mogoče zaprositi, da k postopku prispevajo podatke ali druge informacije, kot so podatki o spremljanju vodnih virov ali drugi okoljski podatki, pa tudi za smernice o postopkih, ki jih je treba upoštevati, ali podobno.

Primer 3: če je obrat za predelavo vode v lasti pristojnega organa, morajo biti uvedeni postopki, da se prepreči navzkrižje interesov, zagotovi, da vlogo za dovoljenje in načrt obvladovanja tveganja pripravijo vse odgovorne strani, kot je ustrezno, in prepreči vmešavanje v delo osebe ali oddelka, ki je odgovoren za izdajo dovoljenja.

Če so izpolnjene vse zahteve za izdajo dovoljenja, bi moral pristojni organ v državi članici (v skladu s členom 6(5)) brez nepotrebnega odlašanja izdati dovoljenje, ki vsebuje vse potrebne pogoje in ukrepe, določene v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode. To je potrebno za zagotovitev regulativne varnosti za vse udeležene strani.

Če pristojni organ zaradi kompleksnosti vloge za sprejetje odločitve glede izdaje dovoljenja potrebuje več kot 12 mesecev od prejetja popolne vloge, mora vlagateljem sporočiti predvideni datum svoje odločitve.

2.5.2. Vloga za dovoljenje

Na podlagi člena 6(2) lahko vsaka odgovorna stran v sistemu za ponovno uporabo vode, vključno s končnim uporabnikom, kadar je to ustrezno v skladu z nacionalno zakonodajo, vloži vlogo za izdajo dovoljenja ali za spremembe obstoječega dovoljenja. Vlogo mora predložiti pristojnemu organu države članice, v kateri deluje objekt za predelavo vode ali v kateri se načrtuje njegovo delovanje.

Pri nekaterih projektih ponovne uporabe vode upravljavec objekta za predelavo vode prenese predelano vodo neposredno h končnemu uporabniku. Pri drugih projektih pa so vključene druge strani, zato je lahko potreben upravljavec distribucijskega sistema za predelano vodo ali upravljavec objekta za shranjevanje predelane vode.

V takih primerih se lahko države članice odločijo, da se za take upravljavce in končne uporabnike v skladu s členom 6(7) zahteva posebno dovoljenje. V teh posebnih dovoljenjih morajo biti nato določene obveznosti, vključno z vsemi dodatnimi zahtevami in pregradami, opredeljenimi v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode, ki je bil pripravljen za zadevno shemo v skladu s členom 5(4).

2.5.3. Vsebina dovoljenja

Kot določa člen 6(3), mora dovoljenje – ali dovoljenja, kadar morajo poleg upravljavca objekta za predelavo vode tudi druge odgovorne strani imeti posebno dovoljenje (člen 6(7)) – temeljiti na načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode.

Načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode mora biti pripravljen v skladu s Prilogo II k Uredbi. Določati mora pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zagotovitev skladnost z zahtevami za kakovost vode, uporabo in spremljanje iz Priloge I k Uredbi.

Dovoljenje mora vključevati naslednje:

—	razred ali razrede kakovosti predelane vode in uporabo v kmetijstvu, ki je za predelano vodo dovoljena;

—	kraj ali kraje, v katerih je uporaba dovoljena;

—	objekte za predelavo vode, vključno na primer z lokacijo objektov, kontaktnimi podatki upravljavca in ocenjeno letno količino predelane vode, ki bo proizvedena;

—	pogoje o minimalnih zahtevah za kakovost vode in spremljanje, določene v oddelku 2 Priloge I, ki lahko vključujejo specifikacije o vrsti čiščenja;

—	vse pogoje v zvezi z dodatnimi zahtevami za upravljavca objekta za predelavo vode, kot so določeni v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode;

—

vse druge pogoje, potrebne za zmanjšanje vseh nesprejemljivih tveganj za okolje ali zdravje ljudi in živali. Med njimi so lahko informacije o točni vlogi, nalogah, dejavnostih in odgovornostih drugih odgovornih strani v sistemu, ali obveznosti v zvezi s sistemi za spremljanje stanja okolja, odvisno od rezultatov načrta obvladovanja tveganja, in postopki za nadaljnje ukrepanje, če nastanejo negativne posledice za okolje;

—	obdobje veljavnosti dovoljenja;

—	mesto skladnosti, na katerem se bo preverjalo, ali je upravljavec izpolnil svoje obveznosti glede kakovosti predelane vode.

Kot določa člen 6(6), je treba dovoljenja redno ponovno preverjati in po potrebi posodobiti. Preveriti in posodobiti jih je treba vsaj ob naslednjih spremembah:

—	ob bistveni spremembi zmogljivosti objekta;

—	kadar se oprema nadgradi ali kadar se dodajo nova oprema ali postopki, zaradi česar je pred obratovanjem treba izvesti validacijsko spremljanje (za vodo razreda A);

—	ob spremembah podnebnih razmer ali drugih pogojev, ki znatno vplivajo na ekološko stanje vodnih teles površinskih voda.

2.5.4. Izvzetja za raziskovalne in pilotne projekte

Na podlagi člena 2(1) se Uredba uporablja, kadar koli se predelana voda uporabi za namakanje v kmetijstvu. Vendar so skladno s členom 2(3) raziskovalni ali pilotni projekti lahko izvzeti iz tega pravila, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Pristojni organ mora pred odobritvijo takega izvzetja ugotoviti, ali so izpolnjena naslednja merila:

—	raziskovalni ali pilotni projekt se ne bo izvajal v vodnem telesu, ki se uporablja za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi, ali znotraj vodovarstvenega območja, določenega v skladu z Direktivo 2000/60/ES;

—	izvajalo se bo ustrezno spremljanje raziskovalnega ali pilotnega projekta.

Pristojni organ mora glede na posamezni primer določiti pogoje in pogostost spremljanja, kot so potrebni za zagotavljanje skladnosti z okvirno direktivo o vodah in drugo zakonodajo, ki se uporablja.

Izvzetja so omejena na največ pet let. Poleg tega se na trg ne smejo dati kulturne rastline, pridelane v okviru raziskovalnega ali pilotnega projekta, izvzetega iz te uredbe.

2.6. Preverjanje skladnosti

Pristojni organi morajo izvajati preverjanja skladnosti, da se zagotovi, da različne strani v sistemu za ponovno uporabo vode izpolnjujejo zahteve, določene v dovoljenjih.

Te zahteve se lahko nanašajo na upravljavca objekta za predelavo vode, na mestu skladnosti, ali na katero koli drugo odgovorno stran ali končnega uporabnika glede na načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode.

Če ti akterji delujejo v različnih državah članicah, na primer v čezmejnem projektu, kot je opisan v oddelku 2.3, morajo ta preverjanja izvajati pristojni organi, ki so pristojni za zadevne akterje.

2.7. Kazni

Države članice morajo v skladu s členom 15 določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in sprejeti vse ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se te izvajajo. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Pri določitvi kazni se lahko upoštevajo naslednja merila:

a)	narava, teža, obseg in trajanje kršitve;

b)	ali je kršitev naklepna ali posledica malomarnosti;

c)	območja, ki so bila prizadeta zaradi kršitve, zlasti občutljiva območja;

d)	koristi, ki so jih odgovorne osebe ustvarile s kršitvijo (za zagotovitev, da se odgovornim osebam te koristi odvzamejo);

e)	ponavljajoča se narava kršitve (za odvračanje od nadaljnjih tovrstnih kršitev).

Države članice bi morale uvesti ukrepe za zagotavljanje skladnosti, da se preprečijo in odkrijejo kršitve ter uporabijo kazni. Zagotavljanje skladnosti vključuje vse načine, na katere lahko javni organi posredujejo za zagotovitev, da podjetja in drugi („nosilci dolžnosti“) izpolnjujejo svoje okoljske obveznosti, na primer inšpekcijske preglede in izvršilne ukrepe.

V splošnem bi bilo mogoče upoštevati tri kategorije ukrepov:

—

spremljanje skladnosti:

to pomeni analizo, ocene, nadzor, inšpekcijske preglede, preiskave, revizije ali druga preverjanja ter posege, ki jih izvaja pristojni organ, se izvajajo v njegovem imenu ali pod njegovim nadzorom, da se preveri, ali nosilci dolžnosti zagotavljajo skladnost z izvršljivimi obveznostmi;

—	nadaljnje ukrepanje in izvrševanje: to pomeni ukrepanje pristojnega organa v skladu z upravnim, civilnim ali kazenskim pravom zaradi neizpolnjevanja ali suma neizpolnjevanja izvršljive obveznosti ter

—	spodbujanje skladnosti in preprečevanje neskladnosti: to pomeni ukrepanje za spodbujanje skladnosti z izvršljivimi obveznostmi drugače kot s spremljanjem skladnosti ali nadaljnjim ukrepanjem in izvrševanjem.

To pravilo se nanaša na vse vidike Uredbe, tudi na pravila, ki se jih države članice odločijo uvesti glede območij na njihovih ozemljih, kjer ponovna uporaba vode velja za neprimerno, ali glede znanstvenih ali pilotnih raziskovalnih projektov.

2.8. Ozaveščanje in obveščanje

Skladno s členom 9 morajo države članice, ki ponovno uporabljajo vodo za namakanje v kmetijstvu, organizirati splošne kampanje ozaveščanja, ki bi lahko vključevale promoviranje koristi varne ponovne uporabe vode.

Države članice lahko obseg in poudarek takih kampanj svobodno prilagodijo svojim specifičnim okoliščinam, kot je obseg ponovne uporabe vode. Lahko pa izvajajo tudi posebne informacijske kampanje za končne uporabnike, da se, če je ustrezno, spodbudi uporaba predelane vode kot varne in trajnostne alternative namakanju ter da se zagotovi njena optimalna in varna uporaba ter s tem visoka raven varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali.

Take kampanje obveščanja so lahko koristne za obravnavanje morebitnih pomislekov javnosti glede ponovne uporabe vode in lahko pomagajo zagotoviti splošno podporo vzpostavitvi sheme za ponovno uporabo vode. Za ustvarjanje zaupanja in sprejemanja se v tem okviru priporoča zgodnja vključitev deležnikov ter skrbna prilagoditev sporočil, z opiranjem na osebne izkušnje in obravnavanjem izzivov, značilnih za določeno lokacijo.

Dobre prakse kažejo, da je sodelovanje javnosti in deležnikov na številnih ravneh lahko učinkovito za doseganje širše javnosti, kar sega od ciljnih kampanj ozaveščanja do posvetovanj in višjih ravni sodelovanja deležnikov pri načrtovanju in odločanju.

Na splošno se v smernicah CIS o vključevanju ponovne uporabe vode v načrtovanje in upravljanje voda v okviru okvirne direktive o vodah iz leta 2016 (13) predlaga zbiranje naslednjih informacij kot prispevek h kampanjam obveščanja in ozaveščanja:

—	utemeljitev potrebe po ponovni uporabi vode, npr. v okviru pomanjkanja vode, tudi v prihodnjih podnebnih razmerah;

—	stroški namestitve sistemov za čiščenje in distribucijo;

—	koristi in slabosti/tveganja za okolje;

—	socialne in gospodarske koristi ter slabosti/tveganja: preglednost glede tveganja izpostavljenosti javnosti, načini njihove obravnave in standardi postopkov čiščenja, ki se uporabljajo.

Pomembno je tudi upoštevati stroške izgube kulturnih rastlin zaradi pomanjkanja vode za namakanje, ki bi jih bilo mogoče minimizirati z uporabo zanesljivega in bolj predvidljivega vodnega vira, kot je predelana voda.

Člena 10 in 11 Uredbe določata pravila glede informacij, ki morajo biti javno objavljene, in informacij o načinih izvajanja pravil. Informacije morajo biti dostopne Evropski komisiji, Evropski agenciji za okolje ter Evropskemu centru za preprečevanje in obvladovanje bolezni.

Med informacijami, ki morajo biti redno na voljo javnosti, so:

—	količina in kakovost dobavljene predelane vode;

—	odstotni delež predelane vode v primerjavi s skupno količino očiščene komunalne odpadne vode, če so taki podatki na voljo;

—	rezultati preverjanj skladnosti;

—	imenovane kontaktne točke ter

—	vse odločitve, sprejete na podlagi člena 2(2).

Poleg tega bodo morale države članice objaviti sklope podatkov z dodatnimi informacijami o rezultatih preverjanj skladnosti ter dodatne informacije o primerih neskladnosti, vključno z ukrepi za ponovno vzpostavitev skladnosti.

Države članice lahko izberejo najprimernejšo obliko in sredstvo za obveščanje javnosti o informacijah iz člena 10, glede na svoje specifične okoliščine.

Kar zadeva člen 11, ki podrobno opredeljuje informacije o izvajanju, ki jih morajo države članice objaviti, se oblika in predstavitev teh podatkov lahko določita v izvedbenih aktih, ki jih lahko Komisija pripravi ob pomoči odbora, ustanovljenega na podlagi Direktive 2000/60/ES, in v skladu s postopkom iz člena 14.

3. Tehnični vidiki

V tem oddelku so obravnavani: vsi vidiki v zvezi z obvladovanjem tveganja; vrste kulturnih rastlin in razredi predelane vode; ter validacijsko spremljanje.

3.1. Obvladovanje tveganja

Kot je določeno v členu 5(1) Uredbe, je pristojni organ odgovoren za zagotovitev priprave načrta obvladovanja tveganja, ki obravnava vse možne vidike projekta ponovne uporabe vode, vključno s proizvodnjo in uporabo predelane vode ter oskrbo z njo, in ki določa odgovornost za vsak vidik upravljanja projekta ponovne uporabe.

Pristojni organ je odgovoren za zagotovitev priprave načrta obvladovanja tveganja, strani, ki morajo dejansko pripraviti načrt, pa so upravljavec objekta za predelavo vode, druge odgovorne strani in končni uporabniki, kot je ustrezno.

Oseba/osebe/subjekt, ki dejansko oblikuje in pripravi načrt obvladovanja tveganja, je lahko katera koli od „odgovornih strani“, vključenih v sistem za ponovno uporabo vode, ali končni uporabnik, v skladu z nacionalno zakonodajo. Za namen pravilnega izvajanja Uredbe ni pomembno, kdo dejansko pripravi ali sestavi načrt, dokler potekajo posvetovanja z vsemi zadevnimi odgovornimi stranmi in končnimi uporabniki, kot je primerno ter kot zahtevajo narava, lokacija in značilnosti sheme za ponovno uporabo vode.

Načrt obvladovanja tveganja lahko vključuje enega ali več sistemov za ponovno uporabo vode, če obravnava vse vidike, ki jih zahteva Uredba. Tako bi lahko nastal sistem, v katerem so vzpostavljeni številni standardni osnovni elementi (na primer pri podobnih kulturnih rastlinah in praksah namakanja na zadevnem območju ali v kodeksu dobrih praks), ki so lahko podlaga za bolj prilagojen načrt obvladovanja tveganja za posamezne sisteme za ponovno uporabo vode.

Vidiki, ki morajo biti (skladno z Uredbo) obravnavani v načrtu obvladovanja tveganja, vključujejo vse dodatne zahteve, ki jih mora izpolniti upravljavec čistilne naprave, preden preda vodo naslednjemu akterju v verigi, ter ustrezne preventivne/korektivne ukrepe in pregrade, spremljanje ali vse druge zahteve, ki jih morajo po mestu skladnosti uvesti drugi akterji v sistemu za ponovno uporabo vode, da se zagotovi njegova varnost.

V načrtu obvladovanja tveganja so opisane naloge in zahteve ter jasno opredeljene odgovornosti zadevnih akterjev v shemi.

Lahko se zgodi, da končni uporabnik še ni opredeljen. V takih primerih se načrt obvladovanja tveganja lahko pripravi na podlagi predvidene uporabe predelane vode na določenem območju (npr. na podlagi najpogostejših kmetijskih praks in kulturnih rastlin).

Kadar se po oblikovanju načrta obvladovanja tveganja opredeli nov končni uporabnik, bi bilo treba opraviti vrednotenje, da se ugotovi, ali so potrebne prilagoditve načrta: prakse namakanja in kulturne rastline novega končnega uporabnika se lahko na primer razlikujejo od tistih, ki jih objekt za predelavo vode že oskrbuje (in na primer zahtevajo višji razred kakovosti vode).

V takem primeru bo morda potrebno na podlagi načrta obvladovanja tveganja ponovno oceniti vsa tveganja, preventivne ukrepe ali pregrade za nove načine uporabe. Za to bodo morda potrebne nekatere prilagoditve sheme za ponovno uporabo vode (pa tudi prilagoditve dovoljenja, ki temelji na načrtu obvladovanja tveganja, če je ustrezno). To ponovno oceno bi lahko opravila katera koli od odgovornih strani ali končni uporabnik, kot je ustrezno.

3.1.1. Ključni elementi obvladovanja tveganja

Načrt obvladovanja tveganja mora temeljiti na elementih obvladovanja tveganja, navedenih v Prilogi II k Uredbi. Slediti mora sistematičnemu pristopu, ki vključuje izvedbo strukturirane analize sistema za ponovno uporabo vode, z ugotovitvijo morebitnih nevarnosti in nevarnih dogodkov (poleg okolij in populacij, za katera je ugotovljeno tveganje, in povezanih načinov izpostavljenosti) in načrtovanjem, če je ustrezno, morebitnih preventivnih ukrepov in pregrad za obvladovanje in zmanjšanje ocenjenih tveganj.

Vsebovati bi moral tudi določbe o komunikaciji in sodelovanju med vključenimi stranmi, da se zagotovi sprejetje in priglasitev korektivnih ukrepov, če je potrebno. Ključni elementi načrta obvladovanja tveganja so podlaga za zagotavljanje, da se predelana voda uporablja in upravlja varno, za zaščito zdravja ljudi in živali ter okolja.

Priloga II k Uredbi opredeljuje enajst ključnih elementov obvladovanja tveganja (KEOT), razvrščenih v dele A, B in C, ki so podlaga za predlagani splošni pristop k načrtu obvladovanja tveganja.

To so:

Del (A) – Ključni elementi obvladovanja tveganja

1.	Opis sistema (KEOT 1): opis celotnega sistema za ponovno uporabo vode, od mesta vtoka v komunalno čistilno napravo do mesta uporabe.

2.	Akterji in vloge (KEOT 2): opredelitev vseh strani, vključenih v sistem za ponovno uporabo vode, njihovih vlog in odgovornosti.

3.	Ugotovitev nevarnosti (KEOT 3); ugotovitev morebitnih nevarnosti (patogenov in onesnaževal) in nevarnih dogodkov (npr. neuspešno čiščenje vode), povezanih s sistemom za ponovno uporabo vode.

4.	Okolja in populacije, za katera je ugotovljeno tveganje, in načini izpostavljenosti (KEOT 4): ugotovitev populacij in okolij, ki bi lahko bili izpostavljeni posameznim ugotovljenim nevarnostim.

Ocene tveganj za zdravje in okolje (KEOT 5): glede vsake predhodno ugotovljene nevarnosti ugotovitev morebitnih povezanih tveganj za posamezne receptorje (ljudi, živali, kulturne ali druge rastline, druge kopenske organizme, vodne organizme, tla ali okolje na splošno) za posamezen način izpostavljenosti.

