Mnenje Evropskega odbora regij – Pripravljenost na krize in krizno upravljanje: krepitev odpornosti Unije, njenih regij in mest

(2023/C 257/02)

Poročevalec: Christophe CLERGEAU (FR/PES), član regionalnega sveta, Dežela Loare

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

Pripravljenost – nov pristop k pripravi na tveganja in krize

1.

meni, da ne vemo, katere krize bodo v prihodnosti prizadele Evropo, njena mesta, departmaje in regije, lahko pa vemo, kdo bodo njihove žrtve. Krize nimajo upravnih meja, zato je potreben pristop na več ravneh, ki vključuje vse občinske institucije, vmesne lokalne organe (pokrajine, departmaje itd.) in regionalno raven. Da bi se žrtvam izognili, moramo razviti nov odnos do tveganj in kriz ter nov pristop k predvidevanju, ki bo temeljil na varnosti, zdravju in dobremu počutju ljudi. To je vsebina tega mnenja;

2.

ugotavlja, da je bila glavna značilnost kriz v zadnjih letih njihov nenaden pojav in nepredvidljiv potek. Nesreče in ekstremne dogodke, povezane s podnebnimi spremembami, je bilo mogoče in nujno pričakovati in predvideti, njihove razsežnosti in ponavljanja pa presegajo vsa predvidevanja. Kriza zaradi COVID-19 in vojna v Ukrajini ter s tem povezano trpljenje ljudi pričajo o novih vrstah nepredvidljivih in obsežnih kriz. Pri vseh teh pojavih celoviti preventivni pristopi, da bi se izognili znanim in verjetnim tveganjem, ali previdnostno načelo, s katerim naj bi preprečili pojav resnih novih tveganj z nepopravljivimi posledicami za zdravje ljudi ali okolje, ne zadostujejo več;

3.

meni, da se mora Evropa zdaj usmeriti v pripravljenost, tj. v kolektivno sposobnost odzivanja družbe na prihodnja tveganja ter krize in nesreče z vidika kohezije in solidarnosti. Pri pripravljenosti je poudarek na državljanski, socialni in človeški razsežnosti, dostopu do storitev in kakovosti podpore za ljudi. Krize in nesreče najbolj prizadenejo najranljivejše. To je eno od spoznanj iz krize zaradi COVID-19;

4.

meni, da mora celostni pristop k odpornosti vključevati dva elementa: razvoj zmogljivosti družbe za izvedbo potrebnih sprememb zaradi ekonomskih, družbenih in teritorialnih neenakosti, podnebnih sprememb in zelenega prehoda, pa tudi razvoj zmogljivosti za odgovor na ranljivost družbe na tveganja, krize in nesreče, kar pomeni ustrezno pripravljenost;

5.

predlaga razlikovanje med ranljivostmi, povezanimi z znanimi tveganji, zlasti okoljskimi, demografskimi in industrijskimi, ter ranljivostmi, povezanimi z neznanimi tveganji, ki so lahko posledica podnebnih sprememb, zdravstvenih kriz ali človekove dejavnosti. Teh šibkih točk ni mogoče odpraviti niti z najbolj popolnimi načrti upravljanja. Spopadanje zlasti z drugo vrsto ranljivosti zahteva razvoj novega odnosa do tveganj in kriz ter kolektivne zmogljivosti na spoprijemanje z negotovostjo in nesrečami;

6.

poziva, naj analiza družbene in teritorialne ranljivosti postane ena od političnih prednostnih nalog EU, kajti brez ustreznih informacij se družba težko pripravi. Samo z zavedanjem in razumevanjem teh ranljivosti se bo mogoče ustrezno odzvati na evropski in nacionalni ravni, predvsem pa v vseh naših mestih, departmajih in regijah. Treba se je izogibati preveč splošnemu pristopu k ranljivostim na preširokem geografskem območju in se zavzemati raje za lokalni pristop, ki ljudem omogoča natančno obravnavo resničnega stanja, v kakršnem ljudje živijo;

7.

