EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 20.7.2021
COM(2021) 423 final
2021/0250(COD)
Predlog
DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
o mehanizmih, ki jih morajo vzpostaviti države članice za preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, in razveljavitvi Direktive (EU) 2015/849
(Besedilo velja za EGP)
{SWD(2021) 190, 191}
{SEC(2021) 391}
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
1.OZADJE PREDLOGA
•Razlogi za predlog in njegovi cilji
Pranje denarja in financiranje terorizma pomenita resno grožnjo celovitosti gospodarstva in finančnega sistema EU ter varnosti njenih državljanov. Po ocenah Europola je približno 1 % letnega bruto domačega proizvoda EU „vpletenega v sumljive finančne dejavnosti“. Komisija je julija 2019 po številnih odmevnih primerih domnevnega pranja denarja, v katere so bile vpletene kreditne institucije v Uniji, sprejela sveženj, v katerem je analizirala učinkovitost tedanje ureditve EU za preprečevanje pranja denarja/boj proti financiranju terorizma (AML/CFT) ter ugotovila, da so potrebne reforme. V strategiji EU za varnostno unijo za obdobje 2020–2025 je bilo v tem okviru poudarjeno, da je treba zaradi zaščite Evropejcev pred terorizmom in organiziranim kriminalom okrepiti okvir EU za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma.
Komisija je 7. maja 2020 predstavila akcijski načrt za celovito politiko Unije o preprečevanju pranja denarja in boju proti financiranju terorizma. V njem se je zavezala, da bo sprejela ukrepe za okrepitev pravil EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma ter njihovega izvajanja, in je opredelila šest prednostnih nalog ali stebrov:
1.
zagotavljanje učinkovitega izvajanja obstoječega okvira EU za AML/CFT;
2.
oblikovanje enotnih pravil EU o AML/CFT;
3.
vzpostavitev nadzora na področju AML/CFT na ravni EU;
4.
vzpostavitev podpornega in usklajevalnega mehanizma za finančnoobveščevalne enote (Financial Intelligence Units − FIU);
5.
izvrševanje določb kazenskega prava in izmenjava informacij na ravni Unije ter
6.
okrepitev mednarodne razsežnosti okvira EU za AML/CFT.
Stebri 1, 5 in 6 akcijskega načrta se izvajajo, pri preostalih stebrih pa je treba zakonodajno ukrepati. Ta predlog uredbe je del svežnja štirih zakonodajnih predlogov o AML/CFT, ki se pri izvajanju akcijskega načrta Komisije z dne 7. maja 2020 obravnavajo kot skladna celota, s čimer se ustvarja nov in skladnejši regulativni in institucionalni okvir za AML/CFT v EU. Sveženj obsega:
–predlog uredbe o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma;
–ta predlog direktive o mehanizmih, ki jih morajo vzpostaviti države članice za preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja/financiranje terorizma, in razveljavitvi Direktive (EU) 2015/849;
–predlog uredbe o ustanovitvi organa EU za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (AMLA) ter
–predlog za prenovitev Uredbe (EU) 2015/847, da bi se zahteve glede sledljivosti razširile na kriptosredstva.
Ta zakonodajni predlog skupaj s predlogom uredbe o AML/CFT in predlogom za prenovitev Uredbe (EU) 2015/847 izpolnjuje cilj oblikovanja enotnih pravil EU (steber 2).
Evropski parlament in Svet sta podprla načrt, ki ga je maja 2020 v akcijskem načrtu predstavila Komisija. Evropski parlament je v resoluciji z dne 10. julija 2020 pozval k okrepitvi pravil Unije in pozdravil načrte za prenovo institucionalne ureditve EU za AML/CFT. Svet ECOFIN je 4. novembra 2020 sprejel sklepe, ki podpirajo vsakega od stebrov iz akcijskega načrta Komisije.
Potreba po združevanju usklajenih pravil z uredbo o AML/CFT in strožjih pravil o nacionalnih sistemih na področju AML/CFT z direktivo o AML/CFT je podprta z dokazi, zagotovljenimi s poročili iz leta 2019, ki jih je izdala Komisija. V teh poročilih je bilo ugotovljeno, da ni doslednih pristopov k nadzoru pooblaščenih subjektov, upravljavci, ki zagotavljajo storitve na notranjem trgu, pa dosegajo različne rezultate. V njih je bilo opozorjeno tudi, da imajo FIU neenak dostop do informacij, kar omejuje njihovo zmogljivost za medsebojno sodelovanje, in da te enote nimajo skupnih orodij. Zaradi vseh teh elementov je bilo odkrivanje čezmejnih primerov pranja denarja/financiranja terorizma oteženo. Zaradi neobstoja pravne podlage do zdaj ni bilo mogoče medsebojno povezati registrov bančnih računov in sistemov za pridobivanje podatkov, ki so ključna orodja za FIU in pristojne organe.
Da bi se obravnavale navedene težave in preprečile regulativne razlike, so bila vsa pravila, ki se uporabljajo za zasebni sektor, prenesena v predlog uredbe o AML/CFT. Ob priznavanju potrebe po prožnosti za države članice na tem področju pa se organiziranost institucionalnega sistema na področju AML/CFT na nacionalni ravni obravnava v tem predlogu direktive.
Ta predlog pa ne prenaša le določb iz veljavne direktive v novo; dodanih je precej vsebinskih sprememb, da bi se prakse nadzornikov in FIU bolj približale ter glede sodelovanja med pristojnimi organi:
–pojasnjeni so pooblastila in naloge FIU ter minimalni nabor informacij, do katerega bi morale te enote imeti dostop, da njihova upravna ureditev ne bi vplivala na njihove analitične funkcije in zmogljivost za sodelovanje z enakovrednimi organi;
–določen je okvir za skupne analize, da bi lahko FIU učinkovito sodelovale. Zagotovljena je tudi pravna podlaga za sistem FIU.net;
–določena so jasna pravila o povratnih informacijah, ki jih morajo zagotavljati FIU, da bi se bolje razumelo tveganje za pooblaščene subjekte. Podobno so določena jasna pravila o povratnih informacijah, zagotovljenih FIU, da so seznanjene z uporabo finančnih obveščevalnih podatkov, ki jih zagotavljajo;
–pojasnjeni so pooblastila in naloge nadzornikov, da bi imeli vsi nadzorniki instrumente za sprejemanje ustreznih popravnih ukrepov. Uvedena je bila dolžnost nadzora javnega organa nad samoregulativnimi organi, ki delujejo kot nadzorniki, in njegove naloge so jasno opredeljene;
–s skupnim orodjem za kategorizacijo tveganj je usklajen pristop k nadzoru na podlagi tveganja, da bi preprečili različno razumevanje tveganja v primerljivih položajih;
–ustanovljeni so kolegiji za AML/CFT za boljše sodelovanje med nadzorniki in vzpostavljeni mehanizmi za zagotovitev sodelovanja pri nadzoru nad upravljavci, ki zagotavljajo čezmejne storitve;
–pojasnjeno je, v katerih posebnih primerih nastane obveznost sodelovanja z drugimi organi, da bi se preprečila neučinkovitost zaradi vrtičkanja;
–pojasnjena so pooblastila registrov dejanskega lastništva, da lahko pridobijo posodobljene, ustrezne in točne informacije;
–določeno je medsebojno povezovanje registrov bančnih računov za odpravo sedanje pomanjkljivosti v zakonodaji;
–uvedene so zahteve za obdelavo določenih kategorij osebnih podatkov zaradi zagotavljanja popolne skladnosti s pravili EU o varstvu podatkov.
Po drugi strani pa ostajajo določbe o ocenah tveganja ali zbiranju statističnih podatkov večinoma nespremenjene in so pregledane le, da se proučijo trenutno ugotovljeni neučinkoviti postopki, kot so prepogoste nadnacionalne ocene tveganja in zahteva za zbiranje statističnih podatkov o nezakonitih dejavnostih.
•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike
Ta predlog razveljavlja in nadomešča veljavno direktivo (EU) 2015/849, kot je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843. Ta predlog je, kot je bilo navedeno, del svežnja o AML/CFT, ki zajema predlog uredbe o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma, uredbe o ustanovitvi organa AMLA in prenovitev Uredbe (EU) 2015/847. Ta sveženj štirih zakonodajnih predlogov se pri izvajanju akcijskega načrta Komisije o AML/CFT z dne 7. maja 2020 obravnava kot skladna celota, s čimer se ustvarja nov in skladnejši regulativni in institucionalni okvir za AML/CFT v EU. Komisija hkrati s sprejetjem tega svežnja tudi predlaga spremembe Direktive 2019/1153, da bi pristojnim organom, odgovornim za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje ali pregon kaznivih dejanj, zagotovila dostop do sistema, ki medsebojno povezuje centralizirane registre bančnih računov.
Ta predlog nadgrajuje Direktivo (EU) 2015/849, zato je skladen s priporočili Projektne skupine za finančno ukrepanje (v nadaljnjem besedilu: skupina FATF). V primerjavi z veljavno direktivo povečuje skladnost s tem, da zagotavlja, da so samoregulativni organi pri izvajanju nadzora pod nadzorom javnega organa. Pogostost nadnacionalnih ocen tveganja je prav tako usklajena z dobrimi praksami, ki jih (vsaka štiri leta) priznava skupina FATF. V ta predlog so vključene tudi spremembe, ki izhajajo iz nedavnih revizij priporočil skupine FATF v zvezi z oceno in zmanjševanjem tveganj izogibanja ciljno usmerjenim finančnim sankcijam.
Za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma je bistveno učinkovito izvajanje. Komisija bo še naprej uporabljala celoten nabor sredstev in mehanizmov, da bo lahko preverila ne le pravilen prenos zahtev Unije v nacionalno pravo, temveč tudi to, ali jih države članice v dnevni praksi učinkovito izvajajo.
•Skladnost z drugimi politikami in pravnimi instrumenti Unije
Ta predlog je skladen s cilji politike, ki se izvajajo na ravni Unije, in zlasti z Direktivo o boju proti pranju denarja z uporabo kazenskega prava, Direktivo o boju proti terorizmu in Direktivo o dostopu do finančnih informacij, ter s predlogom spremembe, sprejetim skupaj s tem svežnjem. Ni učinkovito, če se tveganja glede pranja denarja/financiranja terorizma obravnavajo le z zakonodajo EU o AML/CFT; ta zakonodaja je povezana z velikim delom zakonodaje EU na področju finančnih storitev in kazenskega prava. To zajema zakonodajo EU o plačilih in prenosu sredstev (direktiva o plačilnih storitvah, direktiva o plačilnih računih, direktiva o elektronskem denarju). V tem svežnju predlogov je bila namenjena pozornost zagotovitvi skladnosti z vsemi takimi instrumenti.
2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST
•Pravna podlaga
Ta predlog direktive temelji na členu 114 PDEU, tj. isti pravni podlagi kot veljavni pravni okvir EU o AML/CFT. Člen 114 je ustrezen ob upoštevanju resne grožnje, ki jo notranjemu trgu povzročata pranje denarja in financiranje terorizma, ter čezmejnih gospodarskih izgub in motenj, ki lahko pri tem nastanejo.
•Subsidiarnost
V skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji države članice ciljev tega predloga ne morejo zadovoljivo doseči in se zato lahko lažje dosežejo na ravni Unije. Predlog ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje teh ciljev.
V svežnju Komisije iz leta 2019 o AML je bilo opozorjeno, kako so lahko storilci kaznivih dejanj izkoristili razlike med ureditvami držav članic na področju AML/CFT. Tokovi nezakonitega denarja in financiranje terorizma lahko škodujejo stabilnosti in ugledu finančnega sistema Unije ter ogrozijo pravilno delovanje notranjega trga. Ukrepi, sprejeti le na nacionalni ravni, lahko negativno vplivajo na notranji trg in prispevajo k razdrobljenosti. Ukrepanje EU je upravičeno tudi zaradi ohranitve enakih konkurenčnih pogojev po vsej Uniji, saj za subjekte v vseh državah članicah velja usklajen sklop obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranjem terorizma. Številne dejavnosti pranja denarja in financiranja terorizma so čezmejne narave, zato je za preprečevanje teh kaznivih dejanj bistveno dobro sodelovanje med nacionalnimi nadzorniki in FIU. Številni subjekti, za katere veljajo obveznosti glede AML, opravljajo čezmejne dejavnosti, različni pristopi nacionalnih nadzornikov in FIU pa jih ovirajo pri doseganju optimalnih praks za AML/CFT na ravni skupine.
•Sorazmernost
Sorazmernost je sestavni del ocene učinka, priložene predlogu, vse predlagane možnosti na različnih zakonodajnih področjih pa se ocenjujejo glede na cilj sorazmernosti. Zaradi čezmejne narave velikega dela dejavnosti pranja denarja in financiranja terorizma je potreben dosleden in usklajen pristop v vseh državah članicah, ki temelji na skladnem sklopu predpisov v obliki enotnih pravil. V tem predlogu pa ni uporabljen pristop maksimalne harmonizacije, saj je nezdružljiv s temeljno naravo ureditve AML/CFT EU, ki temelji na tveganju, in posebnimi nacionalnimi pravili, ki se lahko uporabljajo za pristojne organe na tem področju. Državam članicam je dopuščeno, da uvedejo pravila, ki presegajo pravila, določena v svežnju predlogov, katerega del je ta osnutek direktive, vendar le če so utemeljena s pristopom, ki temelji na tveganju.
•Izbira instrumenta
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta s spremembami je ustrezen instrument za ponovno uvedbo določb veljavne direktive o AML, ki niso primerne, da bi se neposredno uporabljale v obliki uredbe, zlasti glede pooblastil in nalog pristojnih organov ter vzpostavitve registrov dejanskega lastništva in bančnih računov ter dostopa do njih; v priloženi predlog uredbe o AML/CFT so bile vključene druge določbe iz veljavne direktive o AML (po potrebi s spremembami).
3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z DELEŽNIKI IN OCEN UČINKA
•Naknadne ocene/preverjanja primernosti obstoječe zakonodaje
Zaradi številnih nedavnih sprememb zakonodaje popolna naknadna ocena veljavne ureditve EU za AML/CFT še ni bila opravljena. Četrta direktiva o AML je bila sprejeta 20. maja 2015, njen rok za prenos v nacionalno zakonodajo za države članice pa je bil 26. junij 2017. Peta direktiva o AML je bila sprejeta 30. maja 2018, njen rok za prenos v nacionalno zakonodajo pa je bil 10. januar 2020. Nadzor nad prenosom še vedno poteka. Vendar se lahko Sporočilo Komisije iz julija 2019 in priložena poročila, navedena zgoraj, uporabijo kot ocena učinkovitosti tedanje ureditve EU za AML/CFT.
•Posvetovanja z deležniki
Strategijo posvetovanja, ki podpira ta predlog, je sestavljalo več elementov:
–posvetovanje o časovnem načrtu z obvestilom o akcijskem načrtu Komisije. Posvetovanje je prek portala Komisije „Povejte svoje mnenje“ potekalo med 11. februarjem in 12. marcem 2020 in v okviru tega posvetovanja je bilo prejetih 42 prispevkov različnih deležnikov;
–javno posvetovanje o ukrepih, predstavljenih v akcijskem načrtu, ki se je začelo 7. maja 2020 in je potekalo do 26. avgusta ter je bilo odprto za širšo javnost in vse skupine deležnikov. Med posvetovanjem sta bila prejeta 202 uradna prispevka;
–ciljno usmerjeno posvetovanje z državami članicami in pristojnimi organi za AML/CFT. Države članice so lahko izrazile svoja mnenja na različnih sestankih skupine strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, FIU EU pa so zagotovile prispevke na sestankih platforme FIU in s pisnimi dokumenti. Razprave so bile podprte s ciljno usmerjenimi posvetovanji z državami članicami in pristojnimi organi, in sicer z uporabo vprašalnikov;
–prošnja za nasvet Evropskega bančnega organa (EBA), predložena marca 2020; EBA je svoje mnenje predložil 10. septembra;
–mnenje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP) o akcijskem načrtu Komisije, izdano 23. julija 2020;
–konferenca na visoki ravni, ki jo je 30. septembra 2020 organizirala Komisija, na kateri so sodelovali predstavniki nacionalnih organov in organov EU, poslanci Evropskega parlamenta, zasebni sektor ter predstavniki civilne družbe in akademskih krogov.
Prispevek deležnikov o akcijskem načrtu je bil večinoma pozitiven.
•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj
Komisija se je pri pripravi tega predloga oprla na kvalitativne in kvantitativne dokaze, zbrane iz priznanih virov, vključno s tehničnim nasvetom EBA. Informacije o izvajanju pravil o AML so bile od držav članic pridobljene tudi s ciljno usmerjenimi vprašalniki.
•Ocena učinka
Temu predlogu je priložena ocena učinka, ki je bila Odboru za regulativni nadzor predložena 6. novembra 2020 in odobrena 4. decembra 2020. Ista ocena učinka je priložena tudi drugim zakonodajnim predlogom, predstavljenim v svežnju skupaj s tem predlogom. Odbor za regulativni nadzor je v svojem pozitivnem mnenju predlagal različne oblikovne izboljšave ocene učinka; te so bile izvedene.
V oceni učinka je Komisija obravnavala tri težave: neobstoj jasnih in usklajenih pravil, nedosleden nadzor na celotnem notranjem trgu ter nezadostna usklajevanje in izmenjava informacij med FIU. Prva od teh težav je upoštevna za ta predlog; glede te težave so bile obravnavane naslednje možnosti:
–pravila EU bi ostala enaka brez sprememb;
–zagotoviti večjo harmonizacijo pravil, ki se uporabljajo za pooblaščene subjekte, in državam članicam dopustiti, da same podrobno določijo pooblastila in obveznosti pristojnih organov;
–zagotoviti večjo usklajenost pravil, ki se uporabljajo za subjekte, za katere veljajo obveznosti AML/CFT, ter pooblastil in obveznosti nadzornikov in FIU.
Glede na rezultat ocene učinka ima prednost možnost 3. Z uvedbo doslednejšega in bolj razčlenjenega pristopa k navedenim pravilom na ravni EU bi se lahko odpravila sedanja razdrobitev v zvezi z obveznostmi AML/CFT za pooblaščene subjekte in dejavnostmi pristojnih organov. Z jasnejšimi pravili o nalogah in pooblastilih pristojnih organov se bo izboljšala usklajenost izvajanja okvira za AML/CFT po vsej EU, olajšalo oblikovanje celovitega mehanizma nadzora EU ter izboljšalo odkrivanje sumljivih tokov in dejavnosti.
•Primernost in poenostavitev ureditve
Čeprav, kot je navedeno zgoraj, še nista bila opravljena uradna naknadna ocena ali preverjanje primernosti obstoječe zakonodaje EU o AML/CFT, je mogoče navesti več točk o elementih predlaganega celotnega svežnja ukrepov, ki bodo spodbudili poenostavitev in izboljšali učinkovitost. Prvič, z nadomestitvijo določenih pravil v Direktivi z bolj usklajenimi in neposredno veljavnimi pravili v Uredbi se bosta odpravila potreba po prenosu v državah članicah in olajšalo poslovanje za čezmejne subjekte v EU. Drugič, trgovci z blagom bodo z odstranitvijo s področja uporabe okvira EU za AML, povezano s predlagano prepovedjo gotovinskih poslov v vrednosti nad 10 000 EUR, rešeni upravnega bremena, da bi morali svojim FIU predložiti poročila o gotovinskih poslih v vrednosti nad 10 000 EUR. Tretjič, z večjo stopnjo usklajenosti pravil o AML/CFT na številnih posebnih področjih se bo zaradi manjših razlik med njihovimi pravili in praksami poenostavilo sodelovanje med nadzorniki in FIU. Ta osnutek direktive vsebuje le nekatere določbe, ki jih je treba prenesti v nacionalno pravo, in je zato krajši od Direktive, ki jo nadomešča; večina tem iz Direktive (EU) 2015/849 je zdaj vključenih v predlagano uredbo, priloženo tej predlagani direktivi.
•Temeljne pravice
EU je zavezana zagotavljanju visokih standardov varstva temeljnih pravic. Zlasti za vse nadzornike za AML/CFT na nacionalni ravni in ravni EU ter finančnoobveščevalne enote bo v primeru obdelave osebnih podatkov veljala ustrezna uredba o varstvu podatkov.
4.PRORAČUNSKE POSLEDICE
Ta osnutek direktive nima proračunskih posledic.
5.DRUGI ELEMENTI
•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja
Predlog vključuje splošni načrt za spremljanje in ocenjevanje učinka na specifične cilje, pri čemer mora Komisija opraviti prvi pregled po petih letih in vsaj tri leta po začetku veljavnosti Direktive ter o svojih glavnih ugotovitvah poročati Evropskemu parlamentu in Svetu. Za predlog Uredbe o AML/CFT, priložen temu predlogu, veljajo enake določbe o ocenjevanju, ocena obeh instrumentov pa je lahko združena v enem poročilu. Pregled je treba izvesti v skladu s smernicami Komisije za boljše pravno urejanje.
•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga
Predmet urejanja in področje uporabe
Večina veljavnih opredelitev pojmov za ta osnutek direktive je v osnutku uredbe, ki ji je priložena (če se te opredelitve nanašajo na oba instrumenta); nekateri pojmi, ki se ne nanašajo na priloženo uredbo, pa so opredeljeni v tem osnutku direktive.
Ta osnutek direktive državam članicam omogoča, da razširijo zahteve priloženega osnutka uredbe na druge sektorje, ki niso zajeti v področje uporabe navedene uredbe; vendar morajo svojo namero priglasiti in obrazložiti Komisiji, ki bo imela nato šest mesecev za sprejetje mnenja o načrtih (po posvetovanju z organom AMLA) in ki se lahko odloči, da bo namesto tega predlagala zakonodajo na ravni EU. Vključene so prehodne določbe za dodatne sektorje, že zajete v nacionalni zakonodaji o AML/CFT, ne pa tudi v zakonodaji EU. Komisija bo v Uradnem listu Evropske unije letno objavljala konsolidiran seznam sektorjev, na katere so države članice razširile seznam pooblaščenih subjektov.
V tem osnutku direktive so določene tudi posebne regulativne zahteve, ki jih morajo države članice izvajati v nacionalnem pravu za določene sektorje. Zahteve glede dovoljenj ali registracije morajo veljati zlasti za menjalnice in unovčevalnice čekov ter za ponudnike storitev za sklade ali družbe; ponudniki storitev iger na srečo morajo biti pravno urejeni.
Ta osnutek direktive nadzornikom držav članic, v katerih so v okviru svobode opravljanja storitev dejavni izdajatelji elektronskega denarja, ponudniki plačilnih storitev in ponudniki storitev kriptosredstev, omogoča, da v teh državah članicah določijo kontaktne točke; organ AMLA predlaga regulativne tehnične standarde za pojasnitev, kdaj bi moralo to veljati.
V tem osnutku direktive so kot v veljavnem okviru potrjene zahteve glede poštenosti za višje vodstvo v določenih pooblaščenih subjektih, ki dopolnjujejo zahteve glede sposobnosti in primernosti v drugih aktih Unije, ter je pojasnjeno, da nekatere zahteve veljajo tudi za dejanske lastnike teh pooblaščenih subjektov. Za druge pooblaščene subjekte je potrjena prepoved, da bi jih upravljale osebe, obsojene za kaznivo dejanje pranja denarja, povezana predhodna kazniva dejanja ali kaznivo dejanje financiranja terorizma. S tem osnutkom direktive so nacionalnim nadzornikom podeljena določena pooblastila za nadzor nad višjim vodstvom nekaterih pooblaščenih subjektov, zlasti v primeru obsodbe zaradi pranja denarja ali financiranja terorizma.
Ocene tveganja
Ohranjena je zahteva, da mora Komisija redno ocenjevati tveganja za AML/CFT na ravni EU, zajeta v veljavnem okviru za AML/CFT, vendar je pogostost ocene podaljšana na vsaka štiri leta. Ocena bo temeljila na prispevku v obliki mnenja organa AMLA, priložena pa ji bodo priporočila državam članicam o ukrepih, primernih za obravnavo prepoznanih tveganj. Komisija bo Evropskemu parlamentu in Svetu vsaka štiri leta tudi poročala o ukrepih, sprejetih v odziv na ugotovitve iz ocene.
Države članice bodo še naprej izvajale nacionalne ocene tveganja, vendar na najmanj štiri leta ter z določenimi dopolnitvami k ciljem in načinom izvajanja takih ocen. Države članice morajo še naprej vzdrževati izčrpne statistične podatke o AML/CFT in jih letno pošiljati Komisiji. Komisija lahko sprejme izvedbeni akt o metodologiji za take statistične podatke.
Registri in mehanizmi za dejansko lastništvo, bančne račune in nepremičnine
Ohranila se je obveznost iz veljavne direktive o AML, da morajo države članice vzpostaviti in vzdrževati registre dejanskega lastništva pravnih subjektov in pravnih ureditev. To obsega določbe o dostopu do takih registrov, vključno z javnim dostopom, in v utemeljenih primerih morebitne izjeme glede dostopa. Ohranjeno je čezmejno povezovanje takih registrov prek sistema povezovanja registrov dejanskega lastništva.
Nove določbe v tem predlogu, ki še niso zajete v veljavnem okviru, so: izvedbeni akt Komisije o obliki za predložitev informacij o dejanskem lastništvu v registre; določbe za primere dvoma glede točnosti informacij o dejanskem lastništvu ali kadar dejanskega lastnika ni mogoče opredeliti; dodatne določbe za primere ugotovljenih neskladij v informacijah; pristojnosti subjektov, ki upravljajo registre; zahteva za države članice, da Komisiji priglasijo pristojne organe, ki jim je bil dovoljen dostop, in vrsta dostopa; najkrajši čas hrambe informacij v registrih, ki je pet let.
Ohranila se je obveznost iz veljavne direktive o AML, da morajo države članice uvesti in vzdrževati mehanizme, kot je osrednji register ali osrednji elektronski sistem za pridobivanje podatkov, ki omogočajo identifikacijo imetnikov bančnih računov in sefov. Države članice morajo Komisiji priglasiti ne samo značilnosti takih mehanizmov, ampak tudi merila, ki urejajo to, katere informacije so vključene v take registre. V predlogu je tudi določeno, da se bodo taki mehanizmi čezmejno povezovali, Komisija pa bo sprejela izvedbene akte o tehničnih specifikacijah in postopkih za njihovo povezovanje v enotni točki dostopa, ki jo bo razvila in upravljala Komisija. Države članice morajo zagotoviti, da so informacije v nacionalnih mehanizmih posodobljene in dostopne prek čezmejne povezave. FIU mora biti omogočen dostop do mehanizmov, tudi tistih, ki so povezani iz drugih držav članic.
Ohranila se je zahteva iz veljavne direktive o AML, da morajo države članice FIU in drugim pristojnim organom zagotoviti dostop do vsebine nacionalnih registrov nepremičnin, poleg tega pa je opredeljen najmanjši obseg takšnega dostopa. Države članice morajo Komisiji priglasiti, katerim pristojnim organom je dovoljen dostop do takih registrov in kakšen je obseg takšnega dostopa.