Ocena tveganja se lahko opravi s kvalitativnimi in semikvantitativnimi metodami; za kvantitativno oceno tveganja je potrebnih dovolj podpornih podatkov. Pri oceni tveganja bi bilo treba upoštevati tudi vse obveznosti in zahteve iz zakonodaje EU, navedene v Uredbi, ter morebitno drugo zadevno nacionalno ali lokalno zakonodajo.

Del (B) – Pogoji v zvezi z dodatnimi zahtevami

6.	Dodatne zahteve (KEOT 6): na podlagi rezultatov ocene tveganja bi bile lahko ugotovljene dodatne ali strožje zahteve glede kakovosti vode in spremljanja v primerjavi s tistimi iz oddelka 2 Priloge I k Uredbi.

Če so vključeni dodatni parametri ali mejne vrednosti, bi morali temeljiti na rezultatih ocene tveganja in biti podprti z znanstvenimi dokazi, da izhajajo iz sistema za ponovno uporabo vode in ne iz drugih virov.

Med temi dodatnimi parametri bi lahko bila naslednja onesnaževala: težke kovine, pesticidi, stranski proizvodi dezinfekcije, farmacevtski izdelki, snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost, ter bakterije, ki izkazujejo protimikrobno odpornost.

Del (C) – Preventivni ukrepi

Preventivni ukrepi (KEOT 7): opredelitev preventivnih ukrepov ali pregrad (dodatnih ali že obstoječih), ki bi jih bilo treba uporabiti za dele sistema za ponovno uporabo vode, da se omejijo ali zmanjšajo vsa ugotovljena tveganja. Na primer metode nadzora dostopa, dodatno čiščenje vode ali specifične tehnologije namakanja ali pregrade.

8.	Sistemi za nadzor kakovosti (KEOT 8): določitev ukrepov za nadzor kakovosti, vključno s protokoli za spremljanje predelane vode na podlagi ustreznih parametrov in programov vzdrževanja opreme, da se zagotovi učinkovitost verige čiščenja in sprejetih preventivnih ukrepov.

Sistem za spremljanje stanja okolja (KEOT 9): vzpostavitev sistema za spremljanje stanja okolja za nadzor izpustov ugotovljenih onesnaževal v izpostavljene okoljske receptorje (npr. sladko vodo, podzemno vodo, tla). Sistem spremljanja bi lahko vključeval že obstoječe dokumentirane postopke, da se zagotovi redno varstvo okolja, če je ustrezno, ali pa bi se ti lahko nadalje razvili ali prilagodili glede na rezultate ocene tveganja za okolje.

10.	Obvladovanje izrednih razmer (KEOT 10): določitev protokolov za obvladovanje incidentov in izrednih razmer.

11.	Usklajevanje (KEOT 11): določitev mehanizmov za usklajevanje in komunikacijo med različnimi akterji v sistemu za ponovno uporabo vode.

Ena od možnih struktur, ki bi lahko pripomogla k analizi ključnih elementov obvladovanja tveganja, je opisana v tehničnem poročilu Skupnega raziskovalnega središča z naslovom: Technical Guidance – Water Reuse Risk Management for Agricultural Irrigation Schemes in Europe (Tehnične smernice: obvladovanje tveganja pri ponovni uporabi vode za sheme namakanja v kmetijstvu v Evropi) (14). V navedenem poročilu Skupnega raziskovalnega središča je predlagana modularna struktura (glej sliko 1), pri kateri je v vsakem modulu obravnavan poseben vidik načrta obvladovanja tveganja ter vključuje številne KEOT:

—	modul I – Priprava (KEOT 1 in 2);

—	modul II – Ocena tveganja (KEOT 3, 4, 5 in 6);

—	modul III – Spremljanje (KEOT 6 in 9);

—	modul IV – Upravljanje in komunikacija (KEOT 7, 8, 9, 10 in 11).

Slika 1

Ključni elementi obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode, organizirani v štiri module, v pomoč pri oblikovanju načrta obvladovanja tveganja

3.1.2. Opis sistema

Podroben opis sistema (KEOT 1) je izhodišče za popolno opredelitev celotnega sistema za ponovno uporabo vode, od mesta vtoka surove odpadne vode v komunalno čistilno napravo do končne uporabe predelane vode. Vključevati bi moral podroben opis komunalne čistilne naprave in/ali objekta za predelavo, morebitne infrastrukture, povezane s črpanjem, shranjevanjem in distribucijo, sistemov namakanja in končne uporabe, v okviru opredeljenih meja sistema (glej primer na sliki 2).

Za zbiranje potrebnih podatkov za oceno tveganja bi moral opis sistema vključevati tudi opredelitev kakovosti vode za vire odpadne vode, ki vstopajo v komunalno čistilno napravo, podatke o količini vode, morebitno spremenljivost in vremenske dogodke ter opis bližnjih okoljskih matrik (tla, podzemne in površinske vode, ekosistemi).

Slika 2

Glavni elementi sistema za ponovno uporabo vode, z opredelitvijo receptorjev v oceni tveganja

3.1.3. Akterji in vloge

Pri vsakem elementu sistema za ponovno uporabo vode bi bilo treba opredeliti vse vključene akterje ter njihove vloge in odgovornosti (KEOT 2).

To bi moralo vključevati akterje, odgovorne za (i) upravljanje objektov (upravljavce komunalnih čistilnih naprav in objektov za predelavo vode), (ii) prevoz in shranjevanje, če je ustrezno, in (iii) namakane kmetijske površine (kmete). Vključevati bi moralo tudi vse ustrezne organe (npr. organe, pristojne za vodo, javno zdravje in okolje) ali druge strani, kot so združenja kmetov in konzorciji namakalcev.

3.1.4. Ugotovitev nevarnosti ter okolij in populacij, za katera je ugotovljeno tveganje

KEOT 3 in 4 vključujeta:

1.	ugotovitev morebitnih nevarnosti (onesnaževal in patogenov) ali nevarnih dogodkov (neuspešno čiščenje vode, nenamerna uhajanja, kontaminacija), ki izhajajo iz sistema za ponovno uporabo vode in bi lahko pomenili tveganje za javno zdravje in/ali okolje;

2.	opredelitev morebitnih načinov izpostavljenosti posamezni nevarnosti za ugotovljene človeške, živalske ali okoljske receptorje (izpostavljene populacije in okolja). Ti elementi so potrebni, da se lahko nato ocenijo tveganja za zdravje in okolje (KEOT 5).

Ugotovitev nevarnosti (KEOT 3) bi morala vključevati vse patogene in onesnaževala v predelani vodi, ki bi lahko pomenili tveganje za zdravje ljudi in živali ter okolje.

Mikrobni patogeni v predelani vodi (npr. E. coli in druge bakterije, virusi in paraziti), ki se uporablja za namakanje v kmetijstvu, lahko povzročijo izbruhe bolezni, ki se prenašajo z vodo (npr. gastroenteritis) in druge akutne učinke (15).

Kemična onesnaževala, ki so morda še prisotna v predelani vodi, prav tako lahko pomenijo tveganje za zdravje ljudi. Vendar so kemična onesnaževala v iztoku odpadne vode iz gospodinjstev iz komunalnih čistilnih naprav navadno prisotna v nizkih koncentracijah, v splošnem pa je potrebna daljša izpostavljenost, da povzročijo bolezni ali akutne reakcije, zato je tveganje pri teh onesnaževalih na splošno nižje kot pri patogenih.

Pomembno je opredeliti vse industrije na območju, ki ga oskrbuje komunalna čistilna naprava, katere izpusti v komunalni zbirni sistem bi lahko prispevali k visokim koncentracijam posameznih kemičnih onesnaževal v komunalni odpadni vodi (npr. farmacevtska, galvanizacijska industrija).

Zaradi nevarnih dogodkov, kot so nenamerna ali neustrezna odvajanja, se lahko pojavijo nenadzorovane koncentracije kemičnih nevarnosti v iztoku iz komunalnih čistilnih naprav. Verjetnost njihovega nastanka je mogoče zmanjšati z ustreznimi preventivnimi ukrepi (16).

Popolna skladnost predelane vode z vso zakonodajo, ki se uporablja za sistem za ponovno uporabo vode ter ureja mikrobiološka in kemična onesnaževala, bi poleg skladnosti z zahtevami za namakanje v kmetijstvu, ki jih določa zakonodaja za higieno krme in živil, zagotovila varstvo okolja ter varovanje zdravja ljudi in živali.

Sistem obvladovanja tveganja bi zato moral zagotoviti, da uporaba predelane vode ne povzroča škodljivih koncentracij onesnaževal v določeni okoljski matriki (npr. podzemni vodi) in da so za preprečitev tega sprejeti ustrezni preventivni ukrepi (npr. z ustreznim čiščenjem za zmanjšanje onesnaževal v okviru določenih mejnih vrednosti, s čim večjim zmanjšanjem nenamernih odvajanj v bližnje okolje).

Poleg opredelitve predelane vode je mogoče opredeliti tudi začetni seznam za pregled ustreznih nevarnosti (patogenov in kemičnih onesnaževal), z upoštevanjem vse ustrezne zakonodaje EU, nacionalne in lokalne zakonodaje ter zahtev v zakonodaji (navedenih v Prilogi II, točka 5, k Uredbi) o varstvu površinskih in podzemnih virov. Ta zakonodaja vključuje: okvirno direktivo o vodah 2000/60/ES, direktivo o podzemni vodi 2006/118/ES, direktivo o okoljskih standardih kakovosti 2008/105/ES, direktivo o nitratih 91/676/EGS in, če je ustrezno, direktivo o kopalnih vodah 2006/7/ES ter direktivo o pitni vodi 2020/2184.

Zahteve, ki bi jih morala izpolnjevati predelana voda, so odvisne od pogojev, specifičnih za določen sistem za ponovno uporabo vode, in ocene, kako bi lahko uporaba predelane vode za namakanje v kmetijstvu vplivala na bližnje okolje prek morebitnih poti (npr. odtekanje namakalne vode, infiltracija v podzemno vodo itd.).

Zlasti velja, da če bi predelana voda lahko migrirala proti vodnim telesom (površinska ali podzemna voda) na območju, ki ga pokriva sistem za ponovno uporabo vode, bi bilo treba v oceni upoštevati, ali bi sprejemna vodna telesa še vedno ustrezala okoljskim ciljem iz člena 4 okvirne direktive o vodah (tj. dobro ekološko in kemijsko stanje površinske vode in dobro kemijsko stanje podzemne vode, pri čemer je kemijsko stanje podrobneje opredeljeno v direktivi o okoljskih standardih kakovosti in direktivi o podzemni vodi).

Dobro ekološko in kemijsko stanje površinske vode pomenita skladnost s standardi EU in nacionalnimi okoljskimi standardi kakovosti (OSK). Okoljski standardi kakovosti EU so določeni na podlagi direktive o okoljskih standardih kakovosti, nacionalni standardi pa lahko obravnavajo onesnaževala, ki se nanašajo na nacionalno raven, in sicer posebna onesnaževala povodij, ki so del dobrega ekološkega stanja površinskih voda.

Direktiva o okoljskih standardih kakovosti vsebuje tudi mehanizem seznama za spremljanje za zbiranje podatkov o spremljanju na ravni EU o onesnaževalih, ki vzbujajo zaskrbljenost, in snoveh, ki bi lahko pomenile tveganje za vodno okolje ali prek njega in za katere podatki o tveganjih ne zadoščajo za določitev okoljskega standarda kakovosti.

Kemijsko stanje sladkih voda, ki ga države članice opredelijo v okviru svojih načrtov upravljanja povodij, je mogoče spremljati prek sistema WISE (17).

Dodatne informacije o okoljskih standardih kakovosti za prednostne snovi so na voljo prek podatkovne zbirke ECHA (18).

Ustrezne informacije o emisijah specifičnih onesnaževal so na voljo v evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal (ki se uporablja za komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo 100 000 P.E.) (19).

Za varstvo površinske in podzemne vode se lahko uporabljajo tudi drugi pogoji, specifični za lokacijo: če so na primer sistem za ponovno uporabo vode in namakana območja v bližini območja, ranljivega za onesnaževanje z nitrati, določenega na podlagi direktive o nitratih.

Čeprav bi ponovna uporaba vode v kmetijstvu lahko bila način za obnovitev hranil za namakanje, bi bilo treba skrbno proučiti preprečevanje onesnaževanja z nitrati v vodnih virih, tako da se vsebnost nitratov v predelani vodi zmanjša pod škodljive mejne vrednosti.

Če podobno obstaja verjetnost, da bi predelana voda migrirala v vodna telesa, ki so uvrščena med zavarovana območja pitne vode, je pomembno (i) opredeliti vsa tveganja za kontaminacijo virov pitne vode zaradi s predpisi urejenih onesnaževal, prisotnih v predelani vodi, in (ii) načrtovati morebitna čiščenja, ki so potrebna za njihovo zmanjšanje na sprejemljive vrednosti.

Nadalje, če predelana voda odteka v površinske vode, ki se uporabljajo za rekreativne dejavnosti kopanja, se lahko vključijo dodatne zahteve glede patogenov, na podlagi direktive o kopalnih vodah. Cilj te zakonodaje je varstvo okolja in varovanje zdravja ljudi z določanjem standardov in/ali obveznosti spremljanja glede patogenov ali kemikalij, vključno s težkimi kovinami, stranskimi proizvodi dezinfekcije, farmacevtskimi izdelki in drugimi snovmi, ki so uvrščene med prednostna onesnaževala.

Ker se predelana voda uporablja za namakanje v kmetijstvu, je v Prilogi II, točka 5, k Uredbi opredeljena dodatna zakonodaja za varstvo hrane in krme, tal, kulturnih rastlin in živali. Ustreznost zahtev v tej zakonodaji za posamezni sistem za ponovno uporabo vode bo odvisna od načinov pridelave (npr. proizvodnja živil ali krme) in praks (npr. uporaba pesticidov in blata iz čistilnih naprav) na kmetijski površini, ki se namaka s predelano vodo.

Te zahteve vključujejo: zahteve glede higiene živil (Uredba (ES) št. 852/2004), higiene krme (Uredba (ES) št. 183/2005), mikrobioloških meril (Uredba (ES) št. 2073/200), mejnih vrednosti onesnaževal v živilih (Uredba (ES) št. 1881/2006), mejnih vrednosti pesticidov v ali na hrani in krmi (Uredba (ES) št. 396/2005), uporabe blata iz čistilnih naprav (Direktiva 86/278/EGS) ter varovanja zdravja živali (uredbi (ES) št. 1069/2009 in (EU) št. 142/2011).

Slika 3 prikazuje grafični prikaz, kako določiti, katera direktiva ali uredba se uporablja za sistem za ponovno uporabo vode, ob predpostavljanju možnih poti predelane vode do okoljskih matrik (sladkovodnih virov) zaradi nenamernih uhajanj ali prek odtekanja iz namakane kmetijske površine.

Slika obenem prikazuje uredbe in direktive, navedene v točki 5 Priloge II, ki se morda uporabljajo glede na kmetijske prakse. Preglednica o uporabi teh zahtev za sistem za ponovno uporabo vode je vključena tudi v Prilogo 2 k temu obvestilu.

Slika 3

Primer, kako ugotoviti, (i) katere direktive in uredbe se uporabljajo v sistemu za ponovno uporabo vode na podlagi možnih poti predelane vode do bližnjega okolja (površinska voda in podzemna voda), ter (ii) katere uredbe in direktive bi se lahko uporabljale za namakanje v kmetijstvu glede na posamezne kmetijske prakse

Upoštevati bi bilo treba tudi druge specifične vidike, povezane z učinkom parametrov kakovosti predelane vode na agronomske značilnosti, vključno z nevarnostmi za tla ter kulturne in druge rastline. Skladno s standardom ISO 16075-1:2020 so agronomska tveganja zaradi predelane vode, ki bi lahko škodovala tlom in namakanim kulturnim rastlinam, naslednja: (i) kemične snovi, npr. slanost, vsebnost bora, specifična ionska toksičnost; (ii) drugi kemijski elementi in (iii) hranila.

Patogeni, ki bi lahko povzročili bolezni kulturnih ali drugih rastlin v predelani vodi iz iztoka iz komunalnih čistilnih naprav navadno niso prisotni. Vendar bi bilo njihovo prisotnost v predelani vodi mogoče oceniti na podlagi pogojev, specifičnih za posamezno lokacijo (npr. odtekanje namakalne vode, okužene z rastlinskimi patogeni).

Priloga 2 k temu obvestilu vsebuje informativne primere in preglednice patogenov in onesnaževal, ki so običajno prisotni v iztoku iz komunalnih čistilnih naprav ter jih urejajo nekatere od zgoraj navedenih direktiv in uredb, pa tudi primere agronomskih tveganj, ki bi med namakanjem v kmetijstvu lahko vplivala na tla, kulturne rastline, sladko vodo in podzemno vodo.

Vsebuje tudi primere nevarnih dogodkov in načinov izpostavljenosti za oceno tveganj za zdravje in okolje, ter primere okolij in populacij, za katera je ugotovljeno tveganje.

Opozoriti pa je treba, da se seznami virov v Prilogi ne bi smeli šteti za izčrpne, saj so zgolj informativni. Nevarnosti bi morale biti ustrezno opredeljene za vsak posamezni sistem za ponovno uporabo vode, ob upoštevanju opredelitve predelane vode in morebitnih zahtev, ki se uporabljajo.

Nekatera druga onesnaževala, ki še niso regulirana in jih ni mogoče zaslediti v navedenih direktivah in uredbah (npr. mikroplastika ali nekatere spojine, ki vzbujajo zaskrbljenost), bi se lahko dodala na seznam nevarnosti, če je tveganje za zdravje ljudi in živali ali okolje podprto z znanstvenimi dokazi ter če taka onesnaževala dokazano izvirajo iz sistema za ponovno uporabo vode in ne iz drugih virov. Z oceno tveganja bi bilo mogoče opredeliti tudi vire teh onesnaževal, npr. zaradi prisotnosti določenih industrij, in načrtovati morebitne preventivne ukrepe.

3.1.5. Metode ocenjevanja tveganja za okolje in zdravje

Oceno tveganja za zdravje in okolje (KEOT 5) bi bilo treba izvesti ob upoštevanju predhodno ugotovljenih nevarnosti (posamezno ali v skupinah) in nevarnih dogodkov, morebitnih načinov izpostavljenosti ter ugotovljenih receptorjev v okviru sistema za ponovno uporabo vode.

Ocena tveganja se lahko opravi s kvalitativnimi ali semikvantitativnimi metodami. Kot najprimernejša in ekonomsko izvedljiva metodologija se predlaga kvalitativna ocena tveganja. Kvantitativna ocena tveganja bi se lahko uporabila za projekte z visokim tveganjem in kadar je na voljo dovolj podatkov za podporo njihovemu izvajanju.

Kar zadeva metodologije, se za te ocene lahko uporabljajo kvalitativne, semikvantitativne in kvantitativne metodologije. Z oceno tveganja za zdravje se ugotavlja morebitno tvegane za zdravje ljudi in živali, cilj ocene tveganja za okolje pa je določiti, ali ugotovljena onesnaževala v predelani vodi vplivajo na stanje kakovosti okoljskih matrik.

Kvalitativne in semikvantitativne ocene tveganja se lahko razvijajo z različnimi pristopi, kot so drevesa dogodkov, matrike ali kazalniki. Običajna metodologija je tista, ki temelji na združenem ocenjevanju verjetnosti ter razsežnosti/resnosti učinka nevarnosti na izpostavljeni receptor.