priznava, da so politike civilne zaščite v prvi vrsti v pristojnosti držav članic, vendar ugotavlja, da dejavnosti preprečevanja, priprav in pomoči zelo pogosto izvajajo lokalni akterji ter mesta in departmaji (pokrajine itd.), ki običajno imajo to pristojnost, ob podpori regij. Zato morajo biti ti organi tesno vključeni v njihovo oblikovanje, izvajanje in spremljanje ter jim je treba zagotoviti ustrezna sredstva, tako finančna kot pravna, v skladu z načelom aktivne subsidiarnosti in s pristopom upravljanja na več ravneh, ki vključuje vse teritorialne ravni;

8.

poudarja, da je treba okrepiti zmogljivosti mest in regij za zagotavljanje storitev, ki jih potrebujejo ljudje, tudi v času krize. Eden glavnih načinov za dosego tega je povečanje skupne zanesljivosti oskrbe po vsej Evropi. To pa zahteva opredelitev kritičnih odvisnosti, proizvodnjo večine osnovnih proizvodov in storitev v Evropi ter ohranitev mehanizmov enotnega trga za povečanje zanesljivosti oskrbe s surovinami, materiali in hrano. Okrepiti je treba tudi kritično infrastrukturo, da se med krizami ohranijo pogoji za življenje;

Umestitev analize ranljivosti v središče prihodnje kohezijske politike

Indeks in preglednica kazalnikov za boljše razumevanje in upoštevanje tveganj, povezanih s teritorialnimi ranljivostmi in ranljivostmi prebivalstva

9.

pozdravlja, da bo Skupno raziskovalno središče (JRC), tj. njegova enota za obvladovanje tveganja, razvila indeks ranljivosti (1), ki bo združeval okoljsko, teritorialno, gospodarsko in družbeno razsežnost. Upa, da ima JRC polno politično in finančno podporo za to;

10.

poudarja pomen družbene razsežnosti ranljivosti, ki je prepogosto pozabljena ali zanemarjena, čeprav je ključni element odpornosti. Vsakršna analiza ranljivosti bi morala v celoti vključevati vprašanja dostopa do ljudi, socialne podpore in dostopa ranljivih oseb do zdravstvenega sistema in socialnih storitev ter zmanjšanja digitalnega razkoraka in izboljšanja digitalne dostopnosti. OR poudarja ranljivost manjšin, žensk, revnih, starejših in invalidov, ljudi s kroničnimi boleznimi ter socialno ranljivost najbolj oddaljenih regij ter otoških in izoliranih območij, ki so v boju proti podnebnim spremembam v prvih vrstah;

11.

podpira prizadevanja JRC za izboljšanje kakovosti podatkov in indeksa ranljivosti ter željo po tesnejšem sodelovanju med JRC, drugimi generalnimi direktorati Komisije in državami članicami na tem področju, potrjuje koristnost uporabe tega indeksa na vseh podnacionalnih ravneh – NUTS 2, NUTS 3 in zlasti na lokalni ravni – ter ponovno poziva k objavi preglednice ranljivosti, ki bi omogočila prikaz dejanskega stanja na posameznem območju; zato priporoča, naj države članice ter lokalne in regionalne oblasti vlagajo v ocenjevanje tveganja, zlasti z vidika ranljivosti, in objavljajo rezultate tega dela, da bi okrepile obvladovanje tveganja v Evropski uniji;

12.

opozarja, da morajo podatki učinkovito opisati najranljivejše prebivalstvo, kar pomeni, da je treba imeti nezbirne podatke in jih navzkrižno preveriti, da se poudarijo posebne razmere (npr. revščina žensk), poleg tega pa morajo podatki pričati o težavah z dostopom do storitev;

13.

meni, da se je treba namesto iskanja popolnega kazalnika osredotočiti na njegovo preskušanje kot orodja za sprejemanje odločitev; pozdravlja dejstvo, da se je več organizacij v EU odločilo za to, in poziva k uvedbi pilotnega programa, ki bi povezal mesta, departmaje in regije, ki želijo preizkusiti kazalnik ranljivosti, da bi ugotovili, kakšno je dojemanje stanja na lokalni ravni ter ustrezno usmerili svoje politike in naložbe;

14.

