Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija EU za trajnostne in krožne tekstilne izdelke

(COM(2022) 141 final)

(2022/C 443/15)

Poročevalec:	Florian MARIN
Soporočevalec:	Antonello PEZZINI

Zaprosilo	Evropska komisija, 2. 5. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji
Datum sprejetja na seji komisije	24. 6. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 7. 2022
Plenarno zasedanje št.	571
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	202/0/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Tekstilna industrija lahko prispeva k okoljskim ciljem EU in mora prevzeti odgovornost za svoj vpliv na okolje. Najti je treba pravo ravnovesje med stroški ob koncu življenjske dobe, ki jih nosijo proizvajalci tekstila, in konkurenčnostjo sektorja.

1.2

Za prehod na krožnost in digitalni prehod potrebuje tekstilni sektor ustrezne in prožne ukrepe, ki bodo upoštevali njegove posebnosti. Sestavni del strategije za tekstil morajo biti ustvarjalnost in trajnostne inovacije.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira obsežne zahteve glede označevanja stopnje recikliranja in okoljskega odtisa tekstilnih izdelkov kot možno spodbudo za potrošnike pri odločanju za trajnostne izdelke in kakovost namesto količine, vendar dodaja, da sta potrebni temeljita ocena učinka in obsežna informacijska kampanja na evropski ravni.

1.4

EESO izraža zaskrbljenost zaradi praks nelojalne konkurence in poziva k večjemu nadzoru trga uvoženih izdelkov ter boljšemu usklajevanju in sodelovanju med nacionalnimi nadzornimi organi. EESO poziva k ukrepom za zagotovitev uravnoteženega odnosa med akterji v tekstilnih dobavnih verigah in priporoča uvedbo najboljših praks na svetovni ravni na področju trajnosti, ki bodo v celoti skladne s tehničnimi standardi Evropskega odbora za standardizacijo, Evropskega odbora za elektrotehniško standardizacijo in Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde, hkrati pa poudarja pravico do varovanja zdravja in okolja.

1.5

EESO meni, da je treba okrepiti obstoječe in prihodnje trgovinske sporazume, v splošne sheme preferencialov za države v razvoju pa vključiti določbe o trajnostnosti in varstvu človekovih pravic.

1.6

EESO je pričakoval večji poudarek na socialnih vidikih v sektorju, saj mora biti zeleni prehod tesno povezan s pravičnim prehodom. Pripraviti bi bilo treba nadaljnje pobude v zvezi s socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji.

1.7

EESO poudarja, da so potrebni naložbe in programi za konsolidacijo zmogljivosti inšpekcijskih služb in operativne zmogljivosti socialnih partnerjev za spremljanje svetovnih sporazumov, temeljnih pravic in pravic delavcev. S pametno uporabo sredstev iz Kohezijskega sklada je treba prispevati k zmanjšanju razlik med državami članicami in regijami.

1.8

EESO meni, da bi bilo treba državam članicam zagotoviti dodatno pomoč pri čezmejnem sodelovanju, nadzoru trga, učinkovitosti nadzora in usklajevanju standardov, ter poziva, naj se vzpostavi nadnacionalni postopek spremljanja.

1.9

EESO podpira obvezno primerno skrbnost za vsa podjetja EU s posebno podporo za zagotavljanje skladnosti malih in srednjih podjetij s predpisi ter poziva, naj se sprejmejo strogi ukrepi za prepoved gospodarskih odnosov s subjekti, ki izkoriščajo delo otrok ali ne spoštujejo dostojnih delovnih pogojev, kot je določeno v temeljnih konvencijah Mednarodne organizacije dela.

1.10

S sredstvi EU, vloženimi v sektor, bi morala biti povezana socialna in okoljska merila za financiranje projektov. EESO poziva, naj se v sodelovanju s socialnimi partnerji v EU in zunaj nje pripravi namenska pobuda EU za izboljšanje socialne varnosti, delovnih pogojev, varnosti in zdravja pri delu ter plač v tekstilnem sektorju.