Analiza verjetnosti se lahko izvaja s pregledom preteklih podatkov ali oceno človeške napake, dreves napak in dreves dogodkov. Analiza učinkov se navadno izvaja z razvrščanjem v kategorije glede na naraščajoče stopnje resnosti učinka.

V objavljenih smernicah in standardih so na voljo številne metode kvalitativne in semikvantitativne ocene tveganja, ki se lahko uporabijo (npr. Smernice SZO, 2006; ISO 20426 (2018); FAO in SZO, 2019) (20).

V Prilogi 3 k temu obvestilu so prikazane kvalitativne in semikvantitativne metode za ocenjevanje tveganja za zdravje na podlagi matrik za ugotavljanje verjetnost in resnosti učinka. Prikazana je tudi semikvantitativna metodologija, ki se lahko uporablja za vodne vire. Tehnično poročilo Skupnega raziskovalnega središča (21) vsebuje tudi druge praktične primere.

S kvantitativno oceno tveganja se lahko zagotovi številčna ocena tveganja – na primer učinek določene mikrobne okužbe v enem letu v okviru določenega scenarija.

Opredelitev tveganj za zdravje ljudi in živali navadno temelji na razmerjih med odmerkom in odzivom, da se ugotovi, ali bi nevarnost ali nevaren dogodek lahko vplival na zdravje.

Oceno tveganja za zdravje zaradi mikrobne nevarnosti je mogoče opraviti s kvantitativno oceno mikrobnega tveganja, na podlagi ocenjevanja razmerij med odmerkom in odzivom med koncentracijo nevarnosti in njenim možnim učinkom na receptorje. Rezultati te metode so vrednosti verjetnosti za škodljive učinke na zdravje in se izražajo z verjetnostjo okužbe ali s kazalnikom DALY (nezmožnosti prilagojeno leto življenja).

Ta pristop lahko ponudi odgovore na določena vprašanja, ki se nanašajo na določeno točko. Za vključitev celotnega projekta in dvig ravni varnosti ga je mogoče združiti s kvalitativnimi ali semikvantitativnimi metodami.

Metodologije in merila za kvantitativno oceno mikrobnega tveganja in kazalnik DALY so na voljo v Smernicah SZO (2006) in Smernicah SZO o kvantitativni oceni mikrobnega tveganja (2016) (22).

Kvantitativni pristop k ocenjevanju tveganja za okolje (kvantitativna ocena kemičnega tveganja) navadno temelji na:

—	količniku predvidene okoljske koncentracije, izračunanem s kompleksnimi modeli za usodo specifičnega onesnaževala in njegove prenose v okoljske medije, ter

—	predvidenih koncentracijah brez učinka ali najvišji dovoljeni koncentraciji onesnaževala, kot jo določa veljavna zakonodaja (npr. okoljski standardi kakovosti, ki veljajo za vodna telesa glede na njihovo stanje kakovosti).

Za ta pristop je potrebna znatna količina podatkov o spremljanju iz projektov ponovne uporabe vode in podrobnih opredelitev bližnjega okolja. To pomeni, da se uporablja samo za projekte, pri katerih je na voljo dovolj podatkov in pri katerih so domneve podprte z znanstvenimi dokazi.

3.1.6. Pogoji v zvezi z dodatnimi zahtevami

Na podlagi rezultata ocene tveganja za zdravje in okolje bo mogoče ugotoviti, da bi bilo treba za kakovost vode in spremljanje dodati morebitne specifične dodatne zahteve (KEOT 6) za parametre (ki lahko dopolnjujejo zahteve iz oddelka 2 Priloge I ali pa so še strožje).

To bi lahko vključevalo dodatne patogene ali onesnaževala, ugotovljene z oceno tveganja za zdravje in okolje, ob upoštevanju pogojev, specifičnih za lokacijo, ter direktiv in uredb, ki se uporabljajo, kot je opisano zgoraj.

Pri oceni tveganja se lahko na primer ugotovi, da bi lahko določeno onesnaževalo v predelani vodi (npr. nitrati) negativno vplivalo na bližnje vodno telo (npr. z evtrofikacijo), če je v predelani vodi prisotno v koncentraciji, ki presega predvideno najvišjo dovoljeno koncentracijo.

Zato se lahko na podlagi ocene tveganja za kakovost predelane vode določi mejna vrednost na podlagi najvišje dovoljene koncentracije, ta parameter pa bi bil lahko vključen med tiste, ki jih je treba spremljati.

Najvišje dovoljene koncentracije bi bile lahko tudi enake zahtevanim mejnim vrednostim, na primer za določen razred kakovosti (npr. okoljske standarde kakovosti) izpostavljenega vodnega telesa. Za kakovost vode in spremljanje se poleg ugotovljenih mejnih vrednosti lahko doda seznam dodatnih parametrov, če je jasno, da ti izhajajo iz sistema za ponovno uporabo vode, referenčne vrednosti zanje pa so podprte z oceno tveganja in z zadostnimi znanstvenimi dognanji.

3.1.7. Preventivni ukrepi

V KEOT 7 bi bilo treba vključiti opredelitev preventivnih ukrepov in pregrad, ki se uporabljajo za sistem za ponovno uporabo vode, da se ugotovljene nevarnosti, ki bi lahko povzročile tveganje, odpravijo ali zmanjšajo na sprejemljivo raven.

Preventivni ukrepi so vse vrste čiščenja, ukrepov ali postopkov, ki se že izvajajo ali pa so bili ugotovljeni med oceno tveganja in se lahko uporabijo na različnih delih sistema za ponovno uporabo vode. Na primer: (i) na komunalni čistilni napravi (npr. z ovrednotenjem obstoječega procesa in/ali z opredelitvijo dodatnih načinov čiščenja); (ii) na objektu za predelavo vode (npr. z morebitno uvedbo naprednih načinov čiščenja); (iii) na namakanih kmetijskih površinah (npr. z upoštevanjem alternativnih metod namakanja, ki zmanjšujejo tveganje izpostavljenosti, zagotavljajo varovalna območja itd.), za varovanje delavcev in kmetov (npr. z določitvijo posebne osebne varovalne opreme ali higienskih protokolov, poleg morebitnih ukrepov, ki so že bili sprejeti za skladnost s pravili o zdravju in varnosti pri delu).

Opredelitev pregrad ali prilagoditev za obstoječi sistem namakanja bi lahko temeljila na ovrednotenju obstoječih metod, vrst kulturnih rastlin in razreda vode, odločitev o njej pa bi morala biti sprejeta v posvetovanju s kmeti in drugimi akterji v sistemu za ponovno uporabo vode. Glej Prilogo 4 k temu dokumentu za primere preventivnih ukrepov in pregrad.

3.1.8. Sistemi za nadzor kakovosti in spremljanje stanja okolja

Elementi KEOT 8 in KEOT 9 vključujejo vse dejavnosti spremljanja, načrtovane za sistem za ponovno uporabo vode: opredelitev postopkov in protokolov za nadzor kakovosti sistema in za sistem za spremljanje stanja okolja.

Programi obratovalnega spremljanja in spremljanja stanja okolja delavcem, javnosti in organom zagotavljajo, da sistem ustrezno deluje. Vključevati bi morali protokole, programe (npr. lokacijo, parametre, pogostost) ter vsaj postopke za zahteve glede rednega spremljanja in morebitnih dodatnih parametrov in mejnih vrednosti, ki so bili pri oceni tveganja ugotovljeni kot dodatne zahteve (KEOT 6).

Če je ustrezno, lahko upravljavci obratov vzpostavijo tudi sistem vodenja kakovosti, razvit v skladu s standardi ISO 9001 ali enakovrednimi standardi.

Protokoli sistemov za spremljanje stanja okolja bi morali temeljiti na rezultatih ocene tveganja za okolje, da se zagotovi redno varstvo okolja pri uporabi predelane vode. Protokoli bi morali biti usklajeni z obstoječo zakonodajo, npr. spremljanje vodnih virov bi moralo biti skladno z Direktivo 90/2009/ES (23), da se zagotovi primerljivost rezultatov s tistimi, ki so pridobljeni s spremljanjem na podlagi okvirne direktive o vodah.

3.1.9. Obvladovanje izrednih razmer in usklajevanje

KEOT 10 in KEOT 11 vključujeta protokole upravljanja, obvladovanja izrednih razmer in komunikacijske protokole v zvezi z elementi KEOT 10 (obvladovanje izrednih razmer) in KEOT 11 (usklajevanje).

Ti programi predstavljajo podlago za učinkovito komunikacijo med stranmi, odgovornimi za načrt obvladovanja tveganja, in vključenimi akterji.

KEOT 11 bi moral vključevati protokole o tem, kako se informacije sporočajo med akterji, oblike in postopke sporočanja nesreč in izrednih razmer, postopke obveščanja, vire informacij in postopke posvetovanja.

Priloga 5 k temu obvestilu vsebuje primere (i) protokolov za obvladovanje incidentov in izrednih razmer ter (ii) komunikacijskih protokolov.

3.2. Vrste kulturnih rastlin in razredi predelane vode

Za varno uporabo predelane vode so v preglednici 1 v Prilogi I k Uredbi določeni dovoljeni razredi kakovosti predelane vode (razred A, B, C in D), ki morajo biti uporabljeni za namakanje določene kategorije kulturnih rastlin na podlagi izbrane metode namakanja.

Minimalne zahteve glede kakovosti vode za posamezni razred v preglednici 2 v Prilogi I se razlikujejo predvsem glede koncentracije E. coli in drugih zbirnih parametrov.

S kombinacijo vrst kulturnih rastlin ter števila in vrst potrjenih pregrad, kot so metode namakanja, se tveganja lahko zmanjšajo na minimum s preprečitvijo morebitnega stika med predelano vodo in užitnimi deli namakanih pridelkov (za primere glej Prilogo 4 k temu obvestilu).

Zato je pomembno najprej ugotoviti, ali je verjetno, da bodo užitni deli kulturnih rastlin v stiku s predelano vodo. Tveganje stika bi bilo treba oceniti za vsak posamezni sistem za ponovno uporabo vode, in sicer z ovrednotenjem predvidene razdalje med užitnimi deli kulturnih rastlin in namakanimi tlemi ter morebitnih poti predelane vode, kadar se ta dovaja s pršenjem, v obliki kapljic ali s poplavljanjem.

Če so kulturne rastline podvržene dodatni obdelavi (npr. s kuhanjem ali industrijsko obdelavo), ki zmanjšujejo morebitno kontaminacijo, bi bilo treba upoštevati tudi to.

Skladno z uredbo se predelana voda lahko uporablja za namakanje naslednjih kategorij v kmetijstvu:

—

prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove: kulturne rastline, ki se pridelujejo za prehrano ljudi in ne bodo dodatno obdelane. Na podlagi razdalje (24) med užitnim delom kulturne rastline in tlemi nadaljnja razvrstitev vključuje:

—	korenovke in gomoljnice, ki rastejo pod tlemi, korenski del pa je užiten (npr. korenje, čebula, rdeča pesa);

—

nizkorasle prehrambne rastline, ki rastejo nad tlemi, v delnem stiku s tlemi. Te prehrambne rastline je mogoče dalje deliti na rastline, ki rastejo na površini tal, kot je listnata zelenjava (npr. solata), in rastline, ki rastejo nad tlemi, njihov užitni del pa je < 25 cm nad površino tal (npr. paradižnik, paprika);

—	visokorasle prehrambne rastline, ki rastejo nad tlemi, njihov užitni del pa je > 50 cm nad površino tal, zato se navadno ne dotikajo tal (npr. sadna drevesa);

—	predelane prehrambne rastline: prehrambne rastline, ki se pridelujejo za prehrano ljudi in bodo dodatno obdelane (npr. skuhane ali industrijsko obdelane) ter se ne bodo zaužile surove (npr. riž, pšenica);

—	neprehrambne rastline (krma): rastline, ki se ne pridelujejo za prehrano ljudi, temveč za pašnike in krmne rastline ali v drugih sektorjih (industrijske in energetske rastline ter semenske rastline).

Metode namakanja je na splošno mogoče razvrstiti kot sledi:

—	odprti sistemi namakanja ali sistemi namakanja s težnostnim pretokom: voda se dovaja neposredno na površino tal in ni pod pritiskom. Sem spadata poplavno namakanje in namakanje brazd;

—	sistem za namakanje z razprševanjem: voda se razprši v zrak in pade na površino tal kot dež;

—	sistem za mikronamakanje: voda se dovaja lokalno s sistemi kapljičnega namakanja (na površini ali pod njo) ali z namakanjem z mikrorazpršilci.

Metode namakanja bi bilo treba oceniti kot poti, prek katerih onesnaževala lahko pridejo v stik s kulturnimi rastlinami. Pri sistemih z razprševanjem bi bile na primer lahko visokorasle rastline (npr. sadna drevesa) izpostavljene kontaminaciji s padajočimi kapljicami, zato bi bilo na splošno treba izbrati višjo kakovost vode.

Lokalizirani sistemi (npr. s kapljičnim namakanjem) so povezani z nižjim tveganjem kontaminacije, saj se voda usmerja k neužitnim delom rastlin. Za dosego zahtevanega razreda kakovosti vode se lahko uporabijo dodatne ustrezne in potrjene pregrade (glej oddelek 3.2.2 in Prilogo 4).

Oceniti bi bilo treba tudi morebitno tveganje za zdravje delavcev ali ljudi, živečih v bližini namakanega območja. Aerosoli iz sistemov za namakanje z razprševanjem bi lahko na primer dosegli receptorje, ki živijo blizu namakanih območij. Tveganja, povezana z aerosoli, so odvisna zlasti od kakovosti namakalne vode in hitrosti vetra (ki je odgovoren za širjenje aerosolov okoli namakanega območja).

Metode namakanja in preventivni ukrepi ali pregrade, navedeni v naslednjem oddelku, so primeri možnega pristopa k razlagi preglednice 1 v Prilogi I in niso izčrpni.

Oceniti bi bilo treba že obstoječe ali načrtovane sisteme namakanja in preventivne ukrepe ali pregrade, da se ugotovi, ali so morda potrebne dodatne zahteve (npr. dodatno čiščenje ali pregrade, spremembe sistema namakanja), da se kar najbolj zmanjša morebitna kontaminacija kulturnih rastlin, glede na razred predelane vode.

3.2.1. Primeri metod namakanja in vrst kulturnih rastlin

Slika 4 prikazuje primera shematičnih diagramov, s katerima bi bilo mogoče ugotoviti razrede predelane vode, ki zagotavljajo zadostno zaščito potrošnikov in delavcev pred E. coli pri namakanju (a) z metodami s težnostnim pretokom ali pod pritiskom oziroma (b) z lokaliziranimi sistemi.

Ne glede na razred vode so v shematičnih diagramih upoštevane dodatne mikrobiološke zahteve, kadar se predelana voda uporablja za namakanje pašnikov ali krmnih rastlin (črevesne ogorčice, opomba 3 na sliki 4) in kadar je prisotno tveganje aerosolov (Legionella spp., opomba 1 na sliki 4).

Slika 4

Primera shematičnih diagramov za izbor razreda predelane vode (skladno z Uredbo) za (a) odprte metode namakanja ali (b) lokalizirane metode namakanja

Naslednji primer iz Smernic SZO za načrt varne ureditve (Delovni primer: načrtovanje varne sanitarne ureditve v Newtownu – hipotetično) je bil prilagojen zahtevam uredbe za prikaz, kako je zgornja shematična diagrama mogoče uporabiti v praksi.

Upoštevani so bili le tisti elementi tega primera, ki jih omogoča Uredba. Predelana voda je bila uporabljena za pridelavo številnih vrst kulturnih rastlin z različnimi metodami namakanja (preglednica 1).

Preglednica 1

Vrste kulturnih rastlin in metode namakanja, uporabljene v primeru

Kategorije kulturnih rastlin

Metode namakanja

Namembnost kulturnih rastlin (*1)

—	Korenovke in gomoljnice, ki se zaužijejo surove (čebula, korenje)

—	Listnate rastline, ki rastejo nižje nad tlemi in se zaužijejo surove (solata, paprika)

—	Prehrambne rastline, ki rastejo višje nad tlemi in se zaužijejo surove (sadje)

—	Poplavno namakanje

—	Odprte brazde

—	Ročna uporaba (npr. zajemalke, posode za zalivanje)

—	Namakanje z razprševanjem

—	Za prehrano kmetov in njihovih družin

—	Za prodajo lokalni skupnosti za prehrano

—	Za prodajo bližnjim mestom za prehrano

V tem primeru bi bilo glede na preglednici 1 in 2 v Prilogi I k uredbi, ob upoštevanju morebitnih poti, po katerih bi predelana voda lahko dosegla kulturne rastline, treba izbrati naslednje razrede:

—	za korenovke in gomoljnice ter listnato zelenjavo, ki se zaužije surova, ob uporabi poplavnega namakanja, namakanja brazd ali namakanja z razprševanjem razred A (E. coli ≤ število 10/100 ml);

—

za prehrambne rastline, ki rastejo nižje nad tlemi in se zaužijejo surove (npr. paprika): ob uporabi poplavnega namakanja, namakanja brazd ali namakanja z razprševanjem razred A (E. coli ≤ število 10/100 ml); ob uporabi sistemov kapljičnega namakanja ali namakanja pod površino razred B (E. coli ≤ število 100/100 ml);

—	za prehrambne rastline, ki rastejo višje nad tlemi in niso v neposrednem stiku s predelano vodo (tj. sadna drevesa), samo ob uporabi namakanja brazd ali poplavnega namakanja razred B (E. coli ≤ število 100/100 ml).

Na podlagi nadaljnje ocene tveganja bi bil ob prisotnosti sadja z užitnim olupkom lahko ob uporabi namakanja z razprševanjem potreben razred A, da se prepreči morebitna kontaminacija sadja iz razpršene vode. Za sadje, katerega olupek ni užiten, bi bil lahko primeren razred B, vendar bi končni izbor kakovosti vode moral temeljiti na oceni tveganja.

3.2.2. Primeri uporabe pregrad za dosego zahtevanega razreda kakovosti vode

Člen 2(4) Uredbe določa, da lahko nosilci živilske dejavnosti dosežejo kakovost vode, ki se zahteva za skladnost z Uredbo (ES) št. 852/2004, tako, da po mestu skladnosti uporabijo več različnih možnosti čiščenja vode, bodisi samostojno ali v kombinaciji z možnostmi brez čiščenja.

Skladno s pristopom večkratnih pregrad se logaritemske stopnje zmanjšanja za pridobitev zahtevanega razreda kakovosti vode dejansko lahko dosežejo s kombinacijo različnih ukrepov čiščenja in ukrepov brez čiščenja (pregrade).

Skladno s členom 3(12) Uredbe pri uporabi predelane vode za namakanje pregrada pomeni:

—	vsako sredstvo, vključno s fizičnimi ali postopkovnimi koraki ali pogoji uporabe, ki zmanjšuje ali preprečuje tveganje za okužbo ljudi, s tem da prepreči stik predelane vode s (i) pridelkom za zaužitje in (ii) neposredno izpostavljenimi osebami, ali

—	drugo sredstvo, ki na primer zmanjšuje koncentracijo mikroorganizmov v predelani vodi ali preprečuje, da bi ti preživeli na pridelku za zaužitje.