Finančnoobveščevalne enote (FIU)
Predlog temelji na določbah iz veljavnega okvira o AML/CFT, ki od držav članic zahtevajo, da na nacionalni ravni ustanovijo operativno neodvisne FIU, ki bodo od pooblaščenih subjektov prejemale poročila o sumljivih transakcijah in poročila o sumljivih dejavnostih ter jih analizirale; te veljavne določbe zajemajo sodelovanje in izmenjavo informacij med FIU, uporabo izmenjanih informacij in njihovo nadaljnje posredovanje.
Nove določbe o FIU se nanašajo na: pojasnila o funkciji finančne analize FIU ter o njihovi operativni neodvisnosti, njihovih virih in njihovi varnosti; seznam minimalnih kategorij informacij, do katerih morajo imeti dostop FIU; določbe o izmenjavi informacij med FIU in drugimi pristojnimi organi, vključno z obvezno določbo o povratnih informacijah glede načina uporabe informacij; pojasnila o pooblastilih FIU za začasno ustavitev transakcij, kar morajo storiti v 48 urah po prejemu poročila o sumljivih transakcijah/poročila o sumljivih dejavnostih, in razširitev tega pooblastila za začasno opustitev uporabe bančnih računov v utemeljenih okoliščinah. Podrobneje so določeni načini izmenjave informacij med FIU; te izmenjave morajo potekati prek mreže FIU.net; države članice morajo Komisiji priglasiti vse izjeme glede informacij, ki se lahko izmenjajo. Organ AMLA mora pripraviti osnutek izvedbenih tehničnih standardov, v katerem so usklajene oblike za izmenjavo informacij; sprejel bo tudi smernice o merilih za določitev, ali so poročila o sumljivih transakcijah/poročila o sumljivih dejavnostih koristna tudi za FIU drugih držav članic. FIU bodo pripravile letna poročila o dejavnostih ter pooblaščenim subjektom zagotovile povratne informacije o uporabi njihovih poročil o sumljivih transakcijah/poročil o sumljivih dejavnostih, carinskim organom pa tudi o podatkih, predloženih tem enotam, o zneskih gotovine, ki se fizično vnaša v Unijo ali iznaša iz nje. V še eni novi določbi je pojasnjen pojem skupnih analiz, ki jih morajo izvesti FIU, in opredeljeni postopki za njihovo izvedbo.
Nadzor nad preprečevanjem pranja denarja
Predlog temelji na določbah iz veljavnega okvira za AML/CFT, v skladu s katerimi morajo države članice imenovati nacionalne nadzornike za AML/CFT za nadzor nad pooblaščenimi subjekti ter določiti naloge, pooblastila in odgovornosti teh nadzornikov, pa tudi vzpostaviti sodelovanje med njimi in FIU ter med njimi in nadzorniki iz tretjih držav.
Nove določbe zajemajo: pojasnila o nalogah in pooblastilih nadzornikov; zahtevo o tem, da nacionalni nadzorniki zagotavljajo informacije pooblaščenim subjektom; pojasnila o nadzoru na podlagi tveganja, vključno s smernicami o značilnostih pristopa, ki temelji na tveganju, pri čemer mora te smernice pripraviti organ AMLA, in regulativnimi tehničnimi standardi o metodologiji za ocenjevanje in razvrščanje profila tveganja pri delovanju in preostalega tveganja pooblaščenih subjektov ter o pogostosti pregledov. Pojasnjene so pristojnosti nadzornikov v primerih, kadar pooblaščeni subjekti delujejo v okviru svobode opravljanja storitev, in v okviru skupinskega nadzora; v zvezi s tem bo organ AMLA pripravil regulativne tehnične standarde, v katerih bodo podrobno določeni ustrezne naloge matičnih nadzornikov in nadzornikov gostiteljev ter načini njihovega medsebojnega sodelovanja.
Za čezmejne kreditne ali finančne institucije, ki delujejo v več državah članicah, je treba ustanoviti nadzorni kolegij za AML/CFT, če so izpolnjena določena merila; organ AMLA bo pripravil regulativne tehnične standarde o splošnih pogojih za delovanje teh kolegijev. Vključene so določbe o sodelovanju med finančnimi nadzorniki v tretjih državah.
Samoregulativni organi
V primerjavi z veljavnim okvirom za AML/CFT se nov oddelek nanaša na samoregulativne organe. Če država članica nadzor na področju AML/CFT pri nekaterih pooblaščenih subjektih prenese na samoregulativni organ, mora biti ta organ pod nadzorom javnega organa, da bi pri izvajanju svojih nalog upošteval najvišje standarde. Nadzorni organ mora imeti ustrezna pooblastila, vključno s pooblastilom za pridobivanje informacij, in bo objavljal letna poročila o svoji dejavnosti in dejavnostih nadzora samoregulativnih organov, ki so pod njegovim nadzorom.
Upravni ukrepi in sankcije
Določbe o sankcijah, ki temeljijo na veljavnem okviru za AML/CFT, obvezujejo države članice, da za hude ponavljajoče se ali sistematične kršitve ključnih zahtev okvira, ki jih storijo pooblaščeni subjekti, določijo razpoložljive upravne ukrepe in sankcije z navedbo najnižjega in najvišjega zneska denarnih kazni, ter določijo objavo naloženih sankcij, zaščito žvižgačev in izmenjavo informacij o sankcijah.
Nove določbe zajemajo: pojasnitev upravnih ukrepov, ki niso sankcije, za manj hude kršitve ter zahtevo, da države članice Komisiji in organu AMLA priglasijo svoje ureditve v zvezi z uvedbo upravnih sankcij ali ukrepov. Opredeljene so okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri določitvi vrste in ravni upravne sankcije ali ukrepa. Organ AMLA bo pripravil regulativne tehnične standarde z opredelitvijo kazalnikov za razvrstitev stopenj resnosti kršitev in merila, ki jih je treba upoštevati pri določanju ravni upravnih sankcij ali sprejemanju upravnih ukrepov.
Sodelovanje
Določbe o sodelovanju med nadzorniki, FIU in drugimi pristojnimi organi temeljijo na veljavnem okviru za AML/CFT, vključno s sodelovanjem med pristojnimi organi držav članic, in na določbah za primere, v katerih za organe velja varovanje poklicne skrivnosti.
Nove določbe v tem predlogu vključujejo dodajanje sklicev na organ AMLA in obveznost drugih organov, da z njim sodelujejo. Veljavne določbe za zagotavljanje dobrega sodelovanja z bonitetnimi nadzorniki finančnih institucij so okrepljene z dodatnimi specifikacijami in uvedene so nove določbe v zvezi s sodelovanjem z organi za reševanje in organi, pristojnimi za nadzor nad kreditnimi institucijami, zaradi uskladitve z direktivo o plačilnih računih in revidirano direktivo o plačilnih storitvah. Finančni nadzorniki in FIU bodo o svojem sodelovanju z navedenimi organi vsako leto poročali organu AMLA. Dodane so določbe v zvezi s sodelovanjem glede revizorjev, organ AMLA pa bo izdal smernice o sodelovanju.
Končne določbe
Pri obdelavi osebnih podatkov na podlagi tega predloga se, kot velja za veljavni okvir za AML/CFT, uporablja Uredba (ES) 2016/679 ali Uredba (EU) 2018/1725, če jo izvajajo institucije, agencije ali organi Unije.
Komisiji bo pomagal odbor, zlasti pri pripravi izvedbenih aktov.
Vključene so določbe o prenosu gostovanja mreže FIU.net s Komisije na organ AMLA.
Direktiva 2015/849, kot je bila spremenjena (veljavni okvir za AML/CFT), je razveljavljena. Predlagana direktiva bo začela veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu; rok za prenos v nacionalno pravo je dve leti po začetku veljavnosti Direktive. Komisija mora to direktivo pregledali in oceniti v petih letih od začetka njene uporabe, nato pa vsaka tri leta.
2021/0250 (COD)
Predlog
DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
o mehanizmih, ki jih morajo vzpostaviti države članice za preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, in razveljavitvi Direktive (EU) 2015/849
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Evropske komisije,
po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,
ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke,
ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,
v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,
ob upoštevanju naslednjega:
(1)Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta je glavni pravni instrument pri preprečevanju uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma. Navedena direktiva določa celovit pravni okvir, ki je bil z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta nadalje okrepljen z obravnavanjem nastajajočih tveganj in večjo preglednostjo dejanskega lastništva. Ne glede na njene dosežke pa so izkušnje pokazale, da bi bilo treba Direktivo (EU) 2015/849 še izboljšati, da bi se ustrezno zmanjšala tveganja in učinkovito odkrili poskusi kaznivih dejanj zlorabe finančnega sistema Unije v nezakonite namene.
(2)Od začetka veljavnosti Direktive (EU) 2015/849 so bila opredeljena številna področja, na katerih bi bile potrebne spremembe, da bi se zagotovili potrebni odpornost in zmogljivost finančnega sistema Unije za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma.
(3)Pri izvajanju Direktive (EU) 2015/849 je bilo ugotovljeno, da so v praksah in pristopih pristojnih organov po vsej Uniji pomembne razlike ter da ni dovolj učinkovitih ureditev za čezmejno sodelovanje. Zato je primerno določiti jasnejše zahteve, ki bi morale prispevati k nemotenemu sodelovanju po vsej Uniji, državam članicam pa omogočiti, da upoštevajo posebnosti svojih nacionalnih sistemov.
(4)Ta novi instrument je del celovitega svežnja, katerega namen je okrepiti okvir Unije za AML/CFT. Ta instrument bo skupaj z Uredbo [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], Uredbo [vstavite sklic – predlog prenovitve Uredbe (EU) 2015/847 – COM(2021) 422 final] in Uredbo [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final] sestavljal pravni okvir, ki bo urejal, da bodo pooblaščeni subjekti izpolnjevali zahteve glede AML/CFT, in podpiral institucionalni okvir Unije za AML/CFT, vključno z ustanovitvijo organa za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (AMLA).
(5)Pranje denarja in financiranje terorizma se pogosto izvajata na mednarodni ravni. Ukrepi, sprejeti na ravni Unije, bi imeli brez upoštevanja mednarodnega usklajevanja in sodelovanja zelo omejene učinke. Ukrepi, ki jih Unija sprejme na tem področju, bi morali biti zato združljivi z drugimi ukrepi, sprejetimi na mednarodni ravni, in biti vsaj tako strogi. Pri ukrepih Unije bi bilo treba še naprej upoštevati zlasti priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (v nadaljnjem besedilu: skupina FATF) in instrumente drugih mednarodnih organov, dejavnih na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Zaradi večje učinkovitosti boja proti pranju denarja in financiranju terorizma bi bilo treba zadevne pravne akte Unije, če je primerno, uskladiti z mednarodnimi standardi za preprečevanje pranja denarja ter financiranja terorizma in širjenja orožja, ki jih je skupina FATF sprejela februarja 2012 (v nadaljnjem besedilu: revidirana priporočila skupine FATF) in naknadnimi spremembami navedenih standardov.
(6)Posebne grožnje in tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter ranljivosti za ti dejavnosti, ki vplivajo na določene gospodarske sektorje na nacionalni ravni, jasno zmanjšujejo zmožnost držav članic, da bi prispevale k trdnosti in celovitosti finančnega sistema Unije. Zato je primerno, da se lahko države članice ob prepoznanju takih sektorjev in posebnih tveganj odločijo, da bodo zahteve glede AML/CFT uporabile za dodatne sektorje in ne le za tiste, zajete z Uredbo [vstavite sklic – predlog uredbe o preprečevanju pranja denarja]. Komisija bi morala imeti možnost, da ob pomoči organa AMLA zaradi ohranjanja učinkovitosti notranjega trga in sistema Unije na področju AML/CFT oceni, ali so nameravane odločitve držav članic, da uporabijo zahteve glede AML/CFT za dodatne sektorje, upravičene. V primerih, kadar bi bil najboljši interes Unije glede posebnih sektorjev dosežen na ravni Unije, bi morala Komisija države članice obvestiti, da namerava namesto tega ukrepati na ravni Unije, države članice pa bi se morale vzdržati sprejemanja nameravanih nacionalnih ukrepov.
(7)Državam članicam bi moralo biti glede na posebne ranljive točke na področju pranja denarja, ki smo jim bili priča pri izdaji elektronskega denarja, plačilnih storitvah in v sektorju ponudnikov storitev na področju kriptosredstev, omogočeno, da od teh ponudnikov, ki so ustanovljeni na njihovem ozemlju v obliki, ki ni podružnica, in katerih sedež je v drugi državi članici, zahtevajo, da na njihovem ozemlju določijo osrednjo kontaktno točko. Ta osrednja kontaktna točka, ki deluje v imenu institucije, ki jo imenuje, bi morala zagotoviti, da podjetje izpolnjuje pravila o AML/CFT.
(8)Nadzorniki bi morali v primeru menjalnic, unovčevalnic čekov, ponudnikov storitev za sklade ali družbe ali ponudnikov storitev iger na srečo zagotoviti, da osebe, ki dejansko vodijo posle takih subjektov, in njihovi dejanski lastniki ravnajo odkrito in pošteno ter imajo znanje in strokovne izkušnje, potrebne za opravljanje funkcij. V merilih za ugotovitev, ali oseba izpolnjuje te zahteve ali ne, bi morala biti vsaj izražena potreba po zaščiti teh subjektov pred tem, da bi jih vodstvo ali dejanski lastniki zlorabili v nezakonite namene.
(9)Vsaka izmenjava informacij o kazenskih obsodbah za namene ocenjevanja primernosti oseb, ki so na vodstvenem položaju v pooblaščenih subjektih ali ki te subjekte kako drugače nadzorujejo, bi morala biti izvedena v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2009/315/PNZ in Sklepom Sveta 2009/316/PNZ.
(10)Komisija je primerno usposobljena za ponovno proučitev posebnih čezmejnih groženj, ki bi lahko vplivale na notranji trg ter jih posamezne države članice ne morejo prepoznati in učinkovito preprečevati. Zato bi ji bilo treba zaupati odgovornost za usklajevanje ocen tveganja, povezanih s čezmejnimi dejavnostmi. Da bi bil postopek ocene tveganja učinkovit, je bistvena vključitev ustreznih strokovnjakov, kot je skupina strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, predstavnikov FIU ter po potrebi drugih organov na ravni Unije. Pomemben vir informacij za ta postopek so tudi ocene tveganj in izkušnje na nacionalni ravni. Komisija v tako oceno čezmejnih tveganj ne bi smela vključiti obdelave osebnih podatkov. V vsakem primeru pa bi morali biti podatki popolnoma anonimizirani. Nacionalni nadzorni organi in nadzorni organi Unije za varstvo podatkov bi morali biti vključeni le, če ocena tveganja pranja denarja in financiranja terorizma vpliva na zasebnost posameznikov in varstvo njihovih osebnih podatkov.
(11)Ugotovitve iz ocene tveganja na ravni Unije lahko pristojnim organom in pooblaščenim subjektom pomagajo prepoznati, razumeti, upravljati in zmanjšati tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter tveganja neuvedbe ciljno usmerjenih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam. Zato je pomembno, da se ugotovitve ocene tveganja objavijo.
(12)Države članice so še vedno najprimernejše za to, da prepoznajo, ocenijo in razumejo način za zmanjšanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki vpliva neposredno nanje, ter se o njem odločajo. Zato bi morala vsaka država članica narediti ustrezne korake v prizadevanju, da bi ustrezno prepoznala, ocenila in razumela tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter tveganja neuvedbe ciljno usmerjenih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam in da bi opredelila usklajeno nacionalno strategijo za uvedbo ukrepov za zmanjšanje teh tveganj. Te nacionalne ocene tveganja bi bilo treba redno posodabljati ter bi morale zajemati opis institucionalne strukture in splošnih postopkov ureditve za AML/CFT držav članic, pa tudi dodeljenih človeških in finančnih virov, če so te informacije na voljo.
(13)Kadar je to primerno, bi morali biti rezultati ocen tveganja pravočasno na voljo pooblaščenim subjektom, da bi lahko prepoznali, razumeli, obvladali in zmanjšali tveganja, ki so jim izpostavljeni.
(14)Za še boljše prepoznavanje, razumevanje, obvladovanje in zmanjšanje tveganj na ravni Unije bi morale države članice poleg tega druga drugi, Komisiji in organu AMLA omogočiti dostop do rezultatov ocen tveganj.
(15)Da bi lahko države članice presojale učinkovitost svojih sistemov za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, bi morale ohranjati in izboljšati kakovost ustreznih statističnih podatkov. Komisija in organ AMLA bi morala za nadaljnje izboljšanje kakovosti in usklajenosti statističnih podatkov, zbranih na ravni Unije, po vsej Uniji spremljati stanje na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma ter objavljati redne preglede.
(16)Skupina FATF je razvila standarde, ki jih morajo jurisdikcije upoštevati pri opredelitvi in oceni tveganja morebitnega neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja tem sankcijam ter ukrepanju za zmanjšanje teh tveganj. Ti novi standardi, ki jih je uvedla skupina FATF, ne nadomeščajo ali spodkopavajo veljavnih strogih zahtev, v skladu s katerimi morajo države izvajati ciljno usmerjene finančne sankcije, da bi spoštovale ustrezne predpise Varnostnega sveta Združenih narodov o preprečevanju, zatiranju in prekinitvi širjenja orožja za množično uničevanje in njegovega financiranja. Te veljavne obveznosti, kot se izvajajo na ravni Unije s sklepoma Sveta 2010/413/SZVP in (SZVP) 2016/849 ter uredbama Sveta (EU) št. 267/2012 in (EU) 2017/1509, ostajajo stroge, na pravilih temelječe obveznosti, ki zavezujejo vse pravne in fizične osebe v Uniji.
(17)S to direktivo je bila zaradi upoštevanja nedavnega razvoja na mednarodni ravni uvedena zahteva, da je treba prepoznati, razumeti, upravljati in zmanjšati tveganja morebitnega neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja tem sankcijam na ravni Unije in ravni držav članic.
(18)Pri preprečevanju zlorab pravnih subjektov so bistveni osrednji registri informacij o dejanskem lastništvu. Da bi bili registri informacij o dejanskem lastništvu zlahka dostopni in bi vsebovali visokokakovostne podatke, bi bilo treba uvesti dosledna pravila o zbiranju in hrambi teh podatkov.
(19)Zaradi večje preglednosti bi morale države članice, da bi preprečile zlorabe pravnih subjektov, zagotoviti, da se informacije o dejanskem lastništvu ob doslednem spoštovanju prava Unije hranijo v osrednjem registru, ki se nahaja zunaj družbe. Države članice lahko v ta namen uporabljajo osrednjo podatkovno zbirko za zbiranje informacij o dejanskem lastništvu ali poslovni register ali kateri koli drug osrednji register. Države članice se lahko odločijo, da so za vnašanje podatkov v register odgovorni pooblaščeni subjekti. Države članice bi morale zagotoviti, da so te informacije v vseh primerih na voljo pristojnim organom in FIU ter da se posredujejo pooblaščenim subjektom, ko ti izvajajo ukrepe skrbnega preverjanja strank.
(20)Informacije o dejanskem lastništvu skladov in podobnih pravnih ureditev se registrirajo tam, kjer imajo sedež ali kjer prebivajo skrbniki in osebe z enakovrednim položajem v podobnih pravnih ureditvah. Za zagotovitev učinkovitega spremljanja in registracije informacij o dejanskem lastništvu skladov in podobnih pravnih ureditev je potrebno tudi sodelovanje med državami članicami. Če bi se registri dejanskih lastnikov skladov in podobnih pravnih ureditev držav članic povezali, bi bile te informacije dostopne, izognili pa bi se tudi večkratnim registracijam istih skladov in podobnih pravnih ureditev v Uniji.
(21)Pravočasen dostop do informacij o dejanskem lastništvu bi bilo treba zagotoviti tako, da bi se izognili vsakršnemu tveganju razkritja informacij zadevni družbi.
(22)Za vse ustrezne organe in druge osebe, ki jim je dovoljen dostop do navedenih podatkov, in za sprejemanje veljavnih, zakonitih odločitev na podlagi teh podatkov je bistveno, da so ti podatki, vključeni v registre dejanskega lastništva, točni. Če se po skrbni analizi upravljavcev registrov pojavijo zadostni razlogi za dvom o točnosti informacij o dejanskem lastništvu v registrih, je treba od pravnih subjektov in pravnih ureditev zahtevati dodatne informacije z upoštevanjem tveganja. Poleg tega je pomembno, da države članice subjektu, pristojnemu za upravljanje registrov, zaupajo zadostna pooblastila za preverjanje dejanskega lastništva in verodostojnosti zagotovljenih informacij ter za poročanje o vseh sumih svojim FIU. Ta pooblastila bi bilo treba razširiti na izvajanje inšpekcijskih pregledov v prostorih pravnih subjektov.
(23)Poleg tega je poročanje o neskladnostih med informacijami o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih in informacijami o dejanskem lastništvu, ki jih imajo na voljo pooblaščeni subjekti in, če je primerno, pristojni organi, učinkovit mehanizem za preverjanje točnosti informacij. Vsako tako neskladnost je treba hitro prepoznati, o njej poročati in jo popraviti.
(24)Da bi bil mehanizem poročanja o neskladnostih sorazmeren in usmerjen na odkrivanje primerov netočnih informacij o dejanskem lastništvu, lahko države članice pooblaščenim subjektom dovolijo, da od stranke zahtevajo, naj neskladnosti tehnične narave popravi neposredno pri subjektu, odgovornem za osrednje registre. Ta možnost velja le za stranke z nizkim tveganjem in take napake tehnične narave, kot so manjši primeri napačno črkovanih informacij, kjer je jasno, da te ne ovirajo identifikacije dejanskih lastnikov in točnosti informacij.
(25)Kadar bi poročanje FIU in drugih pristojnih organov o neskladju ogrozilo potekajočo kazensko preiskavo, bi morali FIU ali drugi pristojni organi poročanje o neskladnosti odložiti do tedaj, ko razlogi, zaradi katerih ne poročajo, prenehajo obstajati. Poleg tega FIU in pristojni organi ne bi smeli poročati o kakršnem koli neskladju, kadar bi bilo to v nasprotju s katerimi koli določbami o zaupnosti v nacionalnem pravu ali bi pomenilo kaznivo dejanje razkritja informacij.
(26)Da bi se pri uporabi pojma dejanskega lastništva zagotovili enaki konkurenčni pogoji, je zelo pomembno, da pravni subjekti po vsej Uniji pridobijo koristi od enotnih kanalov in sredstev za prijavo. Zato bi morala biti oblika predložitve informacij o dejanskem lastništvu ustreznim nacionalnim registrom enotna ter bi morala zagotavljati preglednost in pravno varnost.
(27)Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za različne pravne oblike bi bilo treba od skrbnikov poleg tega zahtevati, da pridobijo in imajo na voljo informacije o dejanskem lastništvu ter da te informacije posredujejo v osrednji register ali osrednjo podatkovno zbirko.
(28)Javni dostop do informacij o dejanskem lastništvu lahko civilni družbi, vključno s tiskom ali organizacijami civilne družbe, omogoči boljši nadzor nad informacijami ter prispeva k ohranjanju zaupanja v celovitost finančnega sistema. Prispeva lahko h krepitvi boja proti zlorabi gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter pravnih ureditev za namene pranja denarja ali financiranja terorizma tako, da prispeva k preiskavam in učinkuje na ugled subjektov, saj bo vsakdo, ki bi lahko z njimi vzpostavil poslovni odnos, vedel, kdo so dejanski lastniki. Pooblaščenim subjektom in organom tretjih držav, ki sodelujejo v boju proti takim kršitvam, lahko tudi omogoči učinkovito in pravočasno zagotovitev informacij. Dostop do teh informacij bi pomagal tudi pri preiskavah kaznivih dejanj pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj financiranja terorizma.
(29)Zaupanje vlagateljev in širše javnosti v finančne trge je v veliki meri odvisno od obstoja zanesljive ureditve za razkritje informacij, ki zagotavlja preglednost informacij o dejanskem lastništvu in nadzornih strukturah družb. To še posebej drži za sisteme upravljanja družb, za katere je značilno koncentrirano lastništvo, kakršno je to, ki obstaja v Uniji. Po eni strani lahko veliki vlagatelji z znatnim deležem glasovalnih pravic in denarnih tokov spodbudijo dolgoročno rast in uspešnost družb. Po drugi strani pa imajo lahko obvladujoči dejanski lastniki z velikimi glasovalnimi bloki spodbude, da preusmerijo poslovno premoženje ter priložnosti v osebno korist na škodo manjšinskih vlagateljev. Potencialno povečanje zaupanja v finančne trge bi bilo treba obravnavati kot pozitivni stranski učinek in ne kot namen povečanja preglednosti, kar pomeni ustvariti okolje, ki se bo manj verjetno uporabljalo za pranje denarja in financiranje terorizma.
(30)Zaupanje vlagateljev in širše javnosti v finančne trge je v veliki meri odvisno od obstoja zanesljive ureditve za razkritje informacij, ki zagotavlja preglednost dejanskega lastništva in nadzornih struktur gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter nekaterih vrst skladov in podobnih pravnih ureditev. Države članice bi morale zato dovolj dosledno in usklajeno omogočiti dostop do informacij o dejanskem lastništvu z določitvijo pravil o zaupnosti informacij za dostop javnosti do njih, tako da lahko tretje osebe po vsej Uniji preverijo, kdo so dejanski lastniki gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter, če se pokaže pravni interes, določenih vrst skladov in podobnih pravnih ureditev.
(31)Glede gospodarskih in drugih pravnih subjektov bi si bilo treba prizadevati za primerno ravnovesje, zlasti med splošnim javnim interesom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter temeljnimi pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Nabor podatkov, ki bi moral biti na voljo javnosti, bi moral biti omejen, jasno in izčrpno opredeljen ter splošne narave, da se tako omeji morebitna pristranskost do dejanskih lastnikov. Obenem pa se informacije, ki so dostopne javnosti, ne bi smele znatno razlikovati od podatkov, ki se trenutno zbirajo. Da se omeji poseganje v pravico do spoštovanja zasebnega življenja na splošno in zlasti do varstva osebnih podatkov, bi se morali ti podatki večinoma nanašati na status dejanskih lastnikov gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter zadevati le področje gospodarske dejavnosti, na katerem dejanski lastniki delujejo. V registrih bi morali biti jasno razvidni primeri, ko je bil višji vodstveni uslužbenec opredeljen kot dejanski lastnik samo po uradni dolžnosti in ne ker ima lastniški delež ali izvaja nadzor na drugačen način.
(32)V primeru ekspresnih skladov in podobnih pravnih ureditev bi morale biti informacije dostopne vsem članom širše javnosti, če lahko izkažejo pravni interes. V to bi morali biti zajeti tudi vsi primeri, ko fizične ali pravne osebe vložijo zahtevo v zvezi s skladom ali podobno pravno ureditvijo, ki je imetnik ali lastnik nadzornega deleža prek neposrednega ali posrednega lastništva v pravnem subjektu, registriranem ali ustanovljenem zunaj Unije, vključno z udeležbo v obliki prinosniških delnic ali prek drugačnega nadzora. Države članice pri razlagi pravnega interesa ne bi smele omejiti pojma pravnega interesa na primere potekajočih upravnih ali sodnih postopkov in bi morale omogočiti, da se po potrebi upošteva preventivno delo na področju preprečevanja pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma, ki ga opravljajo nevladne organizacije in raziskovalni novinarji. Čeprav se lahko skladi in druge pravne ureditve uporabijo v zapleteni podjetniški strukturi, je njihov glavni cilj upravljanje premoženja posameznika. Da bi se ustrezno uravnotežila zakoniti cilj preprečevanja uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranja terorizma, ki ga okrepi javni nadzor, ter varstvo temeljnih pravic posameznikov, zlasti pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, je treba zagotoviti dokaz o pravnem interesu za dostop do informacij o dejanskem lastništvu skladov in drugih pravnih ureditev.