predlaga, da bi JRC začel oblikovati evropsko platformo za izmenjavo na podlagi celostnega pristopa k ranljivostim, predvidevanju, pripravljenosti in obvladovanju tveganj in kriz, ki bi vključevala evropske institucije, države članice, lokalne in regionalne oblasti ter deležnike; platformo bi lahko oblikovali na podlagi izkušenj s platformami pametne specializacije, financirala pa bi se iz programa Interreg Europe. Opirala bi se zlasti na mrežo znanja za evropsko civilno zaščito (2), ki jo je treba prav tako podpirati in razvijati;

15.

je pripravljen spodbujati mesta, departmaje in regije k sodelovanju v vseh teh pobudah;

16.

spodbuja oblikovanje evropske mreže državljanskih gibanj in nevladnih združenj, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in obvladovanjem tveganj in kriz ter s pripravo družbe na njihovo obvladovanje; poziva Komisijo, naj to pobudo podpre in pomaga pri njeni izvedbi. Zato je skupaj z mrežo znanja za evropsko civilno zaščito pripravljen prispevati k oblikovanju te mreže in v sodelovanju z Uradom OZN za zmanjševanje tveganja nesreč (UNDRR) in Evropsko komisijo vsako leto organizirati dogodek, na katerem bi se zbrali vsi akterji;

Odpravljanje ranljivosti – nova prednostna naloga kohezijske politike

17.

želi poudariti, da so nedavne krize pokazale, da lahko ranljivosti območij in prebivalstva povzročijo nove in velike neenakosti na področju zdravja in dobrega počutja, zato bi moralo postati obravnavanje družbenih in teritorialnih ranljivosti politična prednostna naloga kohezijske politike; to pomeni, da bi okrepili socialno razsežnost kohezijske politike ter se poleg zaposlovanja in usposabljanja osredotočili tudi na vključevanje in dostop do zdravstvenih in socialnih storitev. S tem bi kohezijsko politiko tudi približali državljanom;

18.

meni, da je razvoj indeksa in preglednice ranljivosti območij bistvenega pomena za začetek politične razprave o odzivih na ranljivosti v okviru prihodnje kohezijske politike, ki bi morala v vseh svojih sestavnih delih upoštevati tudi podatke o ravni NUTS 3, da bi imela bolj ciljno usmerjen, jasen in učinkovit pristop;

19.

priporoča previdnost pri uporabi indeksa ranljivosti kot orodja za odločanje o porazdelitvi sredstev kohezijske politike, vendar poudarja potrebo po intenzivnejšem ukrepanju kohezijske politike v najbolj ranljivih regijah;

20.

predlaga, naj se odpornost na krize in obravnava socialnih in teritorialnih ranljivosti opredelita kot programska os kohezijske politike in naj se uvede dodatno financiranje za posebej ranljive regije in departmaje, ki želijo v okviru kohezijske politike veliko vlagati v odpravo ranljivosti;

21.

meni, da je kohezijska politika sicer lahko in bi morala biti orodje za dosego pripravljenosti, vendar ne more kriti škode ob večjih nesrečah; poleg tega meni, da je nova rezerva za solidarnost in nujno pomoč še vedno bolj osredotočena na takojšnje odzivanje na nesreče in pandemije kot na odpravljanje njihovih posledic; zato predlaga, naj se preuči možnost stalnega mehanizma za pomoč pri odpravljanju večjih posledic nesreč na določenem območju;

22.

predlaga, naj evropski programi financiranja, kot so Interreg, Obzorje Evropa in Erasmus+, spodbujajo razvoj projektov medregionalnega sodelovanja, ki bi jih bilo treba zasnovati glede na geografske razmere na različnih območjih in s katerimi bi omogočili sodelovanje s tretjimi državami. Gre za projekte na področju odpornosti na krize in odpravljanja ranljivosti, zlasti s čezmejnim pristopom k tveganjem in krizam, kar bi lahko v konkretnih primerih močno prispevalo k zbliževanju različnih praks držav članic. Za to bi bila verjetno nujno potrebna posebna komponenta Interreg in instrument kot je EZTS;

23.