1.11

Za prehod na nove trajnostne poslovne modele, ki temeljijo na okoljsko primerni zasnovi, so potrebne učinkovite politike o materialih in oblikovanju, proizvodnji in distribuciji, razvoju trga, uporabi in ponovni uporabi ter zbiranju in recikliranju, dopolniti pa jih je treba z večjimi možnostmi financiranja in spodbudami za lokalne proizvajalce, da bi proizvodnjo preusmerili h kakovostnim in trajnim izdelkom, ki jih je mogoče reciklirati.

1.12

S prihodnjo shemo razširjene odgovornosti proizvajalca bi bilo treba namesto postopkov lažne krožnosti spodbujati recikliranje tekstilnih vlaken v nova vlakna, hkrati pa v vseh regijah vseh držav članic, tudi na podeželju, vzpostaviti dovolj zbirnih mest.

1.13

EESO poziva, naj se pripravijo nacionalne kampanje za spodbujanje priložnosti za delo v tekstilnem sektorju ter finančni programi za preusposabljanje in izpopolnjevanje delovne sile, obenem pa naj se izvajajo programi poklicnega usposabljanja in vajeništva.

1.14

EESO poziva, naj se sprejmejo sektorski in usklajeni socialni in okoljski predpisi glede javnega naročanja v Uniji. Za spremljanje in podpiranje socialnih in okoljskih meril pri nabavi v tekstilnem sektorju bi bilo treba vzpostaviti evropski tristranski odbor, ki bi vključeval socialne partnerje in organizacije civilne družbe.

2.   Vidiki konkurenčnosti

2.1

EESO je seznanjen s cilji v sporočilu Komisije (1), vendar meni, da so v njem navedeni le potrebni koraki ter prihodnji zakonodajni ukrepi, zaveze in delegirani akti, ne pa konkretni ukrepi, ki bi bili posebej usmerjeni v doseganje teh ciljev v tekstilnem sektorju. Pripravljen bi bil sodelovati v podrobnejši razpravi, ki jo je vneto pričakoval, vseeno pa ceni, da je bil tekstil vključen v razpravo. Meni, da bi moralo biti napovedanih šestnajst prihodnjih zakonodajnih pobud skladnih, realističnih in izvršljivih.

2.2

Tekstilni sektor ima številne sestavne dele. Vsak od njih ima posebne značilnosti, za katere so potrebni ustrezni in prilagoditveni ukrepi. Da bi zagotovili ustrezen trajnostni krožni in digitalni prehod, teh posebnosti ne bi smeli obravnavati z univerzalnim pristopom, ampak postopoma. Zaradi vojne v Ukrajini in zviševanja cen energije se povečuje breme za produktivnost in uspešnost sektorja.

2.3

Zaradi hitrega povečanja spletnega nakupovanja se je pojavilo vprašanje konkurenčnosti tekstilnih podjetij; sektor ima težave pri konkuriranju, zlasti z velikimi platformami. Posebno pozornost je treba nameniti podjetjem, ki delujejo v več državah članicah in tretjih državah. EESO meni, da sta potrebna regulacija digitalnih trgov in nadnacionalno spremljanje ter da bi bilo treba državam članicam zagotoviti dodatno pomoč pri čezmejnem sodelovanju, nadzoru trga, učinkovitosti nadzora in usklajevanju standardov.

2.4

Dejavniki, ki prispevajo h kršitvam človekovih pravic in pravic delavcev, so nabavna politika, odnosi med blagovnimi znamkami in različnimi podizvajalci, velike količine in nizke cene. Blagovne znamke imajo na ravni dobavnih verig izjemno velik vpliv, kar lahko ogrozi prizadevanja proizvajalcev, da bi spoštovali pravice delavcev in človekove pravice ter zagotavljali skladnost z okoljskimi predpisi. EESO poziva, naj se sprejmejo ukrepi za ravnovesje med akterji v dobavnih verigah. Poleg tega odločno priporoča, naj se pri strategiji EU za tekstilne izdelke in vseh prihodnjih ukrepih, povezanih z njo, ustrezno upoštevajo posebnosti malih in srednjih podjetij, pred vsakim ukrepom pa naj se pripravi posebna analiza učinkov, ki naj ga spremlja.