(33)Javnosti bi moral biti dostopen minimalni nabor podatkov, da bi lahko iz informacij, ki so ji na voljo, pravilno identificirala dejanske lastnike. Taki podatki bi morali omogočati nedvoumno identifikacijo dejanskega lastnika, hkrati pa bi bilo treba čim bolj zmanjšati količino javno dostopnih osebnih podatkov. Brez podatkov o imenu, mesecu in letu rojstva, državi prebivališča in državljanstvu dejanskega lastnika ne bi bilo mogoče nedvoumno določiti, kdo je fizična oseba, ki je dejanski lastnik. Brez informacij o deležu dejanskega lastnika podobno ne bi bilo mogoče določiti, zakaj bi bilo treba to fizično osebo identificirati kot dejanskega lastnika. Da bi preprečili napačno razumevanje javno dostopnih informacij o dejanskem lastništvu in zagotovili sorazmerno razkritje osebnih podatkov dosledno po vsej Uniji, je zato ustrezno, da se določi minimalni nabor podatkov, ki so lahko dostopni javnosti.
(34)Večji javni nadzor lahko prispeva k preprečevanju zlorabe pravnih subjektov in pravnih ureditev, vključno z izogibanjem davkov. Zato je bistveno, da informacije o dejanskem lastništvu ostanejo dostopne prek nacionalnih registrov in sistema povezovanja registrov dejanskega lastništva še najmanj pet let po tem, ko prenehajo razlogi za registracijo informacij o dejanskem lastništvu sklada ali podobne pravne ureditve. Države članice pa bi morale imeti možnost, da z zakonodajo zagotovijo obdelavo informacij o dejanskem lastništvu, vključno z osebnimi podatki, za druge namene, če taka obdelava izpolnjuje cilj javnega interesa in je nujen ter sorazmeren ukrep za doseganje zakonitega cilja v demokratični družbi.
(35)Da bi se zagotovili sorazmeren in uravnotežen pristop ter pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, bi morale države članice poleg tega imeti možnost, da v izjemnih okoliščinah določijo izvzetja iz razkritja osebnih informacij o dejanskem lastniku in dostopa do njih prek registrov informacij o dejanskem lastništvu, kadar bi te informacije dejanskega lastnika izpostavile nesorazmernemu tveganju prevar, ugrabitve, izsiljevanja, zlorabe položaja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja. Države članice bi morale tudi imeti možnost zahtevati spletno registracijo, da bi lahko identificirale osebe, ki zahtevajo informacije iz registra, ter plačilo pristojbine za dostop do informacij v registru.
(36)Z Direktivo (EU) 2018/843 je bilo doseženo povezovanje osrednjih registrov držav članic z informacijami o dejanskem lastništvu prek evropske osrednje platforme, vzpostavljene z Direktivo (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta. Nadaljnje sodelovanje držav članic pri delovanju celotnega sistema bi bilo treba zagotoviti z rednim dialogom med Komisijo in predstavniki držav članic o vprašanjih, povezanih z delovanjem sistema in njegovim prihodnjim razvojem.
(37)S povezovanjem registrov dejanskega lastništva držav članic bi bilo treba na podlagi opredelitve pravnega interesa zagotoviti nacionalni in čezmejni dostop do informacij o dejanskem lastništvu pravnih ureditev, hranjenih v registru posamezne države članice, in sicer z odločitvijo, ki jo sprejme ustrezni subjekt navedene države članice. Da bi preprečili situacijo, ko neupravičenih odločitev, s katerimi je omejen dostop do informacij o dejanskem lastništvu, ne bi bilo mogoče ponovno proučiti, bi bilo treba vzpostaviti mehanizme za pritožbe zoper takšne odločitve. Države članice bi morale za usklajeno in učinkovito registracijo in izmenjavo informacij zagotoviti, da njihov subjekt, pristojen za upravljanje registra, sodeluje z enakovrednimi organi v drugih državah članicah ter pri tem izmenjuje informacije o skladih in podobnih pravnih ureditvah, ki jih ureja pravo ene države članice in se upravljajo v drugi državi članici.
(38)Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta se uporablja za obdelavo osebnih podatkov za namene te direktive. Fizične osebe, katerih osebni podatki se hranijo v nacionalnih registrih dejanskih lastnikov, bi bilo treba obvestiti o veljavnih pravilih o varstvu podatkov. Poleg tega bi morali biti na voljo le osebni podatki, ki so posodobljeni in se nanašajo na resnične dejanske lastnike, ti pa bi morali biti obveščeni o svojih pravicah v skladu s pravnim okvirom Unije o varstvu podatkov ter o postopkih, ki se uporabljajo za uresničevanje teh pravic. Da bi se preprečila zloraba informacij iz registrov in da bi se uravnotežile pravice dejanskih lastnikov, bi se lahko državam članicam tudi zdelo primerno, da informacije o prosilcu ter pravno podlago za njegovo zahtevo dajo na voljo dejanskemu lastniku.
(39)Odložen dostop FIU in drugih pristojnih organov do informacij o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov ter sefov, zlasti anonimnih, ovira odkrivanje prenosov sredstev, povezanih s pranjem denarja in financiranjem terorizma. Nacionalni podatki, ki omogočajo identifikacijo bančnih in plačilnih računov ter sefov, ki pripadajo eni osebi, so razdrobljeni in zato FIU ter drugim pristojnim organom niso pravočasno dostopni. Zato je bistveno, da se v vseh državah članicah vzpostavijo centralizirani avtomatizirani mehanizmi, kot so registri ali sistemi za pridobivanje podatkov, ki bi učinkovito omogočali pravočasen dostop do informacij o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov ter sefov, njihovih pooblaščencih in dejanskih lastnikih. Ko se izvajajo določbe o dostopu, je primerno uporabiti že obstoječe mehanizme, pod pogojem, da lahko nacionalne FIU takoj in nefiltrirano dostopajo do podatkov, o katerih poizvedujejo. Države članice bi morale razmisliti o tem, da bi v take mehanizme vnašale druge informacije, ki jih štejejo kot potrebne in sorazmerne za učinkovitejše zmanjšanje tveganj, povezanih s pranjem denarja in financiranjem terorizma. FIU in pristojni organi, ki niso organi pregona, bi morali zagotoviti popolno zaupnost glede takšnih poizvedb o zadevnih informacijah in zahtev zanje.
(40)Da se zagotovita spoštovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov, bi morali biti v centraliziranih avtomatiziranih mehanizmih za bančne in plačilne račune, kot so registri ali sistemi za pridobivanje podatkov, shranjeni vsaj podatki, potrebni za izvajanje preiskav na področju AML/CFT. Države članice bi morale imeti možnost določiti, katere podatke je koristno in sorazmerno zbirati, ob upoštevanju obstoječih sistemov in pravnih tradicij, da bi se omogočila smiselna identifikacija dejanskih lastnikov. Države članice bi morale ob prenosu določb, povezanih s temi mehanizmi, v nacionalno zakonodajo opredeliti obdobja hrambe, enaka obdobju hrambe dokumentacije in informacij, pridobljenih v okviru uporabe ukrepov skrbnega preverjanja strank. Države članice bi morale imeti možnost splošnega podaljšanja obdobja hrambe na podlagi zakona, ne da bi jim bilo treba sprejemati odločitve za posamezne primere. Dodatno obdobje hrambe ne bi smelo presegati dodatnih petih let. To obdobje ne bi smelo vplivati na nacionalno pravo, ki določa drugačne zahteve glede hrambe podatkov, ki omogočajo odločitve za posamezne primere, da se olajša potek kazenskih ali upravnih postopkov. Dostop do teh mehanizmov bi moral temeljiti na potrebi po seznanitvi.
(41)Nacionalne FIU bi lahko s povezavami centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov držav članic hitro pridobile čezmejne informacije o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov in sefov v drugih državah članicah, s čimer bi se okrepila njihova zmožnost za učinkovito opravljanje finančne analize in sodelovanje z enakovrednimi organi iz drugih držav članic. Neposreden čezmejni dostop do informacij o bančnih in plačilnih računih ter sefih bi FIU omogočil, da bi v dovolj kratkem časovnem okviru izdelale finančno analizo, da bi se odkrili morebitni primeri pranja denarja in financiranja terorizma ter da bi se hitro preprečevala, odkrivala in preiskovala kazniva dejanja.
(42)Obseg informacij, ki je na voljo prek osrednje točke dostopa registrov bančnih računov, bi bil zaradi spoštovanja pravice do varstva osebnih podatkov in pravice do zasebnosti ter omejitve čezmejnega dostopa do informacij v nacionalnih centraliziranih avtomatiziranih mehanizmih v skladu z načelom o najmanjšem obsegu podatkov omejen na to, kar je najmanj potrebno za identifikacijo katere koli fizične ali pravne osebe, ki ima ali obvladuje plačilne in bančne račune, identificirane s številko IBAN, in sefe. Nadalje bi moralo biti le FIU dovoljeno, da nemudoma in nefiltrirano dostopajo do osrednje točke dostopa. Države članice bi morale zagotoviti, da osebje FIU ohranja visoko raven poklicnih standardov zaupnosti in varstva podatkov, da ima visoko integriteto ter je ustrezno usposobljeno. Poleg tega bi morale vzpostaviti tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev varnosti podatkov v skladu z visokimi tehnološkimi standardi.
(43)Za povezovanje centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov držav članic (osrednjih registrov ali osrednjih elektronskih sistemov za pridobivanje podatkov), ki vsebujejo informacije o bančnih ali plačilnih računih in sefih, prek enotne točke dostopa za registre bančnih računov je treba uskladiti nacionalne sisteme, ki imajo različne tehnične značilnosti. Zato bi bilo treba razviti tehnične ukrepe in specifikacije, pri katerih bi se upoštevale razlike med nacionalnimi centraliziranimi avtomatiziranimi mehanizmi.
(44)Nepremičnine so za storilce kaznivih dejanj privlačno blago za pranje premoženjske koristi, pridobljene z nezakonitimi dejavnostmi, saj se lahko pravi vir sredstev in identiteta dejanskega lastnika skrijeta. Pomembno je, da FIU in drugi pristojni organi pravilno in pravočasno identificirajo fizično ali pravno osebo, ki je lastnica nepremičnine, da se odkrijejo sheme pranja denarja ter da se sredstva zamrznejo in zaplenijo. Zato je pomembno, da države članice FIU in pristojnim organom zagotovijo dostop do informacij, ki omogočajo pravočasno identifikacijo fizičnih ali pravnih oseb, ki so lastnice nepremičnine, ter informacij, ki so pomembne za identifikacijo tveganja in suma v zvezi s transakcijo.
(45)Vse države članice so ustanovile ali bi morale ustanoviti operativno neodvisne in avtonomne FIU za zbiranje in analizo informacij, ki jih prejmejo, katerih namen je ugotavljanje povezav med sumljivimi transakcijami in osnovnim kaznivim dejanjem, da se preprečita pranje denarja in financiranje terorizma ter za borbo proti njima. FIU bi morala biti enotna osrednja nacionalna enota, pristojna za prejem in analizo poročil o sumljivih transakcijah, poročil o čezmejnih fizičnih pretokih gotovine in gotovinskih plačilih, ki presegajo določen prag, ter drugih informacij, pomembnih za pranje denarja, povezana predhodna kazniva dejanja ali financiranje terorizma, ki jih predložijo pooblaščeni subjekti. FIU bi bilo treba zagotoviti operativno neodvisnost in samostojnost s podelitvijo pristojnosti in sposobnosti, da svobodno opravlja naloge, vključno z zmožnostjo avtonomnega odločanja o analizi posebnih informacij, zahtevah zanje in njihovem posredovanju. FIU bi morala imeti v vseh primerih neodvisno pravico do pošiljanja ali posredovanja informacij pristojnim organom. Zagotovljeni bi ji morali biti ustrezni finančni, človeški in tehnični viri tako, da bi imela zagotovljeni avtonomijo in neodvisnost ter bi lahko učinkovito izvajala svoja pooblastila. Zmožna bi morala biti pridobiti in uporabiti sredstva, potrebna za posamično ali rutinsko opravljanje nalog, pri čemer ne bi smeli neupravičeno vplivati ali se vmešavati politika, vlada ali sektor, kar bi lahko ogrozilo njeno operativno neodvisnost.
(46)FIU imajo pomembno vlogo pri odkrivanju finančnih operacij terorističnih mrež, zlasti tistih čezmejne narave, in njihovih finančnih podpornikov. Finančni obveščevalni podatki lahko bistveno prispevajo k temu, da se odkrije omogočanje terorističnih kaznivih dejanj ter mrež in shem terorističnih organizacij. Med FIU obstajajo precejšnje razlike v nalogah, pristojnostih in pooblastilih. Sedanje razlike pa vseeno ne bi smele vplivati na dejavnost FIU, še posebej na njihovo zmožnost preventivnega analiziranja, kar zagotavlja podporo vsem organom, pristojnim za obveščevalne podatke, preiskovalne in pravosodne dejavnosti ter mednarodno sodelovanje. Za FIU je pri opravljanju nalog postalo bistveno, da opredelijo minimalni nabor podatkov, do katerih morajo imeti hiter dostop in so jih brez ovir zmožne izmenjati z enakovrednimi organi iz drugih držav članic. V vseh primerih domnevnega pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj ter primerih, ki zajemajo financiranje terorizma, bi moral biti pretok informacij neposreden, hiter ter brez nepotrebnega odlašanja. Zato je bistveno, da se dodatno okrepita učinkovitost in uspešnost FIU s pojasnitvijo pooblastil in sodelovanja med FIU.
(47)Pooblastila FIU vključujejo pravico neposrednega ali posrednega dostopa do „finančnih“ in „upravnih“ informacij ter informacij „v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj“, ki jih potrebujejo za preprečevanje pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma. Ker vrsta informacij, vključenih v te splošne kategorije, ni bila opredeljena, je bil FIU odobren dostop do precej raznovrstnih naborov informacij, kar je vplivalo na analitične funkcije teh enot, pa tudi na njihovo zmogljivost za učinkovito sodelovanje z enakovrednimi organi v drugih državah članicah. Zato je treba opredeliti minimalni nabor „finančnih“ in „upravnih“ informacij ter informacij „v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj“, ki bi morale biti neposredno ali posredno na voljo vsaki FIU v Uniji. Poleg tega bi morale biti FIU zmožne od katerega koli pooblaščenega subjekta hitro pridobiti vse potrebne informacije o njegovih funkcijah. Prav tako bi morale biti zmožne pridobiti take informacije na zahtevo druge FIU ter si izmenjati informacije s FIU, ki informacije zahteva.
(48)Velika večina FIU je bila pooblaščenih za sprejetje nujnih ukrepov in začasni preklic ali zavrnitev dovoljenja za transakcijo, da analizira transakcijo, potrdi sum in rezultate analitične dejavnosti pošlje pristojnim organom. Vendar v različnih državah članicah obstajajo določene razlike glede trajanja pooblastil za odlog, ki ne vplivajo le na odlog dejavnosti čezmejne narave s sodelovanjem med FIU, pač pa tudi na temeljne pravice posameznikov. Da bi lahko FIU takoj omejile sredstva ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, in preprečile njihovo zapravljanje, tudi za namene zasega, bi jim bilo prav tako treba podeliti pooblastilo za začasno prekinitev uporabe bančnega ali plačilnega računa, da bi analizirale transakcije, izvedene prek tega računa, in potrdile sum, rezultate analize pa poslale pristojnim organom. Ob upoštevanju vpliva, ki ga imajo pooblastila za odlog na lastninsko pravico, je treba zagotoviti varstvo temeljnih pravic prizadetih oseb.
(49)FIU bi morale zaradi večje preglednosti in odgovornosti ter okrepljene ozaveščenosti o svojih dejavnostih izdajati letna poročila o dejavnostih. V teh poročilih bi morale vsaj zagotoviti statistične podatke v zvezi s prejetimi poročili o sumljivih transakcijah, številu posredovanj teh podatkov pristojnim nacionalnim organom, številu zahtev, poslanih drugim FIU, in zahtev, prejetih od njih, ter o prepoznanih trendih in tipologijah. Poročilo bi bilo treba objaviti, razen elementov, ki vsebujejo občutljive in tajne podatke. FIU bi morale pooblaščenim subjektom vsaj enkrat letno zagotoviti povratne informacije o kakovosti poročil o sumljivih transakcijah, njihovi pravočasnosti, opisu suma in dodatnih poslanih dokumentih. Te povratne informacije se lahko zagotovijo posameznim pooblaščenim subjektom ali skupinam pooblaščenih subjektov, da bi se še povečala njihova zmogljivost za odkrivanje in prepoznavanje sumljivih transakcij in dejavnosti ter izboljšali splošni mehanizmi poročanja.
(50)FIU so namenjene zbiranju in analizi informacij, ki jih prejmejo, da se ugotovijo povezave med sumljivimi transakcijami in povezanim kaznivim dejanjem za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma in za borbo proti njima ter za to, da se pristojnim organom pošljejo rezultati analiz in dodatne informacije, če obstajajo razlogi za sum pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma. FIU se ne bi smele na lastno pobudo ali na zahtevo vzdržati izmenjave informacij z drugo FIU ali jo zavrniti, zato ker na primer niso ugotovljeni povezano predhodno kaznivo dejanje, značilnosti nacionalnega kazenskega prava in razlike med opredelitvami povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali ni naveden sklic na določena povezana predhodna kazniva dejanja. Da se omogoči učinkovito širjenje informacij, bi morala FIU podobno podati svoje predhodno soglasje drugi FIU za posredovanje informacij drugim pristojnim organom ne glede na vrsto morebitnega povezanega predhodnega kaznivega dejanja. FIU so poročale o težavah pri izmenjavi informacij zaradi razlik med nacionalnimi opredelitvami določenih predhodnih kaznivih dejanj, kot so davčna kazniva dejanja, ki niso harmonizirana s pravom Unije. Take razlike ne bi smele ovirati vzajemne izmenjave teh informacij ter njihovega posredovanja drugim pristojnim organom in njihove uporabe. FIU bi morale hitro, konstruktivno in učinkovito zagotoviti čim širše mednarodno sodelovanje s FIU iz tretjih držav na področju pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma v skladu z veljavnimi pravili o varstvu podatkov pri prenosu podatkov, priporočili skupine FATF in načeli skupine Egmont za izmenjavo informacij med finančnoobveščevalnimi enotami.
(51)FIU bi morale pri medsebojnem sodelovanju in izmenjavi informacij uporabljati varne infrastrukture, vključno z zavarovanimi komunikacijskimi kanali. V zvezi s tem bi bilo treba vzpostaviti sistem za izmenjavo informacij med FIU držav članic (mreža FIU.net). Sistem bi moral upravljati in gostiti organ AMLA. FIU bi morale mrežo FIU.net uporabljati pri medsebojnem sodelovanju in izmenjavi informacij, po potrebi pa tudi pri izmenjavi informacij s FIU iz tretjih držav in z drugimi organi in organi Unije. FIU bi morale v celoti izkoristiti funkcije mreže FIU.net. Zaradi teh funkcij lahko FIU anonimno primerjajo svoje podatke s podatki drugih FIU, pri čemer je zagotovljeno celovito varstvo osebnih podatkov, da bi se odkrili subjekti, ki zanimajo FIU, v drugih državah članicah ter identificirali njihovi prihodki in sredstva.
(52)Pomembno je, da FIU učinkovito medsebojno sodelujejo in si izmenjujejo informacije. V zvezi s tem bi moral organ AMLA zagotoviti potrebno pomoč ne le z usklajevanjem skupnih analiz poročil o sumljivih čezmejnih transakcijah, temveč tudi s pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov glede oblike, ki se bo uporabila za izmenjavo informacij med FIU, in smernic v zvezi s pomembnimi dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri določanju, ali se poročilo o sumljivi transakciji nanaša na drugo državo članico, pa tudi glede narave, značilnosti in ciljev operativne in strateške analize.
(53)Za hitro, učinkovito in usklajeno sodelovanje so potrebni roki za izmenjavo informacij med FIU. Določiti bi bilo treba roke, da se zagotovijo učinkovite izmenjave informacij v razumnem roku ali upoštevajo postopkovne omejitve. Krajše roke bi bilo treba določiti v izjemnih, utemeljenih in nujnih primerih, ko lahko FIU, ki prejme zahtevo, neposredno dostopa do podatkovnih zbirk, v katerih se hrani zahtevana informacija. Kadar FIU, ki prejme zahtevo, ne more zagotoviti informacij v določenem roku, mora o tem ustrezno obvestiti enakovreden organ.
(54)Tok nezakonitega denarja, ki prečka meje, lahko vpliva na različne države članice. Vedno pogostejši in vse pomembnejši postajajo čezmejni primeri, ki vključujejo več jurisdikcij, tudi zaradi dejavnosti, ki jih pooblaščeni subjekti izvajajo čezmejno. Da bi FIU učinkovito obravnavale primere, ki se nanašajo na več držav članic, bi morale biti zmožne preseči zgolj izmenjavo informacij za odkrivanje in analizo sumljivih transakcij in dejavnosti ter si deliti samo analitično dejavnost. FIU so poročale o nekaterih pomembnih vprašanjih, ki omejujejo ali pogojujejo njihovo zmožnost za izvajanje skupnih analiz. Z izvedbo skupnih analiz sumljivih transakcij in dejavnosti bodo lahko izkoristile morebitne sinergije, uporabile informacije iz različnih virov, pridobile celotno sliko nepravilnih dejavnosti in obogatile analizo. Zmožne bi morale biti izvesti skupne analize sumljivih transakcij in dejavnosti ter ob pomoči organa AMLA za posebne namene in določen čas vzpostaviti skupne analitske skupine in sodelovati v njih. Za uspešen rezultat skupnih analiz je lahko koristno sodelovanje tretjih oseb. Zato lahko FIU povabijo tretje osebe k sodelovanju pri skupni analizi, če bi bile te tretje osebe ustrezno pristojne za to sodelovanje.
(55)Učinkovit nadzor vseh pooblaščenih subjektov je bistven za zaščito celovitosti finančnega sistema Unije in notranjega trga. Zato bi morale države članice razviti učinkovit in nepristranski nadzor na področju AML/CFT ter določiti pogoje za učinkovito, pravočasno in stalno sodelovanje med nadzorniki.
(56)Države članice bi morale zagotoviti učinkovit, nepristranski nadzor, ki temeljina tveganju, nad vsemi pooblaščenimi subjekti, ki ga po možnosti izvajajo javni organi prek ločenega in neodvisnega nacionalnega nadzornika. Nacionalni nadzorniki bi morali biti zmožni izvesti celovit sklop nalog za učinkovito izvajanje nadzora nad vsemi pooblaščenimi subjekti.
(57)Unija je bila večkrat priča površnemu pristopu k nadzoru nalog pooblaščenih subjektov v smislu preprečevanja pranja denarja in boja proti financiranjauterorizma. Zato je postalo izjemno pomembno, da se pristojnim nacionalnim nadzornikom v okviru celovitih mehanizmov nadzora, vzpostavljenih s to direktivo in uredbo [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final], razjasnijo njihove ustrezne naloge in obveznosti.
(58)Da bi se učinkoviteje in redneje ocenjevala in spremljala tveganja, ki so jim izpostavljeni pooblaščeni subjekti, in način, kako izvajajo ciljno usmerjene finančne sankcije, je treba pojasniti, da so nacionalni nadzorniki upravičeni in zavezani izvajati vse potrebne preiskave na kraju samem in na daljavo in tematske preiskave ter vse druge poizvedbe in ocene, kakor se jim zdi potrebno. To nadzornikom ne bo le pomagalo pri odločitvi o tem, v katerih primerih so posebna tveganja, ki so neločljivo povezana s sektorjem, jasna in razumljena, pač pa jim bodo zagotovljena tudi orodja za nadaljnje posredovanje ustreznih informacij pooblaščenim subjektom, da bi bolje razumeli tveganja pranja denarja in financiranja terorizma.
(59)Da bi zasebni sektor ustrezno razumel naravo in stopnjo tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki ji je izpostavljen, so bistvene dejavnosti ozaveščanja, vključno s tem, da nadzorniki posredujejo informacije pooblaščenim subjektom pod svojim nadzorom.
(60)Nadzorniki bi morali pri svojem delu sprejeti pristop, ki temelji na tveganju, s katerim bi lahko svoje vire usmerili tja, kjer so tveganja najvišja, hkrati pa zagotovili, da noben sektor ali subjekt ni izpostavljen poskusom kaznivih dejanj pranja denarja ali financiranja terorizma. Organ AMLA bi moral imeti vodilno vlogo pri spodbujanju skupnega razumevanja tveganj, zaradi česar bi mu bilo treba zaupati razvoj referenčnih meril in metodologije za ocenjevanje in razvrščanje profila tveganja pri delovanju in preostalega tveganja pooblaščenih subjektov ter pogostosti pregledov takih profilov tveganja.
(61)Eden od temeljev uspešnega in učinkovitega nadzora tveganj pranja denarja in financiranja terorizma je, da nadzorniki FIU razkrijejo dejstva, ki bi lahko bila povezana s pranjem denarja ali financiranjem terorizma. Zato morajo države članice vzpostaviti sistem za ustrezno in takojšnje obveščanje FIU.
(62)Za zagotovitev skupnega nadzornega pristopa po vsej Uniji je bistveno sodelovanje med nacionalnimi nadzorniki. Da bi bilo to sodelovanje uspešno, ga je treba čim bolj spodbujati, ne glede na zadevno naravo ali status nadzornikov. Ustrezno je, da se poleg tradicionalnega sodelovanja, kot je zmožnost izvajanja preiskav v imenu nadzornega organa, ki je zahtevo poslal, podeli pooblastilo za ustanovitev nadzornih kolegijev za AML/CFT glede pooblaščenih subjektov, ki delujejo v okviru svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja, in glede pooblaščenih subjektov, ki so del skupine.
(63)Kadar pooblaščeni subjekt upravlja podjetja v drugi državi članici, tudi prek mreže zastopnikov, bi moral biti nadzornik matične države članice odgovoren za nadzor tega, kako pooblaščeni subjekt uporablja politike in postopke AML/CFT na ravni skupine. To bi lahko vključevalo obiske na kraju samem v podjetjih, ki imajo sedež v drugi državi članici. Nadzornik matične države članice bi moral tesno sodelovati z nadzornikom države članice gostiteljice in bi ga moral obveščati o vseh vprašanjih, ki bi lahko vplivala na njegovo oceno skladnosti podjetja s pravili AML/CFT v gostiteljici.