priznava, da so se instrumenti na ravni EU sicer izkazali za zelo koristne, vendar bi bilo mogoče storiti več za premagovanje pravnih in upravnih izzivov čezmejnega sodelovanja. Odprava ovir za čezmejno sodelovanje bi zagotovila tudi večjo evropsko solidarnost; v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj ponovno začne postopek sprejemanja evropskega čezmejnega mehanizma;

Prehod z obvladovanja tveganj na skupno dojemanje tveganj – priprava Evrope in njenih regij na krize in nesreče

24.

ugotavlja, da so od krize zaradi COVID-19 evropske politike na področju civilne zaščite in javnega zdravja vse bolj aktivne. Pojavile so se številne pobude, vključno z RescEU in Organom za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere (HERA). Evropski odziv na vojno v Ukrajini je privedel do celovitega odziva v podporo civilnemu prebivalstvu, ki je poudaril človeško in socialno razsežnost kriznega upravljanja. OR želi, da bi prednost namenjali ne samo še vedno aktualnemu kriznemu upravljanju, temveč tudi pripravljenosti, tj. preprečevanju tveganj, pripravljenosti na krize ter širjenju skupnega dojemanja tveganj in kriz v Evropi;

25.

poudarja osrednjo vlogo Centra za usklajevanje nujnega odziva pri usklajevanju evropskih odzivov na krize, zlasti na vojno v Ukrajini in potres v Turčiji. Obvladovanje teh kriz je pokazalo človeško in socialno razsežnost kriznega upravljanja. Zato Evropski odbor regij želi, da bi prednost namenjali ne samo še vedno aktualnemu kriznemu upravljanju, temveč tudi pripravljenosti, tj. preprečevanju tveganj, pripravljenosti na krize ter širjenju skupnega dojemanja tveganj in kriz v Evropi;

Cilji EU glede odpornosti na nesreče

26.

pozdravlja priporočilo in sporočilo Komisije o ciljih EU za odpornost na nesreče in se strinja s splošnimi načeli, ki povzemajo številne predloge iz prejšnjih mnenj, pozdravlja večje upoštevanje lokalnih in regionalnih razmer ter poudarja pomen lokalnih in regionalnih vodilnih pobud; je prepričan, da bo ta okvir, četudi ni zavezujoč, izboljšal usklajevanje praks v različnih državah članicah in s tem tudi pripravljenost na krize, ter izraža željo, da bi bil tesno vključen v forum civilne zaščite leta 2024, ki bo priložnost za prvi pregled in prilagoditev teh ciljev;

27.

spodbuja regije, naj izkoristijo nove priložnosti za sodelovanje v pobudah in financiranju projektov, zlasti v okviru cilja 2 „Priprava“ in vodilne pobude „PreparEU“ (bodimo pripravljeni); namerava prispevati k boljšemu vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v evropsko mrežo znanja na področju civilne zaščite;

28.

vendar obžaluje, da sta ti objavi še vedno del mehanizma EU na področju civilne zaščite in ne dajeta celovitejšega vpogleda v ranljivost in odpornost Evrope ter njenih mest in regij na krize;

29.

pozdravlja uvedbo stresnih testov za odpornost operativnih centrov za izredne razmere, poziva, naj se to razširi na nacionalne, regionalne in lokalne sisteme za opozarjanje na krize in njihovo obvladovanje, ter predlaga, naj se pri stresnih testih bolje upoštevajo vsi dejavniki ranljivosti, vključno s socialnimi in teritorialnimi;

30.

spodbuja regije in lokalne organe k sodelovanju pri stresnih testih za scenarije, ki ustrezajo lokalnemu/regionalnemu okolju tveganja. Prav tako bi lahko spodbujali k oblikovanju lokalnih/regionalnih atlasov tveganj in k ukrepom za ozaveščanje javnosti o tveganjih in pripravljenost nanje, ter dejavnosti v povezavi s prihodnjim mesecem pripravljenosti EU na krize, predlaganim v sporočilu o ciljih glede odpornosti na nesreče;

Oblikovanje skupnega dojemanja tveganj in kriz na ravni lokalnih, nacionalnih in evropskih nosilcev odločanja

31.