2.5

EESO izraža zaskrbljenost zaradi nelojalne konkurence in poziva k povečanemu nadzoru trga uvoženih izdelkov, zlasti v zvezi s končnimi izdelki, ki prihajajo iz tretjih držav in vstopajo na enotni trg. Da bi potrošnikom zagotovili varne izdelke, ki ustrezajo predpisom, sta potrebna boljše usklajevanje in sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi organi.

2.6

EESO poudarja, da je treba pri zahtevah za tekstilni sektor glede okoljsko primerne zasnove poleg omejitev uporabe kemikalij upoštevati trajnost ter možnosti recikliranja, popravila in ponovne uporabe izdelkov ter socialne pravice, ki daleč presegajo tradicionalne vidike oblikovanja. Ugotavlja, da je treba najti pravo ravnovesje med stroški ob koncu življenjske dobe, ki jih nosijo proizvajalci tekstila, in konkurenčnostjo sektorja.

2.7

Prostotrgovinski sporazumi lahko prispevajo k spodbujanju dostojnega dela, pravičnih dobavnih verig in socialnega dialoga na sektorski ravni. EESO meni, da je treba v obstoječih in prihodnjih trgovinskih sporazumih takoj okrepiti poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, v splošne sheme preferencialov za države v razvoju pa vključiti določbe o trajnostnosti in varstvu človekovih pravic. V pogajanjih bi bilo treba ob sodelovanju socialnih partnerjev in civilne družbe uporabiti predhodne in naknadne ocene vpliva na človekove pravice in okolje, ki bi morale zajemati dolgo obdobje v podjetju.

2.8

Vključiti in podpirati je treba socialna podjetja in nevladne organizacije, saj lahko pomembno prispevajo k doseganju okoljskih ciljev v tekstilnem sektorju. Glede na količino plastike, ki se porabi pri proizvodnji oblačil, EESO meni, da bi morala EU razmisliti o uvedbi davka na neobdelana sintetična vlakna, da bi zmanjšali uporabo neobdelane plastike. Poleg tega bi bilo treba pri postopkih popravil ter zbiranja, razvrščanja in recikliranja odpadkov upoštevati prostorsko razširjenost industrije, regionalne in geopolitične cilje ter razvoj podeželja.

3.   Trajnostnost, krožnost in zeleni prehod

3.1

EESO želi poudariti, da ne glede na to, kako se bo v prihodnje razvijal prehod na odpornejši, bolj trajnosten in digitalen tekstilni sektor, podaljšanje življenjske dobe izdelkov prinaša večje koristi kot recikliranje. Ugotavlja tudi, da je treba vzpostaviti resničen trg EU za sekundarne surovine, in meni, da lahko EU, če se bodo spoštovale zahteve glede recikliranja, na področju sekundarnega tekstila prevzame vodilni položaj na svetovni ravni. Prispevek se lahko oblikuje prek evropske platforme deležnikov za krožno gospodarstvo (2).

3.2

EESO zagovarja obveznost povečane sledljivosti in preglednosti glede števila izdelkov, ki jih zavržejo in uničijo velika podjetja. Poleg tega poziva sozakonodajalca, naj podpreta prenos pooblastil na Komisijo, da bo lahko uvedla prepoved uničevanja neprodanih tekstilnih izdelkov in po potrebi spodbujala donacije tekstilnih izdelkov prikrajšanim skupinam ali subjektom, ki se ukvarjajo z dobrodelnimi dejavnostmi.

3.3

Onesnaževanje z mikroplastiko, ki ga povzroča današnja zasnova tekstila, znatno vpliva na okolje. EESO podpira ugotovitev Komisije, da je to predvsem posledica današnjih proizvodnih procesov, zlasti pa pojava hitre mode.