(64)Kadar pooblaščeni subjekt upravlja podjetja v drugi državi članici, tudi prek mreže zastopnikov, nadzornik države članice gostiteljice obdrži odgovornost za uveljavljanje skladnosti podjetja s pravili AML/CFT, tudi, če je primerno, z izvajanjem preverjanj na kraju samem in spremljanjem na daljavo ter s sprejemanjem ustreznih in sorazmernih ukrepov za obravnavo hudih kršitev navedenih zahtev. Nadzornik države članice gostiteljice bi moral tesno sodelovati z nadzornikom matične države članice in bi ga moral obveščati o vseh vprašanjih, ki bi lahko vplivala na njegovo oceno v zvezi s tem, kako pooblaščeni subjekt uporablja politike in postopke AML/CFT na ravni skupine. Da bi nadzornik države članice gostiteljice odpravil hude kršitve pravil AML/CFT, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, bi mu moralo biti omogočeno, da za obravnavo teh resnih pomanjkljivosti uporabi ustrezne in sorazmerne začasne popravne ukrepe, ki se v podobnih okoliščinah uporabljajo za pooblaščene subjekte v njegovi pristojnosti, po potrebi ob pomoči pristojnega organa matične države članice ali v sodelovanju z njim.
(65)Pojasniti bi bilo treba ustrezne naloge nadzornikov v zvezi s temi pooblaščenimi subjekti ter zagotoviti posebne in sorazmerne mehanizme sodelovanja, da bi se zagotovila boljše usklajevanje prizadevanj in učinkovit prispevek k potrebam celovitih mehanizmov nadzora.
(66)Čezmejne skupine morajo imeti vzpostavljene daljnosežne politike in postopke na ravni skupine. Za zagotovitev ustreznega nadzora nad čezmejnimi transakcijami je treba določiti podrobna pravila za nadzor, ki bi nadzornikom matične države članice in države članice gostiteljice omogočila čim večje medsebojno sodelovanje, in to ne glede na njihovo zadevno naravo ali status, organ AMLA pa bi moral oceniti tveganja, spremljati razvoj, ki bi lahko vplival na različne subjekte, ki so del skupine, in usklajevati nadzorne ukrepe. Organu AMLA bi bilo treba ob upoštevanju njegove usklajevalne vloge zaupati pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov, v katerih so podrobno določene ustrezne naloge matičnih nadzornikov in nadzornikov gostiteljev skupin ter načini njihovega medsebojnega sodelovanja. Nadzor učinkovitega izvajanja politike AML/CFT na ravni skupine bi moral potekati v skladu z načeli in načini konsolidiranega nadzora, kot so določeni v ustrezni evropski sektorski zakonodaji.
(67)V Direktivo (EU) 2015/849 je vključena splošna zahteva, da morajo nadzorniki matične države članice in države članice gostiteljice sodelovati. Ta zahteva se je pozneje okrepila, da se izmenjava informacij in sodelovanje med nadzorniki ne bi prepovedala ali nerazumno omejila. Ustanovitev nadzornih kolegijev za AML/CFT pa zaradi neobstoja jasnega pravnega okvira temelji na nezavezujočih smernicah. Zato je treba določiti jasna pravila za organizacijo teh kolegijev ter zagotoviti usklajen in pravno utemeljen pristop, ki priznava potrebo po strukturirani interakciji med nadzorniki po vsej Uniji. Organu AMLA bi bilo treba v skladu z njegovo usklajevalno in nadzorno nalogo zaupati pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov, v katerih so opredeljeni splošni pogoji, ki omogočajo pravilno delovanje nadzornih kolegijev za AML/CFT.
(68)V okviru vse bolj povezanih svetovnih finančnih sistemov je bistveno, da si nadzorniki izmenjujejo informacije in medsebojno sodelujejo. Nadzorniki Unije, vključno z organom AMLA, bi se morali po eni strani medsebojno obveščati o primerih, v katerih zakonodaja tretje države ne dovoljuje, da bi se izvajale politike in postopki, zahtevani z Uredbo [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja]. Po drugi strani pa bi bilo treba državam članicam omogočiti, da nadzornike pooblastijo za sklepanje sporazumov o sodelovanju, s katerimi se zagotavljata sodelovanje in izmenjava zaupnih informacij z enakovrednimi organi iz tretjih držav, in sicer v skladu s pravili, ki se uporabljajo za prenos osebnih podatkov. Organ AMLA bi moral glede na svojo nadzorno vlogo zagotoviti potrebno pomoč pri oceni enakovrednosti zahtev o varovanju poslovnih skrivnosti, ki se uporabljajo za enakovredni organ iz tretje države.
(69)Direktiva (EU) 2015/849 dopušča, da države članice zaupajo nadzor nad nekaterimi pooblaščenimi subjekti samoregulativnim organom. Vendar sta bili kakovost in intenzivnost nadzora, ki so ga izvajali taki organi, nezadostni in brez ali skoraj brez nadzora javnosti. Če se država članica odloči, da nadzor zaupa samoregulativnemu organu, mora imenovati tudi javni organ, ki nadzoruje dejavnosti samoregulativnega organa, da bi bilo izvajanje teh dejavnosti skladno z zahtevami iz te direktive.
(70)Države članice bi morale zaradi pomembnosti preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v nacionalnem pravu določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne upravne sankcije in ukrepe za neizpolnjevanje zahtev iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja]. Države članice bi morale nacionalne nadzornike pooblastiti, da za pooblaščene subjekte uvedejo take ukrepe, da bi se odpravile morebitne kršitve, in če to upravičuje kršitev, naložiti denarno kazen. Nabor sankcij in ukrepov bi moral biti dovolj širok, da bi lahko države članice in pristojni organi upoštevali razlike med pooblaščenimi subjekti, zlasti med kreditnimi in finančnimi institucijami ter drugimi pooblaščenimi subjekti, kar zadeva njihovo velikost, značilnosti in naravo poslovanja.
(71)V državah članicah se za kršitve ključnih preventivnih določb trenutno uporabljajo najrazličnejše upravne sankcije in ukrepi ter nedosleden pristop k preiskovanju in sankcioniranju kršitev zahtev na področju pranja denarja, nadzorniki si prav tako ne razlagajo enotno, kaj naj bi bila „huda“ kršitev, zato se pri naložitvi upravnih sankcij pojavljajo razlike. Ta različnost bi lahko škodila prizadevanjem pri preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, odziv Unije pa je neenoten. Zato bi bilo treba opredeliti skupna merila za določanje najustreznejšega odziva nadzora na kršitve in navesti vrsto upravnih ukrepov, ki bi jih lahko nadzorniki naložili, kadar kršitve niso dovolj hude, da bi se kaznovale z upravno sankcijo. Da bi pooblaščene subjekte spodbudili k izpolnjevanju določb Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja], je treba okrepiti odvračilno naravo upravnih sankcij. Skladno s tem bi bilo treba zvišati najnižji znesek najvišje kazni, ki se lahko naloži v primeru hudih kršitev Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja]. Države članice bi morale pri prenosu te direktive v nacionalno pravo zagotoviti, da naložitev upravnih sankcij in ukrepov ter kazenskih sankcij v skladu z nacionalnim pravom ne krši načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
(72)Za pooblaščene subjekte velja svoboda opravljanja storitev in svoboda ustanavljanja po vsem notranjem trgu, da lahko ponujajo svoje produkte in storitve po vsej Uniji. Da bi bil nadzorni sistem učinkovit, morajo nadzorniki poznati pomanjkljivosti pri uveljavljanju tega, da pooblaščeni subjekti izpolnjujejo pravila o AML/CF. Zato je pomembno, da se lahko nadzorniki medsebojno obveščajo o upravnih sankcijah in ukrepih, naloženih pooblaščenim subjektom, če bi bile take informacije pomembne tudi za druge nadzornike.
(73)Objava upravne sankcije ali ukrepa za kršitev Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja] lahko močno odvračilno vpliva na ponovitev take kršitve. Druge pooblaščene subjekte prav tako obvešča o tveganjih pranja denarja in financiranja terorizma, povezanih s pooblaščenim subjektom, ki mu je bila naložena kazen, preden sklenejo poslovno razmerje, nadzornikom v drugih državah članicah pa pomaga v zvezi s tveganji, povezanimi s pooblaščenim subjektom, če čezmejno posluje v njihovi državi članici. Zato bi bilo treba potrditi zahtevo po objavi odločitev o kaznih, zoper katere pritožba ni mogoča. Vendar bi morala biti vsaka taka objava sorazmerna, nadzorniki pa bi morali pri odločanju o tem, ali upravno sankcijo ali ukrep objaviti, upoštevati težo kršitve in odvračilen učinek, ki bo verjetno dosežen z objavo.
(74)Obstajajo številni primeri, v katerih so bili zaposleni, ki so poročali o sumih pranja denarja, izpostavljeni grožnjam ali drugim sovražnim dejanjem. Za učinkovitost sistema na področju AML/CFT je bistveno, da se take zadeve obravnavajo. Države članice bi se morale zavedati te težave in storiti vse, kar je v njihovi moči, da posameznike, vključno z zaposlenimi in predstavniki pooblaščenega subjekta, zaščitijo pred takšnimi grožnjami ali sovražnimi dejanji ter da v skladu z nacionalnim pravom zagotovijo ustrezno zaščito takih oseb, zlasti kar zadeva njihovo pravico do varstva osebnih podatkov ter njihovo pravico do učinkovitega sodnega varstva in do zastopanja.
(75)Namen nove, povsem integrirane in skladne politike za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma na ravni Unije, z določenimi vlogami pristojnih organov na ravni Unije in na nacionalni ravni, je zagotavljanje, da bi ti organi nemoteno in stalno sodelovali. V tem smislu je izjemno pomembno sodelovanje med vsemi nacionalnimi organi in organi Unije za AML/CFT, ki bi ga bilo treba pojasniti in okrepiti. Na notranji ravni ostaja naloga držav članic določitev potrebnih pravil, da bi imeli oblikovalci politike, FIU, nadzorni organi, vključno z organom AMLA, in drugi pristojni organi, ki sodelujejo pri AML/CFT, ter davčni organi in organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, ko delujejo na področju uporabe te direktive, učinkovite mehanizme, ki bi jim omogočali sodelovanje in usklajevanje, vključno z omejevalnim pristopom, če pristojni organi zavrnejo sodelovanje in izmenjavo informacij na zahtevo drugega pristojnega organa.
(76)Od držav članic bi bilo treba za olajšanje in spodbujanje učinkovitega sodelovanja, zlasti za izmenjavo informacij, zahtevati, da Komisiji in organu AMLA sporočijo seznam pristojnih organov in svoje kontaktne podatke.
(77)Tveganje pranja denarja in financiranja terorizma lahko odkrijejo vsi nadzorniki, odgovorni za kreditne institucije. Bonitetne informacije v zvezi s kreditnimi in finančnimi institucijami, kot so informacije o ustreznosti in primernosti direktorjev in delničarjev, mehanizmih notranjega nadzora, upravljanju ali skladnosti ter obvladovanju tveganj, so pogosto nepogrešljive za ustrezen nadzor na področju AML/CFT nad temi institucijami. Podobno pa so tudi informacije v zvezi z AML/CFT pomembne za bonitetni nadzor nad temi institucijami. Zato bi bilo treba sodelovanje in izmenjavo informacij z nadzorniki AML/CFT in FIU razširiti na vse pristojne organe, odgovorne za nadzor teh pooblaščenih subjektov, v skladu z drugimi pravnimi instrumenti Unije, kot so Direktiva (EU) 2013/36/EU, Direktiva (EU) 2014/49/EU, Direktiva (EU) 2014/59/EU, Direktiva (EU) 2014/92/EU in Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta. Države članice bi morale za učinkovito izvajanje tega sodelovanja organ AMLA vsako leto obvestiti o opravljenih izmenjavah.
(78)S sodelovanjem z drugimi organi, pristojnimi za nadzor kreditnih institucij v skladu z direktivama (EU) 2014/92 in (EU) 2015/2366, se lahko zmanjšajo nenamerne posledice zahtev glede AML/CFT. Kreditne institucije se lahko odločijo za prekinitev ali omejitev poslovnih odnosov s strankami ali kategorijami strank, da bi se tveganjem izognile, namesto da bi jih upravljale. Take prakse zmanjševanja tveganj lahko oslabijo okvir za AML/CFT in zmanjšajo odkrivanje sumljivih transakcij, saj prizadete stranke prisilijo, da za izpolnitev svojih potreb poiščejo manj varne ali pravno neurejene plačilne kanale. Razširjene prakse zmanjševanja tveganj v bančništvu pa lahko hkrati finančno izključijo nekatere kategorije plačilnih subjektov ali strank. Finančni nadzorniki so najprimernejši za prepoznavanje primerov, ko kreditna institucija zavrne sklenitev poslovnega razmerja, čeprav bi ga v skladu z nacionalnim pravom, s katerim se izvaja Direktiva (EU) 2014/92 ali Direktiva (EU) 2015/2366, morda morala skleniti, in sicer brez utemeljitve na podlagi dokumentiranega skrbnega preverjanja strank. V takih primerih bi morali finančni nadzorniki opozoriti organe, pristojne za zagotavljanje tega, da finančna institucija izpolnjuje Direktivo (EU) 2014/92 ali Direktivo (EU) 2015/2366.
(79)Da bi se uskladila cilj preprečevanja pranja denarja iz te direktive ter cilj zaščite finančne stabilnosti in deponentov iz direktiv 2014/49/EU in 2014/59/EU, je potrebno sodelovanje med finančnimi nadzorniki in organi, pristojnimi za krizno upravljanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, kot so zlasti imenovani organi in organi za reševanje sistema jamstva za vloge. Finančni nadzorniki bi morali nadzorovati izvajanje skrbnega preverjanja strank, kadar je kreditna institucija opredeljena kot institucija, ki propada ali bo verjetno propadla, ali če so vloge opredeljene kot nerazpoložljive, ter o sumljivih transakcijah poročati FIU. Finančni nadzorniki bi morali organe, pristojne za krizno upravljanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, obvestiti o vseh pomembnih rezultatih izvedenega skrbnega preverjanja strank in vseh računih, ki jih je FIU začasno ukinila.
(80)Organ AMLA bi moral za poenostavitev sodelovanja v zvezi s kreditnimi institucijami v posvetovanju z Evropskim bančnim organom objaviti smernice, ki določajo glavne elemente tega sodelovanja, vključno z načinom izmenjave informacij.
(81)Mehanizmi sodelovanja bi se morali razširiti tudi na organe, pristojne za nadzor in pregled nad revizorji, saj lahko tako sodelovanje spodbudi učinkovitost okvira Unije za preprečevanje pranja denarja.
(82)Izmenjava informacij in zagotavljanje pomoči med pristojnimi organi držav članic sta bistvena za namene te direktive. Države članice zato ne bi smele prepovedati ali uvesti nerazumnih ali neupravičeno omejujočih pogojev za to izmenjavo informacij in zagotavljanje pomoči.
(83)Nadzornikom bi bilo treba omogočiti sodelovanje in izmenjavo zaupnih informacij, ne glede na njihovo zadevno naravo ali status. Za to bi morali imeti ustrezno pravno podlago za izmenjavo zaupnih informacij in za sodelovanje. Pravna negotovost, ki lahko nastane zaradi neobstoja izrecnih določb na tem področju, ne bi smela nenamerno ovirati izmenjave informacij in sodelovanja z drugimi organi, ki so na podlagi drugih aktov Unije pristojni za nadzor ali pregled nad pooblaščenimi subjekti. Pojasnitev pravnega okvira je še toliko pomembnejša, ker bonitetni nadzor v številnih primerih izvajajo nadzorniki, ki niso pristojni za AML/CFT, kot je Evropska centralna banka (ECB).
(84)Učinkovitost okvira Unije za AML/CFT temelji na sodelovanju cele vrste pristojnih organov. Za olajšanje takega sodelovanja bi bilo treba organ AMLA pooblastiti, da ob usklajevanju z ECB, evropskim nadzornim organom, Europolom, Erojustom in Evropskim javnim tožilstvom izoblikuje smernice o sodelovanju med vsemi pristojnimi organi. V teh smernicah bi bilo treba tudi opisati, kako bi morali organi, ki so na podlagi drugih aktov Unije pristojni za nadzor ali pregled nad pooblaščenimi subjekti, pri izvajanju svojih nalog upoštevati pomisleke glede pranja denarja in financiranja terorizma.
(85)Za obdelavo osebnih podatkov za namene te direktive se uporablja Uredba (EU) št. 2016/679. Za obdelavo osebnih podatkov v institucijah in organih Unije za namene te direktive se uporablja Uredba (ES) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta. Vse države članice priznavajo, da je boj proti pranju denarja in financiranju terorizma pomemben javni interes. Pristojni organi, odgovorni za preiskovanje ali kazenski pregon pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma, ali organi, katerih naloga je sledenje, zaseg ali zamrznitev in zaplemba sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, bi morali upoštevati pravila, povezana z varstvom osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, vključno z Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta.
(86)Bistveno je, da se pri uskladitvi te direktive z revidiranimi priporočili skupine FATF v celoti spoštujeta pravo Unije, zlasti tisto o varstvu podatkov, vključno s pravili o prenosu podatkov, in zaščita temeljnih pravic, kot so določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Nekateri vidiki izvajanja te direktive zajemajo zbiranje, analizo, shranjevanje in izmenjavo podatkov v Uniji in s tretjimi državami. Taka izmenjava osebnih podatkov bi morala biti dovoljena, pri tem pa bi bilo treba v celoti spoštovati temeljne pravice, le za namene iz te direktive in za dejavnosti, ki se zahtevajo v skladu s to direktivo, kot je izmenjava informacij med pristojnimi organi.
(87)Pravice dostopa do podatkov s strani posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, se uporabljajo za osebne podatke, ki se obdelujejo za namen te direktive. Vendar bi dostop posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, do kakršne koli informacij v zvezi s poročilom o sumljivih transakcijah resno spodkopal učinkovitost boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Zato so lahko upravičene izjeme in omejitve te pravice v skladu s členom 23 Uredbe (EU) 2016/679 in, če je primerno, členom 25 Uredbe (EU) št. 2018/1725. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima pravico zahtevati, da nadzorni organ iz člena 51 Uredbe (EU) 2016/679 ali, če je primerno, Evropski nadzornik za varstvo podatkov preveri zakonitost obdelave in ima pravico do uporabe pravnega sredstva iz člena 79 navedene uredbe. Nadzorni organ iz člena 51 Uredbe (EU) 2016/679 lahko deluje tudi po uradni dolžnosti. Nadzorni organ bi moral imeti brez poseganja v omejitve pravice do dostopa možnost, da posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, obvesti o tem, da je opravil vsa potrebna preverjanja, in o tem, kakšni so rezultati v zvezi z zakonitostjo zadevne obdelave.
(88)Komisija bi morala zaradi zagotovitve nadaljnje izmenjave informacij med FIU med obdobjem ustanovitve organa AMLA še naprej začasno gostiti mrežo FIU.net. Da bi se zagotovilo polno sodelovanje FIU pri delovanju sistema, bi morala Komisija poskrbeti za redno izmenjavo s platformo finančnoobveščevalnih enot EU (v nadaljnjem besedilu: platforma FIU EU), tj. neformalno skupino, sestavljeno iz predstavnikov FIU, dejavno od leta 2006, ki se uporablja za olajšanje sodelovanja med FIU in izmenjavo stališč o vprašanjih, povezanih s sodelovanjem.
(89)Z regulativnimi tehničnimi standardi bi bilo treba zagotoviti dosledno harmonizacijo po vsej Uniji. V organu AMLA delujejo visoko specializirani strokovnjaki na področju AML/CFT, zato bi bilo ustrezno, da se mu zaupa priprava osnutka regulativnih tehničnih standardov, ki ne vključujejo odločitev politik, za predložitev Komisiji.
(90)Za zagotovitev doslednih pristopov med FIU in nadzorniki bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da se ta direktiva dopolni s sprejemanjem regulativnih tehničnih standardov, v katerih so določena merila glede imenovanja in nalog osrednje kontaktne točke nekaterih ponudnikov storitev, z določitvijo referenčnih meril in metodologije za ocenjevanje in razvrščanje profila tveganja pri delovanju in preostalega tveganja pooblaščenih subjektov in pogostosti pregledov profilov tveganja, s podrobno opredelitvijo nalog matičnih nadzornikov in nadzornikov gostiteljev in načinov njihovega medsebojnega sodelovanja, z opredelitvijo splošnih pogojev delovanja nadzornih kolegijev za AML in njihovega operativnega delovanja, z opredelitvijo kazalnikov za razvrstitev stopenj resnosti kršitev te direktive in meril, ki jih je treba upoštevati pri določanju ravni upravnih sankcij ali sprejemanju upravnih ukrepov. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, tudi s strokovnjaki, in da se to posvetovanje izvede v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki se nanašajo na pripravo delegiranih aktov.
(91)Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da bi določila metodologijo za zbiranje statističnih podatkov in obliko predložitve informacij o dejanskem lastništvu, opredelila tehnične pogoje za povezovanje registrov dejanskega lastništva in registrov bančnih računov in mehanizmov za pridobivanje podatkov ter sprejela izvedbene tehnične standarde, v katerih je določena oblika za izmenjavo informacij med FIU držav članic. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta.
(92)Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (člen 7 Listine), pravico do varstva osebnih podatkov (člen 8 Listine) ter svobodo gospodarske pobude (člen 16 Listine).
(93)Komisija bi morala pri pripravi poročila o oceni izvajanja te direktive skrbno upoštevati spoštovanje temeljnih pravic in načel, priznanih v Listini.
(94)Ker ciljev te direktive, in sicer vzpostavitve usklajenega in doslednega mehanizma za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Ta direktiva v skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.
(95)Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih zavezale, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. V zvezi s to direktivo zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov upravičeno.
(96)V skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov [, ki je svoje mnenje podal ... ].
(97)Direktivo (EU) 2015/849 bi bilo zato treba razveljaviti –
SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:
POGLAVJE I
SPLOŠNE DOLOČBE
Oddelek 1
Predmet urejanja, področje uporabe in opredelitev pojmov
Člen 1
Predmet urejanja
Ta direktiva določa pravila o:
(a)ukrepih, ki se uporabljajo za sektorje, ki so na nacionalni ravni izpostavljeni pranju denarja in financiranju terorizma;
(b)prepoznavanju tveganj pranja denarja in financiranja terorizma na ravni Unije in držav članic;
(c)vzpostavitvi registrov dejanskega lastništva, bančnih računov in nepremičnin ter dostopu do njih;
(d)odgovornostih in nalogah finančnoobveščevalnih enot (Financial Intelligence Units – FIU);
(e)odgovornostih in nalogah organov, ki sodelujejo pri nadzoru pooblaščenih subjektov;
(f)sodelovanju med pristojnimi organi in sodelovanju z organi, zajetimi v drugih aktih Unije.
Člen 2
Opredelitev pojmov
V tej direktivi se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 2 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:
(1)„finančni nadzornik“ pomeni nadzornika, odgovornega za nadzor kreditnih in finančnih institucij;
(2)„pooblaščeni subjekti“ pomeni fizične ali pravne osebe s seznama v členu 3 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], ki niso izvzete v skladu s členi 4, 5 in 6 navedene uredbe;
(3)„matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri ima pooblaščeni subjekt svoj statutarni sedež, če pooblaščeni subjekt nima statutarnega sedeža, pa državo članico, v kateri je sedež;
(4)„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, ki ni matična država članica, v kateri ima pooblaščeni subjekt hčerinsko družbo ali podružnico ali opravlja storitve;
(5)„carinski organi“ pomenijo carinske organe, kot so opredeljeni v členu 5(1) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, in pristojne organe, kot so opredeljeni v členu 2(1), točka (g), Uredbe (EU) 2018/1672 Evropskega parlamenta in Sveta;
(6)„nadzorni kolegij za preprečevanje pranja denarja/financiranja terorizma“ ali „nadzorni kolegij za AML/CFT“ pomeni stalno strukturo za sodelovanje in izmenjavo informacij za nadzor nad skupino ali subjektom, ki posluje čezmejno;
(7)„subjekt, ki posluje čezmejno,“ pomeni pooblaščenega subjekta, ki ima vsaj eno podjetje v drugi državi članici ali tretji državi;
(8)„podjetje“ pomeni podružnico ali vsako drugo obliko podjetja pooblaščenega subjekta, ki posluje v državi članici ali tretji državi, ki ni država, v kateri ima sedež, ali hčerinsko družbo nadrejenega podjetja, ustanovljenega v državi, ki ni država, v kateri je bilo ustanovljeno to nadrejeno podjetje.
Oddelek 2
Nacionalni ukrepi v sektorjih, izpostavljenih pranju denarja in financiranju terorizma
Člen 3
Opredelitev izpostavljenih sektorjev na nacionalni ravni
1.Če je v nacionalni oceni tveganja, ki jo izvedejo države članice v skladu s členom 8, ugotovljeno, da so poleg pooblaščenih subjektov tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma izpostavljeni tudi subjekti v drugih sektorjih, se lahko države članice odločijo, da za te dodatne subjekte uporabijo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
2.Države članice za namene odstavka 1 Komisiji priglasijo svojo namero glede uporabe zahtev iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] za subjekte v dodatnih sektorjih, ki ji priložijo:
(a)utemeljitev tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki podpira to namero;
(b)oceno učinka, ki ga bo taka razširitev imela na zagotavljanje storitev na notranjem trgu;
(c)besedilo nacionalnih ukrepov, ki jih namerava sprejeti država članica.
3.Države članice za šest mesecev od datuma priglasitve iz odstavka 2 začasno prekinejo sprejemanje nacionalnih ukrepov iz odstavka (2)(c).
4.Komisija do konca obdobja iz odstavka 3 po posvetovanju z Organom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ustanovljenem z Uredbo [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja– COM(2021) 421 final] (AMLA), izda podrobno mnenje o tem, ali predvideni ukrep:
(a)ustrezno obravnava prepoznana tveganja, zlasti kadar se tveganja, ki jih prepoznajo države članice, nanašajo na notranji trg;
(b)lahko povzroči ovire za prosti pretok storitev in kapitala ali za svobodo ustanavljanja ponudnikov storitev na notranjem trgu, ki niso sorazmerne s tveganji pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih namerava ukrep zmanjšati.
V podrobnem mnenju je tudi navedeno, ali namerava Komisija predlagati ukrepe na ravni Unije.
5.Če se Komisiji ne zdi primerno predlagati ukrepov na ravni Unije, zadevna država članica v dveh mesecih od prejema podrobnega mnenja iz odstavka 4 poroča Komisiji o ukrepu, ki ga predlaga za to podrobno mnenje. Komisija predloži pripombe o ukrepu, ki ga predlaga država članica.
6.Če Komisija navede, da namerava predlagati ukrepe na ravni Unije, se zadevna država članica vzdrži sprejemanja nacionalnih ukrepov iz odstavka 2(c).
