Namen Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980), ki jo je do tega dne ratificiralo 101 držav, vključno z vsemi državami članicami EU, je povrniti razmere v prejšnje stanje, in sicer z ustrezno vrnitvijo neupravičeno premeščenih ali zadržanih otrok s pomočjo sistema sodelovanja med centralnimi organi, ki so jih določile podpisnice Konvencije.

Ker je preprečevanje protipravnega odvzema otrok bistveni del politike EU za spodbujanje spoštovanja otrokovih pravic, je Evropska unija dejavna na mednarodni ravni, da bi povečala uporabo Haaške konvencije iz leta 1980, in spodbuja tretje države, da pristopijo k tej konvenciji.

Tunizija je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložila 10. julij 2017. Konvencija je v Tuniziji začela veljati 1. oktobra 2017.

Člen 38(4) Haaške konvencije iz leta 1980 določa, da se Konvencija uporablja med državo pristopnico in tistimi državami pogodbenicami, ki bodo izjavile, da sprejemajo pristop.

Izključno pristojnost EU v zvezi s sprejetjem pristopa tretje države k Haaški konvenciji iz leta 1980 je potrdilo Sodišče Evropske unije na podlagi predloga Komisije za izdajo mnenja.

Sodišče Evropske unije je 14. oktobra 2014 v mnenju 1/13 navedlo, da sprejetje pristopa tretje države k Haaški konvenciji iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok spada v izključno pristojnost Evropske unije.

Sodišče je vztrajalo pri potrebi po enotnosti na tem področju na ravni EU, da se prepreči spremenljiva geometrija med državami članicami.

Ker mednarodni protipravni odvzem otrok spada v izključno zunanjo pristojnost Evropske unije, je odločitev o sprejetju pristopa Tunizije treba sprejeti na ravni EU v obliki sklepa Sveta. Države članice Evropske unije morajo tako v zvezi s pristopom Tunizije predložiti izjavo o sprejetju v interesu Evropske unije.

S sprejetjem držav članic Evropske unije bi se Haaška konvencija iz leta 1980 uporabljala med Tunizijo in vsemi državami članicami EU razen Danske.

Kar zadeva starševske protipravne odvzeme otrok, je Haaška konvencija iz leta 1980 mednarodna ustreznica Uredbe Sveta št. 2201/2003 (tako imenovana Uredba Bruselj IIa), ki je temelj pravosodnega sodelovanja EU v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo.

Eden glavnih ciljev Uredbe je preprečevanje protipravnih odvzemov otrok med državami članicami z vzpostavitvijo postopkov za zagotovitev hitre vrnitve otroka v državo članico običajnega prebivališča. Uredba Bruselj IIa v ta namen v členu 11 vključuje postopek iz Haaške konvencije iz leta 1980 in ga dopolnjuje s pojasnitvijo nekaterih njegovih vidikov, zlasti zaslišanja otroka, roka za izdajo odločbe potem, ko je bil vložen zahtevek za vrnitev, in razlogov za to, da se otrok ne vrne. Prav tako uvaja določbe, ki urejajo primere nasprotujočih si odločb o tem, da se otrok vrne oziroma ne vrne, izdanih v različnih državah članicah.

Na mednarodni ravni Evropska unija podpira pristop tretjih držav k Haaški konvenciji iz leta 1980, da bi njene države članice uporabljale skupen pravni okvir za ravnanje v primerih mednarodnih protipravnih odvzemov otrok.

Med junijem 2015 in februarjem 2019 je že bilo sprejetih 18 sklepov Sveta, da bi se sprejel pristop 26 tretjih držav k Haaški konvenciji iz leta 1980 o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Maroka, Singapurja, Ruske federacije, Albanije, Andore, Sejšelov, Armenije, Republike Koreje, Kazahstana, Peruja, Gruzije, Južne Afrike, Čila, Islandije, Bahamov, Paname, Urugvaja, Kolumbije, Salvadorja, San Marina, Dominikanske republike, Belorusije, Uzbekistana, Hondurasa, Ekvadorja in Ukrajine) 1 .

