EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 11.3.2022

COM(2022) 565 final/2

2021/434(CNS)

CORRIGENDUM

This document corrects document COM(2021) 565 final of 22.12.2021.

Concerns the Slovenian language version.

The translation of the term 'undertaking' was incorrect throughout the text.

The text shall read as follows:

Predlog

DIREKTIVA SVETA

o določitvi pravil za preprečevanje zlorabe slamnatih subjektov za davčne namene in spremembi Direktive 2011/16/EU

{SEC(2021) 565 final} - {SWD(2021) 577 final} - {SWD(2021) 578 final} - {SWD(2021) 579 final}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.OZADJE PREDLOGA

•Razlogi za predlog in njegovi cilji

Evropska komisija je 18. maja 2021 sprejela sporočilo o obdavčitvi podjetij za 21. stoletje 1 , da bi spodbudila trden, učinkovit in pravičen sistem obdavčitve podjetij v Evropski uniji. V njem sta predstavljeni dolgoročna in kratkoročna vizija za podporo okrevanju Evrope po pandemiji COVID-19 in zagotovitev ustreznih javnih prihodkov v prihodnjih letih. Njegov cilj je oblikovati pravično in stabilno poslovno okolje, ki lahko spodbuja trajnostno rast, ki ustvarja nova delovna mesta v Uniji. Ta predlog je ena od kratkoročnih, ciljno usmerjenih pobud, objavljenih v Sporočilu, kot sredstvo za izboljšanje sedanjega davčnega sistema s poudarkom na zagotavljanju pravične in učinkovite obdavčitve.

Čeprav je bil v zadnjih letih na tem področju dosežen pomemben napredek, zlasti s sprejetjem direktive proti izogibanju davkom 2 in razširitvijo področja uporabe direktive o upravnem sodelovanju 3 , pravni subjekti, ki nimajo minimalne vsebine in ne opravljajo gospodarske dejavnosti, še vedno predstavljajo tveganje, da se bodo uporabljali za neprimerne davčne namene, kot sta davčna utaja in izogibanje davkom, kot so potrdila nedavna razkritja v množičnih medijih 4 . Čeprav lahko obstajajo utemeljeni razlogi za uporabo takih subjektov, je potrebno nadaljnje ukrepanje za spopadanje s primeri, v katerih se davkoplačevalci izogibajo obveznostim na podlagi davčne zakonodaje ali delujejo proti dejanskemu namenu te zakonodaje z zlorabo podjemov, ki ne opravljajo dejanske gospodarske dejavnosti. Rezultat takih primerov je zmanjšanje splošne davčne obveznosti davkoplačevalcev. Zato se davčno breme premakne na račun poštenih davkoplačevalcev in prihaja do izkrivljanja poslovnih odločitev na notranjem trgu. Če ta situacija ni učinkovito obravnavana, ustvarja okolje za nepošteno davčno konkurenco in nepošteno razporeditev davčnega bremena. Ta direktiva se uporablja za vse podjeme, ki se štejejo za davčne rezidente in so upravičeni do prejema potrdila o davčnem rezidentstvu v državi članici. 

Ta direktiva z namenom boja proti praksam izogibanja davkom in davčnih utaj, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga, določa pravila proti izogibanju davkom in davčnim utajam na specifičnem področju. Je odziv na zahtevo Evropskega parlamenta po ukrepanju na ravni EU, da bi se preprečila zloraba slamnatih subjektov za davčne namene, ter, splošneje, na zahtevo več držav članic, podjetij in civilne družbe po močnejšem in skladnejšem pristopu EU proti izogibanju davkom in davčnim utajam.

•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike

Ta direktiva je del osrednje strategije EU o neposredni obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, da bi se zagotovilo, da vsak plača pravičen delež. Komisija je v zadnjem desetletju dosledno izvajala politike boja proti izogibanju davkom in davčnim utajam.

Leta 2012 je na primer zlasti objavila priporočilo o agresivnem davčnem načrtovanju, v katerem je državam članicam priporočila, naj sprejmejo posebne ukrepe proti dvojni neobdavčitvi in umetnim aranžmajem za davčne namene. Leta 2016 je bila sprejeta direktiva proti izogibanju davkom, da bi se v državah članicah usklajeno izvajali ključni ukrepi proti izogibanju davkom, ki izhajajo iz ukrepov mednarodnega projekta za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. Hkrati je bila od svojega sprejetja leta 2011 večkrat revidirana in razširjena direktiva o upravnem sodelovanju, da bi se omogočila obsežna in pravočasna izmenjava davčnih informacij po vsej EU, vključno z davčnimi stališči in obveznim poročanjem o aranžmajih s strani davčnih posrednikov. Z mednarodnega vidika se od leta 2017 objavlja seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, da se med drugim zaščitijo davčne osnove držav članic pred škodljivimi davčnimi praksami tretjih držav.

Veljavni davčni instrumenti na ravni EU ne vsebujejo izrecnih določb glede slamnatih subjektov, tj. subjektov, ki ne opravljajo dejanske gospodarske dejavnosti, čeprav naj bi jo opravljali, in ki se lahko zlorabijo za izogibanje davkom ali davčne utaje. V nedavnih škandalih, povezanih z davki, je bilo izpostavljeno tveganje, ki ga lahko taki subjekti pomenijo za enotni trg in zlasti davčne osnove držav članic.

•Skladnost z drugimi politikami Unije (morebitne prihodnje pobude na področju politike)

Ta direktiva nadgrajuje sporočilo Komisije o obdavčitvi podjetij za 21. stoletje za trden, učinkovit in pravičen sistem obdavčitve podjetij v EU ter izraža eno od pobud politike iz tega sporočila. Kot taka dopolnjuje številne druge pobude politike, ki jih hkrati kratkoročno in dolgoročno spodbuja Komisija. Te vključujejo predlog direktive o zagotavljanju globalne minimalne stopnje obdavčitve za mednarodne skupine podjetij v Uniji. Ta direktiva, katere cilj je odvračati od uporabe slamnatih podjetij, ustanovljenih v Uniji, za davčne namene, ima širše področje uporabe kot direktiva o minimalni stopnji obdavčitve, saj vključuje vse subjekte in pravne dogovore, ki so davčni rezidenti v Uniji, ter ne določa pragov na podlagi dohodkov. Po drugi strani se pravni okvir o minimalni stopnji obdavčitve uporablja le za mednarodne in obsežne domače skupine podjetij, katerih skupni prihodki presegajo 750 milijonov EUR. Take skupine prav tako spadajo na področje uporabe te direktive. To pa zato, ker imata obe pobudi različna namena.

Pravni okvir o minimalni stopnji obdavčitve se nanaša izključno na stopnjo, tj. stopnjo obdavčitve. Ne obravnava morebitno škodljivih značilnosti davčne osnove. Prav tako ne vključuje proučitve, ali ima subjekt zadostno vsebino za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljal. Res je, da bi lahko izvajanje pravil o minimalni stopnji obdavčitve do neke mere postopoma odvrnilo od ustanavljanja slamnatih subjektov. Vendar je ta rezultat še neznan in ga na tej stopnji ni mogoče zagotoviti.

Če bi se s področja uporabe te direktive izključile skupine, ki spadajo na področje uporabe direktive o minimalni stopnji obdavčitve, bi se poleg tega ustvarila neenaka obdavčitev slamnatih subjektov, ki spadajo v manjše skupine, ki ne dosegajo praga 750 milijonov EUR. Oprostitev zahtev po preglednosti in davčnih posledic na podlagi te direktive bi se priznala večinoma zlasti velikim mednarodnim skupinam podjetij.

Dodatne objavljene pobude zajemajo predlog, s katerim bi se od subjektov EU zahtevalo, naj vsako leto objavljajo svoje dejanske stopnje obdavčitve, in predlog, v skladu s katerim bi se z davčnimi olajšavami v korist dolžniškega financiranja spoprijeli tako, da bi lastniško financiranje na enotnem trgu obravnavali enako kot dolžniško. Poleg tega je ta direktiva skladna s politikami Unije v zvezi s preglednostjo informacij o dejanskem lastništvu in jih dopolnjuje.

2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST

•Pravna podlaga

•Subsidiarnost (za neizključno pristojnost)

Ta predlog je skladen z načelom subsidiarnosti. Narava zadevnega področja zahteva skupno pobudo za celoten notranji trg.

Namen pravil iz te direktive je preprečevati čezmejno izogibanje davkom in davčne utaje ter zagotoviti skupen okvir, ki se bo v okviru nacionalnih zakonodaj držav članic usklajeno izvajal. Takih ciljev ni mogoče zadovoljivo doseči z ukrepanjem posamezne države članice, ki bi ukrepala na lastno pobudo.

Uporaba pravnih subjektov in dogovorov, ki nimajo minimalne vsebine, za namene izogibanja davkom ali davčnih utaj navadno ni omejena na ozemlje le ene države članice. Ključna značilnost zadevnih shem je, da vključujejo davčne sisteme več kot ene države članice hkrati. Shema, ki bi zajemala uporabo slamnatega subjekta s sedežem v drugi državi članici, bi lahko torej vplivala na več držav članic.

Pri pregledu pravil držav članic proti izogibanju davkom in davčnim utajam se je pokazala razdrobljenost. Nekatere države članice so za preprečevanje zlorabe s strani slamnatih subjektov na področju obdavčitve razvile usmerjena pravila ali prakse, vključno z merili glede vsebine. Večina držav članic pa ne uporablja ciljno usmerjenih pravil, temveč se lahko opre na splošna pravila o preprečevanju zlorab, ki jih uporabljajo za vsak primer posebej. Tudi med nekaj državami članicami, ki so razvile usmerjena pravila na nacionalni ravni, se pravila precej razlikujejo ter bolj izražajo nacionalne davčne sisteme in prednosti, namesto da bi bile usmerjene v razsežnost notranjega trga.

Če bi države članice ukrepale posamično, bi se lahko sedanja razdrobljenost ponovila in po možnosti poslabšala. S takim pristopom bi se ohranjale sedanje neučinkovitosti in izkrivljanja pri medsebojnih vplivih ločenih ukrepov. Če je cilj sprejeti rešitve, ki delujejo za celotni notranji trg in izboljšujejo njegovo (notranjo in zunanjo) odpornost proti praksam davčnih utaj in izogibanju davkom, ki enako vplivajo ali bi lahko vplivale na vse države članice, je najprimernejše nadaljnje ukrepanje usklajena pobuda na ravni EU.

Poleg tega bi pobuda EU v primerjavi s tem, kaj se lahko doseže s številnimi ukrepi, sprejetimi na nacionalni ravni, prispevala dodano vrednost. Ker imajo predvidena pravila čezmejno razsežnost in se slamnati subjekti po navadi uporabljajo za erozijo davčne osnove države članice, ki se razlikuje od davčne osnove države članice, v kateri ima slamnati subjekt sedež, je za opredelitev skupnih ciljev in rešitev nujno, da morebitni predlogi uravnotežujejo različne interese na notranjem trgu in upoštevajo celotno sliko. To se lahko doseže samo, če se zakonodaja pripravi na centralni ravni. Poleg tega bi se s skupnim pristopom do slamnatih subjektov zagotovila pravna varnost in zmanjšali stroški izpolnjevanja obveznosti za podjetja, ki delujejo v EU.

Tak pristop je torej skladen z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.

•Sorazmernost

•Izbira instrumenta

3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z DELEŽNIKI IN OCENE UČINKA

•Naknadne ocene/preverjanja primernosti obstoječe zakonodaje

•Posvetovanja z deležniki

GD za obdavčenje in carinsko unijo je 4. junija 2021 začel javno posvetovanje o morebitni pobudi za preprečevanje uporabe slamnatih subjektov in ureditev za davčne namene. Vsebovalo je 32 vprašanj, med drugim usmerjenih v opis težave in njenih povzročiteljev ter opredelitev ustrezne oblike ukrepanja na ravni EU in ključnih značilnosti slamnatih subjektov, ki bi se lahko zlorabili za davčne namene. Posvetovanje se je končalo 27. avgusta 2021 in prejetih je bilo skupaj 50 odgovorov.

Respondenti opozarjajo, da sta dva glavna vzroka težav nezadostna zmogljivost davčnih uprav držav članic in neustrezno upravno sodelovanje.

Glede značilnosti, skupnih slamnatim subjektom, ki bi se lahko zlorabili za davčne namene, se respondenti na splošno strinjajo, da je ena od razpoznavnih značilnosti neobstoj lastnega bančnega računa. Prav tako se na splošno strinjajo, da je druga skupna značilnost, kadar večina direktorjev ni rezidentov države, v kateri je sedež njihovega subjekta. Glede ustreznosti drugih dejavnikov, kot je število zaposlenih, pa ni splošnega strinjanja.

Respondenti se nadalje strinjajo, da se bodo slamnati subjekti, ki bi se lahko zlorabili, verjetneje prepoznali med subjekti, ki opravljajo dejavnost razpolaganja z lastniškim kapitalom ali intelektualno lastnino in njunim upravljanjem ali dejavnost financiranja in dajanja v zakup. Čeprav respondenti menijo, da je lahko slamnati subjekt, naklonjen zlorabi, ustanovljen v kateri koli pravni obliki, ugotavljajo, da je tveganje nekoliko večje pri skladih. To, ali je subjekt malo ali srednje podjetje (MSP), ne velja za pomembno značilnost, ki bi jo bilo treba upoštevati.

Obsežne prispevke, ki presegajo vprašanja za posvetovanje je zagotovilo zlasti 33 respondentov, predvsem poslovnih in strokovnih združenj. Precejšen del teh respondentov ima za razliko od drugih respondentov pomisleke v zvezi s tem, da nova zakonodaja EU, namenjena izogibanju davkom in davčnim utajam z zlorabo slamnatih subjektov, morda ni pravočasna, tudi glede na mednarodne razprave o globalni minimalni efektivni obdavčitvi.

Ti respondenti nadalje poudarjajo, da je opredelitev slamnatega subjekta zahtevna ter da je ocenjevanje neobstoja vsebine odvisno od dejstev in okoliščin vsakega posameznega subjekta. V zvezi s tem opozarjajo, da bi morali imeti davkoplačevalci dejansko pravico, da zagotovijo dokaze o svojih posebnih okoliščinah. Ti respondenti so koristno tudi zagotovili posebne primere struktur, ki bi se lahko obravnavale, kot da nimajo vsebine, tj. da so slamnate, ki niso ustanovljene za pridobivanje davčnih ugodnosti, temveč iz veljavnih poslovnih razlogov.