3.4

EESO poudarja, da podjetja potrebujejo finančno podporo za uvedbo avtomatiziranih tehnologij za razvrščanje tekstila, ki ga ni mogoče ponovno uporabiti za oblačila, pa tudi za razvoj izboljšanih obratov za recikliranje, vključno z možnostjo zasnove lokalnih in regionalnih vozlišč za recikliranje in razvrščanje. Poleg tega morajo deležniki kot pomembno vprašanje v panogi obravnavati gradnjo infrastrukture za popravilo oblačil, kot so trgovine in butiki. V zvezi s tem EESO pozdravlja pobudo EURATEX, da bi v bližini evropskih območij, ki se ukvarjajo s tekstilom in oblačili, vzpostavili pet središč za recikliranje tekstila, kjer bi zbirali, razvrščali, obdelovali in reciklirali industrijske, predporabniške in poporabniške tekstilne odpadke. Meni, da so za reciklirane izdelke potrebni tehnični, okoljski, socialni in energijski standardi, ki bi jih bilo treba prenesti in uporabljati na ravni ISO ter jih vključiti v mednarodne trgovinske sporazume.

3.5

EESO izraža zaskrbljenost, ker je mogoče tekstilne odpadke izvažati kot rabljene izdelke, in meni, da je v zvezi s tem takoj treba ukrepati na ravni EU. V vseh vrednostnih verigah je treba izvajati učinkovit nadzor nad kemikalijami. Poleg tega EESO poziva, naj se na svetovni ravni uvede dobra trajnostna praksa, v okviru katere bodo morali kupci in lastniki blagovnih znamk preverjati in zahtevati skladnost s tehničnimi standardi Evropskega odbora za standardizacijo, Evropskega odbora za elektrotehniško standardizacijo in Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde.

3.6

EESO meni, da je treba v Uniji oblikovati sektorska in usklajena socialna in okoljska pravila za javno naročanje, ki bodo omogočila čezmejno udeležbo in enake konkurenčne pogoje, končni cilj pa je uvedba obveznih in usklajenih sistemov v EU. Za spremljanje in podpiranje socialnih in okoljskih meril pri nabavi v tekstilnem sektorju bi bilo treba vzpostaviti evropski tristranski odbor, ki bi vključeval socialne partnerje in organizacije civilne družbe.

4.   Potrošniki in digitalizacija

4.1

EESO poziva Evropsko komisijo, naj pripravi oceno učinka, ki bi ga imele morebitne izboljšave označevanja tekstila, proizvedenega/prodanega na notranjem trgu. Potrošnikom je treba zagotoviti pravičen dostop do informacij o popravljivosti, sledljivosti in podatkih na digitalni etiketi. EESO meni, da bi lahko z obsežnimi zahtevami glede označevanja stopnje recikliranja in odtisa tekstilnih izdelkov potrošnike pomembno spodbudili k odločanju za bolj trajnostne tekstilne izdelke.

4.2

EESO meni, da lahko velika informacijska kampanja na evropski ravni državljanom pomaga, da se pri izbiri ozaveščeno odločajo za trajnostnost, hkrati pa bi bilo treba potrošnike, na primer z različnimi stopnjami DDV za trajnostne/netrajnostne izdelke na notranjem trgu, spodbujati h kakovosti namesto količini.

4.3

Za spremljanje dobavnih verig so pomembni pregledni in skupni podatki o izdelkih, recikliranih in ponovno uporabljenih elementih, uničenju blaga, kemikalijah, uporabljenih v proizvodnem procesu, učinku proizvodnega procesa na družbo in delo ter okoljskem vplivu za vsako podjetje v dobavni verigi. Za izboljšanje okoljskih in socialnih razmer v tekstilnem sektorju je ključno, da se vzpostavi odprt podatkovni okvir, potrošnikom, civilni družbi in socialnim partnerjem pa zagotovi prost dostop do njega. EESO meni, da je treba upoštevati digitalno pismenost potrošnikov, vsebina podatkov pa bi morala biti namenjena vsem deležnikom v dobavni verigi. Najti je treba pravo ravnovesje med potrebo po preglednih podatkih in varstvom pravic industrijske lastnine.

4.4

EESO izraža zaskrbljenost, ker se manj kot 1 % tekstila po svetu reciklira v nov tekstil (3), in meni, da bi bilo treba v okviru prihodnje sheme razširjene odgovornosti proizvajalca ustrezno spodbujati recikliranje tekstilnih vlaken v nova vlakna namesto postopkov lažne krožnosti, kot je na primer uporaba poliestra iz recikliranih plastenk.

