EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 25.5.2022
COM(2022) 249 final
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
Direktivi o kazenskih sankcijah za kršitev omejevalnih ukrepov Unije naproti
1.UVOD
1.1.Pravo Unije o omejevalnih ukrepih
Omejevalni ukrepi so bistveno orodje za spodbujanje ciljev skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), kot so določeni v členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Ti cilji vključujejo varovanje vrednot Unije, ohranjanje mednarodnega miru in varnosti ter utrjevanje in podpiranje demokracije, pravne države in človekovih pravic.
Zaradi ohranjanja teh vrednot lahko Unija uvede omejevalne ukrepe proti tretjim državam, subjektom ali posameznikom. Ti ukrepi vključujejo ciljno usmerjene posamezne ukrepe, tj. zamrznitve premoženja in omejitve vstopa (prepoved potovanj), ter sektorske ukrepe, tj. embargo na orožje ali gospodarske in finančne ukrepe (npr. uvozne in izvozne omejitve, omejitve pri zagotavljanju nekaterih storitev, kot so bančne storitve)
. Trenutno ima Unija več kot štirideset različnih sistemov omejevalnih ukrepov, njihova uporaba pa se je v zadnjem času okrepila. V nekaterih od teh sistemov se izvajajo omejevalni ukrepi Varnostnega sveta Združenih narodov in v nekaterih primerih so uvedene dodatne omejitve; druge sprejema Unija samostojno. Unija je poleg sistemov, ki obravnavajo razmere v posameznih državah, sprejela tudi horizontalne sisteme, ki so usmerjeni v širjenje in uporabo kemičnega orožja, kibernetske napade, kršitve človekovih pravic in terorizem
.
Ohranjanje mednarodnega miru in varnosti je ključnega pomena v sedanjih razmerah ruske invazije v Ukrajini. Unija je uvedla vrsto omejevalnih ukrepov proti ruskim in beloruskim posameznikom in podjetjem ter sektorske ukrepe, od katerih nekateri segajo v leto 2014. V zvezi s tem je Komisija za izboljšanje usklajevanja na ravni Unije pri izvrševanju teh omejevalnih ukrepov ustanovila projektno skupino „Freeze and Seize“, v kateri sodelujejo službe Komisije, predstavniki držav članic in agencije Unije, kot sta Eurojust in Europol
. Projektna skupina si poleg zagotavljanja usklajevanja med državami članicami prizadeva raziskati interakcijo omejevalnih ukrepov in kazenskopravnih ukrepov.
1.2.Potreba po okrepitvi izvrševanja omejevalnih ukrepov s kazenskim pravom
Za izvajanje in izvrševanje omejevalnih ukrepov so v prvi vrsti odgovorne države članice. Pristojni organi v državah članicah morajo oceniti, ali je prišlo do kršitve zadevne uredbe Sveta, in sprejeti ustrezne ukrepe. V zvezi s tem uredbe Sveta, sprejete v skladu s členom 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), sistematično vključujejo določbo, ki od držav članic zahteva, da sprejmejo nacionalna pravila za določitev učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni, ki se uporabljajo v primeru kršitev določb zadevne uredbe
. Te uredbe na splošno vključujejo:
·omejevalne ukrepe;
·klavzulo proti izogibanju, ki prepoveduje zavestno in namerno sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je izogibanje zadevnim omejevalnim ukrepom ter
·druge obveznosti, zlasti v zvezi s poročanjem o ukrepih, sprejetih za izvajanje omejevalnih ukrepov (npr. v zvezi s poročanjem organom o znesku sredstev, ki so bila zamrznjena).
Ker na ravni Unije ni harmonizacije, se nacionalni sistemi bistveno razlikujejo, kar zadeva inkriminacijo kršitev prava Unije o omejevalnih ukrepih (v nadaljnjem besedilu: omejevalni ukrepi Unije). V 12 državah članicah je kršitev omejevalnih ukrepov Unije zgolj kaznivo dejanje. V 13 državah članicah je kršitev omejevalnih ukrepov Unije lahko prekršek ali kaznivo dejanje
. Merila, na podlagi katerih ravnanje spada v eno ali drugo kategorijo sistema, so običajno povezana z njegovo težo (resna kršitev), bodisi kvalitativno (namera, huda malomarnost) bodisi kvantitativno (škoda)
, vendar se v vsaki državi članici razlikujejo. V dveh državah članicah pa se kaznivo dejanje kršitve omejevalnih ukrepov Unije trenutno kaznuje samo z upravnimi kaznimi
.