Poleg javnega posvetovanja so potekala ciljno usmerjena posvetovanja z nacionalnimi strokovnjaki s področja neposredne obdavčitve. Dne 22. junija 2021 je potekal sestanek delovne skupine IV o davčnih vprašanjih, ki so mu sledila dvostranska posvetovanja. Na splošno so države članice podprle novo pobudo EU, ki obravnava zlorabo slamnatih subjektov za pridobivanje davčnih ugodnosti. Države članice so izrazile odobravanje nad opredelitvijo skupnih pravil o zlorabi slamnatih subjektov skupaj z okvirom za upravno sodelovanje. Poleg tega so zagovarjale široko področje uporabe novih ukrepov in poudarile, da bi morali zajemati tudi MSP. Med razpoložljivimi možnimi politikami so podprle regulativni ukrep.

Komisija je pri pripravi predloga upoštevala rezultate posvetovanj. Med različnimi možnimi politikami se je zlasti odločila nadaljevati predlog za regulativni in zavezujoči ukrep, tj. direktivo na podlagi člena 115 PDEU. Predlagana direktiva nadalje razlikuje med subjekti, ki bi lahko postali slamnati in bili zlorabljeni za pridobitev davčnih ugodnosti, ter se pri tem sklicuje na sklop značilnosti, ki so takim subjektom skupne. Določeni slamnati subjekti pa so vnaprej izključeni, saj se po navadi uporabljajo iz dobrih trgovinskih razlogov. Komisija se je pri pripravi meril za razlikovanje, s katerimi bi se opozorilo na subjekte, izpostavljene tveganju, in opredelitvi primerov, ki bi morali biti izključeni, ker ne pomenijo tveganja za izogibanje davkom ali utajo davka, oprla na prispevek deležnikov. MSP niso izključeni iz predloga, saj se respondenti na splošno strinjajo, da pomenijo zadevno tveganje. Direktiva ob priznavanju dejstva, da je vsebina ne nazadnje stvar dejstev in okoliščin, vključuje mehanizem, ki davkoplačevalcem omogoča, da izpodbijajo izid preskusa iz te direktive, vključno z dokazovanjem poslovnih razlogov nedavčne narave, na katerih temelji določena struktura. Podobno lahko strukture, katerih glavni razlog ustanovitve ni pridobitev davčne ugodnosti, uporabijo mehanizem in zahtevajo vnaprejšnjo oprostitev obveznosti.

•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj

Komisija se je pri opredelitvi ustreznih ukrepov za preprečevanje zlorabe slamnatih subjektov za davčne namene opirala na obsežno študijo, ki jo je izvedel mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo (International Bureau of Fiscal Documentation). Študija je bila Komisiji predložena v okviru javnega posvetovanja. V njej je bilo ugotovljeno, da veljavni ukrepi EU proti izogibanju ne zadostujejo za preprečevanje težav v zvezi z obdavčitvijo, ki se nanašajo na slamnate družbe, in da bi bilo dobrodošlo usklajeno ukrepanje, ki spodbuja čezmejno skladnost pri veljavni davčni obravnavi slamnatih aranžmajev. Ugotovljeno je bilo tudi, da so predpisi držav članic, ki bi obravnavali predvsem slamnate aranžmaje, razmeroma neobičajni. Poleg tega se je Komisija oprla na študijo o družbah „poštni nabiralnik“, ki jo je izvedel zunanji izvajalec in je bila naročena neodvisno od te pobude.

•Ocena učinka

Pri pripravi te pobude se je izvedla ocena učinka.

Odbor za regulativni nadzor je 22. oktobra 2021 o predloženi oceni učinka glede tega predloga izdal pozitivno mnenje s pridržki, vključno z več predlogi za izboljšave 5 . Poročilo o oceni učinka je bilo nadalje revidirano v skladu z navedenim, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

V poročilu o oceni učinka so poleg osnovnega scenarija, tj. da se ne bi sprejel noben ukrep, proučene štiri možne politike. Možnost 1 je bila izvedba ukrepa mehkega prava z razširitvijo pooblastil sedanjega instrumenta za medsebojni strokovni pregled, tj. kodeksa ravnanja (obdavčitev podjetij). V poročilu o oceni učinka je bila kot alternativa proučena možnost, da bi Komisija sprejela priporočilo za države članice. Vendar se lahko pričakuje, da bi imeli instrumenti mehkega prava pri reševanju težave zlorabe slamnatih subjektov za davčne namene omejen učinek, saj gre za čezmejno težavo, za katero je potreben dosleden pristop po vsej EU, ki ga z mehkim pravom ni mogoče zagotoviti.

Možnosti 2, 3 in 4 so regulativne ter določajo sklop pravil, ki bi jih bilo treba vzpostaviti v vseh državah članicah. Razlikujejo se po obsegu, do katerega se zahteva usklajevanje. V okviru možnosti 2 je bilo predvideno usklajevanje meril in postopkov za prepoznavanje slamnatih subjektov ter usklajevanje njihove obravnave. V možnost 3 je poleg možnosti 2 vključen mehanizem avtomatične izmenjave informacij. V okviru možnosti 4 je možnosti 3 dodan predpis o sankcijah zoper subjekte, ki ne izpolnjujejo predpisov.

Različne možnosti so bile primerjane glede na naslednja merila: (a) učinkovitost pri manjši zlorabi slamnatih subjektov, (b) dobiček od davkov za javne finance, (c) stroški izpolnjevanja obveznosti za podjetja, (d) stroški izpolnjevanja obveznosti za davčne uprave, (e) posredni vplivi na enotni trg, (f) posredni vplivi na konkurenčnost med podjetji, (g) posredni vplivi na konkurenčnost EU, (h) posredni vplivi – socialni učinki in (i) skladnost. Glede na primerjavo je mogoče pričakovati, da bi bile možnosti 2, 3 in 4 kljub svojim stroškom učinkovite pri izpolnjevanju ciljev te pobude. Med njimi se zdi, da je najboljša možnost 4. Pričakuje se zlasti, da bo subjektom s področja uporabe s to možnostjo zagotovljena najvišja raven skladnosti, saj je usklajena z veljavno agendo EU za boj proti izogibanju davkom in davčnim utajam ter temelji na obstoječih sistemih za izmenjavo informacij.

Vplivi na gospodarstvo

Pri oceni vplivov na gospodarstvo so se upoštevali omejeni podatki, saj se pobuda nanaša na vrsto subjekta, o kateri res ni zadostnih podatkov in skupno sprejete opredelitve.

Koristi

Najprimernejša možnost (možnost 4) bi morala kljub temu pozitivno vplivati na gospodarstvo. Kot glavna neposredna korist se pričakuje povečanje pobiranja davčnih prihodkov z zmanjšanjem zlorabe slamnatih subjektov v EU. Celo majhno zmanjšanje trenutne ocenjene izgube davčnih prihodkov (ki je ocenjena na približno 20 milijard EUR v EU) bo pomenilo precejšna dodatna javna sredstva. Možnost 4 je najučinkovitejša, saj je rezultat prepoznavanja obstoja slamnatega subjekta podprt s posledicami: izmenjavo podatkov med državami članicami in skupnim sistemom sankcij na ravni EU. Nekaj dodatnih neposrednih koristi bi bilo mogoče pridobiti iz regulativnih pristojbin kot posledica sankcij. Pobuda bo zagotovila tudi precejšnje posredne koristi. Zaradi tega ukrepa bodo zbrane dragocene informacije za boljše razumevanje pojava slamnatih podjetij za davčne namene. To bo tudi znak, da je EU zavezana temu, da znotraj svojih meja odpravi izogibanje davkom in davčne utaje s spodbujanjem izpolnjevanja davčnih obveznosti.

Stroški

Glavni stroški, povezani z izbrano možnostjo, so povečanje stroškov izpolnjevanja obveznosti za podjetja in davčne uprave. Pričakuje se omejeno povečanje stroškov zaradi izpolnjevanja davčnih obveznosti za podjetja. Na splošno bi morali biti stroški razmeroma omejeni, saj se pričakuje, da bo število družb s področja uporabe te pobude majhno (manj kot 0,3 % vseh družb EU), dodatne podatke, o katerih morajo te družbe s področja uporabe poročati, pa bi moralo biti lahko pridobiti in sorazmerno preprosto zagotoviti. Pričakuje se tudi rahlo povečanje stroškov za davčne uprave. Davčne uprave bi morale razširiti svoje zmogljivosti za upravljanje podatkov, do katerih bodo imele dostop, izvajanje sistemov, ki podpirajo izmenjavo podatkov, in izvrševanje predlaganih sankcij. Cilj tega predloga po zasnovi je poiskati dobro ravnovesje med pozitivnimi učinki in dodatnim bremenom. Države članice morda ne bodo imele zadostnih zmogljivosti za izpolnjevanje novih obveznosti, na primer upravljanje davčnih stališč.

Glavne izvedene spremembe

4.PRORAČUNSKE POSLEDICE

Glej oceno finančnih posledic zakonodajnega predloga.

5.DRUGI ELEMENTI

•Načrti za izvajanje ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja

•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga

Direktiva je splošno vključujoča in poskuša zajeti vse podjeme, ki se lahko štejejo za davčne rezidente v državi članici ne glede na njihovo pravno obliko. V tem smislu obsega tudi pravne dogovore, kot so partnerstva, ki se štejejo za davčne rezidente v državi članici.

Direktiva obravnava posebno shemo, ki se uporablja za namene izogibanja davkom ali davčnih utaj. Obravnavana shema vključuje ustanovitev podjemov v EU, ki domnevno opravljajo gospodarsko dejavnost, v resnici pa ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti. Pač pa so bili ustanovljeni zato, da bi lahko svojim dejanskim lastnikom ali celotni skupini, ki ji pripadajo, prinesli določene davčne ugodnosti. Finančni holding lahko na primer pobira vsa plačila od finančnih dejavnosti podjemov v različnih državah članicah EU, pri čemer izkoristi oprostitev plačila davčnih odtegljajev v skladu z direktivo o obrestih in licenčninah 6 in nato ta dohodek prenese na povezano podjetje v tretji davčni jurisdikciji z nizko davčno stopnjo, s čimer izkoristi ugodne davčne sporazume ali celo domačo davčno zakonodajo določene države članice. Ta direktiva poskuša to shemo rešiti tako, da določa preskus, ki bo državam članicam pomagal prepoznati podjeme, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, a nimajo minimalne vsebine in se zlorabljajo z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Ta preskus se lahko običajno poimenuje kot „preskus za ugotovitev vsebine“. Direktiva poleg tega določa davčne posledice za podjeme, ki nimajo minimalne vsebine (slamnata podjetja). Predvideva tudi avtomatično izmenjavo informacij ter morebitno zaprosilo ene države članice drugi, naj ta začne izvajati davčni nadzor širše skupine podjemov, izpostavljenih tveganju (saj izpolnjujejo določene pogoje), nimajo pa nujno nezadostne vsebine za namene te direktive. Z opredelitvijo ustrezne davčne obravnave in izmenjavo informacij bi bilo treba ciljno usmerjeno shemo odvrniti od izničenja davčnih ugodnosti, ki so bile pridobljene ali se lahko pridobijo.

Direktiva je glede na navedeno oblikovana tako, da v glavnem izraža logično zaporedje posameznega koraka navedenega preskusa za ugotovitev vsebine. Teh sedem korakov je naslednjih: podjemi, ki bi morali poročati (ker je bilo ugotovljeno, da so „izpostavljeni tveganju“), poročanje, možnost pridobitve oprostitve obveznosti poročanja zaradi neobstoja razlogov davčne narave, domneva, da nimajo minimalne vsebine, možnost izpodbijanja, davčne posledice, avtomatična izmenjava podatkov z omogočanjem dostopa do podatkov v osrednji podatkovni zbirki in morebitno zaprosilo za izvajanje davčnega nadzora.

Podjemi, ki bi morali poročati

V prvem koraku so različne vrste podjetij razdeljene na podjeme, izpostavljene tveganju, da ne bi imeli vsebine in bi se lahko zlorabili za davčne namene, ter podjeme, pri katerih je tako tveganje majhno. Primeri podjemov, izpostavljenih tveganju, so tisti z več hkratnimi značilnostmi, običajno prepoznanimi pri podjemih, ki nimajo vsebine. Ta merila se običajno poimenujejo „točka vključitve“. Primeri podjemov, izpostavljenih majhnemu tveganju, so tisti, ki teh meril nimajo ali imajo le nekatere, tj. tisti, ki točke vključitve ne presežejo.

Namen zadevnih meril, s katerimi se vzpostavljajo točke vključitve, je, da se kot podjemi, izpostavljeni tveganju, razločijo tisti, ki domnevno opravljajo čezmejne dejavnosti, so geografsko mobilni in se poleg tega pri lastnem upravljanju zanašajo na druge podjeme, zlasti tretje ponudnike strokovnih storitev ali podobno.

Za namene Direktive niso pomembni primeri podjemov, izpostavljenih majhnemu tveganju, ki točke vključitve ne presežejo. Sredstva se tako lahko usmerijo na najbolj tvegane primere, tj. tiste, ki imajo vse ustrezne značilnosti in zato točko vključitve presežejo.

Podjemi, ki opravljajo določene dejavnosti, so zaradi varnosti na davčnem področju izrecno izvzeti, zato se zanje od začetka šteje, da so izpostavljeni majhnemu tveganju in niso pomembni za namene Direktive. Mednje so vključeni podjemi, ki točke vključitve ne bi presegli, če pa bi jo, bi se v poznejšem koraku preskusa ugotovilo, da za namene te direktive niso pomembni. Pri podjemih, ki spadajo na področje uporabe katerega koli od izvzetij, ni treba proučiti, ali so točko vključitve presegli ali ne.

Poročanje

Le podjemi, ki se v prvem koraku štejejo za izpostavljene tveganju, so vključeni v naslednji korak, ki je jedro preskusa za ugotovitev vsebine. Ker so ti podjemi izpostavljeni tveganju, se od njih zahteva, da v svoji davčni napovedi poročajo o vsebini.

Poročanje o vsebini pomeni, da se določene informacije, ki običajno že izhajajo iz davčne napovedi podjema, zagotovijo tako, da se olajša ocena dejavnosti, ki jo opravlja podjem. Poudarek je na posebnih okoliščinah, ki so običajne v podjemu, ki opravlja bistveno gospodarsko dejavnost.