5.   Izobraževanje in delovni pogoji

5.1

EESO poudarja, da bi bilo lahko podanih več podrobnosti o socialnih vidikih v tekstilnem sektorju in da bi bilo dobrodošlih več pobud. Zeleni prehod mora biti tesno povezan s pravičnim prehodom. EESO je razočaran, ker niso bile napovedane dodatne pobude za socialni dialog in kolektivna pogajanja.

5.2

Pravična porazdelitev dodane vrednosti v dobavnih verigah in odgovornejši izdelki pomenijo konsolidacijo kolektivnih pogajanj, zmanjšanje nestandardnih oblik zaposlitve in ustrezen nadzor delovnih pogojev. Poleg preobrazbe sektorja v smeri trajnostne proizvodnje in digitalnih tehnologij so nujno potrebni tudi kvalificirani delavci. V primerjavi s prejšnjimi leti je zdaj potrebnih več srednje- in visokokvalificiranih delavcev.

5.3

Resna težava v sektorju je staranje, saj se mlajšim generacijam zaposlitev v tekstilni industriji ne zdi privlačna. Delavci v sektorju so večinoma ženske, zato je socialni pritisk na sistem večji. Posebno pozornost je treba nameniti podeželju, malim kmetom in njihovi vlogi v svetovnih dobavnih verigah. EESO poziva, naj se v vseh državah članicah pripravijo posebne kampanje za spodbujanje priložnosti za delo v tekstilnem sektorju ter finančni programi za preusposabljanje in izpopolnjevanje delovne sile, obenem pa naj se izvajajo programi poklicnega usposabljanja in vajeništva, da bi v tem sektorju ustvarili kakovostna delovna mesta. Finančne institucije bi morale v svoje standarde uspešnosti med pogodbene pogoje za financiranje vključiti socialne pogoje.

5.4

Kršitve pravic delavcev in delovnih pogojev (prekarno delo, plače pod pragom revščine, slaba skrb za varnost in zdravje pri delu, prisilno delo) so še naprej težava, različne prostovoljne pobude (socialne revizije, svetovni sporazumi, kodeksi ravnanja) pa so se pokazale za nezadostne. EESO se zavzema za vzpostavitev in konsolidacijo zmogljivosti inšpekcijskih služb, skladnost in zbliževanje inšpekcijskih metod in meril, usposabljanje inšpektorjev ter sodelovanje s socialnimi partnerji in civilno družbo v EU in zunaj nje. Izredno pomembne so naložbe za povečanje operativne zmogljivosti socialnih partnerjev za spremljanje spoštovanja svetovnih sporazumov, temeljnih pravic in pravic delavcev. S pametno uporabo sredstev iz Kohezijskega sklada je treba prispevati k zmanjšanju razlik med državami članicami in regijami v EU.

5.5

Ker so vrednostne verige zelo kompleksne in razdrobljene, so za doseganje trajnostnosti in socialne pravičnosti potrebni pristopi, ki se dopolnjujejo. Asimetrična razmerja moči in nelojalna konkurenca so utrli pot izkoriščanju delavcev in proizvodnemu modelu, ki ne spoštuje okoljskih omejitev. EESO meni, da je za ustrezno izvajanje strategije ter spoštovanje človekovih pravic, pravic delavcev in zagotavljanje skladnosti z okoljskimi predpisi potreben pritožbeni mehanizem na ravni EU in v vsaki državi članici ob udeležbi organizirane civilne družbe, da se prepreči ponižujoče izkoriščanje delavcev.

5.6

EESO ceni nedavno objavljeni predlog direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti (4) in meni, da je za vsa podjetja EU potrebna obvezna primerna skrbnost, pri čemer je treba mala in srednja podjetja posebej podpreti pri izpolnjevanju predpisov; poziva, naj se sprejmejo strogi ukrepi za prepoved gospodarskih odnosov s subjekti, ki izkoriščajo delo otrok ali ne spoštujejo dostojnih delovnih pogojev, kot je določeno v temeljnih konvencijah Mednarodne organizacije dela. Poleg tega ugotavlja, da so v nekaterih državah sindikalne dejavnosti omejene, in meni, da te omejitve vodijo do industrijskih nesreč, težkih in nečloveških delovnih pogojev, plač, ki zadoščajo le za preživetje, pomanjkanja osnovne varovalne opreme itd.

