Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) in Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlagališčih odpadkov

(COM(2022) 156 final – 2022/0104 (COD))

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o sporočanju okoljskih podatkov industrijskih obratov in vzpostavitvi portala industrijskih emisij

(COM(2022) 157 final – 2022/0105 (COD))

(2022/C 443/19)

Poročevalec:

Stoyan TCHOUKANOV

Zaprosila	Evropski parlament, 2. 5. 2022 [za COM(2022) 156 final] Evropski parlament, 5. 5. 2022 [za COM(2022) 157 final] Svet, 10. 5. 2022
Pravna podlaga	člen 192(1) in člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	30. 6. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 7. 2022
Plenarno zasedanje št.	571
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	183/3/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) močno podpira kombiniran pristop in doslednost politik za zaščito ekosistemov in zdravja ljudi pred škodljivimi vplivi onesnaževanja ter hkrati zagotovitev vzajemnih koristi za državljane in industrijo EU. Zato pozdravlja predlog za revizijo direktive o industrijskih emisijah (1) ter uredbe o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal (E-RIPO).

1.2

EESO meni, da bo naslednjih deset let ključnih za cilje zelenega dogovora za leto 2050 glede ničelnega onesnaževanja in nestrupenega okolja ter da sta danes bolj kot kdaj koli prej potrebni prožnost in jasnost regulativnega postopka.

V zvezi z direktivo o industrijskih emisijah:

1.3

V revidiranem členu 15(3) se predlaga, da se od izdajatelja dovoljenj vedno zahteva, da „[…] določi čim strožje mejne vrednosti emisij, ki so skladne z najnižjimi emisijami z uporabo najboljše razpoložljive tehnike v obratu […]“. EESO meni, da je takšna razjasnitev dobrodošla in v skladu s ciljem direktive o industrijskih emisijah glede preprečevanja onesnaževanja pri viru. Pri izdaji dovoljenj je treba za ustrezno primerjavo z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami (BAT) upoštevati natančno področje uporabe in obseg tehnologije.

1.4

EESO poudarja, da so potrebne naslednje razjasnitve: Na kakšni podlagi in glede na katera merila izvedljivosti bi se opravila analiza izvedljivosti upravljavca? Ali bodo v potrjevanje take analize poleg referenčnega poročila Skupnega raziskovalnega središča o referenčnih dokumentih BAT vključeni drugi ponudniki tehnike, nevladne organizacije ter zadevna javnost? Kakšna je vloga organa za izdajo dovoljenj?

1.5

Po mnenju EESO bi lahko učinkovitost določb povečali z naslednjimi izboljšavami: povezava do meril za določanje BAT (zdaj Priloga III), da imajo upravljavci možnost utemeljiti ustrezne učinke na več prvin okolja, ki lahko ovirajo doseganje predlaganih ravni emisij, povezanih z BAT. Predlog bi moral določati najdaljše dovoljeno obdobje odstopanja, npr. [3]/[4] leta, da upravljavci, ki ponavljajo odstopanja oziroma jih uporabljajo daljše časovno obdobje, ne bi imeli neupravičene konkurenčne prednosti. Predhodno posvetovanje z vsaj tremi neodvisnimi ponudniki tehnik bi omogočilo, da se upoštevajo različna stališča industrije. Določiti bi bilo treba jasnejše pogoje, npr. popolno presojo vpliva na podlagi možnosti, predlaganih za največjo združljivost z najstrožjo BAT, vključno s predpisano kakovostjo okolja in združljivostjo te presoje s ciljem ničelnega onesnaževanja.

1.6

EESO močno priporoča, da se ob pozornem spremljanju ciljev zelenega dogovora določijo krovni kazalniki v zvezi s cilji za različne okoljske medije.

1.7

EESO se strinja z Evropskim računskim sodiščem, da bi bilo treba bolje pojasniti načelo „onesnaževalec plača“. Poleg razmerja med denarnimi gospodarskimi stroški in koristmi za družbo bi bilo treba zaradi preglednosti in popolnosti analizirati tudi kazalnike družbenih stroškov v primerjavi s koristmi za družbo in okolje. Koristi za okolje bi morale zajemati koristi za zdravje in varstvo podnebja: pri ugotavljanju stroškov škode bi se morale uporabljati samo metode, ki nudijo večjo zaščito, kot je npr. metoda Evropske agencije za okolje (EEA) za statistično oceno življenjske dobe (Value of Statistical Life), prilagojena ravnem cen OECD/ZDA.

1.8

EESO ugotavlja, da izziv, ki ga je treba premagati, ni prepoznavanje prelomnih tehnik (inovacij), temveč njihova uporaba v industrijskem merilu. Glavna ovira je lahko povezana z neuspešno internalizacijo zunanjih stroškov. Sredstva, ustvarjena z uporabo ravni stroškov škode, bi se lahko preusmerila v sklad EU za odpravljanje onesnaževanja in preobrazbo industrije ali v druge obstoječe sklade, kot sta sklad za modernizacijo in sklad za inovacije. Upravljavci bi morali nato imeti možnost, da zaprosijo za ta sredstva v konkurenčnem postopku za zbiranje ponudb, da bi zagotovili spodbude za preobrazbo, potrebno za doseganje ciljev evropskega zelenega dogovora. Poskrbeti je treba za to, da ponovna sprememba in preobrazba podpirata lokalni in trajnostni gospodarski razvoj, ki je v celoti skladen z družbeno sprejemljivim pravičnim prehodom. Podpora bi se morala zagotavljati industrijskim panogam in storitvam, ki resnično prispevajo k ciljem zelenega dogovora. Posebej je treba paziti na to, da se skladi, vzpostavljeni za podporo prehodu, upravljajo na ravni EU. Treba se je izogibati morebitnim shemam državne pomoči in spodbujati usklajeno vseevropsko shemo, ki bo ustrezala načelu enotnega trga EU.