ugotavlja, da si večina akterjev prizadeva za razvoj evropskega strateškega okvira za tveganja in krize, ki bi omogočil razvoj sistematičnega in usklajenega pristopa, ki ga trenutno ni, in da številni med njimi predlagajo ustanovitev generalnega direktorata za tveganja in krize, pristojnega za pripravljenost družb ter preprečevanje in obvladovanje tveganj in kriz, ki so posledica naših ranljivosti;

32.

potrjuje, da je pri tveganjih in krizah glavni izziv sprememba miselnosti nosilcev odločanja in postopkov sprejemanja političnih odločitev. Velika večina nosilcev odločanja ni usposobljena za predvidevanje in obvladovanje kriz ter odgovor na izzive v zvezi z odpornostjo. Pomnožili so se ukrepi, osredotočeni na obvladovanje konkretnega tveganja, kar je privedlo do razdrobljenosti javnih politik na račun celostnega pogleda na odpornost, analizo socialnih in teritorialnih ranljivosti ter pripravljenost za obvladovanje neznanih tveganj. Novo kolektivno dojemanje tveganj in kriz bi bilo treba razširiti na podlagi načela pripravljenosti;

33.

zato predlaga ustanovitev evropske šole za tveganja in krize, ki bi oblikovalcem politik in operativnim vodstvenim delavcem omogočila usposabljanja ter razvijala strokovne okvire in sistem priznanja kvalifikacij, da bi nastale usklajene skupnosti strokovnjakov, s čimer bi se olajšala mobilnost in vzajemno priznavanje njihovih kvalifikacij. Podpirala bi tudi stalno usposabljanje, razvijala mreže in dejavnosti za izmenjavo znanja in izkušenj, organizirala delavnice o povratnih informacijah ter oblikovanju inovativnih operativnih strategij in odzivov;

34.

poudarja, da lahko svetovne krize izbruhnejo zunaj evropskega ozemlja, vendar imajo lahko posledice za katero koli državo članico EU, na primer v obliki velikega pritoka beguncev ali težav pri dostopu do osnovnih proizvodov. Prizadevati si je treba za krepitev sposobnosti predvidevanja in preprečevanja svetovnih kriz s skupnim ukrepanjem, tudi zunaj Evropske unije;

35.

meni, da je ukrepanje na področjih, kjer se pojavljajo nova tveganja, v interesu EU, ker se s tem omeji njena izpostavljenost tveganjem. Ustrezni organi v EU morajo imeti na voljo sredstva za delovanje v mrežah, v katerih je OR že aktiven, s številnimi partnerskimi organizacijami (na mednarodni ravni zlasti z Uradom Organizacije združenih narodov za zmanjševanje tveganja nesreč (UNDRR), njegovo platformo za Evropo in Srednjo Azijo ter s pobudo za odpornost mest do leta 2030) in za sodelovanje pri posredovanjih zunaj meja EU skupaj z udeleženimi državami, takoj ko se odkrijejo tveganja, in z uporabo znatnih sredstev. To sodelovanje bi moralo zajemati tudi fazo pripravljenosti, zlasti ukrepe za preprečevanje, zmanjševanje ranljivosti in pripravljenost družbe na krize. Zato bi morali obstoječi mehanizmi in forumi deležnikov, kot je evropska mreža znanja na področju civilne zaščite, okrepiti partnerstva z akterji civilne družbe in lokalnimi nevladnimi organizacijami;

Odporne in proaktivne družbe za boljše obvladovanje tveganj in kriz

36.

meni, da je eden od temeljev odpornosti sposobnost državljanov, da se takoj mobilizirajo in spopadejo s krizo do prihoda pomoči. To zahteva predhodno usposabljanje vseh državljanov, pripravo vseh gospodinjstev in solidarnost na lokalni ravni. Evropska unija bi zato morala sprejeti „strategijo za 72-urno obvladovanje krize“, ki bi bila prilagojena lokalnim razmeram in bi upoštevala posebnosti vseh držav in regij, na podlagi izkušenj držav, kot sta Japonska in Združene države Amerike;

37.