Za pomembne veljajo trije elementi: prvič, prostori, ki so na voljo za izključno uporabo podjema, drugič, vsaj en lasten in dejaven bančni račun v Uniji ter, tretjič, vsaj en direktor, ki prebiva blizu podjema in se posveča svojim dejavnostim, ali pa zadostno število zaposlenih v podjemu, ki se ukvarjajo s ključnimi dejavnostmi, ki ustvarjajo prihodke, in prebivajo blizu podjema. Da se direktor posveča dejavnostim podjema, se lahko dokaže z njegovimi kvalifikacijami, ki bi mu morale omogočati dejavno vlogo v postopku odločanja, uradnimi pooblastili, ki so mu podeljena, in njegovo dejansko udeležbo v vsakodnevnem upravljanju podjema. Če blizu podjema ne prebiva noben direktor z ustreznimi kvalifikacijami, pa se pričakuje, da ima podjem ustrezno povezavo z državo članico, na katero se sklicuje kot svojo državo davčnega rezidentstva, če večina zaposlenih v podjemu opravlja vsakodnevne naloge in ima davčno rezidentstvo blizu te države članice. Tudi odločitve bi se morale sprejemati v državi članici, kjer je podjem. Ti posebni elementi so bili izbrani na podlagi mednarodnega standarda o bistveni gospodarski dejavnosti za davčne namene.

Upoštevati je treba, da so ti elementi določeni v zvezi s podjemi s čezmejnimi dejavnostmi, ki so geografsko mobilni in nimajo lastnih sredstev za lastno upravljanje.

Poročilo morajo nadalje spremljati zadovoljive dokazne listine, ki jih je treba priložiti tudi davčni napovedi, če vanjo niso že vključene. Potrebna dokazila davčnim upravam omogočajo, da neposredno preverijo, ali so sporočene informacije resnične, in pripravijo splošni pregled položaja podjema, da proučijo, ali naj začnejo izvajati davčni nadzor.

Domneva, da podjemi nimajo minimalne vsebine, in davčne zlorabe

V tretjem koraku preskusa je predpisana ustrezna ocena informacij, o katerih je podjem poročal v drugem koraku, kar zadeva vsebino. V njem je določeno, kako bi bilo treba vsaj na prvi pogled opredeliti rezultat poročanja, tj. izjavo podjema, da ima ustrezne elemente ali jih nima.

Za podjem, ki je izpostavljen tveganju, ker je presegel točko vključitve, in na podlagi poročanja katerega se lahko ugotovi, da mu manjka vsaj eden od ustreznih elementov glede vsebine, bi bilo treba za namene Direktive domnevati, da je slamnat, tj. nima vsebine in se zlorablja za davčne namene.

Za podjem, ki je izpostavljen tveganju, iz poročanja katerega pa je razvidno, da nima vseh ustreznih elementov glede vsebine, bi se moralo za namene Direktive domnevati, da ni slamnat. Ta domneva pa ne izključuje, da lahko uradniki davčne uprave glede takega podjema še vedno ugotovijo, da:

·je slamnat za namene Direktive, saj predložene dokazne listine ne potrjujejo sporočenih informacij, ali

·je slamnat ali ne opravlja bistvene gospodarske dejavnosti na podlagi nacionalnih predpisov, ki niso ta direktiva, pri čemer se upoštevajo predložene dokazne listine in/ali dodatni elementi, ali

·ni dejanski lastnik pritoka dohodka, ki mu je plačan.

Izpodbijanje

V četrti korak je zajeta pravica podjema, za katerega se za namene Direktive domneva, da je slamnat in se zlorablja za davčne namene, da dokaže, da to ne drži, tj. dokaže, da ima vsebino ali se vsekakor ne zlorablja za davčne namene. Ta priložnost je zelo pomembna, saj preskus za ugotovitev vsebine temelji na kazalnikih ter lahko kot tak ne zajame posebnih dejstev in okoliščin vsakega posameznega primera. Davkoplačevalci bodo torej imeli dejansko pravico do trditve, da niso slamnati subjekt v smislu Direktive.

Če želijo davkoplačevalci izpodbijati domneve o slamnatem subjektu, morajo predložiti konkretne dokaze o dejavnostih, ki jih opravljajo, in načinu njihovega opravljanja. Predložena dokazila bi morala vključevati informacije o poslovnih (nedavčnih) razlogih za ustanovitev in ohranjanje podjema, ki ne potrebuje lastnih prostorov in/ali bančnega računa in/ali posebne uprave ali zaposlenih. Vključevati bi morala tudi informacije o sredstvih, ki jih tak podjem uporablja za dejansko opravljanje svoje dejavnosti. Prav tako bi morala vključevati informacije, ki bi omogočale preverjanje povezave med podjemom in državo članico, ki trdi, da je davčni rezident, tj. preveriti, ali se tam sprejemajo ključne odločitve podjema o dejavnostih, ki ustvarjajo vrednost.

Podjem, ki domnevo izpodbija, mora zgornje informacije nujno in obvezno navesti, predloži pa lahko tudi dodatne informacije za utemeljitev zahteve. Te informacije mora nato oceniti davčna uprava države rezidentstva podjema. Ko se davčna uprava prepriča, da podjem izpodbija domnevo, da je slamnat za namene Direktive, mora biti tudi zmožna potrditi izid postopka izpodbijanja za zadevno davčno leto. Postopek izpodbijanja bi lahko med tem, ko se ugotavlja, ali ima podjem najmanjšo mero vsebine za davčne namene, pomenil breme za podjem in davčno upravo, zato bo veljavnost izpodbijanja po zadevnem davčnem letu mogoče podaljšati še za pet let (tj. za največ šest let), če se pravne in dejanske okoliščine, ki jih dokaže podjem, ne spremenijo. Po tem obdobju bo moral podjem postopek izpodbijanja obnoviti, če bo to želel.

Oprostitev obveznosti zaradi neobstoja razlogov davčne narave

Podjem, ki lahko preseže točko vključitve in/ali ne izpolnjuje pogoja minimalne vsebine, bi se lahko uporabljal za opravljanje dejanske poslovne dejavnosti, ne da bi ustvarjal davčne ugodnosti zase, za skupino podjetij, ki ji pripada, ali dejanskega lastnika. Tak podjem bi moral imeti možnost, da to kadar koli dokaže in zahteva oprostitev obveznosti iz te direktive.

Podjem bi moral za uveljavljanje take oprostitve predložiti elemente, ki omogočajo primerjavo davčne obveznosti strukture ali skupine, ki ji pripada, z njegovim posredovanjem ali brez. To je podobno postopku, priporočenemu za oceno vseh vrst shem agresivnega davčnega načrtovanja (Priporočilo Komisije z dne 6. decembra 2012 o agresivnem davčnem načrtovanju 7 ).

Kot velja za izpodbijanje domneve, je mogoče davčno upravo v kraju domnevnega davčnega rezidentstva podjema tudi v tem primeru šteti kot najprimernejšo za oceno ustreznih dokazov, ki jih predloži podjem. Ko se davčna uprava prepriča, da posredovanje določenega podjema v skupini ne vpliva na davčno obveznost skupine, mora biti zmožna potrditi, da za podjem ni tveganja, da bi se v skladu s to direktivo za davčno leto štel za slamnat. Postopek pridobivanja oprostitve bi lahko med ugotavljanjem neobstoja namena izogibanja davkom ali davčnih utaj pomenil breme za podjem in davčno upravo, zato bo veljavnost oprostitve mogoče podaljšati še za pet let (tj. za največ šest let), če se pravne in dejanske okoliščine, ki jih dokaže podjem, ne spremenijo. Po tem obdobju bo moral podjem ponoviti postopek zahtevanja oprostitve, če želi biti še naprej oproščen obveznosti in lahko utemelji, da je do tega še vedno upravičen.

Posledice

Podjem mora, ko se zanj za namene Direktive domneva, da je slamnat, in ko te domneve ne izpodbija, nositi davčne posledice. Te morajo biti sorazmerne in usmerjene v izničenje njihovega davčnega učinka, tj. ne smejo dovoljevati davčnih ugodnosti, ki so, ali bi lahko bile pridobljene prek podjema v skladu s sporazumi ali konvencijami, veljavnimi v državi članici podjetja, ali ustreznimi direktivami EU, zlasti direktivama Sveta 2011/96/EU o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic in 2003/49/ES o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic. Te ugodnosti dejansko ne bi bile dovoljene, če se glede podjema, za katerega se je ugotovilo, da ima minimalno vsebino, ter ki ni dokazal nasprotnega, ne bi upoštevali zadevni sporazumi, konvencije in direktive EU.

Ker bi moral podjem za pridobitev teh ugodnosti običajno predložiti potrdilo o davčnem rezidentstvu za izvedbo učinkovitega postopka, država članica davčnega rezidentstva slamnatega subjekta tega potrdila sploh ne bo izdala ali bo izdala potrdilo z opozorilno izjavo, in sicer bo vključila izrecno izjavo, da se ne bi uporabilo za pridobitev davčnih ugodnosti. Če potrdilo o davčnem rezidentstvu ni izdano ali je izdano posebno potrdilo, ki vključuje opisano opozorilo, to ne razveljavlja nacionalnih predpisov države članice, katere davčni rezident je slamnati subjekt, glede davčnih obveznosti, povezanih s tem subjektom. To se uporablja le kot upravna praksa za obveščanje izvorne države, da za plačila prek slamnatega subjekta ne sme dodeliti ugodnosti iz svojega davčnega sporazuma z državo članico tega subjekta (ali iz veljavnih direktiv EU).

Če davčne ugodnosti, dodeljene podjemu, niso dovoljene, je treba ugotoviti, kako dejansko obdavčiti denarne pritoke v podjem in iz njega ter morebitna sredstva, ki so v njegovi lasti. Določiti je treba zlasti, katera jurisdikcija bi morala imeti pravico do obdavčitve teh pritokov in/ali sredstev. Taka določitev ne bi smela vplivali na davek, ki se lahko uporablja na ravni slamnatega podjema; država članica slamnatega podjema bi ta podjem tako lahko še naprej prosto obravnavala kot davčnega rezidenta na svojem ozemlju in v skladu z nacionalno zakonodajo obdavčila zadevne denarne pritoke in/ali sredstva.

Pri dodelitvi pravic do obdavčitve bi bilo treba upoštevati vse jurisdikcije, na katere lahko vplivajo transakcije, v katere je vključen slamnati podjem. Razen države članice slamnatega podjema so take jurisdikcije:

(i)v primeru denarnih pritokov: po eni strani izvorna jurisdikcija ali jurisdikcija, v kateri ima sedež plačnik prihodka, in po drugi strani namembna jurisdikcija pritoka, tj. jurisdikcija delničarja podjema;

(ii)v primeru nepremičninskih sredstev: po eni strani izvorna jurisdikcija ali jurisdikcija, v kateri ima sedež plačnik prihodka, in po drugi strani jurisdikcija, v kateri prebiva lastnik, tj. jurisdikcija delničarja podjema;

(iii)v primeru dragocenih premičnin, kot so umetniške zbirke, jahte itd.: jurisdikcija lastnika, tj. delničarja podjema.

Dodelitev pravic do obdavčitve nujno vpliva le na države članice, ki jih zavezuje ta direktiva, tj. ne vpliva in ne more vplivati na tretje države. Vendar se dejansko lahko pojavijo primeri, v katere so zajete tretje države, ko na primer prihodek v slamnati podjem priteka iz tretje države ali so delničarji takega podjema v tretji državi ali so sredstva v lasti tega podjema v tretji državi. V teh primerih je treba glede dodelitve pravic do obdavčitve ustrezno upoštevati sporazume o izogibanju dvojni obdavčitvi med državo članico in tretjo državo. Če takih sporazumov ni, bodo udeležene države članice uporabljale nacionalno zakonodajo.

Podrobno bi se lahko opredelili štirje scenariji:

(1)Tretja država kot izvorna jurisdikcija plačnika – jurisdikcija slamnatega subjekta EU – jurisdikcija delničarjev EU

V tem primeru Direktiva ne zavezuje izvorne jurisdikcije, na njeno področje uporabe pa spadata jurisdikciji slamnatega subjekta in delničarja.

oIzvorna tretja država / plačnik: za izhodna plačila lahko uporabi nacionalno obdavčitev ali se odloči uporabiti sporazum, ki velja v jurisdikciji delničarja EU;

oslamnati podjem EU: bo še naprej davčni rezident zadevne države članice in bo moral izpolnjevati ustrezne obveznosti v skladu z nacionalno zakonodajo, vključno s poročanjem o prejetem plačilu; lahko bo zagotovil dokaze o obdavčitvi plačila;

odelničarji EU: v skladu z nacionalno zakonodajo v obdavčljivi dobiček vključijo plačilo, ki ga prejme slamnati podjem, in lahko uveljavljajo oprostitev plačila davčnega odtegljaja v skladu z veljavnim sporazumom z jurisdikcijo izvorne tretje države. Upoštevali in odbili bodo tudi vse davke, ki jih plača slamnati podjem.

(2)EU kot izvorna jurisdikcija plačnika – jurisdikcija slamnatega subjekta EU – jurisdikcija delničarjev EU

V tem primeru vse jurisdikcije spadajo na področje uporabe Direktive, ki jih zato zavezuje.

oIzvor iz EU / plačnik: bo imel pravico do obdavčitve plačila, vendar lahko za izhodna plačila uporabi nacionalno obdavčitev, če ne more ugotoviti, ali so delničarji podjetja v EU;

oslamnati podjem EU: bo še naprej davčni rezident zadevne države članice in bo moral izpolnjevati ustrezne obveznosti v skladu z nacionalno zakonodajo, vključno s poročanjem o prejetem plačilu; lahko bo zagotovil dokaze o obdavčitvi plačila;

odelničarji EU: bodo v skladu z nacionalno zakonodajo v obdavčljivi dobiček vključili plačilo, ki ga prejme slamnati podjem, in lahko uveljavljali oprostitev plačila davčnega odtegljaja, tudi v skladu z direktivami EU. Upoštevali in odbili bodo tudi vse davke, ki jih plača slamnati podjem.

(3)EU kot izvorna jurisdikcija plačnika – jurisdikcija slamnatega subjekta EU – jurisdikcija delničarjev tretje države

V tem primeru Direktiva zavezuje le izvorno jurisdikcijo in jurisdikcijo slamnatega subjekta, ne pa tudi jurisdikcije delničarjev.

oIzvor iz EU / plačnik: bo obdavčil izhodno plačilo glede na sporazum, ki velja z jurisdikcijo tretje države delničarjev ali, če takega sporazuma ni, v skladu z njeno nacionalno zakonodajo;

oslamnati podjem EU: bo še naprej davčni rezident države članice in bo moral izpolnjevati ustrezne obveznosti v skladu z nacionalno zakonodajo, vključno s poročanjem o prejetem plačilu; lahko bo zagotovil dokaze o obdavčitvi plačila;

odelničarji tretje države: čeprav jurisdikciji delničarjev tretje države ni treba uporabljati posledic, je lahko zaprošena, da za zagotovitev olajšave uporabi davčni sporazum, ki velja v izvorni državi članici.