7.Če so države članice na dan [vstavite datum začetka veljavnosti te direktive] že uporabile nacionalne določbe, s katerimi se prenaša Direktiva (EU) 2015/849, za druge sektorje, ki niso pooblaščeni subjekti, lahko za te sektorje uporabijo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
Države članice Komisiji v [šestih mesecih po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] priglasijo sektorje, opredeljene na nacionalni ravni v skladu s prvim pododstavkom, za katere se uporabljajo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], skupaj z utemeljitvijo, kako so navedeni sektorji izpostavljeni tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Komisija v šestih mesecih po taki priglasitvi po posvetovanju z organom AMLA izda podrobno mnenje, ki zajema odstavek 4, točki (a) in (b), ter navede, ali namerava predlagati ukrep na ravni Unije. Če se Komisiji ne zdi primerno predlagati ukrepa na ravni Unije, se uporablja odstavek 5.
8.Komisija v [enem letu po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] in vsako naslednje leto v Uradnem listu Evropske unije objavi konsolidiran seznam sektorjev, za katere so se države članice odločile uporabljati zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
Člen 4
Zahteve, ki se nanašajo na nekatere ponudnike storitev
1.Države članice zagotovijo, da imajo menjalnice in unovčevalnice čekov ter ponudniki storitev za sklade ali družbe dovoljenje ali so registrirani.
2.Države članice zagotovijo, da so vsi ponudniki storitev iger na srečo pravno urejeni.
Člen 5
Kontaktne točke
1.Države članice lahko od izdajateljev elektronskega denarja, kot so opredeljeni v členu 2(3) Direktive 2009/110/ES, ponudnikov plačilnih storitev, kot so opredeljeni v členu 4(11) Direktive (EU) 2015/2366, in ponudnikov storitev kriptosredstev, ki poslujejo prek zastopnikov v državi članici gostiteljici in na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev, katerih sedež je v drugi državi članici, zahtevajo, da na njihovem ozemlju določijo osrednjo kontaktno točko. Ta osrednja kontaktna točka v imenu subjekta, ki posluje čezmejno, zagotavlja skladnost s pravili o AML/CFT ter nadzornikom olajša nadzor, tudi tako, da jim na zahtevo zagotovi dokumente in informacije.
2.Organ AMLA v [dveh letih po začetku veljavnosti te direktive] pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih predloži Komisiji v sprejetje. V njih so določena merila za določitev okoliščin, v katerih je primerno imenovati osrednjo kontaktno točko na podlagi odstavka 1, in za opredelitev nalog osrednjih kontaktnih točk.
3.Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz odstavka 2 tega člena v skladu s členi 38 do 41 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
Člen 6
Preverjanja višjega vodstva in dejanskih lastnikov določenih pooblaščenih subjektov
1.Države članice od nadzornikov zahtevajo, naj preverijo, ali člani višjega vodstva pooblaščenih subjektov iz člena 4 in njihovi dejanski lastniki ravnajo odkrito in pošteno. Višje vodstvo takih subjektov mora tudi imeti znanje in strokovne izkušnje, potrebne za opravljanje svojih nalog.
2.Države članice zagotovijo, da nadzorniki v zvezi s pooblaščenimi subjekti iz člena 3, točke (3)(a), (b), (d), (e) in (h) do (l), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi preprečijo, da so osebe, obsojene za kaznivo dejanje pranja denarja, za povezana predhodna kazniva dejanja ali za kaznivo dejanje financiranja terorizma, in njihovi sodelavci poklicno akreditirani, na vodstvenem položaju ali dejanski lastniki teh pooblaščenih subjektov.
3.Države članice zagotovijo, da nadzorniki redno in z upoštevanjem tveganja preverjajo, ali so zahteve iz odstavkov 1 in 2 še naprej izpolnjene. Preverijo zlasti, ali višje vodstvo ravna odkrito in pošteno ter ali ima znanje in strokovne izkušnje, potrebne za opravljanje svojih nalog, če imajo razloge za utemeljen sum, da je bilo storjeno ali se je poskušalo storiti kaznivo dejanje pranja denarja ali financiranja terorizma, ali če pri pooblaščenem subjektu obstaja večje tveganje za tako dejanje.
4.Nadzorniki imajo pooblastila, da zahtevajo, da se z vodstvene vloge pooblaščenih subjektov iz odstavkov 1 in 2 odstavijo vse osebe, obsojene zaradi kaznivega dejanja pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali kaznivega dejanja financiranja terorizma. Nadzorniki imajo pooblastila, da odstavijo člane višjega vodstva, ki ne ravnajo odkrito in pošteno ter nimajo znanja in strokovnih izkušenj, potrebnih za opravljanje svojih nalog.
5.Kadar je oseba, obsojena zaradi kaznivega dejanja pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali kaznivega dejanja financiranja terorizma, dejanski lastnik pooblaščenega subjekta iz odstavka 2, države članice zagotovijo, da je mogoče to osebo ločiti od vseh pooblaščenih subjektov, vključno s pooblastitvijo nadzornikov, da zahtevajo prodajo deleža dejanskega lastnika pooblaščenega subjekta.
6.Države članice za namene tega člena zagotovijo, da nadzorniki ali vsi drugi organi, ki so na nacionalni ravni pristojni za ocenjevanje primernosti oseb iz odstavkov 1 in 2, v skladu z nacionalnim pravom preverijo, ali ima zadevna oseba v kazenski evidenci zabeleženo zadevno obsodbo. Vsaka izmenjava informacij v te namene se izvede v skladu s Sklepom 2009/315/PNZ in Okvirnim sklepom 2009/316/PNZ, kot sta prenesena v nacionalno pravo.
Oddelek 2
Ocene tveganja
Člen 7
Nadnacionalna ocena tveganja
1.Komisija izvede oceno tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na notranji trg in so povezana s čezmejnimi dejavnostmi.
Zato Komisija najpozneje [štiri leta po datumu prenosa te Direktive v nacionalno zakonodajo] pripravi poročilo, v katerem prepozna, analizira in oceni ta tveganja na ravni Unije. Nato svoje poročilo posodablja vsaka štiri leta. Komisija lahko dele poročila po potrebi posodablja pogosteje.
2.Poročilo iz odstavka 1 zajema vsaj:
(a)področja in sektorje notranjega trga, izpostavljene tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma;
(b)naravo in stopnjo tveganj, povezanih s posameznim področjem in sektorjem;
(c)najbolj razširjene metode, ki se uporabljajo za pranje nezakonito pridobljene premoženjske koristi, če so na voljo tudi tiste, ki se uporabljajo zlasti pri transakcijah med državami članicami in tretjimi državami, ne glede na opredelitev tretje države v skladu z oddelkom 2, poglavje III, Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final];
(d)tveganja neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja takim sankcijam.
3.Komisija za države članice pripravi priporočila o ukrepih, primernih za obravnavo prepoznanih tveganj. Če se države članice odločijo, da v svojih nacionalnih ureditvah za AML/CFT ne uporabijo nobenega priporočila, o tem uradno obvestijo Komisijo in tako odločitev utemeljijo.
4.Organ AMLA v [treh letih po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] izda mnenje, naslovljeno na Komisijo, o tveganjih pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na Unijo. Nato izda mnenje vsaki dve leti.
5.Komisija pri izvedbi ocene iz odstavka 1 organizira delo na ravni Unije, upošteva mnenja iz odstavka 4 in vključi strokovnjake iz držav članic s področja AML/CFT, predstavnike nacionalnih nadzornih organov in FIU ter organa AMLA in drugih organov na ravni Unije, kjer je to primerno.
6.Komisija v dveh letih po sprejetju poročila iz odstavka 1, nato pa vsaka štiri leta, Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o ukrepih, sprejetih na podlagi ugotovitev poročila.
Člen 8
Nacionalna ocena tveganja
1.Vsaka država članica izvede nacionalno oceno tveganja, da prepozna, oceni, razume in zmanjša tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo nanjo. To oceno tveganja posodablja in pregleduje na najmanj štiri leta.
Vsaka država članica sprejme tudi ustrezne ukrepe za prepoznavanje, ocenjevanje, razumevanje in zmanjšanje tveganj neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja takim sankcijam.
2.Vsaka država članica imenuje organ ali vzpostavi mehanizem za usklajevanje nacionalnega odziva na tveganja iz odstavka 1. Komisiji, organu AMLA in drugim državam članicam se priglasita identiteta tega organa ali opis mehanizma.
3.Države članice pri izvajanju nacionalnih ocen tveganja iz odstavka 1 tega člena upoštevajo poročilo iz člena 7(1).
4.Vsaka država članica uporabi nacionalno oceno tveganja, da:
(a)izboljša ureditev za AML/CFT, zlasti z opredelitvijo vseh področjih, na katerih morajo pooblaščeni subjekti uporabljati okrepljene ukrepe, in po potrebi določitvijo ukrepov, ki jih je treba sprejeti;
(b)po potrebi opredeli sektorje ali področja, na katerih obstaja manjše ali večje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma;
(c)oceni tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezana s posamezno vrsto pravne osebe in pravne ureditve na svojem ozemlju, ter se seznani z izpostavljenostjo tveganjem, ki izhajajo iz tujih pravnih oseb in pravnih ureditev;
(d)se odloči o dodelitvi in prednostni razvrstitvi sredstev za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja takim sankcijam;
(e)zagotovi, da se za vsak sektor ali področje določijo ustrezna pravila v skladu s tveganji pranja denarja in financiranja terorizma;
(f)pristojnim organom in pooblaščenim subjektom nemudoma zagotovi ustrezne informacije za lažjo izvedbo njihovih ocen tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter ocen tveganja neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja takim sankcijam iz člena 8 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
Države članice v nacionalni oceni tveganja opišejo institucionalno strukturo in splošne postopke svojih ureditev za AML/CFT, med drugim vključno s FIU, davčnimi organi in tožilstvi, ter dodeljene človeške in finančne vire, če so te informacije na voljo.
5.Države članice dajo Komisiji, organu AMLA in drugim državam članicam na voljo rezultate nacionalnih ocen tveganja, skupaj z njihovimi posodobitvami. Vsaka država članica lahko državi članici, ki izvaja nacionalno oceno tveganja, po potrebi predloži ustrezne dodatne informacije. Povzetek ocene je javno dostopen. Ta povzetek ne vsebuje zaupnih informacij. Na podlagi informacij, ki jih vsebuje, ni mogoče identificirati fizične ali pravne osebe.
Člen 9
Statistični podatki
1.Države članice vzdržujejo izčrpne statistične podatke o vprašanjih, povezanih z učinkovitostjo njihovih okvirov za AML/CFT, da preverjajo njihovo učinkovitost.
2.Med statistične podatke iz odstavka 1 so zajeti:
(a)podatki o velikosti in pomembnosti različnih sektorjev, ki spadajo na področje uporabe te direktive, vključno s številom fizičnih oseb in subjektov ter gospodarsko pomembnostjo posameznega sektorja;
(b)podatki o poročevalnih, preiskovalnih in sodnih fazah nacionalne ureditve za AML/CFT, vključno s številom poročil o sumljivih transakcijah, poslanih FIU, nadaljnjim ukrepanjem na podlagi teh poročil, informacijami o čezmejnih fizičnih pretokih gotovine, predloženih FIU v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2018/1672, skupaj z nadaljnjimi ukrepi, sprejetimi na podlagi predloženih informacij, ter vsako leto podatki o številu preiskovanih primerov, številu kazensko preganjanih oseb, številu oseb, obsojenih kaznivega dejanja pranja denarja ali kaznivega dejanja financiranja terorizma, vrstah predhodnega kaznivega dejanja, identificiranih v skladu s členom 2 Direktive (EU) 2018/1673 Evropskega parlamenta in Sveta, kadar so ti podatki na voljo, in vrednosti zamrznjenega, zaseženega ali odvzetega premoženja v eurih;
(c)če so na voljo, podatki o številu in odstotku poročil, na podlagi katerih je bila uvedena nadaljnja preiskava, skupaj z letnim poročilom, ki so ga pripravile FIU v skladu s členom 21;
(d)podatki v zvezi s številom čezmejnih zahtev po informacijah, ki jih je vložila, prejela, zavrnila in nanje deloma ali v celoti odgovorila FIU, razčlenjeni po državi enakovrednega organa;
(e)število zahtev za medsebojno pravno pomoč ali drugih mednarodnih zahtev za informacije, povezanih z informacijami o dejanskem lastništvu in informacijami o bančnih računih iz poglavja IV Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] ter oddelkov 1 in 2 poglavja II te direktive, prejetih od enakovrednih organov zunaj Unije ali poslanih tem organom, razčlenjeno po pristojnem organu in državi enakovrednega organa;
(f)človeški viri, dodeljeni nadzornikom, in človeški viri, dodeljeni FIU za izpolnjevanje nalog iz člena 17;
(g)število nadzornih ukrepov na kraju samem in na daljavo, število ugotovljenih kršitev na podlagi nadzornih ukrepov in sankcij ali upravnih ukrepov, ki so jih uvedli nadzorni organi in samoregulativni organi v skladu z oddelkom 4 poglavja IV;
(h)število in vrsta kršitev, ugotovljenih v zvezi z obveznostmi iz poglavja IV Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], sankcije ali upravni ukrepi, uvedeni v zvezi s temi kršitvami, ter število inšpekcijskih pregledov, ki jih je v skladu s členom 10(8) te direktive izvedel subjekt, pristojen za osrednji register.
3.Države članice zagotovijo, da se statistični podatki iz odstavka 2 vsako leto zbirajo in pošiljajo Komisiji. Statistični podatki iz odstavka 2, točke (a), (c), (d) in (f), se pošljejo tudi organu AMLA.
Organ AMLA shranjuje te statistične podatke v podatkovni zbirki v skladu s členom 11 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
4.Organ AMLA v [treh letih po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] izda mnenje, naslovljeno na Komisijo, o metodologiji za zbiranje statističnih podatkov iz odstavka 2, točke (a), (c), (d) in (f).
5.Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje izvedbenih aktov o metodologiji za zbiranje statističnih podatkov iz odstavka 2 in ureditvah za njihov prenos Komisiji in organu AMLA. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 54(2).
6.Komisija objavlja dveletno poročilo s povzetkom in razlago statističnih podatkov iz odstavka 2, ki je na voljo na spletnem mestu Komisije.
POGLAVJE II
REGISTRI
Oddelek I
Registri dejanskega lastništva
Člen 10
Registri dejanskega lastništva
1.Države članice zagotovijo, da se informacije o dejanskem lastništvu iz člena 44 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] in informacije o ureditvah zastopnikov iz člena 47 navedene uredbe hranijo v osrednjem registru države članice, v kateri je ustanovljen pravni subjekt ali ima sedež ali prebiva skrbnik ali oseba z enakovrednim položajem v podobni pravni ureditvi. Ta zahteva se ne uporablja za družbe, ki kotirajo na reguliranem trgu in za katere veljajo zahteve po razkritju, enakovredne zahtevam iz te direktive, ali enakovredni mednarodni standardi.
Informacije o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih se lahko zbirajo v skladu z nacionalnimi sistemi.
2.Države članice v primeru razlogov za dvom o točnosti informacij o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih zagotovijo, da morajo pravni subjekti in pravne ureditve predložiti dodatne informacije z upoštevanjem tveganja, tudi o sklepih upravnih odborov in zapisnikih njihovih sestankov, partnerskih sporazumih, skrbniških pogodbah, pisnih pooblastilih ali drugih pogodbenih dogovorih in dokumentaciji.
3.Če nihče ni identificiran kot dejanski lastnik v skladu s členom 45(2) in (3) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], osrednji register zajema:
(a)izjavo s priloženo utemeljitvijo, da dejanskega lastnika ni ali da dejanskega lastnika ni bilo mogoče identificirati in preveriti;
(b)podatke o vseh fizičnih osebah na položaju višjega vodstva v gospodarskem ali pravnem subjektu, enakovredne informacijam, ki se zahtevajo v skladu s členom 44(1), točka (a), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
4.Na Komisijo se prenese pooblastilo, da z izvedbenimi akti določi, v kakšni obliki morajo biti informacije o dejanskem lastništvu predložene v osrednji register. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 54(2).
5.Države članice zahtevajo, da so informacije o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih ustrezne, točne in posodobljene. Za to uporabijo vsaj naslednje zahteve:
(a)pooblaščeni subjekti subjektu, pristojnemu za osrednje registre, poročajo o vseh neskladnostih, ki jih opazijo med informacijami o dejanskem lastništvu, ki so na voljo v osrednjih registrih, in informacijami o dejanskem lastništvu, ki jih imajo na voljo sami v skladu s členom 18 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja];
(b)pristojni organi, če je primerno in če ta zahteva ne ovira po nepotrebnem opravljanja njihovih nalog, subjektu, pristojnemu za osrednje registre, poročajo o vseh neskladnostih, ki jih opazijo med informacijami o dejanskem lastništvu, ki so na voljo v osrednjih registrih, in informacijami o dejanskem lastništvu, ki jih imajo na voljo sami.
6.Države članice zahtevajo, da se o neskladnostih iz odstavka 5 poroča v 14 koledarskih dneh po njihovem odkritju. V primerih manjšega tveganja, za katere veljajo ukrepi iz oddelka 3 poglavja III Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja], lahko države članice pooblaščenim subjektom dovolijo, da od stranke zahtevajo, naj neskladnosti tehnične narave, ki ne ovirajo identifikacije dejanskega lastnika, popravijo neposredno pri subjektu, pristojnem za osrednje registre.
7.Države članice zagotovijo, da subjekt, pristojen za osrednje registre, sprejme ustrezne ukrepe za prenehanje neskladnosti, vključno s spremembo informacij, vsebovanih v osrednjih registrih, kadar lahko subjekt opredeli in preveri informacije o dejanskem lastništvu. V osrednje registre se vključi posebna opomba o sporočenih neskladnostih, ki jo lahko vidijo vsaj pristojni organi in pooblaščeni subjekti.
8.Države članice v primeru gospodarskih in drugih pravnih subjektov zagotovijo, da je subjekt, pristojen za osrednji register dejanskega lastništva, pooblaščen za izvajanje pregledov, vključno s preiskavami na kraju samem v prostorih ali na statutarnemu sedežu pravnega subjekta, da ugotovi trenutno dejansko lastništvo subjekta in preveri, ali so informacije, predložene v osrednji register, točne, ustrezne in posodobljene. Pravica osrednjega registra, da preveri take informacije, se ne sme na noben način omejevati, ovirati ali preprečevati.
9.Države članice zagotovijo, da je subjekt, pristojen za osrednji register, pooblaščen za nalaganje učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih ukrepov ali sankcij, če ne prejme točnih, ustreznih in posodobljenih informacij o dejanskem lastništvu.
10.Če subjekti, pristojni za registre dejanskega lastništva, med pregledi, opravljenimi v skladu s tem členom, ali kako drugače odkrijejo dejstva, ki bi lahko bila povezana s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, države članice zagotovijo, da subjekti o tem takoj obvestijo FIU.
11.Osrednji registri so povezani prek evropske osrednje platforme, vzpostavljene s členom 22(1) Direktive (EU) 2017/1132.
12.Informacije iz odstavka 1 so na voljo prek nacionalnih registrov in sistema povezovanja osrednjih registrov dejanskega lastništva najmanj pet let in največ deset let po tem, ko se gospodarski ali drugi pravni subjekt izbriše iz registra.
Člen 11
Splošna pravila o dostopu pristojnih organov, samoregulativnih organov in pooblaščenih subjektov do registrov dejanskega lastništva
1.Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi pravočasen, neomejen in brezplačen dostop do informacij v povezanih osrednjih registrih iz odstavka 10, ne da bi bila o tem obveščena zadevni subjekt ali ureditev.
2.Dostop do osrednjih registrov iz člena 10 je odobren FIU, nadzornim organom, javnim organom, ki imajo določene odgovornosti za preprečevanje pranja denarja ali financiranja terorizma, ter davčnim organom in organom, ki opravljajo funkcijo preiskovanja ali kazenskega pregona pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter sledenja in zasega ali zamrznitve in zaplembe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem. Samoregulativnim organom je dostop do registrov odobren, kadar opravljajo nadzorne naloge.
3.Pri sprejemanju ukrepov skrbnega preverjanja strank v skladu s poglavjem III Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja] države članice zagotovijo, da imajo pooblaščeni subjekti pravočasen dostop do informacij v povezanih osrednjih registrih iz člena 10.
4.Države članice Komisiji v [treh mesecih po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] priglasijo seznam pristojnih organov in samoregulativnih organov, kategorij pooblaščenih subjektov, ki jim je bil odobren dostop do registrov, in vrsto informacij, ki je na voljo pooblaščenim subjektom, ter informacije o dejanskem lastništvu, do katerih ima dostop javnost v skladu s členom 12. Če se seznam pristojnih organov, kategorij pooblaščenih subjektov ali obseg dostopa, odobrenega pooblaščenim subjektom, spremeni, države članice to priglasitev posodobijo. Informacije o dostopu, ki ga imajo pristojni organi in pooblaščeni subjekti, vključno z njihovimi morebitnimi spremembami, da Komisija na voljo drugim državam članicam.
Člen 12
Posebna pravila o dostopu javnosti do registrov dejanskega lastništva
1.Države članice zagotovijo, da imajo vsi člani širše javnosti dostop do naslednjih informacij v povezanih osrednjih registrih iz člena 10:
(a)v primeru pravnih subjektov, vsaj do imena, meseca in leta rojstva, države prebivališča in državljanstva dejanskega lastnika ter do vrste in obsega deleža v lasti dejanskega lastnika;
(b)v primeru ekspresnih skladov ali podobnih pravnih ureditev, do imena, meseca in leta rojstva, države prebivališča in državljanstva dejanskega lastnika ter do vrste in obsega deleža v lasti dejanskega lastnika, če se lahko izkaže pravni interes.
Države članice lahko poleg informacij iz prvega pododstavka, točka (a), pod pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, zagotavljajo dostop do dodatnih informacij, ki omogočajo identifikacijo dejanskega lastnika. Te dodatne informacije vključujejo vsaj datum rojstva ali kontaktne podatke v skladu s pravili o varstvu podatkov Unije in držav članic.
2.Države članice se lahko odločijo, da informacije o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih dajo na voljo javnosti pod pogojem avtentikacije s sredstvi elektronske identifikacije in ustreznimi storitvami zaupanja, kot so določeni v Uredbi (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta, ter plačila pristojbine, ki ne presega upravnih stroškov omogočanja dostopa do teh informacij, vključno s stroški vzdrževanja in razvoja registra.
Člen 13
Izjeme pri pravilih o dostopu do registrov dejanskega lastništva
V izjemnih okoliščinah, ki se določijo v nacionalni zakonodaji, kadar bi dostop iz členov 11(3) in 12(1) dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja ali kadar je dejanski lastnik mladoleten ali kako drugače pravno nesposoben, lahko države članice za vsak primer posebej določijo izvzetje iz dostopa do vseh ali nekaterih osebnih informacij o dejanskem lastniku. Države članice zagotovijo, da se ta izvzetja odobrijo le na podlagi podrobne ocene izjemne narave okoliščin. Zagotovita se pravici do upravnega pregleda odločitve o izvzetju in do učinkovitega pravnega varstva. Država članica, ki je odobrila izvzetje, objavi letne statistične podatke o številu odobrenih izvzetij in navedenih razlogih ter o teh podatkih poroča Komisiji.
Izvzetja, odobrena v skladu s tem členom, se ne uporabljajo za pooblaščene subjekte iz člena 3, točka (3)(b), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja], ki so javni uslužbenci.
Oddelek 2
Informacije o bančnih računih
Člen 14
Registri bančnih računov in elektronski sistemi za pridobivanje podatkov
1.Države članice uvedejo centralizirane avtomatizirane mehanizme, kot so osrednji registri ali osrednji elektronski sistemi za pridobivanje podatkov, ki omogočajo pravočasno identifikacijo katere koli fizične ali pravne osebe, ki ima ali obvladuje plačilne račune, bančne račune, identificirane s številko IBAN, kot je opredeljeno v Uredbi (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta, in sefe pri kreditni ustanovi na njihovem ozemlju.
Države članice Komisiji priglasijo značilnosti teh nacionalnih mehanizmov in merila, po katerih se vanje vključujejo informacije.
2.Države članice zagotovijo, da so informacije v centraliziranih mehanizmih iz odstavka 1 nemudoma in nefiltrirano neposredno dostopne nacionalnim FIU. Informacije so dostopne tudi pristojnim nacionalnim organom za izpolnjevanje njihovih obveznosti iz te direktive.
3.Informacije, ki so dostopne in jih je mogoče poiskati prek centraliziranih mehanizmov iz odstavka 1, so:
(a)glede stranke-imetnika računa in vseh oseb, ki trdijo, da delujejo v imenu stranke: ime in drugi identifikacijski podatki, zahtevani v skladu s členom 18(1) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja], ali edinstvena identifikacijska številka;
(b)glede dejanskega lastnika stranke-imetnika računa: ime in drugi identifikacijski podatki, zahtevani v skladu s členom 18(1) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja], ali edinstvena identifikacijska številka;
(c)glede bančnega ali plačilnega računa: številka IBAN ter datum odprtja in zaprtja računa;
(d)glede sefa: ime najemnika in drugi identifikacijski podatki, zahtevani v skladu s členom 18(1) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja], ali edinstvena identifikacijska številka in trajanje obdobja najema.
4.Države članice lahko zahtevajo, da so druge informacije, ki jih FIU in pristojni organi nujno potrebujejo za izpolnjevanje svojih obveznosti v skladu s to direktivo, dostopne in jih je mogoče poiskati prek centraliziranih mehanizmov.
5.Centralizirani avtomatizirani mehanizmi iz odstavka 1 so povezani prek enotne točke dostopa za registre bančnih računov, ki jo razvije in upravlja Komisija.
Na Komisijo se prenese pooblastilo, da z izvedbenimi akti sprejme tehnične specifikacije in postopke za povezavo centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov držav članic z enotno točko dostopa. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 54(2).
6.Države članice zagotovijo, da so informacije iz odstavka 3 na voljo prek enotne točke dostopa, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so prek njihovih nacionalnih centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov in enotne točke dostopa, ki mehanizme iz tega odstavka povezuje, na voljo le informacije iz odstavka 3, ki so posodobljene in ustrezajo dejanskim informacijam o bančnem računu. Dostop do teh informacij se odobri v skladu s pravili o varstvu podatkov.
Druge informacije, ki so po mnenju držav članic bistvene za FIU in druge pristojne organe v skladu z odstavkom 4, niso dostopne in jih ni mogoče poiskati prek enotne točke dostopa, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme.
7.Nacionalnim FIU je odobren takojšen in nefiltriran dostop do informacij o plačilnih in bančnih računih in sefih v drugih državah članicah, ki so na voljo prek enotne točke dostopa, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme. Za izvajanje tega odstavka države članice sodelujejo med seboj in s Komisijo.
Države članice zagotovijo, da osebje nacionalnih FIU ohranja visoko raven poklicnih standardov zaupnosti in varstva podatkov, da ima visoko integriteto ter je ustrezno usposobljeno.
8.Države članice zagotovijo, da so vzpostavljeni tehnični in organizacijski ukrepi za zagotovitev varnosti podatkov v skladu z visokimi tehnološkimi standardi, da lahko FIU izvajajo pooblastilo za dostop do informacij, ki so na voljo prek enotne točke dostopa, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme v skladu z odstavkoma 5 in 6, in njihovo iskanje.