Z drugimi besedami in v skladu s Prilogo I, oddelek 2, k Uredbi je pregrado treba razumeti kot sredstvo za zmanjšanje tveganja na ravni, ki so enakovredne ravnem zahtevanega razreda kakovosti vode za izbrane kulturne rastline.

Različne pregrade lahko dosežejo različne logaritemske stopnje zmanjšanja, njihovo kombinacijo pa je mogoče uporabiti za predelano vodo, da se doseže zahtevana skupna logaritemska stopnja zmanjšanja, ki je potrebna za zmanjšanje morebitnih tveganj, na podlagi izbranega razreda kakovosti vode.

V preglednici 2 je predlagano število pregrad, ki bi jih bilo treba uporabiti za razred kakovosti predelane vode, da se pridobi zahtevana enakovredna stopnja višjega razreda, na podlagi vrste kulturne rastline.

V preglednici 3 so predlagane vrste potrjenih pregrad in njihova povezana logaritemska stopnja zmanjšanja.

Priloga 4 k temu obvestilu vsebuje primere za določitev vrste in števila pregrad glede na vrsto kulturnih rastlin in razred kakovosti vode.

Preglednica 2

Predlagano število pregrad, potrebnih za namakanje s predelano vodo, glede na njihovo kakovost (prilagojeno po preglednici 3 iz standarda ISO 16075:2020)

Opomba: Spremembe preglednice iz standarda ISO so bile opravljene zgolj zato, da se iz nje izključijo tisti razredi kakovosti vode in vrste kulturnih rastlin, ki niso obravnavani v uredbi o ponovni uporabi vode. Pod preglednico so dodatna pojasnila glede razlage te preglednice v zvezi z uredbo o ponovni uporabi vode.

Kategorija(1)

Namakanje zelenjave, ki se zaužije surova(2)

Namakanje zelenjave po predelavi in pašnikov(3)

Namakanje prehrambnih rastlin, ki niso zelenjava (sadovnjaki, vinogradi), in hortikulture(4)

Namakanje krme in semenskih rastlin(5)

Namakanje industrijskih in energetskih rastlin(6)

prepovedano

1 (*)

Naslednje opredelitve za posamezne stolpce v preglednici so skladne s preglednico 1 iz Priloge I k uredbi o ponovni uporabi vode ter so namenjene kot pomoč pri iskanju kategorije kulturnih rastlin, ki splošno ustreza opredelitvi na podlagi standarda ISO, in s tem ugotavljanju, katere dodatne pregrade bi lahko bile potrebne.

(1)	Najnižji razred kakovosti predelane vode.

(2)	Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove in katerih užitni del je v neposrednem stiku s predelano vodo, ter korenovke in gomoljnice, ki se zaužijejo surove.

(3)	Predelane prehrambne rastline in neprehrambne rastline, vključno s kulturnimi rastlinami, ki se uporabljajo za krmljenje živali za proizvodnjo mleka ali mesa.

(4)	Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove ter katerih užitni del raste nad tlemi in ni v neposrednem stiku s predelano vodo.

(5)

Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove ter katerih užitni del raste nad tlemi in ni v neposrednem stiku s predelano vodo; predelane prehrambne rastline in neprehrambne rastline, vključno s kulturnimi rastlinami, ki se uporabljajo za krmljenje živali za proizvodnjo mleka ali mesa (v obeh primerih, kadar se uporabi kapljično namakanje ali druga metoda namakanja, pri kateri ne pride do neposrednega stika z užitnim delom kulturne rastline). Opomba: Tu navedene semenske rastline so lahko semena za prehrano ljudi ali za uporabo pri živalski krmi.

(6)	Industrijske in energetske rastline ter semenske rastline (namenjene proizvodnji semen za sejanje).

(*)	Opomba iz standarda ISO 16075:2020: Užitna semena ali semena za sejanje, ki so bila namakana manj kot 30 dni pred spravilom pridelka. Če je obdobje pred spravilom pridelka enako ali daljše od 30 dni, se lahko neposredno uporablja razred D brez omejitev (tj. brez potrebe po dodatnih pregradah).

Preglednica 3

Vrste potrjenih pregrad in ustrezne logaritemske stopnje zmanjšanja patogenov (prilagojeno po preglednici 2 iz standarda ISO 16075:2020)

Spremembe so bile opravljene zgolj zato, da se iz te preglednice izključijo tisti razredi kakovosti vode in vrste kulturnih rastlin, ki niso obravnavani v uredbi o ponovni uporabi vode.

Vrsta pregrade	Uporaba	Logaritemska stopnja zmanjšanja patogenov	Število pregrad
NAMAKANJE PREHRAMBNIH RASTLIN
Kapljično namakanje	Kapljično namakanje nizkoraslih rastlin, ki rastejo 25 cm ali več nad tlemi	2	1
	Kapljično namakanje visokoraslih rastlin, ki rastejo 50 cm ali več nad tlemi	4	2
	Kapljično namakanje pod površino, kjer se voda ne dovaja s kapilarnim dvigovanjem na površino tal	6	3
Namakanje z razprševanjem	Namakanje nizkoraslih rastlin z razpršilci in mikrorazpršilci, na primer 25 cm ali več od vodnega curka	2	1
Namakanje z razprševanjem	Namakanje sadnih dreves z razpršilci in mikrorazpršilci, na primer 50 cm ali več od vodnega curka	4	2
Dodatna dezinfekcija na kmetijski površini	Nizka raven dezinfekcije (<1 mg/L skupne količine klora, po 30 min. kloriranja)	2	1
Dodatna dezinfekcija na kmetijski površini	Visoka raven dezinfekcije (≥1 mg/L skupne količine klora, po 30 min. kloriranja)	4	2
Pokrivna folija, odporna proti soncu	Pri kapljičnem namakanju, kjer folija ločuje namakanje od zelenjave	2 do 4	1
Odmiranje patogenov	Spodbujanje odmiranja s prenehanjem namakanja ali prekinitvijo pred spravilom pridelka	0,5 do 2 na dan	1 do 2
Pranje pridelkov pred prodajo potrošnikom	Pranje solatnih rastlin, zelenjave in sadja s pitno vodo	1	1
Dezinfekcija pridelkov pred prodajo potrošnikom	Pranje solatnih rastlin, zelenjave in sadja z blago raztopino razkužila in izpiranje s pitno vodo	1	1
Lupljenje pridelkov	Lupljenje sadja ter korenovk in gomoljnic	2	1
NAMAKANJE KRME IN SEMENSKIH RASTLIN
Nadzor dostopa	Omejevanje vstopa na namakano kmetijsko površino za 24 ur in dlje po namakanju, npr. za živali, ki vstopajo na pašnike, ali delavce, ki vstopajo na kmetijske površine	0,5 do 2	1
Nadzor dostopa	Omejevanje vstopa na namakano kmetijsko površino pet dni in več po namakanju	2 do 4	2
Sušenje krmnih rastlin na soncu	Krmne in druge rastline, ki se sušijo na soncu in pobirajo pred zaužitjem	2 do 4	2
Opomba: Pregrade so lahko na namakani kmetijski površini že uvedene; omejitve kulturnih rastlin in metod namakanja so kot pregrade že vključene v Uredbo pri izbiri razreda kakovosti predelane vode in vrste kulturne rastline.

3.3. Validacijsko spremljanje

3.3.1. Splošna načela

Validacijsko spremljanje je potrebno kot dokaz, da bodo z zasnovo novih sistemov za ponovno uporabo vode ali morebitnih sprememb v obstoječih linijah čiščenja zanesljivo in dosledno dosežene nekatere ravni inaktivacije mikrobioloških kazalnikov za razred A kakovosti predelane vode (preglednica 4 v Prilogi I k Uredbi). Inaktivacija mikrobioloških kazalnikov je izražena z zmanjšanjem log10 (25).

Validacijsko spremljanje se razlikuje od rednega rutinskega spremljanja, ki ga izvaja upravljavec (preglednica 3 v Prilogi I k Uredbi) in s katerim zagotovi, da proces čiščenja izpolnjuje zahteve iz Uredbe. Razumeti ga je treba kot intenzivno, kratkotrajno dejavnost, ki se izvede pred začetkom obratovanja ali v fazi zagona novih zaporedij ali postopkov čiščenja ali pri njihovi nadgradnji.

Spremembe v sistemu za ponovno uporabo vode, ki vključujejo posodobitve procesov, so lahko na primer potrebne zaradi strukturnih variacij v:

1.	pretoku in/ali kakovosti odpadne vode zaradi novih dovoljenj za odvajanje v kanalizacijski sistem;

2.	populacijskih ekvivalentih (PE), ki jih oskrbuje komunalna čistilna naprava;

3.	podnebnih pogojih (povečanje sezonskih padavin ali sušnih dogodkov);

4.	drugih pogojih, ki v načrtu obvladovanja tveganja niso obravnavani, zahtevajo pa posodobitev tehnologije/procesov, ki se uporabljajo.

Ker bo za vsako bistveno spremembo zmogljivosti komunalne čistilne naprave ali nadgradnjo postopkov čiščenja v sistemu za ponovno uporabo vode potrebno preverjanje ali posodobitev obstoječega dovoljenja (člen 6(6)), je priporočljivo zaključiti validacijsko spremljanje pred začetkom postopka pridobitve dovoljenj.

V vsakem primeru pa velja, da predelana voda med dejavnostmi validiranja morda ne bo dobavljena za končno uporabo, dokler spremljanje ni zaključeno. V tem času bi bilo predelano vodo mogoče poslati nazaj do mesta vtoka v komunalno čistilno napravo ali do ugotovljenega mesta odvajanja, dokler niso izpolnjene zahteve validacije glede mikrobiološke kakovosti.

Ko je z validacijskim spremljanjem potrjeno, da novi sistem ali nove tehnologije izpolnjujejo zahteve glede mikrobioloških kazalnikov, bo to zadoščalo za nadaljnje izpolnjevanje zahtev rutinskega spremljanja.

V podporo validacijskim dejavnostim se lahko pripravi poročilo s prikazom pristopa validacijskega spremljanja, preskusne zasnove ter analizo vhodnih in izhodnih vzorcev za zahtevane mikrobiološke kazalnike. Poročilo bi moral pripraviti kvalificiran strokovnjak za odpadno vodo.

Glede objektov za predelavo vode, ki so na dan 25. junija 2020 že delovali in še naprej izpolnjujejo zahteve glede kakovosti predelane vode iz preglednice 2, točka (a), se ne zahteva izvajanje validacijskega spremljanja.

3.3.2. Protokoli validacijskega spremljanja

V preglednici 4 iz Priloge I k Uredbi so opredeljena zmanjšanja log10, ki morajo biti izpolnjena z validacijskem spremljanjem verige čiščenja (npr. med mestom vtoka surove odpadne vode v komunalno čistilno napravo in mestom skladnosti) za kazalnike bakterij, virusov in protozojev (E. coli, Campylobacter, kolifagi skupaj/F-specifični kolifagi/somatski kolifagi/kolifagi, rotavirus, spore Clostridium perfringens/bakterije, ki tvorijo spore in zmanjšujejo sulfate in Cryptosporidium).

Ker je v katerem koli objektu za predelavo vode zahtevano zmanjšanje log10 mogoče izpolniti z združevanjem različnih postopkov, ni mogoče opredeliti enotnega in usklajenega protokola validacijskega spremljanja. Namesto tega bi ga morali strokovnjaki za odpadno vodo opredeliti in izvajati za vsak primer posebej.

Pri določanju validacijskega protokola za sistem za ponovno uporabo vode bosta potrebno število in raven čiščenj odvisna od razlike med koncentracijami v surovi odpadni vodi in v ciljnem razredu kakovosti vode (slika 5).

Za uveljavljene postopke čiščenja so privzete vrednosti zmanjšanja log10 pogosto na voljo v tehničnih smernicah, učbenikih in objavljenih podatkih; za inovativne postopke pa bi bilo treba oblikovati preskusni protokol za zbiranje podatkov o zmanjšanju log10.

Slika 5 prikazuje primer, kako je mogoče z vsoto več čiščenj doseči ciljno zmanjšanje log10 za E. coli. Opozoriti velja, da čeprav primarno in sekundarno čiščenje lahko zmanjšata patogene bakterije nekaterih logaritemskih vrednosti, so z najvišjo logaritemsko stopnjo zmanjšanja povezani dezinfekcija in terciarna čiščenja, ki bi zato morali biti skrbno opredeljeni.

Kadar sistem vključuje več čiščenj, bi bilo logaritemske stopnje zmanjšanja mogoče določiti s tehničnimi vrednostmi ali z izvedbo protokolov za predhodni preskus na sami lokaciji ali zunaj nje. Validacijsko analizo na sami lokaciji bi bilo nato mogoče izvajati na objektih, na vhodnih in izhodnih vzorcih. Za standardizacijo validacijskega spremljanja se lahko oblikujejo smernice ali standardi na nacionalni ravni ali na drugih ravneh.

Slika 5

Vrednotenje naključnega sistema za ponovno uporabo vode z večkratnimi pregradami za zmanjšanje vrednosti E. coli na zahtevano zmanjšanje log10 za razred namakanja A (predpostavljeni razponi zmanjšanj log10 so podani v preglednici 3.4 avstralskih smernic – glej oddelek 3.3.4)

Ko so čiščenja v objektu za predelavo vode opredeljena, je na voljo več strategij za izvedbo validacijskega spremljanja, pri katerih gre večinoma za preskuse zunaj lokacije ali predhodne preskuse na sami lokaciji. Za validacijo je mogoče uporabiti katerega koli od teh pristopov. Vendar če preskusi zunaj lokacije ne zadoščajo, jih je mogoče dopolniti s preskušanjem na sami lokaciji. Za izpolnitev validacijskih zahtev iz Uredbe bi nato zadoščalo preskušanje vhodnih in izhodnih vzorcev iztoka.

Izvedba protokola za predhodni preskus je prikazana z naslednjimi koraki:

—

Razpoložljive podatke o uspešnosti čiščenj glede na mikrobiološke kazalnike bi bilo najprej mogoče zbrati na podlagi listov s tehničnimi podatki dobaviteljev, objavljene znanstvene in tehnične literature, smernic zakonodajnih organov ali strokovnih teles, ter preteklih podatkov. S tem bi se ugotovilo, ali je nek postopek že uveljavljen ali pa je potreben predhodni preskus.

—	Če je na voljo dovolj tehničnih podatkov za dokaz, da bodo s čiščenji izpolnjene validacijske zahteve, protokol predhodnega preskusa morda ne bo potreben.

Še vedno pa bo potrebno opraviti analizo iz preglednice 4 v Priloge I k Uredbi, za validacijsko spremljanje v fazi zagona v vhodnem in izhodnem iztoku, da se dokaže izpolnitev zmanjšanj log10 za mikrobiološke kazalnike.

Predhodni preskusi se lahko za določen postopek/tehnologijo opravijo za najzahtevnejše organizme v posamezni skupini mikrobioloških kazalnikov (bakterije, virusi in protozoji) ter se nato potrdijo za vse skupine.

Za zbiranje specifičnih parametrov o zasnovi ali v primeru odsotnosti podatkov o uspešnosti tehnologije se lahko za inovativne tehnologije uvedejo laboratorijski preskusi (zunaj lokacije) ali pilotni preskusi (zunaj lokacije ali na sami lokaciji).

Eksperimentalna zasnova se lahko razvije na podlagi razpoložljivih informacij ter strokovnega znanja in izkušenj strokovnjakov za odpadno vodo. Laboratorijski preskusi bi se lahko izvajali na pravi odpadni vodi, če to ni mogoče, pa se lahko pripravi raztopina s koncentriranimi ciljnimi organizmi. Vzorci bi se nato lahko dalje analizirali na sami lokaciji za potrditev laboratorijskih opažanj.

—

Za preskuse na sami lokaciji bi upravljavci objektov za predelavo vode lahko izvajali validacijsko spremljanje, po določitvi protokola. Podporo bi jim po potrebi lahko zagotavljali neodvisni in kvalificirani strokovnjaki, ki bi nadzorovali dejavnosti. Analizo validacijskega spremljanja bi lahko izvajal neodvisen in certificiran laboratorij.

—	Za mikrobiološko spremljanje je pomembno opraviti analizo na statistično veljavnem številu vzorcev, kar pomeni vsaj tri vzorce na vsakem mestu vzorčenja, da se omogoči izračun povprečij in standardnih odklonov.

Predlaga se, da naj bo standardni odklon med vzorci manjši od 1 log10. Cilje uspešnosti bi moralo doseči vsaj 90 % vzorcev. Pogostost in trajanje validacijskega vzorca bi bilo treba določiti na podlagi protokola, pripravljenega za posamezen primer.

—	Če v predelani vodi ni biološkega kazalnika, validacijske zahteve niso potrebne. Zlasti če mikrobiološki kazalnik v surovi odpadni vodi ni prisoten ali je prisoten v nizki koncentraciji, velja, da je bil ta kazalnik z validacijskim spremljanjem potrjen.

3.3.3. Primeri validacijskega spremljanja

Naslednji primer je bil izbran iz avstralskih smernic kot primer, kako je mogoče protokol validacijskega spremljanja izvajati na podlagi zahtev iz uredbe.

V tem primeru je bilo načrtovano namakanje solatnih rastlin z razprševanjem predelane vode iz komunalne čistilne naprave. Med načrtovanjem novega obrata in pred odobritvijo sistema za ponovno uporabo vode (v smislu Uredbe torej pred izdajo dovoljenja) je bilo potrebno opraviti validacijsko spremljanje.

V tem primeru sistem ni bil zasnovan na podlagi razpoložljivih tehničnih standardov, zato privzete vrednosti za logaritemsko stopnjo zmanjšanja niso bile na voljo. Potreben je bil torej načrt preskusov v laboratorijskem in pilotnem obsegu za pridobitev podatkov o uspešnosti inaktivacije izbranih mikrobov.

Veriga čiščenja v sistemu za ponovno uporabo vode je vključevala: sekundarno čiščenje, čiščenje z laguno, koagulacijo, plavljenje z raztopljenim zrakom in filtriranje ter kloriranje. V preglednici 2 so navedene začetne in končne koncentracije iz opravljene analize. Za primerjavo so v zadnjem stolpcu navedene minimalne zahteve na podlagi Uredbe.

Preglednica 2

Rezultati validacijskega spremljanja na podlagi primera iz avstralskih smernic

Indikatorski mikroorganizmi (*2)	Začetna koncentracija v surovi odpadni vodi	Koncentracija v očiščeni odpadni vodi	Skupna logaritemska stopnja zmanjšanja	Cilj uspešnosti na podlagi Uredbe (preglednica 4 iz Priloge I)
Cryptosporidium	2 000 /liter	<1 /50 litrov	5 log	≥ 5 log
Giardia	20 000 /liter	<1 /50 litrov	n. r.	n. r.
Adenovirusi, reovirusi, enterovirusi, hepatitis A	8 000 /liter	<1 /50 litrov	5,5 log	n. r.
E. coli	n. r.	< 1 CFU/100 ml	> 6 log	≥ 5 log

3.3.4. Dodatni viri

Ker bi postopek validacijskega spremljanja moral biti zasnovan tako, da vključuje specifična čiščenja, so tu navedeni nekateri zunanji viri, ki jih izvajalci čiščenja odpadne vode lahko upoštevajo pri izvajanju posameznega protokola.