(4)Tretja država kot izvorna jurisdikcija plačnika – jurisdikcija slamnatega subjekta EU – jurisdikcija delničarjev tretje države

oIzvorna tretja država / plačnik: lahko za izhodna plačila uporabi nacionalno obdavčitev ali se odloči uporabiti obdavčitev v skladu z davčnim sporazumom, ki velja z jurisdikcijo tretje države delničarjev, če želi pregledati tudi slamnati subjekt EU;

oslamnati podjem EU: bo še naprej davčni rezident države članice in bo moral izpolnjevati ustrezne obveznosti v skladu z nacionalno zakonodajo, vključno s poročanjem o prejetem plačilu; lahko bo zagotovil dokaze o obdavčitvi plačila;

odelničarji tretje države: čeprav jurisdikciji delničarjev tretje države ni treba uporabljati posledic, lahko za zagotovitev olajšave uporabi davčni sporazum, ki velja v izvorni jurisdikciji.

Scenariji, po katerih so slamnati podjemi rezidenti zunaj EU, ne spadajo na področje uporabe Direktive.

Izmenjava informacij

Vse države članice bodo imele kadar koli dostop do informacij o slamnatih podjemih EU, ne da bi morale vložiti zaprosilo za informacije. Zato si bodo države članice medsebojno izmenjevale informacije od prvega koraka, ko je podjem za namene te direktive razvrščen med podjeme izpostavljene tveganju. Izmenjave bodo potekale tudi, ko davčna uprava države članice na podlagi dejstev in okoliščin posameznega primera presodi in se odloči potrditi, da je določen podjem izpodbijal domnevo, da je slamnat, ali da bi moral biti oproščen obveznosti na podlagi Direktive. Tako se bodo lahko vse države članice pravočasno seznanile z izvajanjem diskrecijske pravice in razlogi za posamezno oceno. Države članice bodo lahko tudi zahtevale, da država članica, v kateri je podjem, izvede davčni nadzor, če sumijo, da podjem mogoče nima minimalne vsebine za namene Direktive.

Da bi bile informacije vsem državam članicam, ki bi lahko imele interes zanje, pravočasno na voljo, se bodo izmenjevale avtomatično prek osrednje podatkovne zbirke z uvedbo obstoječega mehanizma upravnega sodelovanja v davčnih zadevah. Države članice si bodo informacije v vseh zgornjih scenarijih izmenjevale nemudoma, vsekakor pa v 30 dneh od datuma, ko jih prejme uprava. To pomeni v 30 dneh po prejemu davčne napovedi ali 30 dneh po izdaji odločitve, s katero davčna uprava potrdi, da je podjem izpodbijal domnevo ali bi moral biti oproščen obveznosti. Informacije se bodo avtomatično izmenjale tudi v 30 dneh od ugotovitve davčnega nadzora v podjemu, izpostavljenem tveganju za namene Direktive, če rezultat tega nadzora vpliva na informacije o tem podjemu, ki so že izmenjane ali bi se morale izmenjati. Kateri podatki se izmenjujejo, je določeno v členu 13 te direktive. Tako bi se moralo načeloma vsem državam članicam omogočiti, da bi prejemale informacije, o katerih poročajo podjemi, izpostavljena tveganju za namene te direktive. Kadar uprava države članice presoja izpodbijanje domneve ali oprostitev obveznosti iz Direktive, morajo izmenjane informacije drugim državam članicam omogočiti, da razumejo razloge za to presojo. Preostale države članice bi morale vedno imeti možnost, da od druge države članice zahtevajo, naj izvede davčni nadzor vsakega podjema, ki preseže točko vključitve iz te direktive, če imajo pomisleke o tem, ali ima zahtevano minimalno vsebino ali ne. Zaprošena država članica bi morala v razumnem časovnem okviru izvesti davčni nadzor in o njegovem rezultatu obvestiti državo članico prosilko. Če se ugotovi, da je podjem slamnat, bi morala biti izmenjava podatkov avtomatična v skladu s členom 13 te direktive.

Kazni

Predlagani zakonodajni predpis prepušča državam članicam, da določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitve obveznosti poročanja iz te direktive, kot so bile prenesene v nacionalni pravni red. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Med državami članicami je treba doseči najmanjšo raven usklajenosti z določitvijo minimalne denarne kazni v skladu z veljavnimi določbami v finančnem sektorju. Kazni bi morale zajemati upravno denarno kazen v višini vsaj 5 % prometa podjema. Pri takem minimalnem znesku bi se morale upoštevati okoliščine določenega subjekta, ki poroča.

2021/434 (CNS)

Predlog

DIREKTIVA SVETA

o določitvi pravil za preprečevanje zlorabe slamnatih subjektov za davčne namene in spremembi Direktive 2011/16/EU

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 115 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta 8 ,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 9 ,

v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)Zagotavljanje poštene in učinkovite obdavčitve na notranjem trgu ter preprečevanje izogibanja davkom in davčnih utaj sta med najpomembnejšimi političnimi prednostnimi nalogami Unije. Čeprav je bil na tem področju v zadnjih letih dosežen pomemben napredek, zlasti s sprejetjem Direktive Sveta 2016/1164 10 o pravilih proti praksam izogibanja davkom in razširitvijo področja uporabe Direktive Sveta 2011/16/EU 11 o upravnem sodelovanju, so potrebni nadaljnji ukrepi za preprečevanje posebej prepoznanih praks izogibanja davkom in davčnih utaj, ki niso v celoti zajete v veljavni pravni okvir Unije. Zlasti mednarodne skupine podjetij pogosto ustanavljajo podjeme, ki nimajo minimalne vsebine, da bi zmanjšale splošno davčno obveznost, vključno s preusmerjanjem dobička iz določenih držav članic z visokimi davki, v katerih opravljajo gospodarsko dejavnost in ustvarjajo vrednost za svoje podjetje. Ta predlog dopolnjuje napredek, dosežen na področju preglednosti podjetij, z zahtevami, ki se nanašajo na informacije o dejanskem lastništvu, uvedenimi z okvirom za preprečevanje pranja denarja, s katerim se obravnavajo primeri ustanovitve podjemov za prikrivanje lastništva podjemov samih ali sredstev, ki jih upravljajo in imajo v lasti, kot so nepremičnine ali zelo dragoceno premoženje.

(2)Priznava se, da so lahko v državi članici ustanovljeni podjemi, ki nimajo minimalne vsebine, katerih glavni cilj je pridobiti davčno ugodnost, zlasti z erozijo davčne osnove druge države članice. Čeprav so nekatere države članice razvile zakonodajni ali upravni okvir za zaščito svojih davčnih osnov pred takimi shemami, imajo zadevni predpisi pogosto omejen učinek, saj se uporabljajo le na ozemlju ene same države članice in ne zajemajo učinkovito primerov, ki vključujejo več kot eno državo članico. Poleg tega se nacionalni predpisi, ki se uporabljajo na tem področju, po Uniji precej razlikujejo, nekatere države članice pa sploh nimajo predpisov, ki bi preprečevali zlorabo podjemov, ki za davčne namene nimajo ali imajo le minimalno vsebino.

(3)Vzpostaviti je treba skupni okvir, da bi se okrepila odpornost držav članic proti praksam izogibanja davkom in davčnih utaj, povezanih z uporabo podjemov, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti, tudi če gospodarsko dejavnost domnevno opravljajo in torej za davčne namene nimajo ali imajo le minimalno vsebino. Tako se zagotovi, da se podjemi, ki nimajo minimalne vsebine, ne uporabljajo kot instrumenti izogibanja davkom ali davčnih utaj. Ker so lahko taki podjemi ustanovljeni v eni državi članici, uporabljajo pa se lahko za erozijo davčne osnove druge države članice, se je bistveno dogovoriti o skupnem sklopu pravil, ki določajo, kaj je treba obravnavati kot nezadostno mero vsebine za davčne namene na notranjem trgu, ter opredeljujejo posebne davčne posledice, povezane s tako nezadostno mero vsebine. Ugotovitev, da ima podjem v skladu s to direktivo zadostno mero vsebine, državam članicam ne bi smela preprečiti, da bi še naprej sledile pravilom proti izogibanju davkom in davčnim utajam, če so ta skladna s pravom Unije.

(4)Da bi se zagotovil celovit pristop, bi se morala pravila uporabljati za vse podjeme v Uniji, ki jih je mogoče ne glede na njihovo pravno obliko in položaj obdavčiti v državi članici, če so davčni rezidenti države članice in so v njej upravičena do potrdila o davčnem rezidentstvu.

(5)Za pravilno delovanje notranjega trga ter sorazmernost in učinkovitost morebitnih pravil bi bilo zaželeno, da se njihovo področje uporabe omeji na podjeme, pri katerih bi se lahko odkrilo, da nimajo minimalne vsebine in da se uporabljajo z glavnim ciljem pridobitve davčne ugodnosti. Zato bi bilo treba določiti merilo točke vključitve v obliki sklopa treh kumulativnih, indikativnih pogojev, da se ugotovi, kateri podjemi so, kot je bilo navedeno, dovolj izpostavljeni tveganju, da bi zanje utemeljeno veljale zahteve glede poročanja. Prvi pogoj bi moral omogočati prepoznavo podjemov, ki domnevno opravljajo zlasti geografsko mobilne gospodarske dejavnosti, saj je kraj, kjer se take dejavnosti dejansko opravljajo, navadno težje opredeliti. Take dejavnosti običajno ustvarjajo precejšnje pasivne denarne pritoke. Zato bi to merilo izpolnili podjemi, katerih dohodke sestavljajo večinoma pasivni denarni pritoki. Upoštevati je treba tudi, da so subjekti, ki imajo sredstva za zasebno uporabo, kot so nepremičnine, jahte, letala, umetniška dela ali le lastniški kapital, lahko dlje časa brez prihodka, imajo pa zaradi lastništva teh sredstev še vedno precejšnje davčne ugodnosti. Ker izključno nacionalni primeri ne bi pomenili tveganja za dobro delovanje notranjega trga in bi se najbolje obravnavali na nacionalni ravni, se mora drugi pogoj osredotočati na podjeme, ki opravljajo čezmejne dejavnosti. Pri ugotovitvi, ali podjem opravlja čezmejne dejavnosti, je treba po eni strani upoštevati naravo transakcij podjema, ki je lahko nacionalna ali tuja, po drugi strani pa njegovo premoženje, glede na to, da subjekti, ki imajo sredstva le za zasebno, neposlovno uporabo, precej časa ne smejo opravljati transakcij. Tretji pogoj dodatno opozarja na tiste podjeme, ki nimajo lastnih sredstev ali imajo le nezadostna lastna sredstva za izvajanje ključnih dejavnosti upravljanja. Podjemi, ki v zvezi s tem nimajo zadostnih lastnih sredstev, pogosto najemajo tretje ponudnike storitev uprave, upravljanja, korespondence in storitev zagotavljanja skladnosti z zakonodajo ali sklepajo ustrezne sporazume s povezanimi podjetji za opravljanje takih storitev, da vzpostavijo in ohranjajo pravno in davčno prisotnost. Oddajanje le določenih pomožnih storitev, kot je knjigovodstvo, v zunanje izvajanje, medtem ko temeljne dejavnosti opravlja podjem, samo po sebi ne zadostuje, da bi podjem izpolnil ta pogoj. Čeprav so lahko taki ponudniki storitev zakonsko urejeni za druge, nedavčne namene, njihove obveznosti za take druge namene ne morejo vedno zmanjšati tveganja, da omogočajo ustanovitev in ohranjanje podjemov, zlorabljenih za prakse izogibanja davkom in davčnih utaj.

(6)Iz predvidenih pravil bi bilo pošteno izključiti podjeme, za katerih dejavnosti velja ustrezna raven preglednosti in zato ne pomenijo tveganja, da nimajo vsebine za davčne namene. S področja uporabe te direktive bi bilo prav tako treba izključiti podjeme s prenosljivimi vrednostnimi papirji, ki so uvrščeni v trgovanje ali kotirajo na reguliranem trgu ali v večstranskem sistemu trgovanja, ter določene finančne podjeme, ki so v Uniji strogo neposredno ali posredno urejeni in za katere veljajo povečane zahteve glede preglednosti in nadzora. Čisti finančni holdingi s sedežem v isti jurisdikciji kot aktivna odvisna družba in njeni dejanski lastniki prav tako verjetno ne bodo izpolnjevali cilja pridobivanja davčne ugodnosti. Podobno velja za podholdinge s sedežem v isti jurisdikciji kot njihovi delničarji ali končna matična družba. Tudi te bi morali na tej podlagi izključiti. Podjemi, ki za polni delovni čas in izključno zaposlujejo ustrezno število ljudi za izvajanje svojih dejavnosti, se prav tako ne bi smeli šteti med podjeme, ki nimajo minimalne vsebine. Čeprav ni razumno pričakovati, da bodo presegla točko vključitve, jih je treba izključiti izrecno zaradi pravne varnosti.

(7)Za razlikovanje med podjemi, pri katerih bi se lahko odkrilo, da nimajo vsebine za davčne namene, in zagotovitev, da bi pravila zajemala le podjeme, ki nimajo vsebine za davčne namene, morajo podjemi zagotoviti informacije o svojih virih in sredstvih v državi članici davčnega rezidentstva. Take informacije so nujne za preverjanje, da ima podjem vire in sredstva in dejansko opravlja gospodarsko dejavnost v državi članici davčnega rezidentstva ter da obstaja zadostna povezava med prihodki ali sredstvi podjema in to državo članico.

(8)Podjemi, pri katerih bi se lahko odkrilo, da nimajo vsebine in da se uporabljajo z glavnim ciljem pridobitve davčne ugodnosti, bi morali zaradi lažjega izvajanja te direktive v svoji letni davčni napovedi prijaviti, da imajo v državi članici davčnega rezidentstva minimalno raven virov, kot so ljudje in prostori, ter v takem primeru predložiti dokazne listine. Čeprav se priznava, da je za različne dejavnosti potrebna različna raven ali vrsta virov, se v vseh okoliščinah pričakuje skupna minimalna raven virov. Namen te ocene bi moralo biti le prepoznavanje vsebine podjema za davčne namene, ne pa dvom o vlogi, ki jo imajo „ponudniki storitev za sklade in družbe“, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta 12 , pri prepoznavanju pranja denarja, predhodnih kaznivih dejanj in financiranju terorizma. Nasprotno se lahko šteje, da neobstoj minimalne ravni virov kaže na to, da podjem nima vsebine, kadar bi se lahko glede podjema že ugotovilo, da nima vsebine za davčne namene. Da bi se zagotovila združljivost z ustreznimi mednarodnimi standardi, bi morala najmanjša skupna raven temeljiti na veljavnih standardih Unije in mednarodnih standardih o bistveni gospodarski dejavnosti v okviru preferencialnih davčnih režimov ali v odsotnosti obdavčitve dohodkov pravnih oseb 13 , kot je bila razvita v okviru Foruma o škodljivih davčnih praksah. Določiti je treba, da se morajo ob oddaji davčne napovedi predložiti dokazne listine, ki podpirajo izjavo podjema, da ima minimalne vire. To je potrebno tudi za to, da si lahko uprava ustvari mnenje na podlagi dejstev in okoliščin podjetja ter se odloči, ali bo začela postopek nadzora.