1.9

EESO meni, da je varstvo podnebja pomembno in da okvir omogoča pristop kombiniranja različnih razpoložljivih instrumentov. Sprejemanje ukrepov za preprečevanje onesnaževanja ne bi smelo biti odvisno od tega, ali je varstvo podnebja ekonomsko upravičeno. EESO močno podpira kombiniran pristop in doslednost politik za zagotovitev vzajemnih koristi. Člen 9(1) države članice omejuje pri določanju nadaljnjih ukrepov za upravljavce, za katere velja sistem EU za trgovanje z emisijami, zato bi ga bilo treba črtati. S črtanjem te določbe za industrijo ne bodo takoj veljale mejne vrednosti emisij toplogrednih plinov.

1.10

EESO meni, da bi s se posodobitvijo evropske varnostne mreže za uskladitev z najsodobnejšimi standardi BAT lahko znatno izboljšale učinkovitost uporabe BAT in javne koristi, zlasti v primeru velikih kurilnih naprav.

1.11

EESO tudi poudarja, da je treba izboljšati enake konkurenčne pogoje – za sežiganje odpadkov je treba zagotoviti skladnost z mejnimi vrednostmi emisij v času dejanskega obratovanja, upravljavci velikih kurilnih naprav bi lahko zanemarili emisije, ki nastanejo med zagonom in ustavitvijo. Meni, da je nesprejemljivo, da bi naprava obratovala med izpadom naprave za čiščenje odpadnih plinov.

1.12

Da bi zagotovili sorazmerno in čim bolj stroškovno učinkovito izvajanje direktive, EESO močno priporoča, da se v primeru ekstenzivne živinoreje področje uporabe direktive prilagodi glede na gostoto, izraženo s številom glav velike živine na hektar. Ustrezno bi bilo treba upoštevati prosto rejo živali.

1.13

Predlaganih je nekaj možnosti za izboljšanje ocenjevanja skladnosti. Vendar bodo podrobnosti določene v izvedbenem aktu, ki bo sprejet šele dve leti po začetku veljavnosti nove direktive. EESO meni, da je to veliko prepozno in da bi morale biti že določene določbe, ki zahtevajo minimalno pogostost kalibracije nadzornih naprav, in zahteve, da ravni merilne negotovosti ne presegajo tistih, ki so usklajene z ravnmi, ki jih doseže najsodobnejša merilna oprema.

1.14

EESO meni, da bi lahko bilo koristno spodbujati več kot le postopne izboljšave na ravni obrata, če je zaželen hitrejši in korenitejši prehod proizvodnih metod. Kot prednostna področja so predlagane naslednje dejavnosti: proizvodnja/ohranjanje energije, storitve za kakovost vode in oskrbo z njo, preoblikovanje proizvodnje rastlinskih/živalskih beljakovin ter drugih živil in pijač, upravljanje virov, zamenjava problematičnih kemikalij in sanacija tal/rodovitnost.

V zvezi s portalom industrijskih emisij (E-PRTR):

1.15

S predlogom se ne izkorišča priložnosti, da bi zagotovili boljšo uporabo informacij o učinkovitosti, ki so že vključene v letno poročilo o skladnosti (člen 14(1) direktive o industrijskih emisijah), za namene primerjalne analize in skladnosti. Z usklajenim vhodnim obrazcem za obveznost poročanja z obvezno vsebino za letno poročilo o skladnosti, ki bi omogočal samodejno pridobivanje teh informacij na portalu EEA, bi se različnim skupinam končnih uporabnikov bistveno izboljšal dostop do ključnih informacij o učinkovitosti na ravni EU.

1.16

EESO je poudaril, da bi bil zagotovljen boljši dostop do informacij o učinkovitosti v zvezi z oddelki o sistemu okoljskega upravljanja. O številnih od teh elementov (npr. uporaba virov in ponovna uporaba vode, preprečevanje nastajanja odpadkov, zamenjava in uporaba nevarnih snovi) naj bi že poročali v E-RIPO, zato bi s poenostavitvijo poročanja v zvezi z direktivo o industrijskih emisijah, tako da se informacije vključijo v portal, zmanjšali upravno breme in zagotovili dodano vrednost koristnosti teh informacij.

1.17

Z ohranitvijo pragov za poročanje se bo zaradi nadaljnjih korakov ocenjevanja, potrebnih za preverjanje, ali so pragovi onesnaževal preseženi, povečalo upravno breme za pristojne organe. Kjer obstajajo podatki o spremljanju, bi jih bilo treba uporabiti in torej sporočiti, sicer bi bile izgubljene zanimive informacije o glavnih dejavnikih, ki so privedli do izpustov pod pragovi poročanja. Zato se EESO ne strinja s pragovi poročanja.