želi potrditi dve močni prepričanji: najboljši način za spremembo miselnosti je ustrezna vzgoja otrok in mladih, za doseganje odpornosti družbe pa močna državljanska angažiranost, društva in združenja ter prostovoljstvo. V zvezi s tem OR predlaga, naj se cilji EU glede odpornosti na nesreče dopolnijo s tremi novimi vodilnimi pobudami: — splošno, lokalnim in regionalnim okvirnim pogojem in potrebam prilagojeno izvajanje „delavnic tveganja“ (risk factories) (3), ki obstajajo že v več državah, da bi vse otroke, stare od 6 do 10 let, usposobili, da si zastavijo pravilna vprašanja in pravilno reagirajo, da bi bili pripravljeni na tveganja in se znali odzivati nanje, — oblikovanje evropskega okvira za usposabljanje na področju ukrepanja ob nesrečah in prve pomoči, da bi se v vseh državah izvajalo podobno usposabljanje, da bi imeli primerljiva in povsod priznana spričevala ter da bi vse mlade spodbudili, da se udeležijo tega usposabljanja pred 20. letom starosti, — evropska kampanja spodbujanja prostovoljstva v prostovoljskih enotah in nevladnih združenjih;

38.

poziva tudi k odmiku od verjetnostnih pristopov k tveganjem, ki sistematično podcenjujejo zelo velika tveganja kot v primeru epidemij, ne zadošča osredotočanje zgolj na akcijske načrte za obvladovanje znanih in verjetnih okoljskih in industrijskih tveganj, temveč bi morala vsa mesta, departmaji in regije brez izjeme sprejeti strategijo za odpornost in uvesti platformo za mobilizacijo na lokalni ravni, da bi lahko organizirali lokalne skupine za odpornost in pripravili družbo na krize, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti podpori najranljivejšem skupinam; lokalne platforme za odpornost bodo morale vključevati državljane, spodbujati interdisciplinarnost, olajšati izmenjavo podatkov in interoperabilnost, spodbujati sodelovanje, vključno s čezmejnim, poskrbeti za nemoteno delovanje verige odzivanja na krize in krepiti odpornost na krize;

39.

poziva k zelo močni mobilizaciji za obravnavo pomanjkljive digitalizacije, ki je dodatno tveganje v kriznih razmerah, saj velik del prebivalstva nima dostopa do bistvenih informacij in storitev. Poudarja, da je treba mesta in regije povezati s točkami fizičnega dostopa do informacij, pomoči in človeške podpore, ki so čim bližje prebivalstvu in delujejo v primeru krize;

RescEU in sistemi za usklajevanje odzivanja v izrednih razmerah

40.

podpira vse evropske finančne naložbe za okrepitev rescEU, s katero bi povečali zmogljivost EU za hitro, celovito in avtonomno odzivanje ter okrepili njeno vlogo pri obvladovanju tveganj in nesreč;

41.

pozdravlja pobudo ERCC 2.0, katere cilj je okrepiti sposobnost predvidevanja, napovedovanja in priprave medsektorskih dogodkov na ravni EU ter še naprej izboljševati sisteme zgodnjega opozarjanja in vlagati vanje, da bi zgodnje obveščanje in ozaveščenost prenesli v prakso. Priznava delo, ki ga je opravila Evropska komisija v skladu s svojim mandatom na področju sistemov zgodnjega opozarjanja na podlagi zakonodaje o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite, s katero je razvila čezmejne sisteme za odkrivanje, obveščanje in opozarjanje, kot so EFAS (evropski sistem za poznavanje poplavnih razmer), EFFIS (evropski informacijski sistem za gozdne požare) in EDO (Evropska opazovalnica za suše);

Organ EU za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere (HERA) in evropska zdravstvena unija

42.

podpira organ HERA in ukrepe, sprejete v zadnjem letu, zlasti za opredelitev zdravstvenih tveganj, opredelitev scenarijev upravljanja in zdravstvenih protiukrepov, krepitev vrednostnih verig ter zmožnost proizvodnje blaga in storitev, ki jih potrebujemo v Evropi; opozarja, da ta organ potrebuje večletno stalno politično in finančno podporo, da bi učinkovito opravljal svoje naloge;

43.

priznava, da je po enem letu delovanja težko oceniti ukrepe organa HERA, vendar ponovno poziva k večji vključenosti Evropskega parlamenta, mest in regij ter družbenih akterjev v delovna telesa organa HERA, zlasti v njegov forum;