Člen 15
Izvedbeni akti za povezovanje registrov
1.Na Komisijo se po potrebi prenese pooblastilo, da z izvedbenimi akti sprejme tehnične specifikacije in postopke, potrebne za povezavo osrednjih registrov držav članic v skladu s členom 10(11), glede:
(a)tehničnih specifikacij, v katerih je opredeljen nabor tehničnih podatkov, ki jih platforma potrebuje za izvajanje funkcij, ter načini shranjevanja, uporabe in varstva teh podatkov;
(b)skupnih meril, v skladu s katerimi so informacije o dejanskem lastništvu na voljo prek sistema povezovanja registrov, odvisno od ravni dostopa, ki ga odobrijo države članice;
(c)tehničnih podrobnosti o tem, kako je treba dati na voljo informacije o dejanskih lastnikih;
(d)tehničnih pogojev glede razpoložljivosti storitev, ki jih omogoča sistem povezovanja registrov;
(e)tehničnih načinov, kako bi se morale izvajati različne vrste dostopa do informacij o dejanskem lastništvu na podlagi členov 11 in 12 te direktive, vključno z avtentikacijo uporabnikov s sredstvi elektronske identifikacije in ustreznimi storitvami zaupanja, kot so določeni v Uredbi (EU) št. 910/2014;
(f)načinov plačila, kadar je za dostop do informacij o dejanskem lastništvu treba plačati pristojbino v skladu s členom 12(2), pri čemer se upoštevajo razpoložljive možnosti plačila, kot so plačilne transakcije na daljavo.
Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 54(2).
2.Na Komisijo se po potrebi prenese pooblastilo, da z izvedbenimi akti sprejme tehnične specifikacije in postopke, potrebne za povezavo centraliziranih mehanizmov držav članic iz člena 14(5), glede:
(a)tehničnih specifikacij, v katerih so opredeljene metode komunikacije v elektronski obliki za namene enotne točke dostopa za registre bančnih računov;
(b)tehničnih specifikacij komunikacijskih protokolov;
(c)tehničnih specifikacij, v katerih so opredeljeni varstvo podatkov, zaščitni ukrepi za varstvo podatkov, uporaba in varstvo informacij, ki jih je mogoče poiskati in so dostopne prek enotne točke dostopa za registre bančnih računov, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme;
(d)skupnih meril, na podlagi katerih je mogoče iskati informacije o bančnih računih prek enotne točke dostopa, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme;
(e)tehničnih podatkov o tem, kako so informacije dane na voljo prek enotne točke dostopa, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme, vključno z avtentikacijo uporabnikov s sredstvi elektronske identifikacije in ustreznimi storitvami zaupanja, kot so določeni v Uredbi (EU) št. 910/2014;
(f)tehničnih pogojev glede razpoložljivosti storitev, ki jih zagotavlja enotna točka dostopa, ki povezuje centralizirane avtomatizirane mehanizme.
Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 54(2).
3.Komisija pri sprejemanju izvedbenih aktov iz odstavkov 1 in 2 upošteva preskušeno tehnologijo in obstoječe prakse. Komisija zagotovi, da enotna točka dostopa, ki jo je treba razviti in upravljati, ne povzroča več stroškov, kot je nujno potrebno za izvajanje te direktive.
Oddelek 3
Registri nepremičnin
Člen 16
Registri nepremičnin
1.Države članice pristojnim organom omogočijo dostop do informacij, s katerimi lahko pravočasno identificirajo vsako fizično ali pravno osebo, ki je lastnica nepremičnine, tudi prek registrov ali elektronskih sistemov za pridobivanje podatkov, če so ti registri ali sistemi na voljo. Pristojni organi imajo prav tako dostop do informacij, ki omogočajo identifikacijo in analizo transakcij z nepremičninami, vključno z njihovo ekonomsko vrednostjo, in podatkov o fizičnih ali pravnih osebah, ki sodelujejo pri teh transakcijah, po potrebi tudi o tem, ali ima nepremičnino v imenu pravne ureditve fizična ali pravna oseba v lasti, jo prodaja ali kupuje.
FIU je odobren neposreden in takojšen dostop do informacij iz prvega pododstavka.
2.Države članice Komisiji v [treh mesecih po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] priglasijo seznam pristojnih organov, ki jim je bil odobren dostop do registrov ali sistemov iz odstavka 1, in vrsto informacij, ki so jim na voljo. Če se seznam pristojnih organov ali odobreni obseg dostopa do informacij spremeni, države članice to priglasitev posodobijo. Te informacije, vključno z njihovimi morebitnimi spremembami, da Komisija na voljo drugim državam članicam.
POGLAVJE III
Finančnoobveščevalne enote (FIU)
Člen 17
Ustanovitev FIU
1.Vsaka država članica za namene preprečevanja, odkrivanja in učinkovitega boja proti pranju denarja in financiranju terorizma ustanovi FIU.
2.FIU je enotna osrednja nacionalna enota, pristojna za prejem in analizo poročil o sumljivih transakcijah in drugih informacij, ki se nanašajo na pranje denarja, povezana predhodna kazniva dejanja ali financiranje terorizma, ki jih predložijo pooblaščeni subjekti v skladu s členom 50, ali poročil, ki jih predložijo pooblaščeni subjekti v skladu s členom 59(4), točka (b), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] in davčni organi v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2018/1672.
3.FIU je pristojna za posredovanje rezultatov svojih analiz in dodatnih ustreznih informacij drugim pristojnim organom, kadar obstajajo razlogi za sum pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma. Od pooblaščenih subjektov lahko pridobi dodatne informacije.
Funkcijo finančne analize FIU sestavlja naslednje:
(a)operativna analiza, usmerjena na posamezne primere in konkretne cilje ali ustrezne izbrane informacije, odvisno od vrste in obsega razkritih prejetih informacij ter pričakovane uporabe informacij po njihovem posredovanju;
(b)strateška analiza, ki obravnava trende in vzorce v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma.
Organ AMLA v [enem letu po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] izda smernice, naslovljene na FIU, o naravi, značilnostih in ciljih operativne in strateške analize.
4.Vsaka FIU je operativno neodvisna in avtonomna, kar pomeni, da je pooblaščena in ima zmogljivost za svobodno opravljanje nalog, vključno z zmožnostjo sprejemanja avtonomnih odločitev o analiziranju, zahtevanju in posredovanju posebnih informacij. Politika, vlada ali sektor ne bi smeli neupravičeno vplivati nanje ali se vmešavati vanje.
Če ima FIU sedež znotraj obstoječe strukture drugega organa, so njene glavne naloge neodvisne in operativno ločene od drugih nalog organa gostitelja.
5.Države članice svojim FIU zagotovijo ustrezne finančne, človeške in tehnične vire za opravljanje njihovih nalog. FIU lahko pridobijo in uporabijo vire, ki jih potrebujejo pri opravljanju svojih nalog. Njihovo osebje ima visoko integriteto in je ustrezno usposobljeno ter ohranja visoko raven poklicnih standardov.
6.Države članice zagotovijo, da FIU sprejmejo pravila, ki urejajo varnost in zaupnost informacij.
7.Vsaka država članica zagotovi, da se lahko FIU neodvisno dogovori z drugimi domačimi pristojnimi organi v skladu s členom 45 o izmenjavi informacij ali pri tem sodeluje.
Člen 18
Dostop do informacij
1.Države članice zagotovijo, da imajo njihove FIU:
(a)takojšen in, z izjemo točke (ii), neposreden dostop do vsaj naslednjih finančnih informacij:
(i) informacij iz nacionalnih centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov v skladu s členom 14;
(ii) informacij o elektronskih prenosih;
(iii) informacij od pooblaščenih subjektov;
(iv) informacij o hipotekah in kreditih;
(v) informacij iz podatkovnih zbirk o nacionalnih valutah in menjavah valut;
(vi) informacij o vrednostnih papirjih;
(b)takojšen in, z izjemo točke (xiv), neposreden dostop do vsaj naslednjih upravnih informacij:
(i) davčnih podatkov, vključno s podatki, ki jih hranijo davčni organi;
(ii) nacionalnih registrov nepremičnin ali elektronskih sistemov za pridobivanje podatkov in zemljiške knjige in zemljiških katastrov;
(ii) nacionalnih registrov državljanov in prebivalstva fizičnih oseb;
(iv) nacionalnih registrov potnih listov in vizumov;
(v) podatkovnih zbirk o čezmejnih potovanjih;
(vi) komercialnih podatkovnih zbirk, vključno s poslovnimi registri in registri gospodarskih družb, ter podatkovnih zbirk o politično izpostavljenih osebah;
(vii) nacionalnih registrov motornih vozil, zrakoplovov in plovil;
(viii) nacionalnih registrov socialne varnosti;
(ix) carinskih podatkov, vključno s čezmejnimi fizičnimi pretoki gotovine;
(x) nacionalnih registrov osebnega in lahkega orožja;
(xi) nacionalnih registrov dejanskega lastništva;
(xii) podatkov, ki so na voljo s povezovanjem registrov dejanskega lastništva v skladu s členom 10(11);
(xiii) registrov neprofitnih organizacij;
(xiv) informacij, ki jih hranijo nacionalni finančni nadzorniki in regulatorji v skladu s členom 45 in členom 50(2);
(xv) podatkovnih zbirk, v katerih se hranijo podatki o trgovanju z emisijami CO2 v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 389/2013;
(xvi) informacij o letnih računovodskih izkazih družb;
(xvii) nacionalnih registrov migracij/priseljevanja;
(xviii) informacij, ki jih hranijo sodišča za gospodarske spore;
(xix) informacij, ki jih hranijo registri insolventnosti in stečajni upravitelji;
(c)neposreden ali posreden dostop do naslednjih informacij o preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj:
(i) vseh informacij ali podatkov, ki jih že imajo pristojni organi v okviru preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja ali pregona kaznivih dejanj;
(ii) vseh informacij ali podatkov, ki jih imajo javni organi ali zasebni subjekti v okviru preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja ali pregona kaznivih dejanj in ki so pristojnim organom na voljo na podlagi nacionalnega prava brez uporabe prisilnih ukrepov.
Informacije iz točke (c) so lahko med drugim izpisi iz kazenske evidence, informacije o preiskavah, informacije o zamrznitvi ali zasegu sredstev ali drugih preiskovalnih ali začasnih ukrepih ter informacije o obsodbah in zaplembah.
2.Če informacije iz odstavka 1(a), (b) in (c) niso shranjene v podatkovnih zbirkah ali registrih, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da lahko FIU informacije pridobijo na drugačen način.
3.Če je FIU zagotovljen posreden dostop do informacij, zaprošeni organ pravočasno odgovori na zahtevo.
4.Vsaki FIU mora biti v okviru njenih nalog omogočeno, da od katerega koli pooblaščenega subjekta zahteva, pridobi in uporabi informacije za opravljanje nalog na podlagi člena 17(3), tudi če ni bilo predhodno predloženo poročilo na podlagi člena 50(1), točka (a), ali člena 51(1) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final]. Pooblaščeni subjekti niso zavezani izpolniti zahtev za informacije, vloženih v skladu s tem odstavkom, če se nanašajo na informacije, pridobljene v primerih iz člena 51(2) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
Člen 19
Odgovori na zahteve za informacije
1.Države članice zagotovijo, da FIU pravočasno odgovorijo na utemeljene zahteve za informacije drugih pristojnih organov v svoji ustrezni državi članici ali organov Unije, pristojnih za preiskovanje ali kazenski pregon kriminalnih dejavnosti, če so take zahteve utemeljene z razlogi, ki se nanašajo na pranje denarja, povezana predhodna kazniva dejanja ali financiranje terorizma, ali če pristojni organ te informacije potrebuje za opravljanje svojih nalog v skladu s to direktivo. Odločitev o tem, ali se informacije posredujejo naprej, še naprej sprejema FIU.
Kadar obstajajo objektivni razlogi za domnevo, da bi zagotovitev takih informacij negativno vplivala na preiskave ali analize v teku, ali kadar bi bilo v izjemnih okoliščinah razkritje informacij očitno nesorazmerno s pravnimi interesi fizične ali pravne osebe ali nepomembno za namene, za katere je bilo zahtevano, FIU ni zavezana ugoditi zahtevi za informacije.
2.Pristojni organi FIU zagotovijo povratne informacije o uporabi informacij, zagotovljenih v skladu s tem členom. Take povratne informacije se zagotovijo čim prej in vsekakor vsako leto, tako da je FIU obveščena o ukrepih, ki so jih sprejeli pristojni organi na podlagi informacij, ki jih je ta enota zagotovila, in da lahko FIU opravlja svojo nalogo operativne analize.
Člen 20
Začasni preklic ali zavrnitev dovoljenja za transakcijo in začasna ukinitev uporabe računa
1.Države članice zagotovijo, da so FIU pooblaščene za sprejemanje nujnih neposrednih ali posrednih ukrepov, če obstaja sum, da je transakcija povezana s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, da začasno prekličejo ali zavrnejo dovoljenje za transakcijo v teku. Ta začasni preklic se za pooblaščeni subjekt uvede v 48 urah po prejemu poročila o sumljivi transakciji, da se transakcija analizira, potrdi sum, rezultati analize pa pošljejo pristojnim organom. Države članice ob upoštevanju nacionalnih procesnih jamstev zagotovijo, da je transakcija začasno ustavljena za največ 15 koledarskih dni od dneva uvedbe takšne začasne opustitve za pooblaščeni subjekt.
FIU je pooblaščena, da neposredno ali posredno naloži začasni preklic na zahtevo FIU iz druge države članice za obdobja in pod pogoji, določenimi v nacionalnem pravu FIU, ki prejme zahtevo.
2.Če obstaja sum, da je s pranjem denarja ali financiranjem terorizma povezanih več transakcij, ki vključujejo bančni ali plačilni račun, države članice zagotovijo, da so FIU pooblaščene za sprejemanje nujnih neposrednih ali posrednih ukrepov za začasno prekinitev uporabe bančnega ali plačilnega računa, da se analizirajo transakcije, opravljene prek računa, da se potrdi sum in da se rezultati analize pošljejo pristojnim organom.
Ta začasna ukinitev uporabe se za pooblaščeni subjekt uvede v 48 urah po prejemu poročila o sumljivi transakciji in je takoj priglašena pristojnemu sodnemu organu. Države članice zagotovijo, da je uporaba bančnega ali plačilnega računa začasno ukinjena za največ pet koledarskih dni od dneva uvedbe začasne ukinitve računa. Države članice zagotovijo, da vsako podaljšanje te začasne ukinitve dovoli pristojni sodni organ.
3.Države članice osebi, na bančni ali plačilni račun katere vpliva začasna ukinitev, dejansko omogočijo, da jo pred sodiščem izpodbija v skladu s postopki, določenimi v nacionalnem pravu.
4.FIU so pooblaščene, da na zahtevo FIU iz druge države članice pod pogoji iz nacionalnega prava FIU, ki prejme zahtevo, neposredno ali posredno uvedejo začasne preklice oziroma začasne ukinitve uporabe iz odstavkov 1 in 2.
Člen 21
Povratne informacije s strani FIU
1.Vsaka država članica zagotovi, da FIU vsako leto objavi poročilo o svojih dejavnostih. Poročilo vsebuje statistične podatke o:
(a)poročilih o sumljivih transakcijah, ki so jih predložili pooblaščeni subjekti;
(b)razkritjih s strani nadzornikov in registrih dejanskega lastništva;
(c)informacijah, posredovanih pristojnim organom;
(d)zahtevah, poslanih drugim FIU in prejetih od njih;
(e)podatkih o čezmejnih fizičnih gotovinskih denarnih tokovih, ki jih predložijo carinski organi.
Poročilo iz prvega pododstavka vsebuje tudi informacije o trendih in tipologijah, prepoznanih v dokumentaciji, posredovani drugim pristojnim organom.
FIU pošljejo poročila pooblaščenim subjektom. Ta poročila se v štirih mesecih od pošiljanja objavijo, razen tistih elementov, ki vsebujejo zaupne informacije. Na podlagi informacij, ki jih vsebuje, ni mogoče identificirati fizične ali pravne osebe.
2.Države članice zagotovijo, da FIU pooblaščenim subjektom zagotovijo povratne informacije o poročilih o sumih pranja denarja ali financiranja terorizma. Take povratne informacije zajemajo vsaj kakovost zagotovljenih informacij, pravočasnost poročanja, opis suma in dokumentacijo, zagotovljeno na stopnji predložitve.
FIU vsaj enkrat letno zagotovijo povratne informacije posameznemu pooblaščenemu subjektu ali skupini pooblaščenih subjektov ter pri tem upoštevajo skupno število sumljivih transakcij, o katerih so poročali pooblaščeni subjekti.
Te povratne informacije so na voljo tudi nadzornikom, da lahko opravijo nadzor na podlagi tveganja v skladu s členom 31.
Obveznost zagotovitve povratnih informacij ne sme ogroziti potekajočega analitičnega dela, ki ga izvaja FIU, ali preiskave ali upravnega ukrepa, ki sledi posredovanju s strani FIU, ter ne vpliva na uporabo zahtev o varstvu podatkov in zaupnosti.
3.Države članice zagotovijo, da FIU carinskim organom zagotovijo pravočasne povratne informacije o učinkovitosti informacij, predloženih v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2018/1672, in nadaljnjih ukrepih v zvezi z njimi.
Člen 22
Sodelovanje med FIU
Države članice zagotovijo, da FIU med seboj in z enakovrednimi organi v tretjih državah čim bolj sodelujejo, ne glede na njihov organizacijski status.
Člen 23
Zavarovani komunikacijski kanali
1.Vzpostavi se sistem za izmenjavo informacij med FIU držav članic (mreža FIU.net). Sistem zagotavlja varno komunikacijo in omogoča ohranjanje pisnega zapisa pod pogoji, ki omogočajo ugotovitev njegove pristnosti. Ta sistem se lahko uporablja tudi za komunikacijo z organi, enakovrednimi FIU v tretjih državah, ter z drugimi organi in organi Unije. Mrežo FIU.net upravlja organ AMLA.
2.Države članice zagotovijo, da vse izmenjave informacij v skladu s členom 24 potekajo s prenosom prek mreže FIU.net. V primeru tehnične okvare mreže FIU.net se informacije prenesejo s katerim koli drugim ustreznim sredstvom, ki zagotavlja visoko raven varstva podatkov.
Tudi izmenjave informacij med FIU in enakovrednimi organi v tretjih državah potekajo prek zavarovanih komunikacijskih kanalov.
3.Države članice zagotovijo, da njihove FIU za izpolnjevanje svojih nalog, kot so določene v tej direktivi, skladno z nacionalnim pravom med seboj sodelujejo pri uporabi najsodobnejših tehnologij.
Člen 24
Izmenjava informacij med FIU
1.Države članice zagotovijo, da si FIU na lastno pobudo ali na zahtevo izmenjujejo vse informacije, ki bi lahko bile pomembne pri obdelavi ali analizi informacij s strani FIU, povezanih s pranjem denarja, predhodnimi kaznivimi dejanji ali financiranjem terorizma in fizično ali pravno osebo, ki sodeluje pri takih transakcijah, tudi če vrsta morebiti povezanih predhodnih kaznivih dejanj ob izmenjavi ni opredeljena.
Zahteva vsebuje ustrezna dejstva, sekundarne informacije, razloge za zahtevo in opis uporabe zahtevanih informacij.
Ko FIU prejme poročilo v skladu s členom 50(1), prvi pododstavek, točka (a), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], ki se nanaša na drugo državo članico, poročilo ali vse ustrezne informacije, pridobljene iz njega, takoj posreduje FIU te države članice.
2.Organ AMLA v [dveh letih po začetku veljavnosti te direktive] pripravi osnutek izvedbenih tehničnih standardov, ki jih predloži Komisiji v sprejetje. V njih je določena oblika, ki se uporablja za izmenjavo informacij iz odstavka 1.
3.Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje izvedbenih tehničnih standardov iz odstavka 2 tega člena v skladu s členom 42 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
4.Organ AMLA do [enega leta po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] izda smernice, naslovljene na FIU, o ustreznih dejavnikih, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali se poročilo v skladu s členom 50(1), prvi pododstavek, točka (a), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] nanaša na drugo državo članico, postopkih, ki jih je treba vzpostaviti pri posredovanju in prejemu tega poročila, ter nadaljnjih ukrepih.
5.Države članice zagotovijo, da mora FIU, ki ji je bila poslana zahteva, pri odgovoru na zahtevo za informacije iz odstavka 1, prejeto od druge FIU, uporabiti vsa razpoložljiva pooblastila, ki bi jih običajno uporabila v matični državi članici za prejem in analizo informacij.
Ko poskuša FIU pridobiti dodatne informacije od pooblaščenega subjekta s sedežem v drugi državi članici, ki deluje na ozemlju njene države članice, se zahteva naslovi na FIU države članice, na ozemlju katere ima pooblaščeni subjekt sedež. Navedena FIU pridobi informacije v skladu s členom 50(1) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] in takoj posreduje odgovore.
6.Države članice zagotovijo, da FIU, kadar se od nje zahteva predložitev informacij v skladu z odstavkom 1, čim prej odgovori na zahtevo, v vsakem primeru pa najpozneje v sedmih dneh po njenem prejemu. V izjemnih, ustrezno utemeljenih primerih se lahko ta rok podaljša za največ 14 koledarskih dni. Če FIU, ki prejme zahtevo, ne more pridobiti zahtevanih informacij, o tem obvesti FIU, ki pošlje zahtevo.
7.Države članice zagotovijo, da FIU, ki prejme zahtevo, v izjemnih, utemeljenih in nujnih primerih in z odstopanjem od odstavka 6, kadar se v skladu z odstavkom 1 zahteva, da FIU predloži informacije iz podatkovne zbirke ali registra, do katerega ima FIU, ki prejme zahtevo, neposreden dostop ali jih ima že v lasti, zagotovi te informacije najpozneje v 24 urah po prejemu zahteve.
Če se FIU, ki prejme zahtevo, ne more odzvati v 24 urah ali ne more neposredno dostopati do informacij, to utemelji. FIU, ki prejme zahtevo, lahko odloži zagotovitev informacij, ki se zahtevajo v obdobju 24 ur, če jo to nesorazmerno obremeni. V tem primeru FIU, ki prejme zahtevo, o tem odlogu takoj obvesti FIU, ki pošlje zahtevo, in čim prej zagotovi zahtevane informacije, vendar najpozneje v treh koledarskih dneh.
8.FIU lahko zavrne izmenjavo informacij le v izjemnih primerih, če bi lahko bila izmenjava v nasprotju s temeljnimi načeli njenega nacionalnega prava. Ti izjemni primeri se določijo tako, da se preprečijo zlorabe in neupravičeno omejevanje proste izmenjave informacij za namene analiz.
Države članice v [enem letu po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] Komisiji priglasijo izjemne primere iz prvega pododstavka. Države članice posodobijo take priglasitve, če se pojavijo spremembe opredeljenih izjemnih primerov na nacionalni ravni.
Člen 25
Skupne analize
1.Države članice zagotovijo, da lahko njihove FIU izvajajo skupne analize sumljivih transakcij in dejavnosti.
2.Ustrezne FIU, ki jim pomaga organ AMLA v skladu s členom 33 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final], za namene odstavka 1 vzpostavijo skupno analitsko skupino za poseben namen in določeno obdobje, ki se lahko sporazumno podaljša, da izvedejo operativne analize sumljivih transakcij in dejavnosti, pri kateri sodeluje ena ali več FIU, ki sestavljajo skupino.
3.Skupna analitska skupina se lahko vzpostavi, če:
(a)so pri operativnih analizah FIU potrebne težke in zahtevne analize, povezane z drugimi državami članicami;
(b)več FIU izvaja operativne analize, pri katerih je zaradi okoliščin primera potrebno usklajeno in skupno ukrepanje v sodelujočih državah članicah.
Katera koli od zadevnih FIU lahko zaprosi za vzpostavitev skupne analitske skupine.
4.Države članice zagotovijo, da je član njihove FIU, dodeljen skupni analitski skupini, v skladu z nacionalnim pravom in v okviru svojih pristojnosti skupini zmožen zagotoviti informacije, ki jih ima FIU na voljo, da lahko skupina izvede analizo.
5.Če skupna analitska skupina potrebuje pomoč FIU, ki ne sodeluje v skupini, lahko to drugo FIU prosi, da:
(a)se priključi skupni analitski skupini ter
(b)skupni analitski skupini predloži finančnoobveščevalne in finančne informacije.
Člen 26
Uporaba medsebojno izmenjanih informacij s strani FIU
Informacije in dokumenti, prejeti v skladu s členoma 22 in 24, se uporabljajo za izpolnjevanje nalog FIU, kot so določene v tej direktivi. Pri izmenjavi informacij in dokumentov v skladu s členoma 22 in 24 lahko FIU, ki posreduje informacije, naloži omejitve in pogoje za uporabo teh informacij. FIU, ki prejme informacije, upošteva navedene omejitve in pogoje.
Države članice zagotovijo, da FIU imenujejo vsaj eno kontaktno osebo ali točko, pristojno za prejem zahtev za informacije FIU iz drugih držav članic.
Člen 27
Soglasje za nadaljnje posredovanje informacij, izmenjanih med FIU
1.Države članice zagotovijo, da se informacije, izmenjane v skladu s členoma 22 in 24, uporabljajo le za namen, za katerega so bile zahtevane ali predložene, ter da FIU, ki informacije zagotovi, za vsako posredovanje teh informacij s strani FIU, ki jih prejme, vsem drugim organom, agencijam ali oddelkom ali za vsako njihovo uporabo za namene, ki presegajo prvotno odobrene namene, izda predhodno soglasje.
2.Države članice zagotovijo, da FIU, ki prejme zahtevo, predhodno soglasje za posredovanje informacij pristojnim organom izda hitro in v čim večjem obsegu, ne glede na vrsto predhodnega kaznivega dejanja. FIU, ki prejme zahtevo, soglasja za to posredovanje ne zavrne, razen če to presega področje uporabe njenih določb o AML/CFT ali bi lahko oviralo preiskavo ali bilo kako drugače v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava te države članice. Vsaka taka zavrnitev izdaje soglasja se ustrezno pojasni. Primeri, v katerih lahko FIU zavrne soglasje, se opredelijo tako, da se preprečijo zlorabe in neupravičeno omejevanje posredovanja informacij pristojnim organom.
Člen 28
Učinki določb kazenskega prava
Razlike pri opredelitvah predhodnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu ne omejujejo zmožnosti FIU, da zagotovijo pomoč drugi FIU, ter ne omejujejo izmenjave, posredovanja in uporabe informacij v skladu s členi 24, 26 in 27.
POGLAVJE IV
NAZOR NAD PREPREČEVANJEM PRANJA DENARJA
Oddelek 1
Splošne določbe
Člen 29
Pristojnosti in viri nacionalnih nadzornikov
1.Države članice zagotovijo, da se nad vsemi pooblaščenimi subjekti izvaja ustrezen nadzor. Zato imenujejo nadzornike, ki učinkovito spremljajo, ali pooblaščeni subjekti izpolnjujejo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] in zahtevo za izvajanje ciljno usmerjenih finančnih sankcij, ter sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev tega izpolnjevanja.