1.18

Seznam onesnaževal, o katerih je treba poročati, je od leta 2004 nespremenjen. EESO ni prepričan, da je ustrezno, da se odlaga z uvrstitvijo opredeljenih onesnaževal, ki zbujajo skrb, na seznam. Za vsa onesnaževala, opredeljena v členu 14, že veljajo obveznosti poročanja. EESO ne vidi dodane vrednosti zgolj v sklicevanju na že odobrene snovi, ki zbujajo veliko skrb, iz Priloge XIV, medtem ko se določbe direktive o industrijskih emisijah nanašajo na „nevarne snovi“. Zato EESO meni, da bi moral biti neposredno v Prilogi II k uredbi o RIPO naveden obsežnejši seznam snovi, ki zbujajo skrb, za obvezno poročanje o oznakah odpadkov EU.

1.19

EESO meni, da bi moral portal EEA omogočiti primerjavo mejnih vrednosti iz dovoljenj za podobne obrate v zvezi z varstvom okolja in preprečevanje onesnaževanja, po možnosti na svetovni ravni. Priporoča vključitev informacij, ki so že pridobljene v okviru zahtev iz direktive o industrijskih emisijah/BAT in EMS. V skladu s členom 1 Protokola iz Kijeva o registrih izpustov in prenosov onesnaževal so trije cilji RIPO omogočiti širši dostop javnosti do informacij, s tem pa tudi omogočiti sodelovanje javnosti pri odločanju o okoljskih zadevah ter prispevati k preprečevanju in zmanjševanju onesnaževanja okolja. Slednja cilja nista bila dovolj obravnavana.

1.20

Nazadnje EESO meni, da bi z omogočanjem primerjave okoljske učinkovitosti in spodbujanjem skladnosti na ravni EU, vzpostavitvijo informacijske službe za vzdrževanje in službe za pomoč uporabnikom ter vzajemnimi prizadevanji v ta namen (proračun in orodja) zadovoljili veliko širše in raznolike interese skupin končnih uporabnikov ter spodbudili industrijo k nadaljnji izmenjavi primerov dobre prakse na področju preprečevanja onesnaževanja.

2.   Ozadje

2.1

Direktiva 2010/75/EU o industrijskih emisijah je najpomembnejši instrument EU za celostno preprečevanje onesnaževanja pri viru, da bi dosegli visoko raven splošnega varstva okolja za obsežne industrijske dejavnosti. Zato ima velik potencial za konkretizacijo cilja ničelnega onesnaževanja, ki si ga je določila EU, prispevala pa bo tudi k boljšemu zdravju. Z njenim pregledom bodo lahko nosilci odločanja v EU pokazali, da resno nameravajo uresničiti cilje evropskega zelenega dogovora s posebnimi določbami.

2.2

Ocenjevanje se je začelo v okviru evropskega zelenega dogovora. Stališča predstavnikov trgovinskih združenj nekaterih industrijskih subjektov in drugih predstavnikov civilne družbe, pa tudi znotraj zadevnih interesnih skupin industrije, se razlikujejo.

2.3

Revidirani predlog direktive o industrijskih emisijah je bil pregledan skupaj s pregledom Uredbe (ES) št. 166/2006 (2) o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal (E-RIPO), pri čemer se s to uredbo izvaja Protokol ZN-EKE iz Kijeva o registrih izpustov in prenosov onesnaževal iz leta 2006 (3).

2.4

Splošen pregled revidiranega predloga direktive o industrijskih emisijah: navedeni cilj Evropske komisije je preoblikovati zakonodajo v okvir, ki bo usmerjen v prihodnost in bo primeren za spremljanje industrijske preobrazbe, potrebne za zeleni prehod, na podlagi naslednjih glavnih gradnikov: 1 – večja učinkovitost; 2 – inovacije; 3 – viri in kemikalije; 4 – razogljičenje. Izvajanje teh gradnikov je neposredno odvisno od zasnove področja uporabe direktive o industrijskih emisijah iz Priloge I, ki bi lahko bilo peti gradnik.

2.5

Splošen pregled revidiranega predloga uredbe o E-RIPO: cilj revidiranega predloga uredbe o sporočanju okoljskih podatkov industrijskih obratov in vzpostavitvi portala industrijskih emisij je bolje povezati tokove poročanja prek centralizirane spletne podatkovne zbirke (portal EEA o industrijskih emisijah (4)), izboljšati poročanje o rabi virov in umestitev informacij v kontekst. Cilj je zajeti vsaj 90 % informacij o izpustih. Seznam onesnaževal in pragov za poročanje o izpustih je ostal nespremenjen.

3.   Splošne ugotovitve (direktiva o industrijskih emisijah)

3.1

Glavna pričakovanja civilne družbe (5) so doseganje varstva podnebja s „kombiniranim pristopom“ (vodenje in nadzor ter sistem trgovanja z emisijami), preoblikovanje področja uporabe, kazalniki učinkovitosti za usmerjanje preobrazbe, omejevanje prožnosti in strožji pogoji glede dovoljenj ter v prihodnost usmerjen proces določanja BAT, ki na prvo mesto postavlja javni interes.

3.2

Z vidika industrije so stališča bolj raznolika.

3.2.1

Peti, prečni cilj, omenjen v točki 2.4, ne zajema ključnega elementa, in sicer potrebe po dodatni energiji iz obnovljivih virov poleg energijske učinkovitosti.