Sistemi kazni se med državami članicami tudi močno razlikujejo. Kar zadeva zaporne kazni, je v 14 državah članicah najvišja zaporna kazen od 2 do 5 let. V osmih državah članicah so najvišje zaporne kazni od 8 do 12 let. Najvišja mogoča denarna kazen, ki se lahko naloži za kršitev omejevalnih ukrepov Unije – kot kaznivo dejanje ali kot prekršek –, se med državami članicami zelo razlikuje in lahko znaša od 1 200 EUR do 500 000 EUR.
V 14 državah članicah se lahko določi kazenska odgovornost pravnih oseb za kršitev omejevalnih ukrepov Unije. Dvanajst držav članic pa določa upravne kazni, zlasti globe, ki se lahko naložijo pravnim osebam, kadar zaposleni (ali vodstvo) kršijo omejevalne ukrepe. Najvišje denarne kazni za pravne osebe znašajo od 133 000 EUR do 37,5 milijona EUR.
Komisija in visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko sta predlagala okrepitev določbe o kaznih v uredbah Sveta št. 833/2014 in št. 269/2014 v okviru šestega svežnja omejevalnih ukrepov v odziv na agresijo Rusije proti Ukrajini. Spremenjene določbe bi države članice obvezale, da določijo pravila o kaznih, po potrebi tudi o kazenskih sankcijah, ki bi veljale za kršitve določb teh uredb. Države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovijo pravilno izvajanje in uporabo teh kazni. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice bi morale predvideti tudi ustrezne ukrepe za zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s takimi kršitvami. Omejevalni ukrepi se lahko sprejmejo na podlagi člena 29 PEU in člena 215 PDEU. Čeprav so te določbe pravna podlaga, ki države članice zavezuje, da določijo kazni, vključno s kazenskimi sankcijami, se ne morejo uporabiti za opredelitev natančnih vrst in višine kazenskih sankcij. Omejen učinek obveznosti držav članic, da vzpostavijo kazenske sankcije brez približevanja kazenskih opredelitev in kazni v okviru direktive, ki temelji na členu 83 PDEU, pomeni, da države članice še vedno nimajo harmoniziranega pristopa k ukrepom za zaplembo v zvezi s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, pa tudi, da se ukrepi za zamrznitev, upravljanje in zaplembo, kot so določeni v sedanjem in bi lahko bili določeni v prihodnjem pravnem redu Unije o odvzemu in zaplembi premoženjske koristi, ne bi uporabljali za kršitev omejevalnih ukrepov Unije. Čeprav je kršitev omejevalnih ukrepov Unije v več državah članicah že opredeljena kot kaznivo dejanje, lahko razlike med državami članicami privedejo do razdrobljenega pristopa v čezmejnih zadevah.
Glede na navedeno Komisija pripravlja predlog sklepa Sveta o vključitvi kršitve omejevalnih ukrepov Unije med področja kriminala iz člena 83(1) PDEU
. Vključitev kršitve omejevalnih ukrepov Unije med področja kriminala iz člena 83(1) PDEU bi Komisiji omogočila, da kot drugi korak nemudoma predlaga direktivo o približevanju opredelitve kaznivih dejanj in kazni, ki se sprejme po rednem zakonodajnem postopku. Tako približevanje kazenskih opredelitev in kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije bi dopolnilo predlog Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o odvzemu in zaplembi premoženjske koristi, ki je bil prav tako sprejet danes
. Ta predlog znatno krepi sedanji okvir EU za odvzem premoženjske koristi, ki ga sestavljata direktiva o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov ter sklep Sveta o uradih za odvzem premoženjske koristi
.