(9)Za zagotovitev varnosti na davčnem področju je nujno treba določiti skupna pravila o vsebini prijav podjemov. Za podjeme, ki presežejo merilo točke vključitve in za katere zato veljajo zahteve glede poročanja, bi bilo treba domnevati, da nimajo zadostne vsebine za davčne namene, če prijavijo tudi, da nimajo enega ali več elementov, ki skupaj pomenijo minimalno vsebino, ali ne zagotovijo potrebnih podpornih dokazov. Medtem ko bi bilo treba za podjeme, ki prijavijo, da imajo vse elemente minimalne vsebine, in zagotovijo potrebne podporne dokaze, domnevati, kot da imajo minimalno vsebino za davčne namene, zato ti podjemi ne bi smeli imeti nobenih drugih obveznosti in posledic v skladu s to direktivo. To pa seveda ne bi smelo posegati v veljavno zakonodajo in pravico uprave, da izvede nadzor, tudi na podlagi podporne dokumentacije, in po možnosti sprejeme drugačen sklep.

(10)Priznava se, da je to, ali podjem dejansko opravlja gospodarske dejavnosti za davčne namene ali se večinoma uporablja za izogibanje davkom ali davčne utaje, ne nazadnje stvar dejstev in okoliščin. To bi bilo treba v zvezi z vsakim posameznim podjemom ocenjevati za vsak primer posebej. Zato bi morali imeti podjemi, za katere se domneva, da nimajo minimalne vsebine za davčne namene, pravico dokazati nasprotno, tudi da dokažejo, da se ne uporabljajo predvsem za davčne namene, in izpodbijajo tako domnevo. Ko podjemi izpolnijo obveznosti glede poročanja v skladu s to direktivo, bi morala upravam držav članic, katerih davčni rezidenti so, zagotoviti dodatne informacije. Čeprav lahko zagotovijo vse dodatne informacije, ki se jim zdijo ustrezne, je bistveno določiti skupne zahteve glede tega, kaj so lahko ustrezni dodatni dokazi, ki so torej potrebni v vseh primerih. Če država članica na podlagi takih dodatnih dokazov meni, da je podjem zadovoljivo izpodbil domnevo o tem, da nima vsebine, bi morala biti zmožna izdati odločbo, s katero potrdi, da ima podjem minimalno vsebino za davčne namene v skladu s to direktivo. Taka odločba lahko ostane veljavna tako dolgo, dokler dejanske in pravne okoliščine podjema ostajajo nespremenjene in do šest let od njene izdaje. Tako se bodo lahko omejila sredstva, dodeljena primerom, za katere je bilo dokazano, da niso slamnati subjekti za namene Direktive.

(11)Ker je cilj te direktive preprečiti izogibanje davkom in davčne utaje, ki bi verjetno dobro uspevali z dejavnostmi podjemov, ki nimajo minimalne vsebine, ter da bi se zagotovila varnost na davčnem področju in okrepilo pravilno delovanje notranjega trga, je ključno, da se za podjeme, ki presežejo merilo točke vključitve, a katerih posredovanje nima dejanskega ugodnega vpliva na splošni davčni položaj skupine podjema ali dejanskih lastnikov, zagotovi možnost oprostitve. Zato morajo imeti taki podjemi pravico, da od uprav držav članic svojega davčnega rezidentstva zahtevajo, naj izdajo odločbo, na podlagi katere so v celoti in vnaprej oproščeni izpolnjevanja predlaganih pravil. Tudi taka oprostitev bi morala biti časovno omejena, da bi lahko uprava redno preverjala, ali je veljavnost odločbe o oprostitvi še naprej utemeljena z dejanskimi in pravnimi okoliščinami. Možnost podaljšanja take odločbe bo hkrati omogočila, da se omejijo sredstva, dodeljena primerom, ki bi jih bilo treba izvzeti s področja uporabe Direktive.

(12)Za varnost na davčnem področju in pravično obdavčitev na notranjem trgu bi bilo primerno, da se za davčne namene izrecno določijo pravila, ki predpisujejo obravnavo prejemkov ali izdatkov podjemov, za katere se je ugotovilo, da nimajo minimalne vsebine za davčne namene, ali ki niso zagotovili dokazov o nasprotnem ali dokazov, da se ne uporabljajo za pridobitev davčne ugodnosti. Taki prihodki bi morali biti obdavčljivi v državi članici davčnega rezidentstva delničarjev podjema, kot če bi se plačali neposredno tem delničarjem. Za preprečevanje tveganja dvojne obdavčitve bi bilo treba morebiten davek od takih prihodkov, plačan v državi članici podjema, upoštevati in odšteti od davka, ki se plača v državi članici delničarjev podjema. Če delničarji podjema niso davčni rezidenti države članice, bi bilo treba tak prihodek obdavčiti v jurisdikciji davčnega rezidentstva plačnika, kot če bi bil plačan neposredno delničarjem podjema. Pravila z enakovrednim učinkom bi se morala uporabljati v primerih, v katerih ni prejemkov. To se lahko zgodi zlasti v primeru lastništva nepremičnine ali drugega zelo vrednega premoženja le za zasebne namene ali naložbe v čisti lastniški kapital. Prav tako je ob upoštevanju tveganja, da je v verigo vzpostavljenih več podjemov, ki nimajo minimalne vsebine, bistveno izključiti, da se dohodek šteje za obdavčljivega v jurisdikciji delničarja, ki je sam po sebi podjem, ki nima minimalne vsebine. Ta direktiva ne sme vplivati na dodelitev pravic do obdavčitve v skladu s sporazumi in konvencijami o odpravi dvojne obdavčitve dohodka ter, če je primerno, kapitala, sklenjenimi med državo članico in tretjo državo.

(13)Da bi bil predlagani okvir učinkovit, je treba uvesti ustrezne davčne posledice za podjeme, ki nimajo minimalne vsebine za davčne namene. Podjemom, ki so presegli merilo točke vključitve in za katere se domneva, da nimajo vsebine za davčne namene, ter ki hkrati niso zagotovili dokazov o nasprotnem ali dokazov, da se ne uporabljajo za pridobivanje davčnih ugodnosti, ne bi smelo biti dovoljeno, da bi bili upravičeni do ugodnosti iz določb sporazumov in konvencij o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, katerih pogodbenica je država članica njihovega davčnega rezidentstva, in iz drugih sporazumov, vključno z določbami iz mednarodnih sporazumov o spodbujanju in zaščiti naložb z enakovrednim namenom ali učinkom. Ti podejmi ne bi smeli biti upravičeni do ugodnosti iz Direktive Sveta 2011/96/EU 14 in Direktive Sveta 2003/49/ES 15 . Zato ti podjemi ne bi smeli biti upravičeni do potrdila o davčnem rezidentstvu, če bi s tem pridobili navedene ugodnosti. Država članica davčnega rezidentstva podjema bi morala torej zavrniti izdajo potrdila o davčnem rezidentstvu. Ali pa bi morala tako potrdilo izdati ter pri tem navesti opozorilo, da ga podjem ne sme uporabljati za pridobivanje navedenih davčnih ugodnosti. Z zavrnitvijo potrdila o davčnem rezidentstvu ali izdajo posebnega potrdila o davčnem rezidentstvu se ne bi smeli razveljaviti nacionalni predpisi države članice podjema v zvezi z davčnim rezidentstvom in ustrezne obveznosti, povezane z njim. Pač pa bi se drugim državam članicam in tretjim državam tako sporočilo, da se transakcijam, v katere je vključen ta podjem na podlagi katere koli pogodbe z državo članico podjema ali, če je ustrezno, direktivami Unije, ne sme dodeliti oprostitev ali povračilo.

(14)Ker se lahko podjemi, ki nimajo minimalne vsebine, uporabljajo za pridobitev davčne ugodnosti v škodo države članice, ki ni država članica njihovega davčnega rezidentstva, je treba s pristojnimi organi drugih držav članic izmenjevati ustrezne podatke. Da bi lahko do takih podatkov pravočasno dostopale vse zainteresirane države članice, bi se morali ti izmenjevati avtomatično prek skupnega komunikacijskega omrežja, ki ga je razvila Unija. Podatke v zvezi s tem bi bilo treba zabeležiti v varni osrednji podatkovni zbirki o upravnem sodelovanju na področju obdavčitve, ki je na voljo vsem državam članicam. Države članice bi morale izvesti vrsto praktičnih postopkov, vključno z ukrepi za standardizacijo sporočanja vseh zahtevanih podatkov z oblikovanjem standardnega obrazca. To bi moralo vključevati tudi opredelitev jezikovnih zahtev za predvideno izmenjavo podatkov in ustrezno nadgradnjo omrežja CCN. Po fazi obvezne avtomatične izmenjave podatkov v skladu s to direktivo bi se lahko država članica po potrebi oprla na člen 5 Direktive Sveta 2011/16/EU v zvezi z izmenjavami informacij na zaprosilo, da bi od države članice, ki bi ji bili podjemi, ki poročajo, zavezana poročati o teh podatkih, pridobila dodatne podatke o teh podjemih. Ker je učinkovitost odgovorov na zaprosila za informacije odvisna od hitrosti njihove predložitve, je primerno zagotoviti, da se ti odgovori na zaprosila hitro predložijo.

(15)Direktivo 2011/16/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(16)Države članice bi morale za izboljšanje učinkovitosti določiti kazni za kršitve nacionalnih predpisov, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Za zagotovitev varnosti na davčnem področju in najmanjše ravni usklajenosti po vseh državah članicah je treba določiti minimalno denarno kazen, pri tem pa upoštevati tudi položaj posameznega podjema. Predvidena pravila temeljijo na samoocenjevanju podjemov glede tega, ali izpolnjujejo merila točke vključitve ali ne. Da bi se z določbami učinkovito spodbujala ustrezna skladnost po vsej Uniji in ob upoštevanju tega, da se lahko slamnati podjemi v eni državi članici izrabljajo za erozijo davčne osnove druge države članice, je pomembno, da ima vsaka država članica pravico, da drugo državo članico prosi za izvedbo davčnega nadzora podjemov, izpostavljenih tveganju, da nimajo minimalne vsebine, kot je opredeljeno v tej direktivi. Zato je za povečanje učinkovitosti bistveno, da je zaprošena država članica obvezana izvesti tak nadzor in si izmenjati informacije o rezultatu, tudi če ugotovi, da ne gre za slamnati subjekt.

(17)Za zaščito davčne osnove drugih držav članic je bistveno, da se v vsaki državi članici ustrezno izvajajo in izvršujejo predlagana pravila, zato bi morala tako izvajanje in izvrševanje spremljati Komisija. Države članice bi morale zato Komisiji redno sporočati specifične informacije, vključno s statističnimi podatki, o izvajanju in izvrševanju nacionalnih ukrepov, sprejetih v skladu s to direktivo, na svojem ozemlju.

(18)Komisija bi morala za oceno učinkovitosti predlaganih novih pravil pripraviti oceno na podlagi informacij, ki so jih poslale države članice, in drugih razpoložljivih podatkov. Poročilo Komisije bi se moralo objaviti.

(19)Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive in Direktive 2011/16/EU, zlasti za avtomatično izmenjavo podatkov med davčnimi organi, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje standardnega obrazca z omejenim številom elementov, vključno z jezikovno ureditvijo, sprejetje potrebnih praktičnih postopkov za nadgradnjo osrednje podatkovne zbirke za upravno sodelovanje na področju obdavčevanja. Navedena pooblastila, kot so določena v Direktivi 2011/16/EU, bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta 16 .

(20)V skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta 17 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov.

(21)Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede v okviru Direktive 2011/16/EU, bi morala biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta 18 ter Uredbo (EU) 2018/1725. Obdelava podatkov je določena v Direktivi 2011/16/EU izključno s ciljem, ki je v splošnem javnem interesu, in sicer davčne zadeve ter nameni boja proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in izogibanju davkom, zaščite davčnih prihodkov in spodbujanja pravične obdavčitve, kar krepi možnosti za socialno, politično in gospodarsko vključevanje v državah članicah.

(22)Ker države članice cilja te direktive ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi dejstva, da so taki podjemi običajno ustanovljeni v eni državi članici, uporabljajo pa se na način, ki vpliva na davčno osnovo ene ali več drugih držav članic, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE ISPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1
Predmet urejanja

Ta direktiva določa kazalnike minimalne vsebine podjemov v državah članicah in pravila za obravnavo podjemov, ki teh kazalnikov ne izpolnjujejo, za davčne namene.

Člen 2
Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za vse podjeme, ki se štejejo za davčne rezidente in so upravičeni do prejema potrdila o davčnem rezidentstvu v državi članici.

Ta direktiva ne posega v druge pravne akte Unije.

Člen 3
Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)„podjem“ pomeni subjekt, ki ne glede na svojo pravno obliko opravlja gospodarsko dejavnost in je davčni rezident države članice;

(2)„davčno leto“ pomeni davčno leto, koledarsko leto ali katero koli drugo ustrezno obdobje za davčne namene;

(3)„prihodki“ pomenijo vsoto čistih prihodkov, druge poslovne prihodke, prihodke od deležev v kapitalu, vključno z dividendami, prejetimi od povezanih podjemov, prihodke od drugih naložb in posojil, ki so del stalnih sredstev, druge prihodke iz obresti in podobne prihodke iz prilog V in VI k Direktivi 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta 19 ;

(4)„država članica podjema“ pomeni državo članico, katere davčni rezident je podjem;

(5)„dejanski lastnik“ pomeni dejanskega lastnika, kot je opredeljen v členu 3, točka 6, Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta;

(6)„delničarji podjema“ pomenijo posameznike ali subjekte, ki so neposredni imetniki delnic, koristi, deležev, pravic do udeležbe, pravic iz članstva, so upravičeni do prejemkov ali vseh enakovrednih pravic ali upravičenj v podjemu, v primeru posrednih deležev pa tiste posameznike ali subjekte, ki so imetniki deležev podjetja prek enega ali verige podjemov, od katerih noben ne izpolnjuje kazalnikov za minimalno vsebino iz člena 7(1) te direktive.