3.2.2

Potrebna je primerjalna analiza, da bi se izognili več (od 2 do 4) neusklajenim zakonodajnim aktom v zvezi z istimi emisijami, kar bi lahko povzročilo zmedo. Pri nosilcih energije se na primer zdi, da je sistem trgovanja z emisijami večja spodbuda kot drugi istočasno sprejeti predpisi.

3.2.3

Postopek izdaje dovoljenj bi bilo treba racionalizirati, okrepiti in poenostaviti. Da bi bil hiter in učinkovit, bi bili potrebni okrepitev zmogljivosti organov in boljša organizacija. Pričakuje se, da bi predlagani povzetek dovoljenj lahko prispeval k odpravi teh pomislekov.

3.2.4

Za hitrejše doseganje rezultatov na področju preprečevanja/zmanjševanja onesnaževanja je potrebno skrbno ravnotežje med sankcioniranjem (negativna motivacija) in spodbujanjem v korist slednjega.

3.3

Združenja predstavnikov delavcev predlog pozdravljajo; delavci so zavezani zeleni preobrazbi industrije in opozarjajo, da ne gre za tehnološki, temveč za družbeni izziv. Poskrbeti je treba, da bodo imeli širša javnost in delavci korist od obsežnejših prizadevanj za preprečevanje onesnaževanja, potrebnih za uresničitev evropskega zelenega dogovora, ki bodo v celoti v skladu s pravičnim prehodom. Delavska združenja verjamejo, da strožja evropska pravila o varovanju okolja in zdravja ljudi podpirajo delovno silo in spodbujajo ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, ko industrija sama postane trajnostna, pri čemer obstajajo dobri primeri, kot je prehod na zeleno jeklo na Švedskem. Strožji standardi na področju onesnaževanja lahko pomagajo privabiti naložbe, s katerimi bo industrijska infrastruktura EU sposobna uresničiti cilj ničelnega onesnaževanja. Združenja delavcev podpirajo pospeševanje prizadevanj za zamenjavo nevarnih snovi, ki se proizvajajo in uporabljajo v industrijskih dejavnostih, ter torej podpirajo večjo preglednost in uporabniku prijazen dostop do informacij o sistemih za ravnanje s kemikalijami.

4.   Posebne ugotovitve (pregled direktive o industrijskih emisijah)

4.1   Gradnik 1: strožje upoštevanje BAT pri izdajanju dovoljenj

4.1.1

V predlogu se kot eno glavnih pomanjkljivosti priznava, da večina pogojev v dovoljenjih temelji na skrajnem koncu spektra ravni onesnaževanja, dovoljenih v skladu z ustreznimi ravnmi emisij, povezanimi z najboljšo razpoložljivo tehniko (člen 15(3)). V revidiranem členu 15(3) se predlaga, da se od izdajatelja dovoljenj vedno zahteva, da „[…] določi čim strožje mejne vrednosti emisij, ki so skladne z najnižjimi emisijami z uporabo najboljše razpoložljive tehnike v obratu […]“. EESO meni, da je takšna razjasnitev dobrodošla in v skladu s ciljem direktive o industrijskih emisijah glede preprečevanja onesnaževanja pri viru. Pri izdaji dovoljenj je treba za ustrezno primerjavo z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami (BAT) upoštevati natančno področje uporabe in obseg tehnologije.

4.1.2

S sklicevanjem na „strog“, a tehnično izvedljiv spekter v zadnjem odstavku bi zagotovili večjo notranjo skladnost in boljšo usklajenost z evropskim zelenim dogovorom.

4.1.3

Predlog upravljavcu dovoljuje analizo „izvedljivosti izpolnjevanja najstrožjega konca spektra ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami,“ in prikaz „najboljš[e] učinkovitost[i], ki jo lahko obrat doseže z uporabo najboljše razpoložljive tehnike, kot je opisana v zaključkih o BAT“. V zvezi s to določbo so potrebne razjasnitve (glej priporočila).

Določba o odstopanjih (člen 15(4))

4.1.4

Z določitvijo prepovedi odstopanj, „če ogrožajo izpolnjevanje predpisane kakovosti okolja“, se previdnostni in preventivni pristop prenaša v jasnejše pravno besedilo, zato podpiramo to prepoved, kot tudi potrebo po dodatnih zahtevah glede spremljanja za merjenje vpliva na sprejemno okolje.

Razjasnitev metode, kako izvajati analize stroškov in koristi

4.1.5

Metoda analize stroškov in koristi je predlagana v novi Prilogi II kot del novih načel, ki jih je treba izpolnjevati pri odobritvi odstopanja. Koristi za okolje bi morale zajemati koristi za zdravje in varstvo podnebja, v okviru metode stroškov škode pa bi se morale uporabljati samo metode, ki nudijo večjo zaščito, kot je npr. metoda EEA za statistično oceno življenjske dobe, prilagojena ravnem cen OECD/ZDA, na podlagi EEA (Poročilo ETC/ATNI št. 04/2020) (6).

4.1.6

Izboljšana metoda analize stroškov in koristi bi se morala uporabljati za določanje ravni sankcij in odškodnin, pa tudi za določitev, kaj se šteje za „ekonomsko vzdržno“ pri opredelitvi BAT. Uporaba te metode za sistematično internalizacijo zunanjih stroškov bi omogočila tudi ustvarjanje dodatnih virov, ki bi jih bilo mogoče prerazporediti za podporo prevzemu novih prelomnih tehnik.