Predlagana direktiva o odvzemu in zaplembi premoženjske koristi prispeva k učinkoviti uporabi omejevalnih ukrepov Unije na dva načina. Prvič, od držav članic zahteva, da po potrebi začnejo preiskave za sledenje in identifikacijo premoženja, da bi preprečile, odkrile ali preiskale kazniva dejanja, povezana s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, ter da razširijo pooblastila uradov za odvzem premoženjske koristi in tako hitro izsledijo in identificirajo premoženje posameznikov in subjektov, za katere veljajo ciljno usmerjene finančne sankcije EU, ter ga po potrebi nemudoma zamrznejo, da se prepreči njegova odstranitev iz jurisdikcije. Drugič, predlog bi z uvedbo uporabe okrepljenih pravil o odvzemu in zaplembi premoženjske koristi v primerih kaznivega dejanja kršitve omejevalnih ukrepov Unije zagotovil učinkovito sledenje, zamrznitev, upravljanje in zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, dokler ne bo doseženo približevanje kazenskih opredelitev in kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije.
Kot je podrobneje pojasnjeno v predlogu sklepa Sveta o vključitvi kršitve omejevalnih ukrepov Unije med področja kriminala iz člena 83(1) PDEU
, so izpolnjena merila (narava, učinek, posebna potreba po skupnem boju) iz člena 83(1) PDEU, v skladu s katerimi se v navedeni člen doda novo področje kriminala in ki se nanašajo na čezmejne posledice, ki izhajajo iz tega področja kriminala.
To velja zato, ker bi bilo treba kršitev omejevalnih ukrepov Unije opredeliti kot področje kriminala in jo večina držav članic že opredeljuje kot tako, vendar še ni zajeta na obstoječem seznamu kaznivih dejanj Unije iz člena 83(1) PDEU. Poleg tega gre tudi za posebej hudo področje kriminala, saj lahko še naprej ogroža mednarodni mir in varnost, spodkopava utrjevanje demokracije in podporo, ki se ji namenja, pravno državo in človekove pravice ter povzroči znatno gospodarsko, družbeno in okoljsko škodo.
Hkrati pa ima kršitev omejevalnih ukrepov Unije jasno in včasih celo neločljivo čezmejno razsežnost, kar pa zahteva enoten čezmejni odziv na ravni EU in svetovni ravni. Ta kazniva dejanja običajno storijo fizične in pravne osebe, ki delujejo na svetovni ravni, v nekaterih primerih pa omejevalni ukrepi Unije celo prepovedujejo čezmejno poslovanje (npr. omejitve bančnih storitev).
Poleg tega dejstvo, da imajo države članice zelo različne opredelitve in kazni za kršitev omejevalnih ukrepov Unije na področju upravnega in/ali kazenskega prava, pomeni, da se lahko enako ravnanje kaznuje z različnimi kaznimi, na različnih ravneh izvrševanja. To ustvarja tveganje, da bi lahko posamezniki in podjetja „izbirali najugodnejše sodišče“, in na splošno spodkopava verodostojnost ciljev Unije za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti ter spoštovanje skupnih vrednot Unije. Zato obstaja posebna potreba po skupnem ukrepanju na ravni Unije za obravnavanje kršitve omejevalnih ukrepov Unije z uporabo kazenskega prava. Unija bi lahko v zvezi s tem spodbujala tudi enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni.
Nazadnje, različne opredelitve kršitve omejevalnih ukrepov Unije in kazni zanjo, ki veljajo na področju upravnega in/ali kazenskega prava držav članic, ovirajo dosledno uporabo politike Unije o omejevalnih ukrepih.
Ker je nujno, da posamezniki in pravne osebe, ki so vpleteni v kršitev omejevalnih ukrepov Unije, odgovarjajo za svoja dejanja, priloga k temu sporočilu že vsebuje glavne elemente, ki bi lahko bili vključeni v prihodnjo direktivo o kazenskih sankcijah za kršitev omejevalnih ukrepov Unije. To bo olajšalo in pospešilo sodelovanje z Evropskim parlamentom in Svetom na tem področju.
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 25.5.2022
COM(2022) 249 final
PRILOGA
k Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu
Direktivi o kazenskih sankcijah za kršitev omejevalnih ukrepov Unije naproti
1.1 Uvod
Vključitev kršitve omejevalnih ukrepov Unije med področja kriminala iz člena 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) bi Komisiji omogočila, da predlaga direktivo po rednem zakonodajnem postopku, ki bi lahko omogočila približevanje opredelitve kaznivih dejanj in kazni.