44.

pozdravlja uvedbo novih pristopov, kot je „eno zdravje“, ki omogočajo, da se odpravijo ozka grla na področju zdravja ljudi, živali in okolja ter da se zdravstvene politike vključijo v skladen pristop k trajnostnemu razvoju;

45.

ponovno odločno svari Komisijo in Svet pred nezadostnimi prizadevanji za okrepitev evropske proizvodnje izdelkov in zdravil, ki jih potrebujemo za spopadanje z zdravstvenimi krizami, in pred prakso javnih kupcev, ki v številnih državah dajejo prednost nizkim cenam pred proizvodnjo v Evropi ter ne upoštevajo izkušenj iz krize zaradi COVID-19;

46.

predlaga, da bi bilo treba odpornost zdravstvenih sistemov, vključno z zdravstveno oskrbo na lokalni ravni in bolnišnicami, preveriti v okviru Evrope zdravja, pri čemer bi morale sodelovati države članice ter pristojne lokalne in regionalne skupnosti. To vključuje zagotavljanje kontinuitete oskrbe z zadostnimi že obstoječimi ali začasnimi sprejemnimi zmogljivostmi v času krize. OR zato poziva k izvedbi študij za oceno posledic preložene ali prekinjene oskrbe, zlasti v primerih raka, kroničnih bolezni in psihičnega zdravja, med krizo zaradi COVID-19;

47.

poziva k poglobitvi razprave o uporabi zdravstvenih podatkov, da bi ugotovili, katere skupine prebivalstva so najbolj ranljive med krizo in jim olajšali socialno podporo in neprekinjeno zdravstveno oskrbo. OR se sicer zaveda etičnih in operativnih izzivov, vendar spodbuja oblikovanje „evropskega zdravstvenega podatkovnega prostora“, s katerim bi zbirali podatke, izboljšali njihovo kakovost in jih dali na voljo lokalnim javnim službam; svari pred nevarnostjo, da bi umanjkali zdravstveni podatki za velik del prebivalstva zaradi izključenosti ali digitalnega razkoraka;

Medsektorski pristop k ranljivosti, pripravljenosti na krize in kriznemu upravljanju

48.

predlaga, naj se pri usmerjanju razvoja različnih politik EU, ki presegajo kohezijsko politiko (kot so skupna kmetijska politika, politika raziskav in inovacij ter evropska zdravstvena unija), upoštevata indeks in preglednica ranljivosti. Pri tem bi lahko bila posebej koristna skupna delovna skupina več generalnih direktoratov Komisije;

49.

podpira pristop vgrajene odpornosti, ki omogoča vključevanje učinkov odpornosti in ranljivosti že v zgodnjih fazah oblikovanja javnih politik, predpisov in akcijskih načrtov, večjih naložbenih programov, večje infrastrukture itd.;

50.

meni, da imajo javna naročila pomembno vlogo pri spodbujanju inovacij, preizkušanju nove lokalne solidarnosti in krepitvi odpornosti lokalne infrastrukture in objektov;

51.

priporoča, da se v okviru programa Obzorje Evropa oblikuje „misija“ za odpornost na tveganja in krize (upravljanje, pripravljenost, skupna kultura, ranljivosti), ki bi dopolnila raziskovalni sklop „Civilna varnost za družbo“, osredotočen na razvoj metod in tehnologij, da bi postal resnični laboratorij za inovacije in mobilizacijo, ki temelji na dejanskih razmerah v mestih in regijah.

---

(1)  https://drmkc.jrc.ec.europa.eu/risk-data-hub/#/vulnerability-in-europe.

Indeks ranljivosti omogoča več kot delo JRC v okviru „pregleda odpornosti“, ki predstavlja širši pristop k sposobnostim prilagajanja in predvidevanja družb (https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/strategic-planning/strategic-foresight/2020-strategic-foresight-report/resilience-dashboards_en).

(2)  https://civil-protection-knowledge-network.europa.eu/about-knowledge-network

(3)  Npr. na Škotskem: http://www.safercommunitiesscotland.org/wp-content/uploads/the-risk-factory.pdf; na Nizozemskem: https://www.riskfactorymwb.nl/over-ons/.