Člen 4
Zadevni dohodek

Za namene poglavij II in III pomeni „zadevni dohodek“ dohodek, ki spada v katero koli od naslednjih kategorij:

(a)obresti ali drug dohodek iz finančnih sredstev, vključno s kriptoimetjem, kot je opredeljeno v členu 3(1), točka 2, predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trgih kriptoimetij in spremembi Direktive (EU) 2019/1937 20 ;

(b)licenčnine ali drug dohodek, ki izhaja iz intelektualne lastnine, neopredmetenih sredstev ali trgovanja z dovoljenji;

(c)dividende in dohodek od odsvojitve deležev;

(d)dohodek od finančnega zakupa;

(e)dohodek od nepremičnin;

(f)dohodek iz premičnega premoženja, ki niso gotovina, delnice ali vrednostni papirji za zasebne namene, katerih knjigovodska vrednost presega 1 milijon EUR;

(g)dohodek od zavarovalniških, bančnih in drugih finančnih dejavnosti;

(h)dohodek od storitev, ki jih je podjem oddal v zunanje izvajanje drugim povezanim podjetjem.

Člen 5
Povezano podjetje

1.Za namene členov 4 in 7 pomeni „povezano podjetje“ osebo, ki je z drugo osebo povezana na enega od naslednjih načinov:

(a)oseba je udeležena pri upravljanju druge osebe tako, da je v položaju z znatnim vplivom na to drugo osebo;

(b)oseba je udeležena pri nadzoru nad drugo osebo z deležem glasovalnih pravic, ki presega 25 %;

(c)oseba je udeležena v kapitalu druge osebe z lastništvom kapitala, ki neposredno ali posredno presega delež 25 %;

(d)oseba je upravičena do najmanj 25 % dobička druge osebe.

2.Če je pri upravljanju, nadzoru, v kapitalu ali pri dobičku iste osebe, kot je navedeno v odstavku 1, udeležena več kot ena oseba, se vse zadevne osebe štejejo za povezana podjetja.

Če so pri upravljanju, nadzoru, v kapitalu ali pri dobičku več kot ene osebe, kot je navedeno v odstavku 1, udeležene iste osebe, se vse zadevne osebe štejejo za povezana podjetja.

3.Oseba za namene odstavkov 1 in 2 pomeni pravne in fizične osebe. Oseba, ki deluje skupaj z drugo osebo v zvezi z glasovalnimi pravicami ali lastništvom kapitala subjekta, se obravnava kot udeležena pri vseh glasovalnih pravicah ali lastništvu kapitala tega subjekta, ki jih ima druga oseba.

4.Pri posrednih deležih se izpolnjevanje meril iz točke (c) odstavka 1 določi tako, da se pomnožijo deleži po zaporednih stopnjah. Za osebo z več kot 50 % glasovalnih pravic se šteje, da jih ima 100 %.

Posameznik, njegov zakonec in predniki ali potomci se štejejo za eno osebo.

POGLAVJE II
PREPOZNAVANJE PODJEMOV, KI NE IZPOLNJUJEJO KAZALNIKOV MINIMALNE VSEBINE ZA DAVČNE NAMENE

Člen 6
Podjemi z obveznostjo poročanja

1.Države članice zahtevajo, da pristojnim organom držav članic v skladu s členom 7 poročajo podjemi, ki izpolnjujejo naslednja merila:

(a)več kot 75 % prihodka, ki se je podjemu nabralo v prejšnjih dveh davčnih letih, je zadevni dohodek;

(b)podjem opravlja čezmejno dejavnost iz naslednjih razlogov:

(i)več kot 60 % knjigovodske vrednosti sredstev podjema, ki spadajo na področje uporabe člena 4, točki (e) in (f), je bilo v prejšnjih dveh davčnih letih zunaj države članice podjema;

(ii)vsaj 60 % zadevnega dohodka podjema je zasluženega ali izplačanega s čezmejnimi transakcijami;

(c)v prejšnjih dveh davčnih letih je podjem upravljanje vsakodnevnih dejavnosti in odločanje o pomembnih nalogah oddal v zunanje izvajanje.

Za podjem, ki ima sredstva, s katerimi lahko ustvari dohodek, ki spada na področje uporabe člena 4, točki (e) in (f), se šteje tudi, da izpolnjuje merilo iz točke (a) prvega pododstavka, ne glede na to, ali se je dohodek iz teh sredstev podjemu nakopičil v prejšnjih dveh davčnih letih, če knjigovodska vrednost teh sredstev presega 75 % skupne knjigovodske vrednosti sredstev podjema.

Za podjem, ki ima sredstva, s katerimi lahko ustvari dohodek, ki spada na področje uporabe člena 4, točka (c), se šteje tudi, da izpolnjuje merilo iz točke (a) prvega pododstavka, ne glede na to, ali se je dohodek iz teh sredstev podjemu nabral v prejšnjih dveh davčnih letih, če knjigovodska vrednost teh sredstev presega 75 % skupne knjigovodske vrednosti sredstev podjema.

2.Z odstopanjem od odstavka 1 države članice zagotovijo, da za podjeme, ki spadajo v katero koli od naslednjih kategorij, ne veljajo zahteve iz člena 7:

(a)podjetja, ki imajo prenosljiv vrednostni papir, uvrščen v trgovanje ali na regulirani trg ali v večstranski sistem trgovanja, kot je opredeljeno v Direktivi 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta 21 ;

(b)regulirani finančni podjemi;

(c)podjemi, katerih glavna dejavnost je lastništvo deležev v operativnem poslovanju v isti državi članici, medtem ko so njihovi dejanski lastniki prav tako davčni rezidenti iste države članice;

(d)podjemi s holdinškimi dejavnostmi, ki so davčni rezidenti iste države članice kot delničarji podjema ali krovni matični subjekt, kot je opredeljeno v Prilogi III, oddelek I, točka 7, k Direktivi 2011/16/EU;

(e)podjemi z vsaj petimi zaposlenimi v ekvivalentu polnega delovnega časa ali zaposleni, ki opravljajo izključno dejavnosti, ki ustvarjajo zadevni dohodek.

Prvi pododstavek, točka (b), se uporablja za naslednje „regulirane finančne podjeme“:

(a)kreditno institucijo, kot je opredeljena v členu 4(1), točka 1, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta 22 ;

(b)investicijsko podjetje, kot je opredeljeno v členu 4(1), točka 1, Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta 23 ;

(c)upravitelja alternativnih investicijskih skladov (UAIS), kot je opredeljen v členu 4(1), točka (b), Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2), vključno z upraviteljem evropskega sklada tveganega kapitala (EuVECA) v skladu z Uredbo (EU) št. 345/2013 Evropskega parlamenta in Sveta 24 , upraviteljem evropskega sklada za socialno podjetništvo (ESSP) v skladu z Uredbo (EU) št. 346/2013 Evropskega parlamenta in Sveta 25 in upraviteljem evropskega dolgoročnega investicijskega sklada (ELTIF) v skladu z Uredbo (EU) 2015/760 Evropskega parlamenta in Sveta 26 ;

(d)družbo za upravljanje kolektivnega naložbenega podjema za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot je opredeljena v členu 2(1), točka (b), Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta 27 ;

(e)zavarovalnico, kot je opredeljena v členu 13, točka 1, Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta 28 ;

(f)pozavarovalnico, kot je opredeljena v členu 13, točka 4, Direktive 2009/138/ES;

(g)institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, kot je opredeljena v členu 1, točka 6, Direktive 2016/2341/ES Evropskega parlamenta in Sveta 29 ;

(h)pokojninske institucije, ki upravljajo pokojninske sisteme, ki se obravnavajo kot sistemi socialne varnosti iz Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta 30 in Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta 31 , ter katero koli pravno osebo, ustanovljeno za namene vlaganja v take sisteme;

(i)alternativni investicijski sklad (AIS), ki ga upravlja UAIS, kot je opredeljen v členu 4(1), točka (b), Direktive 2011/61/EU, ali AIS, ki se nadzoruje v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(j)KNPVP v smislu člena 1(2) Direktive 2009/65/ES;

(k)centralno nasprotno stranko, kot je opredeljena v členu 2, točka 1, Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta 32 ;

(l)centralno depotno družbo, kot je opredeljena v členu 2(1), točka 1, Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta 33 ;

(m)namensko družbo zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki je pridobila dovoljenje v skladu s členom 211 Direktive 2009/138/ES;

(n) subjekt s posebnim namenom pri listinjenju, kot je opredeljen v členu 2, točka 2, Uredbe (EU) 2017/2402 Evropskega parlamenta in Sveta 34 ;

(o)zavarovalni holding, kot je opredeljen v členu 212(1), točka (f), Direktive 2009/138/ES, ali mešani finančni holding, kot je opredeljen v členu 212(1), točka (h), Direktive 2009/138/ES, ki je del zavarovalniške skupine, nad katero se izvaja nadzor na ravni skupine v skladu s členom 213 navedene direktive in ki ni izvzeta iz nadzora skupin v skladu s členom 214(2) Direktive 2009/138/ES;

(p)plačilno institucijo, kot je opredeljena v členu 1(1), točka (d), Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta 35 ;

(q)institucijo za izdajo elektronskega denarja, kot je opredeljena v členu 2, točka 1, Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta 36 ;

(r)ponudnika storitev množičnega financiranja, kot je opredeljen v členu 2(1), točka (e), Uredbe (EU) 2020/1503 Evropskega parlamenta in Sveta 37 ;

(s)ponudnika storitev v zvezi s kriptoimetji, kot je opredeljen v členu 3(1), točka 8, [predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trgih kriptoimetij in spremembi Direktive (EU) 2019/1937 38 ], kadar opravlja eno ali več storitev v zvezi s kriptoimetji, kot so opredeljene v členu 3(1), točka (9), [predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trgih kriptoimetij in spremembi Direktive (EU) 2019/1937].

Člen 7
Kazalniki minimalne vsebine za davčne namene

1.Države članice od podjemov, ki izpolnjujejo merila iz člena 6(1), zahtevajo, da v letni davčni napovedi za vsako davčno leto prijavijo, ali dosegajo naslednje kazalnike minimalne vsebine:

(a)podjem ima v državi članici lastne prostore ali prostore za svojo izključno uporabo;

(b)podjem ima vsaj en lasten in dejaven bančni račun v Uniji;

(c)ima vsaj enega od naslednjih kazalnikov:

(i)eden ali več direktorjev podjema:

(1)je davčnih rezidentov države članice podjema ali prebiva v taki oddaljenosti od te države članice, ki jim še omogoča neovirano opravljanje nalog;

(2)je usposobljenih in ima pooblastila za odločanje v zvezi z dejavnostmi, ki ustvarjajo zadevni dohodek podjema, ali v zvezi s sredstvi podjema;

(3)redno dejavno in neodvisno uporablja pooblastila iz točke 2;

(4)ni zaposlen v podjetju, ki ni povezano podjetje, in ne opravlja funkcije direktorja ali enakovredne funkcije v drugih podjetjih, ki niso povezana podjetja;

(ii)večina zaposlenih v ekvivalentu polnega delovnega časa podjema je davčnih rezidentov države članice podjema ali prebiva v taki oddaljenosti od te države članice, ki jim še omogoča neovirano opravljanje nalog, poleg tega je usposobljenih za opravljanje dejavnosti, s katerimi se ustvarja zadevni dohodek podjema.

2.Podjemi iz odstavka 1 prijavi davčne napovedi priložijo dokazne listine. Te vsebujejo naslednje informacije:

(a)naslov in vrsto prostorov;

(b)količino in vrsto bruto prihodka;

(c)količino in vrsto poslovnih stroškov;

(d)vrsto poslovnih dejavnosti, ki se opravljajo za ustvarjanje zadevnega dohodka;

(e)število direktorjev, njihove kvalifikacije, pristojnosti in kraj davčnega rezidentstva ali število zaposlenih v ekvivalentu polnega delovnega časa, ki opravljajo poslovne dejavnosti, s katerimi se ustvarja zadevni dohodek, ter njihove kvalifikacije in kraj davčnega rezidentstva;

(f)poslovne dejavnosti, oddane v zunanje izvajanje;

(g)številko bančnega računa, morebitna pooblastila za dostop do bančnega računa in uporabo ali izdajo plačilnih navodil ter dokaz o dejavnosti računa.

Člen 8
Domneva o minimalni vsebini za davčne namene

1.Za podjem, ki prijavi, da dosega vse kazalnike minimalne vsebine iz člena 7(1), in zagotovi zadovoljive spremljevalne dokazne listine v skladu s členom 7(2), se domneva, da ima minimalno vsebino za davčno leto.

2.Za podjem, ki prijavi, da ne dosega enega ali več kazalnikov minimalne vsebine iz člena 7(1), ali ne zagotovi zadovoljivih spremljevalnih dokaznih listin v skladu s členom 7(2), se domneva, da nima minimalne vsebine za davčno leto.

Člen 9
Izpodbijanje domneve

1.Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da lahko podjemi, za katere se na podlagi člena 8(2) domneva, da nimajo minimalne vsebine, to domnevo izpodbijajo z zagotovitvijo dodatnih podpornih dokazov o poslovnih dejavnostih, ki jih opravljajo za ustvarjanje zadevnega dohodka.

2.Podjemi za namene odstavka 1 zagotovijo naslednje dodatne dokaze:

(a)dokument, na podlagi katerega je mogoče potrditi poslovni razlog za ustanovitev podjema;

(b)informacije o profilih zaposlenih, vključno z njihovo ravnjo izkušenj, pooblastili za odločanje v celotni organizaciji, vlogo in položajem v organigramu, vrsto pogodbe o zaposlitvi ter kvalifikacijami in trajanjem zaposlitve;

(c)konkretne dokaze, da odločanje o dejavnosti, ki ustvarja zadevni dohodek, poteka v državi članici podjema.

3.Vse države članice podjem obravnavajo, kot da je izpodbijal domnevo, če je iz dokazov, ki jih je predložil na podlagi odstavka 2, razvidno, da je opravljal poslovne dejavnosti, s katerimi se ustvarja zadevni dohodek ali, če dohodka ni, sredstva podjema, in imel stalen nadzor nad njimi ter nosil tveganja v zvezi z njimi.