Vidik validacije

Sklici

Tipični razponi zmanjšanja log10 za mikrobiološke kazalnike v konvencionalnih postopkih čiščenja odpadne vode (26).

—	Australian Guidelines for Water recycling: Managing Health and Environmental Risks (Avstralske smernice za recikliranje vode: obvladovanje tveganj za zdravje in okolje), preglednica 3.4, poglavje 3, 2006.

—

Global water pathogen project part four. Management of risk from excreta and waste water pathogen reduction and survival in complete treatment works (Svetovni projekt vodnih patogenov, četrti del: obvladovanje tveganj zaradi iztrebkov in zmanjšanje patogenov v odpadni vodi ter preživetje pri celovitem čiščenju), preglednica 1, 2019

—	Metcalf & Eddy Inc. in drugi: Waste Water Engineering: Treatment and Resource Recovery (Sistemi odpadne vode: čiščenje in obnova virov), 5. izdaja, McGraw-Hill Professional, 2013.

Validacijski protokoli za sisteme dezinfekcije

—	ISO 20468-4: Guidelines for performance evaluation of treatment technologies for water reuse systems (Smernice za vrednotenje uspešnosti tehnologij čiščenja za sisteme za ponovno uporabo vode), del 4: dezinfekcija UV.

—

USEPA (Agencija ZDA za varstvo okolja): Ultraviolet Disinfection Guidance Manual for the Final Long Term 2 Enhanced Surface Water Treatment Rule (Priročnik s smernicami za ultravijolično dezinfekcijo za predpis o končnem dolgoročnem okrepljenem čiščenju površinske vode), EPA 815-R-06-007, Agencija ZDA za varstvo okolja (USEPA), Urad za vode, Washington, DC, 2006. Agencija ZDA za varstvo okolja (USEPA), Urad za vode, Washington, DC. USEPA: Membrane Filtration Guidance Manual (Priročnik s smernicami za membransko filtriranje), EPA 815-R-06-009, Agencija ZDA za varstvo okolja (USEPA), Urad za vode, Washington, DC, 2005.

—	Metcalf & Eddy Inc. in drugi: Waste Water Engineering: Treatment and Resource Recovery (Sistemi odpadne vode: čiščenje in obnova virov), 5. izdaja, McGraw-Hill Professional, 2013.

(1) Ponovna uporaba vode je omenjena v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo (COM(2020) 98 final) in novi strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2021) 82 final), saj bi bilo sposobnost EU za odzivanje na vse večje obremenitve vodnih virov mogoče izboljšati s širšo ponovno uporabo očiščene odpadne vode. Poleg namakanja bi bilo mogoče ponovno uporabo vode koristno uporabiti v industrijskem sektorju, kar bi prispevalo k ciljem, zastavljenim v predlogu Komisije za prenovljeno direktivo o industrijskih emisijah (COM(2022) 156 final/2).

(2) UL L 177, 5.6.2020, str. 32.

(3) Ponovna uporaba vode bi lahko prispevala k cilju zmanjšanja okoljskega in podnebnega odtisa prehranskega sistema EU, ki je zastavljen v strategiji „od vil do vilic“ (COM(2020) 381 final).

(4) UL L 135, 30.5.1991, str. 40; direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode zahteva, da se očiščena odpadna voda ponovno uporabi, če je to mogoče. Direktiva se trenutno pregleduje, vendar naj bi se z načrtovanim prihodnjim zakonodajnim okvirom okrepila povezava s prakso ponovne uporabe vode. Vsako sklicevanje na to direktivo v tem obvestilu bo tako v prihodnje pomenilo sklic na načrtovano revidirano zakonodajo o čiščenju komunalne odpadne vode.

(5) Prej znana kot ad hoc delovna skupina za ponovno uporabo vode, v letu 2022 ustanovljena kot stalna delovna skupina.

(6) Več informacij o tej skupini je na voljo na naslovu: https://circabc.europa.eu/ui/group/9ab5926d-bed4-4322-9aa7-9964bbe8312d/library/3644e20b-f5c5-46de-9d2f-3d9efb965fac?p=1&n=10&sort=modified_DESC.

(7) Člen 5(4) Uredbe (EU) 2021/1119 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (UL L 243, 9.7.2021, str. 1); člen 19(1) Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).

(8) Uredba (ES) št. 178/2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(9) Uredba (ES) št. 852/2004 o higieni živil (UL L 139, 30.4.2004, str. 1).

(10) Uredba Komisije (ES) št. 2073/2005 o mikrobioloških merilih za živila (UL L 338, 22.12.2005, str. 1).

(11) Uredba (EU) 2017/625 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih (UL L 95, 7.4.2017, str. 1).

(12) Obvestilo Komisije o Smernicah za odpravljanje mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno (UL C 163, 23.5.2017, str. 1).

(13) https://ec.europa.eu/environment/water/pdf/Guidelines_on_water_reuse.pdf

(14) R. Maffettone in B. M. Gawlik (2022): Technical Guidance: Water Reuse Risk Management for Agricultural Irrigation Schemes in Europe, Evropska komisija, Luxembourg, JRC 129596.

(15) Akutni učinki: učinki na zdravje, ki se navadno pojavijo hitro, zaradi kratkotrajne izpostavljenosti. Kronični učinek: škodljiv učinek na zdravje, ki nastane zaradi dolgotrajne izpostavljenosti snovi.

(16) Smernice SZO za varno uporabo odpadne vode, iztrebkov in sive vode (SZO, 2006).

(17) Katalog sladkovodnih virov v sistemu WISE: https://water.europa.eu/freshwater/data-maps-and-tools/metadata#surface-water-bodies-priority-substances-2nd-rbmp-overview-chart.

(18) Okoljski standardi kakovosti, ECHA: https://echa.europa.eu/sl/environmental-quality-standards.

(19) Evropski register izpustov in prenosov onesnaževal – https://ec.europa.eu/environment/industry/stationary/e-prtr/legislation.htm.

(20) FAO in SZO: Safety and Quality of Water Used in Food Production and Processing – Meeting report (Varnost in kakovost vode, ki se uporablja pri proizvodnji in predelavi hrane – poročilo z zasedanja). Microbiological Risk Assessment (Ocenjevanje mikrobioloških tveganj), serija št. 33, Rim, 2019: https://www.fao.org/3/ca6062en/CA6062EN.pdf.

(21) R. Maffettone in B. M. Gawlik: Technical Guidance: Water Reuse Risk Management for Agricultural Irrigation Schemes in Europe (Tehnične smernice: obvladovanje tveganja pri ponovni uporabi vode za sheme namakanja v kmetijstvu v Evropi), Evropska komisija, Luxembourg, 2022, JRC 129596.

(22) SZO: Quantitative Microbial Risk Assessment: Application for Water Safety Management (Kvantitativna ocena mikrobnega tveganja: uporaba pri upravljanju varnosti vode), Svetovna zdravstvena organizacija, Ženeva, Švica, 2016: https://apps.who.int/iris/handle/10665/246195.

(23) Direktiva Komisije 2009/90/ES z dne 31. julija 2009 o določitvi strokovnih zahtev za kemijsko analiziranje in spremljanje stanja voda v skladu z Direktivo 2000/60/ES (UL L 201, 1.8.2009, str. 36).

(24) Glej Prilogo 4 za primere razdalj med užitnimi deli kulturnih rastlin in namakanimi tlemi.

(*1) Brez poseganja v trenutno zakonodajo in smernice, ki se že uporabljajo za varnost hrane in higieno živil. Opozoriti je treba, da se glede na razmejitev slike 2 ocena tveganja konča na mestu pridelave kulturne rastline.

(25) Zmanjšanje 1 log = 90-odstotno zmanjšanje gostote ciljnega organizma; zmanjšanje 2 log = 99-odstotno zmanjšanje; zmanjšanje 3 log = 99,9-odstotno zmanjšanje itd.

(*2) Odkriti s celično kulturo, razen v primeru hepatitisa A, ki je bil odkrit s polimerazno verižno reakcijo.

(26) Stopnje zmanjšanja so odvisne od posebnih obratovalnih pogojev, kot so retencijski čas, čas stika in koncentracije uporabljenih kemikalij, velikosti por, globine filtrov, predhodno čiščenje ter drugi dejavniki. Navedeni razponi niso namenjeni kot podlaga za zasnovo ali reguliranje, temveč kot prikaz relativnih primerjav med načrtovanjem protokola validacijskega spremljanja.

PRILOGA 2

Primer nevarnosti za zdravje in okolje ter načinov izpostavljenosti

V tej prilogi so navedeni primeri pogostih nevarnosti in nevarnih dogodkov, načinov izpostavljenosti in receptorjev, ki so lahko prisotni v sistemu za ponovno uporabo vode pri namakanju v kmetijstvu. Vsebuje tudi kontrolni seznam za vrednotenje uporabe direktiv in uredb, navedenih v Uredbi, za specifičen sistem ponovne uporabe vode. Ti elementi so izbrani iz ustreznih direktiv in uredb EU ter objavljenih standardov in smernic (tj. ISO 20426 (2018) (1), ISO 16075-1 (2020) (2), Smernice SZO(2006) (3), Priročnik SZO za načrtovanje varne sanitarne ureditve (2016) (4), avstralske smernice (2006) (5)). Cilj je predlagati primere kot pomoč pri ugotavljanju teh elementov, ki so potrebni za pripravo ocene tveganja. Tu sporočeni elementi so zgolj primeri: njihova pravilna ugotovitev in ocena mora temeljiti na specifičnem sistemu ponovne uporabe vode.

Direktive in uredbe, navedene v točki 5 Priloge II k Uredbi

Preglednica 2.1

Direktive in uredbe, navedene v točki 5 Priloge II in vrednotenje njihove uporabe za sistem za ponovno uporabo vode

Direktiva/uredba	Zahteve na podlagi točke 5 Priloge II	Uporaba
DIREKTIVA O NITRATIH (91/676/EGS) o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.	Zmanjšanje in preprečevanje onesnaževanja vode z nitrati.	Če so z oceno tveganja ugotovljene morebitne površinske ali podzemne vode, regulirane na podlagi te direktive (npr. opredeljene kot območja, ranljiva za onesnaževanje z nitrati) in bi lahko bile izpostavljene zaradi ponovne uporabe predelane vode za namakanje v kmetijstvu (npr. prek odtekanja oziroma infiltracije).
DIREKTIVA O PITNI VODI (2020/2184) o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi.	Izpolnitev zahtev za vodovarstvena območja, tj. zavarovana območja pitne vode.	Če so z oceno tveganja ugotovljene površinske ali podzemne vode, ki so uvrščene med zavarovana območja pitne vode in bi lahko bile izpostavljene zaradi uporabe predelane vode za namakanje v kmetijstvu (npr. prek odtekanja oziroma infiltracije).
OKVIRNA DIREKTIVA O VODAH (2000/60/ES) o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike.	Da se dosežejo okoljski cilji za površinsko vodo in podzemno vodo ter okoljski standardi kakovosti za onesnaževala, ki zadevajo nacionalno raven (posebna onesnaževala povodij), za površinsko vodo.	Če so z oceno tveganja ugotovljena morebitna tveganja za površinsko vodo in podzemno vodo (npr. prek odtekanja oziroma infiltracije), za katero je bilo ugotovljeno kemijsko stanje (dobro kemijsko stanje površinske vode in dobro kemijsko stanje podzemne vode).
DIREKTIVA O PODZEMNI VODI (2006/118/ES) o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem	Preprečitev onesnaženja podzemne vode.	Če so z oceno tveganja ugotovljeni viri podzemne vode, regulirani na podlagi te direktive, ki bi lahko bili izpostavljeni zaradi uporabe predelane vode za namakanje v kmetijstvu.
DIREKTIVA O OKOLJSKIH STANDARDIH KAKOVOSTI 2008/105/ES o okoljskih standardih na področju vodne politike	Izpolnitev okoljskih standardov kakovosti za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala.	Če so pri oceni tveganja ugotovljene površinske vode (ali usedline in organizmi), ki so potencialno izpostavljene uporabi predelane vode (npr. prek odtekanja), za katere so v okviru načrta za upravljanje povodij določene prednostne snovi in okoljski standardi kakovosti.
DIREKTIVA O KOPALNIH VODAH (2006/7/ES) o upravljanju kakovosti kopalnih voda	Izpolnitev standardov kakovosti kopalnih voda	Če so pri oceni tveganja ugotovljena vodna telesa, ki se uporabljajo za kopalne dejavnosti in so potencialno izpostavljena uporabi predelane vode (npr. prek odtekanja).
DIREKTIVA O BLATU IZ ČISTILNIH NAPRAV (86/278/EGS) o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu	Varstvo okolja in tal.	Če se blato iz čistilnih naprav uporablja na kmetijski površini sistema za ponovno uporabo vode.
Uredba (ES) št. 852/2004 o higieni živil	Odpravljanje mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno.	Če se kmetijska površina, namakana s predelano vodo, uporablja za proizvodnjo svežega sadja in zelenjave.
Uredba (ES) št. 183/2005 o zahtevah glede higiene krme	Izpolnitev zahtev glede higiene krme.	Če se kmetijska površina, namakana s predelano vodo, uporablja za proizvodnjo krme (npr. neprehrambnih rastlin, vključno s kulturnimi rastlinami, ki se uporabljajo za krmljenje živali za proizvodnjo mleka ali mesa).
Uredba (ES) št. 2073/2005 o mikrobioloških merilih za živila	Izpolnitev ustreznih mikrobioloških meril.	Če se kmetijska površina, namakana s predelano vodo, uporablja za proizvodnjo živil.
Uredba (ES) št. 1881/2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih	Izpolnitev zahtev glede mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih.	Če se kmetijska površina, namakana s predelano vodo, uporablja za proizvodnjo živil.
Uredba (ES) št. 396/2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora	Izpolnitev zahtev glede mejnih vrednosti ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi.	Če se kmetijska površina, namakana s predelano vodo, uporablja za proizvodnjo živil in krme, na katerih se uporabljajo pesticidi.
Uredbi (ES) št. 1069/2009 in (EU) št. 142/2011 o zahtevah glede zdravstvenega varstva živali	Izpolnitev zahtev glede zdravstvenega varstva živali	Če bi uporaba predelane vode lahko vplivala na zdravje živali (prek krme ali izpostavljenosti na kmetijski površini).

Nevarni dogodki in načini izpostavljenosti

V vsaki fazi sistema za ponovno uporabo vode bi bilo treba ugotoviti nevarne dogodke in načine izpostavljenosti za vsak potencialno izpostavljen receptor (človek ali okolje, za katerega je ugotovljeno tveganje). Nevarni dogodki se lahko zgodijo med normalnim obratovanjem sistema (npr. infrastruktura z napakami, prevelika obremenitev sistema, nevzdrževanje, nevarno ravnanje), zaradi izpada sistema ali nesreče, lahko pa so povezani tudi s sezonskimi ali podnebnimi dejavniki. V preglednici 2.2 so navedeni nekateri primeri nevarnih dogodkov skupaj s potencialno izpostavljenimi receptorji in načini izpostavljenosti. Dodatni primeri so opisani v predlaganih standardih in smernicah.

Preglednica 2.2

Primeri nevarnih dogodkov, potencialno izpostavljenih receptorjev in načinov izpostavljenosti v sistemu za ponovno uporabo vode (vir: avstralske smernice (2006), ISO 20426 (2018))

Nevaren dogodek

Izpostavljen receptor

Način izpostavljenosti

—	Neuspešna čiščenja vode

—	Nenamerna ali nezakonita odvajanja

—	Delavci (upravljavci objektov za predelavo vode)

—	Končni uporabniki (kmetje)

—	Druge navzoče osebe

—	Okolje (sladka voda, morska voda, tla in povezani organizmi)

—	Kulturne rastline

—	Neposreden stik s predelano vodo

—	Nenamerno zaužitje

—	Absorpcija v kulturne rastline

—	Neskladnost predelane vode zaradi neuspešnega čiščenja

—	Kontaminacija sistema za shranjevanje in distribucijo

—	Delavci (upravljavci objektov za predelavo vode)

—	Končni uporabniki (kmetje)

—	Okolje (sladka voda, morska voda, tla in povezani organizmi)

—	Neposreden stik s predelano vodo

—	Nenamerno zaužitje

—	Infiltracija v podzemno vodo

—	Odtekanje v površinsko vodo

—	Nenamerna izpostavljenost predelani vodi zaradi zasnove in nesreč pri obratovanju: počenih cevi ali uhajanj, neustrezne časovne razporeditve namakanja

—	Delavci (upravljavci objektov za predelavo vode)

—	Končni uporabniki (kmetje)

—	Druge navzoče osebe – Okolje (sladka voda, morska voda, tla in povezani organizmi)

—	Neposreden stik s predelano vodo

—	Nenamerno zaužitje

—	Uhajanja iz cevovodov ali sistemov za distribucijo predelane vode

—	Okolje (sladka voda, morska voda, tla in povezani organizmi)

—	Infiltracija v podzemno vodo

—	Odtekanje v površinsko vodo

—	Nenamerna izpostavljenost predelani vodi zaradi odpovedi sistema končne uporabe

—	Končni uporabniki (kmetje)

—	Druge navzoče osebe

—	Kulturne rastline

—	Neposreden stik s predelano vodo

—	Nenamerno zaužitje

—	Vdihavanje (aerosoli)

—	Človeške napake zaradi neustreznega usposabljanja in obveščanja o dovoljeni uporabi

—	Končni uporabniki (kmetje)

—	Druge navzoče osebe

—	Kulturne rastline

—	Neposreden stik s predelano vodo

—	Nenamerno zaužitje

—	Kontaminacija kulturnih rastlin

Nevarnosti za zdravje in okolje v predelani vodi

Zaradi nevarnih dogodkov lahko pride do izpusta predelane vode, ki vsebuje mikrobne in kemične snovi, ki lahko pomenijo nevarnost za izpostavljene človeške in okoljske receptorje. Opredelitev nevarnosti bi morala temeljiti na specifičnem sistemu ponovne uporabe vode, ob upoštevanju opredelitve iztoka komunalne odpadne vode in morebitnih veljavnih pravnih zahtev glede na lokacijo sistema za ponovno uporabo vode (glej sliko 3 v tem obvestilu). Faza pregleda bi lahko pomagala opredeliti nevarnosti z usklajevanjem kontaminantov, najdenih v določeni predelani vodi, z mejnimi vrednostmi za te kontaminante iz veljavnih direktiv, uredb in smernic. Preglednice v nadaljevanju vsebujejo primere pregledovanja morebitnih nevarnosti: seznam snovi je zgolj okviren in ne bi smel šteti za izčrpnega. Odgovornost pripravljavcev načrta obvladovanja tveganja je, da ugotovijo vse morebitne nevarnosti za specifičen sistem za ponovno uporabo vode.

Preglednica 2.3 vsebuje seznam mikrobnih patogenov in njihovih referenčnih patogenov, predlaganih za oceno tveganja za zdravje, iz standardov in smernic, ki bi lahko bili relevantni glede na lokalno okolje. Te nevarnosti je mogoče razvrstiti v skupine, oceno tveganja pa utemeljiti na referenčnem patogenu. Ostale zahteve glede mikrobov so opredeljene v uredbah o higieni živil in krme (Uredba (ES) št. 852/2004, Uredba (ES) št. 183/2005, Uredba (ES) št. 2073/2005 in Uredba (ES) št. 1881/2006), ki se uporabljajo.