Tak predlog Komisije bi moral biti v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, ki veljata za vse ukrepe EU. Prav tako bi moral biti v skladu z zahtevami za boljše pravno urejanje
. Poleg tega bi bilo treba v predlogu upoštevati posebnosti kazenskega prava. Zlasti bi bilo treba pri približevanju kazenskopravnih opredelitev in kazni upoštevati razlike med kazenskopravnimi sistemi držav članic, tudi na področju kazni.
Poznejša direktiva bi morala spoštovati tudi temeljne pravice in načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti bi bilo treba zagotoviti skladnost določb Direktive s pravico do svobode in varnosti, pravico do varstva osebnih podatkov, lastninsko pravico, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, načeloma zakonitosti, vključno z načelom prepovedi retroaktivnosti kazenskih sankcij in načelom sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni, ter načelom ne bis in idem.
Prihodnja direktiva bi zajela vrsto kazenskopravnih vprašanj, ki so običajna v direktivah Unije na podlagi člena 83 PDEU. V nadaljevanju je naveden ponazoritveni seznam možnih določb, ki jih je treba vključiti v prihodnji zakonodajni predlog.
1.2 Področje uporabe
Prva določba bi določila namen in področje uporabe Direktive ter zlasti pojasnila, da se uporablja za kršitev omejevalnih ukrepov Unije. Ti omejevalni ukrepi so sprejeti v skladu s členom 29 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členom 215 PDEU ter vključujejo ciljno usmerjene posamezne ukrepe, tj. zamrznitev premoženja, prepovedi dajanja na razpolago sredstev in gospodarskih virov ter omejitve vstopa (prepoved potovanja), pa tudi sektorske omejevalne ukrepe, tj. embargo na orožje ali gospodarske in finančne ukrepe (npr. omejitve uvoza in izvoza, omejitve pri opravljanju nekaterih storitev, kot so bančne storitve).
1.3 Opredelitev pojmov
Ta člen Direktive bi vseboval vse ustrezne opredelitve, po potrebi tudi z navzkrižnim sklicevanjem na določbe uredb in sklepov Sveta o omejevalnih ukrepih. Te opredelitve bi med drugim vključevale pojme „omejevalni ukrepi“, „subjekt, uvrščen na seznam“ in „oseba, uvrščena na seznam“. Pomemben primer kazenskopravnega ukrepa, v katerem so zajeta podobna navzkrižna sklicevanja v določbi o opredelitvi pojmov, je Direktiva 2014/57/EU o kazenskih sankcijah za zlorabo trga (direktiva o zlorabi trga).
1.4 Kazniva dejanja, vključno s spodbujanjem, pomočjo, napeljevanjem in poskusom
Členi o kaznivih dejanjih, ki jih je treba približati v okviru Direktive, bi vključevali natančne opredelitve različnih kaznivih dejanj, povezanih s kršitvami omejevalnih ukrepov Unije, kot so:
·neposredno ali posredno dajanje premoženja ali gospodarskih virov na razpolago osebi oziroma subjektu, uvrščenemu na seznam, ali v njeno oziroma njegovo korist;
·nezamrznitev premoženja ali gospodarskih virov, ki pripadajo osebi oziroma subjektu, uvrščenemu na seznam, ali s katerimi ta oseba oziroma subjekt razpolaga ali jih nadzoruje,
·opravljanje prepovedanih finančnih dejavnosti, kot je zagotavljanje prepovedanih posojil ali kreditov;
·opravljanje prepovedanih trgovinskih, komercialnih ali drugih dejavnosti, kot je uvoz ali izvoz blaga in tehnologij, za katere veljajo prepovedi trgovanja, ali zagotavljanje prepovedanih storitev;
·kršitev veljavnih pogojev v zvezi z dovoljenji, ki jih izdajo pristojni organi;
·neizpolnjevanje katere koli obveznosti zagotavljanja informacij organom, kot je obveznost prijave kakršnega koli premoženja, ki pripada osebi oziroma subjektu, uvrščenemu na seznam, ali s katerim ta oseba oziroma subjekt razpolaga ali ga nadzoruje;
·sodelovanje pri dejanjih ali dejavnostih, katerih namen je neposredno ali posredno zaobiti omejevalne ukrepe, z vednostjo in namero, vključno s sodelovanjem v shemah, zasnovanih za prikrivanje premoženja ali vpletenosti oseb oziroma subjektov, uvrščenih na seznam, tako da se lahko ciljne osebe oziroma subjekti, v katere so usmerjeni omejevalni ukrepi, izognejo njihovemu učinku, ali z zagotavljanjem zavajajočih informacij organom;
·neporočanje o kršitvi omejevalnih ukrepov ali dejavnostih, katerih namen je zaobiti te ukrepe, s čimer se krši posebna obveznost poročanja.