4.Država članica lahko ob koncu davčnega leta, za katero je podjem domnevo uspešno izpodbijal, v skladu z odstavkom 3 pet let šteje, da je podjem izpodbijal domnevo, če se dejanske in pravne okoliščine podjema v tem obdobju ne spremenijo.

Člen 10
Oprostitev

1.Država članica sprejme ustrezne ukrepe, ki podjemu, ki izpolnjuje merila iz člena 6(1), omogočajo, da zahteva oprostitev svojih obveznosti na podlagi te direktive, če obstoj podjema ne zmanjšuje davčne obveznosti dejanskih lastnikov podjema ali celotne skupine, katere član je podjem.

2.Država članica lahko to oprostitev odobri za eno davčno leto, če podjem predloži zadostne in objektivne dokaze, da njegovo posredovanje ne zagotavlja davčne ugodnosti za njegove dejanske lastnike oziroma celotno skupino. Ti dokazi zajemajo informacije o strukturi skupine in njenih dejavnosti. Omogočajo primerjavo zneska skupnega davka, ki ga dolgujejo dejanski lastniki oziroma celotna skupina, pri čemer se upošteva posredovanje podjema, in zneska, ki bi se v istih okoliščinah dolgoval, če podjema ne bi bilo.

3.Država članica lahko ob koncu davčnega leta, za katero je bila odobrena oprostitev v skladu z odstavkom 2, podaljša veljavnost oprostitve za pet let, če se dejanske in pravne okoliščine podjema, vključno z okoliščinami dejanskih lastnikov oziroma skupine, v zadevnem obdobju ne spremenijo.

POGLAVJE III
DAVČNA OBRAVNAVA PODJEMOV, KI NIMAJO MINIMALNE VSEBINE ZA DAVČNE NAMENE

Člen 11
Davčne posledice tega, da podjem nima minimalne vsebine za davčne namene v državah članicah, ki niso država članica podjema

1.Država članica, ki ni država članica podjema, ne upošteva sporazumov in konvencij o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, ki veljajo v državi članici podjema, ter členov 4, 5 in 6 Direktive 2011/96/EU in člena 1 Direktive 2003/49/ES, kolikor se navedeni direktivi uporabljata, ker se podjem šteje za davčnega rezidenta države članice, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)za podjem se domneva, da nima minimalne vsebine;

(b)podjem ne izpodbija domneve iz točke (a) za davčno leto.

2.Država članica delničarjev podjema zadevni dohodek podjema obdavči v skladu z nacionalno zakonodajo, kot če bi ga neposredno pridobili delničarji podjema, in odbije davke, ki so bili od takega dohodka plačani v državi članici podjema, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)zadevni dohodek pridobi podjem, za katerega se domneva, da nima minimalne vsebine;

(b)podjem ne izpodbija domneve iz točke (a);

(c)delničarji podjema in plačnik so davčni rezidenti države članice.

Prvi pododstavek se uporablja ne glede na sporazum ali konvencijo o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, ki velja z drugo državo članico.

Če plačnik ni davčni rezident države članice, država članica delničarjev podjema v skladu z nacionalno zakonodajo obdavči zadevni dohodek, ki ga pridobi podjem, kot če bi ga pridobili neposredno delničarji podjema, brez poseganja v sporazum ali konvencijo o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, ki velja med državo članico delničarjev podjema in jurisdikcijo tretje države plačnika.

Če delničarji podjema niso davčni rezidenti države članice, država članica plačnika tega dohodka v skladu z nacionalno zakonodajo uporabi davčni odtegljaj, brez poseganja v sporazum ali konvencijo o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, ki velja z jurisdikcijo tretje države delničarjev podjema.

3.Kadar ima podjem, za katerega se domneva, da nima minimalne vsebine, in ki te domneve ne izpodbija, v lasti premoženje iz člena 4:

(a)država članica, v kateri je premoženje iz člena 4, točka (e), tako premoženje obdavči v skladu z nacionalno zakonodajo, kot če bi bilo tako premoženje v neposredni lasti delničarjev podjema, brez poseganja v sporazum ali konvencijo o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, ki velja z jurisdikcijo delničarjev podjema;

(b)država članica delničarjev podjema tako premoženje obdavči v skladu z nacionalno zakonodajo, kot če bi bilo v neposredni lasti delničarjev podjema, brez poseganja v sporazum ali konvencijo o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, ki velja z jurisdikcijo, v kateri je premoženje.

Člen 12
Davčne posledice tega, da podjem nima minimalne vsebine za davčne namene v državi članici podjema

Če podjem nima minimalne vsebine za davčne namene v državi članici, katere davčni rezident je, ta država članica sprejme eno od naslednjih odločitev:

(a)podjemu zavrne zahtevo za potrdilo o davčnem rezidentstvu za uporabo zunaj jurisdikcije te države članice;

(b)izda potrdilo o davčnem rezidentstvu, ki določa, da podjem ni upravičen do ugodnosti iz sporazumov in konvencij o odpravi dvojne obdavčitve dohodka in, če je primerno, kapitala, iz mednarodnih sporazumov s podobnim namenom ali učinkom ter iz členov 4, 5 in 6 Direktive 2011/96/EU in člena 1 Direktive 2003/49/ES.

POGLAVJE IV
IZMENJAVA PODATKOV

Člen 13
Spremembe Direktive 2011/16/EU

Direktiva 2011/16/EU se spremeni:

(1)v členu 3 se točka 9 spremeni:

(a)točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) v členu 8(1) ter členih 8a do 8ad sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih podatkov drugi državi članici brez predhodnega zaprosila in v vnaprej določenih rednih časovnih presledkih; v členu 8(1) se sklicevanje na podatke, ki so na voljo, nanaša na podatke, ki so v davčnih dosjejih države članice, ki sporoča podatke, in so dostopni v skladu s postopki za zbiranje in obdelavo podatkov v navedeni državi članici;“;

(b)točka (c) se nadomesti z naslednjim:

„(c) v vseh drugih določbah te direktive, razen člena 8(1) in (3a) ter členov 8a do 8ad, sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih podatkov, določenih v točkah (a) in (b) te točke.“;

(2)v oddelku II poglavja II se doda naslednji člen 8ad:

„Člen 8ad
Področje uporabe in pogoji obvezne avtomatične izmenjave podatkov o podjemih, ki morajo poročati o kazalnikih minimalne vsebine

1.Pristojni organ države članice, ki od podjema s sedežem na njenem ozemlju prejema podatke v skladu s členom 7 Direktive Sveta [Urad za publikacije] (vstaviti polni naslov in sklic na UL)*, te podatke z avtomatično izmenjavo in v 30 dneh od njihovega prejema sporoči pristojnim organom vseh drugih držav članic v skladu z odstavkom 4 in veljavnimi praktičnimi postopki, sprejetimi na podlagi člena 21.

2.Pristojni organ države članice, ki potrdi, da je podjem izpodbijal domnevo v skladu s členom 9 Direktive [Urad za publikacije] ali da je oproščen v skladu s členom 10 navedene direktive, te podatke z avtomatično izmenjavo in v 30 dneh od te potrditve sporoči pristojnim organom vseh drugih držav članic v skladu z veljavnimi praktičnimi postopki, sprejetimi na podlagi člena 21.

3.Pristojni organ države članice, ki tudi z nadzorom na podlagi nacionalne zakonodaje te države članice ugotovi, da podjem ne izpolnjuje kazalnikov minimalne vsebine iz člena 7 Direktive [Urad za publikacije], te podatke z avtomatično izmenjavo in v 30 dneh od datuma, ko rezultat nadzora postane dokončen, sporoči pristojnim organom vseh drugih držav članic v skladu z veljavnimi praktičnimi postopki, sprejetimi na podlagi člena 21.

4.Podatki, ki jih mora pristojni organ države članice v skladu z odstavkom 1 sporočiti o posameznem podjemu, zajemajo naslednje:

(a)davčno številko podjema, ki mora poročati v skladu s členom 6 Direktive [Urad za publikacije];

(b)identifikacijsko številko za DDV podjema, če je na voljo, ki mora poročati v skladu s členom 6 Direktive [Urad za publikacije];

(c)identifikacijo delničarjev in dejanskih lastnikov podjema, kot je opredeljeno v členu 3, točkah 5 in 6;

(d)morebitno identifikacijo drugih držav članic, na katere se verjetno nanaša poročanje podjema;

(e)identifikacijo oseb v drugih državah članicah, na katere se verjetno nanaša poročanje podjema;

(f)izjavo podjema v skladu s členom 7(1);

(g)povzetek dokaza, ki ga zagotovi podjem v skladu s členom 7(2).

5.Brez poseganja v odstavek 4 podatki, ki jih mora pristojni organ države članice sporočiti v skladu z odstavkom 2, zajemajo tudi naslednje:

(h)potrdilo pristojnega organa države članice, da je podjem izpodbijal domnevo na podlagi člena 9 Direktive [Urad za publikacije] ali da je oproščen obveznosti poročanja v skladu s členom 10 navedene direktive;

(i)povzetek dodatnih dokazov, ki jih pristojni organ šteje za pomembne pri izdaji potrdila, da se je domneva izpodbijala na podlagi člena 9 Direktive [Urad za publikacije] ali da je podjem oproščen obveznosti poročanja v skladu s členom 10 navedene direktive.

6.Brez poseganja v odstavek 4 podatki, ki jih mora pristojni organ države članice sporočiti v skladu z odstavkom 3, zajemajo tudi poročilo o nadzoru, če pristojni organ tako poročilo izda.

7.Komisija za lažjo izmenjavo podatkov iz odstavkov 4, 5 in 6 z izvedbenimi akti sprejme potrebne praktične postopke za izvajanje odstavkov 1 do 6 tega člena, vključno z ukrepi za standardizacijo sporočanja podatkov iz odstavkov 4, 5 in 6 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 26(2).

8.Za namene odstavkov 1 do 5 tega člena pomeni ‚podjem‘ podjem, kot je opredeljen v členu 3, točka 1, Direktive [Urad za publikacije].

9.Obdelani podatki se hranijo pet let in v nobenem primeru dlje, kot je potrebno, da se doseže namen te direktive.

10.Pristojni organi posamezne države članice se štejejo za upravljavce podatkov, Komisija pa za obdelovalca podatkov.

11.Države članice se lahko v primeru nepooblaščenega razkritja podatkov iz točk (a) do (f) odstavka 4 odločijo, da kot ukrep za zmanjšanje tveganja začasno prekinejo izmenjavo podatkov na podlagi te direktive z državo članico, v kateri so bili podatki nepooblaščeno razkriti.“;

(3)v členu 20 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5.Komisija z izvedbenimi akti sprejme standardne obrazce, vključno z jezikovno ureditvijo, v naslednjih primerih:

(a)pri avtomatični izmenjavi podatkov o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih v skladu s členom 8a pred 1. januarjem 2017;

(b)pri avtomatični izmenjavi podatkov o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča, v skladu s členom 8ab pred 30. junijem 2019;

(c)pri avtomatični izmenjavi podatkov o podjemih, ki morajo v skladu s členom 8ad poročati o kazalnikih minimalne vsebine, pred 1. januarjem 2024.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 26(2).

Navedeni standardni obrazci lahko vsebujejo le tiste elemente za izmenjavo podatkov, ki so našteti v členih 8a, točka 6, 8ab, točka 14, ter 8ad, točke 4, 5 in 6, ter taka druga polja, povezana s temi elementi, ki so potrebna za dosego ciljev iz členov 8a, 8ab oziroma 8ac.

Jezikovna ureditev iz prvega pododstavka državam članicam ne preprečuje, da bi podatke iz členov 8a, 8ab in 8ad sporočile v katerem koli od uradnih jezikov Unije. Lahko pa je v okviru te jezikovne ureditve določeno, da se ključni elementi takih podatkov pošljejo tudi v drugem uradnem jeziku Unije.“;

(4)v členu 21 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5.Komisija do 31. decembra 2017 razvije varno osrednjo podatkovno zbirko držav članic za upravno sodelovanje na področju obdavčenja ter zanjo zagotovi tehnično in logistično podporo, kjer se za izpolnitev obveznosti glede avtomatične izmenjave podatkov iz člena 8a, točki 1 in 2, beležijo podatki, ki jih je treba sporočati v okviru navedenih odstavkov.

Komisija do 31. decembra 2019 razvije varno osrednjo podatkovno zbirko držav članic za upravno sodelovanje na področju obdavčenja ter zanjo zagotovi tehnično in logistično podporo, kjer se za izpolnitev obveznosti glede avtomatične izmenjave podatkov iz člena 8ab, točke 13, 14 in 16, beležijo podatki, ki jih je treba sporočati v okviru navedenih odstavkov.

Komisija do 30. junija 2024 razvije varno osrednjo podatkovno zbirko držav članic za upravno sodelovanje na področju obdavčenja ter zanjo zagotovi tehnično in logistično podporo, kjer se za izpolnitev obveznosti glede avtomatične izmenjave podatkov iz člena 8ad, točke 1, 2 in 3, beležijo podatki, ki jih je treba sporočati v okviru navedenih odstavkov.

Dostop do podatkov, shranjenih v tej podatkovni zbirki, imajo pristojni organi vseh držav članic. Tudi Komisija ima dostop do podatkov, shranjenih v tej podatkovni zbirki, vendar ob omejitvah iz členov 8a, točka 8, in 8ab, točka 17. Komisija z izvedbenimi akti sprejme potrebne praktične postopke za izvajanje prvega, drugega in tretjega pododstavka tega odstavka. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 26(2).

Dokler ta varna osrednja podatkovna zbirka ne začne delovati, avtomatična izmenjava podatkov iz členov 8a, točki 1 in 2, 8ab, točke 13, 14 in 16, ter 8ad, točke 1, 2 in 3, poteka v skladu z odstavkom 1 tega člena in veljavnimi praktičnimi postopki.“.

POGLAVJE V
IZVRŠEVANJE

Člen 14
Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, ter sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Države članice zagotovijo, da te kazni zajemajo upravno denarno kazen v višini vsaj 5 % prometa podjema v zadevnem davčnem letu, če podjem, ki mora poročati v skladu s členom 6, take zahteve za davčno leto ne izpolni v določenem roku ali v davčni napovedi na podlagi člena 7 navede napačno prijavo.

Člen 15
Zaprosilo za davčni nadzor

Če pristojni organ ene države članice utemeljeno domneva, da podjem, ki je davčni rezident druge države članice, ni izpolnil svojih obveznosti na podlagi te direktive, lahko prva država članica pristojni organ druge države članice zaprosi, naj izvede davčni nadzor podjema.

Pristojni organ zaprošene države članice začne davčni nadzor izvajati v enem mesecu od datuma prejema zaprosila in ga izvede v skladu s predpisi, ki urejajo davčne nadzore v zaprošeni državi članici.