V zvezi z izpustom odpadne vode

4.1.7

Zahteve za doseganje enakovrednih ravni varstva v primeru posrednih izpustov odpadne vode so se zaostrile (člen 15(1)). Večina deležnikov, zlasti civilna družba in sektor vodooskrbe, je precej naklonjena spremembam v novem predlogu, saj so vključeni dodatni pogoji za posreden izpust. Pozitivno je, da je poudarjena enakovrednost obremenitve z onesnaževali in da to v nobenem primeru ne posega v člen 18 (skladnost s predpisano kakovostjo okolja). Za prepoved razredčenja bi bilo mogoče uporabiti strožje besedilo, za seznam obstojnih onesnaževal pa bi bilo treba določiti pristop ničelne tolerance v skladu z obveznostjo preprečevanja poslabšanja, ki velja v okviru varstva voda.

4.1.8

Določba bi lahko imela večjo dodano vrednost, če bi bila na kateri koli točki izpusta določena ciljna vrednost biološke odstranljivosti/biološke razgradljivosti, ki jo je treba doseči.

Omejevanje prožnosti s posodobitvijo varnostne mreže EU

4.1.9

Zgolj z zahtevo, da samo velike kurilne naprave na lignit ne smejo presegati strogega spektra ravni emisij, povezanih z BAT, bi se lahko izognili letnim stroškom škode za zdravje v vrednosti najmanj 42,2 milijarde EUR. Glede na to, da minimalne zavezujoče zahteve iz Priloge V temeljijo na podatkih o emisijah za obdobje 2000–2001, EESO meni, da bi bilo treba mejne vrednosti emisij iz Priloge V in določbe o skladnosti spremeniti, da bi se uskladile s strogimi ravnmi energijske učinkovitosti in emisij, povezanimi z BAT, za velike kurilne naprave na premog/lignit iz revidiranega dokumenta LCP BREF3 iz leta 2017. V predlogu ni nobene utemeljitve, zakaj zastarela varnostna mreža EU ni bila revidirana.

Druge pomanjkljivosti, ki negativno vplivajo na učinkovitost ciljev direktive o industrijskih emisijah

4.1.10

V pravnem besedilu člena 18 „Predpisana kakovost okolja“ bi morali biti določeni jasnejši ukrepi (npr. zmanjšano obratovanje) z obveznostjo na podlagi rezultatov, da bi zagotovili, da bo pristojni organ dolžan sprejeti preventivne ukrepe (npr. „varnostni blažilnik“ skladnosti s predpisano kakovostjo okolja). Dobrodošla bi bila izrecna omemba nacionalnega programa nadzora nad onesnaževanjem zraka, nacionalnega energetskega in podnebnega načrta ter smernice SZO o kakovosti zraka (7) v členu 21(5), člen 3(6) pa bi bilo treba ustrezno spremeniti.

Okrepljene informacije o učinkovitosti enakih konkurenčnih pogojev in spodbujanje skladnosti

4.1.11

V predlogu se ne izkorišča priložnosti, da bi zagotovili učinkovitejšo uporabo informacij o učinkovitosti, ki so že vključene v letno poročilo o skladnosti (člen 14(1) direktive o industrijskih emisijah), pri čemer bi usklajen vhodni obrazec za obveznost poročanja, ki bi omogočal samodejno pridobivanje teh informacij na portalu EEA, bistveno izboljšal dostop do ključnih informacij o učinkovitosti.

4.1.12

EESO meni, da bi morale biti že določene določbe za spodbujanje skladnosti, kot so minimalna pogostost kalibracije nadzornih naprav in ravni merilne negotovosti, ki se ne smejo preseči, usklajene z ravnmi, ki jih doseže najsodobnejša merilna oprema.

Okrepljene pravice iz Aarhuške konvencije

4.1.13

Izboljšani so bili nekateri vidiki v zvezi z udeležbo javnosti in dostopom do sodnega varstva, med drugim zaradi zadeve, predložene Odboru za skladnost z Aarhuško konvencijo (8). Nova jamstva iz člena 25 se nanašajo na učinkovita pravna sredstva in dostop do sodišč, kar je dobrodošlo, vendar EESO meni, da bi bilo treba določbo člena 25 spremeniti, da bi vključevala vsa dejanja/opustitve v okviru direktive o industrijskih emisijah, ne le tistih, ki se nanašajo na člen 24. Poleg tega bi bilo treba opraviti skrbno sistematično preiskavo, ali in v kolikšnem obsegu so trditve o zaupnih poslovnih informacijah v skladu z ustreznimi določbami Aarhuške konvencije.

4.2   Gradnik 2: podpora inovacijam

4.2.1

EESO ugotavlja, da predlog ne zagotavlja jasnih orodij in spodbud za pospeševanje pomembnih inovacij. Prvič, zaradi pomanjkanja ključnih kazalnikov uspešnosti (KPI) in pomanjkanja ciljev, ki temeljijo na rezultatih, ni jasno, kaj naj bi inovacija dosegla. Oblikovane so nekatere določbe, ki bi usmerjale uvajanje nastajajočih tehnik. Vendar pa merila za ocenjevanje, kaj je nastajajoča tehnika, temeljijo samo na ravneh tehnološke pripravljenosti.