Ta predlog je očitno povezan s splošnim ciljem varstva otrokovih pravic iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji. Sistem Haaške konvencije iz leta 1980 je oblikovan tako, da ščiti otroke pred škodljivimi učinki starševskega protipravnega odvzema in zagotavlja, da lahko otrok vzdržuje stike z obema staršema, na primer z zagotovitvijo učinkovitega uveljavljanja pravice do stikov.

Omembe je vredna tudi povezava s spodbujanjem uporabe mediacije za reševanje čezmejnih družinskih sporov. Direktiva o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah 2 se uporablja tudi za družinsko pravo v okviru skupnega evropskega pravosodnega prostora. Haaška konvencija iz leta 1980 prav tako spodbuja sporazumno rešitev družinskih sporov. Eden od priročnikov o dobrih praksah v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980, ki ga je objavila Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu, je posvečen uporabi mediacije za reševanje mednarodnih družinskih sporov glede otrok, ki spadajo na področje uporabe Konvencije. Na pobudo Evropske komisije je bil ta priročnik preveden v vse uradne jezike EU, razen v angleščino in francoščino, ter v arabščino, da se podpre dialog z državami, ki Konvencije še niso ratificirale / še niso pristopile k njej, in pomaga pri iskanju konkretnih načinov za reševanje problemov, ki jih povzroča mednarodni protipravni odvzem otrok 3 .

EU je spodbujala tudi sodelovanje na regionalni ravni, zlasti na področju družinskega prava, s financiranjem več dejavnosti v okviru projekta EuroMed Justice. V delu projekta, imenovanem „reševanje čezmejnih družinskih sporov“, je posebna pozornost namenjena mešanim zakonskim zvezam s poudarkom na reševanju sporov v zvezi s skrbništvom in pravico do stikov z uporabo mediacije ter omogočanju pravice do dostopa (na primer prek spravnih komisij in kontaktnih centrov). Tunizija je bila skupaj z drugimi sredozemskimi državami upravičenka pri različnih izvedbah tega projekta.

Člen 38 Haaške konvencije iz leta 1980 določa, da je „[p]ristop [držav pristopnic] veljaven samo v odnosih med državo, ki pristopi, in tistimi pogodbenicami, ki izjavijo, da sprejemajo pristop“. Glede na to, da se sklep nanaša na izrecno sprejetje pristopa države pristopnice k Haaški konvenciji iz leta 1980 s strani držav članic v interesu Unije, se za pravno podlago uporabi člen 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Materialna pravna podlaga je člen 81(3) PDEU, zato Svet odloča s soglasjem po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

Uredba (ES) št. 2201/2003 je za Irsko zavezujoča, zato Irska sodeluje pri sprejetju in uporabi tega sklepa.

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

Ta predlog je oblikovan po vzoru že sprejetih sklepov Sveta o isti zadevi in ne presega tistega, kar je potrebno za dosego cilja doslednega ukrepanja EU na področju mednarodnega protipravnega odvzema otrok, in sicer z zagotavljanjem, da države članice Evropske unije sprejmejo pristop Tunizije k Haaški konvenciji iz leta 1980 v določenem časovnem okviru.

Komisija se je z veliko večino držav članic Evropske unije posvetovala o njihovi pripravljenosti, da sprejmejo pristop Tunizije k Haaški Konvenciji iz leta 1980, in te so podale ugodno mnenje.

Iz razprav na srečanju strokovnjakov z dne 2. julija 2019 je razvidno, da države članice z eno izjemo niso ugovarjale sprejemu pristopa Tunizije k Haaški Konvenciji iz leta 1980.

Komisija verjame, da bodo nadaljnje razprave na tehnični ravni v delovni skupini Sveta za civilnopravne zadeve privedle do potrebnega soglasja za sprejetje sklepa Sveta.