Preglednica 2.3

Seznam mikrobioloških nevarnosti, navadno odkritih v surovi odpadni vodi, njihovi učinki na zdravje ter referenčni patogeni (preglednica A.1 standarda ISO 20426:2018) (7).

Patogen	Primeri	Bolezen	Referenčni patogen (6)
Bakterija	Shigella	Šigeloza (bacilarna dizenterija)	E. coli O157:H7 Campylobacter
	Salmonella	Salmoneloza, gastroenteritis (driska, bruhanje, zvišana telesna temperatura), reaktivni artritis, trebušni tifus
	Vibrio cholera	Kolera
	Patogena E.coli	Gastroenteritis in septikemija, hemolitični uremični sindrom
	Campylobacter	Gastroenteritis, reaktivni artritis, Guillain-Barréjev sindrom
Protozoa	Entamoeba	Amebiaza (amebna dizenterija)	Cryptosporidium
	Giardia	Giardiaza (gastroenteritis)
	Cryptosporidium	Kriptosporidioza, driska, vročina
Helminti	Ascaris	Askariaza (okužba z glistami)	Črevesne ogorčice (jajčeca helmintov)
	Ancylostoma	Ankilostomiaza (okužba s kavljastimi črvi)
	Necator	Nekatoriaza (okužba z glistami)
	Trichuris	Trihuriaza (okužba z bičeglavcem)
Virusi	Enterovirusi	Gastroenteritis, srčne anomalije, meningitis, bolezni dihal, nevrološke bolezni, drugo	Rotavirus
	Adenovirus	Bolezni dihal, okužbe očesa, gastroenteritis
	Rotavirus	Gastroenteritis

Uporaba predelane vode iz iztokov komunalnih čistilih naprav za uporabo v kmetijstvu bi lahko vplivala na kakovost voda za človeško rabo ter stanje vodnih ekosistemov (glej sliko 3 v tem obvestilu Komisije). Cilji glede kakovosti vodnih teles so opredeljeni v zakonodaji EU o varovanju zdravja ljudi in živali ter varstvu okolja. Standardi kakovosti so na primer določeni za koliformne kazalnike v kopalnih vodah, za hranila (dušik, fosfor), biokemijsko potrebo po kisiku (BPK) in kemične snovi v vodnih ekosistemih ter za nitrate in kemikalije v vodnih virih, ki se uporabljajo za proizvodnjo pitne vode.

Preglednica 2.4 vsebuje pregled mikrobioloških mejnih vrednosti iz direktive o kopalnih vodah. Ti parametri so na voljo, če se pri oceni tveganja ugotovi morebitno tveganje kontaminacije vodnega telesa, zaščitenega na podlagi te direktive.

Preglednica 2.4

Standardi kakovosti za intestinalne enterokoke in E. coli, določeni v direktivi o kopalnih vodah (2006/7/ES)

	Intestinalni enterokoki (CFU/100 ml)		E. coli (CFU/100 ml)
Razred kakovosti	Celinske vode	Obalno morje in somornice	Celinske vode	Obalno morje in somornice
Odlično	200 (8)	100 (8)	500 (8)	250 (8)
Dobro	400 (8)	200 (8)	1 000 (8)	500 (8)
Zadostno	330 (9)	185 (9)	900 (9)	500 (9)
Vir: Direktiva 2006/7/ES; izbrano v Skupnem raziskovalnem središču (2019) ()

Če je sistem za ponovno uporabo vode v bližini vodovarstvenega območja, je treba izvesti skrbno analizo morebitnih tveganj zaradi infiltracije in odtekanja. Sprejeti je treba tudi vse ukrepe za izpolnitev obveznosti iz okvirne direktive o vodah in zahtev iz direktive o pitni vodi 2020/2184. Prakse ravnanja za varstvo virov pitne vode so na voljo v standardu ISO 16075–3, oddelek 6.6.

Preglednica 2.5 vsebuje seznam parametrov, izbranih iz direktive o pitni vodi, ki bi lahko bili prisotni v iztoku iz komunalnih čistilnih naprav. Gre za okviren seznam onesnaževal, ki se lahko uporabi za pregled morebitnih nevarnosti za vire pitne vode, poleg opredelitve virov odpadne vode in na primer prisotnosti industrijskih obratov na območju. Podoben pristop bi se lahko uporabil za pregled morebitnih drugih potencialnih nevarnosti, prisotnih v predelani vodi, ki bi lahko vplivale na druge okoljske medije. Lahko se na primer uporabi tudi seznam onesnaževal iz direktive o okoljskih standardih kakovosti (OSK). Primeri onesnaževal iz direktive o okoljskih standardih kakovosti, ki bi lahko bili prisotni v iztokih iz komunalnih čistilnih naprav, so navedeni v preglednici 2.6.

Preglednica 2.5

Primeri nekaterih kemijskih parametrov, navedenih v direktivi o pitni vodi, ki bi lahko bili prisotni v komunalni odpadni vodi

Parameter

Vrednost

Nitrat (NO3)

50 mg/l

Baker

2,0 mg/l

Uran

30 μg/l

Krom

25 μg/l

Nikelj

20 μg/l

Arzen, trikloroeten in tetrakloroeten

10 μg/l

Selen

20 μg/l

Kadmij, svinec

5 μg/l

Antimon

10 μg/l

1,2-dikloroetan

3 μg/l

Živo srebro, benzen

1,0 μg/l

Vinilklorid

0,50 μg/l

Vsota PFAS (vsota vseh per- in polifluoriranih alkilnih snovi)

0,50 μg/l

Skupno PFAS (vsota per- in polifluoriranih alkilnih snovi, ki štejejo za skrb vzbujajoče za vodo, namenjeno za prehrano ljudi)

0,10 μg/l

Akrilamid, policiklični aromatski ogljikovodiki, epiklorohidrin

0,10 μg/l

Benzo(a)piren

10 ng/l

Bisfenol A

2,5 μg/l

Trihalometani vsota

100 μg/l

Halogenocetne kisline (HAAs)

60 μg/l

Vir: Priloga I, del B, k Direktivi (EU) 2020/2184 (minimalne zahteve za vrednosti parametrov, ki se uporabljajo za oceno kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi). Izbrano v Skupnem raziskovalnem središču (2019) in prilagojeno ob upoštevanju revizij nove direktive o pitni vodi ter snovi, ki bi lahko bile prisotne po dezinfekciji.

Direktiva (EU) 2020/2184 vsebuje mehanizem nadzornega seznama za obravnavo spojin, ki vzbujajo vse večjo zaskrbljenost, kot so endokrini motilci, farmacevtski izdelki in mikroplastika. Izvedbeni sklep Komisije z dne 19. januarja 2022 za nadzorni seznam skrb vzbujajočih snovi in spojin za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, določa naslednja endokrina motilca:

—	17-beta-estradiol ≤ 1 ng/l;

—	nonilfenol: ≤ 300 ng/l.

Preglednica 2.6

Primer prednostnih onesnaževal, navedenih v direktivi o okoljskih standardih kakovosti, ki so potencialno prisotni v komunalni odpadni vodi (11)

Parameter	Letna povprečna vrednost (LP) (μg/l)		Največja dovoljena koncentracija (μg/l)		μg/kg mokre teže
	Celinske površinske vode (12)	Druge površinske vode	Celinske površinske vode (12)	Druge površinske vode	Organizmi
Antracen	0,1	0,1	0,1	0,1	–
Benzen	10	8	50	50	–
Bromirani difeniletri (vsota koncentracij sorodnih snovi pod številkami 28, 47, 99, 100, 153 in 154)	–	–	0,14	0,14	0,0085
Kadmij in njegove spojine (glede na razrede trdote vode)	0,08 do 0,25	0,2	0,45 do 1,5	0,45 do 1,5	–
C10–13 kloroalkani (Okvirni parameter za to skupino snovi ni opredeljen. Okvirni parametri morajo biti opredeljeni z analitsko metodo.)	0,4	0,4	1,4	1,4	–
1,2-dikloroetan	10	10	ni relevantno	ni relevantno	–
Diklorometan	20	20	ni relevantno	ni relevantno	–
di(2-etilheksil)ftalat (DEHP)	1,3	1,3	ni relevantno	ni relevantno	–
Fluoranten	0,0063	0,0063	0,12	0,12	30
Heksaklorobenzen	–	–	0,05	0,05	10
Heksaklorobutadien	–	–	0,6	0,6	55
Svinec in njegove spojine	1,2 (biološko razpoložljive koncentracije snovi)	1,3	14	14	–
Živo srebro in njegove spojine	–	–	0,07	0,07	20
Naftalen	2	2	130	130	–
Nikelj in njegove spojine	4 (biološko razpoložljive koncentracije snovi)	8,6	34	34	–
Nonilfenoli (4-nonilfenol)	0,3	0,3	2,0	2,0	–
Oktilfenoli (4-(1,1′,3,3′-tetrametilbutil)fenol)	0,1	0,01	ni relevantno	ni relevantno	–
Pentaklorobenzen	0,007	0,0007	ni relevantno	ni relevantno	–
PAH benzo(a)piren (13)	1,7 × 10–4	1,7 × 10–4	0,27	0,027	–
Tributilkositrove spojine (tributilkositrov kation)	0,0002	0,0002	0,0015	0,0015	–
Triklorobenzeni	0,4	0,4	ni relevantno	ni relevantno	–
Triklorometan	2,5	2,5	ni relevantno	ni relevantno	–
Perfluorooktan sulfonska kislina in njeni derivati (PFOS)	6,5 × 10–4	1,3 × 10–4	36	7,2	9,1
Heksabromociklododekani (HBCDD)	0,0016	0,0008	0,5	0,05	167
Vir: Direktiva 2013/39/EU o okoljskih standardih kakovosti; izbrano v Skupnem raziskovalnem središču, 2019.

Ocena nevarnosti bi lahko vključevala vrednotenje kemijskega stanja kakovosti podzemne vode in površinske vode, opredeljenih območij, ranljivih za onesnaževanje z nitrati, in posebnih onesnaževal povodij.

Viri, navedeni v preglednici 2.7, bi bili lahko v pomoč odgovornim pri pripravi načrta obvladovanja tveganja pri zbiranju informacij, ki so relevantne za specifičen sistem za ponovno uporabo vode in lokalno okolje.

Preglednica 2.7

Spletni viri podatkov

Vir

Razpoložljive informacije

Povezava

Zbirka prostorskih podatkov o zavarovanih območjih na podlagi okvirne direktive o vodah v sistemu WISE

—	Zavarovana območja pitne vode

—	Določena območja, kot so ribolovna zavarovana območja in zavarovana območja, na katerih živijo lupinarji.

—	Območja, ranljiva za onesnaževanje z nitrati

—	Občutljiva območja komunalne odpadne vode

—	Zavarovana območja kopalnih voda

https://sdi.eea.europa.eu/catalogue/water/slo/catalog.search#/home

Zbirka prostorskih podatkov mreže EIONET v sistemu WISE

Informacije o evropskih vodnih območjih, njihovih ožjih enotah, vodnih telesih površinskih voda, vodnih telesih podzemnih voda in merilnih mestih

https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/wise-eionet-spatial-3

Karta elementov kakovosti na podlagi okvirne direktive o vodah v sistemu WISE

Informacije iz 2. različice načrtov upravljanja povodij, ki so jih države članice EU ter Norveška sporočile v skladu s členom 13 okvirne direktive o vodah. Karta prikazuje ekološko stanje ali potencial vodnih teles površinskih voda na podlagi njihove vrednosti stanja elementov kakovosti.

https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/explore-interactive-maps/water-framework-directive-quality-elements

Podatkovna zbirka o kemijskem stanju podzemne vode v sistemu WISE

Informacije o kemijskem stanju podzemne vode (dobro, neznano, slabo) glede na posamezni načrt upravljanja povodja in državo

https://water.europa.eu/freshwater/data-maps-and-tools/water-framework-directive-groundwater-data-products/groundwater-chemical-status

Informacijski sistem o sladkih vodah v sistemu WISE

Informacije in podatki o stanju evropskih rek, jezer, podzemnih voda, o obremenitvah, ki vplivajo nanje, ter o sprejetih ukrepih za varovanje in ohranitev vodnega okolja

https://water.europa.eu/freshwater

Vozlišče znanja o vodi in kmetijstvu

Informacijsko orodje o vodi in kmetijstvu:

—	kakovost površinskih voda

—	kakovost podzemne vode

—	ekološko stanje vodnih teles

—	kemijsko stanje vodnih teles

https://water.jrc.ec.europa.eu/

Podatkovna zbirka Evropske agencije za kemikalije (ECHA) o okoljskih standardih kakovosti

Okoljski standardi kakovosti (OSK), vključno z letnimi povprečji in največjimi dovoljenimi koncentracijami, za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala, kot je določeno v členu 16 Direktive 2000/60/ES

https://echa.europa.eu/sl/environmental-quality-standards

Evropski register izpustov in prenosov onesnaževal (Evropski RIPO)

Okoljski podatki iz industrijskih objektov v državah članicah Evropske unije

https://ec.europa.eu/environment/industry/stationary/e-prtr/legislation.htm

Podatkovna zbirka o kemičnih nevarnosti OpenFoodTox Evropske agencije za varnost hrane (EFSA)

Podatki iz odprtih virov za opredelitev snovi, referenčna evropska zakonodaja ter povzetek kritičnih toksikoloških končnih točk in referenčnih vrednosti.

https://www.efsa.europa.eu/en/data-report/chemical-hazards-database-openfoodtox

Agronomska tveganja v predelani vodi

Preglednica 2.8 vsebuje agronomska tveganja, ki so potencialno prisotna v predelani vodi in bi lahko vplivala na tla, sladkovodne vire in kmetijske rastline med namakanjem. Ta tveganja so povezana s kemičnimi snovmi v predelani vodi.

Preglednica 2.8

Ključne okoljske nevarnosti, okoljski receptorji in morebitni negativni učinki predelane vode, uporabljene za namakanje v kmetijstvu (vir: avstralske smernice (2006), ISO 16075-1: 2020)

Nevarnost	Okoljski receptor	Morebitni učinek
Dušik	Tla Podzemna voda (izpiranje) Površinska voda (odtekanje) Kulturna rastlina	Neravnovesje hranil v kmetijskih rastlinah; evtrofikacija; toksični učinek na kopenske organizme Kontaminacija Evtrofikacija
Fosfor	Tla Površinska voda	Evtrofikacija/toksični učinek na organizme Evtrofikacija
Ostanki dezinfekcije s klorom	Površinska voda Kulturna rastlina	Toksičnost za vodne organizme Toksičnost za kmetijske rastline
Slanost (celotna koncentracija raztopljenih trdnih delcev, električna prevodnost)	Tla (zasoljevanje) Površinska voda Podzemna voda	Poškodbe tal; obremenitev za kulturne rastline; sprejem kadmija v rastline Povečanje slanosti
Bor	Kopičenje v tleh	Toksičnost za kmetijske rastline
Klorid	Kulturna rastlina Tla Površinska voda Podzemna voda (izpiranje)	Toksičnost za kmetijske rastline (razprševanje na liste) Toksičnost za kmetijske rastline prek absorpcije v korenine Toksičnost za vodne organizme
Natrij	Kulturna rastlina Tla	Toksičnost za kmetijske rastline (razprševanje na liste) Poškodbe tal (toksičnost za kmetijske rastline)
Neorganska adsorbljiva onesnaževala (npr. težke kovine)	Kopičenje v tleh	Toksičnost za kmetijske rastline

Referenčne vrednosti teh parametrov so odvisne od lokalnega okolja (npr. tekstura tal, kislost tal, podnebni pogoji, vrste namakanih kulturnih rastlin in njihova toleranca). Morebitne največje dovoljene koncentracije posameznih ugotovljenih nevarnosti je mogoče ugotoviti z zakonodajo, ki se uporablja, in referenčnimi standardi. Primeri okoljskih nevarnosti in agronomskih tveganj v zvezi s kulturnimi rastlinami in tlemi so na voljo v standardu ISO 16075-1 (2020). Prilogi B in C k standardu ISO 16075-1 (2020) vsebujeta navedbe standardov okoljskih nevarnosti ter obvladovanja tveganja pri namakanju v kmetijstvu z uporabo predelane vode. Med razpoložljivimi informacijami so:

—	pregled tveganj v zvezi s tlemi (preglednica B.2) – npr. mobilizacija neorganskih adsorbljivih onesnaževal, zasoljevanje tal, zamuljenje gornje plasti tal, mobilizacija bora, kopičenje in mobilnost fosforja.

—

Primeri najvišjih ravni hranil v očiščeni odpadni vodi, ki se uporablja za namakanje (preglednica C.1); primer največje električne prevodnosti vode za namakanje, skladno s toleranco rastlin, kadar se namakajo z razpršilci za oroševanje (preglednica C.2); primer relativne tolerance izbranih kulturnih rastlin na poškodbe listja zaradi uporabe slane vode v razpršilcih za oroševanje (preglednica C.3); kombiniran učinek električne prevodnosti vode za namakanje ter natrijevega absorpcijskega koeficienta na verjetnost težav zaradi infiltracije vode (prepustnost) (preglednica C.4); primer najvišjih ravni dejavnikov slanosti v očiščeni odpadni vodi, ki se uporablja za namakanje, glede na občutljivost kulturnih rastlin (preglednica C.5).

—

Primer povprečne vrednosti in najvišje vrednosti drugih kemijskih elementov v očiščeni odpadni vodi (preglednica C.6): navedene so predlagane vrednosti v predelani odpadni vodi, ki bi bile verjetno toksične za rastline, pomenile bi preveliko absorpcijo v rastline, ki bi ji sledilo kopičenje toksičnih ravni drugih kemijskih elementov v tkivih rastlin, ter prehajanje drugih kemijskih elementov v podzemno vodo.

(1) ISO 20426:2018: Guidelines for health risk assessment and management for non-potable water reuse (Smernice za ocenjevanje in obvladovanje tveganja za zdravje, povezanega s ponovno uporabo vode, ki ni namenjena pitju).

(2) ISO 16075-1, 2020: Guidelines for treated wastewater use for irrigation projects. Part 1: the basis of a reuse project for irrigation (Smernice za uporabo očiščene odpadne vode za namakanje. Del 1: podlaga za projekt ponovne uporabe vode za namakanje).

(3) SZO, 2006: WHO guidelines on the safe use of wastewater, excreta and greywater – Vol II: Wastewater in agriculture (Smernice SZO za varno uporabo odpadne vode, iztrebkov in sive vode – zvezek II: odpadna voda v kmetijstvu).

(4) SZO, 2016: Sanitation safety planning: manual for safe use and disposal of wastewater, greywater and excreta (Načrtovanje varne sanitarne ureditve: priročnik za varno uporabo in odstranjevanje odpadne vode, sive vode in iztrebkov).

(5) NRMMC–EPHC–AHMC, 2006: Australian guidelines for water recycling: managing health and environmental risks (phase 1) (Avstralske smernice za recikliranje vode: obvladovanje tveganj za zdravje in okolje (1. faza)), Nacionalna strategija za upravljanje kakovosti vode.

(6) Vir: Minimum quality requirements for water reuse in agricultural irrigation and aquifer recharge (Minimalne zahteve kakovosti za ponovno uporabo vode v namakanju v kmetijstvu in obnavljanje vodonosnikov), Skupno raziskovalno središče (2017).