4.2.2

EESO poudarja, da je rok za dosego preobrazbe, in sicer do leta 2050, v nasprotju s cilji EU glede zmanjšanja onesnaževanja in emisij ter omejitvami, ki jih postavljajo omejitve planeta. Mejniki in KPI bi morali biti opredeljeni zdaj v znanstveno utemeljenem postopku ter izrecno vključevati nevladne organizacije in druge ustrezne deležnike.

4.2.3

Drugi deležniki bi morali imeti formalno vlogo pri izdelavi načrtov preoblikovanja in izmenjavi informacij v okviru evropskih referenčnih dokumentov BAT. Primernejši je seznam deležnikov, navedenih v določbi o inovacijskem centru za industrijsko preobrazbo in emisije (INCITE), vključno z EEA. Spodbujati bi bilo treba bolj uravnoteženo sodelovanje različnih interesnih skupin ter vključevanje akademskega sveta in drugih nevladnih organizacij za varovanje zdravja.

4.2.4

EESO meni, da bi bilo treba razviti KPI z jasnimi časovno omejenimi cilji ukrepanja, ki bi jih lahko na primer vključili v Prilogo III k direktivi o industrijskih emisijah, ki se nanaša na merila za določanje BAT. Takšni KPI bi se lahko uporabili za usmerjanje pregledov referenčnih dokumentov BAT in postopka priprave načrta preoblikovanja. Ti pregledi bi se morali izvajati v dobro zasnovanem in pravočasnem postopku, z mejniki, ki jih je mogoče načrtovati vnaprej, da bi zagotovili zgodnje signale in ustrezno podporo pri načrtovanju.

4.2.5

EESO predlaga določitev minimalnih načel, s katerimi se bo zagotovilo, da ima preprečevanje onesnaževanja prednost pred zmanjševanjem onesnaževanja, in preverjanje, ali so opredeljene (nastajajoče) tehnike združljive z doseganjem ciljev pravnega reda EU in zastavljenega cilja ničelnega onesnaževanja.

4.3   Gradnik 3: viri in kemikalije

4.3.1

Člen 15(3a), v skladu s katerim mejne vrednosti okoljske učinkovitosti ne smejo presegati ravni okoljske učinkovitosti, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, in drugih ravni okoljske učinkovitosti, ni zadostno skladen z zahtevo, da morajo upravljavci uporabljati BAT, in bi moral ustrezati strogemu delu spektra ravni okoljske učinkovitosti, povezanih z BAT, ki se nanašajo na standarde za nove obrate, če je v ustreznem zaključku o BAT opredeljena diferenciacija. EESO pozdravlja močnejšo vlogo BAT v zvezi z rabo virov; to ne koristi le okolju in zdravju ljudi, temveč je tudi ekonomsko upravičeno za upravljavce.

4.3.2

Združenja predstavnikov delavcev in nevladne organizacije prav tako poudarjajo prednosti zamenjave nevarnih snovi ter preprečevanja, kar na koncu pripelje do manj poklicnih bolezni, kot je rak (ki je prvi vzrok smrti pri delu). EESO je poudaril, da bi boljši dostop do informacij o učinkovitosti in njihovo razlago dosegli z njihovo neposredno vključitvijo v portal EEA.

4.4   Gradnik 4: podpora razogljičenju

4.4.1

Predlog ne zagotavlja primernosti direktive o industrijskih emisijah za varstvo podnebja. EESO meni, da je varstvo podnebja pomembno, in močno podpira kombiniran pristop in doslednost politike za zagotovitev vzajemnih koristi.

4.4.2

Civilna družba je predlagala, da se v besedilo direktive o industrijskih emisijah vključijo naslednje določbe: kot dodatno merilo BAT bi bilo treba dodati „podnebno nevtralnost“; črtati bi bilo treba člen 9(1); ukrepi razogljičenja so določeni tudi v okviru načrtov preoblikovanja, npr. 100 g CO2ekv./kWh od 1. januarja 2035 in 0 g CO2ekv./kWh najpozneje do leta 2040. Zavezujoče obveznosti elektrifikacije in zamenjave goriva.

4.4.3

Industrija ima drugačno stališče in bi namesto tega ubrala individualni pristop, dokler okrepljena direktiva o EU ETS ne začne učinkovati. Podpira predlog Evropske komisije za preložitev pregleda na sredino leta 2028. Glavni argument je, da je sistem EU ETS bolj prilagodljiv, zato se lahko upravljavci sami odločijo glede tega, katere ukrepe bi bilo stroškovno učinkovito izvesti.

4.5   Preoblikovanje/razširitev področja uporabe

Dejavnosti intenzivne živinoreje (vključitev govedi, pregled pragov za perutnino in prašiče)

4.5.1

Evropska komisija je predlagala nekatere spremembe v zvezi z industrijsko živinorejo na podlagi glave velike živine (GVŽ) (9). Pričakuje, da bo s tem povezana korist za zdravje znašala 5,5 milijarde EUR na leto, pri čemer stroški izpolnjevanja obveznosti po ocenah znašajo približno 265 milijonov EUR.

4.5.2

Glavne spremembe se nanašajo na ureditev izdajanja dovoljenj, pri čemer je ne preveč stroga ureditev dovoljenj predlagana v novem poglavju VIa. Po mnenju EESO ni jasno, kako bo zmanjšanje onesnaževanja doseženo zgolj z razširitvijo področja uporabe. Ukrepi, ki jih je treba izvajati v okviru predpisov o obratovanju (člen 70i), še niso opredeljeni in naj bi bili predmet delegiranega akta Komisije, pri čemer naj bi bilo to glede na rok za izpolnjevanje leta 2030.