2.Države članice zagotovijo, da imajo nadzorniki ustrezne finančne, človeške in tehnične vire za izvedbo nalog iz odstavka 4. Države članice zagotovijo, da ima osebje teh organov visoko integriteto in je ustrezno usposobljeno ter ohranja visoko raven poklicnih standardov, vključno s standardi zaupnosti, varstva podatkov ter obravnavanja nasprotij interesov.
3.Države članice lahko v primeru pooblaščenih subjektov iz člena 3, točke (3)(a), (b) in (d), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] dovolijo, da samoregulativni organi opravljajo nalogo iz odstavka 1 tega člena, če imajo pooblastila iz odstavka 5 tega člena ter ustrezne finančne, človeške in tehnične vire za opravljanje svojih nalog. Države članice zagotovijo, da ima osebje teh organov visoko integriteto in je ustrezno usposobljeno ter ohranja visoko raven poklicnih standardov, vključno s standardi zaupnosti, varstva podatkov ter obravnavanja nasprotij interesov.
4.Države članice za namene odstavka 1 zagotovijo, da nacionalni nadzorniki opravljajo naslednje naloge:
(a)posredovanje ustreznih informacij pooblaščenim subjektom v skladu s členom 30;
(b)odločanje v primerih, ko so posebna tveganja, neločljivo povezana s sektorjem, jasna in razumljena in ko posamezne dokumentirane ocene tveganj v skladu s členom 8 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] niso potrebne;
(c)preverjanje ustreznosti in izvajanja notranjih politik, nadzora in postopkov pooblaščenih subjektov v skladu s poglavjem II Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] ter človeških virov, dodeljenih za opravljanje nalog, zahtevanih v skladu s to uredbo;
(d)redno ocenjevanje in spremljanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki so jim izpostavljeni pooblaščeni subjekti;
(e)spremljanje, ali pooblaščeni subjekti izpolnjujejo obveznosti glede ciljno usmerjenih finančnih sankcij;
(f)izvajanje vseh potrebnih preiskav na kraju samem in na daljavo in tematskih preiskav ter vseh drugih poizvedb, ocen in analiz, potrebnih za preverjanje, ali pooblaščeni subjekti izpolnjujejo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], pri čemer se zahteva, da izvajajo ciljno usmerjene finančne sankcije, in vse upravne ukrepe, sprejete v skladu s členom 41;
(g)sprejemanje ustreznih nadzornih ukrepov, s katerimi se obravnavajo kršitve veljavnih zahtev, ki jih storijo pooblaščeni subjekti, opredeljeni v postopku nadzornih ocen, in nadaljnje spremljanje izvajanja takih ukrepov.
5.Države članice nadzornikom zagotovijo ustrezna pooblastila za opravljanje nalog iz odstavka 4, vključno s pooblastilom, da:
(a)zahtevajo, da pooblaščeni subjekti predložijo vse informacije, ki so pomembne za spremljanje in preverjanje skladnosti z zahtevami iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] ter izvajanje pregledov, vključno z zastopniki ali zunanjimi ponudniki storitev, ki jim je pooblaščeni subjekt oddal del svojih nalog v zunanje izvajanje, da izpolnjujejo zahteve navedene uredbe;
(b)uvedejo ustrezne in sorazmerne upravne ukrepe za odpravo morebitnih kršitev, tudi z uvedbo upravnih sankcij v skladu z oddelkom 4 tega poglavja.
6.Države članice zagotovijo, da imajo finančni nadzorniki in nadzorniki ponudnikov igralniških storitev poleg pooblastil iz odstavka 5 dodatna pooblastila, vključno s pooblastilom za preiskavo poslovnih prostorov pooblaščenega subjekta brez predhodnega obvestila, če je to potrebno zaradi pravilne izvedbe in učinkovitosti preiskave, ter vsa potrebna sredstva za izvedbo takšne preiskave.
Nadzorniki so za namene prvega pododstavka zmožni vsaj:
(a)pregledati poslovne knjige in evidence pooblaščenega subjekta ter pridobiti kopije takih knjig in evidenc ali izpiske iz njih;
(b)pridobiti dostop do programske opreme, podatkovnih zbirk, orodij IT ali drugih elektronskih sredstev za evidentiranje informacij, ki jih uporablja pooblaščeni subjekt;
(c)pridobiti pisna ali ustna pojasnila od vseh oseb, pristojnih za notranje politike in nadzore na področju AML/CFT, ali njihovih zastopnikov ali zaposlenih ter zastopnikov ali zaposlenih subjektov, ki jim je pooblaščeni subjekt oddal naloge v zunanje izvajanje v skladu s členom 40 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], ter opraviti razgovore z vsemi drugimi osebami, ki privolijo v razgovor, da bi se zbrale informacije o predmetu preiskave.
Člen 30
Zagotavljanje informacij pooblaščenim subjektom
1.Države članice zagotovijo, da dajo nadzorniki pooblaščenim subjektom pod svojim nadzorom na voljo informacije o pranju denarja in financiranju terorizma.
2.Informacije iz odstavka 1 zajemajo naslednje:
(a)nadnacionalno oceno tveganja, ki jo pripravi Komisija v skladu s členom 7, in vsa ustrezna priporočila Komisije na podlagi navedenega člena;
(b)nacionalne ali sektorske ocene tveganja, pripravljene v skladu s členom 8;
(c)ustrezne smernice, priporočila in mnenja, ki jih izda organ AMLA v skladu s členoma 43 in 44 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final];
(d)informacije o tretjih državah, opredeljenih v skladu z oddelkom 2 poglavja III Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final];
(e)vse smernice in poročila, ki jih pripravijo organ AMLA, drugi nadzorniki in po potrebi javni organ, ki nadzoruje samoregulativne organe, FIU ali vsi drugi pristojni organi ali mednarodne organizacije in organi za določanje standardov o načinih pranja denarja in financiranja terorizma, ki se lahko uporabljajo za sektor, in znakih, ki bi lahko olajšali odkrivanje transakcij ali dejavnosti, pri katerih obstaja tveganje povezave s pranjem denarja in financiranjem terorizma v tem sektorju, ter obveznosti pooblaščenih subjektov v zvezi s ciljno usmerjenimi finančnimi sankcijami.
3.Države članice zagotovijo, da dajo nadzorniki pooblaščenim subjektom pod svojim nadzorom nemudoma na voljo informacije o osebah ali subjektih, imenovanih v zvezi s ciljno usmerjenimi finančnimi sankcijami.
Člen 31
Nadzor na podlagi tveganja
1.Države članice zagotovijo, da nadzorniki pri nadzoru uporabljajo pristop, ki temelji na tveganju. Zato države članice zagotovijo, da:
(a) jasno razumejo tveganja pranja denarja in financiranja terorizma v svoji državi članici;
(b) ocenijo vse ustrezne informacije o posebnih domačih in mednarodnih tveganjih, povezanih s strankami, produkti in storitvami pooblaščenih subjektov;
(c) na profilu tveganja pooblaščenih subjektov ter na tveganjih pranja denarja in financiranja terorizma v tej državi članici utemeljijo pogostost in intenzivnost izvajanja nadzora na kraju samem in na daljavo ter tematskega nadzora. Zato nadzorniki pripravijo letne programe nadzorniških pregledov.
2.Organ AMLA v [dveh letih po začetku veljavnosti te direktive] pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih predloži Komisiji v sprejetje. V njih so določeni referenčna merila in metodologija za ocenjevanje in razvrščanje profila tveganja pri delovanju in preostalega tveganja pooblaščenih subjektov ter pogostost pregledov takih profilov tveganja. Pri pogostosti se upoštevajo pomembni dogodki ali spremembe v vodenju in dejavnostih pooblaščenega subjekta ter narava in velikost podjetja.
3.Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz odstavka 2 tega člena v skladu s členi 38 do 41 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
4.Organ AMLA v [enem letu po prenosu te direktive v nacionalno zakonodajo] izda smernice, naslovljene na nadzornike, o značilnostih pristopa k nadzoru, ki temelji na tveganju, in ukrepih, ki jih je treba sprejeti pri izvajanju nadzora z upoštevanjem tveganja.
5.Države članice zagotovijo, da pristojni organi upoštevajo stopnjo diskretnosti, dovoljeno pooblaščenemu subjektu, ter ustrezno pregledajo ocene tveganja, na katerih temelji ta stopnja, ter ustreznost in izvajanje njegovih politik, notranjega nadzora in postopkov.
6.Države članice zagotovijo, da so rezultati ocen tveganja, ki jih opravijo nadzorniki v skladu s tem členom, FIU na voljo v zbirni obliki.
Člen 32
Razkritje FIU
1.Države članice zagotovijo, da nadzorniki nemudoma obvestijo FIU, če pri pregledovanju pooblaščenih subjektov ali kako drugače odkrijejo dejstva, ki bi lahko bila povezana s pranjem denarja ali financiranjem terorizma.
2.Države članice zagotovijo, da nadzorniki, pooblaščeni za nadzor nad delniškimi in deviznimi trgi ter trgi izvedenih finančnih instrumentov, obvestijo FIU, če odkrijejo dejstva, ki bi lahko bila povezana s pranjem denarja ali financiranjem terorizma.
Člen 33
Nadzor nad pooblaščenimi subjekti, ki delujejo na podlagi svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev
1.Države članice zagotovijo, da nadzorniki med seboj čim bolj sodelujejo, in to ne glede na njihovo zadevno naravo ali status. Pri tem sodelovanju lahko nadzornik, ki prejme zahtevo, v okviru svojih pristojnosti preiskuje v imenu nadzornika, ki pošlje zahtevo, in se lahko naknadno izmenjujejo informacije, pridobljene pri taki preiskavi.
2.Poleg člena 5 pooblaščeni subjekti, ki želijo prvič opravljati dejavnosti na ozemlju druge države članice in tako uveljavljati svobodo opravljanja storitev, nadzornikom matične države članice priglasijo, katere dejavnosti nameravajo opravljati. Taka priglasitev je potrebna tudi, če zastopniki pooblaščenega subjekta zagotavljajo čezmejne storitve.
3.Nadzorniki matične države članice v enem mesecu od prejema uradnega obvestila iz odstavka 2 to priglasitev pošljejo nadzornikom države članice gostiteljice.
4.Nadzorniki države članice gostiteljice v primerih iz odstavka 2 tega člena in člena 5 sodelujejo z nadzorniki matične države članice in ponudijo pomoč pri ugotavljanju, ali pooblaščeni subjekti izpolnjujejo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] in Uredbe [vstavite sklic – predlog prenovitve Uredbe (EU) 2015/847 – COM(2021) 422 final], ter sprejemanju ustreznih in sorazmernih ukrepov za obravnavanje kršitev.
Nadzornikom države članice gostiteljice je v primerih iz člena 5 dovoljeno, da na lastno pobudo sprejemajo ustrezne in sorazmerne ukrepe za obravnavanje resnih pomanjkljivosti, ki jih je treba takoj odpraviti. Ti ukrepi so začasni in prenehajo, ko se ugotovljene pomanjkljivosti odpravijo, tudi ob pomoči nadzornikov matične države članice pooblaščenega subjekta ali v sodelovanju z njimi.
5.Če se nadzorniki matične države članice in države članice gostiteljice ne strinjajo o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi s pooblaščenim subjektom, lahko zadevo predložijo organu AMLA in prosijo za njegovo pomoč v skladu s členoma 5 in 10 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final]. Organ AMLA v enem mesecu zagotovi nasvet o sporni zadevi.
Člen 34
Določbe, povezane s sodelovanjem v okviru nadzora skupine
1.Države članice v primeru kreditnih in finančnih institucij, ki so del skupine, zagotovijo, da finančni nadzorniki matične države članice in države članice gostiteljice za namene iz člena 29(1) med seboj čim bolj sodelujejo, in to ne glede na njihovo zadevno naravo ali status. Poleg tega sodelujejo z organom AMLA, kadar opravlja nadzorne naloge v skladu s členom 5(2) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
2.Države članice zagotovijo, da finančni nadzorniki matične države članice nadzorujejo učinkovito izvajanje politik, nadzora in postopkov na ravni skupine iz člena 13 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], razen kadar organ AMLA opravlja nadzorne naloge v skladu s členom 5(2) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final]. Države članice prav tako zagotovijo, da finančni nadzorniki države članice gostiteljice nadzorujejo, ali podjetja, ustanovljena na ozemlju zadevne države članice, izpolnjujejo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
3.Države članice za namene tega člena in razen v primerih, kadar so v skladu s členom 36 ustanovljeni nadzorni kolegiji za AML/CFT, zagotovijo, da si finančni nadzorniki na zahtevo ali lastno pobudo medsebojno izmenjujejo vse informacije, ki jih potrebujejo pri opravljanju nadzornih nalog. Finančni nadzorniki si zlasti izmenjajo vse informacije, ki bi lahko močno vplivale na oceno izpostavljenosti tveganju pri delovanju in preostalem tveganju kreditne ali finančne institucije v drugi državi članici, kar vključuje:
(a)opredelitev pravne strukture, strukture upravljanja in organizacijske strukture skupine, ki zajema vse hčerinske družbe in podružnice;
(b)notranji nadzor, politike in postopke, vzpostavljene v okviru skupine;
(c)neugoden razvoj v zvezi z nadrejenim podjetjem, hčerinskimi družbami ali podružnicami, ki bi lahko resno vplival na druge dele skupine;
(d)upravne ukrepe in sankcije, ki jih sprejmejo finančni nadzorniki v skladu z oddelkom 4 tega poglavja.
Države članice prav tako zagotovijo, da lahko finančni nadzorniki v okviru svojih pooblastil opravijo poizvedbe v imenu nadzornika, ki pošlje zahtevo, in si izmenjujejo informacije, pridobljene s takimi poizvedbami.
4.Organ AMLA v [dveh letih po začetku veljavnosti te direktive] pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih predloži Komisiji v sprejetje. V njih so podrobno opredeljeni ustrezne naloge matičnih nadzornikov in nadzornikov gostiteljev ter načini njihovega medsebojnega sodelovanja.
Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 38 do 41 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
5.Finančni nadzorniki lahko zadevo predložijo organu AMLA, kadar:
(a)finančni nadzornik ni sporočil informacij iz odstavka 3;
(b)je bila zahteva za sodelovanje zavrnjena ali ni bila obravnavana v razumnem roku.
Organ AMLA lahko ukrepa v skladu s pooblastili, ki so mu podeljena na podlagi členov 5 in 10 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final]. Organ AMLA pri tem v enem mesecu predloži svoje mnenje o predmetu zahteve.
6.Države članice zagotovijo, da se določbe tega člena uporabljajo tudi za nadzor nad skupinami pooblaščenih subjektov, ki niso kreditne ali finančne institucije. V primerih, kadar so pooblaščeni subjekti, ki niso kreditne ali finančne institucije, del struktur, ki imajo skupnega lastnika, skupno upravo ali nadzor skladnosti, vključno z mrežami in partnerstvi, države članice prav tako zagotovijo, da sta omogočena sodelovanje in izmenjava informacij med nadzorniki.
Člen 35
Izmenjava informacij o izvajanju politik skupine v tretjih državah
Nadzorniki Unije, vključno z organom AMLA, se medsebojno obveščajo o primerih, ko zakonodaja tretje države ne dovoljuje, da se izvajajo politike, nadzor in postopki, zahtevani v skladu s členom 13 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final]. V takih primerih lahko nadzorniki usklajeno ukrepajo, da se doseže rešitev. Nadzorniki pri ocenjevanju, katere tretje države ne dovoljujejo izvajanja politik, nadzora in postopkov, zahtevanih v skladu s členom 13 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], upoštevajo vse pravne omejitve, ki lahko ovirajo pravilno izvajanje teh politik in postopkov, vključno z varovanjem poslovne skrivnosti, nezadostno stopnjo varstva podatkov in drugimi ovirami, ki omejujejo izmenjavo informacij, morebiti pomembnih za ta namen.
Oddelek 2
Posebne določbe, ki se uporabljajo za finančni sektor
Člen 36
Nadzorni kolegiji za AML/CFT
1.Države članice zagotovijo, da so v naslednjih primerih ustanovljeni posebni nadzorni kolegiji za AML/CFT:
(a)kadar je kreditna ali finančna institucija ustanovila podjetja v vsaj dveh različnih državah članicah, ki nista država članica, v kateri je sedež podjetja;
(b)kadar je kreditna ali finančna institucija tretje države ustanovila podjetja v vsaj treh državah članicah.
2. Države članice za namene odstavka 1 zagotovijo, da finančni nadzorniki opredelijo:
(a)vse kreditne in finančne institucije, ki poslujejo čezmejno, ki so dovoljenje pridobile v njihovi državi članici;
(b)vsa podjetja, ki jih te institucije ustanovijo v drugih jurisdikcijah;
(c)podjetja, ki jih na njihovem ozemlju ustanovijo kreditne in finančne institucije iz drugih držav članic ali tretjih držav.
3. Države članice lahko dovolijo, da se ustanovijo nadzorni kolegiji za AML/CFT, ko kreditne ali finančne institucije s sedežem v Uniji ustanovijo podjetja v vsaj dveh tretjih državah. Finančni nadzorniki lahko povabijo enakovredne organe v te tretje države, da ustanovijo tak kolegij. Finančni nadzorniki, ki sodelujejo v kolegiju, sklenejo pisni sporazum, ki podrobno določa pogoje in postopke sodelovanja in izmenjave informacij.
4. Taki kolegiji se lahko uporabljajo za izmenjavo informacij, medsebojno pomoč ali usklajevanje nadzornega pristopa za institucijo, po potrebi tudi s sprejemanjem ustreznih in sorazmernih ukrepov za obravnavanje hudih kršitev zahtev iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], odkritih v podjetjih, ki jih je ustanovila institucija v jurisdikciji nadzornika, ki sodeluje v kolegiju.
5. Organ AMLA se udeleži sestankov nadzornega kolegija za AML/CFT in olajša njihovo delo v skladu s členom 29 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
6. Organ AMLA v [dveh letih po začetku veljavnosti te direktive] pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih predloži Komisiji v sprejetje. V njih so določeni splošni pogoji za delovanje nadzornih kolegijev za AML/CFT, vključno s pogoji sodelovanja med udeleženci, in operativno delovanje takih kolegijev.
Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 38 do 41 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
Člen 37
Sodelovanje s finančnimi nadzorniki v tretjih državah
1. Države članice lahko finančne nadzornike pooblastijo za sklepanje sporazumov o sodelovanju, ki omogočajo sodelovanje in izmenjavo zaupnih informacij z enakovrednimi organi iz tretjih držav. Pri takih sporazumih o sodelovanju se upoštevajo veljavna pravila o varstvu podatkov, ki se uporabljajo za prenos podatkov, sklenejo pa se na podlagi vzajemnosti in le če za razkrite informacije veljajo zahteve o varovanju poslovnih skrivnosti, ki so vsaj enakovredne tistim iz člena 50(1). Zaupne informacije, izmenjane v skladu s temi sporazumi o sodelovanju, se uporabijo izključno za opravljanje nadzornih nalog navedenih organov.
Kadar izmenjane informacije izvirajo iz druge države članice, se razkrijejo le ob izrecnem soglasju finančnega nadzornika, ki si jih je izmenjal, in po potrebi le za namene, za katere je ta nadzornik dal soglasje.
2. Organ AMLA lahko za namene odstavka 1 zagotovi potrebno pomoč za oceno enakovrednosti zahtev o varovanju poslovnih skrivnosti, ki se uporabljajo za enakovredni organ iz tretje države.
3. Države članice zagotovijo, da finančni nadzorniki vse sporazume, podpisane v skladu s tem členom, organu AMLA priglasijo v enem mesecu od podpisa.
Oddelek 3
Posebne določbe v zvezi s samoregulativnimi organi
Člen 38
Nadzor nad samoregulativnimi organi
1. Če se države članice odločijo, da samoregulativnim organom v skladu s členom 29(3) dovolijo nadzor nad subjekti iz člena 3, točke (3)(a), (b) in (d), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], zagotovijo, da so dejavnosti teh samoregulativnih organov pri opravljanju takšnih nalog pod nadzorom javnega organa.
2. Organ, ki nadzoruje samoregulativne organe, je pristojen za:
(a)preverjanje, da vsak samoregulativni organ, ki opravlja ali si želi opravljati naloge iz člena 29(1), izpolnjuje zahteve iz odstavka 3 navedenega člena;
(b)izdajanje smernic o opravljanju nalog iz člena 29(1);
(c)zagotavljanje, da samoregulativni organi opravljajo naloge v skladu z oddelkom 1 tega poglavja v skladu z najvišjimi standardi;
(d)pregledovanje izvzetij iz obveznosti priprave posamezne dokumentirane ocene tveganja v skladu s členom 29(4), točka (b), ki jih odobrijo samoregulativni organi.
3.Države članice zagotovijo, da so organu, ki nadzoruje samoregulativne organe, podeljena ustrezna pooblastila za opravljanje njegovih nalog na podlagi odstavka 2. Države članice zagotovijo, da ima organ vsaj pooblastila, da:
(a)zahteva predložitev vseh informacij, pomembnih za spremljanje skladnosti in izvajanje pregledov, razen za vse informacije, ki jih zberejo pooblaščeni subjekti iz člena 3, točke (3)(a), (b) in (d), Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] pri ugotavljanju pravnega položaja njihove stranke ali med opravljanjem nalog obrambe ali zastopanja te stranke v sodnem postopku ali v zvezi z njim, vključno s svetovanjem o sprožitvi postopka ali izogibanju postopku; če so bile te informacije zbrane pred postopkom, med njim ali po njem;
(b)objavi navodila za samoregulativne organe, da odpravijo neizvršitev nalog na podlagi člena 29(1), izpolnijo zahteve iz odstavka 6 navedenega člena ali preprečijo neizvršitev. Organ pri objavi teh navodil prouči vse ustrezne smernice, ki jih je pripravil on sam ali organ AMLA.
4. Države članice zagotovijo, da kadar organ, ki nadzoruje samoregulativne organe, pri opravljanju nalog odkrije kršitve, za katere veljajo kazenske sankcije, o teh kršitvah pravočasno, neposredno ali prek FIU obvesti organe, pristojne za preiskovanje in kazenski pregon kaznivih dejanj.
5. Organ, ki nadzoruje samoregulativne organe, objavi letno poročilo z informacijami o:
(a)številu in naravi kršitev, ki jih je odkril posamezni samoregulativni organ, ter upravnih ukrepih ali sankcijah, naloženih pooblaščenim subjektom;
(b)številu sumljivih transakcij, o katerih so subjekti pod nadzorom posameznega samoregulativnega organa poročali FIU, če so predložene neposredno v skladu s členom 50(1) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] ali so jih posamezni samoregulativni organi FIU posredovali v skladu s členom 51(1) navedene uredbe;
(c)številu in opisu ukrepov, ki jih je na podlagi člena 40 sprejel posamezni samoregulativni organ za spremljanje, ali pooblaščeni subjekti izpolnjujejo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] iz člena 40(1);
(d)številu in opisu ukrepov, ki jih je sprejel organ, ki nadzoruje samoregulativne organe, na podlagi tega člena, in številu navodil, izdanih samoregulativnim organom.
Tako poročilo je na voljo na spletišču organa, ki nadzoruje samoregulativne organe, ter je predloženo Komisiji in organu AMLA.
Oddelek 4
Upravne sankcije in ukrepi
Člen 39
Splošne določbe
1. Države članice zagotovijo, da so lahko pooblaščeni subjekti v skladu s tem oddelkom odgovorni za kršitve Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
2. Države članice brez poseganja v pravico do določitve in naložitve kazenskih sankcij določijo pravila o upravnih sankcijah in ukrepih ter zagotovijo, da lahko njihovi nadzorniki te sankcije in ukrepe naložijo za kršitve te direktive in zagotovijo njihovo uporabo. Vse posledične sankcije ali ukrepi, naloženi v skladu s tem oddelkom, so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.
3. Kadar obveznosti veljajo za pravne osebe, države članice v primeru kršitve Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] zagotovijo, da se lahko upravne sankcije in ukrepi uporabljajo za višje vodstvo in druge fizične osebe, ki so na podlagi nacionalnega prava odgovorni za kršitev.
Kadar nadzorniki odkrijejo kršitve, za katere veljajo kazenske sankcije, države članice zagotovijo, da ti o tem pravočasno obvestijo organe, pristojne za preiskovanje in kazenski pregon kaznivih dejanj.
4. Nadzorniki izvajajo pooblastila za naložitev upravnih sankcij in ukrepov v skladu s to direktivo in nacionalnim pravom na katerega koli od naslednjih načinov:
(a)neposredno;
(b)v sodelovanju z drugimi organi;
(c)pod njihovo odgovornostjo s prenosom pooblastil na take druge organe;
(d)z vložitvijo zahtevka pri pristojnih sodnih organih.
Države članice v [treh mesecih po roku za prenos te direktive v nacionalno zakonodajo] Komisiji in organu AMLA priglasijo ureditve v zvezi z uvedbo upravnih sankcij ali ukrepov v skladu s tem odstavkom, pri čemer po potrebi vključijo tudi informacije, ali je za določene sankcije ali ukrepe potreben poseben postopek.
5.Države članice zagotovijo, da nadzorniki pri določanju vrste in ravni upravnih sankcij ali ukrepov upoštevajo vse zadevne okoliščine, po potrebi tudi naslednje:
(a)resnost in trajanje kršitve;
(b)stopnjo odgovornosti fizične ali pravne osebe, odgovorne za kršitev;
(c)finančno moč fizične ali pravne osebe, odgovorne za kršitev, tudi glede skupnega prometa ali letnega prihodka;
(d)korist, ki jo je fizična ali pravna oseba, odgovorna za kršitev, s tem pridobila, če jo je mogoče določiti;
(e)izgube, ki so jih zaradi kršitve imele tretje osebe, če jih je mogoče določiti;
(f)raven sodelovanja fizične ali pravne osebe, odgovorne za kršitev, s pristojnim organom;
(g)prejšnje kršitve, ki so jih storile fizične ali pravne osebe, odgovorne za kršitev.
6. Nadzorniki pri izvajanju pooblastil za naložitev upravnih sankcij in ukrepov tesno sodelujejo, da se lahko z njimi dosežejo želeni rezultati, in usklajujejo svoje ukrepe pri reševanju čezmejnih zadev.
7. Organ AMLA v [dveh letih po začetku veljavnosti te direktive] pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih predloži Komisiji v sprejetje. V njih so opredeljeni kazalniki za razvrstitev stopenj resnosti kršitev in merila, ki jih je treba upoštevati pri določanju ravni upravnih sankcij ali sprejemanju upravnih ukrepov v skladu s tem oddelkom.
Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 38 do 41 Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
Člen 40
Upravne sankcije
1. Države članice zagotovijo, da se upravne sankcije nalagajo pooblaščenim subjektom, ki storijo hude, ponavljajoče se ali sistematične kršitve zahtev iz naslednjih določb Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final]:
(a)poglavje III (skrbno preverjanje strank);
(b)poglavje V (obveznosti poročanja);
(c)člen 56 (hramba evidenc);
(d)oddelek 1 poglavja II (notranji nadzor).
2. Države članice zagotovijo, da so v primerih iz odstavka 1 najvišje denarne kazni, ki se lahko naložijo, v višini vsaj dvakratnega zneska koristi, pridobljene s kršitvijo, kadar je to korist mogoče določiti, ali znašajo vsaj 1 000 000 EUR.