(7) Skupno raziskovalno središče, 2017. Minimum quality requirements for water reuse in agricultural irrigation and aquifer recharge (Minimalne zahteve kakovosti za ponovno uporabo vode v namakanju v kmetijstvu in obnavljanje vodonosnikov), poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru programa Znanost za politiko.

(8) 95. percentil izmerjenih koncentracij.

(9) 90. percentil izmerjenih koncentracij.

(10) Skupno raziskovalno središče, 2019: Water quality in Europe: effects of the Urban Wastewater Treatment Directive (Kakovost voda v Evropi: učinki direktive o čiščenju komunalne odpadne vode), Poročilo Skupnega raziskovalnega središča v okviru programa Znanost za politiko.

(11) Izbrano med 45 prednostnimi snovmi, ki jih določa direktiva o okoljskih standardih kakovosti, med katerimi so pesticidi ter kemikalije za uporabo v gospodinjstvu in industriji.

(12) Celinske površinske vode vključujejo reke in jezera ter sorodna umetna ali močno preoblikovana vodna telesa.

(13) Pri skupini prednostnih snovi poliaromatskih ogljikovodikov (PAH) (št. 28) se OSK za organizme in ustrezni LP-OSK v vodi nanašajo na koncentracijo benzo(a)pirena, saj temeljijo na njegovi toksičnosti. Benzo(a)piren se lahko šteje za kazalnik za druge PAH, zato je treba za primerjavo z OSK za organizme ali ustreznimi LP-OSK za vodo spremljati le benzo(a)piren.

PRILOGA 3

Primeri metodologij ocenjevanja tveganja

Tveganja za zdravje in okolje je mogoče oceniti z različnimi pristopi z različnimi stopnjami kompleksnosti in zahtev po podatkih glede na specifični sistem za ponovno uporabo vode. Ta priloga ponazarja nekatere kvalitativne in semikvantitativne metode in orodja za ocenjevanje tveganja, izbrane med tistimi, ki so predlagane v objavljenih praksah in standardih: ISO 20426 (2018) (1), Priročnik SZO za načrtovanje varne sanitarne ureditve (SSP) (2) (2016), ISO 16075-1 do 2 (2020) (3) in avstralske smernice (2006) (4).

Dobre prakse in primeri iz sistemov za ponovno uporabo vode, ki se uporabljajo v številnih državah članicah, so na voljo tudi tehničnem poročilu Skupnega raziskovalnega središča (5).

Ocena tveganja za zdravje

Pri kvalitativni ali semikvantitativni oceni tveganja raven tveganja za vsako ugotovljeno nevarnost izhaja iz kombiniranega vrednotenja ravni verjetnosti, da bi se dogodek zgodil, in ravni njegovih posledic ali resnosti, kot kaže naslednji izraz:

Raven tveganja = verjetnost x posledica (ali resnost)

Verjetnost v določenem časovnem okviru nakazuje verjetnost nastopa nevarnega dogodka z morebitnimi škodljivimi učinki. Verjetnost dogodka je mogoče ovrednotiti s pregledom razpoložljivih preteklih podatkov ali z oceno človeške napake na podlagi dreves napak ali dogodkov. V sistemu za ponovno uporabo vode bi taka verjetnost lahko izhajala iz kombinacije verjetnosti izpostavljenosti ljudi (npr. z zaužitjem) predelani vodi, ki vsebuje nevaren element (npr. E.coli), ter verjetnosti, da je ta nevarnost prisotna v predelani vodi (npr. zaradi nevarnega dogodka, kot je nenameren izpust).

Posledica ali resnost kaže na morebiten škodljiv učinek na zdravje zaradi izpostavljenosti nevarnosti. Ravni posledic je mogoče določiti s kvalitativnim vrednotenjem na podlagi opisne predstavitve rezultatov ali z drugimi orodji (npr. drevesi odločanja), ob upoštevanju nevarnosti in nevarnih dogodkov.

Pri kvalitativni in semikvantitativni oceni tveganja nevarnosti/nevarni dogodki ter dodelitev njihovih ravni verjetnosti in posledic temeljijo na presoji in izkušnjah ekipe za oceno tveganja. Raven tveganja je mogoče oceniti kot zelo nizko, nizko, srednjo, visoko ali zelo visoko z združevanjem ravni verjetnosti in posledic (preglednica 3.1).

Preglednica 3.1

Primer matrike za kvalitativno oceno tveganja (vir: preglednica 4 iz standarda ISO 20426: 2018).

VERJETNOST	POSLEDICE
VERJETNOST	1 – Nepomembne	2 – Manjše	3 – Srednje	4 – Velike	5 – Uničujoče
A – Redko	Zelo nizka	Zelo nizka	Nizka	Nizka	Srednja
B – Malo verjetno	Zelo nizka	Nizka	Nizka	Srednja	Visoka
C – Možno	Nizka	Nizka	Srednja	Visoka	Visoka
D – Verjetno	Nizka	Srednja	Visoka	Visoka	Zelo visoka
E – Zagotovo	Srednja	Visoka	Visoka	Zelo visoka	Zelo visoka

Alternativna matrika tveganja, predlagana v priročniku SZO za načrtovanje varne sanitarne ureditve (2016) temelji na semikvantitativni metodi, za katero je potreben strožji pristop (npr. s formulami), da se za vsako ugotovljeno nevarnost ali nevaren dogodek dodeli specifična številska vrednost za verjetnost in resnost ter se tako pridobita raven ali ocena tveganja (preglednica 3.2).

Preglednica 3.2

Matrika semikvantitativne ocene tveganja (vir: orodje 3.4 priročnika SZO za varno načrtovanje sanitarne ureditve, 2016)

VERJETNOST	RESNOST
VERJETNOST	1 – Nepomembna	2 – Manjša	4 – Srednja	8 – Velika	16 – Uničujoča
Redko (zelo malo verjetno) – 1	1	2	4	8	16
Malo verjetno – 2	2	4	8	16	32
Možno – 3	3	6	12	24	48
Verjetno – 4	4	8	16	32	64
Zagotovo – 5	5	10	20	40	80
Ocena tveganja R = L x S	< 6	7 –12		13 –32	> 32
Raven tveganja	Nizko tveganje	Srednje tveganje		Visoko tveganje	Zelo visoko tveganje

Pri semikvantitativnem pristopu je treba opredeliti ravni verjetnosti na podlagi nevarnosti ali nevarnih dogodkov ter ravni posledic/resnosti, ob upoštevanju na primer preseganj zaščitnih mejnih vrednosti nevarnih snovi v predelani vodi ter razsežnosti s tem povezanih učinkov na zdravje. Te opredelitve bi morale biti oblikovane na podlagi specifičnega sistema za ponovno uporabo vode ter lokalnega okolja, pri tem pa bi bilo vedno treba upoštevati načelo varovanja javnega zdravja in morebitne učinke predpisov, ki se uporabljajo. Preglednici 3.3 in 3.4 vsebujeta nekatere opredelitve iz standarda ISO 20426 (2018) in priročnika SZO za načrtovanje varne sanitarne ureditve (2016).

Preglednica 3.3

Predlagane stopnje posledic ali resnosti učinka (preglednica 2 iz standarda ISO 20426:2018 ter orodje 3.3 SZO, 2016)

POSLEDICE (ALI RESNOST)
Raven – deskriptor	Opis primera
1 – NEPOMEMBNE	Nevarnost ali nevarni dogodek v primerjavi z ravnimi ozadja ne bo imel učinkov na zdravje ali pa bodo ti zanemarljivi (6).
2 – MANJŠE	Nevarnost ali nevarni dogodek ima lahko manjši učinek na zdravje (7)
3 – SREDNJE	Nevarnost ali nevarni dogodek ima lahko samoomejujoč učinek na zdravje ali pa lahko povzroči lažjo bolezen (8)
4 – VELIKE	Nevarnost ali nevarni dogodek lahko povzroči bolezen ali poškodbo (9) in/ali lahko privede do uradne pritožbe ali izrazov zaskrbljenosti.
5 – UNIČUJOČE	Nevarnost ali nevarni dogodek lahko povzroči hudo bolezen ali poškodbo (10) ali celo izgubo življenja in/ali privede do obširne preiskave s strani upravnega organa, ob možnosti pregona.

Preglednica 3.4

Predlagane stopnje verjetnosti, da se lahko zgodijo dogodki izpostavljenosti (preglednica 3 iz standarda ISO 20426:2018 in orodje 3.3 SZO, 2016)

VERJETNOST
Raven – deskriptor	Opis primera
A – REDKO	V preteklosti se ni zgodilo in zelo malo verjetno je, da se bo zgodilo v razumnem obdobju (11).
B – MALO VERJETNO	V preteklosti se ni zgodilo, vendar se v izjemnih okoliščinah lahko zgodi v razumnem obdobju.
C – MOŽNO	V preteklosti se je morda zgodilo in/ali se v običajnih okoliščinah lahko zgodi v razumnem obdobju.
D – VERJETNO	V preteklosti je bilo opaženo in/ali se v običajnih okoliščinah verjetno lahko zgodi v razumnem obdobju.
E – ZAGOTOVO	V preteklosti je bilo pogosto opaženo in/ali se bo v večini okoliščin zagotovo zgodilo v razumnem obdobju.

Z ugotovljenimi ravnmi tveganja, povezanimi z nevarnostmi/nevarnimi dogodki za posamezne načine izpostavljenosti in receptorje, bodo opredeljene določene prednostne naloge za obvladovanje tveganja ter morebitni preventivni ukrepi za zmanjšanje tveganja oziroma tveganj. Če je na primer raven tveganja srednja ali višja, bi bilo treba s preventivnim ukrepom zmanjšati raven. To vrednotenje bi lahko vključevalo oceno morebitnih preventivnih ukrepov, ki so že uvedeni, ter opredelitev dodatnih ukrepov za nevarnosti, za katere še niso bili uvedeni ukrepi ali pa ti niso učinkoviti. Če je s preventivnim ukrepom mogoče dovolj nadzorovati tveganje, je za izvedbo ukrepov morda potrebna uvedba spremljanja in drugih metod operativnega nadzora, da se zagotovi njegova funkcionalnost. Pristop večkratnih pregrad z večkratnimi preventivnimi ukrepi in pregradami zagotavlja zanesljivejše obvladovanje tveganja kot en sam ukrep ali pregrada. Izbrane preventivne ukrepe in pregrade bi bilo nato treba ponovno oceniti, da se preveri, ali so se ravni tveganja zmanjšale, kot v primeru v preglednici 3.5.

Preglednica 3.5

Primer ocene in obvladovanja tveganja za morebiten stik s patogenimi bakterijami v predelani vodi na mestu končne uporabe, prilagojen na podlagi preglednice 5 iz standarda ISO 20426:2018

Nevarnost	Vir odpadne vode	Predvidena končna uporaba	Nevaren dogodek	Največje tveganje			Preventivni ukrep	Preostalo tveganje
				Posledica	Verjetnost	Tveganje		Posledica	Verjetnost	Tveganje
Patogene bakterije (npr. E.coli)	Komunalna odpadna voda	Uporaba v kmetijstvu	Okužba prek stika s predelano vodo ali zaužitja le-te (npr. med izvajanjem namakanja)	Resna	Verjetno	Visoko (na podlagi preglednice 3.1)	Nadzor virov	Resna (12)	Redko (13)	Nizko
							Nadzor čiščenja (npr. dezinfekcija)
							Nadzor končne uporabe (npr. uporaba pregrad in osebne varovalne opreme)
Opomba: Primeri preventivni ukrepov in pregrad so predstavljeni v Prilogi 4.

Ocena tveganja za okolje pri sladkovodnih virih

Medtem ko se ocena tveganja za zdravje osredotoča na človeške receptorje, se pri oceni tveganja za okolje vrednotijo morebitne obremenitve okoljskih medijev, na katere bi lahko vplivala uporaba predelane vode za namakanje v kmetijstvu. Zato je potrebna podrobna opredelitev lokalnih geoloških in hidrogeoloških pogojev, v katerih se nahaja sistem za ponovno uporabo vode. V ta namen je na voljo zbirka prostorskih podatkov mreže EIONET v sistemu WISE (14), ki vključuje informacije o evropskih vodnih območjih, njihovih ožjih enotah, vodnih telesih površinskih voda, vodnih telesih podzemnih voda in merilnih mestih. Cilj tu predlaganega postopka, ki je bil razvit v skladu z oddelkom 6.3 standarda ISO 16075-1 (2020) in točko 4.2 avstralskih smernic (2006), je usmerjati izvajalce čiščenja odpadne vode, da lahko ocenijo učinek nevarnosti, prisotnih v predelani vodi, na sladkovodne vire (površinsko in podzemno vodo).

Prvi korak: pregled nevarnosti

Primerjava nevarnosti v predelani vodi z znanimi vrednostmi iz uredb, direktiv, standardov in smernic glede na potencialno prizadet okoljski medij (glej sliko 3 v tem obvestilu). To bi lahko vključevalo najvišje dovoljene koncentracije ali okoljske standarde kakovosti za regulirane kontaminante v potencialno izpostavljenih okoljskih medijih, s skladnostjo katerih se bo v večini primerov zagotavljalo varstvo izpostavljenih okolij. Uporabiti je mogoče najslabši možni scenarij, v katerem se 95. percentil ali najvišja evidentirana koncentracija primerja z ustrezno najnižjo orientacijsko vrednostjo (npr. okoljski standardi kakovosti). Ugotoviti je treba tudi nevarne dogodke, povezani z izpustom teh nevarnosti (npr. uhajanja iz cevovodov ali sistemov za distribucijo predelane vode).

Drugi korak: verjetnost, da bi snovi dosegle okoljski receptor

Verjetnost bi bilo mogoče opredeliti z oceno, ali bi nevarnosti lahko dosegle okoljski receptor ter ob upoštevanju morebitnih obstoječih preventivnih ukrepov in pregrad. Pri podzemnih in površinskih vodah bo verjetnost odvisna od hidrogeoloških pogojev kraja (npr. prisotnost vodonosnika), verjetnosti, da bi snov prešla v nenasičeno območje za infiltracijo (npr. tekstura tal in značilnosti nevarnosti), ter vrste pogojev namakanja (npr. kmetijske prakse, potrebe kulturnih rastlin, tekstura tal, verjetnost, da bi se predelana voda prelivala iz odtočnih sistemov).

Tretji korak: posledice/resnost škode

Ravni posledic ali resnosti škode bodo odvisne od prvotnega stanja kakovosti površinske ali podzemne vode. Z ravnmi resnosti bi bilo mogoče opredeliti, v kolikšni meri bo koncentracija nevarnosti škodljivo vplivala na okoljski medij. Raven resnosti škode bo na primer odvisna od tega, v kolikšnem obsegu bi nevarnosti prispevala k poslabšanju stanja obravnavanega vodnega telesa. Ravni nevarnosti bi lahko vključevale druge dejavnike, če se na primer vodni vir uporablja za proizvodnjo pitne vode.

Četrti korak: ocena ravni tveganja

Po opredelitvi vseh nevarnosti ter njihovih ravni verjetnosti in resnosti (z opredelitvijo kvalitativne ravni ali številčne vrednosti) se lahko uporabi kvalitativna ali semikvantitativna matrika za oceno ravni tveganja, kot je predlagano pri oceni tveganja za zdravje (preglednici 3.1 in 3.2).

Verjetnost, da bi določena snov dosegla vodno telo, je mogoče oceniti z uporabo naslednjih orodij iz standarda ISO 16075-1 (2020), s katerimi se ocenjuje ranljivost podzemne in površinske vode za infiltracijo oziroma odtekanje predelane vode. S tem orodjem sta površinska in podzemna voda razvrščeni v štiri skupine občutljivosti, ki temeljijo na hidrogeoloških pogojih za podzemno vodo ter na prisotnosti odtočnih sistemov za nadzor odtekanja v površinsko vodo (preglednica 3.6).

Preglednica 3.6

Opredelitev skupin občutljivosti za površinsko in podzemno vodo (vir: oddelek 6.3.3 in Priloga D k standardu ISO 16075-1:2020)

Skupina občutljivosti	Površinska voda	Podzemna voda
Visoka (I)	Površinsko odtekanje med namakanjem ali kopičenje na površini, ki se bo med dežjem najverjetneje izpralo.	Nezaprti vodonosnik pod namakanim območjem z vsebnostjo gline (16) < 5 % v zgornjih 2 m tal. Vodonosnik na globini manj kot 5 m.
Srednja (II)	Zasnova in delovanje sistema namakanja preprečujeta površinsko odtekanje. Plitev podzemni odtočni sistem (na globini 80 cm ali manj).	Vodonosnik na globini več kot 5 m pod površino, z vsebnostjo gline 15 do 40 % v zgornjih 2 m tal.
Nizka (III)	Zasnova in delovanje sistema namakanja preprečujeta površinsko odtekanje. Globok odtočni sistem (globlje od 80 cm).	Vodonosnik na globini več kot 5 m, z vsebnostjo gline > 40 % v zgornjih 2 m tal.
(Nična) IV	Zasnova in delovanje sistema namakanja preprečujeta površinsko odtekanje. Sistem namakanja ne vključuje odvodnjavanja (15).	Ni vodonosnika pod namakanim območjem in ni hidrogeološke kontinuitete, zaradi česar bi se voda lahko prenesla v bližnji vodonosnik (17).

Kombinacija skupin občutljivosti za podzemno in površinsko vodo ter ravni infiltracije v podzemno vodo oziroma površinskega odtekanja lahko nakazuje raven ranljivosti vodnega telesa (preglednica 3.7).

Preglednica 3.7

Primer ravni ranljivosti (18) podzemne in površinske vode (vir: Preglednica D.1 v standardu ISO 16075-1:2020)

STOPNJA INFILTRACIJE			Ni infiltracije v podzemno vodo	Nizka infiltracija v podzemno vodo	Srednja infiltracija v podzemno vodo	Visoka infiltracija v podzemno vodo
STOPNJA INFILTRACIJE			I	II	III	IV
Občutljivost za podzemno vodo	Plitev vodonosnik ali brez zaščitne plasti gline	I	1	2	3	3
	Globok vodonosnik z zaščitno plastjo gline	II	1	2	2	3
	Globok vodonosnik z znatno zaščitno plastjo gline	III	1	1	2	2
	Ni vodonosnika s hidrološko kontinuiteto na območje	IV	1	1	2	2
Občutljivost za površinsko vodo			3	3	2	1
			IV	III	II	I
			Močno površinsko odtekanje	Srednje površinsko odtekanje	Majhno površinsko odtekanje	Brez površinskega odtekanja
			POVRŠINSKO ODTEKANJE

(1) ISO 20426: 2018: Guidelines for health risk assessment and management for non-potable water reuse (Smernice za ocenjevanje in obvladovanje tveganja za zdravje, povezanega s ponovno uporabo vode, ki ni namenjena pitju).

(2) SZO, 2016: Sanitation safety planning: manual for safe use and disposal of wastewater, greywater and excreta (Načrtovanje varne sanitarne ureditve: priročnik za varno uporabo in odstranjevanje odpadne vode, sive vode in iztrebkov).

(3) ISO 16075-1:2020: Guidelines for treated wastewater use for irrigation projects — Part 1: The basis of a reuse project for irrigation (Smernice za uporabo očiščene odpadne vode za namakanje; del 1: podlaga za projekt ponovne uporabe vode za namakanje); ISO 16075-2:2020: Guidelines for treated wastewater use for irrigation projects — Part 2: Development of the project (Smernice za uporabo očiščene odpadne vode za namakanje; del 2: Razvoj projekta).