Pri kaznivih dejanjih, ki bi morala biti predmet približevanja, razen če ni določeno drugače, bi moral biti ugotovljen naklep ali vsaj huda malomarnost, ki bi izhajala iz seznanjenosti s tem, da se ravnanje nanaša na osebe, subjekte, dejavnosti ali premoženje, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ali neupoštevanje omejevalnih ukrepov ali s tem povezanih pravnih prepovedi (namerno zatiskanje oči).
Direktiva bi zajela tudi povezana kazniva dejanja, kot je pranje denarja. V zvezi s slednjim določba države članice obvezala, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se kaznivo dejanje pranja denarja, kot je opisano v členu 3 Direktive (EU) 2018/1673, uporablja za premoženje, pridobljeno s kaznivimi dejanji, ki so zajeta v Direktivi.
Direktiva bi poleg tega vsebovala določbo, ki bi države članice obvezala, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se spodbujanje k storitvi kaznivih dejanj iz Direktive, pomoč pri njih in napeljevanje k njim ter poskus storitve takih kaznivih dejanj kaznujejo kot kazniva dejanja.
1.5 Kazni za fizične in pravne osebe
Uredbe Sveta, sprejete v skladu s členom 215 PDEU, sistematično vključujejo določbo, ki od držav članic zahteva, da sprejmejo nacionalna pravila, ki določajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve določb zadevne uredbe
. Ker ta obveznost pušča znatne vrzeli med ravnmi in vrstami kazni, bi morala prihodnja direktiva vsebovati člen o kaznih za fizične osebe. Te kazni bi se uporabljale za vsa kazniva dejanja, navedena v oddelku 1.4 zgoraj, od držav članic pa bi se prav tako zahtevalo, da uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni ter določijo najnižjo raven najvišjih kazenskih sankcij, vključno z denarnimi kaznimi za fizične osebe. Take kazni bi morale biti sorazmerne z znatno težo kaznivih dejanj.
Poleg tega bi Direktiva vsebovala določbo o odgovornosti pravnih oseb. Ta določba bi se uporabljala za vsa kazniva dejanja, navedena v oddelku 1.4 zgoraj. V skladu s to določbo bi morale države članice določiti kazni in odgovornost pravnih oseb:
(I)za katero koli kaznivo dejanje iz oddelka 1.4, ki ga v korist zadevnih pravnih oseb storijo osebe na vodilnih položajih v teh pravnih osebah ali
(II)za pomanjkanje nadzora ali kontrole oseb na vodilnih položajih v zadevnih pravnih osebah, s čimer se osebi, ki jim je podrejena, omogoči, da stori katero koli od zgoraj navedenih kaznivih dejanj v korist teh pravnih oseb.
Direktiva bi poleg tega omogočila približevanje kazni, ki se uporabljajo za pravne osebe. Države članice bi morale zlasti sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da za pravno osebo, odgovorno v skladu z ustreznimi določbami iz oddelka 1.4, veljajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki vključujejo:
·kazenske ali nekazenske denarne kazni;
·začasno onemogočenje dostopa do javnih sredstev, vključno s postopki javnega naročanja, nepovratnimi sredstvi in koncesijami;
·začasno ali stalno prepoved opravljanja poslovnih dejavnosti;
·odvzem dovoljenj in pooblastil za opravljanje dejavnosti, ki so privedle do storitve kaznivega dejanja;
·uvedbo sodnega nadzora;
·prenehanje pravne osebe na podlagi sodne odločbe ter
·začasno ali stalno zaprtje poslovalnic, uporabljenih za storitev kaznivega dejanja.