Komisija je bila v okviru priprav na srečanje strokovnjakov z dne 2. julija 2019 in po njem v tesnih stikih s Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu, delegacijo EU v Tuniziji in generalnim pravobranilcem na ministrstvu za pravosodje, ki je pristojen za pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah in je bil imenovan za kontaktno osebo osrednjega organa.

Tako kot za 18 sklepov Sveta, ki so že bili sprejeti med letoma 2015 in 2019 ter zadevajo sprejetje pristopa več tretjih držav k Haaški konvenciji iz leta 1980, zaradi narave tega zakonodajnega akta posebna ocena učinka ni bila izvedena. Raven izvajanja Konvencije v Tuniziji pa se je proučila na srečanju strokovnjakov z dne 2. julija 2019, na katerem so bile zastopane vse države članice EU. Po srečanju je Komisija pozorno spremljala nadaljnji razvoj dogodkov v Tuniziji.

Stališče tunizijskih organov je sprva bilo, da izvedbena zakonodaja za uporabo Haaške konvencije iz leta 1980 ni nujno potrebna, saj se mednarodne konvencije v tunizijskem pravosodnem sistemu neposredno uporabljajo. Vendar se je po več izvedenih izobraževalnih dejavnostih in seminarjih, med drugim v okviru projekta EuroMed Justice in IRZ (Deutsche Stiftung für Internationale Rechtliche Zusammenarbeit – Nemška fundacija za mednarodno pravno sodelovanje), izkazalo, da veljavna nacionalna zakonodaja po mnenju uradnikov in sodnikov ne zadošča za izpolnjevanje zahtev Haaške konvencije.

Zlasti bi bilo treba v tunizijski pravni sistem jasno vključiti postopek vrnitve otroka v kraj njegovega običajnega prebivališča po starševskem protipravnem odvzemu. V ta namen je bila pri tunizijskem ministrstvu za pravosodje ustanovljena komisija, zadolžena za pripravo izvedbenega zakona, ki se bo predložil vladi. Nato bi moral zakon sprejeti parlament. 

UNICEF (Bureau Soutien Système Justice des Enfants) bo podpiral novo enoto za pravosodne zadeve v zvezi z otroki pri ministrstvu za pravosodje, ki bo pregledovala zakonodajo ter predlagala politike v skladu z mednarodnimi konvencijami o otrokovih pravicah in usposabljanja delavcev v pravni stroki. Urad Bureau Soutien Système Justice des Enfants bo skupaj z Ecole Nationale de la Magistrature organiziral posebno usposabljanje, namenjeno sodnikom, ki bodo uporabljali Konvencijo.

Čeprav je razvidno, da mora Tunizija še sprejeti ustrezno izvedbeno zakonodajo, so izkušnje nekaterih držav članic (na primer Francije) pozitivne, kolikor je vzpostavljen pravni okvir. Tunizijski organi se namreč močno zanašajo na odnose iz Sporazumov z državami članicami EU in se sklicujejo na veljavne dvostranske sporazume (t. i. mešane komisije) s Francijo, Belgijo, Švedsko in Norveško. Skupni pravni okvir z vsemi državami članicami EU, ki ga predstavlja Haaška konvencija iz leta 1980, bi dejansko pomagal pri obravnavi in reševanju čezmejnih zadev, tudi pred sprejetjem izvedbene zakonodaje.

Tunizija je izrazila tudi željo po nadaljnjem usposabljanju v državah članicah EU, po možnosti tistih, kjer se govori francosko. Novembra 2018 je tovrsten seminar že organiziral francoski osrednji organ.

Pristop Tunizije k Haaški konvenciji iz leta 1980 je sprejelo 11 pogodbenic, med drugim tudi Švica.

Predlagani sklep nima proračunskih posledic.

Ker predlog zadeva zgolj pooblastilo državam članicam Evropske unije, da sprejmejo pristop Tunizije k Haaški Konvenciji iz leta 1980, je spremljanje njegovega izvajanja omejeno na to, ali države članice spoštujejo besedilo izjave in rok za predložitev izjave ter njeno sporočitev Komisiji, kot je določeno v sklepu Sveta.