4.5.3

Glavni pomisleki civilne družbe se nanašajo na možnost, da države članice uporabljajo sistem registracije, ki je v nasprotju z zahtevami, določenimi v postopkih za izdajo dovoljenj za vsak primer posebej (npr. status sprejemnega okolja, zlasti za vnos nitratov in gnoja). To bi pomenilo nazadovanje za dejavnosti, ki jih trenutno ureja direktiva o industrijskih emisijah, točka 6.6 (prašiči in perutnina). Manjka neposredna povezava s potrebo po izpolnjevanju predpisane kakovosti okolja in sprejemno zmogljivostjo zemljišča. Zajeti bi bilo treba tudi onesnaževanje iz akvakulture. Nazadnje, besedilo poglavja (člen 70f) glede pomena vprašanj je nejasno.

4.5.4

Stališče zadevnih zastopniških organizacij je naslednje: vključitev živinoreje se zdi preuranjena: emisijskih vrednosti, povezanih z vnosom gnoja v tla, ni mogoče pravilno izmeriti, temveč so ocenjene na podlagi vrste vnesene prehrane; celo ocene kažejo vnos več kot +/– 100 % okoli povprečja, kar je še bolj nezanesljivo pri reji na pašnikih, kjer so emisije razpršene; na voljo ni nobene analize Skupnega raziskovalnega središča niti taka analiza ni predvidena; upravljavci nimajo dovolj znanja in zmogljivosti za zbiranje, zagotavljanje in sporočanje tovrstnih podatkov.

4.5.5

Cilj direktive o industrijskih emisijah je na splošno visoka raven varstva okolja v velikih industrijskih obratih. V skladu s predlogom Komisije so zdaj v določbah direktive o industrijskih emisijah zajeta kmetijska gospodarstva z najmanj 150 glavami velike živine („prag“), ne glede na tehnologijo reje. V praksi to pomeni, da področje uporabe direktive zajema veliko družinskih kmetij, za katere tako velja isti režim kot za druge velike industrijske obrate (kot je proizvodnja cementa ali jekla). Da bi zagotovili sorazmerno in čim bolj stroškovno učinkovito izvajanje direktive, EESO močno priporoča, da se na podlagi nove ustrezne ocene učinka tehnologij reje bistveno zviša prag za kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo z živinorejo.

4.5.6

EESO meni, da bi bilo treba razjasniti vsebino predpisov o obratovanju (70i), in sicer tistih, ki bi bili najbolj učinkoviti pri doseganju navedenih ciljev preprečevanja onesnaževanja, hkrati pa sorazmerni za upravljavce. Razlikuje se glede na to, ali se živali redijo samo sezonsko v zaprtih prostorih in katere vrste ukrepov je treba sprejeti za ravnanje z gnojem. EESO priporoča dodatne spodbude za kmetije, ki izkazujejo najboljšo okoljsko prakso, zlasti ekološko kmetovanje in druge kmetijske prakse, pri katerih se spoštuje dobrobit živali, in ki so kmetije proste reje, po možnosti za lokalno prilagojene, lokalne in redke pasme. Novi okvir bi moral spodbujati trajnostne prakse, ne pa optimizacije metod intenzivne živinoreje, npr. z več ukrepi za nadzor zraka na koncu cevi. Dokument EMAS iz leta 2018 o sektorskem referenčnem dokumentu v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja za kmetijski sektor (10) je dober zgled za merila odličnosti, ki bi lahko služila kot uporabna podlaga za opredelitev teh standardov.

4.5.7

Akvakultura je kompleksen ekosistem, ki ne povzroča le emisij, temveč ustvarja tudi okoljske sinergije: mikroklima, nadzor temperature, kakovost zraka, hidrološka bilanca, zajemanje ogljika, biotska raznovrstnosti itd., zato emisij ni mogoče oceniti ločeno. Podrobne analitične študije Skupnega raziskovalnega središča ni, niti na seznamu referenčnih dokumentov BAT. Zaradi velikega števila obstoječih tehnologij, od katerih so nekatere neto podnebno nevtralne, je potrebna zelo natančna opredelitev različic BAT.

Dejavnosti rudarjenja mineralov

4.5.8

Komisija predlaga, da se v področje uporabe vključijo nekatere vrste dejavnosti rudarjenja mineralov in kovin. EESO podpira to vključitev, ker lahko pomembno vpliva na okolje, spodbuja ekološko neoporečno raziskovanje virov, ki jih je treba pridobivati na najučinkovitejši način, in tako izboljša sprejemanje v javnosti. Pričakuje se, da se bo povpraševanje po kritičnih mineralih v EU močno povečalo, kar bo pomenilo dodatne pritiske za nove rudarske dejavnosti. V večini primerov so te dejavnosti že regulirane na nacionalni ravni, pristop EU pa bi podprl enake konkurenčne pogoje.

Vključitev proizvodnje baterij z zmogljivostjo v gigavatnih urah

4.5.9

Komisija predlaga, da se v področje uporabe direktive o industrijskih emisijah vključi proizvodnja litij-ionskih baterij in sestavljanje baterijskih celic/sklopov s proizvodno zmogljivostjo 3,5 GWh ali več na leto. EESO podpira to vključitev zaradi novih ugotovitev o velikih vplivih, ki jih lahko imajo te dejavnosti, zlasti v zvezi s porabo vode in uporabo nevarnih kovin. Zaradi elektrifikacije prometa in drugih aplikacij je to hitro rastoči sektor. Ni pa jasno, zakaj je bil prvotno predlagani prag zmogljivosti 2,5 GWh v zadnjem trenutku znižan.