Poleg tega bi lahko Direktiva določala, da bi morale države članice sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da se pravne osebe, ki imajo korist od kaznivih dejanj kršitve omejevalnih ukrepov Unije, ki so jih storile druge osebe, kaznujejo z denarnimi kaznimi, katerih zgornja meja ne bi smela biti nižja od določenega odstotka celotnega svetovnega prometa pravne osebe v poslovnem letu pred odločitvijo o naložitvi kazni.
Odgovornost pravnih oseb ne bi izključevala možnosti kazenskih postopkov zoper fizične osebe, ki so storilci kaznivih dejanj iz oddelka 1.4.
1.6 Obteževalne in olajševalne okoliščine
Direktiva bi vsebovala tudi člen, ki določa obteževalne okoliščine, ki jih je treba upoštevati, kadar se uporabijo kazni za kaznivo dejanje iz oddelka 1.4 zgoraj. Te obteževalne okoliščine bi lahko vključevale:
·resne posledice kršitve glede na namene omejevalnih ukrepov;
·visoko vrednost zadevnega premoženja, gospodarskih virov, blaga ali tehnologije;
·kaznivo dejanje je storil javni uslužbenec pri opravljanju svojih nalog;
·kaznivo dejanje je bilo storjeno v okviru zasebne poklicne dejavnosti, med drugim s kršitvijo poklicnih dolžnosti;
·kaznivo dejanje je bilo storjeno v okviru hudodelske združbe v smislu Okvirnega sklepa 2008/841/PNZ
;
·kaznivo dejanje je vključevalo uporabo lažnih ali ponarejenih dokumentov;
·storilec je že storil podobne predhodne kršitve zakonodaje Unije o omejevalnih ukrepih;
·storilec je dejavno oviral preiskovalne dejavnosti ali ustrahoval priče ali vplival nanje ter
·kaznivo dejanje je ustvarilo ali se je pričakovalo, da bo ustvarilo znatne finančne koristi (pri čemer je treba pojem znatnih finančnih koristi podrobneje opredeliti v uvodni izjavi).
Direktiva bi prav tako vsebovala člen o določitvi olajševalnih okoliščin, ki jih je treba upoštevati, kadar se uporabijo kazni za kaznivo dejanje iz oddelka 1.4 zgoraj. Zlasti bi morale države članice v skladu s tem členom zagotoviti, da se nekatera dejstva v zvezi z zgoraj navedenimi kaznivimi dejanji štejejo za olajševalne okoliščine. To bi na primer veljalo za dejstvo, da je storilec upravnemu ali pravosodnemu organu zagotovil informacije, ki jih ta sicer ne bi mogel pridobiti, s čimer mu je pomagal identificirati ali privesti pred sodišče druge storilce kaznivih dejanj ali poiskati dokaze.
1.7 Pravila o pristojnosti
Direktiva bi vsebovala tudi določbo o pravilih o pristojnosti. Po zgledu člena 11 Direktive (EU) 2017/1371 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (direktiva o zaščiti finančnih interesov) bi morala država članica med drugim določiti pristojnost za kazniva dejanja iz oddelka 1.4, kadar bi bilo kaznivo dejanje v celoti ali delno storjeno na njenem ozemlju ali kadar bi bil storilec kaznivega dejanja eden od njenih državljanov. Poleg tega bi morale države članice obvestiti Komisijo, če bi se odločile razširiti svojo pristojnost za storjena kazniva dejanja:
(I)kadar je storilec oseba z običajnim prebivališčem na njihovem ozemlju;
(II)kadar je kaznivo dejanje storjeno v korist pravne osebe s sedežem na njihovem ozemlju ali
(III)kadar je storilec eden od njihovih uradnikov, ki opravlja svoje uradne dolžnosti.
V primerih, ko je storilec njihov državljan, državam članicam ne bi bilo dovoljeno, da izvajanje svoje pristojnosti pogojujejo s tem, da se pregon lahko začne le na podlagi naslednjega:
(I)prijave žrtve v kraju, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje ali
(II)država, v kateri je kraj, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, se odpove svoji pristojnosti.