(4) NRMMC–EPHC–AHMC, 2006: Australian guidelines for water recycling: managing health and environmental risks (phase 1) (Avstralske smernice za recikliranje vode: obvladovanje tveganj za zdravje in okolje (1. faza)), Nacionalna strategija za upravljanje kakovosti vode.

(5) R. Maffettone in B. M. Gawlik (2022): Technical Guidance: Water Reuse Risk Management for Agricultural Irrigation Schemes in Europe (Tehnične smernice: Obvladovanje tveganja pri ponovni uporabi vode za sheme namakanja v kmetijstvu v Evropi), Evropska komisija, Luxembourg, JRC 129596, 81 strani.

(6) Brez učinka ali z zanemarljivim učinkom na zdravje: ni opaznih učinkov na zdravje.

(7) Manjši učinek na zdravje: npr. začasni simptomi, kot so draženje, slabost in glavobol.

(8) Samoomejujoči učinki na zdravje ali lažja bolezen: npr. akutna driska, bruhanje, vnetje zgornjih dihalnih poti, manjši travmatološki primeri.

(9) Bolezen ali poškodba: npr. malarija, shistosomiaza, trematodiaze, ki se prenašajo s hrano, kronična driska, kronične dihalne težave, nevrološke motnje, zlomi kosti.

(10) Huda bolezen ali poškodba: npr. huda zastrupitev, izguba okončin, hude opekline, utopitev.

(11) Razumno obdobje je odvisno od ravni tveganja in lokalne zakonodaje.

(12) Posledica (resnost) je odvisna od škodljivega učinka na zdravje zaradi izpostavljenosti receptorja patogenim bakterijam in se z uvedbo preventivnega ukrepa ne spreminja.

(13) Uporaba preventivnih ukrepov (npr. postopek dezinfekcije, uporaba pregrad in osebne varovalne opreme) zmanjšuje verjetnost, da bi bil receptor izpostavljen nevarnosti.

(14) Na voljo na naslovu: https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/wise-eionet-spatial-3.

(15) Prehod v podzemni del zagotavlja filtracijo kontaminantov. Učinkovito odtekanje zmanjšuje vsebnost vode v tleh, vendar bi lahko privedlo do povečane obremenitve sistemov površinske vode.

(16) Vsebnost gline je mogoče določiti s sejalno analizo.

(17) Ta skupina se izbere samo, kadar je bila opravljena temeljita hidrogeološka analiza. V primeru nejasnega poznavanja podzemne hidrogeologije bi se lokacija morala obravnavati, kot da je pod namakanim območjem vodonosnik.

(18) Izraz ranljivost nadomešča izvirni izraz tveganje iz preglednice C1 iz standarda ISO 16075-1 (2020), da se prepreči zamenjava z izrazom ravni tveganja, ki v tem obvestilu označuje kombinacijo verjetnosti z resnostjo škode, v skladu s preglednicama 3.1 in 3.2.

PRILOGA 4

Preventivni ukrepi in pregrade – ponazoritveni primeri

Ta priloga vsebuje primere preventivnih ukrepov in pregrad, ki bi jih bilo mogoče uvesti v sistem za ponovno uporabo vode, v skladu s členoma 5 in 6 ter Prilogo I, oddelek 2, k Uredbi. Namen teh primerov je ponazoriti vrsto analize, ki je potrebna za opredelitev vrste in števila preventivnih ukrepov in pregrad glede na vrste kulturnih rastlin in razred kakovosti vode, na podlagi mednarodnih standardov in praks. Opozoriti je treba, da je analizo treba opraviti glede na posamezen primer in ob upoštevanju določenih okoliščin. V nadaljevanju predstavljenih primerov zato ne gre razumeti, kot da se samodejno uporabljajo za vse primere in v vseh možnih okoliščinah.

Primeri so bili oblikovani na podlagi zahtev Uredbe ter obstoječih mednarodnih standardov in praks: avstralskih smernic (2006), smernic SZO (2006) in standarda ISO 16075-2:2020. V preglednici 4.1 so navedeni preventivni ukrepi, ki bi se lahko upoštevali v različnih delih sistema za ponovno uporabo vode.

Preglednica 4.1

Primeri preventivnih ukrepov za sistem za ponovno uporabo vode (seznam ni izčrpen). Viri: točka 7 Priloge II k Uredbi, polje 2.6 in Dodatek 3 k avstralskim smernicam (2006) (2) ter smernice SZO (2006) (3)

Vrsta preventivnega ukrepa

Primeri

Opomba

Varovanje virov komunalne odpadne vode

—	Preprečevanje ali obvladovanje industrijskih izpustov v komunalno odpadno vodo z zagotavljanjem izpolnjevanja vseh zahtev v okviru veljavne zakonodaje EU in lokalne zakonodaje

—	Varovanje padavinske vode pred živalskimi in človeškimi odpadki

—	Nadzor nad vrsto vode, ki se odvaja v kanalizacijski sistem (npr. določitev mejnih vrednosti)

Dodatno čiščenje iztoka iz komunalnih čistilnih naprav

—	Postopki čiščenja za zmanjšanje mikrobioloških in kemičnih kontaminantov v iztoku (npr. dodatna dezinfekcija ali ukrepi za odstranitev onesnaževal)

Varovanje in vzdrževanje sistema za shranjevanje predelane vode

—	Uporaba varovalnih območij

—	Preprečevanje rasti alg s kar največjim zmanjševanjem svetlobe (npr. z zakrivanjem sistema za shranjevanje)

—	Vzdrževanje odvodnjavanja in lokacij (npr. pokritost tal, ravnovesje hranil)

—	Preprečevanje povratnega toka in nadzor priključkov na povezani vodovodni napeljavi

—	Kemično čiščenje za preprečitev zamašitev ali ponovne rasti bakterij

Za nadaljnje primere glej standard ISO 20419:2018 (1).

Nadzor in vzdrževanje sistemov za distribucijo in vodovodne napeljave

—	Sprejetje kodeksov ravnanja z napeljavo za predelano vodo (npr. barvno označevanje)

—	Preprečevanje stika napeljave za pitno vodo z napeljavo za predelano vodo (npr. namestitev zračne reže ali naprav za preprečevanje povratnega toka)

Za nadaljnje primere glej standard ISO 20419:2018.

Specifične zahteve glede sistemov namakanja (npr. kapljično namakanje ali namakanje pod površino, z razpršilci, mikrorazpršilci) in kmetijskih površin

—	Določitev najmanjših varnostnih razdalj za zmanjšanje izpostavljenosti ljudi in okolja (npr. od površinskih voda, vključno z viri, namenjenimi živinoreji, ali od dejavnosti, kot so akvakultura, ribogojstvo, gojenje lupinarjev, plavanje in druge vodne dejavnosti)

—	Nadzor nad naklonom zemljišča, nasičenostjo tal z vodo in kraškimi območji

—	Nadzor nad zamašitvami kapljalnikov v sistemih za kapljično namakanje

—	Nadzor nad stopnjo uporabe za kar največje zmanjšanje učinka na sprejemajoča okolja, vključno s tlemi, podzemno in površinsko vodo (npr. senzorji vlage v tleh, določitev vodnega ravnovesja in ravnovesja hranil, mehanizmov za zmanjšanje učinkov zaradi slanosti in vsebnosti natrija)

—	Nadzor nad časom uporabe (npr. omejitev namakanja samo na nočni čas)

—	Nadzor nad hidravlično obremenitvijo in prestreznimi kanali

—	Posebne zahteve za namakanje z razprševanjem (npr. največja hitrost vetra, razdalje med razpršilniki in občutljivimi območji); namestitev sistemov za minimizacijo proizvajanja aerosolov v sistemih za namakanje z razpršilci in kapljično namakanje)

Specifične zahteve glede namakanja kulturnih rastlin

—	Uporaba dodatnih pregrad*

*Glej preglednico 4.2 iz te priloge in preglednico 1 iz Priloge II k Uredbi.

Nadzor dostopa in uporaba oznak

—	Uporaba ograj (npr. preprostih ograj, varnostnih mrež glede na kakovost predelane vode)

—	Uporaba oznak z navedbo, da voda ni primerna za pitje (npr. predelana voda – ni pitna) ali drugih vrst oznak (npr. uporaba predelane vode – v času namakanja vstop prepovedan)

—	Nadzor dostopa: metode, stopnje in obdobja uporabe

Zaščita delavcev in kmetov

—	Uporaba osebne varovalne opreme

—	Izobraževanje in usposabljanje o higieni (npr. pogosto umivanje rok)

—	Izobraževanje in usposabljanje o nadzoru opreme (npr. o preprečevanju povratnega toka in nadzoru priključkov, o pravilni namestitvi napeljav in naprav, upravljanje dobrih praks)

V skladu s Prilogo I, oddelek 2, k Uredbi se specifična kategorija kulturnih rastlin namaka z ustreznim minimalnim razredom kakovosti vode, navedenim v preglednici 1. Nižji razred kakovosti vode se lahko uporabi, če so uvedene ustrezne dodatne pregrade, s katerimi se dosežejo zahteve kakovosti razreda za zadevno kategorijo kulturnih rastlin. Preglednica 4.2 vsebuje primere o načinih kombiniranja razredov kakovosti predelane vode in potrjenih pregrad za namakanje specifične kategorije, v skladu s priporočili iz standarda ISO 16075-2 (2020).

Preglednica 4.2

Primeri načinov izračuna števila in vrste pregrad na podlagi vrste kulturne rastline in zahtevane kakovosti predelane vode glede na preglednico 1 iz Priloge I k Uredbi, z upoštevanjem preglednic 3 in 2 iz standarda ISO 16075-2:2020 (v tem obvestilu navedenih kot preglednica 2 oziroma 3) in preglednice A.1 iz standarda ISO 16075-2:2020. Pregrade izpolnjujejo pogoje, če so uvedene dobre prakse

Kategorija kulturne rastline (preglednica 1 iz Priloge 1 k Uredbi) (4)	Primeri kulturnih rastlin (Preglednica A.1 iz standarda ISO 16075-2:2020) (5)	Razred kakovosti predelane vode (Preglednica 1 iz Priloge 1 k Uredbi)17	Število zahtevanih pregrad (preglednica 3 iz standarda ISO 16075-2:2020 (6) = preglednica 2 iz tega obvestila)	Možne potrjene pregrade (preglednica A.1 iz standarda ISO 16075-2:2020 in preglednica 2 iz standarda ISO 16075-2:2020 (7) = preglednica 3 iz tega obvestila)	Število pregrad (preglednica 2 iz standarda ISO 16075-2:2020 = preglednica 3 iz tega obvestila)	Opomba
Vse prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove in katerih užitni del je v neposrednem stiku s predelano vodo, ter korenovke in gomoljnice, ki se zaužijejo surove	Listnata zelenjava, ki raste na tleh in se zaužije surova (npr. solata, špinača, kitajsko zelje, zelje, zelena). Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove in ki rastejo nad tlemi ter katerih užitni del je <25 cm nad površino tal (npr. paprika, paradižnik, kumara, bučka, mladi fižol).	A	0	–	0	–
		B	1	Pokrivna folija, odporna proti soncu ALI Dodatna dezinfekcija na kmetijski površini (nizka raven)	1	–
		C	3	Visoka raven dezinfekcije + Pokrivna folija, odporna proti soncu	2 + 1	–
		C	3	Kapljično namakanje pod površino, kjer se voda ne dovaja s kapilarnim dvigovanjem v tla + Pokrivna folija, odporna proti soncu*	3 (+1)	*Pokrivna folija, odporna proti soncu, je dodatna pregrada za preprečitev stika s kapilarnim delovanjem kapljičnega namakanja. –
		D	Prepovedano*	–	–	*V skladu s preglednico 3 iz standarda ISO 16075:2020 in opombo 3 iz preglednice A.1: iztoki srednje kakovosti (D) se ne bi smeli uporabljati za namakanje zelenjave.
	Prehrambne rastline, ki jih je mogoče zaužiti surove in rastejo v tleh (npr. korenje, vrtna redkev, čebula)	A	0	–	–	–
		B	1	Nizka raven dezinfekcije	1	–
		C	3	Zdi se, da ni možna nobena kombinacija potrjenih pregrad	–	–
		D	Prepovedano*	–	–	*V skladu s preglednico 3 iz standarda ISO 16075:2020 in opombo 3 iz preglednice A.1: iztoki srednje kakovosti (D) se ne bi smeli uporabljati za namakanje zelenjave.
	Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove in ki rastejo nad tlemi ter katerih užitni del je >25 cm nad površino tal* *z užitnim olupkom	A	0	–	–	–
		B	1	Pokrivna folija, odporna proti soncu ALI Dodatna dezinfekcija na kmetijski površini (nizka raven)	1	–
		C	3	Nizka raven dezinfekcije + Kapljično namakanje nizkoraslih rastlin, ki rastejo 25 cm ali več nad tlemi* Pokrivna folija, odporna proti soncu	1 + 1 + 1	–
		C	3	Visoka raven dezinfekcije + Kapljično namakanje nizkoraslih rastlin, ki rastejo 25 cm ali več nad tlemi	2 + 1	–
Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove ter katerih užitni del raste nad tlemi in ni v neposrednem stiku s predelano vodo, predelane prehrambne rastline in neprehrambne rastline, vključno s kulturnimi rastlinami, ki se uporabljajo za krmo živali za proizvodnjo mleka ali mesa	Prehrambne rastline, ki rastejo na tleh in se lahko zaužijejo surove po lupljenju (npr. lubenica, melona, grah)	A	0	–	–	–
		B	0	–	–	Neužitni olupek (ali lupljenje) šteje kot ena pregrada.
		C	2	Kapljično namakanje nizkoraslih rastlin, ki rastejo 25 cm ali več nad tlemi ALI Namakanje z razpršilci in mikrorazpršilci nizkoraslih rastlin 25 cm ali več od vodnega curka + Pokrivna folija, odporna proti soncu (pri kapljičnem namakanju, kjer folija ločuje namakanje od zelenjave)	1 + 1	–
		C	2	Nizka raven dezinfekcije + Kapljično namakanje nizkoraslih rastlin, ki rastejo 25 cm ali več nad tlemi	1 + 1	–
	Prehrambne rastline, ki rastejo nad tlemi in katerih užitni del je <25 cm nad površino tal, skuhane ali predelane (npr. jajčevec, buča, navadni fižol, artičoka)	A	0	–	–	–
		B	0	–	–	–
		C	2	Nizka raven dezinfekcije + Pokrivna folija, odporna proti soncu	1 + 1	–
		C	2	Kapljično namakanje pod površino, kjer se voda ne dovaja s kapilarnim dvigovanjem v tla + Pokrivna folija, odporna proti soncu, za dodatno zaščito	3 + 1	–
	Prehrambne rastline, ki rastejo v tleh in se zaužijejo skuhane (npr. krompir)	B	0	––	–	–
		C	2	Visoka raven dezinfekcije	2	–
	Prehrambne rastline, ki rastejo nad tlemi ter se lahko zaužijejo po sušenju in kuhanju (suhi fižol, leča)	B	0	––	–	–
		C	2	Visoka raven dezinfekcije ALI Dolgotrajno sušenje na zraku*	2	*Glede na vrsto kulturne rastline in vremenske pogoje
	Prehrambne rastline, ki rastejo > 50 cm ali več nad tlemi, z užitnim olupkom (nasadi sadežev z užitnim olupkom: jabolka, slive, hruške, breskve, marelice, kakiji, češnje, citrusi, datlji; ali nasadi sadežev, ki se zaužijejo po lupljenju: mango, avokado, papaja, granatno jabolko). Nasadi sadežev, ki se zaužijejo po obdelavi (npr. oljke)	B	0	–	–	Naravna razdalja med sadeži (visokorasle rastline, ki rastejo 50 cm ali več nad tlemi) in sistemom namakanja preprečuje neposreden stik z užitnim delom kmetijske rastline.
		C	0	–	–
		D	3	Kapljično namakanje visokoraslih rastlin, ki rastejo 50 cm ali več nad tlemi + Spodbujanje odmiranja s prenehanjem namakanja ali prekinitvijo pred spravilom pridelka*	1 + 2	*Prekinitev namakanja več kot 24 ur pred spravilom.
	Nasadi oreškov (npr. mandlji, pistacije)	C	1	Rastline, ki se sušijo na soncu*	2	*Glede na vrsto kulturne rastline in vremenske pogoje.
	Nasadi oreškov (npr. mandlji, pistacije)	D	3	Spodbujanje odmiranja s prenehanjem namakanja ali prekinitvijo pred spravilom pridelka + Rastline, ki se sušijo na soncu*	1(2)* +2	*Glede na vrsto kulturne rastline in vremenske pogoje.
	Krmne rastline za krmljenje živali za proizvodnjo mleka ali mesa (npr. alfalfa)	C	1	Spodbujanje odmiranja s prenehanjem namakanja ali prekinitvijo* pred vstopom živali na kmetijsko površino	1	*Prekinitev namakanja vsaj 24 ur pred vstopom živali. Živali ne smejo biti izpostavljene krmi, ki je bila namakana s predelano vodo, razen če je na voljo dovolj podatkov, ki kažejo, da je mogoče obvladovati tveganja za posamezen primer. Krmo je treba pred pakiranjem posušiti ali silirati.
		D	3	Spodbujanje odmiranja s prenehanjem namakanja ali prekinitvijo pred vstopom živali na kmetijsko površino + Nizka raven dezinfekcije	2 + 1	Pašne živali naj se pet dni po zadnjem namakanju ne pasejo. Živali ne smejo biti izpostavljene krmi, ki je bila namakana s predelano vodo, razen če je na voljo dovolj podatkov, ki kažejo, da je mogoče obvladovati tveganja za posamezen primer. Krmo je treba pred pakiranjem posušiti ali silirati.

(1) ISO 20419:2018: Treated wastewater reuse for irrigation —Guidelines for the adaptation of irrigation systems and practices to treated wastewater (Ponovna uporaba očiščene odpadne vode za namakanje: smernice za prilagoditev sistemov in praks namakanja na očiščeno odpadno vodo).

(2) NRMMC–EPHC–AHMC: Australian guidelines for water recycling: managing health and environmental risks (phase 1) (Avstralske smernice za recikliranje vode: obvladovanje tveganj za zdravje in okolje (1. faza)), Nacionalna strategija za upravljanje kakovosti vode, 2006.

(3) SZO: WHO Guidelines for the safe use of wastewater, excreta and greywater. Volume II: Wastewater use in agriculture (Smernice SZO za varno uporabo odpadne vode, iztrebkov in sive vode, zvezek II: Uporaba odpadne vode v kmetijstvu), 2006.

(4) Preglednica 1: Razredi kakovosti predelane vode ter dovoljena uporaba v kmetijstvu in metoda namakanja. Priloga I k Uredbi (EU) 2020/741.

(5) Preglednica A.1: Primeri načinov izračuna števila in vrste pregrad. ISO 16075-2:2020.

(6) Preglednica 3: Predlagano število pregrad, ki so potrebne za namakanje z očiščeno odpadno vodo glede na njihovo kakovost. ISO 16075-2:2020.

(7) Preglednica 2: Predlagane vrste in potrjeno število pregrad. ISO 16075-2:2020.