Odlaganje odpadkov

4.5.10

Komisija predlaga okrepitev zahtev, ki veljajo za odlagališča, zato ne gre za razširitev področja uporabe. Z zagotovitvijo BAT za odlaganje odpadkov bi se izboljšali okoljski in podnebni učinki odlaganja, zlasti v zvezi s preprečevanjem/zajemom emisij metana. Direktiva o odlaganju odpadkov na odlagališčih (11) sega v leto 1999; v nasprotju s tem, kar ta direktiva navaja, za odlaganje odpadkov ni standardov BAT. Prav tako je izrecno navedeno, da biološka obdelava zajema dejavnosti anaerobne obdelave (v oddelku 5.3). EESO podpira obe razjasnitvi.

5.   Splošne ugotovitve (pregled E-RIPO)

5.1

RIPO morajo prispevati k vsaj trem medsebojno povezanim ciljem, kot je določeno v členu 1 Protokola iz Kijeva o registrih izpustov in prenosov onesnaževal (glej točko 1.18).

5.2

EESO ugotavlja, da so sodobni in integrirani podatkovni portali, ki so enostavni za uporabo, ključni za zagotavljanje sledenja napredku pri preprečevanju onesnaževanja in javni odgovornosti. Čeprav pozdravlja nekatere nove določbe, kot je sistematično poročanje o prispevkih (poraba, materiali, vplivi dobavne verige), umeščanje informacij v kontekst, poročanje o razpršenih emisijah, največja prijaznost do uporabnika in vključevanje različnih tokov poročanja, ima resne pomisleke glede bolj specifičnih zahtev, tj. kako omogočiti primerjalno analizo in spodbujati skladnost.

6.   Posebne ugotovitve (pregled E-RIPO)

6.1

EESO ni prepričan, da je ustrezno, da se odlaga z uvrstitvijo opredeljenih onesnaževal, ki zbujajo skrb, na seznam.

6.2

EESO meni, da imajo državljani legitimen interes, da prejmejo koristne informacije o okoljskem odtisu izdelkov.

6.3

Komisija navaja cilj „zajetja najmanj 90 % izpustov vsakega onesnaževala v zrak, vode in tla […]; vključno z ničelnimi pragovi za snovi, ki so še posebej nevarne za okolje ali zdravje ljudi“. Ta cilj je dobrodošel.

6.4

Z ohranitvijo pragov za poročanje se bo povečalo upravno breme za pristojne organe; kadar obstajajo podatki o spremljanju, bi jih bilo treba uporabiti in jih torej sporočiti. Glede na zgoraj navedeno se EESO ne strinja s pragovi poročanja.

6.5

EESO meni, da je mogoče izboljšati učinkovitost in uspešnost poročanja. Upravljavci bi morali imeti možnost, da podatke o spremljanju predložijo neposredno na portalu EEA; večina jih namreč temelji na sistemih za neprekinjeno spremljanje emisij (CEM). V mnogih državah EU, pa tudi na Kitajskem in v ZDA, so neobdelani podatki iz sistemov za neprekinjeno spremljanje emisij neposredno javno dostopni v realnem času (ali v enem mesecu) v centralizirani bazi podatkov. Portal EEA te funkcije še ne ponuja. EESO meni, da bi zmanjšali upravno breme in breme ocenjevanja skladnosti za pristojne organe, če bi upravljavcem omogočili poročanje na daljavo neposredno na portalu EEA, hkrati pa bi omogočili časovno učinkovitejši dostop do informacij za različne končne uporabnike. Pristojni organi bi bili na podlagi posebnih pravic dostopa še naprej odgovorni za potrjevanje in izvrševanje; vnose podatkov bi lahko označili s statusom (čaka na potrditev/potrjeno).

---

(1)  Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (prenovitev) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).

(2)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal ter spremembi direktiv Sveta 91/689/EGS in 96/61/ES (UL L 33, 4.2.2006, str. 1).

(3)  https://unece.org/environment-policy/public-participation/prtrs-protocol-text

(4)  https://industry.eea.europa.eu/

(5)  https://eeb.org/library/ngo-preliminary-assessment-of-the-european-commissions-proposal-for-revised-ied-and-e-prtr

(6)  https://www.eionet.europa.eu/etcs/etc-atni/products/etc-atni-reports/etc-atni-report-04-2020-costs-of-air-pollution-from-european-industrial-facilities-200820132017

(7)  https://www.who.int/news-room/feature-stories/detail/what-are-the-who-air-quality-guidelines

(8)  ACCC/C/2014/121 EU: https://unece.org/acccc2014121-european-union.

(9)  Faktorji GVŽ temeljijo na Prilogi II k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 808/2014.

(10)  Sklep Komisije (EU) 2018/813 z dne 14. maja 2018 o sektorskem referenčnem dokumentu v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja, kazalniki okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merili odličnosti za kmetijski sektor v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 145, 8.6.2018, str. 1), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32018D0813.

(11)  Direktiva Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlagališčih odpadkov (UL L 182, 16.7.1999, str. 1), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A31999L0031.