Pristojni organ, ki je izvedel davčni nadzor, pristojnemu organu države članice prosilke čim prej in najpozneje en mesec po tem, ko so znani rezultati davčnega nadzora, zagotovi povratne informacije o teh rezultatih.

Člen 16
Spremljanje

1.Države članice Komisiji za vsako davčno leto pošljejo naslednje informacije:

(a)število podjemov, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 6(1);

(b)število podjemov, ki so poročali v skladu s členom 7;

(c)kazni, uvedene v skladu s členom 14, za neizpolnjevanje zahtev te direktive;

(d)število podjemov, za katere se v skladu s členom 8 domneva, da nimajo minimalne vsebine, in število podjemov, ki so to domnevo izpodbijali v skladu s členom 9;

(e)število podjemov, oproščenih obveznosti na podlagi te direktive v skladu s členom 10;

(f)število nadzorov v podjetmih, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 6(1);

(g)število primerov, v katerih se je za podjem, za katerega se domneva, da ima minimalno vsebino, ugotovilo, da nima bistvene dejavnosti, zlasti na podlagi nadzora;

(h)število vloženih in prejetih zaprosil za izmenjavo informacij;

(i)število vloženih in prejetih zaprosil za davčni nadzor.

Države članice Komisiji na njeno zahtevo sporočijo vse druge informacije, potrebne za spremljanje in oceno izvajanja te direktive.

2.Države članice sporočijo informacije iz odstavka 1 dvakrat letno do 31. decembra davčnega leta, ki sledi koncu polletnega obdobja.

Člen 17
Poročila

1.Komisija do 31. decembra 2028 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju te direktive.

2.Komisija pri pripravi poročila upošteva informacije, ki so jih sporočile države članice v skladu s členom 15.

3.Komisija poročilo objavi na svojem spletnem mestu.

POGLAVJE VI
KONČNE DOLOČBE

Člen 18
Prenos

1.Države članice najpozneje do [30. junija 2023] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih predpisov.

Navedene določbe uporabljajo od [1. januarja 2024].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

1.Države članice Komisiji sporočijo besedilo bistvenih določb nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 19
Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 20
Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZAKONODAJNEGA PREDLOGA

1.OKVIR PREDLOGA/POBUDE 

1.1.Naslov predloga/pobude

1.2.Zadevna področja 

Politika obdavčevanja.

1.3.Ukrep, na katerega se predlog/pobuda nanaša 

X nov ukrep 

◻ Nov ukrep na podlagi pilotnega projekta / pripravljalnega ukrepa 39  

◻ Podaljšanje obstoječega ukrepa 

◻ Združitev ali preusmeritev enega ali več ukrepov v drug/nov ukrep 

1.4.Cilji

1.4.1.Splošni cilji

1.4.2.Specifični cilji

1.4.3.Pričakovani rezultati in posledice

1.4.4. Kazalniki smotrnosti

Navedite, s katerimi kazalniki se bodo spremljali napredek in dosežki.

1.5.Utemeljitev predloga/pobude 

1.5.1.Potrebe, ki jih je treba zadovoljiti kratkoročno ali dolgoročno, vključno s podrobno časovnico za uvajanje ustreznih ukrepov za izvajanje pobude

1.5.2.Dodana vrednost ukrepanja Unije (ki je lahko posledica različnih dejavnikov, npr. boljšega usklajevanja, pravne varnosti, večje učinkovitosti ali dopolnjevanja). Za namene te točke je „dodana vrednost ukrepanja Unije“ vrednost, ki izhaja iz ukrepanja Unije in predstavlja dodatno vrednost poleg tiste, ki bi jo sicer ustvarile države članice same.

1.5.3.Spoznanja iz podobnih izkušenj v preteklosti

1.5.4.Skladnost z večletnim finančnim okvirom in možne sinergije z drugimi ustreznimi instrumenti

1.5.5.Ocena različnih razpoložljivih možnosti financiranja, vključno z možnostmi za prerazporeditev

1.6.Trajanje predloga/pobude in finančnih posledic

◻ Časovno omejeno

–◻    od [D. MMMM] LLLL do [D. MMMM] LLLL,

–◻    finančne posledice med letoma LLLL in LLLL za odobritve za prevzem obveznosti ter med letoma LLLL in LLLL za odobritve plačil.

X Časovno neomejeno

–izvajanje z obdobjem uvajanja med letoma LLLL in LLLL,

–ki mu sledi izvajanje v celoti.

1.7.Načrtovani načini upravljanja 40   

X Neposredno upravljanje – Komisija:

–X z lastnimi službami, vključno s svojim osebjem v delegacijah Unije,

–◻    prek izvajalskih agencij.

◻ Deljeno upravljanje z državami članicami.

◻ Posredno upravljanje, tako da se naloge izvrševanja proračuna poverijo:

–◻ tretjim državam ali organom, ki jih te imenujejo,

–◻ mednarodnim organizacijam in njihovim agencijam (navedite),

–◻ EIB in Evropskemu investicijskemu skladu,

–◻ organom iz členov 70 in 71 finančne uredbe,

–◻ subjektom javnega prava,

–◻ subjektom zasebnega prava, ki opravljajo javne storitve, kolikor imajo ti subjekti ustrezna finančna jamstva,

–◻ subjektom zasebnega prava države članice, ki so pooblaščeni za izvajanje javno-zasebnih partnerstev in ki imajo ustrezna finančna jamstva,

–◻ osebam, pooblaščenim za izvajanje določenih ukrepov SZVP na podlagi naslova V PEU in opredeljenim v zadevnem temeljnem aktu.

Opombe

2.UKREPI UPRAVLJANJA 

2.1.Pravila o spremljanju in poročanju 

2.2.Upravljavski in kontrolni sistemi 

2.2.1.Utemeljitev načinov upravljanja, mehanizmov financiranja, načinov plačevanja in predlagane strategije kontrol

2.2.2.Podatki o ugotovljenih tveganjih in vzpostavljenih sistemih notranjih kontrol za njihovo zmanjševanje

2.2.3.Ocena in utemeljitev stroškovne učinkovitosti kontrol (razmerje „stroški kontrol ÷ vrednost z njimi povezanih upravljanih sredstev“) ter ocena pričakovane stopnje tveganja napake (ob plačilu in ob zaključku) 

2.3.Ukrepi za preprečevanje goljufij in nepravilnosti 

Navedite obstoječe ali načrtovane preprečevalne in zaščitne ukrepe, npr. iz strategije za boj proti goljufijam.

3.OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA/POBUDE 

3.1.Zadevni razdelki večletnega finančnega okvira in odhodkovne proračunske vrstice 

·Obstoječe proračunske vrstice

Po vrstnem redu razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic

·Zahtevane nove proračunske vrstice

Po vrstnem redu razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic

3.2.Ocenjene finančne posledice predloga za odobritve 

3.2.1.Povzetek ocenjenih posledic za odobritve za poslovanje 

–◻    Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za poslovanje.

–X    Za predlog/pobudo so potrebne odobritve za poslovanje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Ta oddelek se izpolni s „proračunskimi podatki upravne narave“, ki jih je treba najprej vnesti v Prilogo k oceni finančnih posledic zakonodajnega predloga (Priloga V k notranjim pravilom), ki se prenese v sistem DECIDE za namene posvetovanj med službami.

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno): tekoče cene

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno): tekoče cene

3.2.2.Povzetek ocenjenih posledic za upravne odobritve 

–◻    Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za upravne zadeve.

–X    Za predlog/pobudo so potrebne odobritve za upravne zadeve, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Potrebe po odobritvah za človeške vire in druge upravne odhodke se krijejo z odobritvami GD, ki so že dodeljene za upravljanje ukrepa in/ali so bile prerazporejene znotraj GD, po potrebi skupaj z dodatnimi viri, ki se lahko pristojnemu GD dodelijo v postopku letne dodelitve virov glede na proračunske omejitve.

3.2.2.1.Ocenjene potrebe po človeških virih

–◻    Za predlog/pobudo niso potrebni človeški viri.

–X    Za predlog/pobudo so potrebni človeški viri, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

ocena, izražena v ekvivalentu polnega delovnega časa

XX je zadevno področje ali naslov v proračunu.

Potrebe po človeških virih se krijejo z osebjem GD, ki je že dodeljeno za upravljanje ukrepa in/ali je bilo prerazporejeno znotraj GD, po potrebi skupaj z dodatnimi viri, ki se lahko pristojnemu GD dodelijo v postopku letne dodelitve virov glede na proračunske omejitve.

Opis nalog:

3.2.3.Skladnost z veljavnim večletnim finančnim okvirom 

Predlog/pobuda:

–X    se lahko v celoti financira s prerazporeditvijo znotraj zadevnega razdelka večletnega finančnega okvira;

–◻    zahteva uporabo nedodeljene razlike do zgornje meje v zadevnem razdelku večletnega finančnega okvira in/ali uporabo posebnih instrumentov, kot so opredeljeni v uredbi o večletnem finančnem okviru;

–◻    zahteva spremembo večletnega finančnega okvira.

3.2.4.Udeležba tretjih oseb pri financiranju 

V predlogu/pobudi:

–◻    ni načrtovano sofinanciranje tretjih oseb;

–◻    je načrtovano sofinanciranje, kot je ocenjeno v nadaljevanju:

odobritve v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

3.3.Ocenjene posledice za prihodke 

–X    Predlog/pobuda nima finančnih posledic za prihodke.

–◻    Predlog/pobuda ima finančne posledice, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

–◻    za lastna sredstva,

–◻    za druge prihodke.

–navedite, ali so prihodki dodeljeni za odhodkovne vrstice ◻    

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Za namenske prejemke navedite zadevne odhodkovne proračunske vrstice.

Druge opombe (npr. metoda/formula za izračun posledic za prihodke ali druge informacije).

(1)    COM(2021) 251 final.

(2)    Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (UL L 193, 19.7.2016, str. 1).

(3)    Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1).

(4)    Glej na primer preiskavo OpenLux in pred kratkim Pandorine dokumente.

(5)    [Urad za publikacije vstavi povezavi do povzetka in pozitivnega mnenja Odbora za regulativni nadzor po njuni objavi.]

(6)    Direktiva Sveta 2003/49/ES z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic (UL L 157, 26.6.2003, str. 49).

(7)    UL L 338, 12.12.2012, str. 41.

(8)    UL C , , str. . Še ni objavljeno v Uradnem listu.

(9)    UL C , , str. . Še ni objavljeno v Uradnem listu.

(10)    Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (UL L 193, 19.7.2016, str. 1).

(11)    Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1).

(12)    Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73).

(13)    Generalni sekretariat Sveta, 9637/18 FISC 241 ECOFIN 555, Skupina za kodeks ravnanja (obdavčitev podjetij), Guidance on the interpretation of the third criterion (Smernice o razlagi tretjega merila); OECD/G20 Base Erosion and Profit Shifting Project, Countering Harmful Tax Practices More Effectively, Taking into Account Transparency and Substance, Action 5: Final Report (projekt erozije osnove in preusmerjanja dobička, učinkovitejše preprečevanje škodljivih davčnih praks, upoštevanje preglednosti in vsebine, ukrep 5: končno poročilo).

(14)    Direktiva Sveta 2011/96/EU z dne 30. novembra 2011 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (UL L 345, 29.12.2011, str. 8).

(15)    Direktiva Sveta 2003/49/ES z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic (UL L 157, 26.6.2003, str. 49).

(16)    Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(17)    Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).

(18)    Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(19)    Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (UL L 182, 29.6.2013, str. 19).

(20)    COM(2020) 593 final.

(21)    Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173 12.6.2014, str. 349).

(22)    Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).

(23)    Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).

(24)    Uredba (EU) št. 345/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih tveganega kapitala (UL L 115, 25.4.2013, str. 1).

(25)    Uredba (EU) št. 346/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih za socialno podjetništvo (UL L 115, 25.4.2013, str. 18).

(26)    Uredba (EU) 2015/760 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o evropskih dolgoročnih investicijskih skladih (UL L 123, 19.5.2015, str. 98).

(27)    Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).

(28)    Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).

(29)    Direktiva (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL L 354, 23.12.2016, str. 37).

(30)    Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30.4.2004, str. 1).

(31)    Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 284, 30.10.2009, str. 1).

(32)    Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).

(33)    Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L 257, 28.8.2014, str. 1).

(34)    Uredba (EU) 2017/2402 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o določitvi splošnega okvira za listinjenje in o vzpostavitvi posebnega okvira za enostavno, pregledno in standardizirano listinjenje ter o spremembah direktiv 2009/65/ES, 2009/138/ES in 2011/61/EU ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 648/2012 (UL L 347, 28.12.2017, str. 35).

(35)    Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35).

(36)    Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7).

(37)    Uredba (EU) 2020/1503 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. oktobra 2020 o evropskih ponudnikih storitev množičnega financiranja za podjetnike ter spremembi Uredbe (EU) 2017/1129 in Direktive (EU) 2019/1937 (UL L 347, 20.10.2020, str. 1).

(38)    COM(2020) 593 final.

(39)    Po členu 58(2)(a) oz. (b) finančne uredbe.

(40)    Pojasnila o načinih upravljanja in sklici na finančno uredbo so na voljo na spletišču BudgWeb: https://myintracomm.ec.europa.eu/budgweb/EN/man/budgmanag/Pages/budgmanag.aspx .

(41)    Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (UL L 136, 31.5.1999, str. 1).

(42)    Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).

(43)    Dif. = diferencirana sredstva / nedif. = nediferencirana sredstva.

(44)    Efta: Evropsko združenje za prosto trgovino.

(45)    Države kandidatke in po potrebi potencialne kandidatke z Zahodnega Balkana.

(46)    Tehnična in/ali upravna pomoč ter odhodki za podporo izvajanja programov in/ali ukrepov EU (prej vrstice BA), posredne raziskave, neposredne raziskave.

(47)    PU = pogodbeni uslužbenec; LU = lokalni uslužbenec; NNS = napoteni nacionalni strokovnjak; ZU = začasni uslužbenec; MSD = mladi strokovnjak na delegaciji.

(48)    Dodatna zgornja meja za zunanje sodelavce v okviru odobritev za poslovanje (prej postavke BA).

(49)    Leto N je leto začetka izvajanja predloga/pobude. Nadomestite „N“ s pričakovanim prvim letom izvajanja (na primer: 2021). Naredite isto za naslednja leta.

(50)    Pri tradicionalnih lastnih sredstvih (carine, prelevmani na sladkor) se navedejo neto zneski, tj. bruto zneski po odbitku 20 % stroškov pobiranja.