Uredbe Sveta, sprejete v skladu s členom 215 PDEU, sistematično vključujejo naslednjo klavzulo o pristojnosti:
„Ta uredba se uporablja:
(a) na ozemlju Unije, vključno z njenim zračnim prostorom;
(b) na vseh zrakoplovih ali vseh plovilih, ki so v pristojnosti držav članic;
(c) za vse osebe na ozemlju ali zunaj ozemlja Unije, ki imajo državljanstvo ene od držav članic;
(d) za vse pravne osebe, subjekte ali organe na ozemlju ali zunaj ozemlja Unije, ki so registrirani ali ustanovljeni v skladu z zakonodajo ene od držav članic;
(e) za vse pravne osebe, subjekte ali organe v zvezi z vsakim poslom, opravljenim v celoti ali delno znotraj Unije.“
To bi se odražalo tudi v Direktivi. Zlasti bi morale države članice v skladu z odstavkom (e) zgoraj razširiti svojo kazensko pristojnost na osebe, ki niso iz EU, zunaj ozemlja EU, če je njihovo poslovanje povezano z EU (kar bi se torej lahko nanašalo tudi na njihovo premoženje).
1.8 Zastaralni roki
Direktiva bi vsebovala določbo, ki bi se uporabljala za vsa kazniva dejanja iz oddelka 1.4 zgoraj in bi zahtevala določitev minimalnega zastaralnega roka, ter določbo o zastaralnem roku za izvrševanje kazni po pravnomočni obsodbi. Ustrezen primer je mogoče najti v členu 12 direktive o zaščiti finančnih interesov. V skladu s tem členom morajo države članice:
(I)določiti zastaralne roke, znotraj katerih je v zvezi s kaznivimi dejanji iz Direktive po njihovi storitvi na voljo dovolj časa, da se navedena kazniva dejanja učinkovito obravnavajo, vključno z minimalnimi zastaralnimi roki za kazniva dejanja, ki se kaznujejo z najvišjo zaporno kaznijo najmanj štirih let;
(II)sprejeti potrebne ukrepe, da se omogoči izvrševanje kazni.
1.9 Sodelovanje med državami članicami, institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter s tretjimi državami
Da bi se okrepilo preiskovanje zadev s čezmejnim elementom, bi Direktiva vsebovala določbo, ki bi zahtevala medsebojno sodelovanje med pristojnimi organi držav članic, institucijami, organi, uradi in agencijami Unije, vključno z Eurojustom in Europolom. Ta določba Direktive bi tudi olajšala izmenjavo informacij o praktičnih vprašanjih (zlasti o vzorcih izogibanja, npr. strukturah za prikrivanje dejanskega lastništva/nadzora premoženja) z organi v drugih državah članicah in s Komisijo.
1.10 Žvižgači
Da bi se okrepila učinkovitost omejevalnih ukrepov Unije, je Komisija nedavno uvedla orodje za prijavljanje kršitev sankcij EU. Ker prispevki žvižgačev pomembno prispevajo k pravilni uporabi omejevalnih ukrepov Unije, bi predlog Komisije določal obveznost držav članic, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev zaščite na podlagi Direktive (EU) 2019/1937, ki se uporablja za osebe, ki prijavijo kazniva dejanja iz Direktive. Poleg tega bi morale države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se osebam, ki prijavijo kazniva dejanja iz Direktive in predložijo dokaze ali kako drugače sodelujejo pri preiskovanju ali pregonu takih kaznivih dejanj ali razsojanju o njih, zagotovita potrebna podpora in pomoč v okviru kazenskih postopkov.
2. PRIHODNJI KORAKI
Ko bo Svet dosegel dogovor in ko bo Evropski parlament odobril vključitev kršitve omejevalnih ukrepov Unije med področja kriminala iz člena 83(1) PDEU, bo Komisija lahko nemudoma predlagala direktivo po rednem zakonodajnem postopku, ki bi lahko omogočila približevanje opredelitve kaznivih dejanj in kazni.
Tak predlog Komisije bi moral biti v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, ki veljata za vse ukrepe EU
. Prav tako bi moral biti v skladu z zahtevami za boljše pravno urejanje
.