5.7

Svoboda združevanja, pravica do ustanovitve sindikata ali včlanitve vanj ter sodelovanje pri kolektivnih pogajanjih za tekstilne delavce ne bi smele pomeniti ovir. Pri sredstvih EU, vloženih v tekstilni sektor na ravni EU, bi morala biti v preglednico za ocenjevanje vključena socialna in okoljska merila za financiranje projektov. EESO zaradi posebnosti tekstilnega sektorja poziva, naj se v sodelovanju s socialnimi partnerji v EU in zunaj nje pripravi namenska pobuda EU za izboljšanje socialne varnosti, delovnih pogojev, varnosti in zdravja pri delu ter plač v sektorju.

6.   Financiranje in naložbe

6.1

EESO meni, da sta konsolidacija konkurenčnosti in zmanjšanje ogljičnega odtisa evropskega tekstilnega sektorja odvisna od celostne in medsebojno povezane politike izdelkov, ki jo spremljajo strožji predpisi, tržni instrumenti in spodbude, novi standardi ter ustrezne informacije za potrošnike, proizvajalce in druge deležnike. Z mehanizmom za ogljično prilagoditev na mejah se lahko zmanjša tveganje selitve virov CO2 in zagotovi, da se pri ceni uvoza v celoti upošteva okoljski odtis.

6.2

Za prehod na nove trajnostne poslovne modele so potrebne učinkovite politike o materialih in oblikovanju, proizvodnji in distribuciji, razvoju trga, uporabi in ponovni uporabi ter zbiranju in recikliranju, spremljati pa jih morajo večje možnosti financiranja in spodbude za lokalne proizvajalce, da bi preusmerili proizvodne postopke, raziskali in uvedli nove tehnologije, sprejeli politike trajnostnega ravnanja z odpadki in izkoristili veliko količino razpoložljivih podatkov, obenem pa spodbujali kulturno ustvarjalnost. EESO priznava vlogo ustvarjalnih tekstilnih sektorjev pri oblikovanju inovativnih rešitev, ki pozitivno vplivajo na druge sektorje in krepijo konkurenčnost Evrope.

6.3

Podnebne zaveze je treba izvajati na ravni dobavne verige, saj blagovne znamke niso lastnice tovarn, v katerih se izdelki proizvajajo. Spodbude bi bilo treba dajati tudi podjetjem, ki so podnebno nevtralna in uporabljajo samo energijo iz obnovljivih virov. Z uporabo vseh namenskih sredstev v okviru NextGenerationEU se lahko zagotovijo strateške naložbe, gospodarska rast, blaginja in zaposlovanje, zlasti za mala in srednja podjetja.

6.4

Sektor potrebuje skupen evropski okvir in finančno podporo za proizvodnjo kakovostih in trajnih izdelkov, ki jih je mogoče reciklirati. To lahko dosežemo z velikimi naložbami v raziskave in razvoj ter obsežnimi evropskimi programi za financiranje in podpiranje sodelovanja med velikimi podjetji ter malimi in srednjimi podjetji z neposredno udeležbo socialnih partnerjev, akademskega sveta in drugih deležnikov.

6.5

Ob uvedbi sheme razširjene odgovornosti proizvajalca je treba v vseh regijah vseh držav članic, tudi na podeželju, vzpostaviti dovolj zbirnih mest. EESO poziva, naj se sprejmejo posebni ukrepi za mala in srednja podjetja, ki bodo omogočili večjo zmogljivost za zagotavljanje sledljivosti in preglednosti na ravni dobavne verige ter ustrezno povezavo s proizvajalci, pri čemer je potreben poseben poudarek na mikro- in malih podjetjih.

---

(1)  Strategija EU za trajnostne in krožne tekstilne izdelke.

(2)  Evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo.

(3)  Evropska komisija – Strategija za tekstilne izdelke.

(4)  Predlog direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in priloga.