3. Države članice zagotovijo, da se z odstopanjem od odstavka 2, če je zadevni pooblaščeni subjekt kreditna ali finančna institucija, lahko prav tako naložijo naslednje sankcije:
(a)v primeru pravne osebe najvišje upravne denarne sankcije v višini vsaj 10 000 000 EUR ali 10 % skupnega letnega prometa glede na zadnje razpoložljive računovodske izkaze, ki jih je odobril upravljalni organ; kadar je pooblaščeni subjekt nadrejeno podjetje ali hčerinska družba nadrejenega podjetja, od katere se zahteva, da pripravi konsolidirane računovodske izkaze v skladu s členom 22 Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta, je ustrezni skupni letni promet enak skupnemu letnemu prometu ali ustrezni vrsti prihodka v skladu z ustrezno računovodsko ureditvijo na podlagi zadnjih razpoložljivih konsolidiranih računovodskih izkazov, ki jih odobri upravljalni organ končnega nadrejenega podjetja;
(b)v primeru fizične osebe najvišje upravne denarne kazni v višini vsaj 5 000 000 EUR ali v državah članicah, katerih valuta ni euro, v ustreznem znesku v nacionalni valuti na dan [vstavite datum začetka veljavnosti te direktive].
4. Države članice lahko pristojne organe tudi pooblastijo, da naložijo upravne denarne kazni, ki presegajo zneske iz odstavkov 2 in 3.
Člen 41
Upravni ukrepi, ki niso sankcije
1. Če nadzorniki odkrijejo kršitve zahtev iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], ki niso dovolj hude, da bi se kaznovale z upravno sankcijo, se lahko odločijo, da pooblaščenemu subjektu naložijo upravni ukrep. Države članice zagotovijo, da lahko nadzorniki vsaj:
(a)izdajo priporočila;
(b)pooblaščenim subjektom odredijo, da morajo izpolniti zahteve, vključno z izvedbo posebnih korektivnih ukrepov;
(c)objavijo izjavo, v kateri sta opredeljeni fizična ali pravna oseba in narava kršitve;
(d)izdajo odredbo, ki od fizične ali pravne osebe zahteva, da preneha zadevno ravnanje in da tega ravnanja ne ponovi več;
(e)zavrnejo ali začasno prekličejo dovoljenje, kadar je slednje potrebno za pooblaščeni subjekt;
(f)začasno prepovejo opravljanje vodstvenih funkcij v pooblaščenem subjektu vsem osebam, ki za pooblaščeni subjekt opravljajo poslovodne naloge, ali vsem drugim fizičnim osebam, odgovornim za kršitev.
2. Pri sprejemanju upravnih ukrepov iz odstavka 1 lahko nadzorniki:
(a)zahtevajo, da se priložnostno ali redno predložijo dokumenti, potrebni za opravljanje njihovih nalog, tudi tisti, ki utemeljujejo postopek izvedbe zahtevanih upravnih ukrepov;
(b)zahtevajo okrepitev ureditev, postopkov, mehanizmov in strategij;
(c)od pooblaščenega subjekta zahtevajo, da uporabi določeno politiko ali zahteve v zvezi s posamezniki strankami, transakcijami ali dejavnostmi, ki pomenijo veliko tveganje;
(d)zahtevajo izvedbo ukrepov za zmanjšanje tveganj pranja denarja ali financiranja terorizma, povezanih z dejavnostmi in produkti pooblaščenega subjekta.
3. Za upravne ukrepe iz odstavka 1 velja zavezujoč rok za njihovo učinkovito izvedbo. Države članice zagotovijo, da nadzorniki spremljajo in ocenijo, kako pooblaščeni subjekti izvajajo zahtevane ukrepe.
4. Države članice lahko nadzornike pooblastijo, da uvedejo dodatne vrste upravnih ukrepov poleg tistih iz odstavka 1.
Člen 42
Objava upravnih sankcij in ukrepov
1. Države članice zagotovijo, da nadzorniki sklep o naložitvi upravne sankcije ali ukrepa zaradi kršitve Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], zoper katerega se ni mogoče pritožiti, objavijo na svojem uradnem spletnem mestu takoj po obvestitvi osebe, proti kateri so uvedene sankcije, o tem sklepu. Objavijo se vsaj informacije o vrsti in naravi kršitve ter identiteti odgovornih oseb. Državam članicam tega pododstavka ni treba uporabljati za sklepe o uvedbi ukrepov preiskovalne narave.
Kadar nadzorniki objavo identitete odgovornih oseb iz prvega pododstavka ali osebnih podatkov teh oseb obravnavajo kot nesorazmerno, pri čemer se sorazmernost objave takih podatkov oceni za vsak primer posebej, ali kadar objava ogroža stabilnost finančnih trgov ali preiskavo v teku, nadzorniki:
(a)odložijo objavo sklepa o naložitvi upravne sankcije ali ukrepa do tedaj, ko razlogov proti objavi ni več;
(b)anonimno objavijo sklep o naložitvi upravne sankcije ali ukrepa na način, ki je v skladu z nacionalnim pravom, če se s to anonimno objavo zagotovi učinkovito varstvo zadevnih osebnih podatkov; v tem primeru je mogoče objavo zadevnih podatkov odložiti za razumno obdobje, če v tem obdobju predvidoma prenehajo obstajati razlogi za anonimno objavo;
(c)sploh ne objavijo sklepa o naložitvi upravne sankcije ali ukrepa, če se možnosti iz točk (a) in (b) štejeta za nezadostni, da bi z njima zagotovili eno od naslednjih točk:
(i) stabilnost finančnih trgov ne bo ogrožena;
(ii) objava sklepa je sorazmerna glede na ukrepe, ki se štejejo za manj pomembne.
2. Kadar države članice dovolijo objavo sklepov, zoper katere je mogoča pritožba, nadzorniki na svojem uradnem spletnem mestu takoj objavijo tudi te informacije in vse morebitne poznejše informacije o izidu takšne pritožbe. Poleg tega se objavi tudi vsak sklep, s katerim se razveljavi predhoden sklep o naložitvi upravne sankcije ali ukrepa.
3. Nadzorniki zagotovijo, da vse informacije, objavljene v skladu s tem členom, ostanejo na njihovem uradnem spletnem mestu pet let po objavi. Objavljeni osebni podatki pa ostanejo na uradnem spletnem mestu pristojnega organa le toliko časa, kolikor je potrebno v skladu z veljavnimi predpisi o varstvu podatkov, vendar v vsakem primeru ne več kot pet let.
4. Države članice zagotovijo, da lahko pravne osebe odgovarjajo za kršitve iz člena 40(1), ki jih v njihovo korist stori oseba, ki deluje kot posameznik ali član organa pravne osebe z vodilnim položajem pri pravni osebi, ki temelji na čemer koli od naslednjega:
(a)pooblastilu za zastopanje pravne osebe;
(b)pristojnosti za odločanje v imenu pravne osebe;
(c)pristojnosti za izvajanje nadzora pri pravni osebi.
5. Države članice zagotovijo, da lahko pravne osebe odgovarjajo tudi v primeru, ko je pomanjkljiv nadzor ali kontrola s strani oseb iz odstavka 4 tega člena omogočil, da je njej podrejena oseba v korist te pravne osebe storila kršitev iz člena 40(1).
Člen 43
Zaščita žvižgačev
1. Države članice zagotovijo, da nadzorni organi ter po potrebi samoregulativni organi vzpostavijo učinkovite in zanesljive mehanizme za spodbujanje poročanja o morebitnih in dejanskih kršitvah Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final].
Zato zagotovijo enega ali več varnih komunikacijskih kanalov za poročanje iz prvega pododstavka. Ti kanali omogočajo, da je identiteta oseb, ki posredujejo informacije, znana samo nadzornemu organu ali samoregulativnemu organu, kjer je to primerno.
2. Mehanizmi iz odstavka 1 vključujejo vsaj:
(a)posebne postopke za prejem poročil o kršitvah in njihovo nadaljnje spremljanje;
(b)ustrezno zaščito zaposlenih ali oseb v primerljivem položaju iz pooblaščenih subjektov, ki prijavijo kršitve v tem subjektu;
(c)ustrezno zaščito za obtoženca;
(d)varstvo osebnih podatkov osebe, ki prijavi kršitve, in fizične osebe, ki je domnevno odgovorna za kršitev, v skladu z načeli iz Uredbe (EU) 2016/679;
(e)jasna pravila, ki v vseh primerih zagotavljajo zaupnost v razmerju do osebe, ki prijavi kršitve v pooblaščenem subjektu, razen če nacionalno pravo zahteva njeno razkritje zaradi nadaljnjih preiskav ali naknadnih sodnih postopkov.
3. Države članice zagotovijo, da so posamezniki, vključno z zaposlenimi pri pooblaščenem subjektu in njegovimi predstavniki, ki o domnevnih ali dejanskih kršitvah Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] poročajo interno ali neposredno FIU, pravno zaščiteni pred izpostavljenostjo grožnjam, povračilnim ukrepom ali drugim sovražnim dejanjem, zlasti pa pred negativnimi ali diskriminatornimi ukrepi na delovnem mestu.
Države članice zagotovijo, da imajo posamezniki, izpostavljeni grožnjam, drugim sovražnim dejanjem ali negativnim ali diskriminatornim ukrepom na delovnem mestu, ker so o domnevnih ali dejanskih kršitvah Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] poročali interno ali neposredno FIU, pravico, da varno vložijo pritožbo pri ustreznih pristojnih organih. Države članice brez poseganja v zaupnost informacij, ki jih je zbrala FIU, prav tako zagotovijo, da imajo ti posamezniki pravico do učinkovitega pravnega sredstva za varstvo njihovih pravic na podlagi tega odstavka.
Člen 44
Izmenjava informacij o sankcijah
1. Države članice zagotovijo, da njihovi nadzorniki in po potrebi nacionalni organi, ki nadzorujejo samoregulativne organe pri izvajanju nadzornih nalog, obvestijo organ AMLA o vseh upravnih sankcijah in ukrepih, naloženih v skladu s tem oddelkom, vključno z morebitno pritožbo v zvezi z njimi in njenem izidu. Take informacije se izmenjajo tudi z drugimi nadzorniki, če se upravna sankcija ali ukrep nanaša na subjekt, ki deluje v dveh ali več državah članicah.
2. Organ AMLA na spletni strani vzdržuje povezave na objave upravnih kazni in ukrepov s strani posameznih nadzornikov, naložene v skladu s členom 42, na njej pa je prikazano tudi obdobje, za katero posamezna država članica objavi upravne kazni in ukrepe.
POGLAVJE V
SODELOVANJE
Oddelek 1
Sodelovanje na področju AML/CFT
Člen 45
Splošne določbe
1. Države članice zagotovijo, da imajo oblikovalci politike, FIU, nadzorni organi, vključno z organom AMLA, in drugi pristojni organi ter davčni organi učinkovite mehanizme, ki jim omogočajo sodelovanje in usklajevanje na domači ravni glede razvoja in izvajanja politik in dejavnosti za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja takim sankcijam, tudi zaradi izpolnjevanja obveznosti v skladu s členom 8.
2. Države članice glede informacij o dejanskem lastništvu, ki ga pridobijo pristojni organi v skladu s poglavjem IV Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] in oddelkom I poglavja II te Direktive zagotovijo, da lahko pristojni organi te informacije pravočasno in brezplačno zagotovijo pristojnim organom drugih držav članic ali tretjih držav.
3. Države članice ne prepovedo ali uvedejo nerazumnih ali neupravičeno omejujočih pogojev za izmenjavo informacij ali pomoč med pristojnimi organi za namene te direktive. Države članice zagotovijo, da pristojni organi ne zavračajo prošenj za pomoč na podlagi dejstva, da:
(a)se prošnja nanaša tudi na davčne zadeve;
(b)nacionalno pravo od pooblaščenih subjektov zahteva, da ohranjajo tajnost ali zaupnost, razen v tistih primerih, ko za zadevne iskane informacije velja varovanje zaupnosti ali varovanje poklicne skrivnosti, kot je opisano v členu 51(2) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final];
(c)v zaprošeni državi članici poteka poizvedovanje, preiskava ali postopek, razen če bi pomoč ovirala to poizvedovanje, preiskavo ali postopek;
(d)je narava ali status organa, enakovrednega pristojnemu organu, ki pošlje zahtevo, drugačna od narave ali statusa zaprošenega pristojnega organa.
Člen 46
Sporočitev seznama pristojnih organov
1. Države članice za olajšanje in spodbujanje učinkovitega sodelovanja, zlasti za izmenjavo informacij, Komisiji in organu AMLA sporočijo:
(a)seznam nadzornikov, pristojnih za nadzor nad tem, ali pooblaščeni subjekti izpolnjujejo zahteve iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], ter po potrebi ime in kontaktne podatke javnega organa, ki samoregulativne organe nadzoruje pri izvajanju nadzornih nalog na podlagi te direktive;
(b)kontaktne podatke njihove FIU;
(c)seznam drugih nacionalnih pristojnih organov.
2. Za namene odstavka 1 se pošljejo naslednji kontaktni podatki:
(a)ime in vloga kontaktne osebe;
(b)službeni e-naslov in telefonska številka kontaktne osebe.
3. Države članice zagotovijo, da se podatki, poslani Komisiji in organu AMLA v skladu z odstavkom 1, posodobijo čim prej po nastanku spremembe.
4. Organ AMLA na spletnem mestu objavi register organov iz odstavka 1 in olajša izmenjavo informacij iz odstavka 2 med pristojnimi organi. Organi iz registra v okviru svojih pristojnosti delujejo kot kontaktne točke za enakovredne pristojne organe. Tudi FIU in nadzorni organi delujejo kot kontaktne točke za organ AMLA.
Člen 47
Sodelovanje z organom AMLA
FIU in nadzorni organi sodelujejo z organom AMLA in mu zagotovijo vse potrebne informacije za opravljanje njegovih nalog na podlagi te direktive, Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] in Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final].
Oddelek 2
Sodelovanje z drugimi organi in izmenjava zaupnih informacij
Člen 48
Sodelovanje v zvezi s kreditnimi institucijami
1. Države članice zagotovijo, da finančni nadzorniki, FIU in organi, pristojni za nadzor nad kreditnimi institucijami na podlagi drugih pravnih aktov, tesno medsebojno sodelujejo v okviru svojih pristojnosti ter si medsebojno izmenjujejo informacije, potrebne za opravljanje svojih zadevnih nalog. To sodelovanje in izmenjava informacij ne vplivata na že začeto poizvedbo, preiskavo ali postopek v skladu s kazenskim ali upravnim pravom države članice, v kateri ima sedež finančni nadzornik ali organ, ki so mu zaupane pristojnosti za nadzor kreditnih institucij na podlagi drugih pravnih aktov, in na obveznosti varovanja poklicnih skrivnosti, kot je določeno v členu 50(1).
2. Če finančni nadzorniki v kreditni instituciji odkrijejo pomanjkljivosti v sistemu notranjih kontrol za AML/CFT in pri uporabi zahtev iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], kar povečuje tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena institucija, države članice zagotovijo, da finančni nadzorniki to takoj priglasijo Evropskemu bančnemu organu (EBA) in organu ali telesu, ki nadzoruje kreditno institucijo v skladu z Direktivo (EU) 2013/36, vključno s tem, da EBA deluje v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013.
Finančni nadzorniki se lahko v primeru morebitnega večjega tveganja povežejo z organi, ki nadzorujejo institucijo v skladu z Direktivo (EU) 2013/36, in pripravijo skupno oceno, ki jo priglasijo EBA. O teh priglasitvah je obveščen tudi organ AMLA.
3. Če finančni nadzorniki ugotovijo, da je kreditna institucija zavrnila vzpostavitev poslovnega odnosa, dokumentirano skrbno preverjanje strank na podlagi člena 17(2) pa take zavrnitve ne utemeljuje, države članice zagotovijo, da finančni nadzorniki obvestijo organ, pristojen za zagotavljanje skladnosti te institucije z Direktivo (EU) 2014/92 ali Direktivo (EU) 2015/2366.
4. Države članice zagotovijo, da finančni nadzorniki sodelujejo z organi za reševanje, kot so opredeljeni v členu 3(18) Direktive 2014/59/EU, ali imenovanimi organi, kot so opredeljeni v členu 2(1)(18) Direktive 2014/49/EU. Finančni nadzorniki obvestijo te organe o rezultatu ukrepov skrbnega preverjanja strank, ki se uporabljajo v skladu s poglavjem III Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final], in o vseh računih, ki jih je FIU začasno ukinila v skladu s členom 20.
5. Finančni nadzorniki in FIU organu AMLA vsako leto poročajo o svojem sodelovanju z drugimi organi v skladu s tem členom.
6. Organ AMLA v posvetovanju z EBA v [dveh letih po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] izda smernice o sodelovanju med finančnimi nadzorniki in organi iz odstavkov 2, 3 in 4, ki vključujejo tudi stopnjo udeleženosti FIU v takem sodelovanju.
Člen 49
Sodelovanje v zvezi z revizorji
1. Države članice zagotovijo, da nadzorniki, odgovorni za nadzor revizorjev, in, če je primerno, javni organi, ki nadzorujejo samoregulativne organe v skladu s poglavjem IV te direktive, njihove FIU in javni organi, ki nadzorujejo zakonite revizorje in revizijska podjetja v skladu s členom 32 Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta in členom 20 Uredbe (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta, tesno medsebojno sodelujejo v okviru svojih pristojnosti ter si medsebojno izmenjujejo informacije, potrebne za opravljanje njihovih zadevnih nalog.
Organi iz prvega pododstavka uporabljajo zaupne informacije, izmenjane na podlagi tega člena, izključno za opravljanje nalog, ki spadajo na področje uporabe te direktive ali drugih aktov Unije, navedenih v prvem pododstavku, in v okviru upravnih ali sodnih postopkov, ki se posebej nanašajo na opravljanje teh nalog.
2. Države članice lahko organom iz odstavka 1 prepovejo sodelovanje, če bi to sodelovanje, vključno z izmenjavo informacij, vplivalo na že začeto poizvedbo, preiskavo ali postopek v skladu s kazenskim ali upravnim pravom države članice, v kateri imajo organi sedež.
Člen 50
Izmenjava informacij med organi, za katere velja varovanje poklicne skrivnosti, glede kreditnih in finančnih institucij
1.Države članice zahtevajo, da za vse osebe, ki delajo ali so delale za finančne nadzornike, in revizorje ali strokovnjake, ki delajo v imenu teh nadzornikov, velja obveznost varovanja poslovnih skrivnosti.
Brez poseganja v primere, ki jih zajemajo kazenske preiskave in kazenski pregon na podlagi prava držav članic in prava Unije, in informacije, zagotovljene FIU v skladu s členom 32, se lahko zaupne informacije, ki jih osebe iz prvega pododstavka prejmejo med opravljanjem nalog na podlagi te direktive, razkrijejo le v povzeti ali zbirni obliki, tako da posameznih kreditnih in finančnih institucij ni mogoče prepoznati.
2. Odstavek 1 ne preprečuje izmenjave informacij med:
(a)finančnimi nadzorniki v eni ali več državah članicah, vključno z organom AMLA, kadar deluje v skladu s členom 5(2) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja – COM(2021) 421 final];
(b)finančnimi nadzorniki in FIU;
(c)finančnimi nadzorniki in pristojnimi organi, odgovornimi za kreditne in finančne institucije v skladu z drugimi zakonodajnimi akti, ki se nanašajo na nadzor nad kreditnimi in finančnimi institucijami, vključno z EBA, ki deluje v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013 v eni ali več državah članicah.
Za izmenjavo informacij za namene prvega pododstavka, točka (c), velja zahteva o varovanju poslovnih skrivnosti iz odstavka 1.
3. Vsak organ, ki prejme zaupne informacije v skladu z odstavkom 2, uporabi te informacije le:
(a)med opravljanjem nalog na podlagi te direktive ali drugih zakonodajnih aktov na področju AML/CFT, na področju bonitetnih predpisov ter nadzora nad kreditnimi in finančni institucijami, vključno s sankcioniranjem;
(b)pri pritožbi zoper odločitev organa, vključno s sodnimi postopki;
(c)v sodnih postopkih, sproženih v skladu s posebnimi določbami iz prava Unije, sprejetimi na področju te direktive ali na področju bonitetnih predpisov ter nadzora kreditnih in finančnih institucij.
Člen 51
Izmenjava informacij med nadzorniki in z drugimi organi
1. Države članice razen v primerih iz člena 51(2) Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] dovolijo izmenjavo informacij med:
(a)nadzorniki in javnimi organi, ki nadzorujejo samoregulativne organe v skladu s poglavjem IV te direktive v eni ali več državah članicah;
(b)nadzorniki in organi, ki so po zakonu pristojni za nadzor finančnih trgov pri opravljanju svojih nadzornih funkcij;
(c)nadzorniki, odgovornimi za nadzor revizorjev, in, če je primerno, javnimi organi, ki nadzorujejo samoregulativne organe v skladu s poglavjem IV te direktive, in javnimi organi, ki nadzorujejo zakonite revizorje in revizijska podjetja v skladu s členom 32 Direktive 2006/43/ES in členom 20 Uredbe (EU) št. 537/2014, vključno z organi v različnih državah članicah.
Zahteve o varovanju poslovnih skrivnosti iz člena 50(1) in (3) ne preprečujejo te izmenjave informacij.
Zaupne informacije, izmenjane na podlagi tega odstavka, se uporabljajo le med opravljanjem nalog zadevnih organov in v okviru upravnih ali sodnih postopkov, ki se posebej nanašajo na opravljanje teh nalog. V vseh primerih za prejete informacije veljajo zahteve o varovanju poslovnih skrivnosti, ki so vsaj enakovredne tistim iz člena 50(1).
2. Države članice lahko odobrijo razkritje določenih informacij drugim nacionalnim organom, pristojnim po zakonu za nadzor finančnih trgov ali ki imajo določene pristojnosti na področju preprečevanja ali preiskovanja pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma. Zahteve o varovanju poslovnih skrivnosti iz člena 50(1) in (3) ne preprečujejo tega razkritja.
Zaupne informacije, izmenjane v skladu s tem odstavkom, pa se uporabijo le za opravljanje zakonskih nalog zadevnih organov. Za osebe, ki imajo dostop do takih informacij, velja zahteva o varovanju poslovnih skrivnosti, ki so vsaj enakovredne tistim iz člena 50(1).
3. Države članice lahko odobrijo, da se določene informacije o nadzoru pooblaščenih subjektov glede skladnosti z zahtevami iz Uredbe [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja – COM(2021) 420 final] razkrijejo parlamentarnim preiskovalnim odborom, računskim sodiščem in drugim subjektom, pristojnim za preiskave v njihovi državi članici, pod naslednjimi pogoji:
(a)subjekti imajo na podlagi nacionalnega prava jasno določeno pooblastilo za preiskovanje ali pregledovanje ukrepov nadzornikov ali organov, odgovornih za zakone o tem nadzoru;
(b)informacije so potrebne zgolj za izpolnjevanje pooblastila iz točke (a);
(c)za osebe z dostopom do informacij velja zahteva o varovanju poslovnih skrivnosti iz nacionalnega prava, ki je vsaj enakovredna zahtevi iz odstavka 1;
(d)informacije, ki izvirajo iz druge države članice, se ne razkrijejo brez izrecnega soglasja nadzornika, ki jih je razkril, in le za namene, za katere je ta nadzornik dal soglasje.
Oddelek 3
Smernice o sodelovanju
Člen 52
Smernice o sodelovanju na področju AML/CFT
Organ AMLA v sodelovanju z EBA, evropskimi nadzornimi organi, Europolom, Eurojustom in Evropskim javnim tožilstvom v [dveh letih po datumu prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo] izda smernice o:
(a)sodelovanju med pristojnimi organi na podlagi oddelka 1 tega poglavja ter z organi iz oddelka 2 tega poglavja in organi, pristojnimi za registre iz oddelka 1 poglavja II te direktive, zaradi preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma;
(b)postopkih, ki jih uporabljajo organi, ki so na podlagi drugih aktov Unije pristojni za nadzor ali pregled nad pooblaščenimi subjekti, da se pri opravljanju njihovih nalog v skladu z ustreznimi akti Unije upoštevajo pomisleki glede pranja denarja in financiranja terorizma.
POGLAVJE VI
VARSTVO PODATKOV
Člen 53
Obdelava določenih vrst osebnih podatkov
1. Pristojni organi lahko, kolikor je nujno potrebno za namene te direktive, obdelujejo posebne vrste osebnih podatkov iz člena 9(1) Uredbe (EU) 2016/679 in osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški iz člena 10 navedene uredbe, če se uporabljajo ustrezni zaščitni ukrepi za pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, in naslednji dodatni zaščitni ukrepi:
(a)take podatke le za vsak primer posebej obdela osebje posameznega pristojnega organa, posebej imenovano in pooblaščeno za opravljanje teh nalog;
(b)osebje pristojnih organov ohranja visoko raven poklicnih standardov zaupnosti in varstva podatkov, ima visoko integriteto ter je ustrezno usposobljeno;
(c)vzpostavljeni so tehnični in organizacijski ukrepi, da se zagotovi varnost podatkov v skladu z visokimi tehnološkimi standardi.
2. Zaščitni ukrepi iz odstavka 1 se za namene te direktive uporabljajo tudi pri obdelavi posebnih vrst podatkov iz člena 10(1) Uredbe (EU) 2018/1725 in osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški iz člena 11 navedene uredbe, ki jo izvajajo institucije, agencije ali organi Unije.
POGLAVJE VII
KONČNE DOLOČBE
Člen 54
Odbor
1. Komisiji pomaga odbor za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ustanovljen s členom 28 Uredbe [vstavite sklic – predlog prenovitve Uredbe (EU) 2015/847 – COM(2021) 422 final]. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.
2. Pri sklicih na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.
Člen 55
Prehodno upravljanje mreže FIU.net
Komisija najpozneje [tri leta po začetku veljavnosti te direktive] na organ AMLA prenese upravljanje mreže FIU.net.
Komisija do končanja prenosa zagotavlja potrebno pomoč za delovanje mreže FIU.net in pri izmenjavi informacij med FIU v Uniji. Zato Komisija redno sklicuje sestanke platforme FIU EU, ki jo sestavljajo predstavniki FIU držav članic za nadzor nad delovanjem mreže FIU.net.
Člen 56
Pregled
Komisija v [petih letih od datuma prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo], nato pa vsaka tri leta predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju te direktive.
Člen 57
Razveljavitev
Direktiva (EU) 2015/849 se razveljavi z učinkom od [datum prenosa v nacionalno zakonodajo].
Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in Uredbo [vstavite sklic – predlog Uredbe o preprečevanju pranja denarja] ter se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge.
Člen 58
Prenos v nacionalno zakonodajo
1. Države članice sprejmejo zakone, predpise in administrativne določbe, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje [vstavite datum – tri leta po začetku veljavnosti te direktive]. Komisiji nemudoma sporočijo besedila navedenih določb.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
2. Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki se ureja s to direktivo.
Člen 59
Začetek veljavnosti
Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 60
Naslovniki
Ta direktiva je naslovljena na države članice.
V Bruslju,
Za Evropski parlament
Za Svet
predsednik
predsednik